Za poduk in kratek oas. Kako so umirali nekateri brezverniki. (Iz ,,Confession" par l'Abbe Guillois.) Boulanger (Bulanže), ki se je proslavil ali bolje rečeno oskrunil s svojo jako brezbožno in zapeljivo knjigo Antiquite devoilee (odkrita starodavnost), skesal se je na smrtni postelji svojih grehov in hudobij. Poklical je k sebi kanonika Lambert-a od cerkve sv. Honorija, s katerim se je mnogo pogovarjal o verskih rečeh. Skesan in spreobrnjen umrl je Boulanger dne 16. kimovca 1759. leta. Leto prej je umrl Bonquer (Bonke), velik ueenjak in ud kraljeve akademije znanostij, a ludi vstrajen bogotajec in brezverec. »Največjega duha je z njim akademija zgubila« bile so prve besede znanega d'Alembert-a, ko je zvedel, da je Bonquer rartev. Ta Bonquer je bil tako nesrečen, da je že zgodaj sv. vero zapravil. Celo svoje življenje je preganjal s peresom katoliško cerkev. Ko mu je voda že v grlo tekla, usmilil se ga je Večni ter mu poslal znamenitega pridigarja dominikanca Laberthanie, ki je v svojib gorečib govorih zopet prižgal v otrpnelem srcu Bonquerovem luč prave vere. Prejšnji nevernik spovedal se je skesano, ali ob jednem razložil pred navzočimi pričami tajne uzroke, ki so ga svoje dni na neprava, pogubna pota spravili: Le pregrešno in strastno življenje me je spravilo ob vero. Ne jt.-V1<""1 arn™nlf Ifi srce mi ie potrebno spreobrnjenja«. ••«rx Spreobrnitev njegova je bila odkritosrčna in njegova smrt vspodbudna. De Longle (Longl), je objavil celo vrsto brezbožnih spisov, med katerimi slovi najbolj »Potovanje po Španiji«. V tej knjigi skoraj ne najdeš strani, na kateri ne bi brezverni pisatelj udrihal po Kristusovi veri in po božjih namestnikih. Ko zboli, začne ga le vest peei in poln skerbij, kaj bo z njira po smrti, pokličo spovednika, on, ki se je že nad štirideset let ogibal spovednice. Skesal se ,je, prejel sv. zakramente umirajočih ter kmalu izdihnil dušo 1. 1807. Zanimivo je slovo, katero je vzel Toussaint (Tusen) na smrtni poslelji od svojega sina. Toussainl izdal je med drugimi tudi znamenito delo »Des Moeurs«, ki je prav za prav poskus moralke ali nravoslovja na brezverski podlagi. Ko ga je pa bolezen vrgla na smrtno postelj, jela se mu je vest oglašati in poklical je k sebi duhovnika ter prejel sv. zakramente z vidno pobožnostjo. Ob jednem je preklel vse svoje zmote, katereje razširjeval v svojih spisih in nagovoril svojega sina, rekoč: »Sin, poslušaj moje zadnje besede. .laz nisem več daleč od trenotka, v kalerem bom poklican na račun z Večnim. Hudo sem ga žalil celo svoje življenje in potreben sem njegove milosti. Kakor tisoče drugih, tako sem posebno tebe pohujševal s svojim slabim izgledom, s svojim brezbožnim življenjem, s svojim nevernim mišljenjem. Mi odpustiš vse to? Hočeš polrebno storiti, da mi tudi Bog odpusti? Si pripravljen, mojim dosedajnim naukom se odpovedati in se boljših poprijeti? Pri živem Bogu, nikdar nisem iz prepričanja pre ganjal sv. vere v svojih govorih, spisih in knjigah, svoj živ dan nisem iz prepričanja bil nevernik, ampak sarno le zavoljo Ijudij, ker je v našem času že tako bolj imenitno, bolj gosposko. Poklekni, da prejmeS od mene nevrednega očetovski blagoslov. Združi z navzočimi svojo molitev ter i bljubi Bogu, da mojih zadnjih naukov ne boš pozabil in prosi ga usmiljenja!« Dalje ni mogel, življenja nit se mu je pretrgala. Zgodilo se je to 1. 1788. (Konec prih.) Sinešnica. A: »Kakšna smrt je najlažja?« — B: »Ge zmrzneš; kajti mirno zaspiš, in ko se zbudiš, vidiš, da si rartev«.