Ogled po svetu. Kavkaz in njegovi sta novinki Cerkesi ali Adighe. Po verjetnih poročilih spisal Idrijanski. Dragi bravec! vzemi zemljovid rusovske deržave v roko, in postopaj z raanoj; popisati ti hočem pogorja, rodo-vitost zemlje, podnebje in stanovnike kavkažke. Pogorja. Od dežel izhodne strani černega morja, kjer vitežka roda Šapsuha in Adighe bivata, se vleče dolgi Kavkaz — etermeč čez dvojno morje in mejaš dveh delov sveta — vjužno-izhodnem zavitji do polotoka Apšeron, ki je imeniten za-stran večnega ognja, in se zateguje v podobi kljuna v hva-linsko ali kaspiško morje. S svojimi zravenhribi obsega Kavkaz v širokosti 30 milj. V jugu, poleg černega morja, ga veže drug oddelk hribov z Ararat-om, in v severji se pogubi v stepah južne Rusije. Od teh step bomo obernili svoj pogled na posamezne imenitne pogorja, ter pogledali k nar bližnjemu Bečav-u ali pjetigorskim hribom, prednikom pravega Kavkaza, — potem k glavarju vseh gora Elbrusu, od tod se ver-nemo na višine ob izhodnem černem morji, ostanemo en trenutek pri veliki vojaški cesti, ki pelje čez sredo veličan-8kega pogorja, in zadnjič padejo naše oči proti jugo-izhodu na hvalinško morje. Bečav (to je, 5 gora) je stara domovina Čer kes o v, ktere bomo zdaj Kabardarje imenovali. V jugo-zapadu od Georgievska, ob konstantinogorski cesti, se povzdiguje v obširni daljavi čvetero teh mejnih hribov, ki so z nekim visokim hribom „Oslovski herbet" imenovanim , tako zvezani, da je viditi kotliču podobno odpertje, iz kterega srede v višavo reži peti in naj višji hrib. Verhte gore skor neprenehoma obdajajo oblaki, in je tako male obširno-sti, da bi komaj deset ljudi ob enem prostora našlo. Od unih čveterih hribov je omeniti le Me čuke, slavite zavolj žve-plenih zvirov, ki ob njenem podnožji vrejo. Oddelki hribovja, ki Bečav-a z Elbrusom vežejo, se zategujejo med rekama Kuma in Kuban-om v jugozapadu. Elbrus, 16.000 čevljev visok, je z večnim snegom pokrit, in vsako ondaj bivajočih ljudstev ga drugač imenuje. Perzijani in Tatari mu pravijo Kaf-dagh, Rusi Šatgora, Abhasi Orfi-Itub in Cerkesi Oschga-Machua, to je, gora zveličanih. Občno ime med gorotani je Dshin-Pa-dischah (kralj duhov); zakaj po neki pripovedki so njegove pečine in brezni vhod v deželo duhov, kjer zdrave in srečne prerokinje male Azije bivajo, kterih lepota bo večno neomadeževana ostala, kakor tudi njih devištvo. Na njegovih nedohajočih višavah kraljuje od veka Simurg, stara božja ptica, z enim očesom minulost iu z drugim prihodnost pazijoča. Ako se Simurg po zraku verti, se zemlja stresa zavolj ogromnega luskanja perut, in viharji tulijo, morje kipi visoko, in budi s svojimi valovi dremajoče duhove v globočini. Včasih se slišijo z visočine modre prerokinje jok in stok, — potem omolkne po logih petje ptic; cvetlice glavice pobesijo; hudournik silno bobni, in hribi se zakrijejo v černe oblake. Večkrat pa se sliši s Sigmurgovega visokega troua petje zveličanih. Kmalo se nebo čisto zjasni, kakor zlate misli se odlikujejo sončni žarki na belih čelih gora; hruš hudournika se spremeni v prijazno mermranje, in iz cvetlic puhti oživljajoč duh. — Toliko za pokus sta- 325 rih vraž, ki se na Kavkazu vedno pomladujejo; mi pa sto-pimo iz paganskega sveta sopet na pravo zemljo. V severo-zapadni strani od Elbrusa poleg izhoda černega morja so najvišje gore: Pelav-Tepeš in Ocen v deželah Abhasanov iu Abadsenov, — Idokopas in Šap-suh v pravi Cerkesii. Južno-izhodno od Elbrusa, v deželi Osetov, zraven ge-orgijevske vojaške ceste moli v zrak 15.400 čevljev visoki Kasbek, središče velikega pogorja. Ce sledimo od severja v južno-izhodno stran čez sredo Kavkaza peljajočo vojaško cesto, dospemo k Krestovaji-gori (Kreuzberg), pokriti z večnim snegom; na njenem podnožji je pošta Kobi. Dve uri od Kobe je slavnoznani Baidar, poseden od revnihv Osetov, ki o slabem vremenu popotnikom na pomoč hite. Ce K a s b e k-a za središče vzamemo in južno-izhodnemu pogorji do polotoka Apšeron sledimo, zadenemo Bar bel o v Lesghistani; potem Schah-Dagh-a (kraljev verh ali gora) v deželi Kuba; Dost-Dagh-a (prijatelski verh) in Bab-Dagh-a (očetov verh) med Se kam i, Sirvanu in Baku, in slednjič pri hva-linskem morji 3000 čevljev visokega Besch-Parmakj-Dagh-a (peteroperstni verh ali Fiinffingerberg), tako imenovan po svoji podobi. (Dalje sledi.) 328 Ogled po svetu. v Kavkaz in njegovi stanovniki Cerkesi ali Adighe. (Palje.) Rodovitnost zemlje. Kakor je pogorje veličastno, tako imenitna je različnost rodovitosti teh dežel. Po legi in podnebji rodi zemlja obilo mnogoverstnega rastlinstva. Planine polne jelk in borov gledajo ponosno na priljudne doline; nižje prepeva v lavo-rovem gaji slavič, visoko se terta ovija okrog senčnega topola, in dolge ciprese, enake zelenim stolpom, stermijo v zrak. Mili vetriči pihlajo po krajinah, kjer v prečudni lepoti rastejo lepe cvetlice, lastne černemu primorju. Rodovitno polje, kakor deleč oči sežejo, in lepi pašniki se popotniku odgrinjajo. Tukaj je zares narava svoj blagoslov pre-bogato razpotresla, zakaj, kar le vidiš, rodi zemlja sama po sebi. — Vendar vživa človek le malo od vsega tega, kar mu narava tako obilno daruje, in mnogo mnogo let bo še minulo, preden bodo poljedelstvo in umetnije v zaželjenem miru te krajine zaljšale. Dokler bodo vojskine zastave na Kavkazu vihrale, bo vsak napredek le napredek razdiranja. Namesto pluga derdrajo kanoni čez rodovitno polje, namesto aerpa zanje kervavi meč in namesto gnoja rodoviti zemljo le človeška kri. Planine segajo na Kavkazu kakih 7400 čevljev visoko; višje naprej se zgubi germovje v pečovje. Neprederljive meje zaderžujejo Ruse v vojski, da ne morejo do ljudstev unkraj mej, ki so jim ob bitvah v veliko korist. Rusi so začeli sicer gojzde požigati, da bi jo lože naprej udarili, al pot jim je vedno s ternjem zadelana. Višine černega primorja so polne pervotnih gojzdov; različne drevesa, javori, jeseni, hrasti, orehi in divje sadne drevesa vsake baze rastejo tako visoko in široko, da se popotnik zavzame. V doljnem delu Ose to v se nahajajo hra« eti, bukve, topoli in jelše grozne visokosti. To velja tudi od dežel Kis to v. Prostori v deželah Daghestana so na vse strani z gojzdi napolnjeni; zlo stari topoli, bukve, jeseni in lipe pokrivajo višine, do kterih človek ne more, in tako dosežejo mirno svojo od narave namenjeno starost. Posebno žlahno je sadje tukaj: breskve, marelice, jabelka, hruške in višnje. Kavkaz je perva domovina terte, ki tukaj neznano debela in visoka zraste. V Tiilisu se je kazal leta 1843 grojzd 14 funtov težak. Prijetne doline Kura, Fazisa, Alazana in Jore dajejo dobro kapljico. V rusovskih deželah, med rodovitnima dolinama Še ki in Sirvan imenovanima so se poprijeli murvo- insviloreje in prideljujejo pavolo, celo cukreno terstiko so nasadili v knežii tališ ki, ki se prav dobro sponaša. Iz dežele se prodaja razun svile in pavole v druge kraje silo veliko brošča, žefrana, vina, rajža, prosa, ješprenja, turšice, žita in tobaka. Kasikumiki in stanovniki jelis-niškega kantona se pečajo z živinorejo. Podnebje. Prečudno podnebje (klima) kraljuje na Kavkazu. Ko visoko pogorje pokriva večni sneg in led in sonce le medle žarke na temena ledenikov razliva, se v nižjih dolinah od zime malo ve. Pokrajine, ki po svoji legi in milem zraku med naj lepše pozemeljske kraje spadajo, se verstijo z merz-limi kraji. Ko mraza trepetajoči popotnik čez Kres to vaj o-goro skoz visok sneg do trebuha ali še do pajzdihe gazi, cvetijo v vertih tifliških že cvetlice in mandeljni. V nizkih ravninah je poleti takošna vročina, da ljudje v hribe beže. Stanovniki višjih hribov pa, ko jih zima zapodi iz njih kolib , iščejo v nizkih ravninah za-se in za svoje cede potrebnega živeža. Veliko Tatarov privre ob zimi na stepi Upači ar in Karaj ves, kjer do poletja ostanejo. Dežele poleg morja so močvirne in ne brez nevarnih bolezin, h kterim pogostoma terdovratna merzlica pritiska. Rajškodljivši zrak se pa razširja v dolinah in stepah med Sirvanom in knežijo Ta lise m ob hvalinskem morji, kakor tudi poleg černega primorja; toda domačim ni tako škod- ljiv kot je ubogim Rusom, kterih vsako leto veliko pogine. Posadke od Redut-Kale do Anape se vsake tri leta verste. Krogle hribovcov so malo nevarne, pa se namesto njih razsajočih hudih bolezin ne manjka. Zdrave dežele so : Georgija, Kartli, Imereti, Mi n grel i j a in severni del Daghestana. Tudi na južno-zapadnem podnožji kav-kažkih predhribov ležeča Abhasia se raduje zdravega podnebja. Pa vendar v naj zdravejših deželah je prenagli prestop vročine na merzlo in narobe večkrat uzrok smertnih bolezin v rusovski posadki. Rusi imajo na Kavkažkem tri ogromne sovražnike krotiti, kterih pervi in naj nuji je podnebje, pogorje drugi, in hribovci tretji. Kolikrat vidijo oči usmiljenega popotnika trop nesrečnih, bolnih vojakov, ktere iz nezdravega podnebja v zdravejše kraje prepeljujejo, da si svoje žalostno življenje za kake leta podaljšajo. Postopajo ti reveži enaki sencam, da se ne ve, kaj da je bolj sivo in zlizano: ali njih bledi obrazi ali pa debele ogrinjala, ki habljene ude zagrinjajo. Ce semtertje naletiš na kakega zdravega mladenča, ti je gotovo, da je še le pred kratkim iz Rusije tu sem prišel, in da še ni tukaj poletja preživel; le pol leta — in njegovo lice bode bledo in oči temne kakor drugih sobratov! Otužnost spreleti človeka, kader ravno vidi dohajati nesrečne vojake, ki jih bode gotovo strupeno podnebje v kratkem požerlo. Vojak si že grobne pesmi prepeva, ker ve, da na njegovi gomili nihče žaloval ne bode. Narod. Slišali smo sedaj od pogorja, rodovitnosti zemlje in podnebja kavkaškega. Naš daljni namen pa je se ozreti še na stanovnike te dežele, to je, govoriti od pravih Cerke-sov ali drugače tudi Adighe imenovanih. Cerkesi se razlikujejo s svojim pogumnim obnašanjem, z zanimivo enaličnostjo šeg, in po lepih životih od drugih stanovnikov že imenovanih dežel; oni prekosijo vse druge sosede v hrabrosti. Etimologijo ali izvirno ime Cerkesov natanko po-zvediti je bilo dosihmal nemogoče. Kar narn dogodivščina, spričuje in kolikor deleč seže , smemo reči, da so oni bili od nekdaj lastniki teh dežel. So taisti, ki so v Carigradu znani po imenu Cikhen, Cikhi in Cekhi. Ime samo po sebi ni ondaj bivajočemu ljudstvu znano, in utegne biti novega korena. Nekteri ga razlagajo po Klaproth-u od turške besede Cerkas, in drugi po Senkovskem od novoperziške besede Serkeš (razbojnik, vodkelj). Ce se ne motimo, je bil Chalcocondvlas pervi, ki Cerkesov z gerško besedo TLaQxacroi omeni. Vera tega ljudstva kakor Abhasov, je mešanica kristi-janstva, mohamedanstva in paganstva. Keršanska vera je bila že v 5. stoletji upeljana; knezi in plemenitniki so jo spoznavali, dokler ni Saj h-Man z ur začel serca obudo-vati za turčinstvo (mohamedanstvo). Sajh-Manzura pa omenijo kavkažki letniki pervič leta 1785. Ta zviti zapeljivec, kterega imena še zdaj ljudstva med černim in hvalimskioi morjem pozabiti ne morejo, je bil — po ruskih pripovedkah — od Turčinov plačan poslanec, da je turško vero zasejal med kavkažke gorijance in podpihal pogumne stanovnike zoper kristijane Ruse. Al hrabri Rus je tega tička leta 1791, ko je terdnjavo Anapo s silo vzel, v kletko vjel io ga pustil zapreti na otoku Soloveckoj (po našem „sla-vičji otok"J, kjer je tudi žalostno poginil. (Dalje sledi.) 332 Ogled po svetu. v Kavkaz in njegovi stanovniki Cerkesi ali Adighe. (Dalje.) S Šajh-Manzur-om pa islam (mahomedanska vera) ni šel rakom žvižgat, obderžal se je dosihmal pri knezih in 333 plemenitnikih; množica ljudstva pa spoštuje svoje stare molike, kterih najimenitneji so: 1. Sible, bog groma, vojske in pravičnosti. Njega molijo vojniki pred vojsko, in mu naj lepše ovce po srečni bitki darujejo. Ako pred bojem nevihta postane, velja za dobro znamenje; drevo, ki ga je strela zadela, jim je sveto; pod njim najde hudodelnik gotovo varstvo. Tudi človeka , ki ga strela ubije, imenujejo zveličanega ter ga pokopljejo s nenavadnimi svečanostmi. 2. TI ep s, bog ognja. 3. Seozeros, bog vode in vetra, kraljuje čez morje iu oblake. Na njegovo povelje se udero lavine z ledenih verhov in studenci kipe iz srede hribov. Poljodelec prosi boga dežja, ter polije kako pijačo čez posušeno polje temu boga v dar. Nevesta prinese za ženina, žena za moža, mati za sina, ki je na morji, po kaki reki, ktera se v morje izliva, kak dar, da bi to sveto darilo došlo z valovi bogu, ki v globočini kraljuje in svojo mogočnost s tem razodeva, da da vetrovom čez morje iti, oblakom pa nad zemljo. 4. Sekutha, bog popotnikov, čuje nad popotniki, posebno takimi, ki so na božji poti; poplača gostoljubnost z blagoslovom v takih hišah, ki jo radovoljno dopernašajo. Pri dohodu in ob odhodu gosta prinese gospodar bogu popotnikov pijačo v dar. 5. Mesitha, boga mej, časte v gojzdih, kjer so tudi drugim bogovom prostori določeni, in celo hudodelnike zavarujejo, kakor nekdaj pri Gerkih in Rimljanih. Pod svetimi hrasti sede starci pri sodbi, kader se ima kaj važnega določiti; tukaj se pomenkvajo od vojske in miru; tukaj se zberajo pred vojsko itd. — Kar se vladarstva in pravic gorjancev tiče, je težko kaj gotovega povedati, ker o pomanjkanji pisanega zakonika se ravna vse po starem kopitu navadnih šeg, ktere ima vsak rod posebej za-se. Le poturčinci se nekaj po koranu vedejo; ker pa jim tudi ves ne diši, ga mešajo z vero svojih molikov. Samovladarstvo je Cerkesu to, kar psu smola. Nikakor ne morejo od tega kaj slišati, zato so pripravljeni noč in dan za svobodo kri preliti. Kader je treba kaj skleniti, se snidejo možje v pogovor, in kar se zapove , se tudi natanko spolni. Svobodni Cerkesi spadajo v tri stanove: kneze, plemenitnike in kmete. Duhovšine je malo in jo časte kot kneze in plemenitnike. Vjeti vojniki so jim sužni, ki večidel polje obdelujejo in hišo varujejo. Naj večja moč v der-žavi je volja ljudstva; knezi in plemenitniki jo le spolnujejo in so voditelji v vojski. Vsak svoboden Cerkes je rojen vojnik in ima v zborih pravico govoriti od vojske in miru. Knezi in plemenitniki so zemeljni posestniki, ki ljudstvu dele zemlje pod tem pogojem posojujejo , da jim odrajtujejo vsako leto določeno živino in kaj v živežu. Al Cerkesi kakor Abhasi niso zvedeni poljodelci in obertniki, zakaj oni ne žive, da bi delali, ampak delajo le, da imajo kaj v usta nositi. Lepe goveda in ovce so jim poglavitno bogastvo. Kmetje morajo svojim plemenitnikom tlačani biti, pa se tudi lahko odkupijo; knezi imajo celo oblast jih povzdigniti v plemenitnike. Kot naj svetejša postava velja Cerkesom kakor vsem svobodnim ljudstvom Kavkaza maščevanje. Sicer je rodbini ubitega pripušeno, se z morivcem sprijazniti brez raz-žaljenja nje časti; toda ubijavec mora kazen plačati. Ako pa morivcu obvelja, da novorojeno dete iz hiše svojega nasprotnika odnese in ga potem doma v rejo vzame, je pa vse dobro. Kader odgojenega otroka sopet očetu izroči, je pozabljeno vse sovražtvo in mir za zmiraj ustanovljen. Ako ubije kak plemenitnik nalašč ali neprevidno kmeta, mora za kazen odrajtati 9 sužnih; al maščevanja si s tem ni odkupil. Ako tihotapca pri tatvini zasačijo, mora ukradeno posestniku pri belem dnevu sam poverniti, knezu ali plemenitniku pa, kteremu je podložen, 2 vola za kazen odrajtati. To osebno povračilo ukradenega je majhna kazen, ki zamore svobod- v nega Cerkesa zadeti, pa ne zavolj tega, ker je kradel, ampak zato, da je bil tako neroden, da so ga ujeli. V Cer-kesii je tatvina kakor pri Spartancih dovoljena, toda tatu nihče viditi ne sme. Prekanjen tat se baha s srečno ukradenim blagom ravno tako prevzetno kakor s svojim pogumom in svojo junačnostjo; le takega, ki se je dal pri tatvini zasačiti, povsod zaničujejo. Cerkes svoje kolibe (koče) nikolj ne zida, ker se mu neumno dozdeva, svojo močno roko za zidovjem skrivati. Tudi se kaj radi s takimi norčujejo, ki žen ne dobe ali samci ostanejo. Ženin svojo drago šiloma odpelje, in ko je dovoljenje dobil in odrajtal predpisano doto, pride po njo z nožem v roki (to se ve, da le na videz). Ta šega se nahaja sploh pri vseh kavkažkih ljudstvih. Starost se spoštuje pri vseh stanovih in v vsaki rodbini zelo zvesto. Mlaji brat vstane, kadar stareji v izbo stopi, in molči tako dolgo, dokler se ne vpraša. Debelih ljudi možkega kot ženskega spola nič kaj ne obrajtajo; malopridni ne smejo k občnim zborom in veselicam. (Konec sledi.) Ogled po svetu. v Kavkaz in njegovi stanovniki Cerkesi ali Adighe. (Konec.) v Vede in umetnije niso med Cerkesi doma. Prebivavci Kubau-a in Daghestan-a niso imeli in nimajo svojega slovstva. Samo pesem in godba, tolažnici človeštva, še niste pobegnile pred gromom rusovskih topov. Pri priprostem narodu , kakor so Cerkesi, so pesmi predmet vse modrosti ljudstva, in spodbadek junaških početijv Ljubav do svobode in gostoljubnost ste v sercu vsakega Cerkesa globoko ukoreninjene. Da so gostoljubni , jim je na čast, in razodeva njih mirno družbenost. Vsakega popotnika, naj je reven ali bogat, nizkega ali visokega stanu, sprejmejo prijazno in ga posadijo na pervo mesto. Hišni gospodar se še le potem vsede, kadar mu gost veli. Gospodar je s svojo glavo porok , da se ptujcu vv njegovi hiši nič zalega primerilo ne bode. Kar se sme Čerkesu dalje v čast šteti je to, da svojo ženo spoštuje. Čeravno je po koranu dovoljeno več prilež-nic imeti — zakaj častitljivega imena žene take babe niso vredne — vendar Čerkes Mahomedanca v tem ne posnema. Pri ženitvah gledajo na to , da sta ženin in nevesta enakega stanu. Za doto dajejo, kar imajo: dnarja, konj, goved, ovac itd., in da dota domače lože stane, se k že-nitvi zbero gostje z mnogoverstnimi darili. Kadar je vse opravljeno , pelje ženin nevesto na svoj dom; v ta namen se pogovori s posli, da ga k nevesti spuste , ktera ga že v lepe ogrinjala zavita težko pričakuje. Kadar ženina zagleda, pa začne upiti in na pomoč klicati, ter se brani, kar se more; al zadnjič — se ve da — ženin zmaga, jo na konja posadi, in oddirja ž njo. Po gostii se prične zunaj boj, pri kterem skoraj vsak kaj odnese; če koga v tem boji ubijejo, je to slabo znamenje novozaročenima. Komaj je zatonilo sonce, se že pripravljajo na ples. Kak star pevec igra na pljunko in prepeva lepe pesmi v čast novozaročenim in nazočim gostom. Mladina obojnega spola se vstopi razločena v dve versti in začne plesati; med plesom pri vsakem skoku z rokami ploskajo in prepevajo, da se vse kadi. V hipu pa si eden mladenčev sprosi deklino, — ploskanje, godba in petje preneha, in oči vseh so obernjene le na nova plesavca. Stara navada Čerkesov je tudi, da život mladih dekli-čev med desetim in dvauajstim letom zašijejo v jelenovo kožo, ktero nosijo do tistega časa, da jo ženin prereže s svojim nožem. Pravijo, da dekleta tako povite ostanejo lepe in da se njih život lepo zraša. Domače življenje je kaj čudno. Tako, na priliko, mož svoje žene nikdar ne poljubi vpričo ptujih, in žaljivo je za moža, ako kdo po njegovi ženi in hčerah pobara. Mož se ne sme prikazativ v družbo ženskih, pa tudi ženske ne v družbo možkih. Cerkes ima neomejeno oblast čez svojo ženo in svoje otroke; sme jih po svojem sklepu soditi ali celo umoriti, in nihče mu ne reče žal-besede. Nezvestobo žen-stva kaznujejo na smert. Pa tudi ženske imajo svoje pravice. Ce kak hudodelnik na begu prileti h kaki ženi in se je dotakne, mu preganjavec ne sme nič zalega storiti. Vpričo ženstva se maševati je ojstro prepovedano. Ako v dvoboji kaka skuštrana baba in v obličji odkrita ženska vmes skoči, jenja boj hipoma. O vojski so ženske kaj serčne; može naganjajo nad sovražnika, in včasih same meč in puško v roko vzamejo. Otrok doma izrejevati ni navada, da se ne pomehkužijo. Za to si poisejo svoje odgojitelje (rednike), ki morejo biti sposobni v govorjenji, junaštvu in v orodji, in jih visoko časte. Odgojitelj odpelje otroka (fanta) večidel kmali po rojstvu, in tako vidijo starši svoje dete še le kot moža, ali 337 pa nikdar več. Precej po rojstvu leži dete 24 ur pod milim nebom. Kadar po več letih odgojitelj v boji in govorjenji izurjenega vojnika na očetov dom pripelje, je velika pojedina. Povabijo vso žlahto, odgojitelja na glas hvalijo in ga obdarujejo; kot sorodnik ostane potem pri hiši svojega učenca, ki ga bolj ljubi kot svoje lastne stariše.