mm
DECLARACIONES DEL EPISCOPADO DE ZAIRE
(DE “CRITERIO", MARZO 1975)
En este momento en que se retine la XII asamblea plenaria del episco-pado, vivimos en Zaire una situacion histtirica, de la cual algunos hechos plantean problemas a la Iglesia al cuestionar hoy su estatuto y sus posibil.ida-des de acciön en nuestra sociedad, que ponen en causa su mismo devenir y su porvenir en nuestro pais.
Habida cuenta de estos hechos, de los cuales vamos a senalar los mas importantes y mas significativos, queremos en esta declaracion:
1.	Afirmar la posiciön de la Iglesia del Zaire sobre su fe fundamental e, igualmente, sobre la naturaleza de su caricter de Iglesia particular en la comunitin con la Iglesia' cattilica universal.
2.	Exponer como la Iglesia del Zaire ve, de manera realista, las con-diciones de su contribucion a la obra del desarrollo nacional en el contexto socio-politico nuevo de nuestro pais.
3.	Finalmente, encarar las orientaciones y los medios de una pastoral nueva, que se impone en una situacion, en la cual la Iglesia sera cadai vez mas desprendida de estructuras de obras temporales, de la que ella tendria la responsabilidad en cuanto instituciön.
I. — HECHOS SIGNIFICATIVOS
En primer lugar, es necesario notar los dos principios basicos, declara-dos por la autoridad politica de nuestro pais, como debiendo, por una parte, caracterizar religiosamente la sociedad zairena y, por otra, constituir el criterio de acciön con vistas a estructurarla y darle forma. Se trata del prin-cipio de la “laicidad” del Estado zaireno proclamado en la Constituciön, y del principio denominado “del recurso a la autenticidad”..
-—El principio de la “laicidad” del Estado no plantest en si mismo ningtin problema a la Iglesia si es entendido y practicado en el sentido de la Constituciön, en la cual significa que el Estado no privilegia ninguna religiön, que no hay ninguna religiön o forma religiosa que sea impuesta a todos los ciu-dadanos en cuanto religiön de Estado. Mucho mäs, en razön de su laicidad, todo Estado debe respetar y proteger las convicciones religiosas de todos los ciudadanos.
Es lo que estipula, por lo demäs, el articulo 18 de la Constituciön nacio-nai: “En la Reptiblica no hay religiön de Estado. Toda pei’sona tiene el de-rc-cho de manifestar su religiön o sus convicciones, solo O' en comtin, tanto en ptiblico como en privado, por el culto, la ensenanza, las präcticas, el cumpli-miento de ritos y el estado de vida religiosa, bajo la reserva del orden ptiblico y de las buenas costumbres.”
La Iglesia catölica en el Zaire declara conocer y respetar la laicidad del Estado y mäs particularmente su autonomia total en la gestiön de lo temporal.
—En cuanto al principio del “recurso a la autenticidad”, no niega ni rechaza en si mismo cualquier aporte histörico del exterior, en los campos tanto cientifico, tecnico, filosöfico como religioso en cuanto contribuya po-sitivamente a la realizaciön de una sociedad armoniosa e integrada.
(Sigue.)
CERKEV OSTANE
Danes veliko pišemo in govorimo - in upravičeno, - kako se mora Cerkev v misijonskih deželah znebiti evropske kulture, da bo res pognala korenine med narodi, ki so jim krščanstvo prineslli evropski misijonarji. T° se bo prej ali slej tudi zgodilo.
Ne smemo pa misliti, da je to edini primer v zgodovini Cerkve. Kulturo, v kateri je rasla, je Cerkev ponesla v svet, ki ga je osvajala za Kristusa.
Po Evropi se je krščanstvo širilo v senci grške kulture in rimske civilizacije. Kljub temu, da se je krščanstvo tristo let bilo prav v rimskem imperiju za svoj obstoj, se je to zgodilo. Imperij je propadel, grško-rimska kultura je postala velika popisana stran svetovne zgodovine, Cerkev pa ie ostala, živela naprej in se zakoreninila v vseh narodih, ki so od vzhoda in severa in celo z juga vdirali v Evropo.
Frančišek Ksaverij se je peljal na portugalski trgovski ladji. In vsi ('poznejši misijonarji so delali v misijonih pod varstvom kolonialnih oblasti. Portugalska se prav zdaj poslavlja od svojih zadnjih kolonij, na vsem Daljnem Vzhodu, (razen malenkostnih izjem, kot je Makao) jih ni več. Misijonarji se ne vozijo več na „trgovskih ladjah“, niso več pod var-^vom nikogar. Cerkev je ostala.
Vsak nov „vdor" krščanstva je s seboj prinašal smrt. V vseh časih $o misijonarji pionirji umirali. Bili so se za način misijonskega dela, dvignili so polemike za sprejem obredov, ki so živeli v kitajski, indijski, japonski kulturi. Veliko je bilo človeškega tudi med misijonskimi delavci, veliko neuspelih poskusov, veliko polomij, a Cerkev je ostala.
Torej tudi danes ne moremo staviti bodočnosti misijonskega dela in življenja Cerkve edinole na spretnost zasajanja, prilagajanja, vraščanja. I^e gre samo za problem indizacije, afrikanizacije, japonizacije. Vse to ie potrebno, povsod mora Cerkev postati domača in čimprej se mora *nebiti podobe tujstva. A Cerkev je v svoji globini Kristus. Cerkev poganja bistvo svojega življenja v nadnaravni svet. Njena prava moč ni vidna, bljeno bivanje ne zavisi le od človeških sposobnosti, dasi jih potrebuje. Njeno odrešeniško poslanstvo ni odvisno samo od večje ali manjše spret-nosti duhovnikov ali laiških apostolov. Tisti, ki je zgodovina Cerkve in krščanstva, je Kristus-
Zato bo tudi preko vseh stisk in tudi preko uspešnih in neuspešnih Poskusov Cerkev šla v nove čase. Naša naloga je, da razumemo zname-nia časa in vložimo svoj trud in sposobnost v kar najbolj uspešno evange-liz-acijo. Pri vsem tem pa moramo imeti neomajno zaupanje, da zna Kristus Qraditi tudi z našimi polomijami.
FR S
»J» >J»	»J* »J*	*J* ♦$» »J» >J»	*X* *♦*	*♦* *♦* *J4 *♦* *t4 *♦* *♦* *♦* *♦* ♦♦♦ *♦■* *♦* *♦*	*♦* *♦* ♦J4 ♦♦'* *♦* *♦* *J* tj* »J* *♦♦ *J* ♦J4
^	l
I | I 1 Z
1
i
i
i
?
i
i
?
I
?
?
?
?
i
i
i
i
NOC V PRESTOLNICI
VLADIMIR KOS
Pesnik se šestega maja, na praznik Marije Srednice vseh Milosti, z rožnim vencem poda v njene dvore, da prosi za Japonsko.
In poln zaupanja prepeva o svoji poti od Japonske k nebeški prestolnici, in se ozira nazaj, da bi še drugi šli z njim in z japonske nočjo k Mariji Darežljivi.
Noč,
z okroglo leščerbo na roki, z vonjem svilnatih cvetov, v kolodvoru streh in reke.
Kdo
z nočjo bo potoval k otokom, kdo bo nosil njeno bol v torbici, viseči z duše?
Noč
v kimonu bledozlatih vzorcev: v dolg rokav zajmi solzo, v ogljih vek prižgi smehljaje!
Z molkom
bova šla k Mariji v goste, božje jagode nesoč, v dvor, v veselje Darežljivi.
Reka pesmi je reka Sumida, ki teče skozi japonsko prestolnico v morje. Jagode so v začetku maja še redke in zato dragocene. Japonci hodijo v goste z darovi, da izrazijo hvaležnost za prejeto ljubeznivost, ki si jo žele obenem nezmanjšano v bodočnosti. Japonskega dvora pa brez posebnega dovoljenja ni mogoče obiskati...

f
I
f
I
I
i
i
i
1
l
T
f
|
i
1
i
Tokijski cunjar
P. Gereon Goldmann je zanimiva osebnost. Njegovo misijonsko delovanje na Japonskem, katerega sliko bomo podali v KM, je že samo po sebi privlačno, poučno in vzpodbudno. Razodeva nam njegovo globoko prepričanje, da ves blagoslov človeškemu prizadevanju prihaja od Boga; da je zato veliko bolj potrebno moliti kot zbirati denar za misijone in misijonske delavce.
Do tega prepričanja ga je privedla njegova osebna skušnja. Njegov poklic je sad molitve. Stanovitnost so mu izprosile molitve gorečih duš. Iz smrtnih nevarnosti v drugi svetovni vojni, kjer je moral služiti kot nemški vojak, ter pred izvršitvijo krivične smrtne obsodbe francoskih oblasti, so ga rešili molivci, za katere ni vedel in jih ni poznal, pa so zanj molili. Tako ni čudno, da je bil neomajno prepričan o potrebnosti, vrednosti in moči molitve.
če Bog da, bomo o priložnosti objavili celotni njegov življenjepis, ki se bere kot kriminalka, čeprav slika resnično življenje.
Kljub vsem številnim oviram se je p. Gereonu končno spolnila 5flja, ki jo je dolgo nosil v sebi: da bi bil misijonar na Japonskem. ‘ Pridigi za otroke je pozneje pripovedoval, kako postaneš misijonar:
„Ko sem bil fantič star osem let, sem bil ministrant. Takrat nekoč le prišel misijonar. Pridigal je o Japonski in pripovedoval, kako dobri pobožni so japonski otroci. Po pridigi sem šel k patru v zakristijo sem mu rekel: ,Pater, z vami pojdem.“ Pogledal me je rekoč: ,Kaj? k ij si vendar še majhen.“ Pa sem mu rekel: ,Dosti velik sem že.‘ ,Ne, Za Japonsko si še premajhen.“ ,Pa vendar hočem z vami, pater.“ ,Kaj Ps tvoja mama k temu pravi?“ ,0, mama nič k temu ne pravi; saj •Pora skrbeti za toliko otrok.“ ,Pa te vendar ne morem vzeti s seboj, smem takole krasti otrok.“ “
Planil sem v jok, ker sem na vsak način hotel z njim. Pa mi je Pater dejal:
„Poslušaj, fantiček! Povedal ti bom, kako prav zanesljivo lahko Prideš na Japonsko.“
„Kako?“
„Začni moliti; vsak dan zmoli vsaj eno zdravomarijo, pa te bo ljubi “°g lepega dne popeljal na Japonsko. Mi obljubiš?“
„Seveda bom tako napravil!“ sem obljubil in začel. Večkrat sem se-veda pozabil, zato sem pa naslednji dan zmolil dve. Držal sem ta sklep, dokler nisem lepega dne - točno trideset let kasneje - zares prišel Pa Japonsko.“
P. Gereon Goldmann je na Japonsko poletel v začetku 1954. Na poletu čez Indijo in Burmo proti Bangkoku je 22. januarja navdušen opisoval to pot: „Gozd, močvirja, džungla. Ure dolgo nobenega naselja. 6000 m. visoko imaš pri vedrem vremenu pogled na reke v ogromne daljave. V svoji prostranosti grozljiva dežela. Pa prebivalci. Vsako ljudstvo je drugačno. Skoraj vsi so pogani. Ogromni templji. Tu imajo misijonarji še veliko dela! A saj zato smo tu. Upam, da bo vse dobro šlo. . . “
Na praznik spreobrnjenja sv. Pavla, 25. januarja, je prišel v Tokio: „Sneg in led pokrivata mesto; nenavaden pogled: simbol človeške duše, ki tukaj mrči še v zimi poganstva. Kako potrebno zanjo, da jo božja milost ogreje in ogenj Svetega Duha razsvetli.“
14. februarja 1954: „V šoli se pridno učimo. Jezik je neverjetno težak, težji kot vsi, ki sem se jih učil. . . Moje ležišče je azijsko: nekaj odej na tleh. Zvečer sem na smrt utrujen, ker je ves dan izpolnjen z napornim študijem, šele 45 najlažjih pisemskih znakov od nekaj ti-sočev, ki se jih moram naučiti, znam... Naša župnija ima 300.000 poganov in 100 kristjanov. Dela torej dovolj. Mnogi kristjani so neverjetno goreči. 40 jih je v naši veliki sobi (4x6), ki služi tudi za kapelo. So ljubeznivi in beraški, revni ljudje... Strašne so razlike med revnimi in bogatimi; pač posledica življenja, ki o ljubezni do bližnjega nič ne ve. Vsi, ki mislijo, da je krščanstvo v Evropi odpovedalo, bi morali biti za nekaj tednov zaprti v te bedne četrti, kjer stanujemo; potem bi se jim posvetilo, kaj je krščanstvo doseglo v nekaj sto letih.“
10. julij 1954: „Poganstvo je strašno, najhujša pa je njegova nenravnost. Mož lahko tukaj počne, kar hoče. Žene nosijo breme za vse. Vsaj vem, kakšna naloga me nekoč tukaj čaka..“
Podobne misli se berejo v vseh njegovih pismih. Po eni strani goreča želja, da bi deloval kot duhovnik, po drugi nemoč zaradi neverjetno velikih težav z jezikom.
1. septembra 1955 je bil slednjič nekako pripravljen. Prevzel je edino katoliško župnijo v Tokiu, Itabeši. Ustanovili so jo 1953, frančiškani nemške redovne province s sedežem v Fuldi. Imela je hišico in. vrt. V nadstropju so bile tri majhne sobe. Nek osiveli misijonar je nekoč dejal: „Pazite, pater, da tu ne kolcnete, sicer bo v celi hiši potres.“
Itabaši je ubožno predmestje. Tu živi na tisoče ljudi iz rok v usta. Njihov suženjski delavnik ne pozna nobene nedelje. Ničesar ne vedo o Bogu. Kako se jim približati?
K temu nekaj vrstic iz knjige „Opazil sem“, ki je poročilo o svetovnem potovanju Franca Gypkensa 1. 1957: „... Začeti še enkrat kot zrel mož - to spravi skupaj le malokdo. Z neverjetno trdo in vztrajno vajo je p. Gereon uspel v dveh letih spretno govoriti japonsko, kar se večina skoraj nikoli dobro ne nauči. Ure in ure je lahko nepremično čepel na petah, kot delajo budistični menihi; ali pa je znal jest' gnilo ribo, ne da bi se mu obračalo. Praktična priprava za župnikovanje v Tokiu .. .
V letih racioniranja živil se je sprijaznil s prodajalci riža in rib. Pokazal jim je križ in svetniške slike in vpraševal: „Ste kje kaj podobnega videli?“ Tako je prišel na sled kristjanom. Ob petih zjutraj do desetih zvečer je stal z drugimi na postajah in zbiral miloščino za m.estni protituberkulozni sklad. Tako je dobil 38 novih katehumenov. . .
Ta župnik živi kot najrevnejši Japonec. Dolge mesce ni videl koščka roesa, ne kave, ne cigaret. Zjutraj ob petih začne svoj delovni dan. Po sedmih obiskuje zatohle bolniške sobe. Potem doma mašuje. Nato Pretolče 30 do 50 kilometrov s kolesom po družinskih obiskih. Kratek opoldanski odmor, pa spet do enajstih zvečer nenehno delo. Pouk krščanskih in poganskih otrok; pouk posameznih priglašencev za krst, sirot in delavcev, delavk po trgovinah in zdravnikov, študentov. . . Ob nedeljah kar pet božjih služb. . .
Tu je spet nekaj kot v pracerkvi. Tu je živa celica, ki je zrasla v velik organizem. Njena moč je trenutno vsa v tem skromnem možu v ponošeni obleki. . . Kako majhni smo siti Evropejci, ki govorimo o apostolatu in mislimo na zabavo; ki govorimo o delu in živimo tako lagodno; ki se imenujemo kristjani in ne govorimo za Kristusa. Sem bi morali, da bi v enem samem resničnem kristjanu odkrili Kristusa.“
Ameriški očividec je poročal: „Vzemite nekaj japonskih vozičkov s posebno visokimi stranicami, zberite še nekaj krepkih pomagačev, zbirajte, pa naj bo tajiunski dež ali žgoča vročina( teden za tednom po hišah odpadke, pa vozičke polne cunj, papirja, konzervnih škatelj, steklenic itd.; previdno peljite kot dragocen tovor po mestu dol do proslule Vasi cunjarjev (Ragpeiker Village) in prodajte svoj tovor za dober Ven. Nabrali boste precej denarja, da boste lahko pomagali množici revežev. Morda si boste čez čas lahko prihranili denar tudi za pozidavo cerkve. In prav to se je tu zgodilo. Cerkev je dograjena. Kdor ne verjame, naj se pelje tri in pol postaje južno od Grand Hegths proti Itabaši Ku, Sawai čo 8 in naj tu zavije na desno. Tam stoji tisti dokaz -katoliška cerkev sv. Elizabete.
P. Gereon Goldmann je cunjar posebnega kova. Pokril je stroške za pozidavo cerkve, zraven pa vzdržuje še 12 japonskih deklet in fantov, da lahko hodijo na tokijsko univerzo. Za te nadaljence med najrevnejšimi je priklical v življenje posebno „cunjarsko študijsko štipendijo“. V hribih blizu lepega kraja Karuizawa pa je še druga ustanova tega nesebičnega duhovnika: zavetišče za vdove in sirote iz njegove župnije ~ to je prvi Dom za oddih mater in otrok na Japonskem. Ti izčrpani ljudje se tu dostikrat prvič v življenju v vročem poletju vsaj za silo odpočijejo. Zemljo, kjer stoji zavetišče, je proti vsakemu pričakovanju Poklonil bogat Japonec, nekristjan.
Njegova „cunjarska“ cerkev je bila zamišljena in grajena še preden je kdorkoli, tudi on sam, količkaj slutil, odkod bo dobil denar, Ko je bila gradnja septembra 1957 skončana, Goldmannov predstojnik še vedno ni mogel verjeti, da cerkev res stoji. Prišel je iz Hokkaido (26 Ur vožnje), da bi jo videl na lastne oči. Prej je bil namreč dejal, da le to nemogoče. . . da je sen fantasta!
Ta frančiškanski pater nima miru. Vse priprave sam izpelje v svoji sobici v hišici zraven cerkve. Prostori so navadno polni otrok, ki spe ali se igrajo. Zraven dnevnih hišnih obiskov (peš ali na kolesu) se pripravlja na pridigo, vodi pouk v nedeljski šoli, spoveduje in ima redno ure svetega pisma in katekizma, večkrat tja do polnoči. Danes je njegovih h krščanstvu spreobrnjenih že kakšnih 500. Opazovati je treba le njihove obraze med službo božjo, pa boš videl, kako resno jemljejo vero.
Zbiranje odpakdov je s pomočjo amerikih družin, ki stanujejo v naseljih Grand Heights in bližnjem Mutsumi, dobilo širšo osnovo. Odkrito povedano: njegovi japonski tovariši cunjarji so bili proti temu vdoru v njihov teritorij; a goreči duhovnik je bolj in bolj pridobival na ugledu med njimi, bolj bolj so ga občudovali: saj je ves izkupiček šel v prid drugim, ne zanj.
Ljudje so dobri do nas! pravi. Nujno moramo pozidati še eno cerkev. . . Da nas prehiti v začudenju, brž doda: Prav res. Zgodilo se bo še enkrat. Boste videli.“ (M. Sgt. De Baun, 1958)
Takšna so poročila očividcev, ki pa vse to delo le delno osvetle. Pač pa dajo slutiti, kakšne naloge si je zastavil ta misijonar in kako skuša reševati probleme, ki se mu stavljajo na pot.
P. Gereon se večkrat nenavadno hitro odloči. Brž ko je spoznal nujnost in važnost kakšne naloge, ne čaka dolgo, marveč se loti vseh možnosti, naj se zde še tako absurdne; da le problem reši. A naj se tudi zdi, da je za odločitve bistvene važnosti vesela pripravljenost, je še odločilnejša stanovitnost, pa vztrajnost. Nič mu ne vzame poguma; vzdrži, ne da bi se menil zase. Kar sledi, to dobro dokaže.
Sledi..
ŠE ENKRAT CVETIJO AZELIJE V ÜNZEN.
Vladimir Kos, Japonska
Se enkrat cvetijo azelije v Unzen, čeprav je zdaj severni veter na lovu in javorji nič več v večer ne gorijo.
Na morju so biseri padli na dno.
Azelije z drobnim japonskim smehljajem.
Ni prst prepojena s polomom mučencev?
Se javorje zebe na vrhu narave: čez vrelce stegujejo stare roke.
Bo kmalu privedel snežinke si veter?
Ker smreke božične ne znajo plesati!
Mariji rodil se je Sinček nebeški!
Mučenci so šli mu za nas darovat.
Clnzen: poldrugo uro od Nagasaki, v višini 700 m, na polotoku Šimabara, s številnimi žveplenimi vrelci, kjer so mučili stotine japonskih kristjanov v dobi Tokugäva v 17. stoletju. Le nekaj jih je zaradi silnih bolečin odpadlo. Decembra pokrije te hribe sneg.
POLOŽAJ CERKVE NA TAJSKEM
s. KSAVERIJA PIRC OSU, Tajska
Katoliška Cerkev je na Tajskem izvršila obsežen socialno verski oris 1972-1974. Iz osmih knjig tega pregleda povzemam nekaj točk.
Glavni namen tega pregleda: 1. stanje katoličanov na Tajskem; 2. razlika med potrebami in željami; 3. kakšno sliko projecira katoliška Cerkev v tej budistični deželi.
Katoličanov je 152.112, se pravi nekaj čez en odstotek prebivalcev.
Katoliških duhovnikov (tajskih in inozemskih) je 299.
Redovnic (domačink in inozemskih) je 1125.
Pole z vprašanji so bile poslane: duhovnikom (250); redovnicam (450); semeniščnikom (90); visokošolcem (325).
Po intervjuju je bilo zaslišanih 1000 katoličanov, polovica moških in polovica ženskih, raznih starosti. Prav tako je po intervjuju izreklo svoje mnenje: 2000 budistov: staršev učencev katoliških šol, bivših učencev, takšnih, ki so v katoliških šolah zaposleni; tudi 100 boncev, ki žive v krajih, kjer je več katoličanov.
Vprašalne pole so poslali tudi 1375 protestantom Kristusove Cerkve, od teh: 85 pastorjem, 80 bogoslovcem in 1190 laikom.
Zanimivo, kaj mislijo budisti, zlasti bonci o katoliški Cerkvi.
Leta 1974 je bilo na Tajskem 194.561 boncev. Za oris je bilo izbranih 100 boncev, katerim so poslali pole z vprašanji. 33 boncev je bilo izbranih za osebni intervju. Bili so iz 27 samostanov v bližini tajskih mest z večjim številom katoličanov in dobro znanimi šolami in zavodi.
82 odstotkov jih je izreklo mnenje, da katoliški duhovniki delajo vtis, da so srečni v svojem nepreklicnem posvečenju Bogu. To je občudovanja vredno za bonce, ki lahko izstopijo iz samostana, kadar hočejo.
Bonci pravijo, da so katoliški duhovniki vestni v svoji službi in lahko dostopni do ubogih in potrebnih, a da je njihov standard življenja mnogo višji od boncev. Saj imajo katoliški duhovniki zapestne ure in vodijo svoje avtomobile. Med katoliškimi duhovniki pa misijonarji tujih narodnosti bolje opravljajo svoje poslanstvo, kot pa Tajci. Pač zato, ker bolje poznajo svojo vero, ki je z Zapada.
Vsi enoglasno trdijo, da morajo katoliški duhovniki in redovnice nositi redovno obleko, ker to dviga k duhovnosti vse, ki jih srečavajo.
Bonci poznajo in občudujejo katoliško vero zlasti po njenih ustanovah, šolah in bolnišnicah, pa tudi po liturgiji, ki se jim zdi, da čudovito združuje vernike z duhovnikom. Vendar pa čutijo, da je vsa ta duhovnost tuja tajski miselnosti, ki je že nad 200 let prežeta z budiz-
mom. (V tej točki skušajo katoliški duhovniki nadaljevati svoj študij prilagajanja.)
Kar se tiče katoliških šol, pa menijo bonci, da je njihov glavni smoter spreobračanje h katoliški veri, medtem ko je mnenje drugih 1000 budistov, da je glavni namen šol izobrazba brez razlike vere in narodnosti.
Ta pregled je kaj važen za nas misijonarje. Mnogo točk naše misijonske dejavnosti potrebuje pre-osnove. A težko je vedeti, kaj je najboljše za naš čas, ki je tako različen od včerajšnjega. Ljubi Bog se mora zadovoljiti z našo dobro voljo.
Zanju ni rasne razlike. . .
PAPUANSKA NOVA GVINEJA
„Jaz živim 10.000 let“ je naslov avtobiografske knjige, ki jo je napisal papuanski' politik Kiki, ki je član znamenitega papuanskega rodu Kukuhuku. Rod je znan po krvoločnosti, saj se je na Novi Gvineji najdlje ohranilo ljudožerstvo.
Naslov knjige je značilen. Nova država, ki se je osamosvojila od Avstralije 1. decembra 1973, hoče bodočnost graditi na tradiciji. Tako tudi eden obeh sedanjih vodilnih papuanskih politikov prav trdi, da živi iz prejšnjih rodov deset tisoč let nazaj. Sam ni kristjan: žena pa je katoličanka. Drugi voditelj Mihael Somare pa je po krstu sicer katoličan, Pa se ima za „odpadlega“; a misijonskemu delu ne nasprotuje. Izjavil je: „Misijonarji so veliko storili za nas. A morali se bodo prilagoditi novim razmeram.“ V govorih ponovno naglaša, d'a je treba čimhitreje vzgajati doma'čo duhovščino, ki naj prevzame vodstvo mlade papuanske Cerkve. Podobno se je izjavil Kiki,, ki ni kristjan: „Kljub napakam, ki so jih gotovo tudi misijonarji napravili, je treba priznati njihovo delo v celoti. Prinesli so nam znanost in napredek, česar trgovci zlepa niso storili’.“
Težko je prerokovati, kako se bo razvijala nova država. Še manj, kako bo v novi državi s Cerkvijo. Oba omenjena poltika sta optimista. Mnogi pa se boje, da bo kot v Kongu prišlo do boja med posameznimi rodovi. Tudi to je papuanska tradicija...
Delo Cerkve sloni na evropskih misijonarjih. Papuanci imajo le dva škofa in v 15 škofijah le 20 svojih duhovnikov. Ostalih 500 misijonarjev naloga je še vedno saditi in gojiti mlado Cerkev,, ki še daleč ni sposobna lastnega življenja. Nič čudnega, če imajo misijonarji’ za tno najbolj važnih nalog: vzgojo domačih duhovnikov. V velikem semenišču v prestolnici Port Moresby je 80 bogoslovcev, v malih semeniščih Pa 200 dijakov. Pot do samostojne domače hierarhije pa je med Papuanci še dolga..
Problem je še bolj važen, ker je med Papuanci že blizu 700 tisoč katoličanov, se pravi: 'četrtina vsega prebivalstva. Zato veliko dela pade katehistom na rame: ti so pogosto prvi učitelji, posebno v osamljenih hribovskih predelih. Razumljivo zato, da je med Papuani že posvečenih nekaj poročenih diakonov, ki zdaj vodijo župnije. Ker so Papuanci še prežeti s češčenjem prednikov in duhov, bo misijonarjenje med njimi težko in dolgotrajno. Število krščenih še ne pomeni, da je misijonski
problem rešen. Kristjanov je v celoti 64 odstotkov,, ker je protestantov blizu 1 milijon (38 odstotkov). A Papuanu je krščanski misterij težko umljiv. Ista nevarnost kot v Afriki: če ne bo dosti duhovnikov, dobrih katehi'stov ali diakonov, se utegne zgoditi, da se bodo med posameznimi rodovi pojavile krščanske ločine, ki bodo propagirale vero več ali manj pomešano s češ'čenjem prednikov in duhov.
Posebej pa mora Cerkev računati z množico teh rodov, ki se med seboj ločijo ne samo po jeziku, marveč tudi po stoletnem sovraštvu. Kako prepojiti s krščansko ljubeznijo in strniti v eno občestvo 750 rodov,, ki so stoletja živeli v kameni dobi, ločeni drug od drugega, ali pa v sovraštvu med seboj ? Do našega stoletja so se pobijali in jedli sovražnikovo meso; imeli1 so svojo „moralo“, svojo vero, svoje strahove... Zdaj naj vsi ti rodovi, ki se niti jezikovno niti po srcu ne razumejo, postanejo eno... To ni le političen problem nove države; je še vse bolj misijonski, krščanski problem. Do zdaj niti šola, niti oznanjanje krščanskega nauka nista prinesla sadu. Zato je tudi vpraašnje katehumenata ravno med
Papuani morda najtežje. Kdaj lahko krstiš človeka, ki je še ves ujet v tradicijo, ki je daleč od evangelija?
Nova papuanska država je tipičen primer,, kako statistični podatki ne razkrijejo;, kako daleč je seglo misijonarjevo delo. Čeprav so med Papuani prepričani verniki, ki vzdrže kljub posmehu poganskih rojakov, Je vendarle pred misijonarjem težko vprašanje: samostojna papuanska Cerkev. In ob vsem je na misijonarjevih namenih še vedno najbolj primitivno socialno delo: gradnja cest, šol, bolnišnic. Občudovanja vredno Je, kaj vse so že storili pionirji papuanskega misijona. Desetletja dolgo so bili v nevarnosti pred1 'kanibali. Z nadčloveškim pogumom so vdirali Na visoke planote in odkrivali nove rodove, ki belega tujca še nikoli fiiso videli. Lasje se ti ježe, ko prebiraš doživetja, ki so jih misijonarji popisali komaj pred nekaj deset leti.
Danes teh nevarnosti ni več. A delo je skoraj isto, pomnoženo z novimi nalogami in zahtevami.
Na zborovanju v Avstraliji so papuanski misijonarji izdelali na-^rt. V vsakem kraju naj bi organizirali evharistično skupnost. Med' to krščansko skupino mora biti nujno stalen katehist. Počasi naj bi ta prevzel ne le odgovornost za pouk, vodstvo liturgije božje besede, ampak tudi za delitev svetega obhajila. Ti vodje malih 'krajevnih skupin, ki jih ttiisijcnar le poredkoma lahko obišče, naj bi bili po primerni pripravi Posvečeni v duhovnike. Morda prehiter postopek; a misijonarji vidijo rešitev samo v teh krajevnih skupnostih, ki naj so zadosti trdno evharistično vzgojene. Ko bo med njimi papuanski duhovnik, se bo evropski niisijonar umaknil in gradil nove skupnosti ter jih počasi prepuščal domačinom.. Ni' dvoma, da so to tvegani načrti in bodo marsikje vodili v razočaranje. A misijonarji so pred to nalogo in rešiti jo je treba, četudi drzno in po krajši poti kot drugje.
Država je zdaj samostojna. Zato je treba čimprej osamosvojiti tudi Cerkev. S tem pa ni rečeno, da tujih misijonarjev v bodoče Papuanl fie bodo več potrebovali1. Gre le za. preobrat. Do zdaj so bili tuji misijonarji vse: vodje Cerkve,, prve omike, materialnega razvoja. Poslej bodo v marsičem morali v ozadje in prepustiti vodstvo domačim rokam, da bodb mladi Cerkvi dali pristen papuanski obraz. Tuji misijonarji bodo, bot se dogaja že tudi drugje, postali sodelavci in pomočniki dotlej, dokler se papuanska Cerkev ne usposobi docela za lastno življenje.
FS
SLAVE NAJ TE VSI NARODI, SLAVE NAJ TE VSA LJUDSTVA!
NA DOLGI IN STARI JAPONSKI OBALI
VLADIMIR KOS
(Za Binkoiti misijonov in vsega sveta, in torej za Nov Začetek.)
Strašno banalno
se včasih veter naslanja
na palme besed,
palme pa z južnim smehljajem
k valovom visijo.
Ribam čeljusti se bliskajo in tipalkam globin čeri.
Toda morje je le slutnja, le biser iz bede.
Z dolge obale še dalje, dalje, še dalje v modrost hrepenim-Tam za obzorjem nekje so skrivnostni otoki, tam so življenja oranže, tam z otočani se smeje Bog.
Tam iz vseh naših umiranj zasluge dehtijo.
Najbrž sploh ni
ne vsakdanjosti ne oblakov brez solz neba. Mesto z nasipom v morje na svetlobi utripa.
Dva tisoč let že drhti nad algami Nove Stvaritve Dih.
Mi pa se z želvami stiskamo k skalni obali.
4 <• 44 4 4 44 44 44
44
44
O
«I*

BEDA
Smrt bivše misijonarke — Že zadnjič v Misijonskem opazovalcu omenjena slovenska redovnica s. Justina Hrovatin iz Lurda nam je v pismu 20. marca sporočila tole o smrti bivše misijonarke s. Herminije Gardina iz družbe Pomočnic vernih duš, ki je delovala v Afriki:
„Te dni smo' prejeli pismo, da je s. Herminija končala svoje zemsko trpljenje in šla prepevat večno Aleluja. Imela je 65 let; v našem redu pa je bila že 42 let. Skupaj sva opravili noviciat v Versaillesu pri Parizu, po prvih obljubah leta 1936 so jo poslali v Belgijo, odtam pa v afriške misijone.“ Zdaj bo misijonarila iz nebes. Naj počiva v miru!
Iz Koroške se nam je sredi marca oglasil misijonar Pavel Bernik SDB, ki misijonari v Indiji:
„Potujem tod okrog po slovenskih farah in zavodih in predavam o misijonih. Zanimanje za misijone je tu veliko, doli v Sloveniji prav tako. Tam sem bil že poldrug mesec in se bom še vrnil, da se odzovem povabilom iz vseh krajev Gorenjske, Dolenjske, Prekmurja, Notranjske, štajerske in Primorske. Prisostvoval sem misijonski seji, ki se je vršila na bogoslovni fakulteti pod vodstvom prelata dr. Fajdige. Medškofijski odbor za misijone je lepo osnovan; v njem so zastopani tudi vsi redovi oziroma kongregacije, ki imajo kaj ljudi v misijonih.“ Pripominjamo: danes je med rojaki v domovini veliko laže pospeševati zanimanje za misijone, kajti misijonski svet s svojo problematiko je takorekoč neprestano navzoč med ljudmi po misijonarjih, ki prihajajo na obisk z domovino. Tu ne zamude priložnosti, da lahko govore o svojem misijonu in o misijonstvu sploh. Včasih smo komaj vsakih deset let ali več doživeli kak obisk misijonarja, misijonarke iz misijonov. Moderni čas je torej v tem pogledu zelo olajšal širjenje misijonske misli in zavzetosti, hvala Bogu!
Iz Evrope se je oglasil tudi jezuitski brat Franc Pregelj, ki misijonari v južnoafriški državi Rodeziji. Pisal je sredi marca iz Anglije, odkjer je kot begunec po vojni odšel v misijone. Sporoča, da bo v Angliji ostal nekaj mesecev po volji predstojnikov, da si pomiri živce in pozabi na hišni pripor, ki mu ga je naložila v Afriki rodezijska vlada, ker je branil pravice črncev, kot je o tem naš list že poročal. Priložnost počitnic porablja tudi za strokovno študijsko poglobitev, da bo po vrnitvi lahko še uspešneje sodeloval na misijonski šoli, kjer dela,
V skrbeh smo za edinega v Vietnamu delujočega slovenskega misijonarja Andreja Majcna SDB, ker komunisti bolj in bolj prodirajo proti Saigonu. So že prišli do njegovega misijona? Kaj bo storil misijonar, ki se je moral umakniti pred komunisti že s Kitajske in je kasneje v Vietnamu iz okolice Hanoja s številnimi gojenci odšel na jug, ko je bil Vietnam razpolovljen, že drugič begunec pred rdečo tiranijo? Se bo tudi v tretje umaknil in kam? Časopisi poročajo, da namerjajo misijonarji ponajveč ostati med ljudmi tudi v novem režimu. Kajpada bodo mnogi morali z begunci, med katerimi je veliko katoličanov. Upamo, da bomo v prihodnji številki že kaj več lahko poročali o misijonarju Majcnu in kako mu gre.
V Baragovem misijonišču v Lanusu pri Buenos Airesu se nam leto obeta veliko misijonskih doživetij: nova maša sobrata Petra Opeke, ki je bil že dve leti kot bogoslovec na Madagaskarju: po novi maši bo šel spet na Madagaskar v misijone. Na Madagaskar bo odšel tudi lazarist Rado Sušnik, iz Slovenske vasi; ta je zadnje leto- pastiroval v Sloveniji, kjer je doštudiral in bil posvečen. Oba sta1 bila gojenca Misijonskega zavoda Baragovega misi-jonišča.
Kaže, da misijonskih sadov te ustanove še ne bo tako hitro konec. Trije absolventi naše tukajšnje srednje šole, tudi gojenci Misijonskega zavoda še pred nadalnjim študijem namerjajo za tri leta na Madagaskar, v pomoč misijonarjem, tudi s tehniškimi veščinami, ki jih mimogrede študirajo.
Nekaj neverjetnega je, kako se je tako imenovani slovenski misijon na Madagaskarju „prijel“. Kdo bi mislil pred sedmimi leti, ko je iz Baragovega misijonišča izšel prvi misijonar tega novega podviga Franci Buh CM, da bo zdaj kmalu na delu na otoku že dvajset slovenskih misijonarjev in misijonark: lazaristov, škofijskih duhovnikov iz vseh treh slovenskih škofij, usmiljenk in laiških moči. Očiten božji blagoslov!
Tudi misijonski sodelavci v zaledju včasih kar nehote pomagajo misijonski stvari v naši skupnosti, kot na primer dva glavna misijonska delavca v Argentini Marjan Lobodu in Lojze Rezelj, ki sta marca prevzela visoke položaje v tukajšnji slovenski skupnosti: prvi je bil izvoljen za predsednika osrednjega slovenskega društva Zedinjena Slovenija, v Buenos Airesu, drugi pa je kulturni referent v društvu. Misijonska akcija jima čestita ter želi uspešno delovanje v prid tukajšnjemu slovenstvu, obenem pa ju prosi, da kljub novim nalogam ostaneta zvesta misijonstvu.
Ta prošnja je še posebej utemeljena, kajti v Argentini smo pred srebrnim jubilejem misijonskih tombol: prihodnja bo že petindvajseta. Na to spominjamo ne le glavna sodelavca dosedanjih misijonskih tombol, ampak tudi druge misijonske garače, pa zlasti vse dosedanje udeležence in dobrotnike, med temi posebno slovenske misijonarje.
Vsem naročnikom:
Če kdo želi prejemati naš list z letalsko pošto, mora k naročnini pridati še en dolar.
Če je dosmrtni naročnik, ki je že enkrat za vselej plačal navadno pošiljanje lista, pa ga zdaj želi prejemati z letalsko pošto, mora za vsako leto takega dostavljanja doplačati 1 dolar; če želi dosmrtno letalsko dostavljanje, naj k dosmrtni naročnini doplača z 20 dolarji dosmrtno dostavljanje.
Uprava lista.
IZ MISIJONSKEGA ZALEDJA
S POT!: V DOMOVINO PO 45 LETIH Popotni spomini o. Stanka Poderžaja DJ.
Kaj naj povem o dvomesečnem bivanju v rodni Ljubljani in drugod, kamor me je zaneslo tiste dni ? Nikamor se nisem silil, nikomur ponujal. Pridigovanje sem v načelu odklanjal. Dialog, pogovor z duhovniki v cerkvi sem rad sprejel. Čez vse rad sem se odzval vabilom za skioptična predavanja. Niti enega nisem odklonil, razen onega v Celju; zavzel se je zanj laik; a nisem mogel sprejeti; prepozno je bilo tik pred odhodom v Indijo. Razen v jezuitsko faro v Mariboru, nisem bil povabljen (izvzamem Celje) ne na Štajerskem, ne na Kranjskem (Gorenjsko izvzamem). Predaval sem pri šentpetru v Ljubljani. Dialog.iral sem in diapozitive pokazal na duhovniškem misijonskem dnevu v ljubljanskem Alojzijevišču. Udeležil sem se blagoslova zambijskega zvona na Brezjah; odkritja plošče ameriškemu škofu, Baragovemu nesledniku, Janezu Vrtinu v belokranjskih Duplicah; somaševal sem in nagovoril bogoslovce v Ljubljani. Povabile so me Dravlje, Črnuče, domžalska Goričica (rojstna fara moje matere), Kamnik, obe fari v Kranju, dekanijska in ona na Primskovem; Horjul, Borovnica in Koroška Bela. Župnik v Dovju me je povabil na desetdnevne počitnice, pa povabila zaradi pomanjkanja časa nisem mogel sprejeti. Enako sem odklonil dr. Marjanu Doklerju, bivšemu sokongreganistu, v Špitalič. V Mariboru sem razen dialoga in skioptične-ga predavanja pri sv. Magdaleni govoril in kazal diapozitive tudi v jezuitskem pripravljalnem semenišču.
Mnogo poznanih — sorodnikov in drugih — sem obiskal. G. Darku Slap-šaku na Primskovem sem nesel slončka iz sandalovega lesa, dar prvotno namenjen njegovemu, za misijon toliko let zavzetemu bratu g. Julčetu v Clevelandu, ki ga je ta potem poslal bratu. V Rožni dolini sem poiskal mamo kitajske misijonarke s. Frančiške Novak. V novem mestu sodnika Albina Vidmarja, brata našega misijonarja Poldeta Vidmarja; v Strugah sestro Avksilijo, rodno sestro pokojnega misijonskega brata Franceta Drobniča. Na Viču in na Vrhniki sorodnike o. Jožeta Cukaleta. V Sodražici sem pozdravil dolgoletno ameriško misijonsko sotrudnico gdč. Marijo Hudolin; v Srednjih Bitnjah pri Kranju pa gdč. Pavlo Ziherl. Gdč. Boženi Pogačnik na ljubljanskem „Škofovem“ sem izročil pozdrave njenih sestra Lije in Sonje iz ZDA. Obiskal sem oo. lazariste, se oglasil na frančiškanski porti in na Rakovniku.
Nečak me je s svojo družino peljal v Postonjsko jamo in v Predjamski grad (blaženega spomina iz let otroškega branja), nečakinja pa na Žale, kjer sem — in še večkrat pozneje — pomolil na grobu staršev. Pomudil sem se ob mavzoleju nadškofa Jegliča (pri vratih Unionske dvorane me je nagovoril s „tegale pa poznam, tegale pa poznam...“) in nadškofa Vovka (ob odhodu v Indijo je kot župnik v Tržiču obljubil, da „bomo tudi mi plačali par kilometrov vožnje v Indijo“). Nekajkrat sem se še sprehodil ob grobovih jezuitskih sobratov (vse sem osebno poznal) in škofijskih duhovni-
kov (kot ministrant in jezuitski „hišni muc“ sem večino od blizu ali od daleč kolikor toliko poznal). V imenu sobratov misijonarjev sem pomolil na Srobu misijonarja o. Lojzeta Demšarja, ki je iz Indije prišel v Slovenijo — Umret.
Seveda sem se poklonil nadškofu dr. Pogačniku. Ko sem odhajal kot Odad misijonar v Indijo, je bil ob dekanu Škerbcu kranjski kaplan. On je takrat vse uredil za moje misijonsko predavanje. Obiskal sem kar dostikrat Prelata dr. Vilka Fajdigo. Kot voditelj Duhovniške misijonske zveze in mi-Sljonstva v ljubljanski nadškofiji sploh se je ves čas mojega bivanja živo zanimal za vse, kar bi moglo pospešiti zavzetost za misijone in misijonarje. Istega leta 1922 sva maturirala, on na šentviški, jaz na tedaj še klasični poljanski gimnaziji. Tudi na abiturientsko potovanje v Srbijo sva šla skupaj, čeprav se takrat osebno nisva poznala.
Šentpeterski župnik kanonik Golob me je peljal na Koroško. Nenadkri-Ijivi misijonski predavatelj g. Vinko Zaletel me je svoj čas v Indiji obiskal. Kako bi ga jaz tako od blizu ne šel obiskat? Samo čez Karavanke je bilo treba! Toplo je bilo v župnišču ob obilnem, tečnem kosilu. Toplo tudi v žepu. Gospod Vinko je radodaren gospod. Bog mu povrni! Še Mohorjevo v Celovcu smo si ogledali: prof. dr. Polanc je takoj ponudil pomoč. Čez Ljubelj smo spet zdrknili v ljubljansko kotlino.
Župniku Golobu se imam zahvaliti tudi za krožni obisk istrskih krajev. Koper (kjer sem, pri Ognjišču dialogiral z urednikom dr. Boletom), Izola, Piran, Portorož, Poreč, Pulj, Lovrana, Opatija (kjer sem obiskal nekaj znanih jezuitskih sobratov v njihovi rezidenci), Reka (kamor kot študent nisem mogel, ker je takrat tam sedel D’Annunzioj in še skok na Sušak.
V Zagrebu sem imel prijeten dialog v hrvaščini (s hrvaščino sem se seznanil ob dveletnem službovanju na travniški gimnaziji v Bosni pred odhodom v Indijo) z jezuitsko skupnostjo na Fratrovcu. Semeniščnikom sem Posebej govoril. Moj brat France, ki živi v Zagrebu poročen s Hrvatico iz s*da, me je čez Zader zapeljal na otok Ugljan. Tam ima njegov zet počitniško hišico. Ob omamnem vonju borovcev — maševal sem v bližnjem sestrskem samostanu - sem spal kot ubit. Žal mi je bilo, da nisem mogel dlje ostati.
Na Primorsko sem potoval čez Trbiž. V Žabnicah pod sv. Višarjami sem Pomolil na grobu mame o. Janeza Ehrlicha. Na gori pa sem našel na delu (maševal in pridigal je Slovencem in Nemcem) p. Remca. Obujala sva Premnoge spomine. Nič nisem do tedaj vedel, kako pater meni, da imam tudi Jaz nekaj zaslug pri njegovem poklicu. Bila sva sokongreganista v Ramškovi kongregaciji. Na njegovem kolesu sem se naučil kolesariti. Njegov oče je bil moj profesor; njegova mama nam je študentom napekla krofov za unionsko Proslavo; stricu dr. Jožetu Debevcu sem dolga leta stregel pri maši; dve Pjegovi sestri sem srečal v Argentini. Post tot discrimina rerum! Po tolikih življenjskih dogodivščinah naju obeh!
Na Sv. Višarjah sem nameraval ostati več dni. A kaj ko je bilo’ tam gori Pleni, zmrznjenemu Indijcu, premraz in zrak preredek: čez dan sem zmrzoval, Ponoči komaj dihal. Že drugi dan popoldne sem ušel in sem še isti večer -Vabile so me dobre duše že dolga leta — potrkal v Trstu na via Risorta 3. ^lsgr. dr. Prešeren mi je kar po telefonu dovolil, da se vselim v njegovo s°bo, drugi dan zjutraj pa je prišel in telefonsko uredil, kje bom imel skiop-tična predavanja. Na žalost je bil naš afriški misijonar o. Rudež zadržan
in sem moral namesto njega v Repnjič (župnija Zgonik v goriški nadškofiji) zgodaj zvečer, tako da za predavanje v Dekliškem domu ni bilo dosti časa. Vrh tega so se ponesreči diapozitivi zamešali; ni bilo časa, da bi jih uredil; tako je bilo predavanje v domu resnična polomija. Zgoniški župnik Prinčič je imel bogat spored z mladino (petje in šaljivi prizori), pa smo se vsi lepo zvrstili. Po kasni skupni večerji v restavraciji me je eden njegovih mladcev peljal nazaj v Trst.
Drugi dan je bila nedelja. Na sporedu je bila velika škofijska proslava. Od poprej nenaznanjeni misijonar je po dobrohotnem nasvetu msgr. Prešerna z avtom gdč. Vodopivec (ki je tudi vozila) pohitel v staro Gorico. Po srečanju z dr. Srečkom Humarjem pri šolskih sestrah, kjer sem v kapeli podelil misijonski blagoslov (v čem je ta blagoslov, ne vem; a tako mi je bilo naročeno ...) na duhovni obnovi zbranim udeleženkam in sestiam, me je g. Simčič odpeljal v Števerjan maševat in pridigovat. Tam sem popoldne nekaterim faranom kazal diapozitive (še prej sva se zapeljala na podružnico v Jazbine za „misijonski blagoslov“). Iz gostoljubnega števerjanskega župnišča me je proti večeru g. župnik odpeljal v Štandrež, kjer sem imel zvečer skioptično predavanje, dekan msgr. Žorž pa me je drugo jutro varno (po neljubi pomoti nisem imel italijanskega vizuma) prepeljal v Novo Gorico. V nekaj urah sem bil spet doma v Ljubljani.
Vse mine! 15. oktober, dan slovesa...
Prelat Fajdiga me je povabil na poslovilno zakusko, škof dr. Lenič, frančiškanski in lazaristovski provincial, predsednik bogoslovskega misijonskega krožka, jezuit p. Svojšak smo ob potici in krvavicah in še ob čem izmenjavali zadnje misli in se, vsaj od moje strani, okrepčali za pričakovano tegobo slovesa, še na domu se je zglasil nadvse prijazni in prijetni župnik kanonik Golob; zadrgnil sem jermen na kovčku, potipal po žepih, če je vse v redu, Še hitro slovo od najbližjih in polnočni brzec naju je s p. Franectom Zupančičem, ki je šel v Rim branit svojo doktorsko tezo, odpeljal v Večno mesto. Spet sem, prav kot prvič pred 45 leti, ko sem odhajal v Indijo, pustil za seboj rodno deželo, več ko' v enem pogledu pogreznjeno v temino...
Zares. Navzlic prijetnim srečanjem s tolikerimi dragimi ali poznanimi osebami, navzlic tolikim misijonarjevo srce razveseljujočim dogodkom, navzlic veselju ob pogledu na toliko tega, kar mi je v rani mladosti pomenilo domovino, domači kraj in domače ljudi, se mi je to pot mnogo tega zdelo nekam oddaljeno, tuje. Ljudje, vsaj po zunanjosti sodeč dragačni, kot sem jih nekoč poznal. Mnogi neznanci, čeprav slovenski domačini, naravnost odurni. Kolikokrat sem moral na pločniku paziti, da me kdo ne porine, sune, odrine... Celo v Indiji se to ne dogaja: če se kdo po nesreči z nogo ali kako drugače drugega dotakne, se brž obrne, se s prsti dotakne čela in s tem prosi odpuščanja. Sam tudi tako delam. V Ljubljani vse bezlja. Neštetokrat sem moral skočiti, da me ni podrl avto. Nekoč je izza vogla pri Karlovškem mostu nadme pridrvel voz; če ne bi ob pravem času odskočil, bi se v vodoravni legi pridružil Lojzetu Demšarju na Žalah... Pehanje, prerivanje, brezobzirnost, kot je nismo poznali. Pa spet — kakšna zastrašenost tam, kjer bi človek pričakoval dobrodušno prijaznost, ki sije iz oči in se kaže v ponašanju.
Zavestno mladost sem preživel na Zrinjskega cesti. V prijetnem okolju sem prebil dvanajst dijaških let in še poltretje leto kot redovnik. Hiša, kjer smo svoj čas delali načrte za bodoče duhovne podvige, služi zdaj načrtovanju družin. Cerkev, kjer sem iz rok škofa Jegliča sprejel misijonski križ, razpada,
vsa bedna je, zanemarjena in zapuščena.. . Kako bi se si'ce ne trgalo od bolesti. Te ne odpravi niti dar tajnika za verske zadeve (z barvnimi slikami ilustrirana angleška knjiga Slovenia), še manj pa potrebno dovoljenje občinskih uprav, da smem govoriti o misijonih. Pred seboj imam takšno dovoljenje: cela pola, polna paragrafov, kaj smem in česa ne smem, nazadnje pa milostno dovoljenje, da smem vemikom v cerkvi kazati slike iz Indije...
Zato sem se oddahnil, ko je vlak zavozil v kapitalistično zasužnjenost onstran rodne, tako drage mi, a zdaj tako tuje dežele...
Medtem ko je vlak drdral mimo Trsta, sem se spomnil obiska leta 1929, ko je tam škofoval dr. Fogar. Med prvo svetovno vojno je dr. Fogar stanoval v Ljubljani pri jezuitih, kjer sem bil jaz ministrant. Pa so me angažirali, naj mu pridem za več mescev vsak dan popravljat slovensko izgovorjavo. Vsakikrat mi je na koncu dal štiri piškote. Naenkrat ga je zmanjkalo, še! je v Innsbruck doktorirat. Ko se je vrnil, sem spet moral na branje. Razprostre velik papir in mi ga pokaže: „Glej, fantič, kaj sem dobil.“ Bila je doktorska diploma. Rad je za šalo tudi dregnil med rebra, da je res zabolelo, zraven pa smeje se dodal: „Donnerweter, paraplui“ (Grmi, dežnik)!“ Provincial o. Prešeren, rektor o. Tomc in mi trije misijonarji (Udovč, Drobnič in jaz) smo ga šli kot mojega znanca; za slovo obiskat. Razveselil se je, a peljal nas je skozi škofijski dvorec v zadnjo sobo rekoč: „Tukaj imajo celo s'tene ušesa...“ Iz Rima me je včasih po svoji kuharici, ki je bila moja „misijonarka“, pozdravil... Spomini!
Vlak je hitel mimo Benetk, Padove, Ferrare, Bologne, Firenc in Spoleta proti Rimu. Medtem ko se je moj sopotnik o. Zupančič zabaval s svojo disertacijo, sem imel dovolj časa, da se zamislim v pretekla dva meseca in ju pretehtam,, koliko je moj obisk v rodni deželi bil misijonsko ploden. Primerjal sem ga z vtisi, nabranimi drugod po svetu.
V Sloveniji sem se kar začudil, s kakšnim resničnim zanimanjem so duhovniki ob misijonskem dnevu spremljali izvajanja, vzdrževali dialog in vztrajali dolge ure. Nobeno poslušalstvo menda nikjer drugod ni tako spontano ugodno reagiralo na skioptično predavanje. Koliko so za misijonsko delo praktično zavzeti posamezniki, je seveda drugo vprašanje. Nekako presenetilo me je, da je bilo tako malo povpraševanj in želja, naj bi misijonar prišel predavat na faro. O vernikih bi na splošno lahko rekel isto.
Morda bo precej veljaven odgovor na vprašanje z dejstvom, da se je število slovenskih misijonarjev pomnožilo. Da so obiski misijonarjev doma vedno pogostejši. Da je dežela razmeroma majhna. Glavni razlog, se mi zdi, pa je mnogo začasnih misijonarjev, ki gredo v misijone za kako leto, dve, tudi pet let. Ti se najčešče vračajo. Če potem pride še misijonar, ki je bil dolga leta1 na terenu, ne da bi prišel kdaj na obisk, malo pred njim pa so predavali o svojem misijonarjenju že mnogi začasni misijonski pomočniki in pomočnice, bo čisto gotovo zanimanje za zadnjega misijonarja manjše, če ga bo sploh še kaj ostalo. Ker verniki čutijo, da misijonar poleg duhovne pomoči potrebuje tudi gmotno, so ob obilici misijonarskih obiskov večkrat v zadregi. Radi bi dali, a toliko le ne zmorejo; zato rajši sploh ne pridejo blizu. Čisto naravno tudi, da le preveč takšnih prireditev nazadnje ljudem preseda.
še druga misel, ki se je ne morem otresti. Zdi se mi, da večina katoličanov — v tem smislu sem med mašo' govoril tudi gospodom v rimskem Slo-veniku - misijonstvo še vedno pojmuje kot nekakšen duhoven šport. Pač
konjiček nekaterih, bolj na duhovno plat udarjenih duš, ne pa, kakor bi bilo edino prav, kot bistven in zato obvezen del katoliške dejavnosti.
Neprijetno se me je dojmilo tudi, da so predavanja obiskovali večinoma starejši ljudje. Mladine je na splošno prišlo malo. Isto pa velja tudi za dežele, kjer ni miselnega in političnega pritiska na mladino, kot je v Sloveniji. Edina izjema, če se ne motim, je bila šola župnika Jožeta Snoja v Etiwandi (ZDA).
V Rimu sem enajst dni stanoval v Collegio San Belarmino, na via del Seminario 120. Sv. očeta sem videl dvakrat; od splošne avdijence v sredo sem odnesel po njem blagoslovljene rožne vence za svoje katehiste.
Ustavil sem se pri šolskih sestrah na Via dei Colli 10, obiskal ss. Aojzijo in Lidvino, na via dei Colli 8 pa duhovnika Franca Berganta; skioptično' predavanje za sestre sem imel v njihovi generalni hiši na via dei Colli della Farnesina. Izredno simpatična s. prednica, Hrvatica, ki je tudi izvrstna šo-ferka, me je pozno ponoči spretno vozila med mogočnim rimskim prometom. V generalni hiši je menda vsega pet Slovenk, spominjam se samo imen sestre Maksimilijane Jezernik in Tržačanke sestre Imakulate.
Rimskih vtisov ne bom pozabil. Večni Rim! Pred kolikimi oltarji sem pokleknil, koliko svetnikov sem ob njihovih telesnih ostankih prosil za to in ono! Koliko zgodovine, predkrščanske in krščanske, sem v duhu preživel, šel sem v Kalistove katakombe in capljal na rotondo kupole sv. Petra. V sobo sv. Ignacija, kjer sem maševal; v Cecilijino kapelico, kjer so jo dušili; na križišče Quo vadiš, pa k sv. Pavlu zunaj obzidja. Videl sem gajbico rimske volkulje in Ara coeli, grič svetih gosi, Mamertinsko ječo in Kolosej. Angelski grad, kjer se je zaprti jezuitski general srečal z božjimi angeli in tam umrl. Palačo, kjer so sodili Galileo Galileju. Muzeje, univerze, Marka Avrelija na konju, Michelangelovega Mojzesa. . . še na napačen tramvaj sem enkrat skočil in se znašel tričetrt ure zunaj mesta...
P. Leskovec me je „dal“ na vatikanski radio. P. žužek mi je razkazal po-slovalne sobe komisije za kodifikacijo zakonov vzhodnih Cerkva, kjer se kot generalni tajnik giblje med škofi in kardinali. Obiskal sem Vzhodni inštitut, jezuitski generalat, Slovenik. Sem me je 27. oktobra, nedelja je bila, odpeljal rektor msgr. Maksimilijan Jezernik. Skupna maša, improviziran nagovor, skupno kosilo, prisrčen razgovor v dvorani.
Opoldne sem s ploščadi jezuitskega generalata s sv. očetom zmolil angelovo češčenje. Ob treh popoldne je Air India Jumbo odletel proti Beirutu, v treh urah smo bili tam. Ob šestih zjutraj pa v New Delhi. Nisem bil sam. Potoval sem kot spremljevalec našega nadškofa, ki se je vračal s škofovske sinode v Rimu. Velikodušno sem mu prepustil plačevanje kulijev in taksijev. Po enodnevnem premoru v New Delhiju (ni bilo zveze) sva v torek 29. oktobra pristala na letališču Dum Dum v Kalkuti. Čakal naju je (mene ne, nadškofa!) cel sprejemni odbor, med njimi tudi novoposvečeni nadškof D’Souza, moj nekdanji naslednik na župniji v Khariju. Zgrabil je moj kovček in ga aanesel v avto, sam pa sem prav nobel stopical za njim..
Provincialni vestnik je zapisal, da se je „p. Poderžaj vrnil svež in spočit“. Jaz pa sem vedel drugače. Slovenija me je zdelala, Rim me ni preveč spočil. Zato sem po prihodu teden dni skoraj ves dan spal v našem kolegiju v Kalkuti, potem pa še teden dni v Kalyanpurju. Tega sem našel tam, kjer je bil, ko sem odšel; problemov pa več, kot je bilo prej. Tak je pač delež misijonarskega življenja. Bogu hvala za vse!
V arabski šoli
MISIJONSTVO V SLOVENIJI Iz Misijonskega pisma št. 6
Medškofijski misijonski odbor ima vtis, da so misijonska, pisma našim duhovnikom, misijonarjem in najožjim sodelavcem všeč. Zato z njimi nadaljujemo. Tokrat pošiljamo pismo v važnem razdobju med misijonsko nedeljo in božičem, saj nam ima eno in drugo toliko povedati.
1.	Misijonska nedelja 1974 je uspela. Tako vsaj smemo zaključiti iz poročil, ki smo jih dobili. Najvažnejše je pač sporočilo, da je bilo misijonskih darov za vesoljno Cerkev več kot ob lanski misijonski nedelji. Četudi je res, da so še važnejše molitve za misijone, darovanje samo Bogu znanih žrtev in velikodušnih sklepov, vendarle v Rimu na kongregaciji za evangelizacijo uspeh misijonske nedelje presojajo predvsem po darovih, ki jih ob tej priliki prejmejo z vsega sveta. Kdo bi jim mogel zameriti ? Morali bi sedeti z menoj na sejah Di-užbe za širjenje vere, Duhovniške misijonske družbe in Družbe apostola Petra za domačo duhovščino in še Družbe Jezusovega detinstva za poganske otroke, pa bi videli, zakaj so v centrali posebno zaskrbljeni za darove, za veliko darov za misijone. Brez konca beremo pisma in prošnje misijonskih škofov, duhovnikov, redov in drugih, ki nam ne razkrivajo toliko pomanjkanje kruha in vode, obleke in vsega, ampak pomanjkanje sred-stev za bolnišnice in šole, za domove onemoglih, za bolne in nezavarovane misijonarje, za graditev novih cerkva in misijonskih središč. Poslušamo in sklepamo, koliko od sredstev, ki smo' jih tudi mi zbrali na misijonsko nedeljo, damo za to in ono-, za Afriko, za Azijo, za otroke. Ne recite, da je to reševanje stisk z miloščino, ko pa tisti, ki se celo nad tem pohujšujejo, navadno ne dajo ničesar v drugačni obliki, da bi pomagali bratom, sobratom, misijonskim škofom, ki so v stiskah vseh vrst. Kdo pa naj jim da, če ne verniki od drugod, dokler si sami še ne bodo mogli pomagati ? Pustimo vsak dvom in tudi prihodnjič sezimo globoko v svoj žep — za misijone.
Če je letos misijonska nedelja zopet dobro uspela, se moramo zahvaliti našim škofom, ki se te dolžnosti bolj in bolj zavedajo. Predvsem pa tistim našim duhovnikom in redovnikom, ki misijonov niso pozabili ali jih celo izključili iz svojega blagovestniškega zaklada. Trdno smo prepričani, da je misijonska nedelja letos uspela zaradi dejavnosti tistih duhovnikov, ki so biagovolili sprejeti častno dolžnost dekanijskega referenta za misijone in ki so se na to svojo nalogo na duhovniškem dnevu za misijone še posebej pripravljali. Koliko je odvisno že samo od onega, ki je zares vnet za misijonsko stvar: često na to spominja svoje sobrate, razširi misijonske tiskovine, prosi sobrate za misijonske kateheze, skuša prirediti misijonsko razstavo (danes je to že zelo možno), omogoča misijonska dekanijska srečanja in podobno. „V vaših rokah je moja usoda,“ bi najraje ponovil za Pijem XI. Seveda ne bi smela misijonska iniciativa izhajati le iz misijonskih referentov, ampak vseh duhovnikov in redovnikov, ki morejo biti člani duhovniške misijonske zveze. Za njenega vrhovnega voditelja je imenovan msgr. dr. Stanko Lenič, ki poziva vse sobrate in tudi redovnice in bogoslovce, če že ne k formalnemu včlanjenju, pa vsaj k neformalni zavzetosti za blagor Gospodove črede doma in po svetu.
2.	K uspehu misijonske nedelje, na katero se je treba pripravljati že mesece in mesece prej, so izdatno pripomogli naši misijonarji s svojimi pismi in članki, predvsem pa s svojimi obiski v domovini, pa naj so jo obiskali zaradi
zdravja, počitka ali samo obiska domačih krajev in ljudi. S kakšnim vese-Ijem smo se z njimi srečavali pri študijskih sejah, na množičnih romanjih na Homcu pri Slovenj Gradcu in na Brezjah, kako smo vsakega posameznika Pozdravili. Pa mislite, da so počivali od svojega misijonskega dela? Kaj še! Predavali so s slikami in brez njih, maševali, spovedovali in obhajali, vedno Pa tako dobre volje, da so nas zopet dvignili k misijonskemu optimizmu. Ni čudno, da se potem število misijonskih poklicev še množi. Letos sta nam sicer dva umrla: p. Lojze Demšar, 38 let jezuitski misijonar v Indiji, in s. Benja-rn>na Kardinar, usmiljenka, na Japonskem. Zato pa smo letos dobili več no-vih misijonarjev, in sicer je frančiškan p. Marjan Marinčič odšel v Dahomey ^a Togo-, br. Janez Mujdrica, SJ, je odšel v Zambijo, s. Mojca Karničnik je Pričela z delom v Kongu-Zaire, Franček Kraner je kot mariborski škofijski duhovnik odletel na Madagaskar. Našli so s pomočjo božje milosti dovolj Poguma za to odločitev, četudi so tla v misijonih, posebno v Afriki, tu in tam vroča, češ: ne potrebujemo vas, če se ne boste hoteli še bolj prilagoditi. Črni škofje pa so ob slovesu po sinodi v Rimu izjavili: Zelo vas potrebujemo, Pa tudi vašo podporo, le še bolj nas skušajte razumeti... Povezani moramo ostati z njimi, posebno z domačimi.
Za Medškofijski misijonski odbor Vilko Fajdiga
Iz osebnega pisma prelata Fajdige pa povzemamo še tele misijonske hovice:
V Sloveniji je bil na obisku misijonar Pavel Bernik SDB iz Nagalanda V Indiji; zdaj se mudi na Koroškem. Na Madagaskar skušajo utreti pot laiški Sodelavki v misijonih, diplomirani medicinski sestri Minki Škerlj. Razmišljajo o odkupu Baragove rojstne hiše v Dobrniču; pripominjamo, da bi gotovo tudi rojaki po svetu iz zavzetosti za Baragovo zadevo radi sodelovali.
LJUBEZNI IN ŽRTEV POLNO DELO V CLEVELANDU
Poroča MARICA LAVRIŠA
Iz malega raste veliko, velja tako za razvoj Misijonske znamkarske akcije kot tudi za njene prireditve.
Tak razvoj je doživela tudi ideja „misijonskega kosila“, ki smo ga pred kratkim doživeli rojaki v tem mestu.
Pred leti je tu živela gospa Marija Otoničar, obljubila našemu Karlu Wolbangu CM, da bo v pomoč misijonom v postnem času pripravila s svojimi sodelavkami rojakom posebno kosilo, katerega izkupiček naj bi šel misijone. Gospa ima že osemdeset let in več, a medtem ko drugi v teh letih uživajo zasluženi pokoj, je ona zelo delavna faranka župnije sv. Vida, Posebno pri Oltarnem društvu, ki skrbi za lepoto cerkve in oltarja. Svojo obljubo je izvedla ne le tisto leto, ampak tudi naslednje. Ona je takorekoč Pionir ka te vrste pridobitnih misijonskih prireditev.
Za njo sta prevzeli skrb priprave drugi dve gospe: Ivanka Pretnar in Pepca Tominec, ki od tedaj naprej s številnimi sodelavkami zdaj stalno skrbita, da prireditev nobeno leto ne izostane.
Sodelavke kar tekmujejo v iznajdljivosti, katera bo kaj novega vpeljala za večjo privlačnost in rodovitnost prireditve. Tako je na primer gospa Neža Leskovec začela z izdelovanjem čokoladnih zajčkov, petelinčkov, račk. . . celo eokoladno hišico je izdelala, ki je izgledala kot pravljica o Janku in Metki.
česar so bili posebno otroci zelo veseli. Pa je dobri gospe zbolel mož in ni imela več za to potrebnega časa, pa se je spomnila na igro Maček v Žaklju, jo je predlagala in smo jo uvedle namesto čokoladnih dobrin. Vse smo zbirale male dobitke v ta namen in ta svojevrsten srečelov je kar lepo uspeval.
Isti gospej je lansko leto prišlo na misel, da zna marsikatera žena ali dekle izdelovati lepa ročna dela. Tudi to idejo smo sprejeli. Po Ameriški domovini smo pozvali naše ženstvo, naj se iz ljubezni do slovenskih misijonarjev loti priprave takih dobitkov. Odziv je bil lep. Miza ročnih del na letošnji prireditvi je bila bogato obložena, kakor na lanski.
Sodelavec Janez Prosen je prišel na drugo misel: Na kosilo je prišel z lepimi primulami, ki smo jih brž razprodale za misijone. Naslednje leto je dodal k primulam še nageljne. Zadnji dve leti pa je to našo prireditev krasila kar mala' vrtnarija.. . od raznih dobrotnikov.
Tudi naše gospodinje se odrežejo in sicer s pripravo in darovanjem, najrazličnejšega peciva. Nekaj ga porabimo pri kosilu, nekaj ga posebej prodamo za misijone..
Ko je bila pri letošnji prireditvi navzoča naša glavna tajnica Misijonske znamkarske akcije Sonja Ferjan, se ni mogla načuditi, koliko je bilo vsega pripravljeno in kako smo delale. Tudi sama se nam je pridružila in pomagala zdaj tu zdaj tam. Mimogrede je omenila, da je škoda, ko vsega, tega našega navdušenja ne morejo na lastne oči doživeti misijonarji, ker bi bili še bolj veseli naših čekov, ko bi videli, kako jih spravimo skupaj.
Misijonski skupini v Clevelandu so misijoni vse leto pred očmi. V postu je „misijonsko kosilo“, v poletju imamo misijonski piknik in v jeseni kartno zabavo za misijone. Prišli smo v to deželo in smo počasi začeli prevzemati tukajšnje načine prireditvenega in pridobitnega dejstvovanja. Z nami sodeluje tudi tukajšnji rod in mladina. Z ljubeznijo do Boga in do bližnjega nam hite dnevi v večnost.
aSEv
mast misijonarji
• •
• m*
pišejo
AFRIKA
Na povratku v Etiopijo se je misijonska zdravnica s. JANJA ŽUŽEK ustavila pri svoji sestri s. Silvi žužek, članici iste družbe Misijonskih zdravniških sester. Od tam nam je poslala tole pismo:
„Na povratku na mojo misijonsko' postojanko v Attatu v Eitopiji sem se ustavila za tri dni pri moji sestri Silvi v Barakumu, v državi Ghana, kjer dela v naši misijonski bolnišnici. Nikdar še nisem imela nobenih dvomov o nujnosti misijonskega delovanja Cerkve. A le nekaj ur v tej bolnišnici, ki toliko pomaga najpotrebnejšim, me je spet utrdilo v tem prepričanju.
Preden se znova vržem v delo v lastnem delokrogu, se mi zdi potrebno, da se ozrem na svoje štirimesečno bivanje v Argentini. Med tamkajšnjimi rojaki sem lahko opazovala misijonski utrip. Govorila sem z mnogimi, dojela njihovo globoko čutečo misijonsko dušo; prejela od njih zagotovila vztrajne molitve za naše misijonsko delo v Etiopiji. Hvaležna sem, da sem lahko predavala o misijonih V Slovenski vasi in v Slomškovem domu; zelo sem bila vesela, da sem prisostvovala misijonski veletomboli. Bog Povrni tudi organizatorjem otroške kolonije v Cordobi: otroci so letos pokazali posebno zanimanje zai naš misijon v Etiopiji s prireditvijo v koloniji 6. januarja. Bog povrni dušnemu Pastirju mendoških rojakov g. Hornu, družini Ovčjakovih in članom misi-
jonskega krožka z gdč. Grošelj na čelu, ki so mi pripravili tako lepo' misijonsko srečanje z Mendoščani v decembru 1974. Hvala lepa tudi vsem za gmotno pomoč, ki jo bom v celoti porabila za zdravljenje najbolj potrebnih bolnikov kostne jetike, ki jih je tu več kot precej.
Skratka: vesela sem bila, ko sem doživela, da je še misijonski duh v slovenski izseljenski skupnosti v Argentini sredi modernega sveta!“
Istemu pismu je pripisala tudi nekaj vrstic njena sestra s. SILVA:
„Janja je tukaj že dvai dni; jutri odpotuje. Spremila jo bom v prestolnico Ghane v Acro; dali so mi namreč teden dni počitnic. Posnela sem tudi nekaj fotografij, ki vam jih bom poslala, če bodo uspele. Hkrati bom poslala tudi zahvalno pismo naših uslužbencev, ker bom z vašo pomočjo lahko zboljšala laboratorij, kjer delajo. Molite za nas!“
Iz zambijske prestolnice Lusaka se je oglasil slovenski jezuit o. JANEZ MLAKAR. Pisal je marca tole:
„V Zambiji sem že poldrugo leto.. Sem sem prišel po končanih bogoslovnih študijah in posvečenju. Najprej sem opravil šestmesečni jezikovni tečaj, nato so me pa kar pahnili v vodo. Zaupali so mi veliko predmestno župnijo v Lusaki. Migam, kolikor pač morem, a si še nisem na jasnem, če sem se že naučil plavati ali ne... še dobro, da mi stoji ob strani o. Jože Kokalj, s katerim stanujem v Matero
in je obenem tudi dekan lusaške dekanije in že izkušen misijonar. Dobro pozna mojo župnijo, saj je sam začel tu svoje prvo misijonsko delo in tudi pozidal cerkev sv. Kizita. Cerkev je danes že premajhna, saj pride vsako nedeljo k maši do 2 tisoč vernikov! Ob cerkvi smo začeli z gradnjo velike dvorane; kdaj jo bomo skončali, je težko reči, kajti denar počasi kaplja. Dobre volje (obljub za sodelovanje) je veliko; a ko pride do izpolnitve obljube in sploh dela, gre pri teh naših ljudeh bolj počasi.
Februarja se je po daljšem počitku in okrevanju v domovini vrnil k nam o. Rudež. Zdaj dela skupaj z o. Tomažinom na župniji Chelston v Lu-saki. Prejšnji teden pa nas je zapustila s. Zora Škerlj. Odšla je v sosednjo državo Botsvano, kjer so jo že težko čakale njene uršulinske sose-stre. Uspešno je skončala študij sociologije na lusaški univerzi.“
V	začetku februarja je iz Toga pisal frančiškan o. EVGEN KETIŠ:
„Po povratku iz domovine sem spet v Kandeju in v misijonskem delu z vsemi njegovimi problemi. Prejšnjo nedeljo smo imeli svetoletno romanje podeželja v naš misijonski center Kande, ki je zelo lepo uspelo. Posamezni rodovi so nastopili vsak v svojem jeziku, z molitvijo, s petjem, pa seveda z godbo.
Te dni pa prevažam našega vizita-torja po misijonu. Dobro pozna probleme misijonskega življenja, saj je bil 21 let v misijonu v Zaire.
Pred dnevi sem obiskal našega bogoslovca fr. Marjana v Dahomeju. Kaže, da se dobro vživlja v okolje. Težave ima seveda s francoščino, a upajmo, da jih bo premostil. Za božič je bil v našem misijonu.
V	politiki se je pri nas zadnji čas precej spremenilo kot tudi po drugih
mladih afriških državah. Precej je zaletavanja. Nekateri tujci so morali iz dežele. V božjih rokah smo.
Z o. Hugonom se lepo zahvaliva za denarno pomoč, ki nam jo pošiljata čez Pariz, od tam so naju o tem obvestili. Bog povrni vsem dobrotnikom!“
Isti misijonar nam štirinajst dni kasneje spet v pismu izraža podobne misli in poroča o mnogih problemih v misijonskem življenju. Pisal je tokrat iz bližnje države Niger:
„Ker po več mescih ni bilo nobenega glasu iz Niameya, kjer sem oktobra lani pustil pokvarjen avto, ni kazalo drugo, kot da jo mahnem spet proti Sahari in pogledam, kaj je z zadevo. Zdaj sem tu in sem jim v delavnici vsak dan na vratih (ali na vratu). Država Niger je od vseh novih afriških držav doslej še najbolj mirna, dočim so skoraj vse drage v nekakšnem vretju. Dežela se prebuja in se zavedai, da ima pravico do popolne samostojnosti. Iščejo lastno pot, a to ni lahko, kajti vsa svetovna javnost skuša vplivati nanje, ta v tej, drugi spet v drugačni smeri. Ponaša^ nje teh mladih držav je pa velikokrat podobno pubertetniku.
Ob tem razvoju afriških držav skušamo ugotavljati, koliko je afriška duša res odprta krščanstvu. Krščanska Evropa v svoji duhovni krizi z velikim upanjem gleda na krščansko Afriko. A ta tolažba je v veliki meri samoprevara. Kriza duhovnosti je vsesplošna, materializem je omamil svet, tudi Afriko. Rešitev krščanstva v Afriki v veliki meri zavisi od reševanji krščanskega duha v Evropi.
Kot sem že zgoraj omenil, sem v glavnem mestu Nigra v Niamey. Ko sem se po dopustu vračal čez Saharo, mi je avto docela odpovedal. Pa ne toliko zaradi slabe ceste, ampak zara-

SLOVENSKA MISIJONARJA V TOGU, frančiškana o. Hugo Delčnjak in o. Evgen Ketiš.
di slabe izdelave voza. V pogodbi, ki sem jo bil podpisal s tovarno ob nakupu vozila, je bilo tudi doplačilo za namestitev zračnega čistilca na olje. Redno nameščajo čistilec brez olja. Čistilca na olje mi niso namestili in posledice so bile resne: vožnja po Sahari je povzročila, da je drobceni pesek silil v motor in čez nekaj sto kilometrov motor uničil. Po štirimesečnem dopisovanju s tovaimo je le-ta pristala na brezplačno popravilo. Seveda mi je ta okvara navrgla še druge stroške, združene z nadaljevanjem poti v misijon, prevoz vsega, kar sem s svojim avtom peljal, pa še marsikaj drugega. No, zdaj sem tu in upam, da bom megel kmalu sesti spet za volan in se s svojim avtom vrniti v Togo. Medtem je moje misijonsko delo prepuščeno katehistom. Za veliko noč bi bil pa že spet rad doma, da pripravim skupino svojih katehumenov na krst.
Moje misli se vračajo k mojim počitnicam, ki so bile polne dela. Vse, kar sem doživel sredi ubogih neukih ljudi v prvih letih misijonskega življenja, se je bolj in bolj zgostilo v „množica se mi smili“; zato sem počitnice spremenil v delavnik, da lahko s pomočjo slovenskih rojakov izpolnjujem Jezusovo naročilo: .Dajte jim vi jesti ... ‘ Srečanja z rojaki so bila lepa (včasih tudi grenka, saj to je usoda 'berača), večinoma sem našel odprta srca in odprte roke. Najbolj pri tistih, ki so svoj kos kruha želeli deliti z menoj in z mojimi v Afriki. Ko sem to doživljal, je bila moja najgorečnej-ša molitev h Bogu, da bi bil vsak dar-ček uboge vdove kar najbolje izrabljen.
Kot v posmeh mi je prišel v roke časopis, ki ugotavlja, da bi z vsotami, ki jih svet uporablja za oboroževanje v enem samem dnevu, lahko
kupili: 1,137.000 krav, ki bi revežem dajale mleko, 54,400.000 bi bilo preskrbljenih s popolnim zdravljenjem in oskrbo, 200.000 traktorjev na dan bi lahko v poljedelčevih rokah izboljšalo obdelavo polja.
Skozi Saharo pa: nisem potoval zaradi avanture, ampak zato, ker je cenejša. Površnost avtomobilske tovarne mi jo je seveda precej podražila. Ubogi moj Peugeot, v znoju darovan, z nabranimi darovi popravljen! Kako zelo se zgubiš v zgornjih številkah in kako ironično te gledajo finančniki sveta! Pa nič zato, nisva skrita pred očmi večnega Očeta, Bog bo dobro obrnil vse te darove uboge vdove.“
Oglasil se nam je tudi frančiškanski bogoslovec dr. MARJAN MARINČIČ iz Dahomeya, kjer s črnimi kolegi študira teologijo. Za velikonočne praznike nam je poslal lepo z roko naslikano afriško razglednico z narodnim motivom v pestrih barvah; žal je ne moremo natisniti, ker ne zmoremo večbarvnega tiska. Že prej, konec februarja, pa nam je pisal tole:
„Po daljšem molku sem le našel čas, da se vam oglasim. Pred izpitno garanje je srečno za menoj. Bilo je kar precej potenja, a stvar je bila še bolj zasoljena, saj sem malo pred izpiti iztaknil kaj močen napad malarije. A naš Žizmu se je zelo potrudil in me z zelišči pa tudi s tabletami in injekcijami do izpitov spravil na noge. Malo sem se bal, kako bo šlo, a z božjo pomočjo je bilo vse O.K. Tako sem zdaj v počivanju in pišem pisma.
Pri nas je precej vroče. Novembra razglašeni socializem je namreč prišel v kritično razdobje. Mnogim nacionalizacija in di’uge spremembe niso bile pogodu. Prišlo je tudi do razcepa v vojski (naša vlada je vojaška!). Za nameček pa je bil predsednik, ki jo
socializem uvedel, obtožen precejšnjih finančnih mahinacij. Tako je prejšnji mesec prišlo do manjšega vojaškega spopada, ki pa se je za zdaj kai ttiirno uredil, na srečo! Temu so sledile množične aretacije. Aretirali so tudi tri domače črne duhovnike in Seneralnega vikarja naše škofije, češ da so sodelovali v zaroti proti predsedniku. A stvar še zdaj ni razčiščena. Tri so do zdaj že izpustili; eden je še vedno v zaporu, menda ker je le preglasno dvignil svoj ,anti‘ proti novi državni politiki. Rusi so seveda že poslali svojega poslanika z ne vem koliko tisoči izvodov marksistično-leni-uističnega branja, da bodo laže vplivali na pravovernost nove religije...
Iz semenišča ni posebnih novic, kajti izpitni čas jih ne nudi veliko. O-a^enim le svetovni dan gobavcev, 26.
januarja. Ker je tudi pri nas gobav-sko naselje, kjer živi okrog 50 teh trpinov, smo ob tej priložnosti leme-natarji povabili mestno nogometno ekipo na tekmo, katere izkupiček naj bi šel v pomoč gobavcem. Izkupili smo čez 50 dolarjev, kar je za naše razmere kar precej, obenem pa na-brisali nasprotnika s 4 : 1, kar je bila za 500 glavo občinstvo prava senzacija. Vse naše mesto Ouidale je govo-rilo o tem še ves teden.“
Iz čadske prestolnice N’Djamena se je v začetku januarja oglasila misijonarka s. ANA ZIRAR1Č. Zahvaljuje se za poslani denar, ki ga je v redu prejela; novega o svojem misijonar-jenju pa to pot ne pove. Pač pa se vsem dobrotnikom lepo zahvali in jih pozdravlja.
V začetku februarja je pisal šolski
brat marist ZDRAVKO KRAVOS, ki uči v misijonski šoli v kamerunskem mestu Ombessa. Marsikaj zvemo o misijonskem položaju tam iz njegovega pisanja:
„Prav lepa hvala Vam in vsem, k' so kaj darovali, za lepo vsoto, ki ste mi jo poslali. Ne morem Vam sporočiti, da bom kako veliko cerkev sezidal, a kot brat se ponašam z resničnimi misijonskimi žulji na rokah, kajti velikokrat moram, poleg poučevanja, prijeti tudi za težko ročno delo. Na sliki, ki vam jo pošiljam, se nahajam v svoji sobi s ,prvo slovensko koso' v Kamerunu. Tu kose kar s širokimi noži, ki jim v Argentini pravite machete; drugega orodja za košnjo ne poznajo.
Vsa Afrika je v iskanju pristnega afriškega življenja. Tudi v naši škofiji, katere sedež je v Bafia, kakšnih 160 kilometrov od tu. Čutimo nujnost sprememb. Pred dnevi smo ,obsodili na smrt* malo semenišče: v desetih » letih nam ni dalo niti enega bogoslovca.. Fantje, ki so v njem študirali, so pač prišli le zaradi olajšav pri šolanju; po šoli so se pa lepo zahvalili in šli vsak svojo pot...
Za bogoslovca se pripravlja vzgoja in študij v naravnem okolju, se pravi po vaseh, kjer bo živel pri družini, od časa do časa se bodo vsi se-šli k skupnim vzgojnim vajam, k študijskim razlagam. Tako naj bi se sproti, že v pripravi bodoči duhovnik navajal na apostolsko vplivanje vsak v svojem okolju.
Posvečevanju poročenih laikov pri nas niso naklonjeni. Podobno je tudi z uvajanjem liturgičnih novosti. Očito je, da zapadnjaški običaji za afriške domačine nimajo nobenega smisla: talar, poklekanje, križ vsepovsod... vse to med Afričani ne najde pravega odmeva. Za sedaj se po cerkvah za-
dovolje z uvajanjem nekaj folklornih primesi v liturgijo; uvajajo pa tudi evropske napeve z domačimi besedili. Preprosti pridejo ob nedeljah v cerkev, ker drugam nimajo iti. Izobraženih in premožnejših pa zlepa ni blizu. Zanimivo glede obhajila: vsi pristopajo, a le redko koga vidim, da bi šel k spovedi...
Množica muslimanov in protestantov med nami bega naše vernike. V šolah smo uvedli posebne skupine za obravnavanje verskih vpr ašanj in moderne problematike v zvezi z vero; razčlenjamo evangelije, Kristusov nauk o življenju. A ko se mladina spet vrne na vas, le prerada znova pade v poganske običaje okolja. Dekleta sicer protestirajo, ko jih prodajajo v zakon komur koli, a končno se morajo vdati... Spolno izživljanje pred zakonom in zunaj zakona ne velja tu za kaj napačnega. Zaradi pomanjkanja dela in zaslužka tukajšnji fantje nimajo veliko možnosti za ustvaritev družine. Kdor se hoče poročiti, mora imeti hišo, denar-, da odkupi nevesto, pa sredstva za vzdrževanje. Edina možnost zaposlitve tu je v tem, da fant ostane lepo pod očetovo oblastjo in leta in leta gara na gumijevih nasadih. Če od prodaje pridelka kaj ostane, kar se redko zgodi, ker vse sproti zapravijo, šele takrat oče fantu nekaj malega odstopi, da si lahko kupi poceni dekle... Življenje za ženo tu ni prijetno. Po cel dan gara na polju, ko se vrne domov, mora skrbeti za kuho, še prej mora po vodo> nabirat drva, sploh vse, kar je doma treba opraviti. Mož pa medtem pohajkuje, pije palmino pivo ali pa sede pred kočo in kadi.. . Zjokal bi se, ko gledaš te razmere. Pravijo pa, da bo počasi le šlo na boljše!
Dobro se imam, zdrav sem, 15. februarja bom praznoval 50-letnico živ-
^ladi srednješolci s Kravosovega misijona se poskušajo s koso, ki jim je najmodernejše
poljsko orodje. . .
Ijenja. Če mi Bog da zdravja in moči, menim še lepa leta: živeti v Afriki!
Dobil sem Katoliške misijone za april, maj, junij, julij - lanske, seseda. Ko so moji domači v listu brali 0 meni, so mi pisali, da sem se lepo' 'mučil slovensko. Neki vipavski kmet Pa je dejal: ,Tu nej Zdravko pisal, je Preuč lepu. Uan govori po naše...‘“ Iz Južne Afrike nam je iz kraja Randfontein pisala v začetku februarja uršulinka s, KSAVERUA LESJAK. Najprej se zahvaljuje za poslani ji dar, nato pa pristavlja:
„Kam obrniti dva stotaka, mi pač "i bilo težko. Že od junija 1974 nismo mogli dobiti nadomestila rajnega učitelja in kasneje umrle učiteljice. Učiteljev je sicer dovolj na razpolago, a Paše plače v primeri z onimi na državnih šolah so tako majhne (polo-v'čne), da nihče ni hotel sprejeti iz-
praznjenega mesta pri nas, dasiravno bi sicer radi poučevali na katoliški šoli. Zato smo morali dvigniti plače, s čimer nam je pa zmanjkalo sredstev za vse druge potrebe in izdatke; z Vašo pomočjo smo vsaj deloma mogli zamašiti to luknjo.
Povrh vsega moramo zidati novo šolsko poslopje. Začeli bomo, ko se konča deževna doba. Ljubi Bog nam je letos poslal toliko dežja kot še nikdar poprej 44 let, kar sem jaz tukaj. Poplave, pa toča, ki je pogosto padala, to je napravilo veliko škode. Cene vsemu se dvigajo bolj in bolj; kajpada, najbolj občutijo draginjo ubogi.
12. januarja je naš bogoslovec, bivši učenec naših šol, br. Stanley Tebule položil večne obljube kot oblat Marije Brezmadežne. Tako je že čisto blizu mašniškemu posvečenju, ki so ga
predstojniki določili za dne 14. decembra 1975. Večnih obljub ni pcložil v naši misijonski cerkvi, ampak v Morečo, ki je del velikega zamorskega predmestja Johannesburga. Tam je največja zamorskai cerkev Južne Afrike, ki more sprejeti nad 4.000 ljudi. Temeljni kamen ji je blagoslovil sedanji sveti oče, ko je kot kardinal obiskal Južno Afriko.
Sedaj je naša mala družina (s pro-
vincialko na čelu nas je šest) še v Randfcnteinu. Čakamo kupca za naš samostan; če se nam posreči, da ga dobimo, se preselimo v Krugerdorp in bomo od tam potovale v šolo.“
Oblatinja s. VINCENCIJA NOVAK je tudi pisala v začetku februarja iz Keimoesa:
„Z nepopisno hvaležnostjo sem prejela Vaš dar slovenskih misijonskih
S. Ksaverija tesjak med veselimi otroci, ki so bili obdarovani z nogometnimi žogami itt drugimi stvaimi, pa tudi — s samokolnico...
S. Ksaverijo Lesjak sta pred kratkim obiskala dva druga preizkušena, dolgotrajna misijonarja v Južni Afriki; levo o. Franc Bratina, desno brat Valentin Poznič, oba iz družbe Misijonarjem
Sinov Presvetega Srca.
prijateljev; takoj sem ga izročila na^ šemu misijonarju, ki je po preizkušnjah lanskega leta poln skrbi in stisk na vseh koncih in krajih. Srčna hvala Vam in vsem dobrotnikom!
Jaz sem prišla v Afriko samo mesec dni pred njim, to je 1. novembra 1935. Torej bo zdaj že 40 let, kar delujem v misijonu.
Na božični praznik smo doživeli ve-
liko lepega: na predvečer je bilo 39 krstov, pri polnočnici pa 46 prvih obhajil. Po polnočnici smo napravile za ncvokrščence oziroma prvoobhajance pogostitev, nato smo pa tiste, ki so bolj oddaljeni, razvozile na domove-Ves trud in skrbi so pozabljene ob doživetju prerojenja teh nam zaupanih duš.
Letos imamo še več otrok kot lani^
kajti mnogo jih je prišlo iz ostalih treh postojank naših patrov in sester v okolici, kjer jim je vlada vzela šole in morajo otroci hoditi v državne. Za zjokati se mi je, ko pridem tja in vidim šolska poslopja naših misijonov mrtva, prazna. .. Pri nas je, hvala Bogu, še vse po starem, ne vemo pa^ kaj bo prinesla bodočnost...“
Sestra BENIGNA ŠTEH se je tudi oglasila z misijona Koehlenhof. Pismu je priložila njena sestra prednica v francoščini pisano pismo v zahvalo za malo pomoč, ki smo jih jim poslali. Porabile jo bodo zai gradnjo novega samostanskega poslopja za sestre domačinke, ki jih v zadnjem času, hvala Bogu, veliko vstopa v njihovo družbo. Pa tudi na novi cerkvi so še veliki dolgovi, tako da je naš dar sicer le mala kaplja v morju potreb, a vendarle dragocen. Tole še poroča sestra Benigna v pismu z dne 2. februarja:
„Danes je za naš misijon velik dan milosti. Prvič so v novi cerkvi naš
škof vodili slovesnost zaobljub: ena sestra je položila prve, dve sestri pa večne zaobljube, vse Afričanke. Molimo in upamo, da se z njimi začenja nova generacija afriških oblatinj sv. Frančiška Šaleškega. Koliko dobrega bodo mogle storiti za vzgojo ženske mladine!“
Iz misijona Glen-Cowie nam piše istočasno tudi brat VALENTIN POZNIČ iz družbe Misijonarjev Sinov Presvetega Srca, zahvaljujoč se za poslano mu pomoč:
„Vaš dar nam zdaj še posebno prav pride, kajti radi odvzema farme imamo veliko manj dohodkov za vzdrževanje naših majhnih misijonskih ustanov. Na žalost smo morali opustiti sprejemanje gojencev na postaji, ker ne pridelamo dovolj koruze za živež, kajti večina staršev ne more nič prispevati.
Cerkev, ki smo jo lansko leto gradili, je bila v novembru gotova. Tamkajšnji misijonar se pohvali, da pride k maši zelo veliko ljudstva.“
Pogled na misijon Koehlenhof, kjer deluje s. Benigna Šteh. Cerkev, ki jo vidimo na sliki 3e v gradnji, je zdaj že povsem dograjena in smo njeno fotografijo objavili v eni prejšnjih številk.
ŠX(| IUI
mK aWisijokwVkkaW
&& SVETU
Indija se ima za zdravstveno službo zahvaliti predvsem misijonarjem. Je Pa država pred težkim vprašanjem, kako organizirati zdravstveno službo za vseh tistih 80 procentov ljudi, ki zdravnika v svojem življenju še niso videli. Država apelira na privatne organizacije, ki naj strnejo svoje moči, da bi mogle učinkovito reševati ta problem. Do zdaj se bolniki zdravijo večinoma le po mestnih bolnicah, in gotovo imajo vanje vstop predvsem vsaj srednje dobro stoječi ljudje. Kdaj bo Indija kos zdravstveni nalogi po vsej deželi, zlasti poi revnih vaških predelih, je težko reči. Gotovo pa bodo misijonarji svoje dosedanje delo radi nadaljevali vsaj v tem obsegu kot do zdaj.
Tudi v Senegaliji se čuti povečani vpliv islama. Kot po vseh severnoafriških deželah je tudi v tej državi čutiti misijonsko poslanstvo islama, ki si lasti nekako predpravico v teh deželah. Velika ovira za uspešno napredovanje islama je gotovo predsednik Senghor, ki je katoličan, in pa njegova demokratska stranka. A tudi na njegovo stranko se že čuti pritisk islamskega bloka.
V Mehiki so slavili petdesetletnico dominikanca Bartolomeja de las Ca-sas, ki je pri kolonialnih oblasteh izbojeval zakonito osvoboditev Indijancev izpod sužnosti. Ob tej slovesnosti je 400.000 Indijancev na kongresu zahtevalo, da se da zemlja, ki jim od nekdaj pripada, nazaj v last. Ta zahteva je bila stavljena kot samoobramba proti belcem.
Bangladeš ima 76 milijonov prebivalcev. Zadnje desetletje so morali iti skozi velike preizkušnje. Zaradi lanske povodnji pa je letos večina prebivalcev (kar dve tretjini) v velikem pomanjkanju hrane. Le malo več kot štirje milijoni stradajočih dobivajo iz središč prehrane svoj vsakdnevni obrok. Vsi drugi čakajo na rešitev ali smrt zaradi lakote.
Ne Cejlonu je katoliški list obsodil lastnike plantaž, ker pod videzom državne štednje izžemajo delavce in jim dajejo za trdo delo tako majno plačo in jim odrekajo osnovne človeške oziroma državljanske pravice, da so izpostavljeni skrajni revščini in ostajajo brez obrambe, škof v Kandy je organiziral zanje posebno pomoč.
V	Sudanu so se odnosi med državo in Cerkvijo izboljšali. Mimo je težak položaj zaradi islamskega pritiska na črno prebivalstvo. Takrat je na jugu države trpelo predvsem misijonsko delo. Saj je bilo izgnanih 300 misijonarjev, 100 redovnih bratov in 200 sester. Zdaj so ustanovljene redke cerkvene province, nadškofije in škofije, tako na severnem islamskem delu kakor na jugu. Zato je upanje, da se bo misijonsko delo moglo znova lepo razvijati, posebno na južnem delu, kjer je domače črnsko prebivalstvo.
V	Zaire se odnosi med Cerkvijo in državo ne morejo popraviti. Komisar za politične zadeve v Kinshasa, po imenu Engulu, je dejal: revolucionarna državna stranka je „nova cerkev“ in predsednik general Mobutu
Sese Seko je novi mesija. Že lani so iz šol pometali križe in v vseh šolah hočejo izvesti zahtevo, da se vsi otroci stari nad šest let morajo vzgajati v duhu nove cerkve, ki je „religija afriške identitete“. Lanski božič je bil razglašen za praznik dela.
V	Južni Afriki je ministerski predsednik iz rodu Zulu-Bantu prosil, naj se misijonarji bolj zavzamejo za organizacijo šolstva. S tem bo ojačena borba za pravice črncev na lastni zemlji. Naravnost neverjetno je, da je Bantu-ozemlju državna oblast, ki je v rokah belcev in zatirajo črnce, dovolila, naj se zai organizacijo svojega šolstva obrnejo za pomoč k tujim organizacijam.
Rdeča Kitajska po statistiki iz Pekinga že šteje 800 milijonov prebivalcev. Razumljivo, da bo v bodočnosti imela vedno več besede v družbi nai-rodov. In k temu številu je treba prišteti še vse številne in močne kitajske kolonije po vsem svetu, zlasti na Dalnjem Vzhodu. Spričo tako hitre porasti bo kmalu mogoče reči, da je vsak tretji človek na svetu Kitajec.
Da je v Rodeziji rasna diskriminacija:, ki je naperjena tudi proti katoliškim misijonom, močna, dokazuje dejstvo, da kljub protestom škofov še vedno ne dovolijo izhajanja katoliškega tednika „Moto“ pod pretvezo, da prinaša protidržavne komentarje.
Islamska svetovna konferenca je prepovedala vsem pripadnikom islama udeležbo pri framasonskih ložah, ker je to z islamom nezdružljivo. Vse, ki so že člani lož, posebno če so na višjih stopnjah, je treba kaznovati. Prav tako mora biti v vseh islamskih državah prepovedano delovanje Jehovi-nih prič.
V	Alahabadu (Indija) je 600 beračev napadlo bolnico, razbijalo pohištvo, pretepalo zdravnike in bolničarje, ker so berača, ki je bil poslan v bolnico zaradi kačjega pika, po njegovi smrti obducirali. To je proti njihovemu verskemu prepričanju in zato
je nastal ta „beraški napad“ na bolnico. Policija je prišla, a šele potem, ko je bilo že skoraj vse razbito.
V	Tanzaniji so odklonili komputor-je kot nerabne in škodljive. Zato bodo vrnili vse do zdaj kupljene komputor-je. Dovoljeni bodo samo navadni računski stroji.
Slovenska medicinska sestra dr. Gabriela Ehrlich, nečakinja pokojnega prof. Ehricha in sestra misijonarja Ehrlicha v Indiji, je lansko leto v imenu družbe obiskala vso Afriko in na mestu ugotovila stanje in delo Družbe medicinskih sester.
V	Kinshasi so jezuiti ustanovili študijski center za socialno delo že leta 1965. Desetletno prizadevanje že rodi svoje sadove. Ker ima center tudi dopisne tečaje, je njegovo delo razširjeno celo čez meje države Zaire. Sadovi sami . dokazujejo in potrjujejo potrebnost in koristnost te ustanove.
V	Ruandi je bilo zborovanje, ki naj utrdi sodelovanje cerkve in države na polju medicine. Zastopani so bili katoličani, anglikanci, metodisti, presbi-terijanci in ostale manjše skupine. V razgovorih je bilo ozračje zelo odprto in iskreno. Dosegli so predvsem to, da bo država po svojih močeh materialno podpirala zdravstveno delo posameznih misijonskih centrov.
Sekretariat za nekristjane je v Nigeriji ustanovil novo revijo pod imenom „Nigerijski dialog“. Namen revije je, da bi se zbližale vse verske skupnosti, poiskale stične točke in tako vedno bolj omogočale medsebojno spoštovanje in sodelovanje. Tako je pojasnil ustanovitelj revije U. Chuk-wulozie iz univerze v Nsukka.
Madagaskar nujno potrebuje novih misijonarjev, pa jih je z leta v leto manj, tako trdi misijonar iz Tanana-rive o. Bied-Charreton. Mladi misijonarji se bodo morali spoprijeti s problemi, ki zadevajo ves Madagaskar, kot je češčenje prednikov, posebej pa z moderno mladino po mestih, ki gre za evroameriško modo svobodne ljubezni in uživanja drog.
"KATOLIŠKI MISIJONI" so sploSen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih družb, slovenskih misijonarjev, "Slovenske misijonske zveze". Izdaja ga "Baragovo misijonišče". Urejuje Franc Sodja C.M., soureja in upravlja Lenček Ladislav C.M. — Naslov uredništva in uprave: Loubet 4029, Remedios de Escalada, Provincia Buenos Aires. Tiska "Editorial Baraga S.R.L.", Pedernera 3253. S cerkvenim dovoljenjem.
NAROČNINA ZA LETO 1975: V Argentini in sosednjih deželah: navadna 50,00 pesov, podporna 100,00, dosmrtna 700,00. V ZDA in Kanadi: 4 (8, 60) dolarjev; v Italiji: 2000 (4000, 30.000) Lir,- v Avstriji 80 (150, 1.200) šilingov; v Franciji 16 (30, 250) NF; v Angliji 1 y2 (3, 20) funtov; v Avstraliji 4 (8, 60) dolarjev.
PLAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH:
Argentina: Baragovo misijonišče, Loubet 4029, Remedios de Escalada, prov. Buenos Aires.
— Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires.
ZDA.: Rev. Charles A. Wolbang CM, St. Joseph's College, P.O. Box 351, Princeton, New Jersey, 08540. — Mr. Rudi .Knez, 679 E. 157 th St., Cleveland, Ohio 44110. — Mrs. John Tushar, Box 731, Gilbert, Minn. 55741. —Mrs. Ana Gaber 2215 So. Wood Street, Chicago, III. 60608 U.S.A.
Kanada: Župnija Marije Pomagaj: 611 Manning Ave, Toronto 4, Ont. Za Ontario (razen Port Arthurja) in za Quebec: Rev. Jože Časi CM, istotam. Za Montreal in okolico: Rev. Ivan Jan CM, 405 Marie Anne East, Montreal, P. Q.
Ualija: Dr. Kazimir Humar, Corte San llario 7, Gorizia.
Ti st: Oddajati na naslov: Marijina družba, Via Risorta 3 Prancija: s. Cecilija Prebil, Rue du Bac 140, Paris VI.
Avstrija: B. Seelsorgeamt, Viktringer Ring 26, Klagenfurt.
Anglija: Rehberger Gabrijela, 132, George Street, Bedford.
Avstralija: Slovenske sestre, 4 Cameron Court, KEW, Vic. 3101.
Vrabec Franc, Assumption College, Kilmore, Vic. 3601.
MISIJONSKI DAROVI
ZA MISIJONSKI ZAVOD BARAGOVEGA MISTJONIŠČA
Iz New Toronta v Kanadi: Pevska skupina Kristal, 75 dol.; tarokarska družba, 100 dol.; Zvezai mož in fantov, 50 dol.
Iz Buenos Airesa: Fani Jamšek, 50 pesov.
ZA KRST POGANSKIH OTROK Koroški rojaki: 6.280 šilingov.
ZA TISKOVNI SKLAD KM
Iz USA (v dolarjih): Justina Holozan, 5; Jožefa Mokorel, 5; Anica Tushar, 4; Ivanka Velikonja, 6; Gpa. Kuntara, 10.
V SKLAD KATOLIŠKIH MISIJONOV ZA VSE SLOVENSKE MISIJONARJE V Argentini (v pesih): Marija Mežnar, 20; č. g. Stanko Skvarča, 500; Gomišček Ljudmila, 30; družina Muhič, Tucuman, 200.
Koroška: rojaki v drugem polletju 1974: 36.487 šilingov.
Francija (v frankih): Maučec Marija, 50; Balažič Terezija, 150; Sterži-tiar Marija, 600.
ZDA: Janez Gerjol, 15 dolarjev.
ZA POSAMEZNE MISIJONARJE
Izkupiček plošč slovenskega otroškega zbora v Slovenski vasi, za misijonarja Franca Buha na Madagaskarju, 2772 pesa (84 dolarjev).
VSEM ZA VSE ISKRENI BOG PLAČAJ!
Registro de Prop. Int. No. 1150563 Director responsable, Lenček Ladislav Oomicilio legal, Cochabamba 1467. Buenos Aires
Skromni, pa moderni stolp mohamedanske mošeje nekje v Afriki
Corrao rganlino Suc. 37	FRANQUEO PAGADO
	Concesiön N9 3143
	TARIFA REDUCIDA
<	Concesiön N9 5612