KATOUSKI
LAS MISIDNE5 XXIK. - 8 - “
MI5I70HI
CATO L IC AS AV GV5T- 1355
Slika z obiska vrhovnega predstojnika salezijancev, g. Rene 7A.ggiotti.ja v Hong. kongu. Predstava kaže, kako dva fantiča zasmehujeta tretjega, ki bi rad postal katoličan. Spodaj: Ob sliki sv. Dominika Savia govori kitajski mladini vrhovni predstojnik salezijancev. Desno pod mikrofonom sedi naš St. Pavlin.
APOSTOL MUSLIMANOV
BL. RAIMUNDO LULIO
Daniel - Rops
(Nadaljevanje in konec.)
'Prvo, kar je moral Raimundo za pokristjanjenje Arabcev storiti, je bilo, da jim je moral znati govoriti v njihovem jeziku. LuMo arabščine ni znal. Sklenil1 je tedaj, da se bo jezika naučil in kaj klavrna zgoda priča ta prvi njegov podvig v pripravi na misijonsko delo. Odkupil je mladega saracenskega sužnja, ki ga je učil arab-sko; Raimundo je dobrotno skrbel zanj. A kristjan v njem je lepega dne spregovoril 0 Jezusu in musliman mu je odgovoril s psovko. V gnevu ves mu je Raimundo pripeljal zaušnico. Oni se ni uprl, a na tihem je koval maščevanje; in nekoč, ko je njegov gospod najmanj sumil, mu je potisnil bodalo v prsi. Skoraj po čudežu je Raimundo le obstal in že je mislil samo na pomiloščenje svojega sužnja, ki ga je s°dišče 'hotelo obglaviti. A ko ga je prišel v ječo obiskat, so mu povedali, da se je ai'abski mladec tisto jutro obesil... Ta nezgoda pa ga je samo še podžgala na P°t bodočega misijonarja. Kaj ni zaprav napak ravnal, ker se je razljutil nad tistim nevernikom, ki je bil res nazadnje čisto brez krivde, če mi vedel za Kristusa? In oči-^al si je, da ga je vse premalo ljubil...
Vneto se je zdaj še bolj zagrizel v arabščino; hkrati pa je pisal globoko učene knjige; bolj in bolj so ljudje šušljali o tistem nenavadnem pripetljaju vrh griča, Pa ga je kmalu vsa srenja začela zvati „razsvetljeni doktor“. Živeli je čisto kot rienih, dan na dan v svoji frančiškanski halji. Veliko je molil, podnevi in po-^Pči; najrajši je častil Preblaženo Devico; njej je posvečal pesmi, polne prikup-P°sti in iskrenega občutja. V tistih časih je bil njegov mladostni drug, prestolonaslednik Jakob II. že kralj in Raimundo je stopil predenj, da bi mu razložil svoj Pačrt; in dosegel je, da je vladar ustanovil samostan, kjer naj bi se skupinica frančiškanov pripravljala za oznanjevanje evangelija med muslimani. Samostan s° Pazvali Miramar; lahko rečemo, da je bil prvo misijonsko semenišče. In iz Mi-Pamarja so zdaj odhajali na vse konce in kraje po Balearih in po Španiji menihi v saracenske vasi in v arabska predmestja, da bi muslimanom razodeli krščansko ppsnico in jih nagnili k spreobrnjenju.
„ A to je bilo premalo. Premalo, da bi evangelij ponesli samo tem tisočem Afričanov, ki so ostali v krščanski Evropi. Arabsko cesarstvo je bilo vse kaj več! Nezmerna posest, ki se je potegnila od atlantskih bregov tja dol mimo Egipta, čez Šifri0- do Male Azije; več: pravili so, da seže celo do daljne Indije; posest, kjer je koran edini zakon, kjer so ljudje edinole Mohameda častili. Veselo Oznanilo je p° treba ponesti prav tja, naravnost v osrčje islamskega sveta. Mar ni bil tre-P'u'tek čez vse primeren? Miramar so ustanovili 1276. Zdaj je bilo že očitno, da se Je velika pustolovščina križarskih vojsk končala s popolnim polomom. Zlati tisti
časi, ko so križarji pod Godfridom Bujlonskim in njegovimi hrabrimi kapitani, izčrpani vsi, pa s slavo ovenčani 14, julija 1099 slednjič osvojili Jeruzalem! A od tistih dob sem so neverniki čedalje bolj dvigali glavo. Krščanska kraljestva v Sveti deželi so zaradi slabih vladarjev klonila pod islamskimi udarci. Ni še minilo sto let, kar je sultan Saladin spet zasužnjil Jeruzalem; od tiste ure krščanski meč ni več zmogel polmeseca nad svetim mestom. Niti junak, kot je bil Ludvik IX. francoski kralj, svetnik vrh vsega, ni s svojim poskusom uspel: v prvo se je izkr-cel v Egiptu, pa so ga zajeli Saraceni; v drugo je udaril v Tunizijo, pa ga je pobrala kuga. Kaj niso bile vse te nezgode zanesljivo znamenje božje volje? Da niti sam sveti Ludvik, mož božji tedaj ni z orožjem zmagal, kaj ni bil to preočiten namig, kako vse drugačno orožje naj suče, kdor hoče muslimane povesti h Kristusu? Oba velika svetca prejšnjega veka, sveti Frančišek in Dominik nista jen-jala prepričevati, kako bi bila ,,križarska vojska miru“ mnogo uspešnejša, kot pa še tako mogočna vojaška odprava; pa da je pravšna moč, osvojiti si srca, ne V krvavem boju, marveč v misijonstvu.
Tako je tedaj menil Raimundo Lulio, da velja to resnico zaklicati vesoljnemu svetu; in odpravil se je v Rim, da bi se s svetim očetom odkrito razgovoril, čas se je zdel čez vse ugoden. Saj je sveti oče malo prej v pravo azijsko osrčje med Tatare In Mongole poslal misijonarje, ki jih je vodil frančiškanski brat Janez de Plancarpino. In res so ti apostoli po neznanskih dogodivščinah in neslutenih nevernostih slednjič skoraj vso neizmerno vzhodno celino preromali. A navkljub vsemu to misijonsko potovanje zaželenih uspehov ni prineslo. Tako se je namerilo, da je Raimundo Lulio sicer prišel do papeža, da ga je ta zelo dobrohotno poslušal, pohvalil njegovo veliko vnemo in srčnost, da ga pa papeški svetovalci izvečine niso podprli. Naj je še tako razlagal, kako prepotrebna je ustanovitev zavodov za vzhodne jezike, kjer naj bi se misijonarji priučili arabščini in drugim azijskim govoricam, naj jih je rotil še tako, da bi mu dodelili brate, ki bi pomnožili njegov mali trop v Miramarju, ven in ven je naletel ra gluha ušesa. Tudi v drugih velikih krščanskih mestih, kot v Parizu, kamor je šel svoje načrte razlagat, razumevanja ni našel-
A obupal ni. Svoji nameri se ni hotel odreči, saj je vedel, da mu jo je bil Kristus sam navdihnil v bliskavici razsvetljenja na griču. Ker mu ljudje niso p°' magali, mu je zdaj ostal samo še Bog. In takrat je vzel popotno palico in odšel \ Palestino, vso pogreznjeno v strahotno bedo: muslimanske roparije in nenehni boji so jo uničili skoraj povsem. Uspel je v Jeruzalem. Bilo mu je dano, da je pokleknil pred Sveti grob. Ne, srce ga ni varalo. V dolgih urah molitve, ki jih je prebil n0, taistem kraju, kjer je umrl Kristus, da bi med ljudi, med vse ljudi segla njegova zapoved ljubezni, je Raimundo Lulio globoko v sebi začul skrivnostni glas, ki m» je ven in ven govoril, da mora za svojim velikim ciljem; in odločil se je, da bo tako storil.
☆
Vrnil se je v Miramar in sklical sobrate. Vsi ti menihi, ki sta jim v srcu goreli njegovi enaka vera in upanje, so gledali v njem vodnika; vodnika, ki ga je pošiljal, sam Bog. Mirno, pa trdno jim je govoril. Samostanu ni bil potreben več; Vse je šlo, kot treba; delali so naprej, kot treba; in mladi ljudje so bolj in boU trkali na duri, pa prosili za sprejem. Na tem koščku sveta je kot ustanovitelj svoj posel dokončal. Zdaj je odhajal, sam. Izkrcal naj bi se v Afriki, začel naj bi s tem veličastnim podvigom, po katerem je dolga leta tiho hrepenel. V deželi nevernikov naj bi bil misijonar, med muslimani misijonar.
J

“JAZ PA BOM PRAV RAD VSE	i
ŽRTVOVAL, TUDI SAMEGA	;
SEBE POPOLNOMA ŽRTVO-	;
VAL ZA VAŠE DUŠE.“	:
(Sv. Pavel.)	3

AAAA4AAAAAAAAAAAA *AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA^A
Arabsko je govoril, da bi bolje ne mogel. Do dna je preučil islamski nauk, da bi bil kos vsakršnim razpravljanjem z najmodrejšimi učeniki korana. Celo knjigo je že pisal v arabščini in v svojih palestinskih dneh se je neenkrat zapletel v verske razgovore z muslimani. Povrnil se je v Rim, posvetoval se s papežem in zadobil dovoljenje, da sme s podvigom poskusiti. Iz Genove je odjadral proti Tuniziji.
Težava ni bila, kako se bo tam izkrcal. V Tunizu, pa v Egiptu, takisto po vsem afriškem severu so po večjih pristaniščih povsod živeli kristjani, ki so se tam ustanovili kot trgovci in se prisrčno povezali z arabskimi oblastniki; ti in oni so od takšne zveze imeli samo korist. A ta krščanski živelj je bil kaj osamljen; stiki z muslimani so bili zgolj trgovski; skrbno so se ogibali vsakršnih pomenkov o veri iz bojazni, da bi jih v njih čustvih ne zadeli, pa da bi jih oni ne pognali iz dežele. Raimundo Lulio pa je namerjal prav nasprotno. V oblačilu islamskega modreca, podoben učenjaku še bolj zavoljo suhljate postave in od sonca ožganega lica, se je hotel pomešati med množice in poseči v razgovore, ki so ponavadi krog kakega učenjaka tam na uličnem oglu pritegnili cele gruče žejnih radovednežev.
Tako zdaj dela tedne 'in tedne. Če se mu le priložnost ponudi, že spregovori. Z 'muslimanskimi učenjaki se spopade še v njih lastnih učilnicah, kar tam vpričo učencev. A lepega dne, ko po svoji bleščeči zgovornosti doživi očitno zmago nad nasprotnikom, ta, ves žarek nanj sklene maščevanje Tale možak, ki napada islamske resnice, ki s tolikšno zavzetostjo govori o Jezusu, njegovemu življenju in nauku, je prav gotovo kristjan, „rami“, kot jim pravijo v Afriki. Gre in ga zatoži oblastnikom. Raimunda zgrabijo, vedejo ga pred sodišče, obtožijo ga bogokletja, razglase za sovražnika Mohamedove vere; obsodba je — smrt. Je že prišla ura, ko naj frančiškanski tretjerednik izpriča Bogu svojo zvestobo? Raimundo sprejme-pripravlja se na mučeništvo. Toda ne. Prav gotovo ga Kristus še potrebuje. Tuniški imenitnik, ki ga je nekoč slučajno poslušal, se zavzame zanj. So ga morda prevzeli dokazi, s katerimi je ta kristjan pobijal njegovo vero? Podare mu življenje. A strahotno šibanje mu ne uide; pa to mu je samo v tolažbo, ko razmišlja, kako so bičali božjega Učenika. Napol mrtvega ga vržejo v genoveško barko, ki ravno odhaja-Izgnali so kristjana! A to se pravi, da prav nič ne poznajo tega neugnanega moža-Komaj se dobro znoči, že se s palube požene v morje in plava k obali ves odločen, da bo znova začel s svojim apostolskim delom.
Bil je trden, da bo spet povzel, kar je skoraj za ceno življenja prvič poskusil-Pa tudi če bi iz človeške previdnosti okleval, kaj mu ni Bog sam tega naložil? Potem se je vrnil na Mallorco, da bi se odpočil in okrepil; zdaj se je vpraševal, če ne bi bilo morda mnogo bolje, da se v drugo spet vrže na pisanje knjig, namesto da se tvegano potika po Afriki. A lepega dne, ko se je v bližnjem gozdiču mučil s temi dvomi, je nenada stal pred njim star samotar in mu začel govoriti prav o tem, kar ga je gnjavilo. Raimundo mu je dejal, da ne more mirovati, dokler Sveti grob ne bo spet v krščanskih rokah, dokler muslimani ne bodo priznali našega Gospoda Jezusa Kristusa; in samotar mu je odvrnil, da je v resnici prav to njegova pot, njegova resnična dolžnost, pa naj ga zato ne plaše težave, ki mu bodo na pot prišle, niti ne navidezni neuspehi, ki jih bo užil; Bog samo to hoče, da bi z vsem srcem zanj pričeval; vse drugo bo navrženo.
Spet odhaja. Noben sobrat ne tvega poti z njim. Še več: zdaj celo trde, d^ je takšno izivanje Arabcev v njih lastni deželi prava blaznost. Prav: na sodni dan se bo izkazalo, kdo je bil blazen in kdo moder! Jakob II., njegov vladar mi*
svetuje, naj rajši ostane na Balearih, v Španiji, kjer je zadosti posla, dovoli mu c<3o, da sme pridigovati po judovskih sinagogah in arabskih mošejah. A to, to Pač ni tisto, po čemer hrepeni Raimundo, tisto, kar mu je Bog v trenutku razsvetljenja velel storiti! Tokrat se izkrca v Argeliji, v Bugiji. Kaj previdnost, kaj preudarnost! Kot da se mu mudi po mučeništvo! Samo da kak zgovornež tam na Javnem trgu afriškem vpričo poslušalcev, ki so se kot ponavadi krog njega zgrnili, začne govoriti, že Raimundo napada Mohamedov nauk. Spet ga zgrabijo in vržejo v strahotno ječo; a genoveški in katalunski trgovci so dosegli, da zdaj z njim milejše ravnajo; in brž začne pisati razpravo proti islamu, v arabščini. Šest mesecv Je v ječi, potem ga izženejo; Raimundo je ob vse, še dragoceni arabski rokopis mu Je pogoltnilo morje... Kot da je celo sama božja Previdnost svoje lice obrnila od nJega.
A nič na svetu ne zlomi njegovega poguma. Zadrži se nekaj časa v Italiji, Mer se znova loti pisanja svoje knjige; potem se nameri v Francijo, da bi obiskal Papeža, ki je takrat v Avignonu, pa da bi mu o svojih namerah govoril; slednjič ftre celo na dunajski cerkveni koncil, da bi tam zadobil potrebni nalog za ustanovitev arabske in drugih vzhodnojezičnih stolic na univerzah. Bog ve, če vsi ti ljudje urnejo poslanico starega bojevnika; Bog ve, če spoznajo, kako neobhodno je, da sirjenje evangelija ukažejo ljudem, ki bi ga s prezirom lastnega življenja in brez Pridržka oznanjali med neverniki? Mnogo stoletij pozneje je Karl de Foucauld, drugi tak božji blaznež, takisto sem potrdil na muslimanskih tleh taisto pričevanje.
š edvakrat se nameri tja. Ta, ki smo ga gledali brumno vzravnanega na ladijskem krnu v pristanu, v Palmi, je zdaj že starček, morda pripravljen že na poslednjo morsko pot_ Šc je v njem plemeniti, visoki izraz; a Raimundo dobro ve, da ^u sile pešajo. Oporoko je napisal; naročil je, naj knjige, ki jih je spisal, prevedo v poglavitne evropske jezike. Na tej s kramo natrpani katalunski jadrači bo zdaj spet priplul v Afriko, v ljubljeno Afriko, ki ji še vedno upa oznaniti Veselo Oznanilo. Jakob II. je umel pomembnost te poti, pa piše tuniškemu kralju, naj ga blagohotno sprejme. Tej kraljevski opori gre hvala, da je Raimundo, ki ga zdaj zovejo »zavetnik nevernikov“, lahko v miru govoril dolgo leto dni, ne da bi ga arabski °blastniki v tem svetem poslu ovirali. In skoraj mu v pomoč pošljejo tudi enega njegovih bivših učencev. Junaško vztrajen stari borec še vedno pripoveduje, piše, l2daja nove razprave in knjižice v odklon muslimanske vere in v oznanjanje Kristusove, četudi mu zdravje že peša in mu je smrt vsak dan bliže. A lepega dne v luuiju 1316 ga drhal, ki jo je bil gotovo pobunil kak zagrizeni nasprotnik njegov, Ugrabi, bije s koli po njem, potepta na tla in ga sredi trga pusti pol mrtvega, če 1 skupina genoveških mornarjev ne posegla vmes, prav gotovo bi kar tam izdihnil.
Na ladji, kamor so ga zanesli — takoj so razpeli jadra —, ga boli edinole Zavest, da ne bo umrl na ljubljenih afriških tleh kot mučenec za vero. Iz dneva v dan peša, ni je več še take pozorne skrbnosti, ki bi mu mogla vrniti izgubljene ^či. Umrl je, ko so se prvi obrisi Mallorce medlo zarisali na obzorju. V rodno grudo je legel k počitku ta junaški pričevalec ljubezni, ki misijonarjem plamti v S^cu! predhodnik vseh, ki so mnogo pozneje Afriko spet osvetlili s križem Kri-s Usovim in ji odprli potoke Njegove ljubeizni.
^ oglavje iz zbirke „Božji avanturisti“.)
A
Prevaja — nj —
MISIJONSKO DELO MED MUSLIMANI
Mohamedanca ni lahko spreobrniti. Če poznamo njegove verske, politično-nacio-nalne nazore, nam postane njegovo negativno stališče do krščanstva razumljivo. Njegova vera ga povsem zadovoljuje, prestop h krščanstvu pa mu pomeni narodno izdajstvo, ker smatra mo-hamedanec svojo vero za narodno dobrino.
To pa Cerkve nikakor še ne opravičuje, da bi mohamedancem odklanjala sadove krščanske vere. Njena odgovornost se nanaša tudi na 350 milijonov muslimanov. V tem članku se bomo omejili le na misijone Belih očetov v Severni Afriki, da spoznamo, kaj je v tem delu storila sv. Cerkev za mohamedance.
Osemdeset let je že, odkar so misijonarji kardinala Lavigerieja začeli svoje delo med severnoafriškimi muslimani. Od takrat so že tri generacije misijonarjev na delu — in kaj so dosegli? Ali če točneje vprašamo: kaj in kako so delovali? Ali je „uspeh“ misijonov med muslimani še vedno skrivnost Tistega, ki edini more dati delu blagoslov in rast?
Misijonsko delo med muslimani zahteva misijonarjev - strokovnjakov, ki imajo voljo, prilagoditi svoje mišljenje in življenje Arabcem in Berbercem, postati tako rekoč Arabci med Arabci in Ber-berci med Berberci. Obvladati morajo popolnoma njihov jezik in često celo njihovo narečje.
Na splošno velja Evropejec pri mo-hamedancih kot „rurni“ (t. j. Rimljan). Beseda „rumi“ jim vsebuje celo vrsto odbijajočih čustvenih pojmov: nekaj tujega, zoprnega, nezmožnega za razumevanje, sovražnost, fanatizem, maščevalnost, skratka vse, kar se je v muslimanovi duši nakopičilo v stoletnih boi’bah in vojnah, v pretiranem rasnem in narodnem ponosu, v verskem fanatizmu, podjarmljenju in kolonizaciji, To raz-
položenje pa pospešujejo še prezirljivo ponašanje 'mnogih Evropejcev do muslimanov in norčevanje iz njihove vere in verskega življenja.
Rumi in njegova vera pomeni moha-medancu eno in isto. Ista čustva in nazore, kot o rumiju, ima musliman tudi o krščanstvu. Zanj je krščanstvo nekaj povsem tujega, nesprejemljivega. Če u-poštevarno še dejstvo, da ga islam versko popolnoma zadovoljuje, bomo mogli razumeti težavnost misijonskega dela med muslimani. Tu mora misijonar dobesedno gore prestavljati in izravnavati doline, če hoče doseči količkaj uspeha. Le en način je, s katerim more misijonar pripraviti mohamedance, da postanejo naklonjeni krščanstvu: da se jim povsem žrtvuje. Vsem mora biti vse! Mora se jim prilagoditi in jih skušati razumeti, kolikor je to le mogoče. In kot je pokazala izkušnja, je požrtvovalnim misijonarjem marsikaj mogoče. Morajo se z dušo in srcem posvetiti tej nalogi, temeljito proučiti islamski svet in se s samoodpovedjo in z apostolsko ljubeznijo žrtvovati svojemu poslanstvu.
Misijonsko vodstvo zahteva za misijonarje, ki se odločijo za misjone med mohamedanci, da se posvete 3 do 4 letnemu posebnemu študiju islama v novem zavodu, ki ga je v ta namen uredilo v La Manouga, v Tunisu. Učni načrt vsebuje pouk arabščine in berberščine, predavanja o islamskem veroslovju, bogoslužju, zgodovini in pravu; vrh tega pa še predavanja o raznih aktualnih vprašanjih, ki so važna za občevanje z muslimani. Tudi misijonske sestre in nekateri laični pomočniki se posvečajo temu strokovnemu študiju. Brez kakih iluzij, a s trdno voljo in gorečnostjo za vzvišene namene odhajajo od tod na svoje misijonsko delo.
Njihova poglavitna naloga je, „odpira-
ti vrata evangeliju“, podirati razne Predsodke, pridobivati si naklonjenost in tako ustvarjati psihološke predpogoje 2a misijonsko delo na široki bazi, pred-Vsem z dobrodelnimi ustanovami. S skupin im i napori opravljajo delo za so-rialno osvobojenje in reševanje posameznikov, ki žive pod nasilnim jarmom sorodstva, za njihovo samoosvojitev in s tem, za zbujanje čuta človeškega dostojanstva in osebne odgovornosti. To je Začasni namen misijonske šole, v svojih raznih oblikah in vzgojnem delovanju. pri tem, pa mora imeti pred očmi Poglavitni ,in končni namen misijonskega dela, t. j. da s pomočjo dobrodelno-sti, oznanjevanja evangelija in privlačnega pouka pripravi pot božjemu kra-ijestv.u v duše.
Misijoni med mohamedanci so bili dol-ka leta le apostolat dobrodelnosti. V ve-*ki meri so to tudi še danes. Apostol dobrodelnosti najde vedno voljne poslu-salce in odprta srca; mnogo prej, pre-
den pride na vrsto oznanjevalec krščanskih resnic. Tiho pridigo krščanske dobrodelnosti celo najbolj fanatični musliman rad posluša. Zato je najprimernejše sredstvo, ki naj hitrejše ustvari psihološke predpogoje za pravo misijonsko delo. O tem so bili že od vsega početka prepričani beli očetje in njihov ustanovitelj kardinal Lavigerie. Še bolj kot pri misijonih za črnce, so se v deželi islama razvile misijonske postaje v izrazita karitativna središča. Zadnje računsko poročilo misijonov med muslimani nam zgovorno priča o velikem zaupanju, ki ga izkazuje prebivalstvo poslancem krščanske ljubezni. V Sahari je prišlo v njihovo bolniško oskrbo 1,049.253 bolnikov, v Severni Afriki pa 494.578, deloma v bolniško, deloma ambulantno oskrbo. Karitativni apostolat opravljajo predvsem misijonske sestre. Od 1172 belih sester, ki delujejo v afriških misijonih, jih večji del, mogli bi reči, nesorazmerno velik del, deluje v muslimanskem misi-
jonu: 131 v Sahari in 242 v Severni A-friki. štiriinštirideset bolnišnic in karitativnih ustanov so prave oaze krščanske ljubezni in bodo gotovo nekoč tudi studenci krščanskega življenja.
Mohamedanec že po svoji veri zelo ceni dobrodelnost. Koran mu dela ljubezni naravnost predpisuje. Molitev in miloščina spadata k petim glavnim dolžnostim (stebrom), na katerih sloni muslimansko občestvo. Molitev brez pobožno, sti in vera brez dobrih del je po koranu hinavščina. S pomočjo del ljubezni si misijonar sčasoma pridobi domovinsko pravico in državljanstvo med prebivalstvom. To polagoma pozablja, da je ru-mi in ga dobro loči od kolonialnih uradnikov ali farmarjev. To je najbolje pokazal primer ob krvavih vstajah v provinci Constantine. Dočim so vsi drugi Ev-ropejci padli kot žrtve fanatizma Ka-bilov, je misijonska postaja Kerrata sredi upravniškega ozemlja ostala popolnoma nepoškodovana. Na videz to ne pomeni bogvekaj za napredek krščanstva. A kdor pozna muslimanski fanatizem v sveti vojski — in tedaj je bila proglašena sveta vojska — zna ceniti to dejstvo in njegov pomen za bodočnost krščanstva. Ne da bi pretiravali, moremo reči, da ljudje, ki so prišli v tako tesni stik s krščanstvom, niso več daleč od krščanstva, posebno še, če kdaj odpadejo socialne ovire, ki zadržujejo spreobračanje mohamedancev.
Odkar uživajo misijoni med mohamedanskim prebivalstvom večjo svobodo, je mogoče tudi šolstvo in vzgojo pogumneje vpreči v misijonsko delo. V Sahari obiskuje misijonsko šolo 1.743 učencev in učenk. V Severni Afriki je število še večje: 2.734. Srednja šola je šele v povojih. V Azazga (v Severni Afriki) nameravajo ustanoviti licej s penzionatom, ki ga bodo vodile bele sestre; ko bodo na razpolago sredstva, osebje in prostori, bo naval učencev na misijonsko šolo prav tako velik, kot v drugih mohamedanskih deželah.
Pri svoji skrbi za dvig osnovnega in
srednjega šolstva pa ustanavljajo misijoni v kulturno manj razvitih pokrajinah Afrike, kjer prebivalstvo mnogo-kje živi v silnem uboštvu in se mladina željno oprijemlje vsakega sredstva, ki ji obeta socialno izboljšanje in boljši gospodarski položaj, še obrtne šole za mladeniče, za deklice pa šole za ročna dela in gospodinjske šole. Izučeni obrtniki imajo tudi v Severni Afriki trdna tla pod seboj in so socialno neodvisni. Dekle, ki zna voditi gospodinjstvo, je enakopravno in je vešče družabnega življenja ter zaželjena družica mlajše generacije. Na ta način pospešujeta obe vrsti šol socialno neodvisnost deklet in njihovo osvobojenje izpod družinskega in rodbinskega jarma, ki je za arabske misijone ena izmed naj večjih ovir.
Če pomeni gospodarsko socialna osvoboditev po krščanstvu pripravo za misijonsko delo, smejo misijonarji po pravici smatrati svojih 40 obrtnih in gospodinjskih šol kot uspešno sredstvo za utiranje poti sv. veri. 815 puščavskih prebivalcev in 1.683 Sevemoafrikancev, ki si sedaj pripravljajo življenjsko e-ksistenco, so glasniki novega časa. V Ka-libiji se je začela z dnem, ko je ženska mladina zahtevala šolski pouk in izobrazbo, prava duhovno socialna revolucija, ki utegne imeti važne posledice. Islam je ženo podjarmil, jo izključil iz javnega življenja in vsake možnosti za izobrazbo; in prav ta, po islamu podjarmljena žena je eno izmed poglavitnih o-porišč islamske verske tradicije in njegovega vražjeverstva. Z ozirom na to je z misijonskega gledišča ženska emancipacija in njena poklicna izobrazba važna pridobitev in napredek.
Vzporedno s poklicno šolsko izobrazbo pa pospešujejo misijoni tudi moralno vzgojo in vzgojo značaja. A ta namen goje stezosledska društva za moško mladino, ženska mladina v Severni Afriki pa ohranja stik s svojimi starimi učite-
Saharski misijonar mašuje in obhaja saharske misijonarke, naslednice Karla de Foucaulda.
32?
ljicami( belimi sestrami, v posebnih krožkih, ki jih imenujejo „ruche“ (čebelni panj). „Ad Lucern“ je poslala enega svojih stezosledskih mojstrov v saharske misijone, da bi izvežbal tamkajšnje skupine. V Alžiru je neka zelo delavna skupina stezosledcev, ki stalno raste. Misijonarji redno obiskujejo njihove starše, da skupno z njimi opravljajo vzgojno delo, predvsem pa, da s tem širijo svoje delovno področje. Večina staršev je zelo naklonjena tej stvari in so ponosni, da se ,;babas“ zanimajo za njihove fantiče.
Izkušnje kažejo, kako pri teh stezosledcih raste notranja sila in smisel za dobro. V veliko veselje jim je, če s svojo godbo obiščejo kako hiralnico ali zavetišče za starce, da stanovelcem teh zavodov prirejajo po nekaj ur zabave. Tovariša, ki prinese na večerni sestanek s seboj nečedno ilustrirano revijo, takoj izključijo. Tu si utrjejo voljo za poklicno delo in dobivajo veselje do samostojnega življenja. Marsikdo med njimi se prikoplje celo do krščanskega pojmovanja življenjskih vprašanj, posebno tistih, ki presenečajo sodobne mohamedance, kot n. pr vprašanje o zakonu, družini in vprašanja socialne ureditve družbe.
Kako pa je s pravim misijonskim delom — oznanjevanjem sv. evangelija? Tudi misijonar med muslimani smatra to delo kot glavni namen svojega apostolskega poslanstva. Sicer mora o Kristusu tu drugače pridigati kot med črnci. A pridigati mora! če bi kak stari misijonar v Sahari ali med Kabili hotel prešteti vse ure, ki jih je porabil za razgovor v šotorih, na ulici ali „pri mestnih vratih“, bi znesle visoko vsoto. A prav to je njegovo misijonsko delo. časa pri tem ne sme upoštevati. V teh dolgih urah se gradi most med nebom in zemljo, po katerem se tiho in nevidno spuščajo poslanci božjega usmiljenja. Takšen razgovor se hitro razvije v razpravljanje o veri, ki ga ljubijo predvsem starci in izobraženci. Tedaj je čas, pričevati o Kristusu v preprostem jeziku evangelija in njegovih zgodbah, prego-
vorih ali o stari zavezi, ki je Arabca zavoljo svojega semitskega kolorita tako blizu. Na ta način ustvarja oznanjevanje evangelija nekako ozračje milosti, ki po potih, le Bogu znanih, prinaša svoj blagoslov. Posebno skrb posvečajo misijonarji težkim bolnikom. Zbujajo jim kesanje ljubezni in skupno z vso družino molijo Več oaz je, kjer nihče ne umre, ne da bi ga misijonar poprej pripravil na večnost. O „velikem zdravilu“ sv. krsta pa more le redkokdaj govoriti.
Verski razgovor pa zahteva temeljito pripravo: študij o veri in praznoverju, o običajih in razvadah, o nazorih in predsodkih domačinov. O svojih opazovanjih poročajo misijonarji centralni informacijski pisarni, ki ta poročila preučuje, primerja in sestavlja iz njih celotno sliko, da služi potem misijonarjem za na-daljni študij. Na podoben način se uče tudi jezika, dokler ne najdejo prave besede, izraza ali pomena. Da jih Arabci morejo razumeti, morajo verske resnice prevajati iz našega zahodnjaškega jezika v orientalski jezik in iz naše miselnosti, čustvovanja in predstave v njihovo.
Skoraj pred 180 leti, ko so ustanovili misijone za mohamedance, so zbujali narodno zdravi, le malo poarabljeni in po-mohamedanjeni Berberci v Kabilskih gorah, kakor tudi puščavski prebivalci v Sahari največ upanja na pokristjanjenje. V teku let je nastalo v Severni A-friki 24 in v Sahari 12 misijonskih postaj, kjer je danes 140 misijonarjev it1 poleg teh še več naselbin misijonskih sester. Zaradi preobljudenosti pa se je medtem izvršilo veliko preseljevanje in prerazmestitev muslimanskega prebivalstva.
„Puščavske palme se napajajo zdaj po alžirskih kočah,“ družine Kabilov pa delajo po tovarnah in rudnikih. Zato so arabski misijoni postavljeni pred povsem nove naloge, ki zahtevajo nove oblike misijonskega delovanja. Prve poskuse zanje delajo v Parizu, Sedanji namen te misijonske postaje je, proučevati položaj in življenjska vprašanja 400.000 V


t
- «ä
"Meliki beli marabu“,
kot imenujejo ti ar abaki otroci misijonskega škofa iz družbe Belih očetov.
J1!'
anciji živečih Severnoafrikancev. Pro-vprašanja, kako zbuditi pri Iju-h prave volje zanimanje za rešitev teh . asanj v krščanskem smislu, predvsem tiv ^e'0^aja*c'^> preddelavcih in karita-v. n*h delavcih, pri svetni duhovščini in Cean*h Katoliške akcije. Severnoafrikan-Stm hočejo svetovati in jim pomagati v v c°vanjskih i.n zaposlitvenih zadevah, j1;VPvla^anju ustanavljanja družinskih og-‘Sc in v zadevah naseljevanja in izse-
ljevanja. Pri tem jih vodi namen, najti med njimi čim več takih, zlasti krščanskih družin, ki mohamedancem, s katerimi so v stikih, nudijo zgled krščanskega življenja in so resnični pričevalci Kristusovi.
Važnost sodelovanja laikov v islamskem misijonu postaja čedalje večja. Zato skušajo misijonarji, predvsem v Al-žiru, zbujati v raznih oddelkih Katoliške akcije zanimanje zanj. In ne bree uspe-
ha! Tako n. pr. se je postavila v službo misijonske stvari neka skupina alžirskih dekle t kot nekako moderno sestrsko zdru. ženje. Prav tako moramo omeniti „Male brate in sestre presv. Srca“, ki kot nasledniki „puščavnika Sahare“, Karla de Foucaulda skušajo pridobivati domačine. Bele sestre, ki vzgajajo v dveh zavodih gospodinjske učiteljice in voditeljice otroških vrtcev, so prav tako modre pomočnice v islamskem misijonu.
Številni uspehi islamskega misijona pa
so še vedno majhni z ozirom na trud in žilavo požrtvovalnost njegovih apostolov. Vendar so ti prepričani, da to, kar so storili, niso storili zaman. Verujejo v „uspeh neuspeha“, v moč milosti, ki hodi svoja pota in čaka na čas, da začne delovati v dušah. V borbi križa s polmescem je osvojitev katere koli postojanke za križ po nadnaravni zakonitosti slabljenje nasprotnikove sile in utrjevanje krščanstva v borbi za dušo A-frike.
S KOM BODO ŠLI MUSLIMANI?
Anton Merkun, U.S.A.
Ob razpadu otomanske države in eno generacijo pozneje — konec britsko - indijskega in nizozemsko - indijskega kolonialnega gospostva — so muslimani doživeli velike spremembe. Avto in avi-on sta razdalje zelo zmanjšala. Silni petrolejski zakladi ob Perzijskem zalivu kakor tudi v Indoneziji donašajo od leta do leta bogatejše dohodke. Kako se bodo razmere med Orientom in Zapadom razvijale, nihče ne ve.
V teku prve polovice dvajsetega stoletja se je število neodvisnih muslimanskih držav povečalo od treh na trinajst. V začetku 1952 so nastale sledeče neodvisne muslimanske države, ki so tudi članice Združenih narodov v New Yorku: Kairo kot duhovno in kulturno središče Egipt, Indonezija, Irak, Jemen, Libanon, Pakistan, Perzija, Saudova Arabija, Sirija in Turčija. Razen teh moramo šteti še: Agfanistan, Jordanijo in Libijo. O-ne države, ki so nastale po letu 1918 so le svojega poglavarja spremenile. Namesto sultana so stopile zapadne mandatne države, ki so pod kontrolo Zveze narodov izvrševale suverenitetne pravice v Palestini, Transjordaniji in Iraku Svojo pot je hodil Egipt, katerega protektoratni statut je bil odpravljen 1. 1936. Turčija je pa postala republika.
Od srede 19. stoletja so smatrali mesto Kairo kot duhovno in kulturno središče muslimanov, Carigrad pa kot politično. Med prvo in drugo svetovno vojno se j® razvila univerza v Kairu kot važno mesto vesoljnega islamstva. Leta 1945 se je ustanovila Arabska Liga.
Poleg Kaira se je od 1. 1947 razvilo mesto Karachi v Pakistanu kot središče islamskega socializtna. Ankara pa se je razvila v politično središče, orientirano proti Zapaclu v prijaznem smislu.
ISLAMSKA SOLIDARNOST
Islam uči enakost in bratstvo vseh njegovih vernikov brez razlike plemena in narodnosti. Združene islamske države so pri Združenih narodih glasoval6 proti temu, da bi postale Tripolitanija in Libija zopet italijanski koloniji in proti temu, da bi se Palestina delila med Ju' de in Arabce. Od novembra meseca do februarja 1952 so bile islamske držav® razen Turčije na strani Arabcev v maroškem in tuniškem vprašanju.
ISLAM KOT „TRETJA SILA“
Nekateri mislijo, da se bodo islamsk6 države organizirale kot tretja svetovih sila poleg sedanjega vzhodnega in zapad'
£ega bloka Toda voditelji islamskega gi-“anja so temu protivni. Abdel Rahman A-zzarn. paša, generalni tajnik Arabske ZVeze, pravi: „Zapad trdi, da (namreč arabske države) potrebujejo evropsko Varuštvo in varstvo_ Na Vzhodu govo-e> da so (Arabci) izrabljani, zasužnje-Vani in zaničevani in da se naj upro za-Padni nadvladi. V resnici pa od nobene strani ne prinašajo simpatij in razume-Var*ja. Bati se je, da bodo pod tem dvoj-lra pritiskom ljudstva srednjega Vzho-a ravnodušna in desinteresirana.“
Pakistanski časnikar Z.A. Suleri me-’• »Mrzla vojna bo v veliki internacio-aalni politiki še dalje trajala. Ta čas Rožnega miru bo Pakistanu za oddih, ^a utrdi svoje stališče. Mi nočemo biti b ’,e'its'ca država nobene velesile. Naša in«ocn°st je v združeni islamski fronti to ločeni od ameriške in ruske fronte.“
odf^rZ^ec Ajatollah Kaschani je bolj v 0cen. On je Mohamedov potomec in erski poglavar šiitov. Pravi, da je že
sedaj treba položiti temeljni kamen i-slamskega bloka proti kolonialnim silam za obrambo svobode in svetovnega miru. Le verska zveza more upati, da se vrine kot tretja sila med zapadnim in sovjetskim imperializmom. Mi se ne bomo zadovoljili s pasivnim zadržanjem, ampak bomo z muslimansko zvezo oborožili velikansko armado dvajset milijonov mož pri 450 milijonih prebivalstva.“
ŠTIRISTO MILIJONOV MUSLIMANOV
Muslimani trdijo, da je ena petina človeštva muslimanska. Vatikan pravi po štetju iz leta 1950, da jih je 296 milijonov.
Velika muslimanska manjšina se nahaja v treh nemuslimanskih državah, t. j. na Kitajskem, v Indiji in v Sovjetski Rusiji. Na Kitajskem jih je 48 milijonov, v Indiji 35 in v Sovjetski Rusiji 20 milijonov.
Statistični podatki so danes zelo nezanesljivi. Tudi nimamo zanesljivih podatkov o muslimanih v Osrednji Afriki, kjer se je islam začel širiti šele v 19. stoletju. Znano je na primer, da ima emirat v Severni Nigeriji skoro enajst milijonov muslimanov, t. j. polovica te britanske kolonije Južna Nigerija je deloma krščanska deloma poganska. V britanskih krogih že danes računajo z možnostjo, da bo severni del po zgledu Pakistana zahteval neodvisnost.
Manj znano je, da je v Birmaniji od 17 milijonov prebivalcev 1,500.000 muslimanov. Okrog 2,700.000 jih živi v Evropi in sicer 1.5 milijona v Jugoslaviji,
Saharski škof v razgovoru z arabskim malčkom.
lH
0.7 milijona v Albaniji in 0.5 milijona v Bolgariji. Manjše islamske manjšine se nahajajo v Južni Afriki, Južni Ameriki in v Zapadni Indiji.
Ako cenimo skupno število vseh muslimanov po vsem svetu na 400 milijonov, bo približno resnično.
NEPOZNANJE IN NEZAUPNOST
Muslimanski in zapadni svet sta dva svetova, med katerima vlada še veliko nepoznanje in nezaupanje in razne ovire. Muslimani poznajo nas zapadnjake kot kolonialne imperialiste. Zapadnjaki pa hočejo veljati kot nositelji materialne kulture in kot njih varuhi.
Zapadni svet lahko veliko pripomore, da se Vzhod in Zapad zbližata, in sicer socialno, gospodarsko in finančno, prav posebno pa na polju islamstva in na ver-sko.karitativnem polju.
Znanstvo o islamu je nam španska vas. Tudi o muslimanskem verstvu nam js malo znano in ne poznamo raznih tokov v islamskem svetu.
Britanci smatrajo Srednji Vzhod kot prostor, od koder bi branili svoj imperij, dalje kot zelo važno postojanko za zračni promet in kot dežele, od koder dobivajo zemeljsko olje (petrolej, nafta)-
Holandci so tristo let vladali današnjim Indonezijcem. Italijani so se hoteli vgnezditi v Severni Afriki in Vzhodni Abesiniji pa jim ni šlo. Nemci so izgubili v prvi svetovni vojni svoje afriške kolonije. Španija je bila tudi v vojski z muslimani v Afriki. Kakšne so 1‘azmere med Francozi in muslimani v Severni Afriki (Maroko, Tunis) vsi dobro vemo. če delamo bilanco in nazadnje potegnemo črto, je jasno, da ne morejo imeti o evropskih narodih dobrega mnenja*
VPRAŠANJE PREOBLJUDENOSTI
Sedem milijonov muslimanov iz Indije se je v letih 1947/48 preselilo v Pakistan in prav tako se je sedem milijonov hindujev preselilo iz Pakistana v Indi-
jo. To je bilo v sedanjih časih veliko ljudsko preseljevanje, zvezano z razni-^i težavami in bridkostmi. Iz Palestine Se je pred Judi moralo umakniti nad 50.000, po poročilih drugih poročevalcev do 100.000 Arabcev v sosednjo državo Jordanijo. Iz Iraka se je izselilo do
100.000	Judov v Izrael. V Transjordaniji Se je število prebivalstva pomnožilo Vsled naseljevanja beguncev za 80%.
V teku enega stoletja se je prebivalstvo Alžira pomnožilo od dveh na de-vet milijonov, poleg tega, da se je naselilo do en milijon Evropejcev. Za časa Napoleona je Egipt imel dva in pol bilijona ljudi. V teku 19. stoletja se je Pomnožilo število prebivalstva na deset bilijonov, a danes se bliža že dvajset 'bilijonom. Toda prebivalstvo Maroka se jo v teku zadnjih 40 let še enkrat toliko Pomnožilo. Turčija nima problema pre-°bljudenosti. V Vzhodnem Pakistanu pride 800 ljudi na kvadratno miljo, Java j® ena najbolj preobljudenih dežel na svetu. Vlada bo morala ljudi preseliti v ^raje, ki so slabo obljudeni.
SOCIALNE RAZMERE
Za medsebojno pomoč imajo muslima-razne verske bratovščine^ Bratovščina v lodoneziji je imela ob razpustitvi leta 1947 nad pol milijona udov. Verska tajna zveza je v Perziji imela pri po-državljenju oljne industrije veliko vlogo.
Rektor univerze v Kairu, šejk Abdel Mehid Selim navaja v svojem spisu važ-11 e opazke k islamskemu socialnemu re-du. Pravi: „Postave koranove predpis.u-jeio, da gredo muslimani drug drugemu ^a roko in da goje medsebojno bratstvo. .slam ne prepoveduje niti ne omejuje 'ndividualne posesti, obvezuje pa vsakega posestnika, da del svojih dohodkov da državi za kritje državnih izdatkov in Za Podpiranje revežev. Zelo modri zako-urejajo ravnanje posameznikov kakor udi družbe, ne da bi dajale temu ali o-demu prednost. Nikdar ne smejo biti Muslimani diktatorsko vladani, ampak
Misijonski bratje so zgradili tole cerkev — katedralo misijonskemu škofu v mohamedanskem Colomb - Bechar v Severni Afriki.
po ,šuri', t. j. po posvetovanju. Blagor skupnosti je predvsem v individualni posesti.“
Iz tega je razvidno, da muslimani ne pojdejo s komunisti. Krščanska in muslimanska vera odklanjata marksizem.
Več muslimanskim deželam je prinesla petrolejska industrija gospodarsko rešitev, ker dobivajo od zapadnih velesil velike vsote denarja.
Verjetno bodo muslimani v bodočnosti igrali še veliko vlogo, če bo arabska zveza krepko skupaj držala muslimanske dežele. Sedaj še niso dobro organizirani, toda se pripravljajo za bodočnost in bodo morda tudi našo bodočnost odločevali.
(Nekatere podatke sem povzel iz knjige „Homo Oeconomicus Isiamicus“, dr. J. Hans, Klagenfurt 1952.)
Anton Merkun
PROBLEMI ŠTUDENTOV V INDIJI
Lani, dne 25. junija 1954, je politbiro indijske komunistične stranke razposlal svojim pokrajinskim odborom okrožnico, v kateri podaja podrobna navodila partije za delo v organizacijah indijske vse-učiliške mladine. Nekatera poglavja te okrožnice so izredno zanimiva. Tako pravi med drugim:
„Dijaki imajo važno vlogo v razvoju demokratskega gibanja. Oni so del inteligence, ki je mlada in more zato sprejeti vase mnogo novih idej, ki se širijo Sn dozorevajo. Zato je majvečje važnosti, da se življenje vseučiliščnikov vključi v razvoj komunistične partije... Partija mora vključiti dijake v demokratsko gibanje, gibanje za mir, svobodo in demokracijo. .. Ta mladina mora Gandijevo protiimperialistično miselnost in druge take dekadentne ideologije v vrstah dijaške mladine pobijati in sicer z znanstveno metodo in ideologijo marksizma in leninizma... To zbližanje s komunistično delavnostjo naj med dijaštvom poglobi vse konstruktivno delo in med to mladino poveča zavest vzajemnosti... Prav tako naj dvigne politično zavest med njimi, s tem da pobija reakcionarno in dekadentno miselnost med študirajočo mladino.
Vsak pokrajinski odbor naj poskrbi, da bodo člani partije in njeni simpatizerji delali v tej smeri, da se bodo snovale vseučiliške organizasije kot živa delovna središča med študenti... Glavna naloga partije in komunističnih študentov pa je( da odločilno vplivajo na vse ideološko in politično delo mladine in to tako, da jo na ta ali oni način vključijo v delo v strokovnih delavskih organizacijah ali pa v sličnih kulturnih organizacijah; tako bodo demokratske in revolucionarne ideje med njimi pridobivale vedno več pristašev, število komunističnih kadrov se bo večalo, komunistične organizacije bodo naraščale v številu svojih kadrov in množične organizacije bo-
do širile območje svojega vpliva in delovanja. ..“
M. R. Masani navaja v svoji nedavno objavljeni zgodovini o Indijski komunistični stranki, da so „univerze očividno postale središče komunistične pozornosti, profesorji in slušatelji univerz pa zelo privlačna tarča“. Isti pisatelj pravi, „da so mladinske in dijaške organizacije povečale svojo delavnost po 1. 1952“. Pri tem so se držali komunisti svoje stare taktike „javne“ in „podtalne fronte“ in, kakor pravi Masani, skušali dobiti v svoje roke srednješolske im visokošolske „parlamente“ Poleg svojih sedanjih pristašev se komunisti poslužujejo pri tem delu tudi mnogih simpatizerjev.
Ko proučuje, zakaj se toliko mladih Indijcev pridružuje komunističnemu gibanju in njegovi filozofiji, bivši ameriški poslanik Mr. Chester Bowles zelo prodorno piše:
„Ugotovil sem, da je mnogo teh mož in žena bilo zelo dobro usmerjenih. Toda njihovo pomanjkanje čuta za pravilno izbiro poti, pomanjkanje pravilne zaposlitve po končanih študijah in silna revščina, ki so jo gledali okoli sebe, jih je prepričala, da žive v svetu, ki je potreben sprememb. Obupno so iskali odgovora na vprašanje in edini, ki so jim o tem vedeli kaj povedati, so bili doslej tisti, ki so prihajali iz vrst komunizma.“
Globoka zavest o izrabljanju, splošna zagrenjenost, nevarna čustvena „eksplozivnost“ in radikalizem označujejo sodobno indijsko vseučiliško mladino. Študenti hočejo najti nove korenine in novo sintezo za nove in stare ideje. Na ,,novi in stari svet“ gledajo s silno kritičnimi očmi, pa so pri tem silno nezadovoljni s svetom in človeško družbo. Zato se jih polašča prepričanje, da je nujno treba vse spremeniti, in to za vsako ceno, in vsemu najti novo in pametno razlago, Ameriški poslanik meni, da vse to vodi mladino v komunizem. Stara družba
s svojimi tradicijami in prilagodljivostjo Se vedno bolj ruši. Individualizem se u-Veljavlja in to zlasti med mladimi intelektualci in dijaki. Ta „individualizem“ Pa ustvarja nove probleme in krize.
i'Zapadna miselnost, dolgo v časti na indijskih univerzah, je storila mnogo, da So se porušili stari temelji in namesto starih lahko razumljivih obrazcev o življenju in sožitju so jim mogli nuditi sa-n^o še bolj zapletene pojme o individualizmu... Mnogo mladih Indijcev se je ločilo od svojih kast in družin, našlo v tem individualizmu polno negotovosti in izrabljanja, polno nujnosti za odloče-vatije sproti in za vsako priložnost po-S6bej, in vse to brez jasnih navodil ali Pa svetovalcev in vodnikov. Tako so za-®li v popolno zmedo, brez moči za delo ’n odpor — postali so lahek plen za ko-niiMiiistične agente.“
. Tukaj ne bom razpravljal o tem, kako Je bil komunistični agent sposoben pridobivati indijske študente za partijo ali
pa za organizacije, ki so pod partijsko kontrolo. Dejansko so študenti kot celota še vedno nekomunistični. To so dokazale nedavne volitve v Narodno študentovsko zvezo. Toda dinamizem in dobra organizacija dajeta komunistom mnogo večji vpliv, kakor pa bi ga po svojem številu mogli pričakovati. Ob koncu 1. 1953 je komunistična partija trdila, da ima v Indiji 50.000 članov partije in
25.000	kandidatov za sprejem v članstvo. Toda pri volitvah je partija dobila 5 milijonov glasov. Prav tako vpliva med dijaštvom komunistična ideologija na mnogo več ljudi, kot pa imajo partija in njej priključene organizacije članov na univerzah. Tako se število profesorjev in dijakov tor tistih, ki podlegajo komunističnim idejam, vedino veča, razširjanje idej marksizma se med dijaki po predavalnicah in učilnicah vedno bolj uveljavlja.
V Indiji je okoli 30 univerz in nekaj nad 800 njim priključenih kolegijev. Šte-
Dijakinje katoliške šole v Entably, Indija, pri telovadnem nastopu.
S
1
vilo študentov se suče okrog 300.000 (katoličani in protestanti imajo 95 do 100 kolegijev, ki jih obiskuje nekaj nad
45.000	študentov, toda velika večina med njimi niso kristjani). Daši je število študentov na univerzah veliko, njih odstotek v zvezi s prebivalstvom ni tako velik, kakor je to po drugih deželah na zahodu Evrope in v Ameriki. Poleg tega je več ko polovica indijskih študentov po vmesnih zavodih in se tam obravnava gradivo, ki bi se sicer moralo poučevati na univerzah.
Življenjski pogoji mnogih indijskih študentov so obupni. Nedavno proučevanje, kako žive dijaki, zlasti v Zahodni Bengaliji, je pokazalo naravnost strašno sliko o socialnih in gospodarskih razmerah med dijaško mladino. Podrektor univerze v Kalkuti, dr. J. C. Ghose je med drugim objavil podatke, v katerih pravi, da izhaja od 28.000 vseh slušateljev na univerzi 13.000 dijakov iz družin, katerih redni dohodki na osebo mesečno me presegajo 30 rupij, 14.000 pa jih prihaja iz družin, katerih dohodki na mesec ma osebo znašajo 30 do 50 rupij. ,,Prvi žive izpod življenjske ravni, oni drugi pa tik na robu pomanjkanja.“ Profesor K. P. Chaterjee v nekem drugem nedavnem pregledu navaja, da živi 50% dijakov, ki zahajajo na kolegije, v nezdravih stanovanjih. Oba pregleda pa navajata, kako se je prehrana študentov v Bengaliji v zadnjih letih zelo poslabšala.
Ti socialni in gospodarski činitelji so zelo važni in morejo brez dvoma v veliki meri pojasniti tako razširjeno zagrenjenost med študenti. Toda kriza, tako resna in globoka, ki preveva sodobno dijaško mladino, ima globlje korenine To je predvsem verska in filozofska kriza. Nedisciplina, politična eksplozivnost, levičarska usmerjenost im simpatije do komunizma so le spremni znaki te krize. V prvi vrsti pa je to predvsem duhovni problem, vprašanje načel in vere. Kot duhovniki in misijonarji zamoremo tej mladini, ki tako mrzlično išče, dati
načela in odgovore na njihovo duhovno stisko, katere se hočejo otresti. Obsojanje nediscipline, razkrinkavanje zla materialističnega ateizima je pogosto potrebno, toda mimo vsega tega hočejo naši slušatelji imeti predvsem pozitivne odgovore verske in duhovne vsebine.
Tisoči hindujskih in muslimanskih študentov sicer še spoštujejo tradicije in nauke svojega rodu, še se drže navad, naučenih v svojih domovih in občestvih — toda osebno so izgubili smisel za vero. Res je, še je moglo ostati v njih nekaj „religioznosti“, toda naravnost strahotno je med njimi nepoznavanje bistvenih navodil in načel njih vere. Mnogi med njimi gredo še dalje in se javno norčujejo ali pa označujejo kot praznovernost vse verske dogme in tradicije. Zelo malo je študentov, ki še molijo, tudi tisti ne, ki so še ohranili nekaj verskih nazorov. Toda vsi, ki prihajajo v stik z njimi, so mogli ugotoviti, da je ta mladina plemenita in dobra. Njihova morala je pogosto višja od tistega, kar bi jim narekovala njih verska praksa.
V filozofskem oziru ni nič boljše. Mnogi med njimi so izgubili smisel zanjo. Indijski študenti bero mnogo, toda brez kritičnega čuta. Le malo študirajo indijsko filozofijo, kadar pa se spuste na to področje, tedaj proučujejo to v knjigah, ki so bile o Vivekandi in Aurobindi natisnjene v zahodnih državah. Zapadma mise.nost je v veliki meri prepojila večino indijske mladine, toda vse to v bolj razbiti in slučajni obliki. Njihovi učbeniki in drugi priročniki so v veliki meri od pisateljev zahodnih smeri. Tako sta n. pr. Bertrand Russell in Aldous HuX-ley zelo popularna v Indiji, mnogi smatrajo Marxa in Freuda za preroka, Tolstoj i,n drugi ruski pisatelji so zelo znani v Indiji. Krščanstvo se v rahli meri prebija skozi spise, ki pa nosijo na sebi pogosto sledove „modernizma“. Z zahoda prihajajo predvsem knjige z brezbožno, pozitivistično, pragmatistično in dialektično vsebino.
Vse skupaj pa prekaša enostransko
navdušenje za znanost. Za mnoge je znanost ,,aovo božanstvo“. Na zahodu so v zadnjih deset.etjih znanstveniki ustvarjali neko posebno ozračje zastrupljeno-s*-i, ki bi mu dali ime scientizem“. In ta je bil tisti, ki je postavil temelje za brezbožni materializem in komunizem. Ozračje, ki je okrog leta 1900 vladalo v Parizu, je danes v Indiji ma vseh uni-verzah na višku. Spominjam se, kako smo z nekaterimi bengalskimi intelektualci čitali strani knjige, ki jo je v obupu, nesmiselnem agnosticizmu in fi-Jozofski praznini, ki je tedaj vladala v Parizu v času pred Bergsonom, napisala Paissa Mar.itain. Za mlade bengalske intelektualce to ni bila samo slika krize tistega časa, to je bila njihova lastna stiska in zgodba, ki je bila v tej knjigi Popisana. Najboljši indijski študenti se odločajo za študij znanstvenih (tehnič-nib) panog. Najboljša mesta so na razpolago tistim, ki končajo te vrste štu-uija. V najbližji bodočnosti rabi Indija znanstvenike 'in tehnike. Druge duhovne v®de privlačujejo le malo slušateljev, Pujboljši dijaki so šli drugam. Pa še arn, kjer poučujejo zgodovino, socialne Ve<te in druge duhovne panoge, so na stolicah možje, ki so prepojeni s pozi-'vizmom in materialistično miselnostjo, nanost bo tista, ki bo rešila vse pro-en>e. C. E. M. Joad naim je popisal, uko se je vedno bolj poglabljal1 v vero '■znanosti“ in kako je potem razvozlal V.Se verske in metafizične probleme: so-•ologijo, psihoanalizo. Znanost in teh-*ka sta bila razglašena kot rešnika vse-sveta. Mnogo indijskih študentov se ,e danes odvrnilo od vere slično, kot se 6 to dogajalo pred desetletji v Evropi. celi so verovati v „znanost“.
Ta kriza je najbrž mnogo bolj resna h jndij'i kot pa je bila kdajkoli v za-Stjih državah. To pa zaradi značilno-J' bi jih je danes v hindujstvu toliko, v‘ndujska doktrina je nejasna in zme-jjjna; hindujsko duhovništvo je versko in uzofsko slabo izobraženo, narava hin-, Jske vere je odvratna pametnim za-JUckom; pravovernost hindujstva se po-
Poganski dijak išče srečo v svetih knjigah ,,Vede“, a izraz na obrazu kaže malo upanja.
gosto zateka v zaščito najbolj konservativnih in reakcionarnih socialnih plasti.
Tako kot so hindujsko doktrino še razlagali veliki filozofi in komentatorji v preteklosti, je bila ta .polna točnih in zelo strogih navodil. Razne „darsane“ niso dopuščale nobene načelne zmede in čustvene praznine. Daši so bile odprte širokim razlagam in svobodni presoji, so vendarle zahtevale osebno in izkustveno iskanje resnice. Danes pa jih je zajel val modernizma in tako vlada mnogo zmede. Dogma, da „so vse vere enake“, je smrt prave vere. Taka in slična gesla so nadomestila davno „dharmajijnaso“. Mlad hindujec, ki išče vero, ostane pogo. sto brez prave naslonitve Vera, ki nima jasnih dogem, ne more dolgo računati na duhovno sodelovanje svojih vernikov.
Mnogi hindujski pisatelji navajajo, da je naj šibkejša točka hindujstva v tem, da nima izobraženih duhovnikov. Kje je še kak hindujski študent, ki bi šel k svojemu duhovniku in ga zaprosil, da
Ti dve fotografiji, ta in na desni strani, nam. nudita pogled na slapove v Nilgiris (t. j. Sinje gore), v Južni Indiji.
mu razjasni njegove metafizične probleme? Res je mnogo zelo visoko vzgojenih in duhovno prepojenih „sanjasisov“, toda ostali duhovniki so večinoma brez prave izobrazbe in vzgoje. Vsi bi so popolnoma nesposobni, da bi mogli nuditi versko pomoč študirajoči mladini.
Še večja pa je praznina, ki loči ljudsko verovanje od vere višje izobraženih hindov. Srečal sem mnogo dijakov, ki so z veliko muko iskali odgovora svojim verskim problemom. ,,Ali je poleg vseh teh ,svetnikov' in praznih verovanj še kaj, kar bi moglo razumsko razložiti, da Bog resnično biva?" Tako se jih mnogo zateka v razne čustvene oblike verskega izživljanja, udeležujejo se raznih verskih slovesnosti, kjer v prepevanju zadoščujejo svojemu verskemu hrepenenju. „Rabindro - Sengit“ (bra-manske himne pesnika Tagoreja) ohranja neko vrsto verskega ozračja in razpoloženja v mnogih bengalskih domovih. Toda to nejasno in čustveno versko razpoloženje ne more preprečiti modernega klanja, ki ga v miselni svet prinaša moderni racionalizem in dialektični materializem.
Mr. Chester Rowles piše nekje, da večina dijakov misli, ,,da so že socialisti in to v tej ali oni obliki". Ta socializem pa je pogosto slabo razložen. Njega temelj je pogosto marksističen, vendar dobiva „Gandijec socializem“, ki ga širi Jai Prakash Narain s svojimi nazori o verski in duhovni vrednosti naukov, vedno več pristašev na indijskih univerzah-Ta socialistična in progresivna miselnost povzroča pri njih mnogo verskih dvomov in težav. Verska pravovernost še vedno narekuje obliko in izraz tolikim navadam, ki se najboljšim hinduj' cem upirajo. „Sanatanisi" se pogosto vežejo z visoko kapitalistično reakcijo. Lojalnost verskim načelom in tradicijam se pogosto navaja pot poenostavljanje vet' skega življenja in ga zato diskreditira-Za mnogo mladih Indijcev ne velja izbi' ra: „Vera in socialni napredek", ampak problem: „Vera ali socialni napredek“-Dolgo sem se zadržal pri važnosti vet-
ske krize, skozi katero se naši indijski dijaki sedaj prebijajo. Prepričan sem, da je njihov nemir in uspeh komunistične propagande med njimi v prvi vrsti posledica te krize, v kateri ne morejo odgovoriti, kaj je vera. Ali moremo mi to
storiti?
Mi moramo nujno ob vseh prilikah Pridigati, da more to krizo popolnoma razrešiti samo krščanstvo. Naši indijski dijaki morajo dobiti v roke krščansko književnost: evangelije, življenje Kristusovo, krščanske mistike, dela naših teologov in filozofov, spise katoliških Sociologov in ekonomistov, porpčila o Pspehih krščanskih demokracij v Zahod-ni Evropi. Zanikanja zmot in opozarjanje na nevarnosti je lahko koristno in je celo potrebno, toda to ni dovolj — saj or,i še me vedo mnogo ali celo nič o Kristusu in krščanstvu in to še celo tedaj, k° so že nekaj let bili na naših učnih za-vodih. Mi moramo zajeti celo tiste, ki nikdar ne pridejo na naše zavode. Vemo 1?- izkušnje, da bi mnoge revije in ča-f°pisi radi objavili naše članke pozitivne lri poučne narave o krščanstvu in o nje-k'1 problemih.
Ko pa oznanjamo vesoljno poslanstvo krščanstva, se pri tem ne smemo zani-"'äti samo za tiste, ki jih lahko privedemo k nam po poti spreobrnjenja, am-Pak se moramo zanimati tudi za tiste, ki Jlh taka ,,spreobrnitev“ še ne more do-.Seri, to je za veliko večino, Ti so v temi 11 Iščejo rešitve, ki mogoče niso bolj yazrie, so pa bolj temeljite. Dokazati
jim
moramo bivanje Boga, duhovno vse-
mo človeka, potrebo molitve, razložiti ^rzmerje imed verami in njihove filozof-6 in znanstvene temelje. Razlagati mo-amo mladini temeljne postavke resnice re in £0 v jeziku, ki ga morejo razume-'■ ^ naših zavodih ne smemo uganjati ’’Proselitizma“, pač pa zelo mnogo „apo-kjdske vneme“. Nikdo v Indiji nam ne ... Preprečeval, da bi pomagali, da bi j^Jaki postali res pravi možje duha. Lah-poučimo, kako je treba moliti. Te itve v prvi dobi verjetno še ne bodo
Obe sliki in še več drugih o lepotah krajev, kjer deluje, nam je poslal misijonar g. Pavel Bernik SDB iz Kotagiri
prave in popolne krščanske in katoliške molitve, kakor smo se jih mi učili, pač pa bodo uvodne molitve, preproste in lahko razumljive v skladu z njihovim sedanjim verskim in duhovnim stanjem. To jim bo počasi posredovalo več luči in ljubezni. Dijak, ki bo molil, pa dasi le nerodno in še v temi, bo lažje prenašal izkušnjave materializma, kot pa če mu damo na tisoče in tisoče obrazcev o tem, kako naj zavrača gesla marksistične propagande.
Nikakor pa ne smemo širiti preplaha ali pa izgubljati vero v naše študente. Verska kriza je lahko velika in resna; izkušnjave komunizma in brezbožnega materializma so res velike. Mnogo jih je resnično že podleglo. Toda indijski štu-
denti so sijajno gradivo za božjo Milost. Jaz si celo mislim, da sem tu v Kalkuti že opazil nekatere vidne znake tega, kako božja Milost deluje. Med intelektualci Bengalije že opažam jasnejšo zavest — zlasti v letih po vojni — o tem, kaj je komunizem in pojavljajo se prvi znaki organiziranega odpora; ta pa sloni na duhovnih načelih v boju proti razširjanju materializma. Množice se še vedno prelivajo sem in tja. če pa bo elita našla vero v Boga tedaj bo množicam dala in postavila duhovno in stvarno vodstvo, ki ga mnogi že tako dolgo pričakujejo.
P. FAILON S.J.
Shanti . Bhavan, Kalkuta
Prevedel Ruda Jurčec
Latinki novomašniki v Kurseongu, kjer imajo jezuiti bogoslovno učilišče za svoje bodoče misijonarje cele Indije. Največ jih je seveda iz kalkutske nadškofije, ki je najbližja, kar osem. Ostali so iz škofij: Patna, Ranchi, Bombay, Madras in Colombo. To bodo bodoči voditelji študentov na katoliških kolegijih v Indiji.
P. BREN BI BIL RAD MISIJONAR
P. Bernard Ambrožič OFM, U.S.A.
Stvar ni popolnoma nova. Vsaj nekaj 0 tem smo vedeli že doslej in tudi zapisano in tiskano je že bilo. Zdaj so tu Pred menoj njegovi lastni zapiski o tej reči in utegne biti zanimivo, če pride Potom „Katoliških misijonov“ v javnost Leta 1937 v avgustu je p. Hugo močno ^olel. Bil je prepričan, da mu je smrt ^ petami. Tedanji komisar p. Benedikt noge je pritisnil nanj, naj napiše za komisariatni arhiv svoje spomine. To je storil in imam jih v rokah. Kar je iz hjegove mladosti, preden je postal fran-ojskan, sem izčrpal za Koledar Ave Ma-’’a za leto 1956. Tu naj sledi v izvlečkih Popis njegovega frančiškanskega življenja, kot je sam zapisal o sebi. Dobesedno o z asti vse, kar zadeva njegovo misel na Kitajsko, ki ga je leta in leta sprem-^a‘a. Seveda so tudi navedeni vzroki, pakaj Kitajske v resnici ni nikoli videl, vjav zaradi teh vzrokov bo ta spis dalj-l. kot bi brez naštevanja vzrokov uteg-11 biti. Saj zanimivo je itak vse. kar Ve o sebi povedati tak mož, kot je bil 'kjni p. Hugo. V poglavja sem stvar nazdelil jaz.
I.
NOVICIAT
Začel je svoje frančiškanstvo v novi-atu v Novem mestu. Piše:
Prav tisto leto (1900) se je preselil viciat slovenske provincije v Novo me-v °' Leto poprej so razdelili provincijo gj sl°venski in hrvaški del. Tako smo ovenci izgubili samostan na Trsatu, je bil do takrat leta in leta noviciat, oh’ -e sePtenibra 1900 sem bil preje 'h'61* ‘n dobil ime Hugo. Spočetka mi ha •	° jnko dolgčas, saj sem pa tudi
sj. avnost s počitnic prišel v samostan-o samoto. A kmalu me je vse domo-hif1.6 hlinilo Samostan ima lepo lego in 10 sem se udomačil. Tudi družbe ni
manjkalo, ko se je počasi nabralo še več novincev. Malo nagnjenja do peresa sem moral že takrat imeti, ker sem v noviciatu zasnoval nekako glasilo pod imenom Torbica sv. Frančiška. Na skrivnem. Toda nič grešnega ni bilo v njej. sama azkeza (duhovnost). Tudi govorniške vaje smo imeli novinci sami zase v cvetličnjaku ob Krki. Tudi to na skrivnem. Na to leto svoje frančiškanske mladosti mislim nazaj s prav takim veseljem kot na otroško mladost.
Tisto leto je imela provincija redno vizitacijo. Slučajno nas je takrat vizi-t'ral Amerikanec p. Peter Englert. Bil je generalni definitor v Rimu in so ga določili za našega vizitatorja. Govoril je nemški, pa smo se lahko z njim pomenili Mene je vprašal: Haben Sie Lust davon zu laufen? (Ali imate skušnjave, da bi pobegnili?) Brez hinavščine sem odgovoril: Einstweilen nicht! (Zaenkrat ne). Če bi mi bilo tako vprašanje stavljeno prve dni po prihodu, bi bil ta moj odgovor majhna laž...
II.
KLERIKAT
Po končanem noviciatu sem napravil neslovesr.e obljube. Par dni potem sem odšel v Kostanjevico pri Gorici. Tam je imela provincija domač modroslovni študij, oziroma višjo gimnazijo. Ostal sem tam tri leta. Gorica s svojim bolj južnim podnebjem je takrat veljala za nekako zdravilišče. Posebno za take, ki so bili na pljučih slabotni. Jaz sem bil takrat korenjak, okrogel kot polh, pa nisem potreboval takega zdravilišča. Sicer je pa v stvari resna zmota. Prav za take, ki so k jetiki nagnjeni, Gorica ni. Zrak je sila težak, zlasti preko poletja. Jaz sem v tretjem letu začel sumljivo kašljati in v prsih me je peklo. Govorili so, da me bodo poslali nekam na dalma-
tinske otoke Dobro, da je ostalo zgolj pri besedah, zakaj doli bi bilo isto. Pretolkel sem tista tri leta in se pozneje v planinskem zraku v Kamniku zopet okrepil.
V Gorici nas je bilo takrat klerikov okoli 20. Življenje prav živahno. Tudi tam smo imeli svoj list z imenom „Klerik“. Nekaj časa sem mu bil urednik jaz. V Gorici je tudi moja prva stvar prišla v tisk, pa brez mojega prizadevanja. P. Stanislav Škrabec, svetovno znani slavist in naš najodličnejši profesor, nam je dal domačo nalogo, da napišemo pridigo za Vse svetnike. Slučajno sem jo zadel po njegovem izbirčnem okusu in jo je tiskal v Cvetju, ki ga je večinoma sam pisal. Nagovarjal me je, naj sploh večkrat kaj napišem za Cvetje. Ta mož je pravzaprav odgovoren za vse moje grehe, ki sem jih v življenju naredil s peresom...
Lepa je bila Kostanjevica in redovna disciplina vzorna. Zato sem jo jeseni 1904 nerad zapuščal. Rad pa iz zdravstvenih ozirov. Šel sem v Kamnik, ostal pa le leto dni, da sem končal prvo leto bogoslovja Nato sem prosil nazaj v Gorico in bil uslišan. Nadaljne bogoslovne letnike sem obiskoval v centralnem nadškof. semenišču. Bilo je kakih 20 minut hoje s Kostanjevice. Tam sem imel pisano družbo Slovencev, Hrvatov, Furlanov in Italijanov. Med profesorji sem imel za sveto pismo dr. Sedeja, ki je tisto leto postal nadškof, za moralko dr. Ujčiča, sedanjega belgrajskega nadškofa. V samostanu sem imel precej dela, ker sem bil že iz Kamnika sem diakon. Domala vsak dan je bilo treba asistirati pri slovesnih mašah. Leta 1906 sem kot diakon prvič pridigal v Solkanu in sicer za farno žegnanje na Štefanovo. Za porcijunkolo istega leta pa doma na Kostanjevici (Op pis.: Tu je rajni vsekakor zamešal datume, pa naj stoji kot v originalu).
iPo tretjem letniku sem bil 14. julija 1907 posvečen v mašnika. Po nadškofu dr. Sedeju. Novo mašo sem hotel imeti na tihem na Brezjah, pa so mi
oče ogorčeno pisali: Tako! Nikdar ne bom imel ničesar od tebe, čeprav sem toliko žrtvoval1 zate. Zdaj mi pa še tega veselja in zadoščenja ne privoščiš, da bi imel novo mašo na Sveti gori.
Bil sem kajpada razorožen. Šel sem domov in en teden vabil ljudi skupaj kot kmečka nevesta. Dne 21. julija sem v domači cerkvi zapel Glorijo. Od prejšnje zadnje nove maše na Sveti gori je že poteklo več kot pol stoletja.
Ko sem se doma prikazal kot novo-mašnik, nisem našel pri hiši nikogar. Stopim pogledat okrog po njivah Tam najdem mater, ki so nekaj pleli. Pokličem jih in takoj so vse pustili ter prišli k meni. Beseda jim je zastala, predpasnik jim je prestregel solze, šla sva domov. Takoj so mi prinesli hleb kruha-ki je bil nekje med belim in črnim, pa svinjine, ki je od opoldne ostala. Postaj vili so na mizo, jaz sem se pa še nekaj pomudil' zunaj. Medtem se je spravil na moj „lunch“ maček, ki si je pač mislil» da ima kot domačin več pravice do ju-žine kot jaz — vandrovec, ki nima za domačijo nikakih zaslug.
Za novo mašo mi je dobra duša kupila križ, ki sem ga nosil med procesij® v cerkev. Ta križ me je potem vse življenje spremljal. Ko sem bil na Brezjah bolan, je stal na oltarju Marije Pomagaj. Pozneje je šel z menoj v Ameriko ir. zdajle stoji na oltarju Marije Pomagaj v Lemontu.
Po novi maši sem se vrnil na Kostanjevico za zadnje leto bogoslovja. To le' to sem pogosto pomagal po župnijah nedeljah, med tednom sem maševal prl usmiljenkah v Gorici. Ni bilo prijeta0 zgodaj zjutraj hoditi dol po hribu h1 nazaj, črna noč in goriška burja sta mi ostali v spominu. Usmiljenke so ime" le tudi zavod za slaboumne. Na pepel' nično sredo sem te siromake pepelil. me je prav debelo gledal, nato pa ven klicat druge: Pojdite v cerkev, sveti Anton je notri! To dogodivščino seP* povedal doma v samostanu in eden s°; bratov je pripomnil: No, naj bo, sal je to rekel — novec...
Eden
teke'
Tisto leto se je pletlo med nami nekaj tajnega. Jaz sem v Cvetju priobčeval Pisma kitajskega misijonarja p. Bapti-sta Tuka. Sobrat p. Engelhart Avbelj ni mogel dokončati objave in sem mu moral dajati pisma sama, da jih je prebiral. Končno mi je zaupal, da misli tudi °n na Kitajsko, ko bo končal študije. Iste želje je gojil p. Krizolog Špur, ki J® bil z Engelhartom vred še filozof. Njima sem se pridružil jaz in smo skupno delali načrte za bodočnost. Dosegel ja pa čili en sam.
Prvi, ki je uskočil, sem bil jaz. Začel sem zopet sumljivo pokašljevati. Sam se sicer nisem brigal za to, pač pa drugi. Gonili so me k zdravniku, pa nisem šel. Je pa ta okolnost ohladila moje navdušenje za misijone, ker sem vedel, da je misijonarju potrebno trdno zdravje. Krizolog je bil drugi, ki je izpadel iz triperesne misijonske deteljice. Privlekel je do nove maše in bil prepričan, da kmalu pojde Novo mašo je imel v Ljutomeru in oba z Engelhartom sva bila tam. Mene je naprosil novomašnik, naj njegove domače nalahko pripravim na njegov odhod. To sem storil vpričo vseh svatov, pa vendar tako „nalahko“, da ni nihče razumel, kaj sem hotel posedati. Kmalu po novi maši je dobil jetiko. Dovršil je sicer bogoslovje in dobil fakultete. Kmalu pa ga je jetika do kon-ca zlomila. V Cvetju sem mu postavil spomenik. Tako je edino p. Engelhart °dšel za vzorom in postal odličen kitajski misijonar.
III.
NA UNIVERZI
v Mene so namenili za profesorja. Odlo-Cl'i so me za bogoslovje z moralko kot Klavnim predmetom V jeseni 1908 sem °dšel na friburško vseučilišče v Švi-c*- • ■ Konec zimskega semestra 1909 sem napravil bakalaureat Summa cum lau-n®. Nato sem začel misliti na disertacijo (za doktorat). Pri tem sem pa imel ve-uko smolo. Po daljšem cincanju med raz-Kuni temami sem se končno odločil za tezo; Frančiškani in probabilizem. O tem
ni bilo še nobene monografije ali daljše razprave. Treba je bilo orati ledino... Šel sem na študijsko potovanje zbirat material. Več ko tri mesece sem brskal po raznih knjižnicah po samostanih in vseučiliščih po Italiji, Nemčiji in Belgiji. Vrnil sem se v Freiburg z velikim kupom izpiskov. Na žalost mi je postalo šele tedaj jasno, da sem preširoko zagrabil. Moral sem svojo snov omejiti in ji dati naslov: Škotisti in probabilizem. Mnogo dela in nabranega materiala je bilo zastonj.
Med počitnicami 1. 1911 sem začel krvaveti iz pljuč. Nič posebnega ni bilo. Vendar je bilo jasno, da moram vsaj zaenkrat z nadaljnim študijem izpreči. Po mojih mislih je bil neposredni vzrok krvavenja ta, da sem pozimi preveč časa žrtvoval za stikanje po knjižnicah. Javne so bile sicer kurjene, samostanske pa često ledeno mrzle. Pa koliko prahu sem tiste mesece požrl! Bil je sicer jubilejni prah iz starih folijantov, zdravju v prid pa ni bil.
Glede teh študijskih romanj naj pripomnim, da me vse skupaj ni stalo več kot sto kron. In to z vožnjo vred. Takrat sem spoznal, kako dobro je biti redovnik frančiškan, ki povsod najde svoje in dobi pri njih streho in hrano.
Odslej me je zagonetna pljučna bolezen, ki ji zdravniki niso mogli dognati vzroka, v presledkih spet in spet napadala. Pa tudi prebava je šla na štrajk. Šel sem v Kandijo pri Novem mestu v bolnišnico in tam ostal nekako šest tednov. Nekoliko sem se popravil, ali študij sem do nadaljnega obesil na klin.
IV.
PROFESOR
Prevzel sem lektorat na domačem bogoslovju v Kamniku. Na dobrem zraku in ne prehudo obremenjenem z delom sem se kmalu opomogel in začel znova misliti na dovršitev študij. Največje strašilo je bila disertacija. Izbrani tema je bil še zmerom mnogo preobširen O-mejil sem ga ponovno in dal delu na-
slov: Sumisti in probabilizem. Spet je bilo treba na lov za materialom. Mahnil sem jo v Gradec, na Dunaj ir. v Prago. Med potjo sem se ustavil še marsikje. V jeseni sem šel nazaj v Freiburg in spotoma obiskal še marsikatero knjižnico, posebno na Tirolskem.
Veliko časa sem posvetil izdelavi disertacije.. . Konec zimskega tečaja 1914 je bil določen za ustne izpite. Bil je skrajni čas, ker sem bil docela izžet. Le čudno, da me ves tisti čas bolezen r.i napadla, čeprav sem izredno dosti delal in to ob slabi hrani. Ko so drugi slušatelji odšli na velikonočne počitnice, sem moral jaz v mesnico. Za tri dni: 19., 20. in 21. marca. Prvi dan sem moral dve uri braniti svojo tezo. Druga dva dneva so me po tri ure pestili z izpiti. Tjetji dan sem b:l tako zdeian, da sem med potjo kar po-d dežnikom zaspal, bil je namreč deževen dan. Proti večeru je bilo mrcvarjenje končano z uspehom. Dali so mi ,,red“ Magna cum laude za oboje: ustno in pismeno. Takoj drugi dan sem se odpeljal v domovino. Bil sem doktor bogoslovja.
Toda še nekaj opazk glede Freiburga. Prvo leto tamkajšnjega bivanja sem stanoval v duhovniškem konviktu pod vodstvom vseuč. profesorja in sociologa dr J. Becka. Lepo je bilo. Družba zelo pisana, bogoslovci vseh mogočih narodov. Ostala leta sem preživel pri tamkajšnjih francoskih frančiškanih provin-cije Akvitanije. Živeli so v Švici v pregnanstvu. Samostansko življenje je bi'o sila strogo. Vse frančiškanske predpise so vršili tako natančno, da si videl v njih poosebljen Frančiškov ideal. Vrhu tega so imeli še posebne lastne naredbe, ki so splošno strogost še poostrile. Prepričan sem, da je ta provincija v vsem franči-škem redu najbolj idealna.
Kajpada, mi smo bili samo gostje in slušatelji univerze. Ni nam bilo mogoče vsega tako strogo držati, pa tudi nihče ni od nas zahteval. Nekaj mi je pa vendar ostalo iz tistih časov. Tega se nisem nikoli znebil in mi niti ni žal, da se nisem. Nalezel sem se namreč
strožjega naziranja glede redovne discipline in ,to se me je zmerom držalo. Zavoljo tega sem moral pozneje marsikatero slišati, saj so me imeli za sitneža in celo kakšen , janzenist“ je padel name. To je posledica mojega bivanja v Freiburgu, pri francoskih frančiškanih. Na drugi strani sem pa odnesel od tam tudi bolezen na prebavilih — to pa seveda ne vzbuja prijetnih spominov...
Po vrnitvi domov sem takoj začel poučevati v Ljubljani moralko. Toda čudno! Čeprav me ta butara ni prehudo tlačila, se je bolezen na pljučih spet pojavila. In to celo v poostreni obliki. Bilo je leta 1918, da sem moral šolo spreči in skrbeti za ozdravljenje. Šel sem na Brezje. Nisem ravno obležal, saj sem celo pridigal in spovedoval. Čez dan sem brodil s puško po gozdovih, streljal veverice, lovil ribe v Savi in nabiral gobe. Enkrat sem šel tudi V Gleichenberg pri Grazu v zdravilišče za bolne na pljučih. Zdravnik mi je predpisal „ležečo kuro“. Nekaj časa sem gledal razne je-tikarje, ki so ležali na stolčkih pod milim nebom, pa kašljali in pljuvali okoli sebe po travi. Mislil sem si: če bom ostal tu, bom nazadnje res še jetičen. Pa sem spet zabrodil po gozdovih okoli zdravilišča. Zdravnik je vedel, da ga vlečem za nos Nič ni rekel, jaz pa tudi ne. Kmalu sem jo popihal nazaj domov.
Kljub vsemu sem se spet popravil in leta 1919 začel znova učiti v Kamniku. To pot smo imeli tam gimnazijo s pravico javnosti. Zame ni bilo drugega kot filozofija in krščanski nauk.
V.
V AMERIKO
Tisto leto so me začeli snubiti za Ameriko. Vdal sem se. Sicer je šlo malo težko zaradi služb, pa je le šlo. P. Kazimir me je izdregal iz domovine. Dne 9. oktobra 1920 sem odšel in se 23. marca vkrcal na ladjo v Havru na ladjo La France, Svoje potovanje sem obširno o-pisal v listu Ave Maria v letih 1921/22 in tu ne bom ničesar ponavljal. Z le-
tom 1921 sem prejel uredništvo lista in &a obdržal ves čas svojega prvega bivanja v Ameriki, tja do leta 1926.
Kaj pa moja bolezen? Tik ob odhodu
domovine me je zopet opomnila, pa se ^isem zmenil zanjo. Ali naj ostanem, ko Je že vse pripravljeno? Čudno, vso dolgo in nervozno pot sem glede tega z lahkoto Prestal. Sploh mi pljuča skozi vseh 18 Naslednjih let niso nagajala, čeprav sem veliko pisal in včasih pozno v noč, pa tudi nastopal kot govornik, profesor in Pridigar. Pač pa mi je močno nagajala Prebava. Neki čikaški zdravnik, ki me je preiskal, je p. Kazimirju na uho po-vedal, da ne bom dolgo. Pa se je zmotil.
jesen 1921 sem odšel v Denver, da Se popravim. Ostal sem kake tri mese-ce v bolnišnici St. Anthony’s. Nisem bil Pravzaprav bo'nik, saj sem obiskoval Slovence v okolici za dušno pastirstvo in 'uiel sem 40 urne pobožnosti. Spet sem Se popravil in se vrnil v Chicago k delu.
Dne 1. dec. 1922 sem bil imenovan za Kornlsarja. (V naslednjem opisuje usta-Uovitev Lemonta do leta 1925. Potem Nadaljuje:) Dne 22. julija 1925 sem bil Ponovno izvoljen za isto službo, a sem se kmalu potem zahvalil za to čast in bil l'azrešen v decembru. Naslednje poletje Sern se z ladjo ,.München“ v družbi Nemških duhovnikov, ki so se vračali z evharističnega kongresa v Chicagu, vr-kil v domovino...
(Ta omenja svoje delo doma: bil je Profesor, urednik Cvetja, vizitiral je frančiškansko provinci jo v Bosni. .. Na-daljuje;)
>,Cvetje“ sem našel v slabem finančnem položaju, zato mi je prav prišlo pohabilo ameriških prijateljev, naj se ude-ezim Vseslovenskega Katol. shoda v Le-?°Ntu v juliju 1929. Prijatelji so mi pla-euli vožnjo. Tu sem po naselbinah agiti-za „Cvetje“ in ga postavil na noge. septembru sem se vrnil domov, da ®em pravočasno spet poprijel pri domači
Naslednje leto, 1930, me je tedanji ko-misar povabil nazaj v Ameriko k šoli.
Prva nisem mislil na odziv, ker sem se
doma že popolnoma uživel. Sčasoma sem se pa z mislijo sprijaznil. Naše domače bogoslovje v Ljubljani je bilo namreč na precej slabih nogah. Zaenkrat smo sicer razpolagali z zadostnimi kvalificiranimi močmi. Toda rezerve nismo imeli nobene. Če bi bil le eden kako odletel, bi bili v zadregi. Naše bogoslovje je bilo javno priznano in skrbno kontrolirano po ljubljanski univerzi. Nič radi niso gledali našega bogoslovja, ki jim je bilo pred nosom. Lahko se je vedelo, da bo naša domača šola prej ali slej ukinjena. Jaz sem si mislil: Zdaj sem še za po svetu, pozneje morda ne več. Pojdi! Silil pa nisem. Provincijal p. Regalat mi je sicer prigovarjal, naj ne grem, ukazal mi pa ni. Tako sem se 10. septembra 1930 poslovil od Ljubljane... in za god sv. Frančiška sem bil spet v Lemontu. Nekaj let sem poučeval filozofijo, potem telogijo.
VI.
ZAKLJUČEK
V neđe'jo zjutraj, dne 7. avgusta 1937, me je stara bolezen zopet napadla. To pot bolj resno. Zdravniki so nedvomno ugotovili tuberkulozo. Pozneje v Rochestru (Minn.) pa še žolčne kamne, ki naj bi bili poglavitni vzrok mojih prebavnih težav.
Mislim, da se moje romanje po svetu polagoma bliža koncu in da bo Lemont moja zadnja postaja. Pravzaprav je bila Amerika zame zmerom nekak nadomestek za prave misijone. Dvakrat sem bil že ra tem, da od tod (iz Amerike) odidem naprej na Kitajsko. Bilo je prvo leto, ko sem prišel sem, pa zopet leta 1936. (Zdi se mi, da je mislil zapisati 1926; op. pis.) A mi je obakrat spodletelo. Že Bog ni hotel. In če On ni hotel, je seveda tudi meni tako prav.
Moje delo v duhovništvu je bilo predvsem v šoli in pri tisku, seveda poleg navadnega dušnega pastirstva. Redovne službe so bile samo mimoidoče slučajnosti. In še kot takih sem jih bil zmerom do grla sit in sem se jih skušal čimprej
otresti. Leta 1926 sem dal provincialu pismeno izjavo, da se jim enkrat za vselej gladko odpovem. Francoskemu vzoru iz Freiburga v teh službah nisem bil kos, kompromisov — nisem maral delati. Upam, da bom zato imel pred Bogom manj odgovornosti.
To je moj biografski material, če bi bil komurkoli potreben. Kdo drug naj pa pripiše: Requiescat in pace!
PRIPIS PRIOBČEVALO A
P. Hugo ni zapisal, kdaj je svoj „cu-rriculum vitae“ natipkal in oddal. Vsekakor je moralo biti to kmalu po tisti nedelji v avgustu 1937, ko se mu je bolezen ponovila.
Ostal je pa v Lemontu potem še celo leto in šele po 16 letih smo mogli izpolniti njegovo naročilo: Kdo drugi naj pripiše Requiescat in pace...
Za teh 16 let menda ni napisal svojega „obračuna“ in se morajo njegovi lastni spomini s tem zaključiti^
Kaj je mož delal tisto leto v Lemontu? Kako je bilo nadalje z njegovo boleznijo?
V	julijski številki iz leta 1938 sem kot takratni urednik zapisal:
„Kaže, da bo (v Koledarju Ave Maria za 1939) imel največjo besedo — p. Hugo Bren. Ali je to slaba novica? Gotovo ne bo nihče kaj takega dejal... Ne moremo reči — žal, da ne moremo — da je p. Hugo zdaj zdrav. Vendar ni tako bolan, da bi ne mogel več pisati. Morebiti bi marsikdo na njegovem mestu mislil, da ne more. Toda p. Hugo ni iz takega testa. Kadar ne piše lahko, piše težko, piše pa le. In tako je večino svojega časa v teh mesecih porabil za pisanje.“
V	avgustovi številki za isto leto sem pisal:
„Dne 14. avgusta se je od nas in sploh od Amerike poslovil eden najbolj znanih sodelavcev pri našem listu — p. Hugo Bren... Leto dni je tega, ko se je raznesla novica o skorajšnjem — pogrebu p. Hugona. Raznesel je to novico
sam in raznesel jo je po izjavah svojega zdravnika — ali svojih zdravnikov. Takrat smo do malega vsi verjeli, da bo vse tisto prišlo, preden se bo leto obrnilo. Takrat ni kazalo, da bi mož mogel iti v domovino umret, za tako bolnega so ga razglašali. Po letu dni je odšel..
Naj dostavim še to:
Ko sem v septembru 1954 bil napro-šen, da v naglici napišem nekaj o pokojnem p. Hugonu za argentinski „Zbornik Svobodne Slovenije“, nisem imel pred seboj njegovih zapiskov iz komisariat-nega arhiva, pa tudi ne svoje lastne besede v Ave Maria iz 1. 1938 se nisem spomnil.
Verjetno bi bil moj tedanji spis kaj drugačen, ako bi imel to dvoje pred seboj. Kljub temu se mi zdi, da kaj posebno nerodnega nisem zapisal.
NOVO USLIŠANJE
O jusliša/nju na Baragovo priprošnjo poroča s. SERAFINA ČERNE iz paragvajskega Čaka:
Pretekli mesec sem imela zelo bolne oči. Bala sem se že, da bom oslepela. Prav tiste dni je kot nalašč reka Pilco-mayo zelo narasla in prestopila bregove. Nemogoče tedaj, da bi šla na argentinsko stran k zdravniku. Po paragvajski strani pa so bila pota zaradi deževja tudi tako slaba, da bi avtomobil, ki navadno od nas do kraja Mariscal Esti-garribia pripelje v enem dnevu, potreboval tokrat vsaj dvanajst dni! Tedaj som se zatekla s priprošnjo k škofu Baragi. Skupno s sosestrami sem opravljala devetdnevnico k našemu svetniškemu kandidatu. Četrti dan te devetdneV-nice že skoraj nisem mogla več gledati-Nas'ednji dan pa se mi je nenadoma obrnilo na boljše: celo brala sem spe*-lahko, kar že več dni prej nisem mogla več. — Objavite v Kat. misijonih moj0 iskreno zahvalo za uslišanje, v tej b°' lezni, našemu svetniškemu škofu in misijonarju.
LETOPIS „ALMA MATER”
Iz Rima smo prejeli pred nedavnim ‘Uradni zbornik za 1954 papeškega „Col-Iegio Urbano de Propaganda Fide“ (Ko-^gij papeža Urbana za širjenje vere), 2 naslovom „ALMA MATER“_ Zbornik, na 167 straneh velikega formata ori-®e celotno notranje delovanje slovitega kolegija v preteklem letu, je za nas Slovence tokrat še posebne važnosti, ker pri njegovi notranji ureditvi in zunanji opremi sodelovala prorektor kolegija, rev. Rafko Vodeb, pesnik in kritik, *°t sourednik pa naša slikarica Aleksa A’awc, ki je dala knjigi zunanjo oprejo in jo obogatila s prijetnim linore-
zom na ovitku pa z lesorezi na notranjih straneh.
Zbornik, ki je tiskan na ilustracijskem papirju, je po kratkem, a tehtnem ■uvodu kolegijevega rektorja razdeljen v tri velika zaglavja, prvo z naslovom „Nova et vetera“, kjer se na kratko seznanimo s spominom na nekatere važnejše kolegijeve gojence, kot so mon-senjorji Dovanlia (bolgarski škof), angleški konvertit, kardinal Newiman, za katerega se je že začel postopek za beatifikacijo, pa škof Uberto Otto. Drugo zaglavje, ki je naslovljeno „ Nel Colle-gio - V kolegiju“ in je verjetno od vseh
' otomontaža novomašmkov papeškega Zavoda Propagande v Rimu, letnik 1953/54. v sredi slika svetega očeta Pij a XII. Nad njim sliki kardinala Fumasoni-Biondija, Prefekta Kongregacije za širjenje vere, in nje tajnika msgr. Sigismcmdija. Pod sliko papeža pa vidimo sliki obeh podravnateljev papeškega Zavoda Propagande, Slovencev dr. Rafka Vodeba (z brado) in dr. Maksimiljana Jezernika, sodelavca
,.Katoliških misijonov“.
U SflCE&DOTES PONI COLI. UPB. DE PROP FIDE 1953-1954

O
S 1
X: >

r
Z Z
.		p ■ w w	&	n o *	4*
*0	,c ' %	^	ci	o	a r ■+ .
h •		s s	p	c	o	^
00 J	*0	* * čb *		<* ** +
l ■ '.jJm ■ -
u~
SIUSI Vlili vi \S Eli S (JU 1'OJhi Vliv ||\[j| HE VIJLI II M \i\HI\\l
treh najpestrejše, nas precej nadrobno seznanja z življenjem in delom na tem prevažnem visokem zavodu za rast in dvig svetovnega misijonstva: Lani je tam študiralo 228 gojencev vseh svetovnih narodnosti. Pestro in globoko je delo, ki ga opravljajo gojenci, saj se pri svojem študiju seznanjajo z vsemi duhovnimi in kulturnimi panogami, ki bi jim pri poznejšem misijonskem delu na terenu samem, lahko odlično in odločilno prenekaterikrat koristile, tako literatura, urejevanje revij in listov, šport, gledališče, film, zborovsko petje, vse to, na kar misijonar dan na dan naleti, pojavi, ki le prevečkrat zahtevajo od njega jasen in nedvoumen odgovor ali opozorilo poganski okolici. Tretje zaglavje „Nel Ministerio - V izvrševanju poslanstva“ pa nas seznanja s tistimi, ki so v zadnjih časih opravili svoj študij na zavodu in odšli na misijonska polja, z za-
nimivimi dopisi z misijonskih bojišč, ki prihajajo izpod peres bivših gojencev — nekatera prisrčno topla ob spominu na prevažna in prijetna leta v kolegiju, druga spet pretresljivo mogočna ob vzvišeni mis.i na misijonsko delovanje samOi z vseh področij misijonskega dela, z vseh misijonskih pokrajin: čudovita korespondenca, živa kronika plodovitega poslanstva in prizadevanja tega papeškega zavoda, pa hkrati tudi eden najprepričljivejših dokazov njegove resnične duhovne moči, veljave in pomembnosti. Ob sklepa se spominja vseh pomembnih bivših gojencev, ki so po zasluženi počitek odšli k Bogu v preteklem letu, po koristno opravljenem, bogatem misijonskem delu, bodi na misijonskih poljih, ali v nič manj važnem misijonskem zaledju. Za zaključek je dodan še obsežen seznam vseh lanskoletnih gojencev na Propagandi.
Na tej sliki vidimo podravnatelja Zavoda Propagande dr. Jezernika v družbi s kardinaloma Fumasoni.Diondi in Constantini ter drugimi odličniki ob priliki neke slovesnosti v Zavodu Propagande. Dr. Jezernik je tretji od desne (na sliki).
Znvod Propagande „Pontificium Collegiuvi Urbanum de Propaganda Pide“ v letopisu 1954. Lesorez slovenske imetnice Alekse Ivanc.
Zbornik je važen in tehten doprinos c svetovni misijonski kroniki, obenem Pa zgovoren dokaz, s kakšno prizadevno Pozornostjo spremlja Kristusova Cerkev, Ik’sebe še njen vrhovni vodnik Pij XII., '[''•Sojo bodočih misijonarjev, ki naj kot uhovniška elita katolicizma sredi posilstva svetijo kot nezmotljivi svetilni-’’ ki celo slepim zadosti jasno kažejo e(iino rešilno pot iz sodobnih zmed in Zablod.
Spretna in presenetljivo prikupna je logova notranja ureditev, moderna in udi povprečnemu bralcu povsem dostop-jS nevsiljiva, pa jasna in učinkovita. ^°seben povdarek dajejo publikaciji li-k rez in 6 lesorezov naše slikarice Ale-k 6 Ivanc, ki pokažejo notranjost bazili-, sv. Aleksandra nad istoimenskimi ka-0nibami (linorez na ovitku), Piazza 1 Spagna, Pantheon, II Collegio, Colon-
na Traiana, Piazza Navona, II Semina-tore, lesorezi v realistični, z rahlim misticizmom nadahnjeni tehniki, ki zavestno pričajo o visokih sposobnostih druge velike slovenske likovne umetnice v izseljenstvu.
Z souredništvom rev Vodeba in podobami Alekse Ivanc je zbornik „ALMA MATER“ zanesljivo zadobil veliko na svoji vrednosti. Pridružujemo se čestitkam k izidu te pomembne in vredne publikacije s toplo in ponosno zavestjo, da je v lepi meri tudi sad slovenskega truda, sposobnosti in globine.
— nj —
HVALITE, GOSPODA, VSI NARODI, SLAVITE GA VSA LJUDSTVA!
IZ DI51M HOVUMIJI MIMJONANiV
Sredi maja je pisala iz Obayashija na Japonskem slovenska misijonarka, usmiljena sestra CIRENIJA JUG. Objavljamo to zanimivo pismo v celoti:
Veselo me je presenetilo naznanilo sestre Benjamine, da je tudi meni pri-
šel dar 40 dolarjev. Bog Vam plačaj; pa tudi gospe Tušarjev! za trud, ki ga je letos za nas ,,Japonce“ nase vzela, zraven pa še vsem dobrim dušam, ki so darovale v duhovni in gmotni sklad za slovenske misijonarje. — Vsako paro
17. februarja zjutraj, na pogorišču zavetišča v Yokohami, v katerem je zgorelo 99 stark, kar nam je v zadnjih ,,Katoliških misijonih“ popisala m- Maknisa Luže-vic FMM, ki je doživela to strahotno tragedijo misijona, v katerem deluje že kakih 20 let. — Desno ena od zgorelih stark, 85 letna Hisako Oyama, ki je kot žena japonskega diplomata v Rimu leta 1900 z japonskimi melodijami navdihnila skladatelja Puccinija, da je potem napisal znamenito opero „Madame Butterfly“, ki jo je milanska Scala prav v noči požara predvajala za 51 letnico komponiranja.

Porabim za pomoč pri širjenju naše svete vere. Po križih in žrtvah je Bog poveličan. Vi vsi ste šli skozi ogenj trpljenja. Včasih mi skoraj zmanjka ljubezni, ko blagrujem tisto nesrečno uro, ki vas je zanesla čez morje: če bi te Vaše nesreče ne bilo, bi morda prene-kateri naši misijonarji ostali pozabljeni in zapuščeni... Me smo se že dolgo pripravljale začeti šivalni tečaj za ubožne dekleta v delavskem okraju Takamatsu. brezplačno seveda, saj je na Japonskem Vse polno in raznovrstnih tečajev za tiste, ki imajo poln žep. Taka stvar pa stane že v začetku in za vzdrževanje je tudi treba mnogo denarja. Želimo pa Vredno uresničevati namene sv. Vincencija, da bi zdravile prerazlične rane, ki jih Bogu zadaja sovražni svet, pa da bi tolažile duha in lajšale bedo. Dolgo sem hnela že vsa potrebna dovoljenja za te-üuj; a kako priti do dejanj samih! Vaš Velikodušni dar pa je zaželeni odgovor. Kupile smo šivalni stroj za 12.000 ye-n°v in zraven še najnujnejše potrebšči-^6. Nujno bomo potrebovale dvoje miz Za krojenje, pa tudi učiteljico - pomočni-c°, ki ji bomo morali mesečno dajati vsaj 1500 yenov. 14. maja smo se s tečajni-Carui prvič sešle. iPriglašonk je bilo ve-*ko, tako da smo morale mlajše zaradi Premajhnega prostora odsloviti. Pa tu-d1 učiteljic ni zadosti. Delavski vodja v Pašem okraju nam je prišel izrazit svoje Zadovoljstvo s prošnjo, naj bi mladenka tukaj vsaj trikrat na teden zbirale Se na gospodinjski tečaj. Za zdaj smo fe odločile, da bomo ta tečaj imele en-. rat vsak teden. Naš glavni namen pa da bi se ta dekleta seznanila z res-Picami naše svete vere, da bi jih tako r P0močjo božje milosti vzgojile v dobre rsčanske matere, ne pa samo v korist-P® gospodinje. — Za dobra dela je tre-a veliko prostorov. Mučno je, ko se zbe-Paruo zdaj tu, zdaj spet tam k razlagi atekizma; vendar vse svoje delo nav-, Ipo težavam polagamo predvsem v ,. ovno vzgojo. Vse drugo prepuščamo ljubemu Bogu. — Med mladino nedelj-e sole sem zbrala posebno skupino od
Hisako Oyama, ki je pobudila ,,Madame Butterfly“, je 85 letna zgorela v misijonskem zavetišču.
14. leta naprej. Tukaj so tla bolj rodovitna, bolj sprejemljiva za seme božje besede. Tej mladini podrobneje razlagamo naše verske resnice. Rada bi kupila kakih 40 katekizmov. Ker japonska mladina zelo rada bere, se z veliko radovednostjo uči vsega novega in je tudi silno sprejemljiva. Kakšno dobroto bi nam storila lepa knjižnica! — Priporočam v Vaše molitve vso našo drago Japonsko, ki je božje pomoči in milosti tako silno potrebna. Prisrčne pozdrave vsem misijonskim prijateljem!
Glen.Cowie, Južna Afrika, so zgradili veliko bolnišnico. Tu vidimo br. Pozniča pri delu. — Spodaj: pogled na gradnjo.
Iz Glen-Cowie v Južni Afriki nam je daljše pismo poslal spet misijonski brat VALENTIN POZNIČ. Pisal je v začetku februarja uredniku Katol. misijonov: Prav lepa hvala za zadnjo Vašo okrožnico, v kateri nam misijonarjem sporočate o delovanju Vašega misijonskega zaledja v lanskem letu.
Tudi jaz se Vam moram iz srca zahvaliti za vse dobro, ki ga nam misijo-
•'1
narjem tam storite. Predvsem z Vašim tiskom, pa ko nam pošiljate knjige in časopise; saj v tem pogledu je domovina žalibog odpovedala. Pa tudi duhovno pomoč Vašo globoko občutimo. — Na naši tukajšnji misijonski postaji gre življenje kot ponavadi. In to navkljub različnemu nasprotovanju: število katoličanov raste iz leta v leto. Novi kristjani dajejo dober zgled tudi poganom, posebno ker posvečujejo nedeljo in praznik. Še pred 20 leti sem na take dni, ko je bilo že vse delo okopavanja in obiranja koruze končano, videl, kako so ob nedeljah orali. Danes tega ni več. Tudi pogani ob nedeljah sedaj počivajo in mnogi tudi v cerkev pridejo. — Med katoličani so večkrat tudi žene, ki znajo zaradi Boga preganjanje trpeti. Naj Vam povem zgled: Tu v bližini je živelo dekle; več let je v naši bolnišnici delovala kot bolničarka. Videla je, kako vneto delujejo in s kakšnim srčnim zadoščenjem naše sestre-do-mačinke. Pa se je po dolgem razmišljanju tudi ona odločila, da bo postala sestra. A ko je svojo odločitev povedala doma, so ji vsi nasprotovali, predvsem pa oče, ki je hčer nekemu fantu pravzaprav že prodal, kot je tu še vedno običaj-Ukazal ji je, da se mora vrniti domov, pa da se bo takoj poročila; a dekle je vztrajalo pri svojem, da se noče poročiti, pa da hoče postati bolniška sestra. Celo povedala je, kateri dan bo vstopil® k redovnicam. Čez nekaj dni pa so neko jutro, ko smo bili drugi v cerkvi, vdrli v bolničarsko hišo štirje moški in s silo odvlekli dekle domov. Naš predstojnik j® o nasilju takoj obvestil orožnike, ki so tudi takoj prišli. Ko je poveljnik izvedel, kako so dekle nasilno odpeljali, je S svojimi možmi takoj odšel v vas, kjer žive dekletovi starši. Najprej je zaslišal očeta, ki je priznal, da je hčer že pred časom obljubil nekemu fantu, ki dela v mestu, pa je iz vasi doma. Potem pa je poveljnik vprašal dekleta, če hoče zaročenca, ki ji ga je bil oče izbral, res prostovoljno vzeti za moža. Pa j® dekle zatrdilo, kako je že večkrat očetu
izjavila, da se sploh noče poročiti, ker želi postati redovna sestra. Ker ima dekle že 23 let in je torej polnoletno, je Poveljnik, ki je hkrati tudi sodnik, odločil, da je dekle prosto in da sme po postavi storiti, kar je je volja. One štiri Nasilneže, ki so vdrli v našo hišo, pa je obdavčil z globo po 2 funta vsakega. Dekle se je takoj vrnilo v misijon in se je nastanilo v hiši sester-domačink. Teden dni pozneje se je odločeni ji že-Pin vrnil iz mesta. Dobila je poziv, naj se takoj vrne na očetov dom, ker bo vaški poglavar razsodil vso zadevo. Naš Predstojnik je brž telefonično vprašal orožniškega poveljnika, če je dekle res dolžno vrniti se; pa mu je ta odgovoril, da je mladenka pod njegovim varstvom in da nima vaški poglavar pri tej stvari nič opraviti. Nato je prišel sam ženim in hotel z dekletom govoriti. Ko ji je fant, ki je sam tudi katoličan, dejal, da niora vendar vedeti, kako je treba starše Ubogati, mu je mladenka odgovorila, da io sicer ve, da pa čuti, kako jo Bog kliče med redovnice, pa da mora zato Boga kolj slušati kot pa starše. Fant se je Potem še večkrat vrnil, če bi se morda Premislila. Pa je vedno vztrajala pri Svoji odločitvi, da se noče možiti, marveč da hoče v samostan. Nek starejši moški, očetov prijatelj, je zagrozil, da jo bo Prav gotovo ubil zaradi nepokorščine Maršem. Pa je smrt prav zdaj tega moža Pobrala... Dekle pa je še vedno zdravo jn vedro med nami. Če jo Bog resnično kliče v svojo službo, jo bo prav gotovo obdaril z milostjo, da ji nihče ne bo mo-šel škoditi
'Na Svečnico smo imeli tukaj veliko slovesnost. Odprli smo namreč novo bolnišnico, ki smo jo že lani postavili. De-0rna je stavba enonadstropna in ima okrog 50 sob. Pri slovesnosti so bili nav-z°či tudi trije škofje, mnogo evropskih Sostov je bilo zraven, domačinov pa ne-aJ sto; saj so vedeli, da jih bomo lepo J} bogato pogostili z mesom in pivom, "■or tukajšnja vlada seli domačine v pö-■ebna „domačinska naselja“ število pre-lvalstva zelo narašča, s tem pa tudi
Pater Payton, pos.peševatelj družinskega rožnega venca, je obiskal Glen-Cowie, misijon slovenskih misijonarjev Sinov Presvetega Srca.
število bolnih. Naša bolnišnica je bila seveda takoj polna, čeprav smo napravili prostor še za kakih 50 postelj. Bolnišnica na misijonski postaji ni pripravna za pouk v verskih resnicah, ker ljudje tja pridejo, pa spet odidejo. Pač pa zelo skrbimo, da bi nihče ne umrl nekrščen. Slovimo pa zaradi našega zdravilstva daleč na okrog.
Zanimivo je tudi drugo pismo istega misijonarja, iz srede meseca aprila:
Že dalj časa so govorili, da bo iz ZDA v Južno Afriko prišel p. Patrick Pay-ton, ki si je nadel nalogo, širiti molitev sv. rožnega venca. Za njegov prihod na našo postajo je bil določen velikonočni ponedeljek. Na prostem smo postavili oltar z Marijinim kipom, ki smo ga o-krasili z zelenjem in s cvetjem Ker je bila slovesnost ponoči, smo ga seveda
Oltar Fatimske Marije, postavljen na prostem v misijonu Glen-Cowie, ob slovesnosti prihoda pospeševalca molitve družinskega rožnega venca, p. Paytona. Spodaj: krščanska družina iz Glen-Cowie
primerno razsvetlili. Prišlo je kakih tristo ljudi. Naš škof je obrazložil pomen tega shoda, pa tudi vzrok, zakaj omenjeni pater tako goreče deluje za razširjanje molitve sv. rožnega venca v čast Matere. Potem smo skupno molili rožni venec v angleščini, zulu in sepedi jeziku. Takoj nato nam je pater Peyton začel razlagati pomen in veliko vrednost te molitve, predvsem, kadar jo molimo skupno, po družinah. Navzoče je prosil» naj molijo, če le mogoče, vsak dan skupno. — Da bi tudi katoličani, ki so bolj oddaljeni od misijona, imeli priložnost opraviti velikonočno spoved in prejeti sv. obhajilo, gresta zdaj naša dva patra vsak dan na zunanje postaje, pa tudi v privatne hiše, kjer mašujeta Tako imajo tudi starejši ljudje priložnost za velikonočno spoved. Naš Marijin kip zdaj že celo leto roma po vsej naši veliki fari. V vsaki hiši, kjer je vsaj en katoličan, ostane kaka dva dni. Tam se potem zvečer zberejo verniki, pa tudi drugoverci in pogani in skupno molijo rožni venec. — Najlepše se Vam zahvalim za molitve, ki jih opravljate za misijone. Misijonarji dobro vemo, da bi brez molitve svojih dobrotnikov ne mogli toliko dobrega storiti za širjenje kraljestva božjega. Z molitvijo pa takorekoč prisilimo Boga, da omeči poganska srca, ker bi drugače brez božje pomoči vse misijonarjevo delo bilo zastonj, če bomo skupno delovali v molitvi, mi tukaj v misijonih, pa Vi tam v zaledju, bo nebeški Oče gotovo blagoslovil naše delo, da bomo lahko veliko neumrjočih duš osvojili za nebesa.
Na desni strani objavljamo risbo in naslov knjige v čulupi jeziku, o kateri pišemo na naslednjih straneh. Ako bi kdo od misijonskih prijateljev želel imeti kak izvod te res izredne knjige, naj blagovoli sporočiti na uredništvo našega lista, pa mu jo bomo poslali za 15.— pesov ali 1 dolar. Na razpolago je le 10 izvodov-Naslov: ,,Katoliški misijoni“, Cochabam-ba 1467, Buenos Aires, Argentina.
'Ul valjwzcu
TfLl jiM/rnjur'
prva tiskana knjiga v čulupi
JEZIKU — SLOVENSKO DELO
Štiristo let in več je že poteklo, kar je katoliška Španija s križem prišla v južnoameriške dežele, pa vendar danes po pragozdih in stepah pod „južnim križem“ žive še tisoči in deset tisoči, ki jim je Križ neznano znamenje_
Eden izmed prvotnih indijanskih južnoameriških narodov so Ćulupi Indijanci, poseljeni v paraguayskem Čaku, blizu severne argentinske meje. Med njimi že iepo vrsto let oznanjajo vero v križanega Boga nemški oblatje, ki so jim pri misijonskem delu v pomoč slovenske mariborske šolske sestre.
Ne bili bi vestni kroničarji slovenskega misijonskega napora pri vesoljnem širjenju božjega kraljestva, če ne bi o-pozorili slovenskih rojakov na veliko kulturno in vzgojno delo, ki ga je opravila slovenska misijonarka, šolska sestra SERAFINA ČERNE, ko je po dvajsetih letih življenja in delovanja med indijanskim rodom Čulupi temu narodu dala prvo knjigo v njegovem materinem jeziku.
Slovenska misijonska zveza je na prošnjo naše misijonarke založila njen ču-
lapski abecednik z naslovom ,,YI VAT-JUZA K’ISJAIYANAGH“, kar bi se po naše revije, je namenjena predvsem Ijud-ki obsega 60 tiskanih strani v velikosti naše revije je namenjena predvsem Ijud-skošolskim otrokom po čulupskih misijonskih šolah, ki so pač edine med temi prvotnimi prebivalci paraguayskega Čaka.
Izid čulupskega abecednika je velik in vreden kulturni dogodek, ki zahteva, da se ga spomnimo. Kot je pred sto in več leti naš veliki indijanski misijonar na ameriškem severu, svetniški škof Friderik Baraga napisal in izdal svoj očipvejski slovar in slovnico, je zdaj sestra Serafina Černe — če smemo malo primerjati z velikim — storila nekaj podobnega za indijanski čulupski rod na ameriškem jugu. Kot je Baraga očipvej-ščino s pisanjem prvih dveh knjig v tem jeziku (Uvrstil med kulturne govorice našega planeta — saj bo jezik njegovih očipvejskih sinov živel, vsaj v knjigah, še mnogo dlje kot poslednji bojevnik tega rodu — je sestra Serafina čulupšči-no približala s svojim abecednikom kulturnim jezikom naših dni, ko je v tej primitivni indijanski govorici dosegla vredno mesto v vrsti modernih svetovnih jezikov. Abecednik sam po sebi res ne predstavlja bogsigavedi kakšne znanstvene vrednosti in veličine. Je ipa prva knjiga sploh v čulupščini. In je, kar je za nas Slovence še posebno važno, sad slovenske prizadevnosti in slovenske misijonske vneme; za svetovno misijonstvo pa samo nov dokaz, kako s širjenjem Kristusovega evangelija in Njegove Cerkve tudi med nekulturne in necivilizirane narode z blagoslovom vseh božjih milosti prihajata tudi duhovni in vzgojni napredek, ki jima nujno sledi gmotno blagostanje.
Ko je bila naša misijonarka pred poldrugim letom v Buenos Airesu, nam je povedala, da misijonarji in misijonarke med Čulupi sicer uporabljajo njih govorico kot občevalni jezik, da svojim Indijancem tudi božjo besedo oznanjajo v njih materinščini, da pa se vse do zdaj
Slika levo in tu: pogled na šolo slov. šolskih sester med čulupi v Paraguayu.
ni našel nihče, ki bi to govorico za-Pisal in jo kakor koli določeno uzakonil ^ knjigi. Sestra Serafina, ki je učite-*Jica na misijonski šoli slovenskih šol-skih sester v misijonu San Leonardo (Paraguay) nam je tedaj povedala, ka-je prav ob tem dejstvu prišla na mi-da bi indijanski odraščajoči mladi-ki hodi v šolo, napisala v čulupščini Poseben abecednik tega jezika. Sama je abecednik tudi sestavila in ga popestri-^ s podobami za ponazoritev posamez-P'*n glasovom. Ob obisku v Buenos Ai-lesu je povprašala urednika ,,Katoliških P|(sijonov“, če bi ji mogli tukaj abeced-P'k tiskati. Finančni del tiskanja je bil Koi'aj rešen s ponudbo misijonarke sa-^e> ki je sebi pripadajoči del iz „Sklada slovenske misijonarje“ odstopila za sk čulupskega abecednika. (Knjiga ima oaj ne samo to vrednost, da jo je se-joavila Slovenka, marveč tudi to, da so 0 izdali slovenski misijonski gorečniki
in. da je njen natisk plačan s sloven-sk:m denarjem!) Prvotne misijonankine skice za posamezne ponazorilne podobe v abecedniku je dokončno izrisal g. Stane Snoj, naš misijonski sodelavec. Tako1 je prijetna in vredna knjižica dokaz slovenske duhovne prizadevnosti, slednjič v 600 izvodih zagledala luč tega sveta v s ovenski tiskarni „Federico Grote“, v Buenos Airesu.
Slovenska misijonska zveza se ob izidu prve čulupske knjige, ki je delo slovenskih rok, iskreno veseli z našo misijonarko sestro Serafino. Vneto čestita njeni vztrajni prizadevnosti v zavesti,, da to dela v imenu vseh Slovencev, ki jim slava in čast slovenskega imena v svetu nekaj pomenita. Zraven pa z zadoščenjem ugotavlja, kako gre slovensko misijonstvo tudi na kulturnem področju vneto po poti svojega visokega vzornika in genialnega začetnika, svetniškega a-postola Indijancev — Friderika Barage.
BRANKO ROZMAN
MOZ 00 BEIM ME
JEZOVI SE PODIRAJO
,.Ni se nam 'boriti proti človeškim oblastem, ampak proti hudobnim duhovom v podnebju.“ Ignacij je zaprl sveto pismo. Stai je na zadnjem koncu tovorne ladje in zrl v pene Belega Nila, po katerem je le-ta drsela. Kot da so zaklete te pokrajine srednje Afrike, kot da leži nad njimi moreče prekletstvo. En človek je tu kot droben prašek v puščavi. Niti tisoč ljudi bi tu nič ne pomenilo. Edini, ki tu more kaj narediti, je Bog. Da, Bog. Na ladji, tej črni piki med dvema neskončnima ploskvama zemlje in neba, je Ignacij fizično čutil svojo neznatnost. Zato je tem bolj iskal zveze z nebom, klical Boga na te divje pokrajine. Prazni moramo bit* sebe in polni Boga, kajti samo božje orodje smo, božje roke, božja usta, ki namesto Njega govorimo. Tako je stalno ponavljal in o tem je postajal iz dneva v dal* trdneje prepričan.
Na ladjinem kljiunu je sedel dolgi in vitki Muga, poglavar barijskega rodu. Sedel je na majhnem stolčku, ki ga je stalno nosil s seboj. Ure in ure je presedel tam. Ignacij ga je vzel s seboj, da vidi nove kraje in nove ljudi. Njegova Svetlost je potovala kar bosa. V desnici je držal majhno palico in z njo dajal takt ladji-
Si'edi avgusta 1853 je ladja zapeljala v Kairo. Mugd bi kmalu padel' v znak. Z usti je zajemal sapo kakor ribe na suhem in le nekaj nerazločnega je ponavljal-Oči je imel zazrte v sloke minarete nad mestom in v žarečo kupolo mošeje nad utrilbami.
,,Abuna Soliman,“ je silil v Ignacija, „kako so ljudje mogli zgraditi hišo kakor gore?“
„Pravil sem ti, da boš videl čudovite stvari. Vsega tega vas bomo misijonarji naučili, če nas sprejmete.“
„Da bi ne videl na lastne oči, bi nikdar ne verjel, da je kje tako velikanska vas.“
V Aleksandriji se ni mogel načuditi tako veliki „nasoljeni reki“, čez katero se vozijo misijonarji iz Evrope, in spet in spet je meril z očmi jambore, ki so po nje" govih pojmih segali do oblakov.
Ignacij je nervozno vrte1! med prsti pismo z imeni misijonarjev in pomočnikov, ki jih bo po nekaj urah sprejel za svoj misijon. Pet duhovnikov prihaja: Gorenjca Luka Jeran in Jože Lap, Tirolca Goestner in Haller ter Nižjeavstrijec Kohl. Pa osem ljudi svetnega stanu. A teh osem ljudi je nič imanj kot šestindvajset obrtni' kov. Bališ je mizar, Klančnik sodar, tesar, mizar, tkalec, oglar in apnar, Kobilica krznar, klobučar, kolar, dežnikar, krojač, čevljar in poljedelec, Kramar čevljar, Mikuž kolar in krovec, Pavlin mizar, šašelj puškar, slikar, graver, pasar in kiju' čavničar, Dunajčan Hansal učitelj, glasbenik in črkostavec. S seboj nosijo prav** ropotarnico predmetov: od tračnic, krampov in možnarjev pa do trobent, šolski** tabel in pesmaric. Ignacij se je zadovoljno muzal v brado.
Z Mug6 se je preril skozi pisano gnečo kričečih Arabcev in Turkov. Vsi so S®
tnu spoštljivo umikali in se priklanjali ter šepetali med seboj. Mugü se je samo Smejalo, čeprav je vedel, da njegovemu belemu gospodu veljajo ti pozdravi in ne ■njemu.
Pozdravili so se misijonarji. Ignacij je vsakemu stisnil roko. Ta trenutek je bil poln skrivnostne obrednosti. Bil je več kot navaden sprejem. Bil je neka sveta Sakletev za boj proti hudim duhovom v podnebju. Bilo je, kot da vsak od prišlecev z mirno resnostjo in s polno zavestjo podpisuje svojo smrtno obsodbo. Evropa je ostala zadaj in bilo je, kot da se je pokrov krste zaprl za njimi.
Ignacij je takoj odpravil misijonarje v hotel, da se odpočijejo in urede. Dolg dan je še pred njimi, zato je treba v jutru hraniti moči. Muga se je vrtel med njimi, jim kazal svoje bele zobe, jiim kimal in se smejal ter kar naprej spraševal: »Kako je? Dobro, kajne?“
Noč se je spustila na južno nebo. Bog je z zvezdami sprejel svoje delavce, bi so trudni pospali Le Ignacij je mislil in molil. In M;uga, ki se je zleknil pred hotelom, je še dolgo v noč prepeval. Ignacij je natančno čul besede njegove pesmi: „Ko je Dengdit ustvarjal stvari, je ustvaril sonce, ki se rodi, umrje in se vrne; je ustvaril mesec, ki se rodi, umrje in se vrne; je ustvaril zvezde, ki se rodijo, umrjo in se vračajo; je ustvaril človeka, ki se rodi, umrje in ga ni več nazaj.“
„To je njegova večerna molitev,“ je mislil Ignacij in veselo mu je bilo pri srcu. Bilo je na Silvestrovo tistega leta.
Ignacij je sedel v svoji kajuti „Jutranje zvezde“, ki jo je tihi Nil lahno postaval. Delal je bilanco tega leta, učil se je iz preteklosti za bodočnost. Listal je Po dnevniku, da si še enkrat živo naslika vse dogodke in najde med njimi tiste ne-vidne črte, ki pomenijo kaj dobrega in hudega.
Veselo se je nasmehnil, ko je bral opombo, kako je v Kairu Jeran padel z osla i.n puščal kri iz nosa, da je bilo joj. Kasneje se je moral zaradi bolezni vrniti ^ Evropo. Žal mu ga je bilo, saj je bil vnet za vse dobro in iskreno pobožen. „Na-ioli smo pet zidarjev, ker jih bomo v misijonu potrebovali... Najel sem še četrto tadjo, kajti tovora je preveč, da bi ga mogli s tremi ladjami prepeljati... Našo 'ladjo je vrglo na skale.“ Ignacij se je spomnil tiste grozne noči. Ladjino jadro Se je odtrgalo in plahutalo kot ranjena ptica. Le še enega sunka vetra je bilo bceba in ladja bi bila obrnjena narobe in pod njo bi ležalo vse upanje misijona: Uudje in blago. Spetnost ladjarjev, ki so kot veverice plezali po jamborih, jih je tešila. Bog je pokazal svoje usmiljenje in hudič se je moral ponovno umakniti.
„Kuhar nam je padel v vodo. Toliko, da smo ga rešili... Spet smo nasedli I'a plitvini... V Koroškem smo čakali en mesec, ker ni bilo velblodov. Potem smo !*a njih preprečkali puščavo. Tu sta se nam pridružila italijanska misijonarja “eltrame in Lastenaro. . . V Berber nam je prišla nasproti naša misijonska ladja. Povedali so nam, da sta umrla Milharčič in Kocjančič.“ Ignacij se je ustavil pri ^rebiranju dnevnika. Še enkrat se je hotel posloviti od obeh. Milharčič je bil r°t>ra duša, tih, skromen in delaven. Le revmatizem mu je nagajal. Pridružila se J® še mrzlica in po njem je bilo. In Kocjančič. Ta mladi vseznal. Koliko je v nekaj «Tätkih mesecih naredil za misijon! In prav on je moral iti. Skrivnost, božja skrivnost.
. „Predvčerajšnjim smo dospeli sem v Slonov rilec. Ni bilo za vse prostora v hiši. ^ekaj jih je moralo razpeti šotore na vrtu, nekaj iti na ladjo. Na misijonarje je Naredila misijonska hiša porazen vtis. Kakor so to pogumni možje, pripravljeni Ila VSe> pa na drugi strani le še niso v vsem izkušeni. Novice o smrti obeh misijo-
■narjev in pa slabo stanovanje jih je vrglo s tira. Kajti nekaj drugega je neka splošna, nedoločena pripravljenost na vse, nekaj drugega pa konkretni, določni udarci. Prav gotovo vsi misijonarji dan za dnem iskreno ponavljajo, da so pri' pravljeni tudi na smrt, če bo treba, a že skromno stanovanje jim je vzelo dobro voljo. O, Bog, daj, da bi videli nad vsakdanjimi porazi nadčasovne uspehe. Naj se Ti mi ne upiramo, ko nam jemlješ, kar nam je najbolj pri srcu. To je modrost svetnikov, mi pa smo grešniki. O, Bog, Ti, Ti in samo Ti.“
IPo teh mislih je Ignacij iz vsega srca, da, iz vsega bitja zapel sredi svojih belih bratov in črnih otrok slovesni Te Deum za vse dobro in za vse hudo tega leta Gospodovega, ki odhaja, puščajoč za seboj krvave sledi.
☆
Novo leto 1854. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
Pa se je slabo začelo. Slabo, gledano po človeško. Po božje gledano, mogoče dobro. Že prve dni je umrl italijanski misijonar Lastenaro, kmalu za njim zidar Petralli. Ostalih nekaj je zbolelo, zdravi so jim stregli. Misijon je pa čakal.
Vrtnar Hruškar se je vrnil na Dunaj, kovač Knavs je odšel s trgovci s slonovo kostjo.
Ignacij je molil in rotil Boga in upal.
Prikazalo se je spet nekaj dobrih dni in pohiteli so z zidavo cerkve in hiše in s šolo. Petindvajset črnih otrok je dalo čez glavo dela
Ignacij je bli stalno z mislimi v Gondokorju, na novi misijonski postaji. Kako se imajo njegovi trije misijonarji tam? Kako črnci ravnajo z njimi?
Sredi februarja se je odpeljal z misijonarjem Kohlom in nekaj služabniki tja. Še jb-edno je prišel v Gondokoro, je zvedel za rezultat dela: misijonar Dovjek je umrl, Možgan in Trabant sta zapustila postojanko zaradi nevzdržnega stanja in sta se mu pripeljala nasproti. Sprejel ju je, kot oče sprejme svojega otroka. Pripovedovala sta mu, da sta ustanovila šolo, pa so se otroci počasi naveličali, Pripravljala sta starejše na krst, pa so se jima smejali zaradi jezikovnih napak in obupala sta. Stalno so ju nadlegovali. Kar jima je na vrtu zrastlo, so jima sproti pojedli. Kravo, ki so jima prodali, so spet ukradli, nju pa pretepli. Niso ju pustili moliti brevir, ker češ da zaradi neprestanega obračanja listov ni dežja. Vrgli so jima v obraz, da prav nič ne potrebujejo njunega Boga, ker so zadovoljni tudi brez Njega, da je le dosti dežja in dure (kruha). Možganu so bili še zlasti sovražni, ker se jim je nekoč uprl, ko so hoteli izropati misijon.
.-Prav,“ je ugotavljal ves žalosten Ignacij. „To je preteklost. Sedaj pa prihod-njost. Kaj svetujeta za naprej?“
„V bodoče,“ je govoril v imenu obeh Možgan, „imava dve prošnji. Najpreji da Trabanta čimprej pošljete proti severu, ker je resno bolan, čeprav on ne bi hotel iti.“ Res je Trabant zmigoval z glavo, a mu je bilo videti na obrazu, da ga zmaguje bolezen. „Jaz pa bi prosil, če smem ustanoviti malo proti severu novo postojanko.“
Ignacij je obema željama ugodil. Tiste dni se je tako rodila misijonska postaja Sveti Križ.
Sam se je s spremstvom odpeljal v Gondokoro. Črnci so ga s hrupom in veseljem pozdravljali Radi so ga imeli, še raje pa so imeli steklene bisere, ki jim jih je vselej bogato delil.
Pregledal je stanje misijonske postaje, dal popraviti, kar je bilo potrebno, potem pa se je vrgel na delo. Misijonar Kohl mu je pomagal in oba sta imela polne roke dela. Spala sta vsako drugo ali tretjo noč nekaj ur, sicer pa sta imela opravka z bolniki in učenci in gospodarstvom.
Lepe noči sta začula strele blizu misijonske hiše. Nato divji bojni krik črncev. Takoj jima je bilo jasno, kaj to pomeni. Sardinski konzul, ki je prišel kupovat slonovo kost, je zato, ker mu je črnci niso hoteli prodati, dal streljati nanje s Svojih ladij. Črnci so odgovorili s sulicami. Misijonarja sta vedela, da v tej noči lahko misijon zaigra. Bila sta kot med dvema ognjema. Pričakovala sta napada od °l>eh strani. Ignacij je dal svojim ukaz: ,,Grem jim nasproti, če se približajo. Vi Veljajte v svojo obrambo šele, če mene ubijejo.“ In je šel. Pomiril jih je. Najprej Prve, potem, druge. Misijonska postaja in ladja sta bili pravi bolnišnici, kjer sta Misijonarja obvezovala in zdravila bolnike.
Potem sta spet nadaljevala z delom. Lepo je bilo, prelepo, da bi moglo dolgo bajati. Prišla je bela žena in odpeljala misijonarja Kohla. Ignacij je ostal sam.
Sam. Drug za drugim odhajajo. Mogoče ni več daleč dan, ko bo tudi on odšel1 v,a njimi. Ali je vredno? Ali so vredne te velike žrtve, ki zahtevajo mlada življenja, zemlja pa ostaja brez sadov? Bilo mu je, kot da se jez podira. Sam se mora vsemi silami upirati vanj, a že vidi, kako se premika in se bo vsak čas podrl ter bo vodni demon tudi njega podsul in odnesel. Bili so trenutki, ko se je na vsak *Mrak vsiljeval obup.
To so bili le trenutki. Le hipi, ki so hitro minili. Skušnjave hudičeve, ki so Mu kratile mir božji. Vredno, seveda je vredno. Vsaka duša je vredna enega živ-'Jenja. Ali bi Kristus ne umrl za eno samo dušo? Ali ni vsak misijonar, ki je "Mrl, rešil vsaj eno dušo? Res je, težke so žrtve, a imajo svojo vrednost.
, Če je bilo	treba prej pošteno delati, ko sta bila	dva, bo treba zdaj	še	bolj
6arati. Ignacij	je nadaljeval, kjer sta nehala, ko sta	bila še oba. Otroke	je	učil
bočnega dela in molitve, telovadili so in korakali, peli in se igrali. Zadovoljen je 'iVečer obstal pri molitvi brevirja, ko je iz padajočega večera tam na koncu poti Mčul otroške glasove, ki so ubrano peli: ,,Godita Nun mitu lin — Hvalite Gospoda narodi!“ In	kadar je zavil v mraku med tokuli ali	čez dan med pašniki,	je	tudi
Vrasle čul peti	isti psalm To je bilo najlepše plačilo za	njegov trud: Godita	Nun...
Kadar so prišli starši na misijon, da poizvedo o svojih otrokih, jih je prijazno ^Prejemal in vabil k maši in krščanskemu nauku. Ob nedeljah je dal obesiti na visok r°g s križem zastavo z zvezdo, da so tako vsi vedeli, da je to Gospodov dan. Tudi 0<l drugod so ga prišli vabit in celo kočo so mu nekje že postavili. Celo nekaj od-Mslih se je hotelo krstiti. Počasi je zemlja začela poganjati prve brste.
Ob večerih je ostajal Ignacij sam v miru pustinj. Boga je čutil čisto blizu 111 zahvaljeval ga je za vse. Pa tudi prosil. Vedel je, da mu je On naklonil teh v^aj uspehov, da ne izgubi upanja. Čutil je, da bo po teh nekaj dobrih dneh pri-a spet vrsta hudih. In za tiste dni je prosil moči.
Prav v tistem času je v Slonovem rilcu nekaj ugasnilo. Življenje misijonarja rabanta. Pa je bilo še premalo Ali ni bil tam tudi veliki prijatelj otrok, živ jetnik, duhovnik Haller? Seveda je bil.	Tudi ta je	že dozorel	za večno žetev.
udi njemu se je ura stekla. Pokopali so	ga. Zvečer	otroci	ra misijonskem vrtu
M'“5« mogli do besede. Čutili so kot neko krivico, da je njihov	dobri	oče odšel. Ptice
i0 Ze spale in skrivnostna južna noč se je	razcvetela.	Tedaj	so se	vsi učenci ozrli
. v’šku. Priletel je bel golob, krožil nad njimi in sedel na okro. Spet je neslišno Zginil.
t. „Duh Abuna Alojzija se je prišel poslovit od nas,“ so šepetali otroci in neka "a groza jih je napolnjevala.
v> Daleč doli na jugu je stal pri ograji Ignacij. Ni videl tega goloba in rič ni edel1 o njem. Le daleč v pustinji je čul klice hijen, žejnih nove krvi.
KSAVERIJ NEUSTRAŠENI
ROMAN O SV. FRANČIŠKU KSAVERIJU. — NAPISAL PAUL PIRON S.J-ZA „KATOLIŠKE MISIJONE“ PREVEDEL MIKLAVŽ TRPOTEC
14. poglavje GRADITI CERKEV
A samo krščevanje in pridigovanje je bilo premalo; da bi bila vsa stvar trajna, je bilo zdaj treba ustanoviti misijone po vseh tistih krajih, kjer je bila Cerkev že zasejana Ksaverij je vse leto 1548 in prve mesece naslednjega posvetil tej prevažni nalogi.
Najbolj nujno je bilo, poskrbeti za misijon na Molukih. 2. majnika 1546 je apostol ukazal patroma Mansilhasu in Beiri, naj se poslovita od rtiča Comorin in odpotujeta k njemu. Oče Antonio Criminale je sam ostal na Ribiški obali; Ksaverij je računal :na ojačenja iz Portugalske, da bi z njimi izpolnil takšne praznine. Res je v septembru 1546 prišlo devet misijonarjev; pet so jih poslali na rtič Comorin in v Travancor, štiri pa na Moluško otočje.
V juniju 1547 je svetnik dva od njiju našel v Malaki — bila sta oče Nuno
Ribeira in brat Nicoläs Nünez — ne vštevši očeta Juana Beiro, ki ga je že prej postavil za predstojnika tega mi' sijona. Temu in patru Mansilhasu je 2 naslednjimi besedami ukazal naj pri' deta k njemu: „Ino da jima bode to zdajšnje življenje v zaslužnost, velevam jima pod presveto pokorščino, da sem prideta; če pak bi koga od njiju smrt zatela, tak naj pride kateri drugi pa' ter, kot je, postavim, oče Antonio Cri' minale.“1 Te besede, ki se jih je pra"^ redko poslužil kak predstojnik, so nj|tW1 odhod spremenile v preresno dolžnosL ki ju veže pod grehom. A Mansilhas S® je ukazu uprl; svetniku ni kazalo drug0' kot da je ,nesrečnika izključil iz Družbe! pa je ta korak storil s tolikšno tenko-čutno dobrotljivostjo, da je MansilhaSi ki je bil zdaj pod oblastjo škofa iz Gom z očeti jezusovci še zanaprej živel ^ iskrenem prijateljstvu, pa da je petnajst let pozneje, na svojo smrtno uro želel samo to, da bi mu njegovi bivši so-
bratje stali ob strani in mu pomagali na °ni svet.
Ksaverij je na Malaki tistim trem misijonarjem izkazoval naj iskrenejšo bratsko ljubezen. Svetemu Ignaciju piše: »Za tisti mesec dni skupnega bivanja z mjimi so mi bili zares v veliko tolažbo, saj sem videl, kako zvesti služabniki božji so, pa hkrati možje, ki bodo v tistih moluških krajih zares veliko lahko storili za Boga, mašega Gospoda...“ V Avgustu mesecu 1547 so iz Malake odšli na Moluko. To jadranje traja dva meseca. V tem času pa, ko sem bil med ^jimi na Malaki, sem jim na široko popisoval Moluko, da so se tako lahko že ynaprej seznanili s kraji in s tem, kaj ■hm bo tam početi; vse to pač po izkušnjah, ki sem jih bil v tistih deželah že sam prej zadobil. Od Indije pa so tako daleč, da nam novice od njih prihajajo komaj enkrat na leto. Močno sem jim naročal, naj vsako leto na dolgo porogajo v Rim o vsem, kar bodo v čast Našemu Gospodu v tistih pokrajinah storili... “2
Amboino je bil znan kot povsem neplodna zemlja. Oče Ribeiro je skozi o-Semnajst mesecev trošil tam svoje moči; 2 zapiski svetniškega očeta v rokah in 2 Manuelovo pomočjo je počez in pov-Prek prehodil širni otok, krstil sedem-sto domačinov, a si slednjič nakopal so-vraštvo muslimanov, ki jih je tod še Posebej mnogo. Na praznik 15. avgusta 1^49. so ga neverniki zastrupili; pa je bilo njegovo junaštvo tolikšno, da so ga se skozi šest dni umirajočega nosili iz yasi v vas, kjer je svoje kristjane učil 'n v veri potrjeval; kot mučenec je sedmi dan umrl.
Z bratom Nicoläsom Nunezom je oče opan de Beira v Maluku postavil poveljstvo svojega osvajanja. Prevzel je tam Premogočno dediščino, ki mu jo je bil s svojo svetostjo zapustil Ksaverij. Me-®ko je bilo docela spremenjeno in tolažba . fta je polnila ob vnetih spreobrnjen-?‘b iz prejšnjih let, ga je hkrati navda-Jala s strahom: kaj ga ne bo Bog morda aznoval za nehvaležnost?
Pa je svoje račune z Bogom uravnal' tako, da se je žrtvoval na Moroških o-tokih s tolikšno gorečnostjo, da je sam Ksaverij veličal njegovo junaštvo in čudovito plodnost tega apostola v pismu Simonu Rodriguezu: »Kajti Juan Beira in tovariši so prečesto sredi velikih nevarnosti in takisto obloženi s trdim delom prav zaradi mogočnega širjenja vere v Jezusa Kristusa.“3
Svetnik je priznal, kako je v tistih krajih trpel več kot kjer koli drugje; tako, je iz lastne izkušnje dodal: ^Mislim, kako bo to otočje dalo premnoge mučence Družbi, pa da bo svoje zdajšnje ime Moroških otokov prav kmalu zamenjalo za mučeniške otoke. Tako naj tedaj tisti, ki hočejo svoje življenje žrtvovati za Kristusa, vztrajajo v srčnosti, pohite naj in vesele se naj, kajti v tistih krajih že raste zdaj posebno semenišče mučencev, kjer bodo lahko u-resničili svoje želje.“4
Morda mu je te besede navdihnil kak notranji glas. Junija 1549 mora Ribeiro skoraj že umreti za svoje kristjane na Amboinu in prav v tistih dneh se je že širila neresnična vest o smrti Beirovi. Ksaverij je prišel na Malako z mladim patrom Alfonsom de Castro, ki je prejšnje čase študiral na kolegiju v Goa, Odločil mu je misijon na Maluku; če so Beiro res ubili, bo ta stopil na njegovo mesto.
Prav takrat pa sta prišla tudi oče Manuel de Morales in brat Frančišek Gonzalvez; tudi tadva naj se pridružita Beiri na Moroških otokih. Medtem pa se nekateri domači sultani upro; prekucija, ki jo Beira nazivlje ,.mohamedanska blaznost“, se širi po vsem arhipelu; misijonarja, kristjani in celo oba tovariša njegova ga zapuste; po navodilih, ki mu jih je bil že prej dal Ksaverij, ki je, kot se zdi, to nesrečo že predvideval, ju Beira izključi iz Družbe. Slednjič pa se vojna sreča spet smeje Portugalcem in Tolo, kamor so se bili zatekli uporniki, nenada porušita potres in vulkanski izbruh; v enem samem tednu Beira spravi z Bogom petnajst tisoč odpadnikov,
nova kraljestva se odpirajo luči vere, upanje zaživi spet.
Malaka, ki jo je v dno presunila Frančiškova svetost, ga prosi zdaj, naj pošlje vsaj dva patra, da bosta nadaljevala njegovo delo. Tako se tedaj namerita tja oče Francisco Perez in brat Roch Oliveira; oba prinašata podrobna navodila za delo. Majnika 1549 apostol, ki odhaja na Japonsko, zastrmi nad čudovitim delom, ki sta ga oba goreča misijonarja opravila v bore enem letu. „Vem, da boste med oznanjevalci, ki jih boste poslali v te dežele, težko našli može, ki bi bili, kot je v življenju in v učenosti Francisco Perez,“ piše Simonu Rodriguezu.
Oče Perez je v Družbo pripeljal moža z imenom Juan Bravo; z iskreno radostjo sprejme med svoje tovariše Frančišek bodočega rektorja na vseučilišču v Goa. Brat Oliveira pa z velikim u-spehom vzgaja otroke v nekšni osnovni šoli; kaj, če bi ta preprosti zavod spremenili v kolegij? Malaka utegne postati prevažno središče, ne le za Moluško otočje in za Indijo, marveč pozneje tudi za Kitajsko in za Japonsko; novi kristjani iz tistih daljnih dežel bodo lahko prihajali sem in se tukaj šolali. Sadovi te drzne misli velikega apostola so bili prav kmalu kolegiji v Macao, na Kitajskem, pa v Malaku in na Maluku_
Januai-ja 1548 se je Frančišek izkrcal v Kočinu. Škof, ki je bil na pastirskem obiskovanju, mu je povedal žalostne novice. Prejšnje leto so zastrupili generalnega vikarja, ki se je komaj dobro povrnil iz Lizbone z nazivom ,,inkvizitor“; dostojanstveniku je bilo ime Miguel Vaz; Diego de Borba, ustanovitelj kolegija v Goa, je umrl zaradi prevelikih naporov in žalosti dva tedna kasneje_ Vse te vesti so apostola navdale z grenko žalostjo in z veliko skrbjo. Samo pisma je dobro oddal, pa se je po tednu dni, ko je komaj prišel, že spet vozil na jug.
Za namestnika je postavil patra Frančiška Henriqueza. Skoraj po Rsaverije-vem odhodu pa je radža, ki so ga nahujskali muslimani, kristjane začel pre-
ganjati. Spočetka je bil misijonar do radža prizanesljiv; a s tem je sebe, pa še svoj apostolat spravil v nevarnost. Po nasvetu tamkajšnjega poveljnika it upravitelja je že kako leto dni sem s pomočjo očeta Baltasarja Nüneza oznanjal evangelij podložnikom radža iz ča-le, na kočinskem severu; omenjeni radža je misijonarjevo delo precej podpiral it je vneto prosil jezusovce, naj v njegovi deželi postavijo cerkev in ustanove kolegij.
A prišlo je drugo povelje in Henrr quez se je spet lotil prejšnjega težavnega posla; za tovariša mu je brat Manuel de Morales, advokat in trgovec, ki ga je prejšnja leta v misijonstvo napotila apostolska gorečnost, pa je zdaj spričo mučnega posla začel omahovati. Šest mesecev pozneje je Ksaverij redovniku odvzel tega tovariša, čigar vnema mu ni iskrena. Henriquez, ki je ostal sam, je to nezgodo potožil; naravnost omahuje pod pretežkim bremenom.
Oktobra pa mu Frančišek Ksaverij i* Punicale pošilja pismo prepolno nežnosti. Ta neutrudni apostol, ta predstojnik, ki ga ven in ven mučijo trde skrbi» je navkljub vsemu ves človeški in resnični prijatelj svojim petnajstim tovarišem, ki z njim vred orjejo širno apostolsko ledino, katera jim je zaupana. V pismu se opravičuje, ker ga prevažat1 opravek zadržuje v Goa, pa da zato ne more osebno priti in potolažiti svojega podrejenega. Kot globok dušeslovec priporoča to svoje podjetje in še dvoj6 drugih stvari misijonarjevi molitvi1
. .priporočite to Bogu in prosite Ga» naj se po neskončni ljubezni svoji nas posluži za širjenje kraljestva svoj6 svete vere.“6 Pošilja k mjemu predstojn1; ka iz Comorina in mu hkrati naroča, naj pride v Goa na okrevanje, če ga pesti bolezen.
Kar trikrat ga v pismu zagotavlja» kako v travancorskem kraljestvu zdaj opravlja mnogo plodnejše delo, kot hi si misijonar sploh mogel to predstavljati, pa da mu je bil izvoljen boljši del in da hkrati „Bogu služi mnogo bolj, kot
Pa bi bila tolažba tistih, ki životarijo v brezdelju in se vrte v veselju tega sveta.“7 „Pomislite — sklepa pisanje z resnično ljubeznijo — kako prinašate mno-fto več duhovnih sadov, kot si predstavljate, saj ste podelili duhovno življenje tolikerim, ki so zdaj v nebesih; in ti bi se prav gotovo ne radostili v Bogu, če bi yas v tem kraljestvu ne bilo. Strašansko vas sovraži zopernik človekove narave; nič čudnega tedaj, če vas ta zopernik vznemirja, če se vas zadeva iz te dežele spraviti v drugo, kjer bi ne imo-Sli dajati tolikerih sadov.“8
Kakšen je bil uspeh? Manj kot v šti-rih letih je s pomočjo očeta Nufieza in brata Duarte de Silva, ki ju je svetnik že najavljal v svojem pismu kot podočnika potrtemu misijonarju, Frančišek Henriquez pozidal1 dvajset svetišč in krstil čez štiristo domačinov.
Še pred tem, kar bi lahko nazvali u-nadni obisk svojim ljubljenim karavanom, poseti Ksaverij neopazno Manapar, da bi se prepričal o stanju tega misijona. Našel je tam tri patre, dva brata in štiri domačinske duhovnike. Bratje podočniki so bili neznanska opora misijonarjem. Apostol, ki je visoko cenil vrednost imisijonarjeve žrtve, je pozneje nekoč dejal očetu Beira:
»V tej deželi bratje prav toliko store *°t patri, morda še celo več, kajti njih Zlvljenje je skromnejše in bolj mirno.“9
Oče Enrique Henriquez, ki je ves bodil prišel v Goa, je prevzel skrb za se-nem važnih krajev. Ksaverij ga sili, naj Se temeljito loti študija domačinskih jezikov; v nekaj kratkih mesecih se misijonar nauči tamulščine, medtem ko so ji drugi Evropejci šele po dolgih letih komaj za silo privadili. Ko Frančišku to n°vedo, odvzame misijonarju lepo polo-vlco posla, a mu hkrati veleva, naj napi-6 slovnico in slovar tega jezika; v ok-°bru mesecu je tudi to delo opravlje-k°- Od 1549 je Henriquez govoril že brez dača; bil je prvi, ki je domačine mo-j’®! spovedovati v njih materinem jeziku; a bi še drugi bili tako, so se odločili, da
bodo med seboj govorili samo v tamul-ščini.
Petdeset let je posvetil temu misijonu, čigar ustanovitelj je bil skupno s Ksaverijem. Ribiči so občudovali zavidljivi čar, s katerim je govoril njih jezik, bramani pa so čedalje bolj prihajali na razgovor k tujemu svečeniku, ki je tako nadrobno poznal njih bajeslovje. V sleherni vasi se je misijonar vedno ustavil za kak mesec dni in prirejal tam izpraševanje iz verskih resnic; na to preiz-kušr.jo so se verniki vselej mrzlično pri-prav'jali. Ob Ksaverijevi smrti je misijon na rtiču Comorin štel že trideset cerkva in skoraj šestdeset tisoč vernikov. A prav očetu Enrique Henriquezu gre največ hvale za ta mogočni uspeh.
Oče Alfonso Cipriano, ki je s petdesetim stopil v Družbo, je delal kot kak mladenič. Ksaverij ga je še posebe cenil zaradi odkritosti in iskrene ponižnosti, ki je bila tolikšna, da je misijonar sam sebe imel za strahopetca in nekoristnega služabnika. A stari Kastiljec je bil prav razborit duh. Pozneje, ko je misijonarji pri Svetem Tomažu, ga je Ksaverij nekoč prav trdo prijel in mu celo ukazal, naj poklekne pred vikarja in ga prosi odpuščanja, ker ga je užalil. „Oh Ciprian! — mu piše svetnik — če bi slutil ljubezen, ki mi te vrste narekuje, noč in dan bi se mene spominjal in prav gotovo bi jokal ob misli na res veliko ljubezen, ki jo do tebe čutim,; in če bi nam bilo dano že na tem svetu pogledati v človeška srca, verjemi, da bi sam sebe zadosti jasno videl v moji duši, Frančišek.“19
Oče Antonio Criminale, ki ga je Družbi zadobil 1541 Pedro Fabro, pa je podedoval kreposti svojega očeta v Bogu. „In verjemite, oče moj — je pisal Ksaverij Ignaciju —, da je resnično velik služabnik božji in za čuda primeren za te kraje, pa da ga iskreno ljubijo kristjani kot muslimani in domačini; zgledno vdan in pokoren.“11
Zato pa ga je tudi imenoval za predstojnika misijona. Enkrat vsak mesec je ta pater prehodil tistih šestdeset te-
čajev comorinske obale kar bos; izredno umirjen, ,,neoinadeževano pošten — da rečemo s Ciprianom — kjer koli že je sejal mir in spravo.“
S takšnimi možmi je svetniški apostol pač lahko postavil na čelo vseh drugih ta njemu samemu tako ljubljeni misijon. V neki spomenici je po svoji navadi poudarjal nujnost, izkazovati vsem in povsod strpljivost in dobroto, pa najsi že so ljudje tam Portugalci ali pa domačini. Vsakteri naj bo tedaj resnično oče svojim kristjanom.
Če bi do kakega spora prišlo, naj se zatečejo po razsodbo k poveljniku; a pri taim naj seveda ne pozabijo na spoštovanje, ki so ga dolžni domačinskim kristjanom. V eni stvari pa je treba biti neodjenljiv do skrajnosti: sleherni pouk naj sklenejo z odklanjanjem malikovanja; pri tem naj se poslužijo vse svoje moči in trmastim naj zagroze s kaznijo božjo.
Kaka dvanaj storica dobro pripravljenih katehistov je misijonarjem pomagala pri nadaljevanju tega, kar je začel svetniški oče. Vsi so pripadali isti kasti, med seboj so si bratsko pomagali, tako da so vzbujali resnično spoštovanje pri naseljencih. Od tistih časov so jim po velikodušni zaslugi kraljice same izplačevali tudi nekaj denarja za pomoč pri njih delu; Frančišek Ksaverij ni jenjal opominjati, naj jih izbirajo med najbolj gorečimi in naj njih vrste, kar se da, pomnože.
Do takrat so svetnik in njegovi delali še po starem: domačine so kar v množicah krščevali in jih tako iztrgali njihovi kasti; ti so se seveda tako spremenili v podložnike portugalskega kralja in so jim zato tudi obljubili pomoč naseljencev in misijonarjev samih, ki so bili njih dolžni varuhi. To je pač bilo še pristno srednjeveško pojmovanje, ki pa je le prevečkrat rodilo premnoga ko-ristolovska spreobrnjenja.
Od 1550 pa so po nasvetu svetega Ignacija po vseh misijonih jezuitske Družbe uvedli pouk katekizma kot pogoj
za sveti krst. Novi način pa je seveda klical po vedno novih katehumenatih. Ribiška obal je kaj kmalu imela svoje hkrati s kapelami, šolami in obema bolnišnicama, domačinsko in portugalsko.
Prav nič pa ni kazalo, da bi se kdaj spojili obe narodnosti, kot so to pričakovali ustanovitelji tega cesarstva Vzhodnih Indij; mnogo let je poteklo, preden se je začel nakazovati nov rod, ki so ga nazivali Goažani. Prav zato pa je bilo vprašanje domačinske duhovščine stvar, ki je niso in niso mogli urediti: narodnostne razlike so od nje odbijale Portugalce, strahotna razceplje* nost med posameznimi kastami pa je neznansko otežkočala, če že ne naravnost onemogočala apostolat, posebe šele, kadar je bilo treba spovedovati soro-jake. ,,Po vsem tem — piše Frančišek Ksaverij očetu Ignaciju — zdaj že kar jasno vidim, kako se nam po domačih Indijcih prav gotovo ne odpira pot z9 ustalitev naše Družbe v tej deželi, pa da bo hkrati krščanstvo v domačinih tako dolgo trajalo in živelo, dokler bom0 vztrajali in živeli, kateri smo tukaj in katere boste od tam še poslali.“12
Drugo ni kazalo, kot omejiti se n9 vzgojo katehistov in tolmačev po kol«' gijih in katehumenatih. A svetnik jih zato ni manj cenil; tako bomo zasledil*’ kako je z občudovanja vredno srčnostjo prosil portugalskega kralja, naj vendar kaznuje „poveljnike, ki so grdo ravnal* s spreobrnjenci, namesto da bi jim P°' magali, kar je naravnost neznosno, skO' raj podobno mučeništvu, saj gledan*0’ kako se zdaj uničuje vse tisto, kar sn>° s toliko strpljivostjo in žrtvami zgradi' li.“13
* M.H. SJ., Vol 67, M.M., Vol I, T'
I, Ep. 56, str. 341. — 2 * * * 6 Enako Ep.
str. 387. — s' m.H. SJ., Vol. 68, M.M’’
Vol II, T. II, Ep. 79, str. 77. — •* Enak« str. 78. — b Enako Ep. 86, str. 155
6 MjH. SJ., Vol. 67, M.M., Vol I, T. *’
Ep. 68, str. 465 — 7 Enako str. 465. ''' 9 Tudi v Ksaverijevih pismih bomo ^ drugi obliki naleteli na iste misli: M-l*'
SJ., Vol (37, M.M., Vol I, T. I, Ep. 55, str. 329 in Ep. 56, str 343 — 10 M.H. SJ., Vol 68, M.M., Vol II, T. II, Ep. 114, str. 391 — 11 Enako Ep. 71, str. 23 — 12' Enako Ep. 70, str. 8 — 13 Enako Ep. 77, str. 61.
V SKLAD ZA SLOV. MISIJONARJE SO DAROVALI:
Trst: N. N. 100.000 lir Švica: Dr. Alojzij Šuštar, 2.50 dolarja Argentina: N.N. (po Rev. Jakob Franc), 100 pesov.
RAZNO ZA MISIJONE:
Slovenska argentinska misij, podzveza od izkupička misijonske kinopredstave, 443 pese; Frančiška Regen, Argentina, v zahvalo škofu Baragi za uslišanje, 50 pesov; N.N., Argentina, 15 pesov; N.N., Lujan, 50 pesov.
V TISKOVNI SKLAD STA DAROVALA: Fr. Reja, Argentina, 1 dolar; Rev. Jakob Franc, Argentina, 20 pesov.
BODITE TAKO DOBRI in poravnajte naročnino! Neporavnana naročnina ovira misijonsko delo, v redu plačana ga podpira! Kdor ne misli Plačati, naj bo tako prijazen in to upravi lista sporoči, da se mu pošiljanje ustavi. Lepo prosimo! — Uprava „Katoliških misijonov“
Vsem naročnikom in misijonskim sodalavcem sploh sporočamo, da ima ^lisijonska pisarna in s tem tudi uprava „Katoliških misijonov“ odslej ®e naslov: Oochabamba 1467, Buenos Aires, Argentina. — Vse denarne Pošiljke naj se pošiljajo na ta naslov ini na ime Petek Janez C.M. Iz ^ozemstva ne pošiljati denarja naravnost, ampak samo potom poverjenikov, ki so v vseh deželah, kjer je kaj več naročnikov. Drugod je način Pošiljanja v vsakem primeru posebej dogovorjen.
Misijon, tiskovine se plačujejo na sledečih naslovih:
Argentina: Petek Janez CM, Misijonska pisarna, Cochabamba 1467, Buenos Aires V.S.A.: Rev. Charles Wolbank CM, St. Vincent’s Sem., 500 E. Chelten Ave, Phi-dalpheia 44, Pa. — Rudi Knez, 15011 Cardinal Ave, Cleveland 10, Ohio. Mary Vavpatič, 1923 W. 22nd Pl., Chicago 8, 111. — Anica Tushar, Box 781,
GHbert, Milnn.
Kanada: Rev. John Kopač , CM, 594 Manning Ave, Toronto 4, Ont. — John Marentič, 362 Wellesley St. E., Toronto Ont. — Rev. Martin Turk, 545 Ma-hon Ave, North Vancouver, B. C. — Antonija Čuden, 3958 Laval Ave,
Montreal, Que.
»lija: Dr. Kazimir Humar, Corte s. Ilario 7, Gorizia. rst: Oddajati na naslov: Marijina družba, Via Risorta 3. atrija; Gg. salezijanci, Kamen 14, P. Tainach, Kaernten.
_ °stalih deželah sprejemajo iz prijaznosti naročnino slovenski dušni pastirji.
’d *toliški misijoni“ so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih Ra. slovenskih misijonarjev, „Slovenske misijonske zveze“ in „Južnoameriške s ’akove zveze“. Izdajajo ga slovenski lazaristi. Urejuje Lenček Ladislav C.M. pc., olovanjem dr. Maksimilijana Jezernika v Rimu, Karla Wolbanka C.M. v res »“olphiji, U.S.A., prof. Lojzeta Geržiniča in Nikolaja Jeločnika v Buenos Ai-ba ‘ Upravlja Petek Janez C.M. — Naslov uredništva in uprave: Calle Cocha-ba 1467, Buenos Aires, Argentina.	—Tiska „Federico Grote“, Montes de
Oca 320 (Lenček Ladislav C.M.). — S cerkvenim dovoljenjem