Iz dnevnika nekega starega nčitelja. 25. febr. Večkrat mi moji prijatli tožijo, da jim učenci radi iz šole ostajajo. To se pri meni le redko zgodi. Danes je bilo prav nevgodno vrerae, in lej, prišlo je vendar veliko nčencev v šolo. Kaj jih npki tako k meni vleče? bprž ko ne druge reči, ki jih združujem z naukom, kakor postavim: petje, povesti, podobe i. t. d. Xapravil sem si namreč malo zbirko različnih podob iz svctpga pisma in nekaj iz naturopisja. Imam pa to navado, da učencem ne pokažem več podob na enkrat, ampak le eno, največ dve ali tri. Otroci so zeld radovedni, in če se jim radovednost naenkrat preveč nasiti, se preobjedo, in več jih reči ne mikajo. 26. febr. Danes je prišel moj tovarš učitelj iz G . . k meni, in me je nagovoril, da bi šel rad v mojo šolo pogledat. Rad niu dovolini, ker setn se že davno prepričal, da je za učence dobro, če pride kterikrat kdo v šolo; samega učitelja se že otroci naveličajo; treba je tedaj, da jih včasi še kdo drugi kaj nagovori'; to ima veliko v sebi. Peljal sem tedaj svojpga prijatla učitelja v šolo; vidilo se je učencem na bistrih in priljudnih pogledih, kako radi bi se odrezali, ako bi bili vprašani. Xajpred začnem jaz izprttševati, potem pa tudi prosim svojega tovarša, da naj jih kaj popraša, in res, odgovarjali so, kakor bi bili orehe stresali, da je bilo kaj. Iz tega se prepričam, kako dobro je, če pride včasi kak ptujec v šolo.