143 Glasnik SED 61|1 2021 * F r anc Kr ižnar , dr . muzik ologi je, no vinar in ur ednik R adia Slo v eni ja v pok oju; fr anc.kr iznar@siol.ne t. Nekr olog F r anc Kr ižnar* Kar nekaj časa je minilo, da smo v teh koronskih časih, ki so nam leta 2020 vzeli dobršen del normalnih medsebojnih komunikacij, kaj šele s sosedi in tujino, tudi Slovenci izve- deli, da je 8. marca 2020 v Zagrebu v 75. letu umrla ugled- na hrvaška in mednarodno priznana (etno)muzikologinja dr. Gorana Doliner; pokopana je na osrednjem zagrebškem pokopališču Mirogoj. Gorana Doliner se je 7. avgusta 1945 rodila v še eni od hrvaških enklav, v Sarajevu, kjer je živela in delala dobr- šen del življenja. Ves čas je bila tako ali drugače povezana tudi s Slovenci, zato je še kako prav, da se ji ob slovesu oddolžimo s člankom. Večino biografskih in bibliograf- skih podatkov sem povzel po izvirnem nekrologu, ki ga je za najuglednejšo hrvaško oziroma zagrebško glasbeno znanstveno revijo Arti musices (51/1, 2020: 217, 218), enakovredno našemu Muzikološkemu zborniku, napisa- la prav tako ugledna hrvaška znanstvenica, strokovna in znanstvena kolegica ter osebna prijateljice dr. Gorane Do- liner, dr. Sanja Majer Bobetko. 1 Nekrolog sem dopolnil z nekaj svojimi podatki. 1 Zahvaljujem se tako avtorici (dr. Sanji Majer Bobetko) kot urednici revije Arti musices, dr. Luciji Konfic, za »uradno« dovoljenje, da smem uporabiti in v slovenščino prevesti nekatere dele objavljenega nekrologa. V SPOMIN UGLEDNI HR V AŠKI (ETN O)MUZIK OL OGINJI GORANI DOLINER (1 9 45–2020) Glasnik SED 61|1 2021 144 Nekr olog F r anc Kr ižnar Dr. sc. Gorana Doliner, od njegove ustanovitve članica Hr- vaškega muzikološkega društva in članica Hrvaškega dru- štva skladateljev, je bila muzikologinja po poklicu, poslan- stvu in intimnem interesu. V rojstnem Sarajevu je končala splošno glasbeno in osnovno- ter srednješolsko izobraže- vanje ter leta 1970 diplomirala na Muzikološkem odseku Glasbene akademije Univerze v Sarajevu pod patronatom enega vodilnih bosansko-hercegovskih muzikologov pol- pretekle dobe, dr. Zije Kučukalića (1929–2020). Leta 1997 je doktorirala na Filozofski fakulteti Univerze v Zagrebu. Muzikološko pot je začela po končani Srednji glasbeni šoli in Akademiji za glasbo v Sarajevu, kjer je bila med leto- ma 1975 in 1980 asistentka. Bila je sodelavka programske redakcije za resno glasbo na Radiu Sarajevo, občasno pa tudi glasbena kritičarka. Leta 1980 se je preselila v Za- greb in najprej delala kot asistentka v Muzikološkem za- vodu Glasbene akademije Univerze v Zagrebu. Od leta 1983 je bila zaposlena v Zavodu za muzikološke raziskave Raziskovalnega centra JAZU (Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti). Ta se je leta 1993 preimenoval v Odsek za zgodovino hrvaške glasbe Zavoda za zgodovino hrvaške književnosti, gledališča in glasbe HAZU (Hrvaška akademija znanosti in umetnosti); tu se je leta 2012 tudi upokojila. Ob svoji redni zaposlitvi je med letoma 1981 in 1985 predavala zgodovino glasbe na Glasbeni akademiji Univerze v Zagrebu. V svoji raziskovalno-znanstveni ka- rieri je po doktoratu od asistentke in znanstvene sodelav- ke napredovala do višje znanstvene sodelavke. Napisala je več člankov, razprav in referatov o splošni/svetovni in evropski ter jugoslovanski glasbi in etnomuzikologiji. V široki pahljači muzikoloških interesov – od etnomuziko- logije, glasbene historiografije, sociologije in terminologi- je do glasbene kritike – je bila žarišče njenega znanstvene- ga in raziskovalnega interesa cerkvena tradicijska glasba, še zlasti glagoljaško petje. 2 Rezultate svojega dela je pred- stavila na številnih znanstvenih simpozijih na Hrvaškem in v tujini. Leta 1995 je v Punatu na otoku Krku organizi- rala mednarodni znanstveni simpozij Music, Violence and Gender / Glasba, teror in vzroki študijske skupine Music and Gender of the International Council for Traditional 2 Glagolica je nastala na podlagi najstarejše pisave slovanske abecede iz 9. stoletja. Glagoljaš ali glagolit je bil katoliški duhovnik, ki je opravljal bogoslužje v starocerkveni slovanščini. Iz tega izhajata še glagolizem ali starocerkveno bogoslužje, pri katerem so se uporab- ljale glagolske knjige. ― Glagolica je najstarejša slovanska pisava (ok. 862), ki jo je med prvimi zapisal Ciril (Ciril in Metod). Njeni zgledi niso povsem jasni in nedvoumni, po vsej verjetnosti pa gre za vrsto grške kurzivne pisave, ki jo najdemo v najstarejših staro- slovanskih spomenikih. Od 12. stoletja je bila v rabi samo še v Dal- maciji. V Osorju na otoku Cresu je glagoljaški samostan deloval vse do leta 1841. Drugod je bolj enostavna in praktična cirilica glagolico zamenjala že v 10. stol. Razlikujemo dve vrsti glagolice: oblo ali staroslovansko, Cirilovo glagolico in oglato ali hrvaško glagolico. Prav v tej je iz obdobja med 13. in 17. stoletjem ohranjenih največ hrvaških spomenikov. Music (ICTM). Sodelovala je pri znanstvenoraziskovalnih projektih, ki jih je financiralo današnje Ministrstvo znano- sti in izobraževanja Hrvaške oziroma njegovi predhodniki z različnimi imeni, in sicer pri projektih Fundamentalna raziskovanja za zgodovino hrvaške glasbe (vodja Stanislav Tuksar) in Hrvaška glasbena historiografija do 1945. leta (1996–2014, vodja Sanja Majer Bobetko). Sama je vodila dva projekta: Tradicija glagoljaškega petja (2002–2006) in Tradicija glagoljaškega petja – primerjave (2007–2011). Z različnimi temami o hrvaški glasbeni dediščini je kot predavateljica gostovala na univerzah na Hrvaškem, v Avstraliji, Sloveniji in Bosni in Hercegovini. Obširno in intenzivno je med letoma 1998 in 2000 v Sloveniji, na Hr- vaškem in v Franciji raziskovala kot prejemnica štipendije RSS Open Society Sheme. Muzikološka popotnica Gorane Doliner obsega številne članke, od publicističnih do znanstvenih, in znanstvene knjige, med njimi monografiji Glagoljaško petje v Kra- ljevici. Književnozgodovinski pojavi, besedne strukture in glasbene vsebine napevov (2011) in Hrvaška glasbena historiografija v 19. stoletju (v soavtorstvu s Sanjo Majer Bobetko in z Zdravkom Blažekovićem, 2009). Priredila je tudi II. zvezek Spomenikov glagoljaškega petja v Novem Vinodolskem urednika Jerka Bezića (1909). Iz napisanega je razvidno, da je glagoljaško petje svojevrstni cantus fir - mus 3 njene muzikološke polifonije. 4 Z večdesetletnim in upornim raziskovanjem in analiziranjem arhivskega gra- diva, zasnovanim na interdisciplinarnosti, s katero si je prizadevala utrditi odnose med glasbo in besedo, je v do- tedanje raziskovalne metode in preučevanje glagoljaškega petja vnesla novum. Leta 2011 je hrvaški javnosti na zgo- ščenki v tonski podobi odkrila tudi svojevrstni hommage tradiciji glagoljaškega petja. Strastna raziskovalka in izvrstna znanstvenica Gorana Doliner je s svojim prispevkom znatno obogatila prostor hrvaške glasbe, muzikologije in celotne kulture. Za njene dosežke ji je matično Hrvaško muzikološko društvo v letih 2010 in 2012 podelilo nagrado »Dragana Plamenca«. Spomini muzikoloških sopotnikov in prijateljev Gorane Doliner niso izčrpani z njeno muzikološko zapuščino, spominjajo se je tudi kot velike osebe izredne kreativnosti in emotivnega naboja, nesebični, skrbni in vedno priprav- ljeni pomagati drugim, tako tovariško kot prijateljsko. O tem priča njen humanitarni angažma, ko je v svojem do- mu (v Zagrebu, op. a.) na tih in nevsiljiv način pomagala številnim beguncem iz v vojni uničenega Sarajeva, in to v trenutkih, ko je tudi sama preživljala družinsko tragedijo. Z drugimi besedami, Gorana Doliner je bila oseba z veliko integriteto. Rezultati njenih del so prav gotovo pomemben del hrvaške muzikološke dediščine. 3 Stalna, fiksna melodija. 4 Mnogoglasje, večglasni stavek. Glasnik SED 61|1 2021 14 5 Nekr olog F r anc Kr ižnar Od objavljenih bibliografskih enot Gorane Doliner ne morem mimo naslednjih naslovov: Glasbena kritika v Sa- rajevu (Lica 3–4, 1977), Razvojni princip v Beethovnovi klavirski Sonati, op. 2, št. 3 (Zvuk 3, 1977), Folklorni ele- menti v sodobni glasbi skladateljev Bosne in Hercegovi- ne (v J. Magdić in V . Komadina; Zvuk 4, 1977), Nekateri aspekti odnosov etnomuzikologije in sociologije (Narodna umjetnost 4, 1977), Folklora in novokomponirana glasba (Zvuk 1, 1978), »Sv. Cecilija« kot vir za preučevanje cerk- vene glasbe (deloma, in svetovne) glasbe v Bosni in Her- cegovini (Sv. Cecilija 2–3, 1978), Specialni obred »Gosi- pin plač,« prispevek k preučevanju tradicije cerkvenega petja v Bosni in Hercegovini (Glazbena baština 1980) idr. Osebno in strokovno sva se poznala od leta 1999, skoraj tri desetletja. Največkrat sva se srečala na mednarodnih znanstvenih simpozijih Pasionske baštine Hrvatske / Pasi- jonske dediščine Hrvaške v Zagrebu in Vrbniku na otoku Krku, Vukovarju in Tivatu (Boka Kotorska), Sarajevu, Vi- tezu in Buškem Blatu, Pazinu in Mariji Bistrici, Gospiću idr.; povsod tam, kjer je ostal vsaj delček hrvaškega in kr- ščanskega naroda, njihove vere in kulture pa tudi glasbene umetnosti; marsikdaj povezane tudi s Slovenci. Ne bova pa se srečala na že dvakrat odpovedanem in prestavljenem 13. simpoziju (2020–2021) med Varaždinom (Ludbregom) in gradiščansko Hrvaško (Željezno); ne samo zato, ker ima simpozij »nesrečno« zaporedno številko 13, ampak ker »naše« Gorane ni več med nami. Redno sva sodelovala v glasbeni sekciji, ki jo je takrat in vse do svoje smrti vodil akademik dr. Jerko Bezić (1929–2010). Po njegovi smrti je prav Dolinerjeva v sekciji prevzela nekakšno neformalno vlogo. Mednarodni znanstveni simpoziji PABAHR so bili v vseh treh desetletjih bienalni. Gorano sem oktobra 2018 osebno povabil v Zagreb na mednarodni znanstveni sim- pozij ob 150-letnici rojstva slovenskega duhovnika Janka Barlèta (1869–1941), ki je ves svoj pismeni opus zapustil Hrvatom. Takrat, morda kar poslednjič (?), je predstavila znanstveni referat Janko Barlè i Pavlinska pjesmarica: Na- pjevi i uporedbe sa srodnim pjesmaricama / Janko Barlè in Pavlinska pesmarica: Napevi in primerjave s sorodnimi pesmaricami. V organizaciji in pod patronatom Zagrebške nadškofije, Hrvaškega društva cerkvenih glasbenikov, Za- grebškega Stolnega kapitlja, Društva za zgodovinopisje Zagrebške nadškofije »Tkalčič,« osrednjega hrvaškega/ zagrebškega časopisa za sakralno glasbo Sveta Cecilija in Slovenskega doma v Zagrebu smo bili z našo/»slovensko« in njihovo/»hrvaško« Gorano Doliner tako rekoč zadnjič skupaj. Naj se dragi Gorani Doliner v njen spomin tudi sam poklo- nim z besedami našega velikega arhitekta Jožeta Plečnika (1872–1957); prav njegova umetnost – arhitektura – je za- mrznjena glasba; seveda v njenem metafizičnem pomenu: »Minljiv si, le tvoja dela so tvoj spomin.«