914 Janko Moder Martinus Nijhoff POPOTNIK Samota mi življenje vse poganja (De wandelaar) v pokrajini, ujeti v štiri stene. V žilah ni več krvi, roke ledene, zamrla v strtem srcu so dejanja. Menih sem bil za časa Karolingov, skoz okno gledal sem po flamsko mrk na sončno trato in na mestni trg, poslušal petje in ples mornarskih svingov. Umetnik sem bil v času renesanse in slikal svoje dame blagi smeh, nad ogledalo sklanjal se v nočeh in v nje očeh odkrival svoje šanse. Boemski pesnik sem bil za Baudelairja — čez dan sred knjig, čez noč v kavarni — vmes ljubezen klel, ker kot Salome ples ... .... krojita svet potrata m mizenja. V visokem stolpu sem gledalec boren, odmaknjen iz vrvečega sveta, ves majhen je, kar ga oko zazna, pa ga prijeti, slišati ne morem. 915 Nizozemski pesnik Martlnus Nijhoff Ne delajo več roke, niso žive, oči brezbrižno gledajo stvari, sprevod podob se pred menoj vrsti kot miren mozaik brez perspektive. 1916 SVETLOBA Svetloba bela v mavrico se lomi, (Het licht) barve so sad, dobljen z lomom luči. Življenje v dela cepi se ostro mi, v besede duša, kadar govori. Živeti sme le, kdor se v smrti zlomi: kako mi teče izpod nohtov kri! Odprem vsa okna, vrata se odpro mi — tu je srce, telo tu, pa ga stri! Od vigredi je rahla prst. Zelenja nadih se že med drevje tke. Vrvenja v travi ob ribnikih je polno spet — Nag sem na križ pribit, z vrvjo privezan, duša, ki jo drobi, lomi ljubezen: zato kot človek sem prišel na svet. 1916 PO LETU DNI Šele to jutro vidim, da noseča (Na een jaar) bila je noč in težka od ekstaz — in najin dan, vzajemne luči plaz, sprebistrekov in resnih misli gneča. Nad metežem črnih noči stoječa zreva po letu dni bel dan kot gaz in vidiva: neskončno trd topaz, pa svet v zatonu mu mehkobo veča. Na tla sem se ulegel znak pod grič, besede iste so prišle mi v grlo, kot si izreče jih tudi mrlič, ko ga zbudi samotni, temni vrt: Življenje lepo: vse mi je potrlo. Življenje dobro: ustvarilo je smrt. 1916 916 Janko Moder SAMOTAR Oči noči skoz okno v me strme, (De eenzame) po cesti mimo kleplje konj vsak čas. Stvari niso nič več kot njih ime. Jaz sem samo osupel še obraz. Živo me k plesu vabi mesečina in ko zaplešem, senca gre z menoj — o senca, spremljevalka mi edina: ko plešem, glej, sem le plesalec tvoj. Tih človek sem in name Bog igra, da se življenje zdi mi blazen plaz — pa spet vse dobro je in vse lepo: stojim pri oknu, melodije glas polni srce, da ga razneslo bo; otrok tu spod, čuj, na klavir igra — 1916 NEDELJSKO Na mirni, bledi vodi stoje ladje, JUTRO v neskončnost čakajo na sivi reki, (Zondagmorgen) v napetosti pa zvija se podladje, k obzorja hrepeni plimi, oseki. Tam daleč v vasi zapojo zvonovi, zvonik škrjanček je trjanček sam — od juga dihnejo topli vetrovi, tam onkraj vzdigne paralelogram svoj vzdižni most. — Pojo, pojo zvonovi. 1916 HOLANDIJA Nad glavo razprostiraš mi svoj zrak, (Holland) širokih sap in sonca poln obok — vriskaje hodim tu čez slednji prag ali pri prsih pijem kot otrok. Z vprašanji ves nabit sem, lic žarečih, skoz žene kri mi hrepenenje sveže. Vasi stoje ob potih ti bleščečih in paše režejo prekopov mreže. 917 Nizozemski pesnik Martlnus Nijhoff Večernih luči okno je nalilo. Pohištvo prisluškuje iz dela v del, zamira vse in vse se bo umirilo — Preprostost, da je je sam Bog vesel: mož moder jopič, ženska ima krilo karirasto in pa predpasnik bel. 1916 POJOČI VOJAKI Po cestah ostri gramoz vam prekleti (Zingende brusi noge, vojaki, do kolen, soldaten) da bolečine vam blaži refren: »Maric, Maric, slovo bo treba vzeti!« Mi moramo naprej v daljave nove in tam spoprimemo se med seboj. Otožnost, čuden je domislek tvoj: »Hudič ima kopita in rogove!« Kje je zdaj muzika? In boben kje? Je čisto Bog zapustil nas, soldate? Življenje v nič gre, bolno je srce — O prstanu, ljubezni poj mi vsak, pojte, kako prezirate granate! Srce veliko, otroško ima vojak. 1916 KVINTET Kvintet kavarniški vabi z verande (Het strijkje) — violi, čelo, flavta in klavir — ko igra v hotelu trškem vsak večer moderne plese, stare sarabande. Od lampijonov drevje in girlande žarijo — trg pa tone v mrak in mir — krog vrta gnete se molčeč okvir ljudi, jetnikov čarne propagande. Sedita dva na stolih iz trstinja: »Ljuba, oči ti kar žare nocoj, čutim, kako me tvoj sijaj spreminja! —« ^ 918 Janko Moder Čez vrh pokuka luna. Olala! Papiga v kletki poje venček svoj koncertnih viž, ki jih kvintet igra. 1916 KLOVN Papirna maska mi prekriva lici, (Clown) na glavi žolta zvezda se krivi, ko opica za roko me lovi, visim na kavlju ko pršut v mesnici. Moj šef bi želel ves svet razvedriti. »Apostol satanov!« kriči plakat in ljudstvo gnete se na nos na vrat, ko da res morem vse skrbi spoditi. Vse spravlja v smeh moj nori hoplahop: igram za pse, za slone, za ljudi, saj lajam, trobim, vpijem v širni svet — Ko pa se pozno v noč vse sprazni spet, grem h kandelabru, kjer še luč gori, in v mislih ponovim ves svoj nastop. 1916 TRUBADUR Romance je pod okni igral ponoči, (De troubadour) skerce čez dan za poslušalstvo zbrano; potem pa vrgel flavto je v fontano, ker želel je z modrostjo priti k moči. Iščoč v nočeh vzdolž vod miru ne da si, po sončnih cestah gre za njo podnevi, a priča le nemoči je in revi in brez sadov ves trud, vsi letni časi. Kakor popotnik, ki se s sni napaja, k obzorju daljnemu na cilj hiti in čuti, da mu kri iz srca uhaja — 919 Nizozemski pesnik Martinus Nijhoff Ves bled mu je obraz, bel od luči, kakor človeku, ki z gore prihaja, kjer zrl božanstvu je iz oči v oči. PREKLETI Ugriznil sem v meso ti negovano, (De vervloekte) v ta topli sad, ki se zagrizne vanj ljubezen v lakoti po kruhu sanj, I kar je v obupu le prekletim dano. Zakaj, zakaj le ni bilo ti znano tihotno petje v krvi mi vsak dan in koprnenje mi samotnih ran? Zakaj napravila si križ nad mano? In zdaj te grizejo poljubi moji, moj glas v zagrizeno te besnost pahne, ko ptiča krik, ko vrže se na plen — Nekoč bo vse mi odpuščeno, vem; ko smrt miru mi v mrzlo truplo dahne, nanj v blagoslovu deneš roki svoji. 1916 1916 PREPROSTA Za mano se smeje sončna, topla stena, PESEMCA nad mano listje zeleno, (Het liedje van pod mano protje pleteno — den simpele) Ljubičičica, ljubičičica, otroček sedi in poje — Lesa je v plotu odprta. Slišim njene korake z vrta. Rože prinaša mi tako rada. Ljubičičica, ljubičičica, otroček sedi in poje. 1916 920 Janko Moder ZADNJA DVA — O grintavo za hišo drevo, (De twee kako imaš revno krošnjo; nablijvers) sprašujem se, zakaj še živiš, ko tako malo sadov rodiš. — O pisunček, samotno sedeč, žene in otroka ni več; sprašujem se, zakaj še čečkaš, ko same neuspehe imaš. — Poslušaj, škrjanček je ves vesel o srcu mesta si pesem zapel. — In gnezdo si novo je spletal vmes, vsa rdeča opeka in blešči se les. 1934 NA GROBU Tvoj grob je vse, kar je na nizozemskih tleh NIZOZEMSKEGA ostalo danes še od Nizozemske cele; NEZNANEGA le tu zastava še, tu prost še dih v ljudeh, VOJAKA, tu rože nizozemske bodo še cvetele. PADLEGA V MAJU 1940 Tu pij tolažbo vsak. Brenčijo tu čebele (Bij het graf jn pišejo ime neznano na grobeh. van den Ponos sirot. Ob čem bi bolj se misli vnele Nederlandschen sulUj j^ padel je za vse na teh ravneh, onbekenden soldaat jsja binkošti; bile so prave binkošti. gevallen Ognjeni krst, ki šli so skozenj umrljivi, in de z nesmrtnim ognjem, mati, krstil nas je vse. Meidagen 1940) Prežmi sipine, gmajn odtenek bronasti, oblake, ki se v vodi gledajo igrivi, vse nas pojoč z modrino širno naj prestre! 1940