Alfred Mombert:  Gora Moira
(Odlomek.) Besnijo morja. Besnijo oblaki. Divje besni ves svet.
Če bi nekdo nekoč utihnil. Če bi potem še drugi utihnil. Če bi potem vsi skupaj utihnili: za dolg srčen utrip vsi utihnili —.
Če bi tedaj pričel nekdo peti, iz svoje blaženosti peti — v čisti tišini peti — peti svoj veliki spev —:
Če bi potem vsi peli:
iz enih složnih ust
vsi vsi peli:
skupaj peli svoj blaženi spev:
Tedaj bi se zgodil čudež.
Tedaj bi se obokalo novo nebo.
Tedaj bi zasijal purpurni svit na nebu
nad tišino tihih valov.
Tedaj bi spet vstala moja gora iz tihih valo
eterno božanska
v dneh moje starosti.
Tedaj bi mi padel stari pepel iz las v dneh moje starosti: Tedaj bi spet ležal na blaženi višini: prikazan smehljajočim se nebesom: srce v nebesih: v dneh moje mladosti.
*
Ampak svetovi ne bodo nikdar utihnili.
Zdaj ne bodo Vsi nikdar več utihnili.
En svet bo utihnil;
in drugi bo utihnil.
Plejada bo utihnila.
In Orion bo utihnil.
Ampak nikdar ne bodo utihnili Vsi.
Eden najde v sebi blaženost.
Enemu se rodi veliki spev.
Eden prične peti božansko.
Atair prične peti.
Ampak drugi potem ne pojejo ž njim.
Atair poje.
In Kanopus poje ž njim.
In Antares poje ž njim.
Ampak nikdar Vsi ne pojejo ž njim.
Nikdar ne pojo vsa bitja — nikdar ne pojo vsa morja — nikdar vsi oblaki — nikdar ne pojo vsi svetovi ž njim.
* *           *
Nekoč v početku pa je bila tišina.
Svečano rana mirujoča tišina.
Dolgo ni bilo nič kot tišina.
Nato se je porodil spev.
Dolgo je bil samoten en sam blažen spev.
Nato so se ustvarila nebesa: da bi ga slušala.
Zgodilo se bo v dalekih dnevih.
Tedaj bo spet vstala tišina.
Tišina sama.
In tišina se bo smehljala: kakor v početku.
Ampak meni predaleč so tisti dnevi. O, veliko predaleč, da bi jih čakal. O, svečana ranost moje mladosti! O, kesnost, brezpokojna, moje starosti!
Tako moram odtod: moram potovati in iskati.
Razglabljati in sanjati.
Iskati goro sanj.
Vrhunec: višino.
Goro vseh gora:
goro Usodo:
goro Moiro —
Star pepel v laseh:
v dneh moje starosti. —-------
(Iz nemščine preložil Fran Albrecht.)