Vsebina:
1.	Anton Gaspari: „Pomlad že prišla bo ..." (Pesem.)......... .25
2.	Borisov : Obisk pri samotarju......................27
3.	Borisov: Zemlja. (Pesem.) ... .	.......	30
4 Fcdor: Sklediea..................31
5.	t Alojzij Koprivec. (Sliko.)......................32
6.	Stric Pavel: Z delom se ufimoi (Dalje.) . .	......33
7.	Josip Kralj: Pismo. (Pesem..) . ..............34
8.	Doberdubska planota. Slika.)	................... 35
9.	Ivo Trost: Ob vojni. (Povesi.)..................36
10.	Borisov: Tatić iz navade. (Pesem.) ...	..........3«
11 On Dunavu (Slika ) ... ................40
12.	Fr. Roječ: Tonikove sanje na Miklavžev vefer. (Mladinska dvodejanka za manjše odre. Dalje-).........................41
13.	t Rajko Novak. (Slika.) ....................45
14.	Pouk in zabava. Besedna uganka. (Fr. Roječ). — ReSitev zastavice v podobah v 1. številki: Da bi v novem letu mir nastal na svetu ! — Rešilci. —* Kotiček gospoda Doropoljskegn .......................46-47
15.	Ljubi otroci I..............•......48

Svoje naročnike prosimo potrpljenja, ker list ne more redno izhajati. V tiskarni primanjkuje osobja, ker so morali skoro vsi uslužbenci v vojno, a nadomestila ni. Ni drugega pomoćka nego — potrpljenje!
Priporočajte in širite naš list! Pridobivajte „Zvončku" novih naročnikov!
„Tedenske slike" prinašajo zanimive podobe z bojišč, — Opozarjamo na ta list!
Slovensko Abecedo
za ženska ročna dela
priporoča Milena Kiferle, učiteljica ženskih ročnih det v Ljubljani, Krojaška ulica 8/11.
Last in založba .Zaveze avstrijskega Jugoslovanskega učiteljstva". Tiska „Učiteljska tiskarna' v Ljubljani.
Jan Legova knjižnica L, II. in III. zvezek:
Dane.
Povest za mladino s štirimi slikami. Spisal Andrej Rapè. Spis je odlikoval s častno nagrado občinski svet ljubljanski. Cena 1 K, po poŠti 16 vin. več.
Turki pred Sv. Tilnom.
II. natis.
Zgodovinska povest s petimi izvirnimi slikami. Spisal Julij Slapšak. Spis je odliko, val s Častno nagrado občinski svet ljubljanski. Cena 1-30 K, po poŠti 16 v ve}.
Kraljestvo čebel.
Mladinski spis. Spisal Jožef RibiČić. Cena 80 vin., po poŠti 16 vin. vej.
Naročajte in širite naše liste in knjižice ! Naročajte Domače ognjišče!
Vodstvo Zaveze.
—F
Naše upravniätvo v Ljubljani, Frančiškanska ulica štev. 6,
ima v zalogi:
„Zvonček", III. letnik, nevezan 5 K, v navadni vezbi 5 K 90 h, elegantno vezan 6 K 70 h.
„Zvonček", IV. letnik, nevezan 5 K, v navadni vezbi 5 K 90 h, elegantno vezan 6 K 70 h.
„Zvonček", V. letnik, nevezan 5 K, v navadni vezbi 5 K 90 h, elegantno vezan 6 K 70 h.
„Zvonček", VI. letnik, nevezan 5 K, v navadni vezbi 5 K 90 h, elegantno vezan 6 K 70 h.
„Zvonček", VII. letnik, nevezan 5 K, v navadni vezbi 5 K 90 h, elegantno vezan 6 K 70 h.
„Zvonček", Vili, letnik, nevezan 5 K, v navadni vezbi 5 K 90 h, elegantno vezan 6 K 70 h.
„Zvonček", IX. letnik, nevezan 5 K, v navadni vezbi 5 K 90 h, elegantno vezan 6 K 70 h.
„Zvonček", X. letnik, nevezan 5 K, v navadni vezbi 5 K 90 h, elegantno vezan 6 K 70 v.
„Zvonček", XI. letnik, nevezan 5 K, v navadni vezbi 5 K 90 h, elegantno vezan 6 K 70 h.
„Zvonček", XII letnik, nevezan 5 K, v navadni vezbi 5 K 90 h, eleganlno vezan 6 K 70 h.
„Zvonček", XIII. letnik, nevezan 5 K, v navadni vezbi 5 K 90 h, elegantno vezan 6 K 70 h.
.Zvonček", XIV. letnik, nevezan 5 K, v navadni vezbi 5 K 90 h, elegantno vezan 6 K 70 h.
.Zvonček", XV. letnik, nevezan 5 K, v navadni vezbi 5 K 90 h, elegantno vezan 6 K 70 h.
„Zvonček", XVI. letnik, nevezan 5 K, v navadni vezbi 5 K 90 h. elegantno vezan 6 K 70 h.
=1	F=
(d
„UČITELJSKA TISKARNA"
V LJUBLJANI, FRANČIŠKANSKA UL. 6.
J Telefon štev, 118.	PoštnohranilnlJni račun it. 76.307. i

»Učiteljska tiskarna« je najmodernejše urejena in izvršuje vsa tiskarniška dela od najpreprostejšega do najmodernejšega. V zalogi ima tudi vse šolske in druge tiskovine.
Enobarvni kakor tudi večbarvni tisk. Litografija. Stereotipija. Delo točno, solidno in elegantno.
Gg. skladateljem vljudno naznanjamo, da je »Učiteljska tiskarna« preskrbljena z novimi notami, torej izvršuje tudi muzikalije s prav ličnim in razločnim tiskom.
Cene zmerne.
CS O Svoji k svojim! E3 S

___I	1_

= Kupujte =
mladinske spise
ki jih izdaja
„Društvo za zgradbo Učiteljskega :: konvikta v Ljubljani"! ::
Štev. 2.	V Ljubljani, l.svečna 1916.	Leto XVII.
„Pomlad že prišla bo..."
(Praporščaku in učitelju t Srečku Vilfanu.)
II II II
I.
Sneg se taja . . .
Meni misel tiha vstaja: v črno krilo je odeta, zapletene svetle lase, v licih bledih morje toge in bolest v očeh krvavih:
„Grem do svetih grobov, nesem lučce rdeče, nesem cvetke sveže naših zgodnjih vrtov — v njih spomini so pekoči, v njih pozdravi vroči, v njih je vsa ljubav velika .. ,"
Ko je bil pokop, ptičkov drobnih ni bilo, ne cvetja pomladnega — a vendar vedo ptički in rože za Tvoj grob :
Prišli bodo pevci od vseh strani,
žvrgoleli Ti bodo vse dneve in noči -
lastovke s pota trudnega,
s pota zamudnega
Ti bodo ščebetale:
„Nocoj njega misel sTeboj govoril ..
Vse rože, ki nanovo razcveto, poslalo bo na Tvoj grob nebo. — Ko prve zvezde vzidejo, od daleč naglji pridejo in ti pošepetajo :
„Nocoj Tvojih srca k Tebi gredo! . .


m.
Veš, časih je sijalo nam sto solne, v srcih mladih je sanjala ljubav, ki vzklila je sredi zelenih trav, ki bila naša prihodnost je — naše vse.
Zdaj sijejo ti zvezde polnočne, od tihega morja izbrane, hladijo ti Tvoje svete rane, tolažijo Tvojo neskončno bol. —
Le spavaj mirno, le ne skrbi, železna roka čuje nad teboj : Tvojih bratov hrabri roj, z njimi deva mila — domovina I —
Anton Gaspari.
BORISOV:
Obisk pri samotarju.
predlanske počitnice sera na povabilo obiskal svojega nekdanjega učitelja, ki živi v pokoju na Dolenjskem. Po dolgi)) letili sva se namreč sešla na potovanju, in takrat mi je rekel, da moram o prvi priliki priti k njemu na kmete. Sicer tako veseli starček, ki je skoro vse življenje prebil v mestu, se je na stare dni popolnoma odtegnil mestnemu hrupu ter se privadil samotarskemu življenju.
Cul sem o tem že v mestu, zato me je zanimal starček in bil sem prav vesel njegovega povabila. Slišal sem že prej, da se je posvetil prirodi in da se počuti srečnega v svojem položaju. Bral sem tudi v časopisju o njegovih uspehih na polju vrtnarstva, čebelarstva in drugih panogah gospodarstva.
Moj učitelj je bil jako razumen gospodar: varčen, previden ter priden kot čebelica. To se je poznalo na vsem njegovem delovanju in življenju. V šoli nam je med drugim zlasti pogosto priporočal zdržnost opojnih pijač. Će smo na izletu šli v gostilnico pit kavo, je pil tudi on kavo ali mleko. S tein nam je dajal sam najlepši zgled.
O počitnicah ga ni bilo nikdar doma. Navadno je ves svobodni čas porabil za potovanja. O tujih krajih, narodih, njihovih šegah in lastnostih nam je vedel več povedati kot najboljša knjiga, ker je sam vse to videl na svoje oči.
V svoji mladosti je marsikatero goro podjarmil, a na stara leta je to vedno bolj opuščal, ker mu telesne moči niso več dovoljevale takih naporov. Ce bi naš gospod učitelj ne bil imel takega veselja do potovanja, bi mu bili ljudje gotovo nadeli ime skopuha: iz povedanega je vsak raz-videl. da je hranil in varčeval iz popolnoma lepih nagibov.
Vkljub temu. da je naš gospod učitelj pustil mnogo denarja na svojih potovanjih, je vendar z varčnostjo prihranil toliko vsoto, da je kupil na stara leta na Dolenjskem lepo domačijo, ki jo je uredil čisto po svoje.
I am, kjer je stala prej napol podrta kmetiška koča, si je sezidal prijazno
pritlično hišico. Stare jablane, rastoče okrog hiše, je dal novi gospodar posekati. Bile so že popolnoma onemogle in so komaj donašale še obresti od tega, kar so s svojo senco škodovale travi in zemlji. Le eno drevo, rastoče prav pred hišo, je še pustil. To pa največ zaradi blagodejne sence.
Ne bom pozabil onega lepega jutra, ko sem izstopi! ua postaji N., odkoder sem imel do domačije svojega učitelja še kake pol ure hoda. Pot je držala skoro ves čas malo navkreber skozi prijazen smrekov gozdiček. Iz grmov so se vsekrižem oglašali ptički, pozdravljajoči mlado jutro. Prijeten hlad je vel iz jarka, kjer je šumljal potočfek. Tako prijetno mi ie bilo pri srcu, ko sem po dolgem času zopet užival lepoto prirode, ki je v mestu ne poznamo. Spomnil sem se besed učiteljevih, da v mestu ni pomladi. Takrat sem sklenil, da se v letih, ko bom potreben počitka, preselim po zgledu svojega učitelja na kmete.
Prišedši iz gozdiča, sem že iz daljave zagledal hišico, kamor sem bil namenjen. Dobrih deset minut — ist že sem stal pred prijazno hišico. Dobrovoljni starček mi je že prihajal naproti.
Čudil sem se, da je imel starček tako dobro oko in si je izbral ta lepi kotiček naše zemlje za svoje bivališče. Nikoli in nikjer nisem čul o tem kraju kaj posebnega, in vendar je skrival toliko prirodnih lepot v sebi.
Prijazno me je sprejel ljubeznivi starček in me odvedel po svojem vrtu. Kaj je tu v kratkem času naredila neutrudljiva roka vrtnarjeva, to je bilo res čudo. Iz zapuščenega travnika ie nastal najlepši ali vsaj naj-ljubezniveiši vrt, kar sem jih kdaj videl. Ves vrt je bil ograjen z žičnato ograjo, na notranji strani pa je bila še ograja iz žive meje. Ta meja je bila res živa. Iz nje so se oglašali vsekrižem ptički, ki so tu notri gnezdili in gotovo uživali mir, kakršnega bi ne bili našli nikjer. Tu jih ni nihče motil v njihovem delovanju in življenju. Starček se je celo ogibal ograje, da bi ne motil nedolžnih živalc, največjih dobrotnic sadnih vrtov.
Vrt je bil razdeljen na več delov. V enem delu je rasla zelenjava, .vmes so bile nasajene cvetice. Povsod ob potih pa so stala prelepa pritlična drevesa. V par letih je gospodar vse to sam vzgojil. En del vrta pa ie bil odločen skoro samo za cvetice in lepotično drevje. Tu notri v tem rajskem zatišju je stal velikanski čebelnjak, obdan od mnogih manjših če-belnjačkov. Vse je kazalo najlepši red in delo po dobro premišljenem načrtu. Pred čebelnjakom je stala utica, preprežena na vseh straneh z vinsko trto.
»Tu je kot v raju,« sem rekel starčku. »Gotovo se počutite srečni v teh razmerah in v tem kraju.« —
»Nikoli in nikjer v življenju tako, moj mlad» prijatelj,« mi je odgovoril. »V tej utici prebijeni večino časa ter uživam mir in srečo, kakršne bi drugod ne našel izlepa. Tu premišljam svoje življenje, ki se mi zdi kct kratek sen. Komaj sem začel živeti, se že nagiba h koncu. Zatopljen v tajnosti prirode, ki jih opazujem v tem svojem malem kraljestvu, mi po bliskovo poteka čas. Prve čase se mi je zdelo dolgočasno to življenje, in
želel sem si zopet mestnega hrupa in veselih družb. A preden sem se odločil. da spet izpremenim način svojega življenja, so se mi že odprli viri tajnosti prirode; in nisem se mogel več ločiti od tod. Ko sem dokončal zidavo hiše in uredil vrt, sem imel takoj toliko prijetnega opravila, da so mi postali dnevi še prekratki. Celo zima, ko nimam zunaj opravila, mi mine jako hitro. Ob večerih delam načrte, kako bom v novem letu uredil svoje gospodarstvo in prebiram knjige, za kar imam poleti premalo časa.<i
Sedeča v utici, mi je starček pripovedoval še to in ono iz svojega izkušenj bogatega' življenja. Prišla je njegova sestra, ki mu je gospodinjila po smrti žene in nama prinesla sadja in pijače, ki jo je pripravljal sam iz sadnih sokov.
V blagodejni senci v utici ob prijaznem šumenju čebel pa je bilo v resnici prijetno počivati. Od tu sem šele natančno opazoval, kako je imel starček lepo urejeno' čebelarstvo. Čebelnjak je imel tri dele, in v vsakem je bila posebna vrsta panjev. Najlepši je bil srednji del z velikimi novimi panji, ki so iz njih šumele čebele posebno močno. En stranski del čebelnjaka le bil založen z navadnimi panji, ki so pa imeli na skončnicah jako zanimive slike, kakršne se dandanes dobe morda le še v oddaljenih gorskih krajih. Ko je hodil o počitnicah po kmetih, je pazilo njegovo oko na vse zanimivosti, in tako si je sčasoma nabral to lepo zbirko. V teh slikah ie bilo upodobljeno mišljenje našega preprostega ljudstva v prejšnjih dobah. Vse to pa je bilo tu lepo urejeno. Ena vrsta je predstavljala življenje na kmetih, različna opravila in navade ob raznih svečanih prilikah, druga vrsta je imela živo upodobljene razvade ljudstva1, zlasti gizdavost žensk. V novi vrsti so bili razni svetniki. Od svetega Jurija, ki prebada grozovitega zmaja, do slabotnega Davida, ki je premagal mogočnega in ošabnega Goljata. Prav v gorenji vrsti pa so bile slike iz življenja čebelarjev v raznih letnih dobah. Tu si videl tudi dečka1, ki je bežal pred hudimi muhami. Iioteč jih dražiti ali celo poseči v panj po med. V srednjem delu čebelnjaka so stali mogočni novi panji, nenavadne visokosti. Na teh sem opazil imena starčkovih otrok in ime njegove žene. Te panje je tudi imenoval po svojih dragih. Rekel mi je, da se pri tem vedno spominja svojcev.
Sla sva pogledat tudi v čebelnjak. Tu notri je bilo kot v prijazni sobici. Na sredi je stala miza, poleg nje klop. Vse lesene stene pa so bile v Podobah. Tu so bili mnogi naši imenitni in učeni možje, a tudi velikani učenosti drugih narodov. Lepe pokrajinske slike in razglednice so bile kot okrasek k drugim podobam. V sobah starček ni imel toliko prostora za slike, zato jih je obesil sem.
Poleg oči pa je uživalo tudi uho. Ob prijetnem šumenju čebel bi bil človek najrajši zasnival.
Iz čebelnjaka me je odvedel starček v drugi del vrta, ležečega1 za hišo. lam je bil prostor, ograjen od vseh strani z omrežjem. Tu notri so imeli svoje domovanje kuretnina, zajci in golobi, ki so imeli drugače
svoje stanovališče pod streho. a so se zaradi lirane radii pridružili kuret-nini. Vse mi ie razkazal starček in slednjič opomnil: »Ali ni to čudno, da se star človek, ki je marsikaj videl v svojem življenju, na stara leta1 zateče v samoto k prirodi — uživat njena čuda. Meni je tako, kot bi se na novo rodil in tako srečnega' se počutim v tej samoti in v teh razmerah. Kakor otrok se zdim sam sebi. Vse drugo je zame minulo, ostal mi je le ta košček zemlje in moje živalce. Celo otroci so morali od mene za svojimi poklici.« —
Slednjič me je vodil starček po sobah, kjer je vladal isti red kot v vsem njegovem gospodarstvu. Poleg drugega je stal tukaj tudi klavir, ki je krajšal samotarju dolge večerne ure.
Zahajajoče solnce je s poslednjimi žarki zlatilo lepo pokrajino, ko sem odhajal. Starček je šel z menoj do glavne ceste, kjer sva si segla v roke — poslednjič.
Umrl je med vojno na svojem posestvu ...
Sin pokojnikov mi je pozneje kazal lepo oporoko svojega očeta. Med drugim je stalo v tem poslednjem sporočilu tudi to: »Mnogo vam ne morem zapustiti, otroci moji, a ta dom. ki ga vam izročam, naj vam bo svet. Ostane naj vaša skupna last, da boste imeli kam pribežati, če se vam bo zdela tujina premrzla. Po svoje smrti naj oskrbuje moja sestra ta košček zemlje, pozneje si boste vedeli že sami urediti. Ta dom naj bo vaše pribežališče in shajališče v prostih dneh. Poleg tega je tudi neizčrpen zaklad, ki je pokazal sedaj v vojnem času svojo veljavo. Skoro vse, kar sem rabil v tem času za svoje telesne potrebščine, mi je dajal ta mali košček zemlje. Spominja pa naj vas ta kotiček tudi moje ljubezni, ki vam je hotela preskrbeti vsaj gorko gnezdeče za slučaj velike sile!«
fecH [55] [55]	53 53 53 53 53
Zemlja.
Zemljica predraga naša, use premalo spoštovana, tvojo ceno, zlato vrednost ljudstvo danes že spoznava.
In to ljudstvo, ki iz tebe črpa zemeljske zaklade, večjo moč in spoštovanje
najde v času dobe mlade —
v času, ko v poslednje srce božja misel se razširi:
,V potu svojega obraza
obdeluj jo, ne v prepiri!
Borisov
Ä Ä ^ ^ ^S7	^S7 ^ ^37 S^3	^37 ^37
FEDO!?:
Sklednica.
ožek Petelinov ie nekoč na vso moč prisopihal k nam. Tako hitro je planil v sobo, da ni utegnil zapreti za seboj vrat. niti ni snel klobučka z glave in voščil »dober dan« — česar sicer nikdar ne pozabi storiti. Meni nič, tebi nič vam obstane sredi sobe — pod pazduho pa tišči škatlo, v kakršni njegova mati kupuje cikorijo.
»I kaj pa je, Jožek?«
Jožek se pa že mora zavedati važnosti svojega obiska, zakaj namesto odgovora vpraša: »Kje so pa ata?« Bratec Vladko skoči na vrt po očeta in se vrne z njim. Brž ko ga ugleda naš prišlec med vrati, z razburjenim glasom naznani: »Tako žabo sem prinesel pokazat, ki ima hišo. Še nikoli nisem podobne videl, nikari ujel. Morda jo vi poznate.«
S temi besedami Jožek odpre škatlo, jo pomoli očetu in še prav previdno pristavi: »Le pazite, da vam ne uide, precej urna je.«
Očetovo roko sedaj obstopimo drugi in radovedno ogledujemo v škatli žival, ki smo jo dotedaj poznali le iz prirodopisnih slik.
»Oj, to je pa — šilkrota«, se začudi Vladko.
»Kakšna krota; žaba je, samo hišo ima,« ugovarja Jožek.
»Živalca se imenuje pravilno slovensko močvirska želva ali sklednica,« ju pomiri oče.
• Prav kakor dvoje skledic jo obdaja trd rožen oklep. Želva ga nosi s seboj kot polž svojo hišo. Kje pa si jo ujel, Jožek?«
»Pri tistih jelšah ob lžici sem danes zjutraj pasel krave. Pasle so se rade in niso nagajale. Postalo mi je dolgčas in jel sem loviti žabe. Pri tem ugledam želvo; bila je napol zarita v blato. Primem jo, a nič se ne gane. Mislim, da je mrtva, in jo položim v travo. Tu pa začne kmalu prav previdno pomaljati glavo iz oklepa, se ozre na vse strani in jame lezti po travi. Vsaj vem. da si živa, si mislim, jo stisnem v žep in hajdi z njo domov.«
»V šoli ste se učili vsi kaj o želvah,« izpregovori oče. »Slišali ste gotovo, da v naših krajih ne žive. Ko je bilo naše barje še močvirje, pa so živele na njem želve, ki ljubijo vodo in blatna tla — močvirske želve. Za osuševalnih del so pričele te živali izumirati, dokler niso tekom par desetletij izginile popolnoma. Vendar nam Joškov današnji lov priča, da je kaka posamezna želva le preživela pogin svojega rodu; sklepati smemo, da jih še par životari po barskih jarkih. Veliko jih pa gotovo ne more biti več, zakaj jaz sem že lepo vrsto let na barju, ves čas sem se močno zanimal za njegovo rastlinstvo in živalstvo, na sklednico pa nisem še nikdar naletel. Kaj pa nameravaš sedaj z živalco storiti?«
»Nimam je kaj rabiti. Ker tiči v brlogu, trdem kot kamen, še za v lonec ne bo, kakor druge žabe. Kar vi jo obdržite.«
»Jaz je sicer tudi ne morem obrniti v svoj prid, ampak nekaj drugega se lahko zgodi. Naš Janko jo ponese v mesto svojemu gospodu profesorju; temu bo v znanstvene namene gotovo dobrodošla...
Med temi pogovori je izpustil oče ujetnico na tla. Ko smo določali njeno usodo, je že — nič hudega sluteč — lezla po tleh.
»Kako je na suhih tleh neokretna,« opomni oče; »vidi se ji, da je pravo njeno domovje voda.«
»Poizkusimo no v škafu, če res zna plavati,« predlaga Vladko. »Jaz kar tako pravim, da bo utonila, saj še po tleli komaj kobaca.«
Plavalno izkušnjo je želva sijajno prebila. Vsa poživljena je plavala silno urno semintja; le od časa do časa je pomolila malo, kačji glavi podobno glavico iznad vode — in se zopet potopila.
»Želva potrebuje zraka,« pojasnjuje oče. »Ker pa nima škrg za dihanje v vodi, mora priti večkrat na površje. Zrak. ki ga tako vdiha, ji potem za nekaj časa zadostuje.«
Po končani kopelji postreže Vladko ujetnici še z listom solate, par polžki in črvički. — Jožek dobi za svoj trud dvajsetico, nato se poslovi od svojega plena. — Jankov profesor, odličen slovenski znanstvenik, se je sklednice jako razveselil in jo uvrstil v muzejsko živalsko zbirko.
S tem sem vam povedal zgodovino zadnje močvirske želve, ki se je našla na barju.
Petelinov Jožek je še danes ponosen, da jo je otel pozabljenosti.
STRIC PAVEL:
Z delom se učimo!
(Dalje.)
a poizkuse v 1. štev. »Zvončka« bom odgovarjal prihodnjič, za danes pa navajam o drugi, dobro znani snovi, o sladkorju
II. p o i z k u s e :
a)	Dent v kozarec košček sladkorja, vlij nanj malo vode ter tresi kozarec! Kaj se zgodi?
b)	Napravi isti poizkus s toplo vodo!
c)	Deni sladkor v malo skledico. prideni le toliko vode, da se sladkor z njo napoji, ter to snov počasi razgrevaj, dokler se sladkor ne raztopi! Stresi raztopino iz skledice, pusti, da se ohladi ter pokusi!
č) Ponovi poizkus c) pa razgrevaj dlje časa ter opazuj barvo!
d)	Ohladi tudi to snov, jo raztopi v vodi ter jo pokusi!
e)	Napravi še enkrat snov poizkusa č) ter segrevaj še dalje!
f)	Ali naredi mamica v kuhinji kdaj kaj takega in zakaj?
g)	Razrezi olupljeno sladko hruško ali sladko jabolko na male krhlje, polij jih z malo vode ter pristavi k ognju! Med kuhanjem krhlje stlači, kuhano snov precedi ter ix>kusi!
h)	Kakšen je okus raznega domačega sadja, kakšen pri mleku? Iz okusa sledi?	- •
i)	Kakšen je okus zmrzlega krompirja?
i) Pusti kaliti (namočeno na toplem) ječmenovo zrno! Preišči okus nekaljenega in kaljenega ječmena!
k) Kaj poznaš, kar ima iste lastnosti kakor sladkor (preizkusi lastnosti kakor pri tem!) in čemu se rabi?
Kdor zmore nekaj izdatkov, naj napravi še sledeče poizkuse:
1.	Napravi poizkus č) v epruveti, ujemi hlapove, ki uhajajo, ter preizkusi njihov okus (ali tudi z lakmusovim papirjem, katerega drugi košček pomoči v vodo ! )
2.	V vrat epruvete vtakni tesen zamašek, skozi katerega vodi ozka steklena cevka; ponovi poizkus ter drži pri zunanjem koncu cevke prižgano šibico!
3.	Segrevaj sladkor v epruveti prav dolgo ter poglej, kaj ti ostane! — Isto snov dobiš tudi, če imaš pri rokah žvepleno kislino (gl. opombo spodaj!) ter vržeš vanjo košček sladkorja. Vrzi vanjo tudi košček lesu in opazuj oba ostanka!
4.	Napravi v skledici malo sladkorne raztopine, prilij nekaj natrijevega luga ter to kuhaj in opazuj! Isto stori s precedkom, dobljenim pri g)!
Opomba. Z žvepleno kislino postopaj jako, jako previdno! Ne sme ti priti ne na roko, ne na obleko, ker je prav jedka. Tudi je ne vlivaj v mokro posodico, in zamašena mora biti prav tesno!
Za zapisovanje poizkusov:
			0 p	S p 0 i 7	kusa							
a	b	c 1 č I d	e	' 1 K	h	i	j	k	t	2	3	4
		j										
Pisma za strica Pavla naj se pošljejo uredništvu »Zvončka« do dne 15. sušca t. 1.
Pismo.
Hm — kaj mi je vse pisal striček tam iz dežele daljne, tuje, kjer rastejo zelene palme, onstran globokega morja . . . Da skoro se domov povrne . . . Vsak dan ga hodim čakat, čakat na breg, pa gledam tja čez morje, bo ladja li priplavala . . .
Na njej se vozi striček zlati in z njim razkošje in bogastvo — pa stopim predenj prav možato, zvedavo vanj oči uprem . . . Hm — kaj je meni pisal, pisal tam iz dežele daljne, tuje — a kaj mi v dar prinese s sabo, vam tega pa že ne povem!
Josip Kralj.
1133311 IDEO 11 ."■SPI I I IDEO IB] 1133311 I pESE." 11 1133311 I IDEO
IVO TR0ŠT:
Ob vojni.
Povest.
ojaki gredo! so zagnali klic otroci in ga ponavljali tudi odrasli vaščani neko popoldne med dolgimi počitnicami leta 1915. Solnee je pripekalo, kakor se spodobi meseca vel. srpana, ljudje so na travnikih obračali mrvo ter se ozirali na cesto, vijočo se med senčnatim drevjem proti vasi M. Tam se je pomikala dolga vrsta nizkih vozov s platneno streho in preskrbljenih s petim kolesom. Vsak voz je imel namreč odzadaj pritrjeno na vrhu blaga še eno kolo za trenutek nesreče, ko bi mu slaba cesta stria eno sedanjih štirih. Prah se je dvigal pred njimi, nad njimi, med njimi in za njimi, da so bili majhni, nizki konji sami sivci in belci, vozniki pa in spremljajoči jih vojaki kakor mlinarji.
Takšen se je pomikal c. in kr. vojni tren (vozni oddelek) v vas mirno, skoro brezglasno. Takoj začetkom vasi se ustavi, da dobe primernih prostorov za vozove in konje. Ljudje si jih morajo poiskati sami. Otroci ogledujejo tujce v neznani noši, govoreče v njim neznanem jeziku, ki ni bil slovenski, ne hrvatski, ne slovaški, ne poljski, ne češki, ne rusinski, tudi ne nemški, marveč madžarski in rumunski. Med vozniki je bil sem-tertja Nemec, ki je pa moral med Madžari, čeprav za silo, lomiti madžarščino. Nasprotno so pa vsi prav dobro umeli nemška povelja, ko so razpostavili konje in vozove ter jih oskrbeli za prvo silo s stražo. Potem so začeli vojaki in vozniki misliti, kako oskrbe za prvo silo tudi sebe: izti-kali so po prodajalnicah in gcstilnicah za okrepčilom ter dobili prav malo, ker vaščani niti zase niso imeli več kot malo. Za drugo silo je že plapolal ogenj visoko pod oblake na bližnjem vrtu, nad ognjem je visel ogromen kotel, iz kotla se je širil duh po cvrti čebuli, po mesu — golažu za kosilo.
Otroke je najbolj mikala neznana noša in neznana govorica. Ta je premagala celo vabljivi vonj po mesu s papriko. Moji učenci, mali in veliki, so me vprašujoče pogledovali, kaj se neki pogovarjava z nad petdesetletnim starčkom, ki je tudi došel s trenom — voznik brez voza in tudi brez izprevodniške močne palice, ki je v gotovih časih nevarno orožje. Majhni možiček je sedel v senco pod lipo1 na nasprotni konec mize, se oprostil, da sme sesti, začel tlačiti tobak v pipo. me pogledal zaupno, kakor da se poznava že vsaj od lani, in me vprašal, če znam majati jezik po pravilih nemške slovnice. Rad mu pritrdim, da tudi brez slovnice in ne le nemški. Na to me vpraša nezaupno: »Morda madžarski!« pa mu
obžaluje odkimam in pristavim: »Slovanski . Možiček enako obžaluje pritrdi, da razume nekaj slovanskih besed, toda ne dovolj za pogovor. Poleg nemščine govori kot ogrski državljan — sicer Nemec — tudi madžarski jezik. Najljubša pa mu je, kakor vaskomur. Ic materinščina.
Po otrokih. ki bi bil» najrajši vsako posameznost zvedeli od mene, je sodil, da je moje poglavitno delo v šoli, in mi zaupal, da je on — nekdanji glasbeni ravnatelj iz južne Ogrske. Ko se začudim nekoliko preveč glasno zaradi te izjave, ki je bila v preveč kričečem nasprotstvu z njegovo vnanjostjo in današnjimi dogodki, se nasmehne tudi on, kakor da uineva moje pomiselke, pa mi pojasni, da so se njegovi nikoli preveč mastni dohodki takoj začetkom sedanje vojne znižali na samo ničlo. Tudi je bil glasbeni ravnatelj samo toliko, da je vodil oddelek godcev, med njimi tudi cigane, od vasi do vasi, od gostilnice do gostilnice, jim pisal note, miril prepire in delal račune. Ponoči so si služili vsakdanji kruh, podnevi so preganjali spanec in on nje.
Ob začetku vojne je bil konec skromni, naporni službi. Daleč v notranjosti ogrske države je imel tam ob reki Körösu ženo in sina. Obdelavah sta nekaj zemljišča, sin je bil tudi kovač. Tako sta živela, kakor sta mogla, ko ni bilo od nikoder njegove podpore. »Moj sin Gyorgyc Divo je krasen dečko, moj Gyorgye Divo. Tako se piše kakor jaz moj Oyorgye in ime ima po meni Oyorgye.« — In oči so se mu svetile, kakor da gleda odprta nebesa, ko je pripovedoval o svojem edinem sinu. Nadaljeval je, da je moral ob začetku vojne za drugim kruhom. Kazala mu je edina služba — prostovoljno k vojakom. Ker je bil prestar za vojaško godbo, so ga uvrstili k sedanjemu oddelku, je prejel nekaj denarja za aro in se šel poslovit od žene in sina. Dolga je bila pot in nevesela, čeprav je imel denar. S to potjo se je začelo njegovo trpljenje. V rodni vasi je še našel kočo, spleteno iz vrbja in obdelano z blatom vrhu nasipa ob leno tekočem Körösu, a — prazno. Tudi kovačnica je bila prazna. Sosedje so mu povedali, da je sin odrinil nedavno k vojakom ponajveč iz žalosti, ker mu je tiste dni umrla mati nagle smrti, o očetu je pa dvomil, da se še kdaj vidita na tem svetu, ki je tako poln zmešnjav in nadlog. Žalosten jc obiskal ženin grob in se poslovil brez nade, da še kdaj vidi sina edinca, zakaj nič nista vedela drug za drugega.
Do zime je spremljal svojo kolono ob srbski meji, pozimi se je dolgočasil v Slavoniji in Bosni, kakor je že nanesla vojna sreča. Spomladi se je je! pomikati njegov oddelek bliže Italiji. Večinoma ni bil za drugo rabo, nego da je priredil kak napis v ravnanje vojakom in voznikom v taborišču in slikal napisne table, ki so naznanjale posameznim kolonam, kje lahko vprašajo ali najdek) to in ono.
Dlje časa je bil prav v sovražni bližini, videl zračna letala, se naučil izogibati njih bombam, opazoval učinke padlih granat ter srečal na sto-
tine ujetnikov Italijanov in vozove, polne ranjencev. »Tam ie pekel, najhujši pekel,« je ponavljal. »Ali naši se vrlo drže tudi v peklu, pa — pa!«
Šele na jesen so njegov oddelek zamenjati z drugim, ki je ostal v sovražni bližini. Njegov je bil premeščen v ozadje bojne črte, odkoder se sedaj pomikajo1 zopet proti vzhodu. Nevarnosti ni več. a dan je enak dnevu, mesec mesecu, pomladi ni, poletja ni, ne zime. To premembo so nadomestili z besedami : blato, prah, vročina, mraz. Hvalil pa je mož našo domovino in njeno krasoto, njeno rodovitnost in zanimivost, a vedno bolj često dostavljal: »Pri nas je vsega dovolj, vsega več kot tukaj, Ogrska ne potrebuje ničesar od drugod. Dežela zadovolji vsem potrebam najraz-novrstnejših ljudi. Ogrska je bogata, rodovitna in mogočna, slavna! Bog čuvaj Ogrsko! Eljen!«
Rad sem mu pritrdil, in starček je bil tega jako vesel. Povedal mi je, da je doživel sicer na Ogrskem veliko srečnih dni, ko je bil še mlad in je znal ljudi očarati s svojo umetnostjo, a najsrečnejši dan je bil zanj včeraj na Slovenskem v beli Ljubljani. Solza mu je zalesketala v očeh samega veselja. Vse lice se mu je smehljalo tako. da je radost, ki mu je polnila srce, zares odsevala tudi z lica, iz vseli sivih brk in neobritega strnišča.
»Došli smo predsinočnjem v Ljubljansko predmestje V. in se utaborili. kakor danes tukaj. Trudni smo bili, da sem komaj pregovoril tovariše na delo. ki je bilo nujno. Razpostavili smo namreč še tisti večer moje table. Naslednji dan sem preslikava!, kar je bilo treba popraviti. Kakor navadno sem imel tudi ta dan dovolj gledalcev še zlasti za to, ker je bilo v tem predmestju že odprej nastavljenega mnogo trena vseh vrst in nazivov.
Mnogim sc je zdelo čudne moje rodovinsko ime, ki sem ga po navadi večjih in pravih umetnikov pritisnil v najnižji kotiček vsake table: Divo. Ko sem pribijal že poslednje kazale, me je posebno pozorno motril vojak neke tuje kolone in natihem izgovarjal moje rodovinsko ime. Slednjič stopi bližje in vpraša, če se iaz tako pišem. Pritrdim. Neznanec mi nato pove, da je tudi pri njegovem oddelku mož. ki ima prav tako čudno rodovinsko ime. Ta vest me je dirnila presenetljivo. Naglo vprašani, kako se zove moj soimenjak. »Oyorgye!« odvrne neznanec. Nič več nisem mogel čakati. Radostno vzkliknem: »Ni mogoče! Drugi ni kot samo moj sin Divo Qyorgye, moj nepozabni sin! Hvala vam, visoka nebesa! Pokličite ga, prosim, pa hitro, prav hitro!« — Niti čakati nisem mcgel. da bi ga pozval. Kar sam sem tiščal med vozovi in konji za neznancem. V nekaj minutah sem objel sina, ki ga nisem videl dolgih trinajst mesecev. Drug drugega sva gledala v neopisnem veselju, pa zopet jako resna, zakaj prvi hip nisva mogla verjeti, da je istina, kar sva gledala s svojimi očmi; mislila sva. da so samo varljive sanje. Začela sva si pripovedovati vesele in žalostne dogodke, ki so naju pridrvili sem v slovensko prestolnico, belo Ljubljano. Ob spominu na njegovo mater, mojo ženo. in njen grob daleč tam ob reki Körös nama je zastal jezik, in sinu je najprej za-
blestela solza v očesu, potem še meni, in vnovič sva se molče objela. Zdelo se mi je. da vidim nad nama nepozabno pokojnico, ko razteza roke iu naju blagoslavlja, veseleča se najinega nenadejanega sestanka. Obema je hiila v mislih in že na jeziku beseda, da se vidimo v koči tam na nasipu ob široki reki, da bo zopet pelo kladivo v kovačnici, ko mine krvavi ples na severu in jugu. pa ni mogla na dan od zavesti, da nje, matere, ni več tam, nje ne bo več tam, da bi se veselila najine vrnitve. Koča bo pusta, kovačnica prazna brez nje. Slednjič je vse pomisleke zmogel spomin na rodno zemljo, na rjave, dolge, brezkončne njive, na vrbje in bičje ob Körösu. njegovo veličastvo in grozo ob povodnji in vendar tudi na bujno krasno pomlad, vroče poletje, bogato jesen in blatno zimo. Najine misli so se strnile ob neznatni gomili tam med cipresami, med žalujkami na božji njivi, med križi in nagrobniki, med cvetjem in trohnobo.
»Da. ko mine vojna!«
»Zares, tam se snideva, da bo tudi ona zraven. Dobrotno neno nam skoraj nakloni zmago in mir!«
Tako sva dovršila pogovor pozno v noč. Naslednje jutro je odhajal inoj sin proti italijanski meji s svojim oddelkom.
Ločila sva se z veselo nado, da si hočeva vedno dopisovati in sporočati o dogodkih življenja, ki se nama bo snovalo vbodoče, dokler se ne snideva zopet tam ob dragi, nepozabni gomili v božjem vrtu ob reki Körösu v naši lepi ogrski deželi, ki je tako velika, bogata in mogočna. Vsega rodi dovolj in tudi preveč. Dala je meni sina, ki mi ga je vzela neusmiljena vojna. Toda vaša slovenska domovina mi ga je zopet vrnila. Bog živi slovensko domovino, Bog živi Avstrijo!«
Starček se je razigral do solz ob tem pripovedovanju. Pipa mu je že davno ugasnila, toda njegovo oko je žarelo v neznani sreči in zadovolj-nosti.	(Konec.)
Vrabec, zoiti postopač, putkam pičo krade, o, pa ne iz hudobije — samo iz navade.
Tatič iz navade.
Mucek naš za ptički rad malo semtertja poškili; pa zaloti orabčka v hipu,
ko prav v skledo kuram sili:
Vrabec, zviti postopač, putkam pičo krade, mucek skoči mu za vrat — samo iz navade . . .
FR. ROJEČ:
Tončkove sanje in Miklavžev večer.
Mladinska dvodejanjka za manjše odre.
Osebe: Sv. Miklavž. Angel. Prvi, drugi parkelj. Tonček, siromašen vaški deček. Njegova stara mati. Peter, njegov oče. Gospa. Malka, njena hčerka. Sluga Hruška. Pavle.
Prvo dejanje.
(Dalje.)
Malka.
Prišla sem pogledat, kaj počnete, in vprašat, če Miklavž v posete k vam tudi prišel bo nocoj? K nam zopet ga je atek moj povabil, pisal v dvor njegov, kakovih jaz želim darov.
Tonček
Oblek že zdaj ti preostaja, ješ, piješ, kar ti bolj ugaja; kaj pa še rada bi imela?
Malka. Še punčko tako. ki sedela tam za klavirjem bo in pela, igrala sama ter storila, karkoli bom ji naročila! Tonček.
Kaj misliš, da jo boš dobila? Malka
Zakaj pa ne, saj smo bogati in rada dasta oče, mati za cerkve in naprave nove, za ladje, puške in topove! Tonček
Kako si srečna! Jaz pa bom brez upanja nocoj šel spat! Malka.
Pa pojdi t ja v »Družinski dom«: učenec vsak ubožen. mlad dobil bo od Miklavža dar!
—.i 42 Tonček.
Oli, Malka, tja pa jaz nikdar! Tam lani so me proč pognali in še z beračem me zmerjali!
Malka.
In moral potlej si domov?
Tonček.
Sevé. premrazen, brez darov! Babica.
Da, da! In v postelji tu v koči solzil se je še v pozni noči! Grdo so res storili z njim, jaz sama tja ga ne pustim!
Malka.
Tedaj pa pojdi k nam z menoj! Prosila bom, da atek moj Miklavžu te priporoči, in lepe boš dobil reči!
Gospa.
(vstopi naglo, sklene osupla roke in obstoji pri vratih.) Kaj, dete moje, zopet padlo v neumno glavico je tvojo, da v hlev si ta se mi ukradlo od doma zoper voljo mojo?! Če atek tvoj bo zvedel to, še kaznoval te morda bo!
Malka.
Sem mar kaj hudega storila? Gospa
Gotovo! Kaj si pozabila, da sem ti strogo naročila, da k tem beračem več mi ti ne hodi po bolhé, uši!
Babica. Gospa, čemu to govorite? Ubožna sva, zaradi tega pa vi nič škode ne trpite!
Gospa
Kdo drugi naj se z vami krega, jaz z vami še ne govorim: z otrokom svojim pa storim, kar ineni.se primerno zdi!
Babica.
Ošabnica! Bog nauči vas spoštovati vse ljudi!
Malka.
Preveč se, mamica, jeziš! Beživa, sicer omedliš!
Obe
(hitro odideta.)
Tonček (žalosten.)
Kaj vendar sva ljudem storila, da naju žalijo, kot bila zločinca, krivca bi največa!
Babica.
Kjer vgnezdila se ie nesreča, tam svet hudobni vselej rad odklada svoje zlobe smrad!
Tonček.
Kajneda. Malka pa ni taka! Usmiljenega je srca, hudo ji dé krivica vsaka in rada vse ljudi ima!
Babica.
Sedaj je dobra, a priletna kot njena mati bo prevzetna; skrbeli bodo starši nje. da ji pokvarijo srce.
Tonček.
Če pa bi jaz imel še starše, še bolj bi ljubil vse tovarše, in najbrž sveti Nikolaj k nam tudi prišel bi sedaj, dlje časa bi se tu pomudil in lepih mi darov ponudil!
Babica.
Gotovo bilo bi tako, če starši bi ti še živeli, in hišo belo ter lepó poslikano bi že imeli; zakaj tvoj oče kakor mati sta znala skrbno varčevati in pridna delavca sta bila, da bi še njiv si nakupila!
Tonček.
Zakaj moj dragi oče šel v Ameriko je tja nesrečno, da tam ga v rudniku zadel je kamen in končal za večno?!
Babica.
Živinska kuga je prišla v vas našo ter tu mnogo zla napravila ie med živino in tudi kravico edino iz hleva nam odnesla je. Nesreča ta pretresla je hudó vse stebre naše koče. Ila bi podprl kolibo spet, zapustil dom je dobri oče in šel za srečo v dalnji svet; a zgodnjo smrt je našel tam in več se ne povrne k nam!
Tonček.
Poslovil nisem se od njega, ko ločil se s svetđ je tega! Oh, mene to tako boli!
Babica.
Jaz tudi nisein se, ne mati, ki mora zdaj ti1 počivati zaradi žalosti, skrbi že nekaj Jet v prezgodnji jami, kjer klic noben je ne predrami!
TonCek.
Preljuba moja zlata mama. če ti vsaj bila bi ostala v podporo in tolažbo nama, pa midva zdaj ne prestajala preziranja bi in nadlog! A ti si srečna vrh neba; o, prosi, da še nama Bog vsaj majhen košček kruha da!
(Dalje.)
iiKim mm mmmsmzsmmnmmmm\\»^mmm\
Besedna uganka.
Priobčil Fr. Roječ.
Beseda kratka, potnikom vsem mila, po zemlji teh reči je brez Števila v nižavah, ali redke so čez gòre. Brez njih podnevi težko dalje more, ponoči tujec mora pa obstati In na svetlobo dneva počakati. Beseda ženski, moški spol v ednini, a redno srednji spol ima v množini. Če pa jo Čitaš od nasprotne stràni, prikaže reč se, ki te lahko rani, ubije, zid podere iz daljave, pa tudi za slovesne je naprave. Zdaj v vojni je velikega pomena, brez te reči je bitka izgubljena, in mnogo že o njej ste čuli, brali, zato ime ji lahko boste dali.
Rešitev in imena rešilcev priobčimo v prihodnji Številki.
Rešitev zastavice v podobah v 1. številki.
Da bi v novem letu
mir nastal na svetu !
Prav so jo rešili : Marija Ganglova, učenka V. razreda v Idriji ; Tatjana in Ksenija Lapaine, učenki v Idriji ; Maks Farkaš, dijak II. b gimn. razr. v Mariboru ; Stanko Skok, učenec IV. razreda v Domžalah.
moral izprevideti/ da_Je zanj to grozdje prekislo.
K sklepu " tople pozdrave in srečno Novo leto 19161
Vdani Bogo Jereb.
Odgovor :
Ljubi Bogo!
Danes priobčujem Tvojo zimsko pokrajino ob potoku; druga sličica pride kdaj pozneje na vrsto. — Prav praviš: Naši lepi kraji so sosedu Lahu res — prekislo grozdje ! Nikoli si jih ne osvoji, ker mu tega ne dopuste naši nepremaglji'
Velecenjeni gospod Doropoljski !
Z velikim veseljem Vam naznanjam, da mi je sv. Miklavž prinesel med drugimi rečmi tudi 5 K za „Zvonček''.
Ker ste z gospodom urednikom bolj znani kakor jaz, prosite ga, naj me sprejme med „Zvončkove" naročnike.
Pišite mi v svojem kotičku, če sprejmete naročnino Vi, dragi gospod Doropoljski !
Prav presrčno Vas pozdravlja Vaš
' Edo Tomič v Globokem, p. Brežice ob S.
Odgovor :
Ljubi Edo !
Kolikor vem, si že upisan med ,,ZvonČ-kove" naročnike. Naročnino pa pošlji n.i naslov : Upravništvo „Zvončka' v Ljubljani, Frančiškanska ulica št. 6. — To v ravnanje tudi vsem onim, ki se jih je morda sv. Miklavž spomnil s takim lepim darilom!
Velecenjeni gospod Doropoljski !
Dovolite, da se po tolikem času zopet zglasim. Predvsem se zahvaljujem za prijazno priobčitev dveh mojih sličic v „Zvončku".
Tudi danes se Vam usojam poslati 2 sličici, in sicer tržaški svetilnik, ki ne sveti že dlje časa zaradi vojnih razmer, in pa sličico, ki nam predstavlja zimsko pokrajino ob potoku.
Povedati Vam moram nadalje, da sem sedaj v I. glmn. razredu v Kranju. Jako mi ugaja lepi kraj. Posebno so mi všeč Kamniške planine in stari orjak Triglav, izpod katerega izvira deroča Sava, ki tako ljubko hiti mimo prijaznega Kranja
V šoli mi gre dobro. Najbolj pogrešam risanja; manjka nam profesorja risanja.
Te dni sem zopet pri svojih ljubih starših na božičnih počitnicah v Dolini. Tu slišim zopet mogočno grmenje topov od Dobr-dobske planote. Sosed Lah se pač trudi, da bi si pridobil naše lepe kraje. Končno bo
Ljubi otroci!
Danes prihajamo, da se Vam presrčno zahvalimo ! Vi ste naši prošnji, da bi pomagali pri nabiranju kovin za vojne namene, ustregli na tako izreden način, da smo bili vsi globoko ganjeni zaradi Vaše požrtvovalnosti. Vaše vestnosti v izpolnjevanju prevzetih nalog, predvsem pa zaradi ljubezni, ki ste jo pokazali s tem do naše krasne in slavne domovine. Vi ste v teh hudih dneh, polnih žrtev, naša velika tolažba, naša najljubša nada, V tem času, ko stoje Vaši očetje in bratje v vojni zoper zunanjega sovražnika, vidimo v Vas cvet na drevesu domovine in po vsem tem, kakor ste po svojih še slabih močeh z veseljem pohiteli na delo za javni blagor, pričakujemo, da dozori ta cvet nekoč v krasen sad
Se enkrat seVam zahvaljujemo, hkralu tudi v imenu tistih vrlih mož, ki jim bo, kadar se nekoč ranjeni in nesposobni za delo vrnejo iz vojne domov, izkupilo Vaše zbirke nudilo njihovo preskrbo.
Bodite pridni, otroci, pridni v učenju in pridni v ljubezni do vladarske rodo-vine ter do domovine, da se izpolnijo vesele nade, ki jih gojimo o Vas !
Georgi, G. d. J. m p.. Krobatin, FMZ.m.p.,
C. kr minister za dei. hrambo.	c. kr. vojni minister.