javni govori.

Govorili

prof. Fr. Žitki,je,

Iv. Tavčar in prof. Fr. Wiesthaler.

V Ljubljani.

Tiskala „N&rodna tiskarna”. — Samozaložba.

1876 .

0}m  tftiC,

Tri dni v starem Rimu.

(Govoril prof. Fr. Wiesthaler.)

'Sredi apeninskega polotoka leži na gričih
mesto, veliko i sijajno, kakor njegova minolost,
mesto, ki je bilo v starem veku „središče ce¬
lega zemljekroga, 11  ki je dandanes sedež gla¬
varja vseh katoličanov i ob jednem stolica ita¬
lijanskega kralja. To je slavna Roma ali
Rim.  Tam so se uže pred mnogimi stoletji
shajali ljudje raznih narodov, raznih jezikov,
tjekaj vre še zdaj vsako leto iz vseh krajev
sveta na tisoče popotnikov, ktere vabi i mika
ne toliko mesta današnja pomenljivost, današnji
razvoj, kakor iz davne preteklosti ohranjeni
spominki, ki so živa priča nekdanje njegove
duševne i politične mogočnosti, slave i veli¬
kosti. Vsaj poje uže starorimski pesnik Mar-
cial: „ Kteri narod je tako oddaljen, kteri

1 *

4

tako barbaričen, da bi ne prišel Rima pogle¬
dat? Da tedaj ne bodemo po pesnikovih be¬
sedah med barbare šteti, napotimo se še danas
vsaj v duhu za nekoliko časa v Rim, i sicer
ne v sedanji, ampak cilj našega potovanja bodi
nam stara, cesarska Roma!  I če se
vam jaz danas v ta namen po navadi nadležnih
ciceronov za kažipota vsiljujem, vas najprej
prosim, da mi tega ne zamerite! Dobra moja
volja naj vsaj nekoliko opravičuje to dolžnost E
— Prestavimo se tedaj v duhu za kakih 18
stoletij nazaj v preteklost! V Rimu vlada
ravno kruti, pohotni imperator (cesar) T i b e-
riusClaudius  N er o,  trinog v najhujšem
pomenu besede. Kdor še nij slišal o tem možu,
ki združuje v sebi neizmerno hlepenje ob jed-
nem po uživanji i po uničevanji, silno grozo¬
vitost, pred ktero se trese ves svet, i čudno
bojazljivost pred rimskim ljudstvom, koje si
skuša s tem pridobiti, da se mu prilizuje, do¬
brika i hlini, da je redi i pita ter potrat¬
nimi veselicami vsake vrste zabavlja. Vsaj
tako tudi najbolje ustreza jedinim in najsr-

finejšim željam naroda, ki ne zahteva od svo¬
jega vladarja nič drugega, nego: „panem et
circenses 11  (kruha i glediških iger). I glejte!
tako je ravno pred kratkim rimskemu občinstvu
naznanil, da se ima od njega zopet velikans kih
javnih, iger nadejati. Bliža se namreč 19. dan
mesca junija i ž njim praznik malih: „quin-
quatrus,“ posvečen deviški Minervi,  boginji
vseh znanostij in umetnostij. Cele tri dni bode
trajalo praznovanje. Prvi dan je bolj mir¬
nega značaja: vsi rokodelci, vsi umetniki, ime¬
noma piskarji, sploh vsi stanovi, kteri Minervo
za svojo predstojnico smatrajo, obhajajo ga
večidelj v domačem krogu prav slovesno i
"veselo. Ostala dva dneva pa sta boginje boj¬
nemu značaju primerno odmenjena hrupnim
vozniškim, zverinskim i gladiatorskim igram,
kakor tudi gledališkim predstavam. Tega praz¬
nika se celi Rim uže dolgo časa prej veseli
ter ga komaj, komaj pričakuje, vzlasti prosto
ljudstvo, ktero bode zdaj zopet jedenkrat pri¬
ložnost zadobilo, pasti svoje oči, a tudi do do¬
bra nasititi svoje lačne želodce; imperator

6

namreč mu je dal vrh vsega tega še veliko
pojedino i javno obdarovanje napovedati. Te
ugodne priložnosti hočemo se tudi mi poslu-
žiti, da si ogledamo prav pripravno na prvi
dan mesta velikost in krasoto, kakor tudi
njegovega prebivalstva (nad 200000 ljudij) živ¬
ljenje, dobre i slabe vlastnosti. Druga dva
dneva pa se bodemo občne radosti v javnih
gledališčih udeleževali. —

Napočil je 19. dan junija. Ravno vzha¬
jajoče i svojimi žarki vrhove gora zlateče
solnee najde nas iz severja prišedše uže pred
flaminskimi vrati. Odtodi se nam po flamin-
skej cesti pot v središče mesta odpira. Na-
krat se razprostre pred našimi očmi do sedaj
neznan svet. Na prvi pogled smo kar osup¬
nem. Kako strmimo, videti uže zjutraj na vse
zgodaj tako hrupno živenje po ulicah! Komaj
smo v mesto vstopili, uže nas od vseh stra-
nij obdaja brezštevilna množica ljudij raznih
jezikov, barv, noše i stanov. Vse gnjete, vse
dervi, vse vre v mesto na svoje opravke. Tu vi¬
dimo Hispanca v črnem i Galca v pisanem T

7

nad desno ramo ovezanem plašči, tam črnega
Afrikanca; tu rimskega državljana v narod-
nej svojej noši, tam plavolasega Germanca, iz
daljne Azije prišlega Sirca i Arabca; celo
karakterističnih obrazov trgujočih Židov ne
pogreša naše oko. Pred vsem pa nahajamo
v tej gnječi obilno število na svojo domovino
ponosnih i radi tega tudi tako ošabno posto¬
pajočih Grkov, ktere je v to svetovno sre¬
dišče privabila njih posebna značajnost. Ker
so namreč jako spretni i v vseh rečeh izur¬
jeni, zviti i ko varni, prilizovalni i prihlinjeno
ponižni, morejo oni ravno tukaj prav lehko
primernih opravkov zadobiti. Nij se tedaj ču¬
diti, da zastopajo v Rimu vse stroke človeške
vednosti i umetnosti. Oni so zdravniki, od-
gojitelji otrok (pedagogi), slovničarji, zemlje¬
merci, govorniki, kiparji, modroslovci, slikarji,
a tudi vedeževalci, glumači, čarodejniki,
i. t. d.

Kaj ne, v prav čudno zmes smo zabredli!
Jaz se vam nikakor ne upam svetovati, da
se ž njo vred podaste v mesto; kajti v dvoj-

8

nem obzira bi bilo to jako nevarno: prvič bi
se utegnil v njej kdo zadušiti, kar se češče
pripeti, i drugič bi vas lahko nepoštena dru-
lial okrala. Stopimo tedaj raji na to zeleno
trato ob cesti, pustimo množico mimo sebe
naprej dreviti ter si jo nekoliko od strani
oglejmo! Kako mični, kako mnogovrstni pri¬
zori! Pekarski dečki nosijo v mrežah i koših
kruh ter ga na vse grlo kriče ponujajo. Trope
klijentov ali branjencev hite svojim patronom
se poklonit, je pozdravit (salutatio) ter od
njih dobrih svetov sprejemat. Tu goni nekdo
dva težko s tovorom obložena osla, tam pe¬
ljejo črni sužnji velikanske oroslone, leve i
tigre v cesarske zverinjake.

Uboge živali 'so za prihodnje zverinske
boje v amfiteatru namenjene. Za njimi tekajo
se silnim vpitjem otroci, v rokah velike ko¬
sove kruha, kterega so si med potjo kupili;
resnih obrazov jim slede njihovi pedagogi,
sužnji pa jim nosijo v sklopnicah knjige i
drugo šolsko pripravo. Težko sopeč hiti aedil
v potu svojega obraza i od uradnikov sprem-

9

Ijan k svojemu opravilu, to je: gledat na to,
da so ceste snažne i da vsak hišni posestnik
tlak pred svojo hišo v dobrem stanu hranjuje.
Počasno korakajo rokodelci na svoje delo;
tu nese ravno jeden prav težko deske na
rami ter ž nijmi neusmiljeno buta po glavah
množice, ktera se mu nehče umakniti. V bor-
nej svojej obleki tekajo sužnji po razne reči
v mesto: ta po sol, zelenjavo, drva, oni po meso
ali vino. Kako silno se od njih odlikujejo po¬
nosni praetorianci (telesni stražniki cesarski)
v bliščečej svejej opravi! Strašno se med se¬
boj prepiraje nesejo prodajalci svoje reči na
razne trgove, da bi je tam prav dobro izpe-
čali. Tu prodaja deček slane ribe, tam vsi¬
ljuje grd dedec mimo idoeim svoje klobase, ne
daleč od n ,ega krmežljiv starec žveplo. A kaj
je to ? Osem sužnjev v dragocenej obleki nese
elegantno nosilnico (lectica); pred njo stopajo
getulski zamorci, da bi jej šiloma pot skozi
gnječo naredili; sicer tega tu nij treba, kajti
ljudstvo se prostovoljno na stran pomika.
Gotovo je kak imeniten gospod v njej; ne

10

vidi se sicer nič, ker so okna iz marijinega
stekla zagrinjali preprežena, a ljudstvo sklepa
to iz nebrojnega spremstva, ktero nosilnici
sledi. Nosilnica sama je podolgovata i jako
pripravno se da v njej ležati, pisati, brati,
celo za dva človeka ima prostora dovolj. V
kakem čudnem nasprotji s to prikaznijo, ktero
smo ravno videli, je sledeča! To je tovorni,
kmečki voz, tako težko z obtesanimi jelkami
i smrekami obložen, da ga dva vola komaj,
komaj vlečeta: za njim drdra drug voz z li-
gustičnim mramorjem. Kako se ga ljudstvo
izogiblje! I prav ima; vsaj vendar dobro ve,
kolikokrat uže se je takim vozovom os strla
i koliko ljudi j so pobili z voza se valeči kamni
i plošče. Ta vozova peljeta najbrž gradivo,
koje se ima pri zidanji kakega javnega po¬
slopja uporabiti; kajti drugače bi se ne smela
po dnevi  na cesti pokazati. Postava to
strogo prepoveduje. Še jahati ali v navadnih
vozovih se po rimskih ulicah voziti nij niko¬
mur dovoljeno, izvzemši odlične osebe, kakor
so Vestalke, nekteri svečeniki i višji dostojan-

11

stveniki. — Uže sta nam vozova izpred oči
izginila i zopet nova prikazen! Na tej strani
slišimo kričača naznanjati, da se je nekemu
rimskemu meščanu hčerka izgubila, na onej
drugega, da sta bogatemu Sulpiciju dva su¬
žnja utekla.

Vendar sobice uže hudo pripeka i naše
glave so nepokrite, kajti v mestu se ne nosijo
nikakoršni klobuki. Rimljan se jih le na po¬
tovanji poslužuje. Zapustimo tedaj svoje sta¬
lišče i podajmo se po cesti naprej v mesto I
Pii tej priložnosti si lahko ob levej in desnej
stoječe hiše vsaj od zvunaj ogledamo. Tu se
ve da ne opazimo nič kaj posebno zanimivega.
Okna se le majhena, nepravilna, ne na ulico,
ampak večidelj na dvorišče obrnena; nijeden
prijazen obraz nam ne gleda iz njih nasproti,
kakor je to v naših mestih navada. Hiše same
se dele v dve vrsti: v tako znane „domus“
(hiše v ožjem pomenu), to so privatna, lejedno
nadstropje iinajoča poslopja, iv „insulae“
ali iz spekulacije zidane hiše s 4 ali 5 nad¬
stropji i mnogimi stanovanji, ktera se ubogim

12

ljudem najnižjega i srednjega stanu proti primerni
najemščini oddajajo; one so tako slabo zidane,
da se večkrat poderejo i pri tem mnogo ljudi
usmrte, tedaj je uže tudi iz tega uzroka spre¬
hajanje po rimskih ulicah dokaj nevarno. V
pritlešji teh „insulae“ imenovanih hiš nahajamo
večidelj prodajalnice i šatore raznih kupcev i
trgovcev, na dalje delavnice vsakovrstnih roko¬
delcev, imenoma: črevljarjev, brivcev, usnjarjev,
i dr. Prodajalnice se smejo ne majhen kine
rimskih ulic imenovati, ne tako se ve da delav¬
nice, ktere so i po celem mestu raztresene, i
v posameznih ulicah skupljene. Tako naha¬
jamo n. pr. v Rimu celo ulico steklarjev (vicus
vitrarius), srparjev (inter falcarios), podplatar-
jev (vicus sandaliarius), mazilarjev (vicus un-
guentarius) i. t. d. Tudi krčem i gostilnic se
ne manjka. Stopimo vendar malo v jedno iz
med njih, ktera nam je najbližja, i zavžimo
tamkaj svoj zajutrek. Prišli smo sicer uže mimo
mnogih, toda divji smeh, ki nam je iz njih
nasproti donel, vriskanje, razsajanje i ropot po
taktu piščali plesajočih, vse to nas nij posebno

13

vstopiti vabilo, ker nam je veljalo za znamenje,,
da so obiskovalci dotične krčme ljudje najniž¬
jega, če ne zavrženega stanu. Takih krčem
se pošten Rimljan izogiblje, saj so pa tudi,,
vzlasti zvečer, za človeka zelo nevarne. Zbi¬
rajo se namreč v njih ljudje vsakojakih ne¬
poštenih rokodelstev, kterim se še ponočnjaki
iz boljših stanov pridružujejo, ter tu cele noči
igrajo i svoje premoženje zapravljajo. A krčma,
ktera stoji zdajci pred nami, se uže od
zvunaj nekoliko od svojih sester odlikuje. Nad
vrati vidimo v kamen vsekano podobo Bachovo,
ki grozdje stiska ter nam s tem dovolj namen
te hišice naznanja. Vstopivši zapazimo najprej
precej elegantno pohištvo, a tudi gostje so
pošteni ljudje videti. Visoko podpasana deklica
nas pozdravlja prijaznoj besedicoj „ valete" (do¬
brodošli), ter hitro vsakemu malo kruha, sira
i zahtevano steklenico vina prinese, ktero se
nam prav prileže. Tako okrepčani hočemo
svoje potovanje nadaljevati. Ob levej i desnej
vidimo ljudi napolnene šatre brivcev i zdrav¬
nikov ; kdor namreč ne išče v dopoldanskih

14

urah svoje zabave po kremah, ta zahaja tu
sem, kjer si da svojo telo (lase, brado i nohte)
osnažiti, zraven pa še tudi vse mestne novice
izve. A uže smo dospeli do oznožja kap it o-
linskega griča,  pred kterim se razprostira
forum Romanu  m,  to je glavni rimski trg
i ob jednem najlepši kraj v celem Rimu. Ta
forum je bil za republike središče i tako rekoč
srce vsega javnega i političnega živenja, ker
je na njem rimski narod v svojih ljudskih zbo¬
rih vse važnejše državne zadeve obravnaval.
Zdaj se ve da pod cesarji nema v tem obziru
nobene pomenljivosti več. Po svojej obliki je
nepravilni štiriogelnik, kterega od vseh stranij
krasna poslopja i ceste obdajajo. Kaka krasota,
kaka veličastnost povsodi, kamor pogledamo !
Tu vidimo najslavnejša svetišča rimskih bogov
i boginj, kakor so: aedes Vestae, aedes Pe-
natium, templum Felicitatis, t. Saturni,
t. Jani, t. Castoris, t. Minervae, t. Divi
Julii, i dr.; na dalje mnogo lepih bazilik;
to so javnemu trgovstvu i kupčiji namenjena
poslopja ali prav za prav zidovjem obdana i

15

strehoj pokrita, navadno bolj dolga kakor
široka stebrišča, ktera služijo ob jednem tudi
sodnijskim obravnavam; kajti vsi v njih med
posameznimi kupci i trgovci nastali prepiri
se imajo precej pred za to odločenim sodnikom
poravnati. Če vstopimo pri vratih na ozkej
strani, imamo velikansko dvorano pred soboj,
ktero delite dve vrsti stebrov v tri oddelke;
na koncu srednjega, ki je širji, kakor postran¬
ska, je sodniški oder ali tribunal  postavljen.
Naj krasnejša izmed vseh se nam zdi od Ju¬
lija Cezarja sezidana i po njem „Julia“  ime¬
novana bazilika. Precej zraveh nje stoji „ g r a e-
costasis“,  veliko i lepo poslopje, v kterem
imajo poslanci grške i drugih držav na od¬
ločbe rimskega senata ali starešinstva čakati.
Sredi južnega dela spodnjega fora vidimo še
iz republikanske dobe ohranjena „rostra“
ali z ladjimimi rivci okinčani govorniški oder,
s kterega so prej rimski govorniki na foru
zbranemu ljudstvu govorili. Temu nasproti
stoji pred svetiščem »Divi Julii“ drug govor¬
niški oder. Okrog prvega, kakor tudi sploh

16

po celem foru stoje krasni, od mojsterskih
rok izdelani kipi slavnih rimskih mož. Posta¬
vila je je državljanska hvaležnost državljan-
skej čednosti, a tudi rimsko hlapčevstvo rim-
skej smelosti. Tako stoji tu kip Duilija,  ki
je v prvej namorskej bitvi Kartaginčane pre¬
magal, kip zmagalca Antiatov: M a e ni j a, kipa
Cezarja i Augusta na konjih i še mnogo dru¬
gih. Na vznožji kapitolinskega hriba vidimo
državno jetnišnico (carcer Mamertinus) ne daleč
od svetišča Concordiae. V severnej strani se
temu staremu foru pridružujejo mnoga nova,
cesarska fora, odlikujoča se ogromnim šte¬
vilom še popolnoma novih, potratnih poslopij.
Vendar ne zabimo mimo teh velikanskih jav¬
nih stavb si tudi nekoliko privatnih ogledati!
Vsaj nahajamo ravno tu na glavnem trgu,
kakor je to še dandanas po vseh naših me¬
stih navada, najelegantniše prodaj alnice vsa¬
kovrstnih kupcev i trgovcev, kakor: juvelir-
jev, zlatarjev, srebrarjev, knjigotržcev, i dr.
Manj se ve da ugajajo našim očem ponižne
nelepe šatre menjalcev (tab er na e ar g e n-

17

tariae), ktere so s prvimi v grdem nasprotji.
Stopimo v bližnjo prodajalnico! Pred vrati
stojita dva stebra, na kterih beremo same
naslove knjig. To je tedaj knjigarnica! Notri
leži na policah mnogo knjig nakopičenih, a
njih oblika je popolnem drugačna kakor naših.
To so sami zvitki popisanega papirja i per¬
gamenta. Vzemimo, pošluživši se knjigarjeve
vljudnosti, jednega v roke. Posamezni, kakih
10 palcev široki papirnati listki so drug na
drugega prilepljeni, tako da iznaša dolgost
celega zvitka kakih 8 črevljev. Celi zvitek
je v predelke ali rubrike razdeljen i ima na
svojem koncu število rubrik i vrst zapisano,
ker se po njem cena cele knjige določuje. Se
spodnjim svojim delom je zvitek na lesen
valjec (cilinder) prilepljen, okrog kterega se
ima zavijati. Skozi ta valjec pa teče palčica
na svojih koncih z gumbiči iz slonove kosti
(včasi tudi iz zlata ah kake druge kovine)
okinčana. Pob zvitka je lepo obrezan, vot-
ličem zglajen i počrnjen. Celi, le na jednej
strani popisani zvitek se devlje v ovoj iz per-

2

18

gamenta; iz njega gleda listek, na kojem je
z rudečimi črkami naslov knjige napisan. Na
pergament pisane knjige pa se tudi na čve-
tero zlagajo, sešijejo i tako v oblikah velikih
pisnic prodajajo. Zvitki i pergamentne knjige
se dajo, ako se spretno črke na njih izbri¬
šejo, večkrat z nova rabiti. Tako nastala
knjiga se zove potem: „liber palimpse-
stus“.  Knjige v Rimu pomnožujejo na ta
način, da jedna osoba narekuje, mnoge druge,
v pisanji dobro izurjene pa dotične besede za
njo pišejo. Vkljub tej težavDej izdelavi knjig
vendar ne moremo njih ceno v primeri z da¬
našnjo visoko imenovati. Pač pa ima, pri¬
poveduje nam knjigar, cesarska knjigarnica
jako dragocene knjige, kakoršnih pri njem
ne nahajamo; one so neki z zlatimi i srebr¬
nimi črkami na rudeče pobarvani pargament
pisane. A zahvalimo se možu, ki nam je tako
dobro volj no svoje zaklade razkazoval i raz¬
lagal, ter stopimo v prodajalnico njegovega
soseda, prvega juvelirja i zlatarja v mestu!
Uj! kako se tu vse blišči i sveti!

19

Razpostavljeni so zlati prstani in kupice
z žarečimi diamanti, bliščečimi ametisti, hija-
cinti, smaragdi i karneoli iz vseh bližnjih i dalj¬
nih krajev sveta. Tu izbira iz obilice ravno
nek rimski gospod za svojo soprogo krasno
verižico, naušnice, zapestnico i biserje. Denar,
ki ga plača za te reči, iznaša strašansko svoto.
'Tam občuduje lep gospod krasne podobice,
zlate i srebrne vence, kocke i sohe iz slonove
kosti, zopet na drugej strani izbira mlada
dama pahalico iz pavovega perja se slonoko-
stenim držajem, kroglice iz jantara ali kristala,
kterih namen je, gospem potne roke hladiti,
i druge reči. V posebnem oddelku te pro¬
daj alnice vidimo celo zalogo lepo vdelanih po¬
sod, svetilnic, lestencev, orožja i umetno izde¬
lanih zaponcev ; tam v kotu stoje krasne mize,
kterih mramornate plošče počivajo na kakej
'čepečej sfinksi iz slonove kosti, ali na zlatih
nogah kake divje zverine, ali pa na navadnih
nogah iz dragocenega citrovega  lesa. Če
vprašamo po ceni — kar vstrašili se bodemo:
nič več, nič manj kot 1 milijon sestercij =

2 *

20

72000 tolarjev velja taka mizica. Na dalje-
nas posestnik te prodajalnice še opozoruje na
dragotne kipe iz korintske medenine, od moj-
sterske, kakor on tvrdi, celo od Polykletove
roke izdelane. Poleg njih so razstavljene po¬
sode iz kristala, plavika i prave murrhe (tva¬
rine, ktere Rimljani še sami dobro ne poznajo,,
najbrž je indijski porcelan) ; njihova cena je
strašno visoka: od 70000 — 100000 sester-
cij (= 5075 — 72000 tolarjev).

Stopimo zdaj še v sosednjo krojaško za¬
logo! Na pragu beremo v mozaiki vložen na¬
pis : „salve lucrum“ (bodipozdravljen, dobiček!)
Notri najdemo bogato zbirko vsega, kar Rim¬
ljan i Rimljanka za svojo obleko potrebujeta,
drago i cenejše blago. Na jednej strani je od¬
delek za moške, na drugej za ženske. Oglej¬
mo si najprej malo bolj natanko moško
narodno nošo! Tu je toga  iz bele volnine,
spodaj z rudečim robcem obšita ali tudi brez
njega. Oblika te osem vatlov dolge i kakih
pet ali še več vatlov široke obleke je eliptična
njo si devlje Rimljan tako spretno okrog ži-

21

vota, da ga v bogatili gubah opleta, na kar
on s posebno skrbljivostjo gleda. Razven belih
tudi črnih tog za žalujoče ne pogrešamo. Zra¬
ven njih leži mnogo tunik (tu ni c a e); ta
spodnja, nekoliko našim srajcam podobna i, če
je prepasana, do kolen segajoča obleka ima ro¬
kave, ki le do komolca segajo, ali pa je tudi brez
njih. Odličnišim osobam segajo tunike, ker si
jih ne prepasujejo, črez kolena ter imajo na¬
vadno od vrata doli i ob kraji spodaj dva
škrlatna robca, ktera sta pri tunikah višjih
magistratov i senatorjev široka, pri viteških
pa ozka. Tudi belih srajc (subuculae), ktere
nosi Rimljan pod tuniko, je tu na izbiranje.
Ravno tako se ne manjka raznobarvnih i mnogo¬
vrstnih plaščev. Tu leži paenula,  plašč z
oglavnico, kterega se Rimljan ob slabem vre¬
menu ali na potovanji poslužuje; tam synthe-
sis, lahka pripravna obleka, ktera se navadno
le doma, zvlasti pri obedu rabi, zraven nje
sagum,  bojni, do meč segajoči plašč po-
dolgaste, štirioglate oblike, ki se na desnej
rami tako zaponami stika, da je le leva, ne in

22

tudi desna roka od njega pokrita. Na dalje-
nahajamo v tej prodajalnici bogato zalogo vsa-
kojakega moškego obuvala. Mali črevlji (cal-
cei) stoje tu zraven samih sandal ali podpla¬
tov (s an d a 1 i a, s o 1 e a e); njim se pridružujejo
mični vojaški škornjički (ca 1 ig a e) i elegantni
mullei  iz rudečega usnja, črevlji za najviše
dostojanstvenike. — Vendar ozrimo se zdaj na
nasprotno stran! Tam slišimo ravno rimske
dame se prav živo razgovarjati i pri izbiranji i
poskušanji obleke to i ono grajati. Pridružimo
se jim, vsaj to v Rimu ne velja za nespodobno !
— Videli bodemo, kako se rimske dame ob¬
lačijo. Cela njih obleka obstoji iz treh
glavnih delov, ti so 1) tu ni c a interior
(indusium, intusium, interula), prosta srajca
brez rokavov, ktera se prav tesno telesa pri¬
jema i je nad prsi od traka (strophium) iz
tenkega usnja obdana; 2) dolga, gubata stola,
to je ženska tunika s polovico rok pokriva¬
jočimi, prerezanimi rokavi, ktere gumbiči za¬
penjajo. Stola zgoraj nij sešita, ampak za¬
peta je na obeh ramah ličnimi butki i zapo-

23

nami. Ker je ta obleka ualjša, kakor cela
človeška postava, je pod prsi podvihana i v
mnoge gube nabrana. Spodaj i ob rokavih
ima nagužvan, bogatovezen obrob (instita);
okrog vratu pa se nahaja pri štolah za ime-
nitniše gospe zlat ali škrlaten robec. Kakor
je za rimskega meščana toga, tako je za
rimske matrone stola karakteristična. Tretji
del ženske obleke je moškej togi podobna
palla,  ktero uporabljajo ženske le pri izpre-
hajanji i jo z isto skrbnostjo, kakor moški
svoje toge v gube devajo. Cela ta ženska
oprava je iz volne, platna, ali pa batista (car-
basus). Sicer ima naš trgovec še mnogo dru¬
gih svilnatih i na pol svilnatih oblek; takih
si morejo se ve da le najodličniše rimske go¬
spe omisliti. Tudi rokovice (manicae, chi-
rothecae)  nijso, kakor vidimo, rimskim da¬
mam neznane. Za obuvalo jim služijo san¬
dale i črevlji rumene ali zelene barve, ki so
rudečimi trakovi ali pa ozkimi jermeni zve¬
zani. Na glavi nosijo nektere tanke, prozorne
pajčolane iz raznih tvarin, druge neko čepico

24

i če te ne, pa si jeden rogelj svoje palle črez
glavo kakor tanjčico potegnejo. — A čas je
uže, da zapustimo prijaznega trgovca i nje¬
govo prodajalnico, kajti uže je jednajst, ali da
po rimljansko govorim, peta  ura. Rimljan
deli namreč svoj dan, naj si bode kratek ali
dolg, od solnčnega vzhoda do solnčnega za¬
tona v 12 jednakih delov, isto tako tudi noč.
Do 5. ure je Rimljan navadno, se ve da ne
vselej, vsa svoja privatna i javna opravila
končal, bodi si v senatu, na foru ali pri sod-
nijskih obravnavali, kjer je bil morda kakemu
prijatelju za pričo ali poroka; bodi si, da je
svoje prijatelje obiskaval, kot svedok kak te¬
stament podpečatil ali pa kaj drugega opra¬
viti imel. V 6. i 7. uri (to je po našem od
11—1) se more malo oddahniti i izpočiti,
zavživši ob 12. veliki zajutrek (prandium). Na
to gre navadno k gimnastičnim vajam, ali k
žoganju na Martovo polje, ali v kako kopelj,
ali pa si poišče drugih zabav i opočitkov. Ob
9. ali 10. uri (ob 3. ali 4.) ga čaka glavna
pojedina (c o e na). Ker je sedaj od 6—7

25

ure skoraj uže vse pri počitku i so javna
opravila uže ponehala, je tudi po ulicah vse
bolj mirno i tiho. Ta čas hočemo i mi po¬
rabiti, da se v bližnjej krčmi malo za popol¬
danski pot na kapitolniski hrib okrepimo. —
Ko smo svoj „prandium“, obstoječ iz mrzlih
i toplih jedij, rib, mesa, zelenjave, sadja i
vina zavžili, napotimo se na omenjeni grič,
ki služi jedini izmed vseh mestu za tvrdnjavo.
Na njegov vrh moremo le od fora priti.
Kajti na nasprotnej, proti Martovemu polju
obrnenej strani je strm in mogočni obkopi ga
popolnem ločijo od Martove ravni, ktera se
pred njegovim vznožjem razprostira. Kapito-
linski hrib (mo n s Capitolinus)  se vzte-
guje od jugozapada proti severovzhodu i kon¬
čuje z dvema vršičema. Severovzhodni višji
vrh se imenuje arx (= grad), jugozapadni vr¬
hunec pa se je za rupublike tarpejski
hrib z val,  za cesarjev pa so mu dali ime
'Capitolium.

Južno kapitolinsko rebro je zuana tar-
pejska skala,  s ktere so v prejšnjih časih

26

državne zločince v brezno metali. Med obema
vrhuncema je vsed, ki se imenuje „inter du-
os lucos 11  = med dvema logoma. Del tega
vseda zavzema „asylum“,  to je zavetišče za
tuje prognance in zločince, koje je bil Romu-
lus iz tega namena osnoval, da bi se mestno
prebivalstvo tem hitreje množilo. Na jugoza-
padnem koncu „asyla“ vidimo lepo poslopje,
to je državni arhiv z državno zakladnico (ta-
bularium et aerarium.)  Na gradu (arx)
ima boginja Juno Moneta krasno svetišče, s
kterim je državna peneznica združena. A za¬
pustimo grad i podajmo se na griča jugozapadni,
Capitolium zvani vrhunec! Ponosno vidimo
na njem se proti nebu vzdvigovati največi ka-
pitolinski tempelj, to je trojno svetišče treh
glavnih rimskih božanstev: Jupitra, Junone i
Minerve. Zidan je na visokem podstavku
(suggestus) v obliki štiriogelnika ; njegova spred¬
nja stran je krasno stebrišče, zadnja pa je v
tri celice razdeljena. V srednjej največjej sedi
na zlatem i slonokostenem stolu z bliskom v
roki mogočni Jupiter, vladar vseh neumrljivih

bogov, kakor tudi celega revnega človečanstva -
v desnej celici stoji soproga i sestra njegova,
boginja Juno, v levej pa deviška Minerva,
ktere celica je danas, ko se ravno njen
praznik obhaja, še posebno okinčana. Streha
i vrata celega svetišča so pozlačena, na sle¬
menu vidimo velikansko četverico (quadriga)
iz pozlačene medenine; pred svetiščem pa se
razprostira area Capitolina,  to je velik
prostor, ki služi raznim ljudskim shodom v
zbirališče i je od mnogih krasnih svetišč i po¬
slopij obdan. Tako imata tu svoja svetišča bo¬
gova: Jupiter Feretrius i Mars, kakor tudi
boginji: Fides i Venus Erycina. Izmed po¬
slopij je najbolj znamenita curia  Ca  lab  ra
z dvorano za senatske shode, pred ktero viši
svečeniki (pontifices) na prvi dan vsakega
mesca zbranemu ljudstvu pomen i veljavo posa¬
meznih dni naznanjajo i razlagajo. Slednjič
ne smemo prezreti še obilnih okrog i okrog
razvrstjenih stebrišč (porticus), v kterih se
rimsko ljudstvo pri triumfalnih slovesnotih na
državne stroške pogostuje. — Ogledali smo si

28

do sedaj kapitolinski hrib z vsemi poslopji i
prostori njegovimi. I če nas je uže to sila
mikalo i zanimivalo, kako smo še le zavzeti,
ako obrnemo svoje oči s hriba na rimski svet,
ki se pod našimi nogami v celem svojem veli¬
častvu razširja. Nekako čudno nam je pri
srcu, ko vidimo prvikrat pred seboj celo slavno
mesto i njegova velikanska poslopja, obilna sve¬
tišča, krasne palače, lična slopovja, brezštevilne
kopelji, ogromna gledališča, zelene trate, hribe
i vrtove, ozke, kotne i neravne ceste z nebroj-
nimi, deloma prosto i slabo zidanimi, deloma
pa skoro do neba segajočimi hišami. Na za-
padnej strani zagledamo v mogočnih valovih
tekoči rumenkasti Tiber z njegovimi mostovi
i z otokom, na kterem se vzdvigujejo mnoga
lepa svetišča, imenoma Aeskulapovo,  boga
lekarstva. Ne manj mičen je pogled proti
severozapadu na Martovo,  deloma od Tibra
obtekano polje, na elegantne njegove prodajal-
nice i mnogobrojna stebrišča. Sploh, kamor
se obrne naše oko, povsodi kaj novega, pov-
sodi kaj zanimivega. Človek bi gledal celi dan

29

i še bi se morda ne nagledal. A skrajni čas
je, da zapustimo grič.

Ker ste videli, da je z nami vred še
mnogo drugih tujcev v mesto k napovedanim
svečanostim privrelo, lotila se bode morda
koga izmed vas skrb, kje da bodemo preno¬
čili. A bodite mirni! Zato sem uže jaz poskrbel.
Mesto ima sicer dokaj javnih prenočišč, a ker
so ona v tako slabem stanu, da se jih samo
revni ljudje najnižjih stanov i ptujci le v sili
poslužujejo, bi se vas ne upal tjekaj peljati,,
če bi bil tudi prepričan, da dobimo še kaj
prostora v njih. Sicer pa je v Rimu navada,,
da si odlicBiši potniki znano rimsko gostoljub¬
nost v svojo korist uporabljajo ter kakega
znanca ali prijatelja, s katerim so v gosto-
ljubnej zvezi, za prenočišče naprosijo, koje jim
ta tudi rad da, dobro vedoč, da mu vtegne
dotični potnik, ako on v njegove kraje zaide,
jednakoj gostoljubnostjoj ustreči. Tega obi¬
čaja sem se i jaz poprijel ter sem vam uže davno
prej pismeno preskrbel prenočišče pri svojem
gostomilu Serviliji. Mož stanuje v svetej ulici

30

(via sacr.a), ki se na forum izteka. Idimo
tedaj tje! Hiše v tej ulici so same „domus“,
znamenje, da stanujejo v njej le bolj premo¬
žni ljudje. Tu je Servilijeva hiša. Eazven
tega, da se rumene opeke lepo z rudečimi
vrste, nima od zvunaj nič kaj posebnega. Z
bronastimi ploščami vdelana i zlatom i slonovo
kostjo okinčana, vrata ne stoje v jednej vrsti
s sprednjo hišno stranjo, ampak so globoko v
zidovje pomaknena, tako da nastaja pred njimi
precejšnji prostor (v e s ti bul um), ki služi
obiskovalcem, ako najdejo vrata še zaklenena,
za čakalnico. Na pragu beremo v mozaiki
vdelano besedo: „salve“  (dobro došel!), ob
vratih pa visi meden tolkač, kterim imamo
potrkati. Na to nam pride vratar odpret; v
roki ima palčico, kteroj sitneže odganja. Zdaj
stopimo v vežo (ostium).  Zraven vratar¬
jeve celice, ki je precej za vrati, vidimo, pri-
klenenega psa:  napis v mozaiki „cave ca-
nem“  (vari se psa) nam svetuje, mu ne pre¬
več zaupati. Iz veže nas pelje pot naravnost
v „atrium“;  to je velika, le ob .straneh

31

strekoj pokrita, v sredi pa porna dvorana,
ktera ima v svojej sredini izzidano globelj
(impluvium, compl uvium),  da se voda
s 4 streh v njo izteka. V tej sobi se umrli
udje hišne družine na mrtvaški oder devljejo,
v njej so razpostavljene voščene podobe (ima-
gines)  vseh slavnih i neslavnih prednikov,
okrog nje so razvrstjena stanovališča, spalnice
i vse reči, ktere imajo ptujcu o gospodarje¬
vem bogatstvu pričati; tu se zbirajo na ju¬
tro klientje, kedar pridejo svojega patrona
pozdravit, tu je tudi nam kot obiskovalcem
na hišnega gospodarja čakati, kojega nam
bode suženj iz njegove atriju nasproti ležeče
pisarnice (tablin  um)  poklical. Servilius nas
prijazno sprejme i svojej mladej soprogi pred¬
stavi, ob jednem pa h kosilu ob 10. uri
(= ob štirih) povabi ter v postrežbo neko¬
liko sužnjev odkaže, kterih ima najmanj
kakih 50 v hiši. Ti nas v odmenjene sobe
v zadnjem delu hiše peljejo i tamkaj ne¬
koliko potnega prahu osnaže. Ogledali smo
si do sedaj samo sprednji del hiše; a Servilius

32

nam je obljubil še pred obedom tudi nje
zadnjega pokazati. Idimo tedaj nazaj v atrium,
kjer nas hišni gospodar čaka. Odtodi nas
pelje on najprej v svojo pisarnico, v kterej
stoji gospodarjeva blagajnica i hišni arhiv.
Pisarnica sama, kakor tudi koridora ob nje-
nej levej i desnej odpirata nam pot v „peri-
sty lium",  to je veliko dvorišče, čegar sredina
obdajajo po jedno nadstropje imajoča slopovja.

Sredi dvorišča stojita tomuna, okrog njih
pa zelene trate, cvetišča (viridaria), vodnjaki
i kipi. Okoli peristylija je pri tleh več soban,
deloma za vsakdanjo rabo, deloma le za potrato.
Tako nahajamo tu mnoga večai manjša stanova-
lišča i spalnice (cubicula),  obednice (tri-
c 1 i n ia), velikolepne dvorane (o e c i) za večje po¬
jedine, sobice za prijateljske razgovore i družbe,
domačo kapelo (sacrarium, lararium) v kterej so
hišni bogovi (lares) postavljeni, na dalje knjiž¬
nico, kopelj (b a In e um),  pinakoteko, sobe za
sužnje (cellae servorujn),  kuhinjo (culina,
coquina),  shrambe za jedi (cellae pena-
riae)  i š» mnogo drugih. Ker se uže čas

33

obeda bliža, nas vabi gospodar v jedno izmed
obednic stopiti, kjer bodemo kosili, ter si jo
od znotraj natančneje ogledati. Tal njenih ne
pokrivajo deske, temuč mali mramorjevi ko-
ščeki raznih barv, ki so v različne zgodovinske
i mitologične podobe umetno sestavljeni. Stene
kinčajo malarije na presno (al fresco); njih
predmeti so iz zgodovine, mitologije, kmetijskega
ali pa idiličnega živenja vzeti. Velikanski
vtisek, kterega narejajo te slike na nas pri¬
pisovati se ima zvlasti temu, da se na njih
vedno najsvitlejše barve vrste z najtemnišimi,
na kar našo oko nij navajeno. Prav mičen je
tudi strop, kojega prepleta mreža tramov tako,
da nastajajo vglobljeni čveteroogelniki, ki so
zlatom i štukaturo okinčani. V sosednej obed-
nici pa vidimo vse stene le zavesami (aulaea)
preprežene. Oken sobe v pritlešji nemajo,
ker je uže luč, ki skozi odprta vrata iz pe-
ristylija prihaja, dokaj razsvitljeva. Le prvo
nadstropje ima majhna okna iz marijinega
(lapis specularis)  ali pa iz navadnega
stekla, kakor je pri nas v rabi (vitrum). Za

3

34

kurjavo po zimi služijo kamini, medene oglenke
i zale nosilne peči. Vendar slušajmo zdaj na
besede gospodarja, ki.nas vljudno h kosilu v
obednico za moške osebe kliče. Dame nam
odpelje hišna gospodinja v posebno obednico,
tako da smo za čas kosila od njih popolnem
ločeni. Prej se ve da si bodemo morali celo
opravo nekoliko ogledati, kajti v Rimu nij
navada, pri kosilu na stolih sedeti, ampak na
sofah ležati. Sredi sobe i ob stenah stoje
velike mize ; okrog treh njenih stranij so po¬
stavljene sofe, četrta stran pa je prosta; odtodi
namreč nam imajo sužnji jedi na mizo nositi.
Na vsakej sofi zamorejo prav pripravno trije
ležati; vsak ima svojo blazino, na ktero se
levim komolcem opira, desnoj rokoj pa po je¬
dilih sega. Predno se vležemo, nam lepo oble¬
čen, mlad suženj sandale odvzame, ker imamo
po rimskej šegi pri obedu bosi ležati. Ko
smo nam odkazana mesta zavzeli, pride drug
suženj z vodo v srebernej umivalnici i tretji
z obrisalnikom (mantele,  m app  a), da si
roke umijemo i osušimo. Na mizi imamo

35

tudi uže vsak svojo servieto (m app a). Zdaj
nam začenjajo zali, leporaščeni sužnji na pod-
stavcu (re p osito rium)  iz dragocenega lesa
jedi na mizo nositi. Celo kosilo bode obstalo
iz treh delov: prvi se imenuje gustus  ali
pr  o m ul  s is  (predjedek), drugi coena,  obed
v ožjem pomenu, i tretji mensa secunda  (po-
jedek. Uže so nam sužnji v srebernih skledah
donesli celi predjedek, obstoječ iz polžev, iz
lukrinskega jezera vzetih ostrig, mehkih pavo¬
vih jajc, salate i sloveče ribje juhe (g ar um);
če njoj po gospodarjevem nasvetu poškropimo
ostrige, nastane sicer jako pikantna i Rimljanu
zelo priljubljena jed, ktera pa nam morda
vendar ne bode kaj posebno ugajala. Za ostrige
i odpiranje jajc se poslužujemo manjših (co-
chlearia),  za zelenjavo i juho pa večih žlic
(lig ulae).

Med tem hodi celi čas suženj okrog nas
ter nam dolgim, zlatim zajemavcem iz vrča
neko tekočino zajema; to je mešanica iz naj¬
boljšega falemskega vina i sicilijanskega medu.
Kmalu prihite zopet strežaji; nekteri odna-

3 *

36

šajo ostanke predjedka, jeden izmed njih pa
nam celo mizo škarlatorudečim, kosmatim,
suknom lepo osnaži; to bode moral tudi po
vsakem sledečih nošajev stvoriti. Na to sledi
drugi del pojedine, coena,  v treh nošajih.
Pri prvem, iz samih rib obstoječem so nam
najbolj po godu morske mrene (mullus) i
krasne od plavajočih morskih rakov obdane
jegulje. Drugemu se pa kar čudimo. Dva
sužnja nam privlečeta ogromno, v velikanskej
skledi med salato i retkvo ležečo žival, ktere
morda še ne poznamo. To je lu kan s ki
merjasec.  Prosektor ali razkrojitelj nam
ga bode kmalu pred našimi očmi v majhne kose
razdelil. Pripravljen je kaj okusno ; vsaj se
pa to tudi ne da drugače pričakovati od tako
imenitnega kuharja, kakor ga ima naš Servi-
lius. Mož slavi zbog svoje umetnosti, kakor
nam naš gospodar pripoveduje, po celem me¬
stu bolj kakor prvi pesnik! Zdaj nam prineso
sužnji na mig gospodarjev pri tretjem nošaji
po celej obednici krasno vonjavo razširjajoče
fazane, ktere obdaja venec pečenih brinovk ~

37

drugi zopet nam ponujajo različne zelenjave
namreč: artičoke, porabni biluš, kapus i gobe.
K vsem tem jedem nam zajemajo sužnji iz
svojih vrčev v lične posode iz rnurrhe zopet
drugo i sicer tako zvano setinsko vino (vi¬
nu m Setinum).  Na to se vzdvigne naš go-
stornil ter nam vsem na zdravje napije. Ko
je potem tudi še domačim bogovom (larom) i
boginji Minervi, ktere praznik ravno obhajamo,
običajno daritev opravil, ukaže sužnjem poje-
■dek ali konfekt donesti. Ta obstoji iz razne
pekarije (bellaria), galskega sira, surovega
i posušenega sadja (zvlasti: medencev, velikih
hrušk i sliv). K temu pojedku pijemo iz majh¬
nih kristalnih kupic izvrstno cekubsko i kijsko
vino.

Če smo pa mi tako dobro obedovali, ne
smemo misliti, da se v Rimu v obče tako kosi.
To morejo stvoriti le možje, kakor je naš go¬
spodar, ki ima kak 1,000.000 sestercij (72.000
tol.) premoženja. Prosto ljudstvo je uže zado¬
voljno, če mu ne manjka pirne kaše (puls), kapu¬
sa, repe, češnja, Čebulje, graha, boba i leče. Vse

38

te jedi si jako priprosto z oljem, soljo, me¬
dom, sirom, mlekom, ali jesiliom pripravlja i
domačimi rastlinami, kakor kuminom, Janežem
i koprom začinja. Le na kak praznik, kakor
je na pr. danas, si privošči kako klobasico
ali kak košček mesa. Ker je naš obed kon¬
čan, se hočemo vzdvigniti, a prijazni gospodar
nas sili še ostati ter ž njim v pozno noč piti,,
kakor je to navada v premožnih hišah. Tej
njegovej želji mi danas ne ustrežemo, ampak
prosimo ga, naj nam naše nevljudnosti ne
zameri, ker si želimo še Rim i njegovo po¬
čenjanje na večer malo ogledati. — V ta na¬
men vas bodem peljal na prostor med p a 1 a-
tinskim i aventinskiin  hribom. Tamkaj
stoji velika dirjavnica, namreč circus  -ma-
ximus.  Okrog njega je polno šater. Prosto
ljudstvo, pošteno i nepošteno, se vsak večer
ravno tu tako rado zbira, ker mu ta kraj
mnogo zabave ponuja. Pomešajmo se tedaj i
mi med druhal! Kak hrup, kako živenjel
Vsakojaki glumači kažejo ondi radovednemu,
ljudstvu svoje umetnije.

39

Tu bljuje nek orjak ogenj, požira meče
si vbija žreblje v glavo i žveče i hrusta stare
črevlje. Tam balanzira drug svojim čelom
ranto s tehtili; zdaj je postavil na vsak njen
konec jednega dečka. Oba se jameta polago¬
ma drug drugemu bližati, uže sta se spopri¬
jela i se z vso resnostjo borita, ne da bi ranta
pala ali da bi jo moral glumač rokama
podpirati. Na to si da mož težko naklo na
prsi postaviti i vsakemu je dovoljeno, težkimi
kladvi po njem biti; tako močan je ta orjak!
Tam le skačejo na razne načine skozi goreče
obroče. Tu kaže nek ptujec pri malej mizici
svojo umetnijo z belimi, okroglimi kamenčki;
komaj je je pokazal, uže so tudi izginili, na-
krat je vidimo iz njegovih ust zopet pri¬
hajati. Zdaj je je popolnem požrl! A čudno!
precej potem je privleče temu gledalcu iz ušes,
onemu iz ust tretjemu iz nosa. Njegov sosed,
siromašen, star človek, kaže privajeno opico v
vojaškej opravi; ona izvršuje prav spretno
vojaške vaje v smeh veselemu občinstvu.
Ne daleč od todi meče nekdo žoge, obroče i

40

bodalca ob jednem v zrak ter je zopet ročno
vjema. Na vrvi tu pleše i skače vrvohodec
tako drzovito, da nas je kar groza. Nakrat je
krivo stopil i na tleh leži — silno stokaje;
morda si je revež roko ali nogo zlomil, a su¬
rovo ljudstvo se ne zmeni za to, še smeje se
mu med tem, ko ga odnašajo. Njegov nasled¬
nik na vrvi še nij tako izurjen, malo okorno
se vede, ljudstvo se mu z začetka posmehuje,
slednjič pa jame tako sičati, da mora mladi
„umetnik“ odstopiti. Takih i jednakih pri¬
zorov lahko vidimo še več, vendar ker smo
uže jako utrujeni, treba nam počitka, da se
bodemo mogli jutri čvrsti i zdravi napovedanih
slovestnostij udeležiti. Tudi je uže noč na¬
počila i ulice v Rimu nij so v tem času nič
kaj varne. Razsvetljene nisjo i potepajo se po
njih lupežniki vsake vrste, ki bi nas lahko na¬
pah; to bi ne bilo nič kaj izvanrednega. Mesto
ima sicer, od kar vladajo cesarji, iz 7000 mož
obstoječo nočno stražo, ktere naloga je, me¬
ščanstvo požarov i vlomov varovati; a oni
klativitezi jim kljubujejo s tem večim vspehom,

41

ter se jim češče celo možje iz odličuiših sta¬
nov pridružujejo. Vsaj nam je vendar Servilius
pri obedu pravil, da se celo njegovo Neronsko
veličanstvo se svojimi sodrugi takih ponočnih
tepežev prav rado i pogostokrat udeležuje.
Glejmo tedaj, da pridemo brž ko mogoče pod
streho. Ker nam je naš gostomil na dvorišču
ležeče spalnice odkazal, ne bode nas v dobrem
spanji motilo niti vpitje ponočnjakov, niti pod¬
oknice zaljubljenih, niti drdranje vozov. —
Tako smo tedaj končali prvi dan svojega po¬
tovanja po Rimu ter hočemo v Mo ribje vib krep-
čalnih rokah sledečega pričakovati.

. Uže naznanja zopet rudeča zarja prihod
solnca i ž njim prihod belega dne. Treba nam
je vstati, tem bolj, ker slišimo uže po celej
hiši tekanje i govorjenje svoja dela oprav¬
ljajočih sužnjev. Pozdravivši gospodarja na¬
stopimo po kratkem zajutreku svojo pot v
circus  m a x i m u s med palatinskem i aven-
tinskim hribom. Tamkaj bode danas velik
»vozniški skus“.  Na vseh javnih prostorih
nabiti programi naznanjajo nam imena konj i

42

vozotajev, ki se ga bodo udeleževali, kakor tudi
za čas začetka tretjo uro (ob devetih zjutraj).

Po krasno okinčanih cestah i ulicah je
vse živo ljudij, ki se le o konjih i vozotajih po¬
menkujejo, ali pa uže v circus derejo; ker se
je namreč tamkaj silne množice gledalcev nade¬
jati, se mnogi boje, da bi ne dobili več pro¬
stora; zato se je marsikdo uže po noči v
circus splazil, ali pa je koga tje poslal, da
naj mu prostor hrani. Mi se tega nemarno
bati, ker nam je uže naš dobri gostomil
sedeže v nekem posebnem, za ptujce odloče¬
nem delu gledišča preskrbel. Vstopnina se pri
takih od cesarja danih igrah nikdar ne za¬
hteva. Tu stoji pred nami circus, največi v
celem Rimu i radi tega tudi „maximus“
imenovan. Od zvunaj ga obdajajo mnoga slo-
povja, galerije, prodajalnice i javni prostori.
On sam je velikansko, podolgasto, nepokrito
poslopje; na jednej 2 ožjih stranij ima ob¬
liko polukroga, na nasprotnej pa je ograjen
od 12 v skrivljenej črti sezidanih hramov
(carceres), v katerih čakajo vozotaji se svo-

43

jimi konji i vozovi na znamenje za zače¬
tek. Sredi teh 12 hramov je glavni vhod T
nad njim pa loža za igram predsedujočega
konzula, ki ima danas cesarja nadomestovati.
Glavnem vhodu ravno nasproti stoji na drugej
strani „ p o r t a t r i u m p h a 1 i s “ (zmagovalna
vrata), skozi ktera zmagovalci v teh skusih
odhajajo. Ob obeh soravnih, podolžnih stra¬
neh vzdigujejo se stopnjema na obokanih mo-
stovžih ležeče vrste sedežev, ktere so od zi¬
dovja (praecinctiones) opasane, v nadstropja raz¬
deljene i od zgoraj navzdol od stopnic v
več zaklinkov (cunei) prerezane. Spodnje so
kamnene, zgornje pa lesene; skoro vse vidimo
uže zasedene od hrupno se razgovarjajočih
gledalcev, izvzemši naj spodnje sedeže ali „po-
dium“.  Pred podijemjev brambo za gledalce
železno omrežje, pred njim pa še globok rov.
Med podolžnima stranema se vleče dirjališče;
sredi njega zapazimo neko vzvišeno, kakih
12 črevljev široko i 6 črevljev visoko zidovje,
na kojem stoje razni kipi, podobe bogov,
majhna svetišča, stebri, velikanski obelisk, 6

44

vodobljujočih delfinov i stalo se sedmerico
jajčastih stvarij (ova). To zidovje s celo svojo
opravo imenuje se „spina“;  ob obeh nje¬
nih koncih postavljeni so po trije skupljeni
kegljasti stebri (m e t a e) iz pozlačenega
brona; okrog „spine“ ima vsak voz sedemkrat
tekati. — A uže je tudi podium ljudij napol-
nen. Prve njegove vrste so zaseli senatorji, ve¬
stalke i poslanci ptujih narodov, druge vrste
pa so vitezom odmenjene. Med senatorskimi
sedeži vidimo oddeljene lože, v njih pa naj¬
prej cesarja Nerona,  kterega je ljudstvo
pri prihodu se strašnim, dolgotrajajočim plo¬
skanjem i kričanjem izprejelo, na dalje njegovo
mater Agrippino,  kakor pravijo, najlepšo
žensko v Rimu, mestnega prefekta Burra,
cesarjevega odgojitelja: sivega Seneko  i še
mnogo družili odličnikov. Uže je celi circus do
zadnjega kota zaseden; kakih 150.000 ljudij
je v njegovih prostorih.

„Tu klop o klopi tik sedijo,

Skor odra stebri se šibijo,

Iz bliž, iz dalj, visok obroč,

45

Narodi „razni“ čakajoč,

Donč ko šum valov globokih;

Ljudi nabasan se glednjak!

Ovinkov bolj i bolj širokih
Vzdiguje kviško v sinji zrak.

Kdo ve imena, šteje rode,

Ki prišli so v gostivne zgode? 0

Vse je v praznične) obleki. Ženske me¬
šane med moške se se svojimi solčniki ko¬
ketno igraje pomenkujejo z gizdalini, zali de¬
čki ponujajo orehe, ocvrte bobe i hladne vode,
kajti jako vroče je i solnce tako pripeka, da
vidimo nektere dolgega čakanja site gledalce
svojimi tunikami v znamenje nezadovoljnosti
prav jezno okrog mahati — kar se začuje iz
daljave nek glas kakor od piščalk i trobent.
Krik veselja zadoni po celem gledališču i od
ust do ust gredo besede: „užeprihajajo 11 . To
je „pompa“  ali slovesna procesija, ktera se
s kapitola črez forum Iiomanum i Velabrum
proti cirku pomika; uže je blizu, zdaj je vsto¬
pila skozi glavni vhod ter ravno obhaja cele
„spino“. Spredaj korakajo piskarji i troben¬
tarji, za njimi trosijo mlade zale deklice cvet-

lice po poti; njim sledi na visokem, krasnem,
dvokolesnem vozu od cesarja za namestnika
odbrani konzul v triumfalnej obleki, to je v
zlatovtakanej tuniki i škrlatnej togi. Državen
suženj drži nad njegovo glavo zlat, biserji
okinean venec. Kot spremstvo mu sledi tropa
klientov, mladih plemičev, senatorjev i vi-
ših dostojanstvenikov. Njim za petami se
peljejo vsi vozotaji se svojimi četvoricami, za
kterimi prav moško stopajo krepke i skoro
nage postave tekunov i rokoborcev, ki se
bodo koncem vozniškega skusa radovednemu
ljudstvu v svojej izurjenosti kazali. Precej
za njimi spremljajo nebrojni svečeniki na dra¬
gocenih vozovih stoječe podobe glavnih rimskih
bogov z vsemi njihovimi pridevki, kipe cesarja
i njegove rodbine pa nesejo deloma sužnji na
prestolih i nosilnicah, deloma pa je vlečejo
konji, orosloni i levi. Zagledavši Neronov kip
jame ljudstvo zopet strašno vriskati in plo¬
skati. Ko je ta sprevod jedenkrat „spino“
obšel, se podajo vozotaji v svoje liramove,
trobentarji v njim odmenjene stolpe ob obeh

47

straneh teh hramov, podobe bogov i cesarski
kipi pa se postavijo na spino. Na to se naj¬
prej „nevmrljivim“ bogovom opravi običajna
daritev i ko je ona končana, pridrdrajo 4 če¬
tvorke v 4 raznih barvah  ter srečkajo
pred prepeto ovojo na desnej strani dirjališča
za red, v kterem bodo tekle.

Vozovi so dvokolesni; 4 konji stoje drug
zraven drugega; najvažniši je levi, ker se ima
„mete“ ogibati. Vozotaji, ki so sužnji ali pa
najeti inozemci, stoje  na vozovih v brezro-
kavnih tunikah, okrog telesa imajo pas iz
usnja, da jim obleka ne vihra, vajeti okoli
hrbta, da jim iz rok ne uidejo, za pasom nož,
da hitro vajeti prerežejo, ako bi se konji spla¬
šili, v roki pa bič. Glavo, deloma tudi čelo
i lica jim pokriva čeladasta kapica, roke in
noge pa tiče v mrežastih tkankah (trikot).
Zdaj vrže konzul s svoje lože v znamenje za¬
četka belo sukno (mappa) v dirjališče i ob
jednem zadoni glas trobente. Prepeta ovoja
pade i četvorice se spuste v dir. Uže se ne
vidi nič, nego prah i ne sliši nič, nego vpitje

48

razburjenih gledalcev, kterih jedni se za to,
drugi za ono barvo potegujejo i ji svoje sim¬
patije izpodbujalnimi, svojo jezo pa psovavnimi
glasovi naznanjajo. Uže so vozovi dvakrat
okrog „ spine “ prišli; v znamanje tega sti dve
onih jajčastih podob, ktere smo pri vstopu na
njej videli, izginili. A pri četrtem teku vidi¬
mo samo tri četvorice. Kje je četrta? Ob
gornji „meti“ se je pri ogibanji razdrobila,
vozotaj je pal z voza i na pol mrtvega so ga
odnesli, zdaj pa tekajo splašeni konji sami
okrog. Pri sedmem (to je zadnjem) teku vi¬
dimo belo četvorico daleč pred drugimi, 5 ko¬
rakov še ima do zgornje, konzulovi loži na¬
sproti ležeče „mete,“ glejte ! ravno zdaj je srečno
prestopila kredoj potegnjeno črto — njena je
tedaj zmaga. Brezkončno ploskanje od jedne
i surovo psovanje od druge strani — to je le
dvojen učinek jednega uzroka. Skoro celo ob¬
činstvo namreč je po omenjenih štirih barvah
tudi v 4 stranke razdeljeno, kterih vsaka se
za svojo barvo silno poteguje i na njeno zmago
ogromne svote denarja stavlja. Iz tega se dajo

49

tudi oni izrazi veselja i jeze nad vspehom bele
četvorice prav lahko razložiti. Če mislimo, da
je zdaj vsega konec, se zelo motimo. Za nas
morda je bilo to zadosti, ne tako za rimsko
ljudstvo. Še triindvajsetkrat se bode to danas
ponavljalo. Po prvem diru kakor tudi po vsa¬
kem sledečih nastopi majhen prestanek, med
kterim svirajo piskarji i trobentarji. Po dva¬
najstem diru pa bode veči odmor, med kterim
pojdejo odličniše osebe majhno južino zavžit,
prosto ljudstvo pa bode cesar sam v cirku
gostil. Popoldan je nadaljevanje vozniških iger
i končno se bodo še tekuni i rokoborci sku¬
šali, pri čem pa mi ne moremo navzoči biti,
oziraje se na nježni, rahločutni krasni spol,
ki se je v tako lepem številu i s tolikim za¬
tajevanjem samega sebe potovanja našega ude¬
ležil. Celo rimske, vsaj nekoliko izobražene
dame zapuščajo pri začetku teh borb svoje
sedeže i le pohotne ženske zavrženega stanu
ostajajo nepretrgoma do zadnjega trenotka,
to je do venčanja zmagalcev.  Ker bi
vtegnilo to morda za nas nekoliko mikavno

4

50

biti, se podajmo proti večeru h koncu iger
zopet v cirkus. Tu vidimo uže pred konzulovo
ložo vse zmagovalce zbrane. Vozotaji saluti¬
rajo svojimi biči ter izprejemajo ravno od
konzula kot darila za svoje zmage palmove
veje, srebrne vence, dragocene obleke, nekteri
tudi peneze. Za njimi pridejo zmagalni te-
kuni i rokoborci na vrsto. Po izprejetih da¬
rilih pa odhajajo slednjič zmagovalci med plo¬
skanjem i vpitjem zbrane množice skozi trium¬
falna vrata. — Uže se zvunaj solnce za gore
pomika, i vendar vidimo samo imenitniše sta¬
nove v podiji vstajati, prosto ljudstvo pa se
ne gane, kako to? Ono čaka na veliko, od
cesarja mu obljubljeno pojedino, ktera se bode
zdaj vršila. Mi je ne bodemo gledali, ker bi
nas vtegnila v prevelike nevarnosti spraviti.

Med pojedino namreč namerava cesar
tudi denar med ljudstvo metati, i sicer ne
morda iz gole dobrosrčnosti, ampak deloma
iz politične prevdarjenosti, deloma pa, ker mu
ravs i kavs, suvanje i dreganje, ktero na¬
stane vselej pri takih priložnostih, silno za-

51

bavo dela. Kolikokrat sejeuže pripetilo, da so
pri takem javnem obdarovanji kar po sto ra¬
njenih, da celo ubitih iz gledališča nesli! Pojdi¬
mo tedaj raji domov, kjer nas uže dobro priprav¬
ljeno kosilo čaka! — Za jutri dopoldan nam
naznanja slavnostni program zverinske i gla¬
diatorske boje, popoldan pa gledališko pred¬
stavo. Kakor nam je naš gostomil povedal,
videli bodemo prve v amfiteatru,  kterega
je Statilius Taurus za Avgustove dobe na
Martovem polji sezidal. Uže je minila noč
i napočil je tretji dan našega bivanja v Rimu.
Zjutraj na vse zgodaj pridejo najprej zverin¬
ski boji na vrsto. Ker sem popolnoma pre¬
pričan, da oni celo nasprotujejo vašim rahlo-
čutečim srcem, vas nikakor ne morem tjekaj
peljati. To so prizori za surovo nečlovečno
rimsko ljudstvo, ne za vas. Kdo neki bi vas
tudi mogel ali smel siliti, da več ur zaporedoma
gledate, kako se tu na stote raznih, iz vseh
delov sveta nabranih živalij v veliko veselje
zbranega občinstva mesari i trga, kako se
tigri, biki, medvedi, volkovi, levi i orosloni

4 *

52

ščujejo rudečim suknom i gorečimi bakljami,.
ktere med nje mečejo, kako se potem, ko je
bojišče u.že od kakih 30—40 ali še več živalij
pokrito, k še ostalim, več ali manj utrujenim;
tirajo k smrti obsojeni zločinci i ubogi krist-
janje (bestiarii), da padejo kot usmiljenja
vredne žrtve strašnim tem izstradanim zveri¬
nam, ali si pa prostost pribore, ako vkljub
svojemu slabemu orodju vendar le zmagajo-
krute svoje sovražnike. Zavoljo tega sem
namenjen, vas še le proti četrti uri (to je ob
desetih) k začetku gladiatorskih iger peljati
i sicer, ker so tudi one krvave, le iz tega
uzroka, da si malo amfiteatra zvunanjo i no¬
tranjo obliko ogledamo, se ve da, ako vi v
to privolite. Uže slišimo na ulici glasove tro¬
bent! To je gladiatorska tropa (familia
gladi a tori  a), ktera ravno pred svojim na¬
stopom mesto obhaja. Ako tedaj hočete, se
ji z drugimi vred pridružimo! Celih sto parov
jih je. To so sami deloma v vojskah vjeti
ali k smrti obsojeni nerimljanski državljani,
deloma pa tudi svobodni ljudje, ki so se za

53

plačo i hrano prostovoljno v gladiatorje vpi¬
sali. Pod strogim nadzorništvom svojih pred¬
stojnikov (lanistae)  se ta drzna druhal na
državne stroške prav dobro redi i v posebnih
šolah (ludi gladitorii)  uri, katerih je
mnogo v Rimu, še več pa po celej Italiji raz¬
tresenih. Včeraj zvečer so za današnje igre
odmenjeni dobili veliko pojedino, marsikdo
morda zadnjo; pri tej priložnosti so je smeli
njihovi znanci i prijatelji obiskati ter od njih
slovo vzeti. Vsem se bere drznost i smelost
na obrazu. Zdaj so znami vred pred amfi¬
teatrom dospeli. To oblo, nepokrito poslopje
krasijo od zvunaj same vrste na ličnih slo¬
pih počivajočih arkad ali obokov. Vendar
vstopimo z gladiatorji v notranjest! V sredi
gledišča vidimo peskom posuto i phano bo¬
jišče, to je ar e a ali arena,  ktero obdaja
debel zid s hramovi za zverine i druge reči;
vrhi tega je s stebri okinčana ograja, pred
ktero so se slonovo kostjo lepo vdelani
valarji napravljeni, ki se pri najmanjšem do¬
tiku zasučejo, tako daje  divjim zverinam po-

54

polnem nemogoče, iz arene v prostor za gle¬
dalce pobegniti.

Krog i krog tega zidovja so vrste sede¬
žev za imenitniše stanove (podium) s cesarsko
ložo v sredini. Nad podijem pa se v koncen¬
tričnih krogih stopnjema v tri nadstropja vrste
sedežev vzdvigujejo. Kavno obhajajo v na-
polneno gledišče vstopivši ■ gladijatorji celo
areno ter pozdravljajo v cesarskej loži sedečega
i od svojega dvora obdanega Nerona bese¬
dami: „ave imperator, morituri  te

s a 1 u t a n t!  “ (Zdravstvuj cesar, v smrt idoči
te pozdravljajo.) Kako so lepo opravljeni i
urejeni! Njih orožje je ličnejše kakor na¬
vadnih vojakov i obstoji v obče iz sulice, kri¬
vega, srpu podobnega bodalca, rimskega meča r
krasnokinčane čelade z vizirom i lepega, maj¬
hnega, okroglega ali štirioglatega ščita. Desni
nadlaket i desno roko kakor tudi stegna pre¬
pletajo jermeni, piščali pa so od golenjakov
pokrite. Kakor vidimo, so vsi gladiatorji v Yeč
vrst razdeljeni! Spredaj korakajo različni
pešci, izmed kterih se posebno odlikujejo taka

zvani  „retiarii,“  ki so od občinstva le malo
cenjeni, gologlavi i brez orožja; le trizob (tridens)
i mrežo nosijo v rokah, ktero imajo svojim na¬
sprotnikom črez glavo vreči. Njim slede jezdeci
(andabatae)  na numidskih konjih i kot zad=
nji se peljejo „essedarir‘  na svojih britan¬
skih vozovih (essedae). Ako se ozremo zdaj
po občinstvu, vidimo v podiji razven cesarja i
dvora njegovega še mnogo dostojanstvenikov,
senatorjev, vitezov i celo vestalke, — na ga¬
lerijah pa prosto moško i žensko ljudstvo,
ktero se je danas tukaj v ravno tako ogrom¬
nem številu sešlo, kakor včeraj v dirjavnici.
Vse ima glave z venci okinčane. Vse je v slo-
vesnej, belej obleki, izvzemši najvišjo pokrito
vrsto sedežev, ktero so samo revni ljudje
(pu 11 a t i) v svojih umazanih togah zaseli. Kaj
pa je to ? črez celo nepokrito gledališče se
jame nakrat rudeča, magična luč razširjati i
ob jednem padajo na nas lepo po žafranu di¬
šeče kaplje vode! — Ker je vročina uže vi¬
soko stopinjo dosegla, so na dano povelje v
tretjem nadstropji postavljeni cesarski mor-

56

narji črez celo poslopje rudečo jadrovino po¬
tegnili — ta je tedaj uzrok čarobne te pri¬
kazni, od todi izvira tudi hladilna voda. Zdaj
vidimo cesarja iz svoje lože znamenje k začetku
dati, tuba zadoni, i 10 od svojega predstojnika
peljanik gladiatorjev stopi v areno. Njihovo
orožje se najprej pred cesarjem preiskava, na
to narede reditelji boja palicoj v pesek kroge,
kterih boritelji ne smejo prestopiti. V vsa¬
kega stopita dva gladiatorja z golimi ostrimi
meči. Pazimo na par, ki je nam najbližji!
Uže vidimo, kako se blišeeča meča v zraku
križata, mah na mah, udarec za udarcem pada
na odmevajoča ščita. Kriki ljudstva izpod-
bujajo zdaj tega, zdaj onega borilca. Uže sta
oba ranjena. Kar zavihti jeden silnoj močjoj
svoj meč ter udari ž njim po ščitu nasprot¬
nikovem tako, da ta razlomljen na vse strani
odletava. V tem trenotku izgine tudi v telesu
težko ranjenega meč, da se le še njegov dr¬
žaj vidi. Ob jednem zaslišimo glasove „ferrum
recipe“  (izderi meč) i strašno ploskanje
ljudstva! Oboje velja zmagalcu. Zdaj vzdvigne

57

v luži svoje krvi ležeči ranjenec desnico z raz¬
tegnjenim palcem proti cesarskej loži, v zna¬
menje, da za milost prosi. Imperator da zna¬
menje pomiloščenja. Z milotožnim pogledom
mu izrazi še premagani gladiator svojo zalivalo,
potem pa ga vzdvignejo i odnesejo. Taki ali
pa še strašnejši prizori ponavljali se bodo pri
vseh parih i če se tudi rimljansko oko še nij
nasitilo krvi, mi je imamo gotovo zadosti, tem
bolj, ker nas nihče ne more zagotoviti, bode
li cesar vsem zmaganim gladiatorjem tako milost¬
ljiv, kakor je bil ravno odnesenemu, ali pa je
bode krutim zmagalcem prepustil, da jim pred
očmi zbrane množice glave odsekajo. Ker tedaj
nehčemo videti, kako se taka še vtripajoča trupla
v prsi zasajenimi kavlji skozi „smrtna vrata“
(p o rt a Libit  ine  n s i s) vlečejo i potem v
mrtvašnici (spoliarium) orožja i obleke oropajo
i zakopljejo, prepustimo surovo ljudstvo groz¬
nemu veselju njegovemu ter si raji v prostej
naravi v čistem, od človeške krvi neoskrun¬
jenem zraku strahu i groze malo oddahnimo!

Popoldan nas čaka zopet nova i sicer zad¬
nja slovesna veselica — predstava v gleda-

58

lišču  (theatrum Pomp ej i), ktero je Pom-
peius Veliki na južnem koncu Martovega polja
sezidal; to je največje v mestu, kajti ono ob¬
sega nad 22.000 sedežev. Uže njegova zvunanja
oblika z njenimi dvovrstnimi arkadami, slo-
povji i stebrovi mika naše oči. Od znotraj
pa je popolnem dirjavnici podobno, le da je v
polokrogu zidano; spredej na vprek mu je
pridjan nepokrit oder, ki svojoj dolgostjoj po-
lokrogov premernik daleč presega; za gleda¬
liščem pa najdemo velikansko slopovje (porti-
cus) z vodometi i krasnimi logi (curiaPom-
peii).  Tu sem dere ljudstvo, kadar jame med
predstavo deževati. Celo gledališče ima dvojno
nadstropje ; od spodaj navzgor se polokrog čim
dalje bolj razširjuje. Sedeži v pritlejši (cavea,
orchestra)  so leseni i blazinami pokriti.
Njih prve vrste zavzemajo kakor v cirku cesar
sč svojim dvorom, senatorji, vestalke i vitezi,
v nadstropjih pa sedi drugo občinstvo. Nam je
Servilius sedeže preskrbel; pregledavši vstop¬
nice (tesserae), ktere imajo zaklinek, vrsto i
številko naših sedežev zaznamovano, pelje nas

59

billeter (designator) v prvo nadstropje; tu se
vsedimo na blazine, koje so nam Servilijevi
sužnji seboj prinesli!

V celem drugem nadstropji nad nami
sede v posameznih zaklinkih od moških
strogo ločene ženske i fantje se svojimi peda¬
gogi. Najzadnje vrste pa zavzema revno ljudstvo.
Vrhi drugega nadstropja je videti s kipi bo¬
gato okinčano slopovje i sredi njega krasno,
boginji Veneri zmagovalki (Victrix) posvečeno
svetišče, h kteremu uže od orchestre stop¬
nice peljejo. Ker solnce hudo pripeka, se
prevleče nakrat celo gledišče škrlatnim plat¬
nom, v kojega sredini vidimo vtkano podobo
cesarja Nerona na solnčnem vozu, obdanega od
zlatih zvezd; ob jednem pa jame zopet, kakor
dopoldan v amfiteatru, na nas kapljati lepo
dišeča, hladilna voda, ktere vonjavo po celem
teatru raztreseni žafran dokaj povikšuje. To
nam sme veljati za znamenje, da se bode pred¬
stava kmalu začela, akopram se velikanski
hrup še nikakor ne polega; sicer vam smem
prorokovati, da tudi med predstavo ne bode

60

popolnem utihnil. — Ravno je zagrinjalo, na
kteremso krasne mitologične podobe vdelane,
iz višine v zanj pripravljeno globelj palo, i
našim, očem se razodeva dolg, a malo globok oder,
(scaena, pulpitum),  ki sega na obeh stra¬
neh daleč črez vrste sedežev, tako da blizu
njega sedeči ne morejo popolnem vsega videti,
kar se na njem godi. V ozadji stoji z dol-
blinami i stebrovi lepo okinčana stena (scaena
v ožjem pomenu), ki ima 5 vrat. Srednja
predstavljajo vrata kraljeve palače, njim na
desnej so vrata za ptujce, kteri v posameznih
igrah dohajajo ali odhajajo, leva pa za doma¬
čine. Naj skrajna vrata na le vej i desnej so
le dohodi h kulisam. Teh stoji na vsakej strani
samo jedna, obstoječa iz tristranske, razno na¬
slikane prizme, koja se da prav lahko okrog
svoje osi sukati, ker se na pregibljivem zatiču
vrti. Proti občinstvu je se ve da vselej le po
jedna obrnena. Odru na desnej zapazimo
žrtvenik, posvečen bogu Bachu, na levej pa
drugega za boginjo Minervo, kterej danas cela
svečanost velja. Razven glavnega zagrinjala

61

bode se med predstavo pri prestankih i pri
izprominjanji prizorov še več druzih, v sredi
razdeljivih prestral (si p ari a) uporabljalo. Za
odrom i pod njim hranjujejo se stroji i razne
gledališke priprave, kakor tudi globelji, ktere
so se ve da našim očem nevidljive. Kakor nas
program podučuje, predstavljala se bode danas
slovečega pesnika L. Attija  žaloigra: „A-
treus.“  Uže so igralci (histriones, actores)
nastopili v bliščečej, drago cenej  obleki;
to tudi ljudstvo, ker mu je več zvunanje o-
prave, nego igre same mari, odločno zahteva.
Igralci, ki so večidelj iz libertincev (osvobo¬
jencev) ali sužnjev vzeti, igrajo popolnem v
našo zadovoljnost ter delajo svojemu ravna¬
telju vso čast. Vsaj so pa tudi jako dobro
plačani: najniži dobivajo za jedno predstavo
po 5 denarov = nekoliko več kakor 1 tolar,
srednji po 20 — 25, najboljši pa celo po
200 tolarjev. V obče nijso nič kaj posebno
spoštovani, izvzemši umetnike prve vrste. Ti,,
kakor tudi imenitni gladiatorji i vozotaji, pa
uživajo po naših pojmih skoro previsoka od¬
likovanja.

Proslavjajo je pesniki v celih spevih,
stavljajo se jim javni spominki, osebe najvi-
ših stanov štejejo si v veliko čast, videti je
pri svojih gostijah; zvlasti pa se smejo še po¬
sebnimi simpatijami lepega spola ponašati.
Tako trdijo na pr. hudobni rimski jeziki, da
celo prva žena v državi, lepa Neronova mati
Agrippina, necega mladega igralca svojoj lju-
beznijoj osrečuje i kakor se morda še spo¬
minjate, pravil nam je dopoldan naš sosed
v amfiteatru prav pikantno zgodbico o onej
lepej ženi obče spoštovanega senatorja, ktera
je z nekim majhnim, razpraskanim, krmežlj ivim
gladiatorjem v Egipet ušla, zapustivša doma
moža, otroke i sestro. Kaj jo je neki mikalo na
onej grdej pokveki? — Umetnost, gola umet¬
nost! A pazimo raji na to, kar se na odru
godi! Vsaj nijsmo prišli v gledališče, da se
tako indiskretno o srčnih čutih rimskih dam
razgovarjamo! Čuden se nam dozdeva način
predstavljanja. Vsi igralci imajo na obrazih
krinke z neko rudno pripravo ob ustih, da se
glas bolje razlega; kajti brez te priprave bi

63

poslušalci na zadnjih sedežih niti besedice ne
mogli razumeti. Moški igrajo tudi ženske
uloge ter nosijo na nogah visoke črevlje (co-
thurnus),  ki imajo njih postavo kolikor
mogoče povikšati. Pri neizmernej razseglosti
gledišča je to neobhodno potrebno, ako neh-
čejo junaki na odru od naj bolj oddaljenih
gledalcev za smešne pritlikovce smatrani biti.
Igrokaz sam obstoji iz dialogov i monologov
(canticum).  Pri monologu, ki se vselej s
piščaljo spremlja, treba dveh igralcev. Jeden
poje tekst, drugi pa nam njegov predmet
pantomimično, to je s plesu podobnim kretan-
jem predstavlja. I kako je obnašanje ljud¬
stva! Da si nij prav pazljivo, vendar ploska
zdaj temu ter ga sili svojo reč ponavljati, zdaj
siči onemu, ker pretiho govori ali pa verze
slabo izgovarja; če pripisujete večji del tega
počenjanja najetim klakerjem, ste gotovo pravo
zadeli. Mnogi gledalci odhajajo, da bi še le
pozneje zopet prišli; kajti po programu pride
za to tragedijo popolnem pantomimična pred¬
stava na vrsto. Po končanej igri vidimo

64

igralce pred občinstvo stopiti ter je bese-
dicoj: „plaudite!“ (ploskajte) k ploskanju iz-
podbujati, ktero se tudi s silnim hrupom koj
prične. Zdaj se vzdvigne zagrinjalo kvišku iz
globelji, i na to nastopi majhen preneliljej.
— Vse se uže veseli sledeče pantomimične,
našemu balletu podobne predstave, h katerej
je med tem zopet mnogo ljudstva privrelo,
koje prej nij bilo navzoče. Zastor pade; de¬
koracija se je izpromenila v krasno krajino
z dupljo, skalami i grmovji. Zdaj nastopi
jeden pantomimec, ki nam molče s plesom i
umetnim kretanjem predstavlja celo basen o
Jazonu i Medeji.  V dveh zaporednih raz¬
ličnih ulogah (kot Jazon i kot Medea) razo¬
deva tako spretnost, da se nam njegovo igranje
s petjem spremljajoči kor vojakov popolnem
nepotreben zdi, če bi ne imel važne naloge,
ritmično gibanje plesalčevo voditi i ga v pre-
nehljejih, ktere za izprominjanje krinke i
obleke potrebuje, nadomestovati. Da-si ima
neizpromenljivo krinko na obrazu, vidimo ga
vendar s tako izvrstno gestikulacijo predstav-

65

ljati veselje i žalost, obup i strast, da smo
čudenja kar zavzeti i gotovo se radi ude¬
ležujemo ogromnega ploskanja, kterim ga za¬
dovoljno ljudstvo koncem predstave odlikuje.
Toda hitimo zdaj iz gledališča, kajti kmalu
napoči noč i mi se imamo še pripravljati na
odhod v domovino. Tam se bode od vas poslovil
vaš kažipot, ki si za svoj posel ne želi lepšega
plačila, nego šlišati iz vaših ust besede, da
vam nij žal tega potovanja i da vas „T rij o
dnevi v starem Rimu"  nijso dolgočasili.

——

5

■


Žensko v slovenski naroflni pesni.

(Govoril drd. Ivan Tavčar.)

Kakor povsodi, ima ženstvo tudi v narod¬
nih pesnih neizmerne vplive. Ljudska poezija
vseh časov suče se bi dejal, krog ženske.
Opravičeni smo k sklepu, da vsi ti pevci, ka¬
terih imena so zdaj uže davno pozabljene, o
katerih grobovih nij sluha več po daljnih zem¬
ljah in katerih pesne so ostale narodom ka¬
kor sveta dedščina od kolena do kolena, da
jih pojejo in vendar ne vedo, katero trpeče
srce jih je nekedaj prineslo na beli svet;
opravičeni smo torej k sklepu, da vsi ti po¬
zabljeni narodni pesniki so zdihovali uže tedaj

5 *

68

pod tisto težo ženskega vpliva, katera se opeva
dandenes v sonetnih vencih in katera Henrika
Heine-ja žene, da si izruje na visocih norveških,
planinah velikansko jelko, jo potisne v strašno
brezno ognjenega Etna in z gorečim tem pe¬
resom zapiše potem na večno daljino modrega
obnebja žareče črke: Agnes, ich liebe dich!

Ljudska poezija vseh časov se suče krog
ženske. Le pričnimo pri Homerji, ali bolje
pričnimo z biblijo, to prekrasno pesnijo, ka¬
tero je pel sam bog na visocih vrhovih v nebo
kipečega Sinaja. Ko so se pomirile vode, ustvar¬
jen je bil šesti dan prvi človek in posadila
ga je milostiva stvarnikova roka v paradiž,
v raj. In tedaj mej cvetočimi vrtovi, mej ki¬
pečimi vodami in pod jasnim nebom, ko so
moči zemeljske same k njemu hitele, ter mu
usilovale svoje darove in je čuvala neskončna
dobrotljivost božja noč in dan nad njim, tedaj
se je pričel prvi človek dolgočasiti, v paradižu
se dolgočasiti, in tedaj je bilo, da mu je prišla
osodepolna ideja v glavo in hotel je imeti
prvo žensko. In bog mu te prošnje ne od-

69

■reče — ali Adamu so se zaprle raja vrata
in angel se je postavil z ognjenim mečem
pred nje. Tako je torej ženska takoj s pervim
nastopom prouzročila nekake nerede na mladi
zemlji in njen vpliv se prikazuje potem na
vsakej strani svetega pisma.

Ali prestopimo h Homerju. Tudi tu so jednake
razmere. Tudi Ilijadin izvir je ženska in moč
njena. Za časov starega Homerja je živela v
Šparti na Lacedemonskem najlepša ženska
vsega sveta. Bogovom in ljudem dopadliva.
In ko jo odpeljejo iz stare Evrope izurjeni,
„konjejahavni“ Trojanci, vzdigujejo se junaki
na severu in na jugu, zapuste gorke svoje
ognjišča in v množnih tropah obsujejo Trojo.
Bliščeči Ahajci nasitijo Azije bogata polja s
svojo krvijo, ter se dajo v žrenje ticam vsako¬
vrstnim in lepe njih duše prihajajo v kardelih
v Ajda nočne temine. Ahiles, Ajas, Ulises, naj-
gorši junaki tedanjega stoletja pa pobijajo
rajde trojanske, ter jih morijo s piko jekleno.

Helena pa, zavoljo katere se je bilo vnelo
to klanje in zavoljo katere sta se lasala dva

70

dela naše zemlje, zavoljo katere so se bili raz¬
dvojili sami večni bogovi na vrhovih bliščečega
Olimpa, je bila v Troji na gorkem, kjer je
kakor sploh ženska, včasih potočila malo solza.
Včasih pa je prišla tudi na ozidje, k mestnim
vratam in je zbirala trojanske stare, sivobra-
date starešine krog sebe in Prijama samega,
ter jim kazala v daljnem polju junake ahaj¬
ske, kazala Agamemnona, slavnega kralja T
Menelaja, zapuščenega tedaj moža svojega,
kazala hitronožna Ajanta in zvijačnega Ulisa.
In ko se je stari svet krog nje čudil in so se
sklepale onemogle stare roke, tedaj je go¬
vorila Helena o lepih in silovitih lastnostih teh
grških junakov, češ taki so, in vendar so
prišli čez morje, mej penečim valovjem so
prišli čez morje, ter prinesli soboj smrtno bo-
renje — in vse zavoljo nje Špartanske He¬
lene ! In človek bi menil, da potem, ko je od¬
šla ta krasna ženska, katera je uže tedaj
imela veliko moderne krvi v sebi, in ko je
ostalo starešinstvo trojansko samo na ozidji
ter zrlo na polje pod soboj, na polje s krvjo

71

polito, človek bi menil pravim, da bodo ti stari
možje godrnjali za njo, ter preklinjali tujko,
katera se je vtisnila mej nje, ter jim morila
sinove in dan za dnevom pripravljala gorje
trojanskim materam. Ali bog varuj! Ampak
z začudenjem se ozirajo starci za njo, pozabijo
vojske krvave, in gladijo si svoje sive brade,
ter pravijo j eden druzemu: „zares krasna je ta
ženska in umljivo je nam, da se koljeta za
njo dva dela sveta!“ In tu vidimo živo izra¬
ženo tisto tragično moč, katera je prišla z
ženstvom na svet, katera vnema srca človeška
in krog katere se suče narodna, kakor mo¬
derna poezija vseh časov.

To tragično moč nahajamo tudi v grman-
ski narodni pesni. V nji nastopujejo junaki,
katere je ustvarila bi dejal narava sebi v
kras, kateri hočejo s divjimi svojimi močmi
naskočiti skoraj sedež večnega neba, ju¬
naki, ki prebojujejo boje, v katerih zvonči
orožje, da se zemlja trese do osrčja — ali
Krimhilda, lepa kraljica jih izvabi dalječ iz do¬
movine, iz domačih gozdov, tija mej Hune

72

na dvor Ecelna, surovega kralja. In tu pa¬
dejo in zagrnejo! Tu pade Hagen, siloviti v
cvetu svojih let in z željo v srci po zapu¬
ščeni domovini. Tu se zgrudi v smrt Volker,
pevec krasnih pesnij in junak žilate roke.
i Tudi tu je torej ženska, katera uzroči tragiko,

1  tisto velikansko tragiko, v katero je zavita
;  naša zemlja od pričetka do denes. Ali z žen-
stvom in to tragično močjo prišla je pa tudi
poezija na našo zemljo. In vzemite žensko
iz Ilijade, iz Nibelungov in iz vseh teh pesmo-
tvorov, katere občudujemo sedaj, kakor naj¬
lepše cvetove, ki jih je poezija kedaj pognala,
kaj so? Listi zavzeli brez barve in brez von¬
jave. In tako dokazal sem, da s prvo žen¬
sko pričela se je tudi prva poezija.

In kakor je pri druzih narodih, tako
tudi naša narodna pesen in kakor tanka
tančica je ženstva tragična moč preprežena
čez njo.

Cvetje poganja in spomlad je v deželi,
takšna krasna zelena pomlad, ko se solnce
hladi krog sneženih še vrhov, iz zemlje pa

73

bobnijo vode z večjo močjo in iz srca te
-zemlje hitijo vse moči mladi naravi nasproti
in po logih pojejo tiče pevke in visoko pod
nebom se žari modro oko nebeškega stvar¬
nika. To je naša spomlad! V sredi teh kra-
sov pa stoji narodni naš pevec in srce mu je
preobdala ženstva tragična moč in solza se
mu toči po bledem lici. In če objema druge
ljubezen in moč te rahle spomladi, on je za¬
puščen in zavest mu živi v srci, da bode
obstajala večno disharmonija in da bode spom¬
lad dobila vedno bolnih duš, katerih ne ozdra¬
vijo krasovi njeni. In kakor rudeča kri plu¬
jejo mu pesni iz srca, kakor rože rudeče, ka¬
tere je barval z bolečino svoje duše. In ko
sejeskrvdvel in je v smrti obledel, tedaj pa
ga je vzela vse moč zemlje, ruša se je zarastla in

Tiho uborni vnuk koraka

Čez grob ubornega očaka

in ne ve in ne zna, kako ubogo srce, da leži
pod njim v mrzlem grobu. To je tragika
naše narodne pesni v podobi izražena ali ven¬
dar resnična.

74

Pol smeha, pol joka, pravi narodna pesen
sama. Ali v našej narodnej poeziji je več joka,
več žalosti, kakor uže to nanese življenje. Ali
| največ solza pa uzroči v njej tisti tragični
element, kateri je prišel z ženstvom na zemljo,
kateri je zaklenil raja vrata, kateri je moril
v pred Trojo junake dveh svetov ali zavoljo
katerega vednar prikipi poezija iz bolnega
j srca, ter napolni vse kote daljne naše zemlje.
To tragiko in moč njeno čutil je tudi v na¬
rodni naš pevec in hotel jo je morda nazna¬
niti, vsaj iz dalje pokazati na njo, ko je pel
s prekrasno najivnostjo:

Na sred’ moj’ga srca,

Stojita mlina dva,

Druz’ga nič ne delata,

Ko ljubezen meljeta.

Ali čas je, da dospemo k posameznim
ženskim osobam, katere nastopujejo v narod¬
nej naši poeziji. V ta namen razdelil sem.
svojo tvarino v dva dela, katerih prvi je na¬
menjen pripovedovalnim, (epično-historičnim),
drugi pa liričnim narodnim pesmam. Velikan-

75

skih epopej, kakor Ilijada, Odiseja in druge,
nemarno, česar nij potreba poudarjati. Morda
smo jih imeli kedaj, ali njih izvir je bilo po¬
ganstvo in popevali so jih očetje naši, ko so
še postavljali oltarje mogočnemu Perunu. Tedaj
pa, ko je prišlo krščanstvo, in ker so imele
te pesni v sebi mnogo nekrščanskih mislij, so
jih zatrli proroki nove vere in zatrli tako lep
del naše narodne poezije. Ali kdo bi hotel
leto očitati tem vnetim apostelnom. Še Ana¬
stazij Griin, kateremu pač nikdo ne more
očitati preveč pobožnosti, pravi o tem:

Dass der christliche Clerus wahrend und
unmittelbar nach der Einfulirung des Christen-
thums einen unversohnlichen Vertilgungskrieg
gegen das noch widerstandsfahige Heidenthum
fiihrte und dieses in ali’ seinen Erscheinun-
gen unterdriickte, in alle seine Schlupfvvinkel
verfolgte, mag nicht nur erklarlich, sondern
auch preiswiirdig erscheinen, denn fiir die in
jenem Kampfe erlittenen Verluste ist das Volk
durch das Licht und die Segnungen des Chri-
stenthums iiberschwenglich entschadigt vvorden L

76

In to je resnica. Ali tu je iskati uzroka, da
so narodne naše epične pesni včasih bi skoraj
dejal le fragmentu podobne. Ali vendar le pri¬
čujejo, da je imel narod slovenski v sebi tiste
kali, katere so pognale pri Grkih Ilijado in
pri Germanih Nibelunge. Ali moja naloga denes
nij govoriti o večjej ali manjej vrednosti teh
produktov narodne naše poezije. K boljšemu
razumljenju naj omenim le, da historično za¬
tišje, na katero se naslanjajo te pesni, je na¬
vadno isti čas, ko je bila dežela naša jedno
samo bojno polje — eine von Geschiitzen und
Riistungen starrende Burg, pravi Griin — čas,
v katerem so bili očetje naši prepuščeni svojej
moči in so morali odbijati skoraj vsako leto
grozne turške navale. Tedaj ko je prinesla ta
šiba božja toliko britkosti in joka nad slo¬
vensko deželo, tedaj se je slovenskej fantaziji
predstavljal Turek, kot najbolj strašno, naj¬
bolj grozno, kar je bilo kedaj izbluvanega iz
peklenskega žrela. In to se kaže tudi na na-
rodnej pesni. Slovenska epična narodna poe¬
zija se pa deloma naslanja tudi na poznejšo

77

zgodovino, na čase, ko so v Celji gospodovali
še samovlastni grofje. In ker ti grofje nijso ži¬
veli bog ve kako spodobno in prinašali obilo
hudega svojim podložnikom, vtisnila se je tudi
podoba njihova v vosek naše narodne poezije.
In ker so ti grofje stali menda v nekakej dotiki
z ogerskim kraljevim dvorom, in ker je ravno
nek Hunjad potolkel in zavratno pobil zad¬
njega celjskega grofa pred Belimgradom, do¬
bila bi se morda steza in bi naši historiki bolj
natanko odkrili način, po katerem je prišla v
našo ljudsko poezijo tako velečastna podoba
kralja Matjaža. Razumljivo je, da se nahajajo
mej pripovedovalnimi narodnimi tudi take, pri
katerih je težavno uganiti čas, v katerem so
bile zložene.

Izmej ženstva, katero ti v narodnej epiki j
nastopuje, zdi se mi n ajmenj  karakteristično j
mnogobrojno število tistih nevest ali deklet r  j
katere z lepo ali z grdo odpelje hudi Turek
v daljno Turčijo, iz katere jim rešitve nij.
Bolj karakteristična in pred vsem nekako poe- i>
tična osoba naše narodne pesni pa je „sestra“

junakov. Želja narodnega našega pevca je,
take „sestričiee“ obdati s poetično krasoto.
Najbolj se to pokaže v pesni, v katerej se
pevao španjskem kraljiči, kateri je rešil svojo
sestro Marjetico iz pesti nekakovemu povodnemu
ali divjemu možu, Trdoglavu po imenu. Za¬
prta je bila v starem z mahom obraščenem
gradu in ko je brat zajce lovil tam okrog,
zagledal jo je pri jedini grajski lini stoječo.
In ta trenotek opeva pesnik takole:

Vanj je sama linica,

V nji stoji Marjetica,

Češe dolge si lasž,

Venkaj biseri letš
In kamenčki demantni,

Vse se v zlatu blesketa. —

Milejši se še nij opevala krasota ženske
in tacih idej ima pač malo tudi pevcev veli-
ka n H enrik Heine. Pač je tudi v resnici poe¬
tična ta „sestrica“ junakov. Takšno mehko
dekle, katero je v prečudnej ljubezni udano
svojemu bratu, občudovajoče junaške lastno¬
sti njegove. Brat pa se ne meni mnogo
zanjo, in le kadar jo potrebuje pride k njej in

79

se spomni njene ljubezni. In kako ginljivo je to
pri sestri kralja Matjaža. V Celji, pod lipico
zeleno leži na belih rjuhah, na blazinah iz
turške drage preje, pri belem dnevu in hudo
bolan, ker ga je bil Bobnar zavoljo lepe svoje
žene

— obodil mož srditi,

Da ne bo več zdrav morbiti.

Tedaj pa pokliče kralj Matjaž sestrico
svojo „ves obvezan in krvav“ in jej reče, da
naj mu gre gledat rane pekoče,

Al so črne, al’ rudeče?

Ak rudeče so, ji reče,

Naj kdo po zdravnika teče,

Da mi grenko smrt odverne;

Če so moje rane črne,

Sestra več ne bo mi bolje,

Pošli mi po sveto olje! —

In šla je gledat rane mu skeleče, z žalostno
dušo, trepetajoča, ali

Oh do srca'80 skopane,

Črne bratec tvoje rane;

Vedno kralj sem te svarila,

Ne lotit se žen prosila.

Srčne rane žene tuje! —

80

Kolikokrat ga je svarila in mu dajala
svete dobre ali nij jih poslušal in sedaj mora
zavoljo tega umreti. Tako se nahaja v naših
j  narodnih mnogokrat ta sestrica in če tudi nij
iste idealne poezije krog nje, katera obseva
grško Antigono, vendar je jedna najmilejših
osob našega narodnega pesništva. Prav iz.
življenja vzeta, kakor jo ima morda marsikdo
izmej nas, krotko in tiho osobo domače hiše,,
katerej se človek mnogokrat izroči, če ima ka-
j kor kralj Matjaž rane skeleče, da mu vlije
I vanje tolažbe svoje.

Druga ženska osoba, katera nam v epičnem
delu našega narodnega pesništva tolikokrat
nasproti pride je pa nadalje „gospa“, „žlahna
gospa“. In če bodemo pozneje videli, kako da
je v liričnem delu naše narodne poezije ozir
jeman le bolj na kmetske zadeve, kadar je go¬
vorica o zakonskem stanu, moramo reči, da
se v epičnem delu jemlje ozir samo na gospodo
in na iste čase, ko je po visokih gradovih
gospodovalo vitežtvo, ko so stopale še tiste
drobne gospe iz obzidanih vrhov navzdol v

81

dolino mej svoje podložnike v obilno nagu¬
banih oblekah, ali so pa jezdarile z mladimi
paži na lov, s sokolom na belem prstu. Bili
so to časi romantike in brezbrojno romanov J
se je dopolnilo v teh obzidan ih  gnjezdih. In;
da se nij tedanjo življenje godilo tako laheno,
da je uže tedaj visoko metalo svoje valove, ter
so strasti preobdajale srca in da je prevara
, in goljufija bivala tudi mej to visoko gospodo,
razodene en sam pogled v naša narodno pesen.
Ta žlahtna gospa , katera se sprehaja, pa gre
odperat line široke in zret v daljno polje, na¬
vadno je ženska lehkega srca, in kadar člo¬
vek prebera te slovenske romance, vidi jo kar
pred očmi, tako da bi je lehko z barvami dejal
na platno, svitlili očes in cvetočih lic. Krasoto
njeno pa opeva naš narodni pesnik najlepše
v pesni „od rimske grofinje". Ko sta rimski
grof in njegova gospa po kamri hodila in se
j ako  „kregala", prijel jo je čez pas in vrgel
jo črez okno v bistro vodo. Ali ko je gle¬
dal čez okno za njo preobdali so ga spomini
na njeno lepoto in srce je pozabilo, kar mu

6

82

je bila storila in kakor s kesanjem izdihnil je
za njo:

„Lepe moje bele roke!

Ki delale se zmiraj rade,

Lepi moj beli život!

Zdaj te bodo ribe jedle;

Lepe moje črne oči!

Po bistri vodi plavajo,

Pa zame nič ne marajo ! —“

Taka je bila rimska grofinja in take so vse
te žlahne gospe naše narodne pesni.

Z nekako Čudno slastjo pije življenje taka go¬
spa, radostna in vesela, dokler jej se ve ne pride
zadnja ura in neizreCe obsodbe nadnjo njen go¬
spod 8 . In tudi tu so drobne naše narodne pesni
tragedije same ob sebi, cvetlice, ki poganjajo iz
krvave zemlje. Tužne socijalne razmere pa
se odkrijejo pod vsako črko.

V časih se pa tem gospem tudi ne godi
tako dobro, včasih je reč tudi malo drugača.
Šopirnega viteza je dobila in občutiti mora
moč divjega soproga, zapuščena sameva na vi¬
sokem robovji, mej tem, ko se plazi mož za
zverino po gozdovih, ali pa popiva morda in pre-

l

83

igrava ves čas svojega življenja. Ali kaj, ko
bi to vse uže bilo! Kmalu je tudi pozabljena
in druga ima priti na njeno mesto in mož
kuje naklepe, kako bi jo odstranil — in jo
tudi odstrani. Tudi taka revica je naša žla- j
hna gospa, ter pričuje, da se tudi v našej j
narodnej pesni izpolnjuje zakon tiste tragike,
katere izvir in uzrok je stvaritev prve ženske, j

Toliko o historično - epičnih narodnih
pesnah.

Sedaj pa se podamo k druzemu delu de-
našnjega predavanja, k liricnej narodnej poe¬
ziji. A tu nas obdaja čisto novo življenje.
Epični del naše narodne poezije jemlje bolj
ozir na gospodo, ali sedaj zapustimo viteške
gradove in meščanske sobane in ob roki na¬
rodnega pevca se podamo na deželo, kjer
prebiva pohleven rod in kjer bi človek menil,
da nemajo strasti svoje domačije in da so
Mirna srca in duše. Ali nikdar bi se bolj ne
Motil! Tu v oddaljenih dolinah, mej osame¬
limi gozdovi in samotnim gričevjem biva rod,
v katerem srce in duša kipita, v revnih ko¬
ti*

84

I čali in mej zelenim drevjem, s katerim so
obdane gospodujejo strasti in narodna pesen,
katera je vzela izvir iz teh krajev, je le pre-
rada takišna mokra poezija, kakor jo je ime¬
noval nekdo.

In če smo uže poprej, pri epičnili poe¬
zijah videli, kako da se sučejo le krog ženske,
je to pri liričnih toliko bolj razumljivo, ker,
ako sem dejal v pričetku, da je prišla z žen
sko poezija na svet, mora se reči, da je li¬
rika Jsti del poezije, ki je posvečen jedino le
ženski. In tako je tudi slovensk narodni
lirik posvetil rožice svojega srca ženski. In
če človek bere te krasne pesnice, katere ka¬
kor iskre švigajo po vseh slovenskih pokra¬
jinah, navdaja ga pred vsem tista misel, ki je
navdajala našega narodnega pesnika, ko je pel:

Ljubezen je bila
Ljubezen še bo,

Ko tebe in mene
Na svetu ne bo.

Ženstvo pa, katero kakor v zrcalu gle¬
damo v tej liriki narodnej, se loči na dve strani.
Na jednej stranej je zakonski stan, na drugej;

85

pa je prosti stan. In o ženst vu prostega
stanu bodem sedaj govoril, govoril s strašno
rezervo. Ali vendar bom govoril. Ker zdi
da nepopolno, če še tako kratko, bilo
bi branje o ženski v slovenskej narodnej pesni,
ako bi se izpustila iz njega slovensko dekle,
kateri je, kakor sem omenil, tisti del naše -
narodne lirike posvečen, ki se suče krog sam¬
skega, ali prostega stanu. Slovensko dekle !
Priznati se mora, da je reč delikatna, govo¬
riti o slovenskem dekletu. Koliko smo imeli
uže mladih pesnikov, kateri so jo opevali in
polje leto je v resnici obdelavano uže tako, j
da mi je težavno dobiti kotička, kjer bi si |
mogel izruvati najmajšo originalno misel. Ali
toliko pa rečem, da tako milo, tako nežno še 1
nij bilo opevano slovensko dekle, kot je ope¬
vano v našej narodnej liriki.

In zatorej ne bodem iskal originalnih mi-
slij prijel se bom raje narodnega lirika sa¬
mega in ob njegovej roki bom poskušal načrtati
vam, podobo slovenskega dekleta, kakor je
stala pred očmi narodnemu pevcu.

86

Pred vsem se vpraša, kake vrednosti,
kacega pomena, da je slovensko dekle? To
vprašanje je sila nepotrebno, ker odgovor je
dan uže sam ob sebi. Ali tudi na to vpra¬
šanje odgovarja naš narodni lirik in kliče iz
navdušene svoje duše:

O deklič mlad, o žlahten sad!

In koj potem pristavi, vžgan neizmerne
vrednosti slovenskega dekleta, kakor, da bi se
spomnil na vse žalostne prigodljeja te zemlje,
kakor, da bi se spomnil na slano tega živ¬
ljenja, katera tako rada pada in zamori živ¬
ljenja cvetove, pristavi pravim:

Bogu te hočemo priporočit
Bogu in devici Mariji.

Pri teb’ ostani sveti duh!

Kdo bi se pri tem ne spominjal prekrasne
ideje, katero je v naslednih verzih poetično
izrazil Henrik Heine:

Du bist wie eine Blume,

So hold und schon und reiu,
lch schan dich an, und VVehmuth
Schleicht mir ins Herz hinein.

87

Mir ist als ob ich die Bande
Aufs Haupt dir legen solit,

Betend, dass Gott dich erhalte,

So rein und schon und hold!

Ali to idejo je imel naš narodni lirik,
kakor ste videli, uže poprej, mnogo časa po¬
prej.

Sedaj — culi smo odgovor na vprašanje,
koliko vrednosti je slovensko dekle, vprašamo
dalje, kako si naš narodni lirik predstavlja J
zunanjo podobo slovenskemu dekletu? Tudi
tiTluJTreba dolgo iskati, ker naš pesnik ima
barve žive in žareče.

Je bela ko mleko,

Budeča ko kri,

Zaljubljeno gleda,

Na smeh se drži.

Še celo njeno hojo si je zapomnil:

črno gleda, drobno grb,

To je moje veselje.

In še lepši nam je stavi pred oči:

Ima kratke rokaloe,

Ima bele roke,

Ima kodraste lasce,

Se spletat ne tb.

88

Lepše, bi dejal sličneje nij mogoče govoriti o
slovenskem dekletu. Ali vendar ne pretira
naš narodni pevec in opravičena radost diha
iz vseh teh njegovih pesnic, radost nad tisto
blaž eno stvarico, katero imenujemo slovensko
dekle. Kaj čuda, če primeri se narodnemu
pesniku, da jo zapiše

Brez belega popirja,

Brez tinte črne

v srce svoje. To je ravno naraven zakon.

Tako stoji sedaj pred nami slovensko dekle,
gospoda. In mi poznamo, vrednost te ženske,
vidimo je pred očmi v kodrastih lascih, ki se
spletat ne te, malo predrzno in včasih malo
zaspano, ker je moralo vstati pred belim dne¬
vom ali vedno veselo, življenja radostno, tako,
da nam je milobno pri srci in da bi s Hen¬
rikom Heinetom dejali jej roko na glavo:

Mir ist als ob ich die Hande
Aufs Haupt dir legen solit,

Betend, dass Gott dich erhalte,

So rein und schon und hold!

Ali življenje je neusmiljen gospodar, naj-
žlahneje sadove strese z veje, in potrga naj-

89

krasnejše cvetove. In tako pride tudi sloven¬
skemu dekletu življenja grenko spoznanje v
dušo in žalostno poje pesen :

Sijaj, sijaj solnčioe,

Na me spod višnje gore!

Men je srce žalostno
Da veselo več ne bo.

S peljinčem, nasajeno
S trnjieem ograjeno.

In kako pa to pride, da nasadil se je v mlado
srce pelin grenak in da ga je ogradilo trnje
hodeče, ve se predobro. Tu pa se prične tista
mokra poezija, tista solzna poezija o katerej
človek govoriti ne sme in si ne želi.

Prej sem uže omenil, da ženstvo v našej
narodnej liriki stoji na dveh straneh. Na jednej
je slovensko dekle, zastopnica samskega, pro¬
stega stanu, na drugej pa je žena, zastopnica
zakonskega stanu. Iz slovenskega dekleta po¬
stane slovenska ženica, osoba bogu in ljudem
dopadljiva. Kako to pride, počasi malo mej
jokom, malo mej petjem, kakor poje narodna
pesen:

90

En čas sem jokala,

En čas pa pela,

Zdaj se pomislila
Da bi ga vzela.

In vzela ga je in pričela pridno gospodiniti
in hišo in vse lepo v redu imeti. Včasi pa
tudi ne gre vse tako gladko! Predenj da pri¬
deta dva, kakor pravijo, skupaj. Zakoni na¬
ravni so čudni in bog' približa srca dva, o
katerih svet meni, da nijsta nilcedar ustvarjena
jeden druzemu; in svet jih raztrga in mej nje
se postavi s svojo mrzloto.

Es ist eine alte Geschichte,

Doeh bleibt sie ewig neu,

Und wem sie just passiret,

Dem bricht das Herz entzwei.

Ali kako uže pravi Heine? —

In tudi pri nas je tako, in je bilo tako.
Kaj poje narodna pesen:

Oču, mater’ je obljubil,

Da bo novo mašo pel,

Svoji.je obljubil,

Da jo bo gotovo vzel.

In povedal vam bom tako „eine alte,
Geschichte, doch bleibt sie ewig neu“.

91

V narodnej pesni bilo je njemu ime Tol-
majnar, njej pa poetična Suzana. In dejal
jej je, da naj se napravi v novo oblačilo iz
Žide, da naj gre v cerkev „frančiškanarsko“
in da naj se ondi vsede. Notri v klop omalano.

In dejal jej je še, da pride tudi sam
tija v cerkev „frančiškanarsko“ in dejal naj
pazi, če bo imel v rokah sveto telo, tako bo
novo mašo pel; če pa bo prinesel tistikrat v
rokah, „lep zeleni rožmarin' 1 , tedaj se zaročil
bode ž njo.

In Suzana naredila je tako. Zjutraj zgo¬
daj je vstala in opravila se je v novo iz Žide
oblačilo. Šla je v cerkev in se vsedla v
klop omalano. In zvesto je pogledavala, kedaj
da pride ženin njeni. In prišel je in ž njim
je prišlo dvanajst frančiškanarjev — a v ro¬
kah je nesel „rešnega boga". Pred oltarjem
pa je zapel novo mašo in povzdignil je rešno j
telo in povzdignil je sveto rešno kri. Tedaj
pa je mej zbrano množico skoprnelo trpin¬
čeno srce in uboga Suzana je umrla.

92

Ljudstvo pa je hrup zagnalo in on pri
oltarju je takoj vedel, kar se je zgodilo, in
kakor pove narodna pesen ginljivo

— okoli se obrne,

Svet ;  žeg' n jej je dal.

In potem, ko je v britkih težavah sveto
mašo zbral, šel je k njej in pri njej je umrl
in skupaj so jih dejali v grobove „konec kora“.

Ali nij to poezija, in katera roka bi se
predrznila kamen pobrati, ter ga vre&i na na¬
rodnega našega pesnika, da si upa odkriti
tako svetišče poezije. Jaz pa pravim, ubogi
Tolmajnar, uboga Suzana! In morda je svet
brusil svoje hudobne jezike, ali pri bogu do¬
bila sta milost, zakaj.

Iz njenega groba zrase,

Limbar čist in lepo bel,

Iz njegovega groba pa se,

Grm gartrož je začel.

Rasti sta na k viško jela,

Do vrh cerkve in naprej
Vrhu cerkve se obje a,

Zrasla gori v svetli raj. —

93

Ali tudi tu je včasih drugače. Svet dene
vkup srca dva, katera nijsta bila ustvarjena
nikedar jeden druzemu. Ali vendar prideta
v kup in potem leži življenje s strašno pezo nad
njima. Tudi take razmere ne ostanejo skrite
našemu narodnemu pesniku, ker on pozna živ¬
ljenje in vidi in ve vse gorje, katero po
zemlji mori nas uboge trpine. Ljudje so ga
nagovarjali, so mu razkladali bog ve kaj in
v resnici nekedaj je odprl srce temu prego-
varjenju in kmalu je v zakonu in nazaj mu
nij več moč in britko zdihuje:

So me napravili,

So me upijanili
Da sem jo vzel. —

Kaj bom počel ?

In to vprašanje je opravičeno in gotovo
mu bo le ta pijanost še marsikatero grenko
uro pripravila. Če je pa on zadovoljen in ve¬
sel njenih kron, zavoljo katerih samih jo je
vzel, je pa zopet ona, ki prezdihuje in prejo-
kuje cele noči:

Naj bo vse v božje ime!

Ker sem pa vzela te,

94

Skoz drobna solzč,

Bom starala se.

In gotovo je grozno, pri mladih dneh, pri
vroči duši videti dneve prihodnje v temo zavite,
ter imeti zavest, da bo treba v solzah priča¬
kovati starosti, v solzah groba, jedinega rešitelja.

Tako smo sedaj videli, kako da se pride
iz prostega v zakonski stan. In kdo bi tajil,
da nijsmo culi zopet glasov iste tragike, ka¬
tero sem denes uže tolikokrat omenil? Tra¬
gične reči se godijo pri tem, ali to je, hvala
bogu, le bolj izjema. Navadno pač nijso tako
tužne razmere iu v vsakdanjem življenji, in
kakor sem uže rekel, postane iz slovenskega
dekleta malo z jokom, malo z žalostjo — slo¬
venska žena. In o tej slovenskej ženi bom sedaj
le govoril in rečem, da je to prekrasna osoba
naše narodne poezije. Stvar nebeškega srca,
angel v hiši, katero podpira, kakor pravi na¬
roden pregovor, na treh voglih in katera je
pred vsem v verni ljubezni udana svojemu,
po cerkvi jej zaročenemu možu. Čujmo kako
lepo to pove narodna pesen:

95

Ko b’ druz’ga ne imela,

Ko lep’ga moža,

Za mizo b’ sedela,

Pa gledala b’ ga.

In s tako mlado gospodinjo pride sreča v
najubornejše stanovanje, solnce in radost. Vsaj
nij mogoče, da bi bilo drugače, ker naša slo¬
venska žena ima voljno srce, in potrpežljiva
je, na prečudne načine potrpežljiva s svojo
osodo7 Možu in gospodarju služi, mu streže j
ter briše pot s trudnega čela. Včasih je celo I
tako udana, da je udanosti uže preveč, če '
pravi:

Vse bom storila,

In bogala te.

Preljubi moj mož,

Da me tepel ne boš.

Kdo bo na to mislil pri tako krotki in
pohlevni stvari.

Ali, da govorim dalje o slovenskej ženi,
povedati morem, da iz dobre gospodinje po¬
stane tudi dobra mati. Pa čemu bi to vse
vam pravil? Vsaj ima vsak izmej nas svoj
dom, in vsakemu stoji pred očmi tista podoba,

%

katera je nam. če tudi sivih las, vendar najbolj
poetična osoba na tem svetu, katera ima
vselej roke odprte k objemu, nam od življenja
utrujenim potnikom in tolažilno besedo našim
bolečinam! In kadar jo ponesejo tija na po¬
kopališče in denejo njeno dobro srce v mrzlo
zemljo, spomin njen ne izgine iz naše duše.
In prepričan sem, da še tedaj ko sneg obvije
naše glave in upogne trupla nam starost, da
še tedaj, ko bodo otemnjeni spomini vsi in ko
bodemo stali na razvalinah svojega življenja
in bo nas, oziravše se nazaj na zgubljeno pre¬
teklost napolnjevala strašna grenkoba, prepri¬
čan sem, da tudi takrat še ostane nam spomin,
morda jedin sladak spomin— na svojo materi

In da je tacih, dobrih mater na Sloven¬
skem obilo, to je božji blagoslov. In srečna
je hiša, katera jo ima.

Ali so pa tudi hiše v katerih je nij take
idejalične gospodinje. Včasih se tudi tako
nanese, da v hiši nij gospodarja. Ali se reče
gospodar je uže, pa nema moči potrebne, obla¬
sti nobene. Marsikrat, gospoda, pripeti se, da

97

roža, katero si je kdo za svojo hišo vtrgal,
roža, katera je bila poprej, ko se je še snu¬
bila, zgol dišava, pokaže nakrat bodeče trnje.
Cvetje je strašno naglo odpalo, ali trnje pa
vedno ostane. In tedaj je mož revež pod
svojo streho, in poslušajmo kako britko zdi-
kuje

Slabo sem jest oženil se bi),

Nisem preudarjal, sem močno falil.

Nisem preudaril,

Kak bom gospodaril,

Sem eno dobil,

Da so bom pokoril,

Dokler bom živ!

In to je gotovo dolga pokora!

In čujmo dalje kako se revežu godi:

Komaj do poldan se iz postelje.

Precej me kolne! Oh vest me boli,

Kar v roke dobi,

Vse name zleti.

In tak deš na vse' jutro, nij šala. In kako
je zapuščen ta revni mož. Sam je, v svojej
hiši je sam. In žena mu ne privošči najmanjše
stvari, in še brez te skrbi nij, da ga z hiše ne

7

98

spodi. Dobrega malokrat kaj zaužije, morda
ge vsake kvatre ne. Ta žena je še celo taka,
da se kadar kruh peče strašno dolgo mudi in
da bi drugi ne videli, kako pri vsakej peki na¬
pravi zase kaj boljšega, neče imeti zraven
druzih ljudi. Ampak sama je in sama opravi
vso peko. Ali nesrečni mož predobro ve zakaj,
da namreč

— ložej krij skrije,

In sama užije.

Na mene nikdar
Se ji spomnit ni mar,

Da sem gospodar.

Tako žalostne so razmere. A mož pre¬
naša, saj se ve, kako je, prenaša in trpi in
lazi takisto kot živa smrt na okrog. In če
prime za koso, se kar ljudje čudijo, kako je
to, kaj je to, da ta mož take malo nakosi.
In srce ga boli pri tem, da ljudstvo ne sodi
prav, če meni, da je on revež len. Ali to nij
res, to je strašna krivica.

Al uirok je pravi,

Ker me žena davi;

Me stredat uči,

99

Da ncmam moči,

Ko vse me boli.

In kdo bi ne jokal krvavih solza nad tem
nesrečnežem! Ali kadar je pa le preveč, stopi
tudi naš mož na noge. Vsaka voda, če je lilo
izpod neba preveč dežja, prestopi bregove.
Tako tudi tu. Naš ubogi mož, naš reven
mož, je prenašal nekaj časa, je stradal, je
delal kot živina in občutil z udanostjo strašno
ostrost jezika svoje žene. Ali ko je le-ta le
vedno bolj demonična postajala, ko je na nje¬
gove prošnje le s smehom odgovarjala in se
prav veselila njegovega trpljenja, in ko je
pravim delala še vse hujši naklepe, rekoč:

O, kar sem te dobila
V moje klešče zdaj,

§e bolj te bom dražila
Tudi zanaprej !

Vse ti čem storiti,

Kar tebe zna jeziti,

Razsajat, nagajat,

Ti očem vselej,

ko je tako delala naklepe, je zavrela
tudi našemu možu krotka kri. In je prijel

7 *

100

tisto zdravilo, katero raste v blagodejnej na¬
ravi in rabil ga je tako, da je napravil čudeže
in da je žena vsa druga postala. Pravim vsaj
za trenotek vsa druga postala. Ali za pri-
bodjnost obljubi mož tudi skrbeti in da jej na
daljni pot zakonskega življenja ta-le resolutni:
opomin:

Če ne boš dobro storila
S palco se boš gostila,

Bo pela kot strela,

Dokler te ne prerodi!

Ali upam, da v prihodnje nij bilo več
tacih gostij, upam pa tudi, da je junaški mož,
kateri je s tako srčnim naskokom bil vzel v
oblast glavne pozicije svoje hiše, tudi potem
jih obdržal v svoji oblasti, ter jih srečno branil
pred vsakimi napadi svoje žene. In s tem
upom končam denašnja svoje predavanja. —


Jeanne d’ Are, devica orleanska.

(Govoril prof. Fr. Šuklje.)

Starodom , težko se borečim za svoj
■obstanek, v tolažbo kaže zgodovina, da
se čestokrat države in narodi iz globokega pro¬
pada zopet vspno do velikosti, do mogočnosti.
Barbarične perzijanske čete so dvakrat vpe-
pelile Atensko mesto in opustošile Atiko — in
malo let pozneje staloje mesto lepše, krasnejše,
bil je narod močneji nego kedaj! Kelti napada¬
joči Rim, so 1.389 pr. Kr. Rimljane popolnem pre¬
magali ter Rim razdejali, pa iz svojih razvalin
se je zopet dvignilo „večno“ mesto in takoj
potem so se pričenjale one zmage, ki so rim¬
skemu imenu priborile svetovno vladarstvo! J
milanskega mesta se je 1. 1162 po dolgem

102

obleganji polastil silni Nemec Fridrih Barba-
rosa, uničil ga je ter prognal prebivalce —
toda črez malo let so se vrnili in uže 1176
so ravno Milaneži v odločilnej bitki pri Legnanu
premagali germansko silovitost! I francoski
narod — kolikokrat bil je uže pobit, potrt,
navidezno uničen in kolikrat — ga je rešila
njegova lastna moč ter mu zopet pridobila
častno mesto mej evropskimi narodi! Nike-
dar pa je bila nevarnost, preteča temu narodu,
silnejša, nikedar rešitev čudovitnejša nego L
1429, ob času „ device orleanske 11 , o katerej
hočem denes obširneje govoriti.

V srednjem veku bili so si Francozi in
Angleži jednaki protivniki, kakor v našem veku
Nemci in Francozi. Uzrok večnemu bojevanju
bile so početkom nenaravne razmere, da je bil
angležki kralj zarad Normandije in druzih te¬
ritorij ob jednern francoski vazal, potem pa
(od 1. 1328) neopravičeno hlepenje angležkih
kraljev po kroni francoskej. Zlasti pod dolgo¬
trajno vlado, Karla VI. doživela je Francija ža¬
lostne čase. Kralj, duševno bolan, nor —

103

kraljica Isabeau, rodom Bavarkinja zapravljiva,
brezsrčna, spridena ženska — kraljevi sorod¬
niki in sinovi, dvor, plemstvo, dežela ločeni v dve
stranki, Armagnake i Burgundce, ki so se
smrtno sovražili ter celo z mečem divjali jedna
proti drugej. V tacem položaji ponovi angle¬
ški kralj Henrik V. od svojih pradedov pode¬
dovano vojsko ter se svojimi krepkimi strelci,
kmetskimi sinovi pri Azincourtu 1415 uniči
nališpano francosko vitežtvo. Pa ne dovolj —
ko je armagnaška stranka, pod vodstvom kralje¬
vega naslednika (daupliina) Karla zavratno
umorila vojvodo burgundskega, združil se je
njegov sin Filip, hrepeneč po maščevanji,
združila se je sama kraljica Isabeau z Angleži
sklenili so pogodbo v Troyes, katero je tudi
blazni kralj podpisal, odvzeli so dauphinu nasledno
pravico ter za regenta in naslednika imenovali
angležkega kralja, ki se je poročil s Katarino
kraljevo hčerjo. „In diesem vertrag," pravi
Sickel, „\vard der dauphin von der eigenen mutter
verleugnet, von dem vater verurteilt, von der
schvvester des erbteils beraubt. “ Cela Fran-

104

cija ločila se je v dva dela, severno Francijo,
ki se je podvrgla Angležom, južno, ki je še pri-
poznavala dauphina. Le-ta je 1. 1422, ko sta
blazni Karl VI. in angležki Henrik V. umrla,
sicer v Poitiersu kronan bil, toda kljubu temu
pretil mu je pogin. Kako stanje za ubogi narod!
Reprezentant kraljestva in naroda, Karel VII.
(tako se je imenoval Dauphin) mehkužen ne¬
zmožen vladar, brez poguma, brez srca do na¬
roda, talentiran samo za razuzdanosti; ministri
njegovi, zlasti la Tremouille, sleparji in goljufi,
narod razcepljen, zbegan, materijalno uaičen,
tako da so v mnozih rodovitnih pokrajinah mej
Loiro i Sommo kmetje po gozdih se skrivali
in le od ropa živeli. Ubožnost na vse kraje
zatrla je tudi narodno zavest, tako da nam
neki svedok toži, daje onemogli narod apatičen
postal ter da mu je uže vse jedno, bilo kate¬
rega vladarja da ima.

I sedaj, 1. 1428 udarili so Angleži na
francoski jug, da bi tudi pokrajine onkraj
Loire mladoletnemu Henriku VI. priborili. Samo
mesto orleansko, ključ za dežele na jugu,

ustavljalo se je še pogumno zmagovitemu so¬
vražniku, toda oblegovanje napredovalo je od
dne do dne, rešitev postala je po bitki pri
Rovray skoro nemogoča in Karel VII. mislil je
uže pobegniti v Španijo ali Škocijo, da bi vsaj
rešil borno nečastno življenje. Potem pa bi
bil Anglež gospodoval v lepej Franciji, narodna
samostojnost in svoboda bila bi uničena, uničen
pa tudi prevažen vpliv francoski na duševni
in politični razvoj evropskih narodov. Iz tega
nesrečnega stanja rešila je Francijo — uboga
kmetska deklica, Ivana d’ Are.

V prijaznej šampanškej vasici Domremy
blizu mestica Vaucouleursa na meji lotarinškej,
rodila se je 6. jan. 1412 Jeanne d’ Are, iz
očeta Jakoba d’ Are in matere Isabella Romee.
Leta prve mladosti pretekla so jej mirna in
enolična, kakor vsakej kmetskei deklici. Brati
in pisati se nij učila, pač pa jo je mati na¬
vadila moliti, šivati in presti. Tudi na polje
je hodila semtertja pomagati očetu in bratom
in ravno tako je včasih vaško čredo na pašo
gnala, če je bila vrsta na njej. Odlikovala se

106

je deklica po nenavadnej pobožnosti in dobro¬
srčnosti; sicer pa je bila vesela in prijazna
ter se je udeležila nedolžnih iger družili vaških
otrok, in ž njimi tudi plesala in rajala okolo
lepega starega drevesa, o katerem so ljudje
ugibavali, da je pod njem zbirališče čreznator-
nih bitij in vil.

Toda to idilično življenje je nehalo okoli
1. 1425. Tudi mirni prebivalci Domremiski
culi so o bojnem hrupu, gorje francoske
države pretresalo je tudi te uboge vaščane
in zlasti Johana čutila je v svojem domorod¬
nem srcu — globoko žalost nad ubogim na¬
rodom. V takej duševnej razburjenosti slišala
je 13 letna deklica o polu dne nekega polet¬
nega dneva 1425., ko se je po domačem vrtu
sprehajala, neki glas od desne strani ter vi¬
dela nenavadno bliščobo. Iz začetka prestra¬
šena, čula je trikrat isti glas, ter potem spo¬
znala, da jo nagovarja arhangel Mihael, ki
jej je veleval, naj živi spodobno, pobožno 'in
čisto ter razodeval, da se bode podala v Fran¬
cijo ter pomagala svojemu kralju. Naznanil

107

jej je tudi, da jo bodeti na božje povelje ob¬
iskali svetnici Katarina in Margareta ter pove¬
dali natančno, kako da ima ravnati i postopati.
V istini je potem mnogokrat, pozneje celo več¬
krat na dan videla obe svetnici; pravila je ko
je bila potem sodnijsko zaslišana, da ste imeli
lepe jako dragocene krone na glavi, da jih je
dobro videla, da jih je celo z rokami objela
ter pri tej priliki čutila blagodejno gorkoto
in slasten duh.

Uže sedaj moramo izpregovoriti kritično
besedo o teh mnogokrat pretresovanih vizijah
ali prikaznih. Da bi se bila Johana lagala, da
bi vizije fingirala, misliti nikako ne smemo.
Ona je čestokrat trdila, celo pred njeno
smrtjo, da veruje v istinitost teh prikaznij
ravno tako trdno kakor na boga in na odre¬
šenje; za to prepričanje je Johana umrla,—
kedo bi se torej upal, govoriti o slepariji,
imenovati blago devico — goljufivko?

Drugo vprašanje pa je, — ali so imele
te vizije objektivno realnost, ali so bile res¬
nične, ali so se Johani v istini prikazavali an-

108

geli in svetniki? To trdita naravnost dva hi-
storika, Nemec G. G d r r e s in Francoz W a 1-
1 o n, poslednji znan kot predzadnji naučni mini¬
ster francoske republike; na to stališče postavila
se bode tudi katoliška cerkev, ako bode Jobano
proglasila za svetnico. Toda to stališče nij
historično, kajti nij znanstveno. Po izreku:
„das wunder ist des glaubens liebstes kind“
prepuščamo vsem, kateri hočejo dogmatična
načela vpeljavati tudi v znanost, da tukaj
govorijo o čreznatornej stvari, o čudu. Toda
mi se zvesto držimo načela, da znanstvo, veda
čudov ne pripoznava. Po vekovitih, nepremak¬
ljivih in nepremenljivih zakonih sučejo se ne-
brojni svetovi našega neba, po istih zakonih
vrši se tudi življenje in gibanje vsega člove-
čanstva, bodi si gibanje narodov ali pa gibanje
posameznega bornega človeka!

Prvi, kateremu se je posrečilo, razlagat
vizije orleanske device v znanstvenem smislu,
na podlagi psihologije in pathologije, bil je
medicinar Nemec dr. Hecker. Njegovih resul-
tatov se držita Sickel in Eysell,  temeljiti

109

preiskovalec, ki je jako obširno in v verskem
smislu opisal zgodovino naše junakinje. Ti uče¬
njaki pripisujejo tem vizijam samo subjektivno'
ne pa objektivno realnost. Te prikazni so iz¬
virale iz razdražene domišljije, iz vznemirje¬
nega dušnega stanja. Johana v svojej patri-
jotičnej bolesti, v svojej žalosti mislila je tako
živo, da so je misli njene utelesile in upodo¬
bile, da se jej je videlo, da sliši druge, vnajne
glasove, a ti so se glasili le v njenej notra¬
njosti. Razdraženi možjani so tako vplivali na
čute, da so le-ti videli in slišali brez vnanjega
uzroka, da so se kazali prikazni, ki so bili
faktično le misli, predstave. Vendar to živo
predstavljenje nij motilo telesnega in dušev¬
nega zdravja, temveč je moči naše junakinje
le na čudoviti način pomnoževalo.

Odkar so Johano obiskali svetniki in an¬
geli, postala je deklica resna, zamišljena..
Splošno gorje zadelo jo je 1. 1428 tudi osobno
in bojna furija je silila njeno rodbino, da je
za nekoliko časa zavetja iskala v mesticu
Neuchateau. Glasneje in glasneje pozivali so

110

svetniki devico, naj spolni božjo zapoved, naj
reši kralja in narod. Dolgo se je branila
Johana, zvesta si svoje slabosti, boječa se stro¬
gega očeta. Toda, ko je čula žalostno novico
o silnej nevarnosti, ki je grozila orleanskemu
mestu, odločila se je, šla v mesto Vaucou-
leurs ter se razodela ondotnemu kraljevemu
poveljniku Baudricourtu. Nij je prestrašilo,
da je malo galantni vojak iz začetka jo se
zaušnicami hotel domov gnati, vrnila se je ter
tako dolgo ponavljala prošnjo, naj jo oborožijo
ter spremejo do kralja, da se je poslednjič
spolnila njena goreča želja. Prebivalci vau-
couleurski podarili so jej konja in orožje, od¬
ložila je rudeče kmetsko krilo ter oblekla moško
nošo in spremljana od 6 spremljevalcev podala
se je 23. febr. 1429 na pot v 50 milj odda¬
ljeni Chinon, kjer je takrat trepetal in obupo¬
val nevredni Karl VII.

5. marca nahajamo devieo v Chinonu, toda
še le 3 dni potem smela je stopiti pred kralja.
V velikej sijajnej družbi sprejel jo je Karel;
da bi jo skušal, stal je bolj v kotu morda

111

manj sijajno napravljen nego okolu stoječi ple¬
menitaši. Brez strahu bližala se je Johana,
takoj je izpoznala kralja; govorila mu je o
svojem poklicu ter z novim upanjem napolnila
dušo njegovo. Viri poročajo, da je Karel
dolgo časa na tihem se razgovarjal ž njo ter
da mu je govorila o nekej skrivnej stvari,
katero je bil samo bogu, v molitvi razodel. Karel
je namreč dvomil nad svojem legitimnem pravu
oziraje se na grešno življenje svoje matere ter
v molitvi prosil boga, naj mu da znamenje,
ako ima li v istini pravico do francoskega pre¬
stola. Johana pa ga je nagovorila kot jedinega
pravega naslednika francoske krone ter mu
obljubila osvoboditi Orleans, spremljati ga v
Reims, da bode tam kronan, segnati in iztirati
Angleže iz dežele ter rešiti ujetega vojvodo
orleanskega iz njegovega zapora.

Vendar se je morala Johana še zagovar¬
jati pred posebno komisijo v Poitiersu ter do¬
kazati, da je dobra katoličanka in da nema
zveze s hudičem. Dobro, neprestrašeno odgo¬
varjala je neizobražena kmetska deklica mo-

112

drim doktorjem in bogoslovcem, ki so zastonj
poskuševali, motiti jo s sofizmi in skolastičnimi
bedarijami. Ko so zahtevali, naj dokaže svojo
od boga prejeto nalogo z znamenji in čudeži,
odgovorila jim je: peljite me v Orleans, pred
sovražnike, tam bodete gledali moja čuda. Ko
je nek dr. sv. pisma jej hotel nagajati z vpra¬
šanjem : kak jezik da govore njeni svetniki in an¬
gelci , odrezala se je krepko možu govore¬
čemu slaboglasno narečje limuzinsko: „ Gotovo
boljši jezik nego ti!“

Še le po odobrenji te komisije sklenil je
Karel, posluževati se čudnega dekleta. Johana
je dobila bandero, kakoršnega je zahtevala:
iz belega platna se svilnatimi franžami, obsejan
se zlatimi lilijami ter s podobo Krista in s pod¬
pisom: Jesus Marija. Meč je želela dobiti iz
cerkve sv. Katarine v Fierbois; na njeno željo
preiskavah so cerkev ter v istino za glavnim
oltarjem našli star pop olnem zarujaveli
meč.  Tako preskrbljena, obdana od primer¬
nega spremstva pridružila se je Johana novej
armadi, ki je marširala proti Orleansu. Kajti

113

ime naše junakinje bilo je uže tako znano, da
so se od vseh stranij oglaševali prostovoljci,
da so razna mesta skrbela za živež in denar,
veselo znamenje budece se narodne zavesti l
29. aprila je prišla Johana entusiastično spre¬
jeta od naroda v Orleans; 4. maja še le vsto¬
pila je večina armade v oblegano tvrdnjavo.

Mesto Orleans leži na desnem severnem
bregu reke Loire; obdano je bilo prej od
lepih predmestij, toda meščani so jih sami
požgali, da bi laglje se branili angležkih na¬
padov. V razvalinah teh predmestij utabo¬
rili so se Angleži ter obdali nesrečno mesto
z obsipi i tvrdnjavami; devet tacih gra¬
dov so imeli na desnem, 3 na levem loir-
skem bregovji. Če je torej Johana hotela
rešiti Orleans, morala je prej osvojiti si ime¬
novane gradove. Uže 4. maja vzela je z na¬
skokom tvrdnjavo S. Loup, 6. maja polastila
se je druzih važnih pozicij. Francoski povelj¬
niki zadovoljni s tem pridobitkom, so hoteli
vrniti se v Orleans, toda Johana je namera¬
vala napasti najbolj otrjeno angleško pozicijo

8

114

na južnem bregovji, imenovano „les Tourelles“.
Zastonj so se ustavljali francoski vojskovodje;
zastonj so se posvetovali i sklepali brez de¬
vice. „Vi ste bili v vašem svetu, jaz v svo¬
jem, jutri uže bode tvrdnjava v mojej oblasti 11 .
Kadi bi bili devici zabranili poveljniki izhod
iz mesta, toda navdušeno zaupanje meščanov
in vojakov do čudnega dekleta bilo je moč¬
neje nego povelja generalov.

7. maja napali so Francozi, na čelu jim Jo¬
hana, angleške obsipe. Srdit boj se prične; vsak
je znal, da gre za čast i življenje. Več fran¬
coskih navalov bilo je uže odbitih, ko Johana
v prekop (graben) skoči, pogumno lestev za¬
grabi ter jo proti zidu opre, z namenom nanj
splezati. V tem hipu jo zadene pušica mej
vratom i ramo, prereže meso ter se prikaže
1 / 2  črevlja za vratom. Johana se zgrudi, neso
jo iz bojišča. Od bolečine jela je iz prvega
jokati se, toda kmalu se ohrabri, potegne
sama pušico iz rane, se da obvezati, se spo¬
veduje ter se potem vrne na bojišče. Prišla
je o pravem času. Uže so trobente pozivale

115

vojake, da odnehajo od hoja, ko Ivana pri¬
hiti v desnej bandero, ter s krepkimi bese¬
dami svoje rojake za zopetni naskok nav¬
dušuje. To je pomagalo —- Francozi so pro¬
drli v „les Tourelles “.

To je bila odločilna zmaga, Angleži so
se umaknili, Orleans na videz uže izgubljen
— bil je prost, in nevarnosti otet! Rešila ga
je 17 letna deklica — to so priznavali vsi
poveljniki, to je pripoznaval kralj, to je obstal
tudi sovražnik, katerega je nenavadna pri¬
kazen te žene z grozo napolnila, omamila. Se¬
daj pozivlje Johana kralja, da nastopi pot v
Reims, pod njenim varstvom ter se da tam
kronati s čestitlivo krono svojih pradedov.
Bila je pametna misel, kajti še le kronanje
v Reimsu, kjer so se navadno kronali franco¬
ski kralji i maziljenje se svetim oljem, katero
se je tam hranilo storilo je Karla pravega
kralja v očeh nevednega ljudstva, celo v očeh
naše Johane.

Toda kralj se še nij upal napotiti se v
oddaljeno, njemu celo protivno reimsko mesto.

8  *

116

Pot je držal skozi pokrajine, od sovražnika
obsedene, mesta od Orleansa do Reimsa pri¬
padala so brezizjemno nasprotnej stranki in v
kraljevej blagajnici imel je lebkomiselni vla¬
dar cele — 4. tolarje! Treba je bilo čakati,,
toda mej tem je nadaljevala Johana boj z
Angleži, vzela jim Beanganci in druge tvrdnjave
ter jih popolnem premagala v bitvi pri
Patayu.

Potem je spremila svojega vladarja v
Reims. Od vseli stranij so privreli vojaki
prostovoljci, da bi se bojevali pod povelj¬
stvom od boga poslane device. Narodna za¬
vest se je oživela; Angleži in Burgundci so se
brez boja umaknili, mesta Troyes, Chalons so
se udala i 17. jul. nahajamo Johano v prestol-
nej cerkvi v Reimsu, stoječo zraven kralja
Karla, tik oltarja, z banderom v roki; o tej
zastavi je izustila: „da je bila v boji in v te¬
žavi, da se torej spodobi, da se tudi udele¬
žuje te česti.“

S kronanjem v Reimsu dokipela je Jo-
hanina sreča in slava do vrhunca; bližal se

117

je čas propada! Kedo pa mu je bil uzrok?
Dolgo se je mislilo, da je bila misija nalo¬
žena Johani od njenih svetnikov v Reimsu
končana, spolnjena, ter da jo je potem dvor
tako rekoč prisilil, da je še ostala i dalje se
bojevala, toda proti svojej volji i brez prej¬
šnjega zaupanja v svojo moč. Dandenes je
zgodovinsko popolnem dokazano, da je bilo
ravno narobe. Johana se je z vso gorečno¬
stjo svoje duše poprijela misli, popolnem
uničiti angleško gospodarstvo na francoskej
zemlji. Ljubezen do naroda, do kralja, ka¬
teri je v njenih očeh zastopal narodno idejo,
prepričanje, da je božja volja, da nadaljuje
vojsko do popolne zmage, udanost v to voljo
božjo — vse je Johano pozivalo v nove boje.
V prvej vrsti hotela je udariti proti Parizu
ter glavno mesto zopet pridobiti legitimnemu
kralju! Toda z začudenjem poizvedamo iz po¬
polnem zanesljivih virov, da je dvor naspro¬
toval Johani. V okuženem dvorskem ozračji
Johana nij imela mnogo prijateljev. Sveto¬
valci kraljevi, duhovni in posvetni, zlasti nad-

118

škof Regnard Chartreski i la Tremouille, so
devico zavidali, ter se njenega vpliva bali j
nij jim bilo po godu, da nij aristokracija
temuč borna kmetska deklica rešila Francijo.

Kralj sam pa je bil mehkužen, len, bil
se je bojnih težav uže naveličal in je komaj
čakal na to, da bi se zopet razveseljeval in
kratkočasil po svojih gradovih v lepej južnej
Franciji. Ne z mečem, ne v krvavem boji,
temveč diplomatičnem potom nameravali so
kralj in ministri njegovi pridobiti si severno-
francoske pokrajine!

Vendar so imele ideje, katere je zasto¬
pala Johana, za katero je navdušila svoj na¬
rod, še toliko močij, da je bil Karel prisiljen,
željo devici izpolniti ter proti Parizu marširati.
Toda devici so bile uže roke vezane; povsodi je
nemarnost kralja, zlobnost in intriga dvorni-
kov uničevala namere naše junakinje. Kijubu
vsem zadržkom pripeljala je Johana francosko
armado do glavnega mesta Pariza; Angleži so
se umaknili, in le meščani sami, sicer dobro
pripravljeni in razkačeni zoper Karla in devico

119

branili so svoje mesto, vendar je bilo mnogo
narodnomislečih v Parizu in brez vsake dvoinbe
bi bila Johana tudi tu zmagala, kakor dosedaj.
8. sept. 1429, na dan malega šmarna, začel
se je naskok; udarili so Francozi okolo polu
dneva na porte S. Honore! Boj je bil ljut,
Johana kakor vselej v prvej vrsti mej borilci.
Nečemu Burgundcu je lastnoročno iztrgala meč
iz roke. Srečno so se polastili tega okopa;
toda to je bil le tako imenovana predtrd-
njava, trebalo je prekoračiti dva globoka pre¬
kopa, predno je bilo mogoče priti do mest¬
nega obzidja ter naskočiti mesto samo. Črez
prvi graben, ki je bil suh, so prišli; toda drugi
je bil jako globok in z vodo napolnjen. Se
sulico merila je Johana, nebrigajoča se za stre¬
ljanje sovražnikov, globočino vode ter je uka¬
zala, fašine, ograje in drugo pletenje v vodo po¬
metati ter tako most si napraviti. Dolgo so
se trudili — na zadnje se pa pokaže, da
vsled neprevidnosti kraljevih poveljnikov nij
bilo dovolj fašin pripravljenih. Dasiravno ra¬
njena, vendar nij obupavala Johana; vsaj je bila

120

vojska njena še nedotaknena. Toda kralj, ki
se na bojišče niti prikazal nij, ukazal je,
da se vojska umakne in Johana — dasiravno
silno žalostna, morala se je udati kraljevej
zapovedi.

Aeneas Silvius, pozneje papež Pij II. pravi,
da je pri tej priliki slava device jela pojemati
in da odsihmal nij bila več niti tako strašna
Angležem, niti tako čestivredna Francozom. Do
tistega trenotka bila je povsod srečna, zma¬
govita; kar je obljubila vse se je uresničilo.
Sedaj v prvič morala se- je umakniti in ob¬
ljuba njena, da bode Pariz vzet, se nij spolnila.
Hud morali čen udarec — katerega nij zakri¬
vila Johana, temveč izključljivo slabost in
zlobnost kralja in kraljeve družine. Patrijotičnim
srdom pravi francoz Martin :

„V novejšej zgodovini ga nij hudodelstva
proti bogu in domovini, katero bi se moglo
primeriti hudodelstvu Karola VII. in njegovih
privrženih ov. “

Vračitev francoske vojske črez Loiro bila
je skoraj begu podobna; duševno potrta sprem-

121

Ijevala je Johana svojega kralja. Kaj jej je
bilo mar, da so jo na kraljevem dvoru zelo
odlikovali, da je bila njena rodbina v pleme¬
niti stan dejana, da so njenej rojstnej vasi
davke na „večne čase* odpustili — vsaj so jo
žalili na druge načine! Njej nasproti stavili
so druge sleparske ženske, ki so prikazni si¬
mulirale in ljudstvo goljufale,- primera, ki je
morala boleti rakločutečo deklico. Glavna
stvar pa je bila, da je kralj se svojim neči¬
mrnem razuzdanem dvorom dragi čas tratil,
mej tem, ko so Angleži in Burgundci vedno
bolj okrevali ter poskušali uničiti sad truda-
polnega delovanja naše junakinje.

Prišla je pomlad 1. 1430; na novo je
čula Johana o velikih vojnih pripravah sov¬
ražnikov, zlasti burgundskega vojvode, ki je
nameraval oblega vati važno mesto Compi-
egne.  Karel VII. poslal je sicer kacih
800—1000 vojakov v severne provincije, toda
na Johano, katera je z bolestno nemirnostjo
želela energičnega delovanja, se niti oziral nij.

V tej zadregi ohrabrila se je devica, zapu-

122

stila je nevrednega Karla ter s pešico zve¬
stih pristašev hitela proti severu, na vojno
polje. Ali — kak razloček mej pomladjo L
1429 in mej pomladjo 1. 1430. Takrat bila
je Johana, kakor se izrazuje Sickel „kriegs-
haupt einer nation“; sedaj je postala „fti-
rerin einer freischar.“

Prvi cilj njenega potovanja bilo je mesto
Compiegne, v severnej Franciji, tam kjer se
Oise in Aisne stekati. Angleži in Burgundci
prizadevali so se na vso moč, polastiti se
mesta, dobro branjenega po francoskem po¬
veljniku Vilj. de Flavy. Proti jutru 23. maja
prišla je devica v oblegano mesto tako
da je nij bil sovražnik zapazil ali jo nadle¬
goval. Kedo bi bil mislil, da bode v zadnjič
mej svojimi! Svetniki njeni so jej sicer pred
več tedni oznanili, da bode kmalu prišla v
oblast svojih smrtnih sovražnikov, — vendar
nij mislila, da jo bode ta britka osoda uže v
Compiegne-u zadela, celo na dan njenega pri¬
hoda! Energična in bojaželjna kakor navadno
sklenila je še tisti dan udariti na oblegovalce.

123

Zbrala je okolu sebe kacih 600 mož, pešcev i
konjikov in je proti 5. uri po polu dne krenila
proti sovražniku. Bila je popolnem oboro¬
žena in nad prsnim oklepom imela je krilo iz
rudečega, se srebrom ušitega žameta. Po¬
gumno planila je na Burgundce ter jih iz
prvega prisilila, da so se umaknili ; kmalu pa
pomnožilo se je število nasprotnikov, prihiteli
so vojaki od vseh stranij, uže so se prikazali
Angleži odzadaj — tedaj je morala Johana
na to misliti, da se srečno se svojim krdelom
vrne v mesto. Počasi se je nazaj pomikala,
toda čedalje huje so pritiskavali sovražniki.
Skrbno je pazila na svoje vojake, da bi o
pravem času ali črez most ali v čolnih se v
mesto rešili; — uže je bila na bregovju
reke Oise, ki jo je ločila od mesta; še
nekoliko korakov i bila je rešena — ko je
poveljnik Flavy, v strahu, da bi sovražniki
črez most ne vdrli, vzdignil vzdigljivi most, ter
tako devico sovražnikom v pest dal. Še je
poskuševala, braniti se, toda z močno pestjo
zgrabil jo je neki strelec iz Pikardije za krilo

124

ter potegnil iz konja. Lionnel, bastard Van-
domski, prihitel je v tem trenotku, prijel je
Johano, ko je na tla pala ter jo ujeto so¬
bolj peljal, bolj vesel, pravijo viri — kakor
že bi bil kacega kralja v svojo oblast dobil.
Ta jo je potem izročil burgundskemu povelj¬
niku Johanu luksenburškemu.

Takoj je bilo gotovo, da se z devico ne
bode postopalo kakor z navadnim bojnim ujet¬
nikom. Dela njena so bila tako čudovita,
da jih je zaslepljeni neizobraženi vek moral
pripisovati le božjemu ali peklenskemu vplivu.
Če je narodna stranka francoska trdnega pre¬
pričanja bila, da je božja moč razodevala se
v devici, bili so njeni nasprotniki Angleži in
njeni privrženici na Francoskem ravno tako
prepričani, da je Johana v zvezi s peklom,
da je peklenska prikazen. Uže tri dni potem,
ko je Johana bila ujeta, zahteval je parižki
inkvisitor, naj se izroči inkvizicijskemu tribu¬
nalu zarad krivoverstva in coprnije. Pa tudi
Angleži so jo hoteli v svojo oblast dobiti;
angleški poveljnik vojvoda bedforski hotel je

125

obsoditi Johano kot coprnico in odpadnico
od vere ter tako dejansko dokazati, da so
zadnje zmage francoske se godile s pomočjo
hudičevo in da je Karel prejel svojo krono
iz  rok peklenskih oblastij.

Za svoje namere porabili so Angleži ne-
cega ostudnega človeka, škofa beauvaiškega
Pierre Cauchona. Bil je to ljut sovražnik
Johanin, kajti zarad nje moral je pustiti svojo
škofijo; razen tega nameraval je od Angle¬
žev dobiti nadškofijo Rouensko. Ta kreatura
angleška je tedaj zahtevala, naj se postavi
Johana pred njegov sodnijs-i stol, češ, da je
bila v njegovej škofiji zasačena. Ker se pa
nij upal, samo s tem Burgundce pripraviti
do tega, da bi Johano Angležem izročil, po¬
nujal je za Johano 10.000 luksemburških zla-
tov. Za ta judežev denar izdana je bila Jo¬
hana svojim dušmaninom.

To je bilo za njo kaj strašnega; da bi
se rešila te osode skočila je iz svoje ječe v
Beaurevoiru, iz 60' visocega stolpa. Ne za to,
da bi končala svoje življenje, temuč ker je

126

kljubu svarilu svojih svetnikov trdno upala,
da jo bode bog rešil. Da pri tem strašnem
padcu nij takoj mrtva ostala, da se celo prav
nič nij poškodovala, to je v istini skoro ču¬
dežu podobno.

Decembra meseca pripeljali so jo v Itouen.
Zaprli so jo v precej temno sobo; po noči in po
dnevi nosila je teške železne verige na rokah
in nogah; vrhu tega bila je ponoči še posebno
z verigo priklenjena na leseni kol, ki je stal
blizu njene postelje. Neprenehoma so jo stra¬
žili angleški vojaki, tri v sobi, dva pred durmi.
Mnogo je morala prestati od surovosti svojih
stražnikov!

V Pomenu sestavil je P. Cauchon veli¬
kansko cerkveno sodišče. Izbral je vsega
skupaj skoraj 100 prisednikov, mej njimi cvet
tačasnih francoskih bogoslovcev iu učenjakov,
kar jih je bilo sovražnih Karlu, posebno mnogo
zastopnikov slavne parižke univerze. Toda
ves tribunal bil je odvisen od Angležev poli¬
tično sovraštvo do narodne stranke, strah pred
Angleži, upanje, dobivati od Angležev mastne

127

službe, potem dragi denar, katerega so Angleži
trosili mej sodnike — to so bili faktorji, ki
so bili porok, da bode devica v istini obsojena.
Zagovornika jej nijso dali; kaj bi bil proti takim
nasprotnikom tudi koristil! Zastonj se je Johana
pogumno zagovarjala, zastonj je z nepričakovano
bistroumnostjo odgovarjala na stotine zlobnih,
sofističnih vprašanj, zastonj se je opirala na
svoje čisto neomadeževano življenje prikaznij
svetnikov nij mogla in nij hotela tajiti, obstati je
morala, da je na božje povelje storila česar
so jo dolžili sovražniki in to je bilo sodnikom
popolnem dovolj, da so jo obsodili. Z grdo
zvijačo sestavili so umetno iz odgovorov Jo¬
hane 12 člankov ter jih predložili raznim teo-
logičnim korporacijam in posameznim učenja¬
kom. Jednoglasno in v najbolj odločnih iz¬
razih so ti izrekli, da je Johana v istini de¬
lovala s pomočjo peklensko ter da je krivo-
verka in copernica.

Gotovo je bilo tedaj, da bode Johana ob¬
sojena ; toda Cauchonu nij zadostovalo, da bi
Johana storila junaško smrt mučenice. On je

128

hotel pripraviti jo do tega, da bi najpreje
sama preklicala, da bi obstala, da so bile vi¬
zije njene izmišljene in narekavane od vraga
ter jo najprej uničiti moralično in še le potem
tudi fizično. Mož je računal na slabost člo¬
veške narave in nij se motil!

24. maja 1431 zjutraj peljali so Johano
na pokopališče S. Ouenske opatije. Od vseh
stranij bila je deklica obdana od sovražnikov;
povsodi sovraštvo, srd, nikjer prijaznega očesa;
rabelj pripravljen na svojo grozovito delo*
Deklica do sedaj tako pogumna, tako neustra¬
šena jela je sedaj, v očigled strahovite osode
omahovati. Ko so jej začeli prečitavati razsodbo,
ko so jo pozivali, preklicati ali pa umreti —
vzdihnila je „ rajši preklicati nego sežgana biti! “
Se smehom obupanja na bledih licih obstala
je, da je grešila zoper boga in cerkev, da je
izmislila svoje prikazni, da je proti božjej za¬
povedi prijela za orožje in nosila moško obleko.
V znamenje pokore obljubila je nikedar več
moške obleke nositi!

129

Na to je izrekel P. Cauchon sodbo, gla¬
sečo se na ječo na čas življenja, v katerej naj
uživa le kruh bolečin in vodo žalosti.

Burno so se vzdignili Angleži; kamenje so me¬
tali na sodnijskega predsednika in njegovo oko¬
lico, besno so zahtevali naj se usmrti devica, ter
so očitavali Cauchonu, da je ogoljufal, preva-
ril angležkega kralja. Smijaje jim odgovori:
Ne bojte se, bodemo jo kmalu zopet v pest
dobili!

Po storjenej razsodbi bi se Johana morala
odpeljati v cerkveno varstvo, v kak samostan;
to so jej obljubili in posebno zarad tega je
Johana preklicala. Toda Cauchon je zapovedal
jo v prejšnjo ječo tirati. Tam so še grje ž njo
ravnali nego preje; noč in dan je bila ukle-
nena in s teško verigo na kol privezana, tako
da se skoro ganiti nij mogla. Moško obleko
morala je odložiti ter po svojej obljubi žensko
krilo obleči; to je bilo tem bolj neljubo,
ker so bili neprenehoma angležki vojaki v
njenej sobi in ker je bila v ženskej obleki
dosti manj varovana vojaške surovosti in po-

9

130

željivosti nego v moškej. Nalašč so pustili
moško obleko poleg nje, da bi jo zapeljevali,
da jo zopet obleče ter se na ta način zopet
starih grehov udeleži.

28. maja pride P. Cauchon z nekolikimi
pajdaši ter vidi devico zopet v moškej obleki.
Na njegova vprašanje odgovarja, da bode tako
dolgo moško obleko nosila, dokler jo bodo
pustili mej moškimi. Izpovedniku svojemu je
potem pravila, da so jo vojaki, ko se je vrnila
v ječo, suvali, bili, za lase ruvali ter posku=
šavali jo tudi spolno oskruniti; iz tega uzroka,
da bi bila v zadnjem oziru bolj vama, oblekla
je v novič prepovedano moško opravo.

Sodniki so jo vprašali, če so se angelci
in svetniki zopet prikazali? Johana je pritr¬
dila, rekla je odločno, da jih je videla in da
so jo kregali, zakaj je resnico zatajila, da bi si
rešila življenje. Pristavila je: rajša hočem
na enkrat konec storiti, umreti, nego dalje časa
v ječi trpinčena biti.

Dva dni pozneje se je podal menih do¬
minikanec L’advenu v ječo naše Johane, ozna-

131

nit, da je čas njenega življenja pretekel, da
se bliža ura smrti, grozne smrti na plamtečej
gromadi. Divja bolest prešinila je s prvega
deklico, lase si je pulila in glasno jokala;
„7krat raje bi bila ob glavo dajana, nego živa
sežgana. O moje deviško neomadeževano
truplo, da bode še denes uničeno in v pepel
spremenjeno!" Kmalu pa se je ohrabrila, izpo¬
vedala se menihu ter potolažena sprejela za¬
krament resnega telesa.

I črez malo ur gledalo je jasno majino solnce
— dogodbo tako tragično tako sramotilno za člo-
večanstvo, kakor jih malo nahajamo v člove-
škej zgodovini. Zopet so bili odri postavljeni
na S. Ouenskem pokopališči, jeden za višje
duhovensto, jeden za duhovne in za posvetne
sodnike. Pripeljali so jo, plakajočo Johano,
belo opravljeno; na glavo so jej dali kapo, na
katerej so bile napisane besede: „krivoverka,
odpadnica, malikovalka". Najpreje je pri-
digoval Nik. Midi; končal je svojo pridigo
z besedami: „Pojdi tja v miru, Johana,
cerkev te ne more več braniti, ter te

132

izroči posvetnej oblasti 1 '. Tedaj prečita
Pierre Cauchon končno razsodbo; nij bilo
več rešitve za Johano, želela je dobiti kak
križ v roke. Nek usmiljen Anglež impro¬
viziral ga je iz svoje palice. Johana križec po¬
ljubi, vtakne ga v nedrije. Peljali so jo na
gromado ter privezali na kol; rabelj naloži pla¬
men, toda dolgo časa je trajalo, da je plamen
do nje prišel. Naposled jo zakrije dim in žar,
slišali so jo glasno klicati, da nij krivoverka
in odpadnica, da je ravnala po božjem povelji,
dokler nij usmiljena smrt konec storila ne-
srečnej, mučenej deklici.

Odvrnimo se od prežalostne scene ter
predstavljajmo si še jedenkrat podobo Johane.

Johana imela je takrat 19 let; portreta
njenega ne poznamo. Vendar vemo iz virov
da je bila srednje postave, šibke rasti, pa ne¬
navadno močna. V navadnem smislu lepa nij
bila, pa če se je ogrevala za kako stvar, potem
je obličje njeno postalo — duhovito in intere¬
santno. Konji in bliščeče orožje so jej dopa-
dali; črez svojo jekleno opravo nosila je kratko

133

bluzo in krilo, navadno temno rudeče in zelene
barve. Izvenredno duhovitost in nadarjenost
tega dekliča razvidimo najlaglje iz tega, da
nij bila samo osobno hrabra v boji, temveč
da je imela strategičen dar ter boljše vodila
svojo francosko armado nego izkušeni stari
vojaki. Tudi preiskava v Poitiersu in proces
v Rouenu nam pričajo o genialnosti device
orleanske.

Tako se je izvršil ta politični umor, ostu¬
den sam na sebi, posebno ostuden zarad
tega, ker se je pri tej priliki kakor tolikrat zlo¬
rabila vera, zlorabilo krščanstvo; Sramota
pade na francosko duhovenstvo, katero je Jo-
hano obsodilo, sramota zadene isto tako An¬
gleže, ki so se tega duhovenstva posluževali,
če so pa oni mislili, da bodo z Johano vred
uničili tudi idejo, katero je zastopala, so so
hudo motili. Kralj sicer in dvor njegov se
niti zmenil nij za ono kmetsko deklico, katera
mu je rešila očetnjavo in na glavo posadila
francosko krono; smrt Johane bila je tem
brezsrčnežem skoro ljuba. Narod pa, kateri

134

ima navadno boljši spomin za hvaležnost nego
njegovi vladarji, cestil je Joliano kot svojo
rešiteljico, svojo prerokinjo in mučenko. Ni j
odjenjal od boja z Angleži in v malih letih
bili so le ti, kakor je to Johana še v ječi
prerokovala, izgnani in iztirani iz cele Fran¬
cije, izvzemši samo mesto Calais.

Dandenes je Jeanne d’ Are, devica or¬
leanska jedna najbolj sijajnih, najbolj čestit-
ljivih prikaznij svetovne zgodovine. Tacemu
idealnemu bitju nasproti molči tudi politična
strast ali versko protislovje, vsak kdor to do¬
bro preiskuje, bodi si klerikalec bodi si pri¬
vrženec skrajne svobodomiselna stranke, bode
z ljubeznijo, z občudovanjem in sočutjem se
zamaknil v podobo te rajske deklice. Pa ne
samo zgodovinsko, znanstveno slovstvo se
peča z Johano, tudi umetnik si jo poišče za
predmet svojega delovanja. Saj mi nij treba,
imenovati nemškega pesnika, kateri je Johano
v svojej drami tako živo naslikal, da se pre¬
lepe prikazni veseli celi omikani svet.

Tiskovni pogreški

strani 4 beri v 10. vrsti: drznost  mesto:

dolžnost.

17

»

V

77

4 „ „ 15. vrsti: kdo mesto: kdor.

6 „ „ 1. vrsti: vrh vsega mesto:

vrh vsega tega.

6 „ „ 6. vrsti: življavo  mesto:

življenje.

6 „ „ 6. vrsti: 2000000 mesto:

200000 .


NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000519943