26
Družtvo sv. Mohorja.
Slavni vrednik „Slov. Prij." gosp. A. Einšpieler piše v poslednjem listu o zadevah družtva sv. Mohorja sledeče pretehtanja vredne besede, ktere tudi mi svojim bravcom na znanje damo. Naj, prebravši nasvetovane predloge, svoje misli potem razodenejo ,,S!ov. Prijatlu44 ali pa naravnost slav. družtvu. Tako-le se glasi gori omenjeni sostavek:
„Djal sem v poslednjem listu, da se našemu družtvu bliža ljuba vigred. Res, da je naše družtvo nekako spalo pozimsko; nisi slišal od njega ziniti ne besedice. To ni prav, to je smert, — zdaj se pa smehlja ljuba vigred, ki oživlja vse stvari, in bo oživila, ako Bog hoče, tudi družtvo
27
nase. Vpisanih je družnikov se čez 11 sto; takih pa, ki so letnino za leto 1858 plačali, jih je — le okoli 400; to je rakova pot! Odkod to? sem se že večkrat popraševal. Morebiti, da se je družnikom premalo dajalo na leto? Pa soštel sem vse tiskane pole in jih naštel se več kot 570, zraven se veliko napevov in podob; ne bom je daleč zabodel, ako rečem, da so v sedmih letih, to je, od leta 1852 do leta 1858 gospodi družniki dobili od drnžtva 600 tiskanih pol. Letnina znese za 7 let 21 fl, sr., toraj pride ena tiskana pola na dva krajcarja tistim gospodom, ki so plačevali za leto 3 fl. sr.; unim pa, ki so plačevali za leto 1 fl. 30 kr. sr. letnine, stoji ena pola le en krajcar. Številke toraj pričajo, da so se knjige dajale tako dober kup, kakor prodaja visoko c. kr. ministerstvo svoje šolske knjige.
Morebiti, da so pa knjige malo prida? Večidel so družniki duhovni in učitelji; tiru vsem bi pa imele prejete knjige biti zlata vredne knjige. To mora vsakdo poterditi, kdor jih je v roke vzel in prebral.
Morebiti, da jih gg. družniki niso dobivali o pravem času? Perve leta, dokler so se razpošiljale po knjigarjih, so se slišale pritožbe, odkar se pa pošiljajo po pošti, se ni pritožila živa duša. — Odkod toraj, da nase družtvo le hira in peša? Marsikaj bi mogel tukaj pregovoriti, — pa pustimo, kar je za nami, in glejmo rajše na to, kar je pred nami, in prevdarjajmo: kako bi se dalo naše družtvo na noge spraviti in krepko na nogah obderžati? Jaz povem svoje misli prav naravnost; ne gledam ne na pravo ne na levo, ampak povem, kar po svoji pameti našemu družtvu za najboljše spoznam. Prosim lepo, da tudi drugi gospodi tako delajo, da naj se zmedena štrena razmota in nova osnova osnuje, da bo nam Slovencom vse na čast in srečo I Po mojih mislih je dvoje potrebno:
a)  da  se   naše   družtvo   prestavi   na   cerkveno polje in
b)  da se napravi družbena matica.
Naše družtvo naj se prestavi na cerkveno polje; toraj je treba, da se družtvo spreoberne v bratov-šino in se mu pridobijo od sv. Očeta papeža odpustki; dalej da ga vsi premilostljivi škofi po Slovenskem: namreč preč. knezonadškof goriški, knezoškof ljubljanski, lavantinski in kerški, škof teržaško-koperški svojim vernim priporočevati blagovolijo; in slednjič, da se vsak gospod duhovnik, ki h tej bratovšini pristopi, po družbinskih postavah zaveže, vsako leto eno sveto mašo za žive in mertve družnike darovati.
Naj se napravi družtvena matica.
Letnino plačevati zabijo tudi naj pervi domorodci. To pričajo naše družtvene knjige. Toraj poskusimo tako, da zamore, kdor je volje, enkrat za vselej kaj plačati, in ostane družnik vse svoje žive dni. Morebiti da tako-le pojde: Kdor izroči našemu družtvu 100 fl. avstr. velj., postane u start ova ve c naše bratovšine, in dobiva od vsake družbinske knjige štiri iztise zastonj; kdor plača 40 fl. avstr. velj. enkrat za vselej, postane družnik perve verste, in dobiva tri iztise; kdor vloži 20 fl. avstr. velj., je družnik druge verste in dobiva dva iztisa; in kdor izroči 10 fl. avstr. velj., postane družnik tretje verste in prejme en iztis. — Kdor pa vendar le rajši letnino plačuje, naj plača vsako leto en gold. avstr. velj., in dobiva od vsake knjige po enem iztisu.
Bratovšina sv. Janeza Nepomućena na Češkem, in sv. Cirila in Metoda   na Moravskem   ste   tako osnovane, in —
v                                      v                                                                                                               '
oh srečni bratje Cehi! — kako veselo se razvijate obe bratovščini! Po 2 — 3 tavžent jih pristopa novih družnikov vsako leto!
Poskusimo tudi mi tako, učimo se od svojih slavjanskih bratov, pred vsem pa učimo se od njih složnosti, edinosti, ljubezni. Ali smo rojeni ali na Koroškem ali na Kranjskem, ali prebivamo na Goriškem ali Primorskem — vse eno. Slovenci smo,   bratje smo, ljubimo se in delajmo tudi po bra-
tovski: „Sloga jači, nesloga tlači!a 4—5 let že hira naše družtvo, še letos in — po njem je. Merliča od mertvih zbuditi pa je težava: naši bratje Slovaci na Ogerskem na-pravljajo družtvo sv. Vojteha v ravno ta namen že delj kot dve leti, pa ni od njega ne duha ne sluha. Mi ga pa že imamo, obderžimo ga pri življenji, posebno, ko nam je prisjala toliko srečna doba. Naš premilostljivi knezoškof Valentin so družtvene odbornike prav ljubeznjivo sprejeli in obljubili jim naše toliko hvalevredno, koristno in potrebno družtvo krepko podpirati. Blagovolili so prevzeti družtvene postave, pa djali so: „Pregledal bom postave in se z vami posvetoval, kako bi se dalo pomagati."
Zatoraj Slovenci! približuje se našemu družtvu boljši in prijazniši čas; nujte! Toraj zdramimo in zbudimo se. Govorimo in pišimo pogostoma od našega družtva, da se oživi in postavi prav močno in stanovitno na noge!"
Tako „Slov. Prijatel."