V
Casopis s podobami  za slovensko mladino.
S ppilogo:  ,,/VncjQ]j©Qk!'
ŠteV. 11.                       V Ljubljani, 1. novembra 1900.                LetO XXX.
Jesensko solnce.
ložno šepeče si listje v dobravi,                      In tam iz dalje, iz dalje nebesne
Bajne pravljice o sreči si pravi:                    Solnčece zlato na nebu priplava.
Bajne pravljice o zorni pomladi,                    In po dolinah — po širni ravčni,
Ko se na nebu je solnce vozilo,                    Zemljo odeli so plašči rmeni —
Mlade cvetice v iivljenje budilo.                    Solnce to vidi in bridko potoži:
Ko so po logih še sapice vele,               .        ,,Listje rmeno, oj listje rmeno,
Veje drevesne živahno šumele,                       Kdaj pa ti bodeš mi zopet zeleno ?
Ko so po vejah se zibale tice,                       Trava je suha in cvetke so vele,
Zorne pomladi radostne glasnice,                   Zdaj pa še tebe so sape mi vzele,
Ko so po cvetju metuljčki hiteli,                   Kaj le naj gledam tam doli na sveti,
V vonju razkošnem brezskrbno živeli,          Ko vse je moralo meni umreti,
Drobne čebelice srkale strdi...                     Ni mi več možno te gledati z neba
Hrosti brenčč poletavali v zraki. ..!             Tebe narava —, ne tega pogreba .. ."
Tožno se zganejo veje drevesne,                    Reče to solnce, za megle se skrije,
Listje rmeno na tla se vsipava,                     Pozne jesenske dni - več nam ne sije!
Milka Posavska   .