Vzgojevalni pouk in učiteljev vzgled. (Jakob Dimnik.) Kdo naj vzgojuje? Vzgojuje naj šola in dora in vsakdo, kdor zna vzgojevati. Marsikdo pa misli, da je za vzgojitelja mladine vsakdo sposoben, da se je le nekoliko učil, ali pa če opravlja kako častno mesto. A temu vender ni tako, kajti vzgoja ni rokodelstvo, ampak umetnost, — reči smem, največja in najtežja umetnost. Dobra vzgoja pelje človeka do blagostanja. Znani pedagog Felbiger pravi: nVzgoja otrok je najvažnejša podstava pravi sreči". Kako težko pa je vzgojevati, nam daje razumen podobar najlepši vzgled in nauk. On ima več vrst lesov in pravi, da se iz vsacega lesa ne more lepa podoba izrezljati. Imeti mora tudi vzorno ali vzgledno podobo ali pred sabo ali pa v glavi, in zelo važno je tudi, da ve za vsa sredstva ali orodja, s katerimi hoče lepo podobo narediti. Ni vsejedno, če dela z žago ali z nožem ali če najprej surovo delo zvrši in še le potem bolj natančno izdela ali če takoj s početka posamezne dele natančno zvršuje. Dalje pravi podobar, da je zelo važno, da umetnik ne le les, vzorno podobo in orodje pozna, aiupak on mora tudi dobro razumeti obrazovati ali podobiti. Lepa podoba se torej ne izrezlja iz vsacega lesa, pa tudi vsakdo ne zna narediti lepe podobe iz najboljšega lesa in z najboljšim orodjem. Teniu primerja se tudi vzgoja. Kdor hoče človeka vzgojiti, ga mora poprej dobro poznati. Pri vzgoji človeški nioramo imeti tudi vzorno ali vzgledno podobo; vediti moramo, kaj hočemo iz človeka narediti. Pri vzgoji morarao poznati tudi vsa sredstva, s katerimi iz surovega gojenca vzgojamo razumnega in popolnega človeka. Ta sredstva se morajo pa z namenom in tvarino popolno vjemati, drugače se delo ne posreči. Vzgojitelj mora biti tudi umetnik. Marsikdo človeka prav dobro pozna, pozua vzorno podobo in tudi vsa sredstva, pa le ne more biti vzgojitelj. Manjka mu navdušenja. On razumi vzgojno vednost, a ne vzgojne umetnosti. Drugi zopet razumi vzgojiteljstvo in tudi navdušeno vzgoja, pa le ni dober vzgojitclj: On ni izkušen. Takih vzgojiteljev je mnogo. Kdor hoče biti dober vzgojitelj, ni še dosti, da je učen in navdušen, ampak on se mora učiti prav vzgojevati ter se v tem poprej dolgo vaditi. On se mora učiti to iz svojih in drugih napak in tudi iz dobro izvršenih del. — Vzgojitelj naj ima vedno pred očtnf, kako prevažno je njegovo delo, kako zaslužen pa tudi odgovoren je njegov posel. Herder pravi: BVzgojitelj mora pred vsem važnost svoje odgovornosti premisliti; sreča in omika potomcev naših mu je izročena; naj- dražji zakladi starišev, da — vsega človeštva so v njegovih rokah". Ta misel naj ga navdušuje pri vsem njegovira delovanji. Da bo pa to težavuo delo vzgojiteljevo, kar uiora tudi vsak učitelj biti, imelo tolikanj potrebno lastnost popolnosti in vztrajnosti, lotimo se vselej tega težavnega in uuietnega dela veselo in pogumno, sicer bi tudi našemu delu veljal prcgovor: ,,Slabo, če treba lovskega psa na lov nositi". nSi non es vocatus, fac ut voceris" — Če nisi poklican, skrbi, da bodeš poklican. Prebiraj pridno dobre knjige vzgojne vednosti, posnemaj vzgled marljivib sotrudnikov, izpolnuj vestno šolske postave in postal bodeš s časom dober vzgojitelj ter bodeš vzgojevalno poučeval učence svoje. — Naloga vzgojevalnega pouka je, da učitelj otroke tako vzgojuje in poučuje, da bodo vedno verni katoliški kristijani, dobri občani, trdni in značajni možje in udani državljani. Zato jako ugodno vpliva na mladino, če je učitelj v prijateljski zvezi s cerkvijo, vlado in občino. Posebno krajnih in okrajnih šolskih svetov, oziroina krajnih in okrnjnih šolskih nadzornikov naj se učitelj tesno oklene ter s tein vzajemno deluje v blagor mu izročene mladine. Na otroka pa gotovo najbolje vpliva učiteljev vzgled, kajti v osobi učiteljevi ste združeni Ijubezen in veljava njegova. Vzgled so uže pedagogi najstarejših narodov visoko cenili ia čislali. Vzgled ima v sebi neko skrivno, čudotvorno moč, katera otroka nehotč sili, da ga posnema. BKakor v gozd vpiješ, tako ti odmeva". To velja v popolni meri pri učitelju in otrocih. Kakor se bode učitelj pri otrocih obnašal, tako ga bodo tudi posnemali. Da pa oba pravo pot zadeneta, mora učitelj kot starejši, pametnejši, kot voditelj in vzgojitelj, kot oniikanec in zato postavno nameščen, prvi skrbeti, da ne zgreši prave poti. Otrok skuša to storiti, kar njegov učitelj dela. Ravno zato mu mora učitelj z lepim vzgledom kazati, kaj je prav in kaj ni prav. Popolnoma napačno je, če učitelj misli, da naj se otrok ne ravna po njegovih dejanjih, ampak po njegovih besedah, kajti pregovor pravi: BBeseda gine, vzgled rine". Učitelj ruora si tedaj vseskozi prizadevati, da je svojim učencem pravi ideal. nKakeršen je učitelj, taki so navadno tudi učencinjegovi. Akohočeučitelj v šoli popolni red vzdržati, mora biti poprej sam reden in natančen; ako hoče, da bodo učenci njegovi značaj ni, morabiti tudi sam značajen ; učitelj mora biti to, kar naj postanejo kedaj učenci njegovi; iste čednosti, katere želi, da bi jih učenci njegovi imeli, jih mora poprej sam ime ti". če je učitelj prijazen in uljuden, so tudi učenci njegovi prijazni in uljudni; če je preveč resen in ojster, postanejo učenci njegovi svojeglavni in surovi; če pride pravočasno v svoj razred, tudi učenci njegovi ne bodo zanmjali šole; če je učitelj snažno in spodobno oblečen, bodo tudi njegovi učenci po tem hrepeneli; ako je zvest in udan svojemu poklicu, so tudi gotovo učenci njegovi pridoi in ubogljivi. — Ker si učenci vse pojme popolnosti v učitelji svojem domišljujejo in predstavljajo, ker mora biti torej njihov ideal, zato naj ostro pazi, da njim bode vedno v najlepši vzgled. Ako tedaj učitelj vestno opravlja svoj posel, tedaj vzgojevalno poučuje in s svojim lepim vzglcdom kaže učencem svojim pot do sreče in blagostanja. Vzgojevalni pouk in učiteljev vzgled sta pa najboljši sredstvi, da se otrok navadi pametoega, nravnega in značajnega življenja. Ustrahovanje obsega nauk, vednost, ureditev zadržanja, nravno navado, strah. Vzgoja, učiteljev vzgled in ustrahovanja morajo biti v prav tesni zvezi s poukom. Diesterweg pravi, da šolsko ustrahovanje ni nič saniostalncga, ampak je jedno in isto z poukoni in sicer z vzgojevalnim poukom. Dober učitclj in vzgojitelj je tudi dober ustrahovatelj. Kdor dobro poučuje, ima tudi dobro disciplino in red v šoli in dobra disciplina je uže polovica uspešnega pouka, — kajti: Bšola brez discipline je mlin brez vode". — Res je, da dobro ustrahovanje in nravno vzgojo prepogostokrat odvračajo prenapolnjeni razredi in čestokrat tudi slaba domača vzgoja. če otroku doma prepovedujejo, kar se niu v šoli ukazuje, ali če stariši taisto za dobro spoznajo, kar se v šoli prepoveduje, ali če se o6e in mati ne brigajo, če otrok kaj napačnega storf, potem je naloga učiteljeva še mnogo težavneja. V takih slučajih mora učitelj prav resno ravnati. Da se pa kolikor mogoče prepreči nesoglasnosti mej šolo in domora, je prav umestno, da se učitelj seznani se stariši otrok, kajti: ,,Družina in šola sestrici Bte dve, Nobena samotno hoditi ne sme". Še večjo dolžnost imajo pa stariši, da stopijo v ožjo zvezo s šolo, oziroma z učiteljem. Ako se stariši za vse, kar se v šoli zgodi, zanimajo, ter učiteljeve nauke in naredbe čislajo, potemtakem jako pospešujejo šolsko disciplino in nravno vzgojo značajev otrok. Kjer vlada tako vzajemno delovanje mej šolo in domom, tam ni slišati o suiovosti in popačnosti mladine. Le taki šoli mogoče je vzrejati nravne značaje. V tem težavnem delu treba je učitelja zelo podpirati; osobito naj bi učitelju tu pomagali du-hovniki, krajni in okrajni šolski sveti. Ako je učitelj še tako vzgleden in značajen ter si prizadeva popolne, nravne značaje vzgojevati, ako je pa ljudstvo neznačajno in moralično popačeno, potem je ves učiteljev trud v vzgojevanje nravnih značajev zastonj. Učitelj vcepi otroku v šoli le kal nravnega značaja v srce in še le v poznejših letih se značaj utrdi, ako pride gojenec z dobrimi, nravnimi in značajnimi ljudmi v dotiko. nNajvečji je veljak značajni poštenjak", pravi star pregovor. Kdor si je svoj značaj utrdil, ne bode ga omajal še tako silen vihar časa. Tak značajni veljak v vsaki še tako veliki nepravični britkosti ponosno pravi s pesnikom: ,,Ko v steno valovje osode vihar Ob me se zaganja; A duh se ponosni ne vklanja: Ti streti me moreš, potreti nikdar Osode sovražne besneči vihar!" — Slavni Anglež Schakespeare piše: BLe tisti je dober učitelj, kateri svoje lastno opominjevanje izpolnuje". Pokažimo se torej učencem svojim v popolnem svitu. Bodimo poprej sami nravni in značajni, potem bodo tudi učenci naši taki. Nraven značaj je svetlo bliščeči biser, kateri krasi slehrnega človeka, bodisi visokega ali nizkega stanii. Iz nravnih značajev izvira pa poštovanje do starišev, udanost in zvestoba do slavne vladarske biše. To priča tudi zgodovina. Slovenci smo uže od nekdaj nraven in značajen narod. Iz nravnih značajev res izvira spoštovanje do starišev in iz tega zopet ljubezen, zvestoba in udanost do vladajoče hiše. Res je, da si odkritosrčen in značajen učitelj dostikrat nakoplje sovražnikov na glavo. A to niC ne de; na drugi strani dobi pa toliko več prijateljev; saj se pedagogom starejše dobe tudi ni nič bolje godilo. Tudi nad učiteljstvom sedanjega časa uresničujejo se besede: BQuem dii odere, magistrum fecere." Za svoje trudapolno delovanje ne bodemo želi pozeraskih plačil in slave, saj tega do sedaj tudi najboljši pedagogi niso dosegli v popolni meri. To pričajo nam besede, kateri je imel slavni pedagog Trotzendorf na svojem nagrobnem spominku napisane, namreč: nLeider ist es zuletzt in 12* der oft undankbaren Welt der meisten Lehrer Lohn, dass sie arm sterben". Tolažimo se pa s svetopisemskimi bosedaiui: BKakor zvezde se bodo svetili, kateri so jih veliko poučili v pravici". Delujemo toroj z dušo i.n telesom v vzgojevanje nravnih značajev, dokler suio zdravi in krepki. Bče delavc se vpeha, Trpljenje mu neha, Ga delapust vabi, Večer ga hladi". Tudi nas bode hladil večer našega trudnega življenja, ako bodemo vestno izvrševali vzvišeno in težavno nalogo svojo ter stopili bodemo z mirno vestjo in veselim srcem v zasluženi pokoj; saj, pokoj le po borbi je sladak — prijatelj moj!", pravi naš mlajši pesnik. Blagor onemu, komur v spominu — v ogledalu njpgove preteklosti — odseva prijazen obraz, znamenje blagega človekoljubja! On pač lehko zložno počiva v senci plodonosnega drevesa ter z veselim obrazom gleda nravne, neoroahljive značaje, katere je s svojiui vzgledom vzgojeval. Ta postavil si je v srcih učencev svojih nerazrušljiv spominek hvaležnosti in kadar tnu prestriže neizprosljiva snart nit njegovega trudapolnega življenjai spremi ga marsikateri veljaven in častljiv mož k zadnjemu počitku, združuje vzdihljeje svoje s pesnikom: nZvonovi zvonite, Domov ga spremite, Gre z dela in teže Učitelj trpin. —"