Hudinj-ki: Težka zadeva Pomladansko jutranje sonce je sililo skoz okno na moje oči. Bili smo še v hudi ziimi, toda sonce se ne da varati, ko pride njegova doba. Skoz polpriprte trepalnice sem zrl vesele žarke, ki so obetali lepši letni čas. Ampak kljub temu nisem bedel; močno sem spal in mi ni niti padlo v možgane, da bi utegnil kmalu nastati dan in da bo treba vzdigniti glavo, pa s polnimi rokami zgrabiti za delo. Prav za prav sva spala oba, jaz in on. Namreč narod. Narod je ležal na drugi strani, blizu vrat, in brez dvoma je tam od ozkega okna vleklo po njem. Takole bi se lahko navlekel revmatizma; kajti v spanju se lahko marsikaj zgodi: razgališ se in se gotovo prehladiš; vleče po tebi od vrat, od okna, od mrzlih sten, skozi preperele in premočene blazine. Pa imaš potem pravega hudirja; bolezen zajaše viseča ramena in te stisne s koščenimi koleni za vrat, da zaripneš v obraz. Ubogi narod! Vendar — in to je tista čudežna slovenska sreča! — se vedno nekdo najde (to je dobro, da se najde), ki poskrbi zanj, za tega siromaka, in si s skrbmi stke zaslug, da je lepo. Zgodi se vedno, da se odpro ob določeni uri vrata in vstopi mož (vedno je mož), da pomore nebogljencu, ga morebiti pogrne, če se je v spanju razgalil in povzročil grdo pohuišanje, in da napravi čezenj križ. Ali bo tako tudi to pomlad obetajoče jutro? Revmatizem se je vidno selil v ubogo narodovo telo, od mrzlih sten je pihalo v razgaljeno truplo, in ni bilo čudno, da je narod včasih zakašljal, votlo in bobneče, kakor da bi se pripravljalo neurje za gorami. Negibno isva ležala oba, jaz in on, in spala naprej. Stiskal je svoj hrbet ob mene, da bi sc vsaj od te strani ogrel, in rad sem mu prepustil del toplote, del tega čudnega idealizma. Toplota je kakor idealizem, toda ni denar. Spala sva — v podzavesti pa sem čutil njegovo pričakovanje Njega, ki se je bil postavil čezenj za varuha. Vsak varuh mi je bil vedno nekaj milega in dragega. ker se mi je zdel dober človek. Poznai scm eneg-a. ki je tr.kn dolgo čuval svo- jemu varovancu mast, da si le-ta ni imel s čim zabeliti. svojega neslanega soka. In vsa ta mast se je z varovančevega telesa preselila v varuhovo telo. Kolikokrat je pozneje on, varuh, razlagal: Ne bil bi dobrotnik, če ne bi bil sam užil vse masti; kajti za nebogljenca mast ni koristna, utegnila bi škodovati njegovim jetrom — ali Bog se ga usmili! — mu pričarati žolčne napade! Resnica je ostala resnica, da je varuh dobro bitje, in da je za ubogi narod samo sreča, imeti ga, dobipotnika, nad seboj in nad svojim premrlim truplom. Ure so tekle, a spanja ni bilo konec. Telo na drugi strani je drgetalo kakor šiba nad vodo. Gotovo bo tisti nekdo vsak čas tu, pa bo storil svojo dolžnost in si s skrbmi stkal zasluge zanj. Odprla se bodo vrata in vstopil bo tolsti mož (tisti, ki je pojedel mast), mili varuh ubogega trupla, in ga bo morebiti pogrnil in napravil čezenj križ. Zgodilo se je. Za hip so se odprla \Tata in v sobo se je vsul blagodejen trak sončnih žarkov. Reakcionar ni mogel nikoli zadihati pomladi in ni slutil, kaj je prišlo ž njim. Obstal je pred posteljo. S premišljajočimi očmi je motril narod pod seboj; videl je drgetanje prezebajočega telesa, slišal sumljivo sikanje v prsih, gledal otekle sklepe revmatičnih udov. Vse to je spoznal, a ni mogel1 pomagati, zakaj tedaj — o groza No. I.! — tedaj je zagkdal telo, ki je to truplo grelo! In — o groza No. II.! — na tem telesu je bilo zapisano (oči so dobro videle), da je to telo telo nekega — brezverca! Blagor očem, ki vidijo globoko! Blagor jim, ker bodo gledale v lepoto dobrote! Toda so tudi zle oči, Te vidijo sam greh. Konec je. Te oči se nikoli ne motijo. Gorje jim, če vidijo — brezverca! Ker — postanejo zaslepIjene!... Zgodilo se je. Zaslepljenost je pobesnela, udarjala na levo in desno. opletala na vse strani s svojo zlo mislijo in besedo, z nehanjem in dejanjem. Ampak ubogo truplo poleg mrzle stene zebe. To je pač življenje, kakršno se vleče že od nekdaj pri nas doma. A ne pomaga vse skupaj nič. Pomladansko sonce sije skozi okna in veseli sončni traki obetajo lepši čas. Tudi to je neke vrste vera!