■J 'fteJutb' aM&ba, ib, 7tati\^ £0žilfC» POŠILJA : IVAN UČENIKOV - KAIRO RUE MANSHAET EL MAHRAN/ ŠT. 5 Sxednii vzhod Št. 75=76 16. avgusta 1943. Na predvečeru Neumorni krmar britanskega cesarstva in upravitelj usode vseh Združenih narodov, britanski prvi minister g. Churchill je izdelal končni in odločilni načrt za popolni prelom osi. S tem načrtom je g. Churchill zopet odšel na pot-v Kanado, kjer se je najbrže v trenotku ko to pišemo že sestal s predsednikom Rooseveltom. Ta sestanek, ki je verjetno najodločilnejši v tej vojni, vpada le nekaj dni po konferenci, ki jo je Hitler sklical v svojem glavnem stanu in katere so se udeležili vsi najvažnejši nemški civilni in vojaški zastopniki. Oba sestanka je narekovala ista situacija, ki je za zaveznike izredno obetajoča, za Prusijake in njihove podrepnike pa skrajno kritična. Politični in vojaški dogodki se križajo in udarjajo drug na drugega ter so zato v stanu, da povzročijo z dneva v dan senzacionalne razvoje, ki jih morajo zavezniki z največjo energijo in hitrostjo izkoristiti. O čem so govorili in kaj so sklenili v Hitlerjevem glavnem stanu javnosti seveda ni znano, vendar je značilno, da so prvič v tej vojni požigalci svetovnega požara obravnavali vprašanje nemškega poraza v prihodnjih zimskih mesecih. Do sedaj namreč pruski bahači niso nikdar mislili, da bi mogli biti premagani. Likvidacija Severne Afrike in Sicilije ter razvoj dogodkov na ruski fronti, zlasti pa neslavno dezertiranje rimskega diktatorja, vsi ti dogodki so Hitlerja udarili po glavi in ga nagnali, da razmišlja tudi o porazih. Nenadno slovo Mussolinija je vsekakor celo zaveznike presenetilo in dokazalo s kakšno hitrostjo se v “bliskoviti” vojni lahko dogodki popolnoma preokrenejo. Ta Mussolinjeva poslovitev, s katero smo se že večkrat ukvarjali, je temeljito prevrgla vse nemške politične in strategične načrte, zato je Hitler sklical svoje kimovce, da izdelajo podrobne načrte za popolnoma spremenjene nove nemške položaje. Zelo je verjetno, da so nemški generali dobili nalogo proučiti vprašanje globokega umika nemških armad v Rusiji.Na tapetu je bilo tudi vprašanje izpraznitve balkanskega polotoka. Mogoče celo morebitna sprememba nemškega režima. Vsi ti osni načrti, ki se lahko že jutri tudi izvršijo, ne smejo najti zaveznikov nepripravljenih. Vse te stvari je imel v glavi in na papirju g. Churchill, ko se je odpravil na pot v Kanado. Britanski prvi minister, ki je vsemu svetu znan po svoji iskrenosti, je v enem izmed zadnjih svojih govorov priznal, da ga je bliskoviti preokret dogodkov-iznenadil. To ni reakcija rojenega pesimista, kakor usodnih dogodkov bi to na prvi pogled mogel nekdo soditi, kajti črnogled ne bi mogel pred dvema letoma postopati tako, kakor je to napravil g Churcill - pač pa je to reakcija globoko duhovitega človeka, ki je polen stvarnosti in ki se zaveda, da od zjmage pijani državniki napravijo največje napake. Ta pijanost se je ravno v tej vojni potrdila pri Hitlerju, ki je v svoji neomejeni in nebrzdani domišljavosti napravil fatalne pogreške. Spominjamo se dobro kako so drvele nemške oklopne divizije po francoski zemlji, ki je bila že premagana samo, da utešijo svojim zverinskim nagonom, mesto da bi udarile na neoborožena britanska otočja. Leto pozneje je Hitler napravil drugo usodno napako, ko je udaril na Rusijo. Danes g. Churchill nosi v svoji aktovki zadnje poglavje sodobne svetovne drame. Tu leži njegov končni obračun z Nemčijo in njenimi zavezniki. Tu je delo, ki je pričelo v tistih temačnih dneh po francoski katastrofi. Jekleni obroč okrog takozva-ne evropske trdnjave se oži iz dneva v dan in v Churchillovi aktovki je pripravljena zadrga, ki bo- kakor je Hitler sam svoječasno izjavil - odločila usodo nemškega naroda za tisoč let. V teh odločilnih dneh druge svetovne vojne je potrebno, da Združeni narodi koordinirajo vse svoje vojaške in politične sile v en sam, strašni in mogočni zamah, ki naj z vso silovitostjo udari in razbije nemško vojno mašinerijo. To je verjetno prvi del Churchillovega odločilnega načrta. Drugi del ni nič manj pomemben. Po popolni zmagi, ki pa še ni tako blizu, kakor si marsikdo zamišlja, se bodo pojavila najrazličnejša politična vprašanja po vsej Evropi. Kako ta vprašanja speljati v pravilna porečja, da bosta mir in red v svetu zagotovljena, to je drugi del zavezniške zmage. Ta drugi del je mogoče še važnejši od onega prvega, ki ima čisto vojaško-tehnični značaj. Sedanja svetovna vojna ni samo porušila in opus-tošila države in obširna evropska področja, ni samo usmrtila na milijone človeških življenj in povzročila še ne doživljena gorja in bridkosti, pač pa je ta svetovna vojna razkrojila duhove. To je mogoče tudi največja tragedija sodobne Evrope. Čut solidarnosti in medsebojne povezanosti narodov je tako zrahljan, je tako ubit in razdvojen, da bodo potrebni ogromni napori in mogoče celo diktatorska sredstva, da pridejo narodi zopet do potrebnega ravnovesja, V našem listu smo že večkrat ugotovili, da so veliki časi našli izredno majhne ljudi. Evropski narodi so vzgajali in zapravljali ogromne zneske denarja za svoje armade. Te armada so v bliskoviti vojni izginile v nekaj urah. Milijarde narodnega premoženja so bile nakopičene v betonu in jeklu in so se zrušile pod prvimi udarci sovražnikovega ognja. Prav nič boljše ni bilo z ideološkimi zgradbami, ki jih je Evropa z ogromnimi napori in mnogokrat tudi z velikimi nasilji postavljala v zadnjih dveh desetletjih. Ideje, ki so predstavjale življenjski program narodov in ki so jim narodi služili verno in udano, so propadle in izginile skoro brez sledu. Toliko opevana francoska demokracija se je razblinila kot milni balonček. Jugoslovansko idejo so izdali njeni največji apostoli in zagovorniki. Fašizem se je zrušil z enim samim bombnim napadom na Rim. Vse to dokazuje, da so bile ideje zelo plitvo postavljene in da so bili njihovi nosilci nesposobni graditelji. Za okrepitev in učvrstitev medsebojne solidarnosti, zlasti tam, kjer so narodi usodno po krvi in jeziku medsebojno povezani, kar velja posedno za našo Jugoslavijo, so potrebni novi, krepki, mladi in energični mojstri, ki bodo brez strankarsko političnih računov s svežino duha in širokogrudnostjo volje, s korajžnim prevzemanjem polne odgovornosti pred narodom in bodočnostjo, zgradili na podlagi enakopravnosti, iskrenosti in poštenosti novo dtžavno zgradbo. Take koncepte za evropske države in njihove narode, ki jih vodijo še vedno s podedovanim grehom preteklosti obremenjeni državniki in politiki, nosi g. Churchill v Kanado kot zdravilo duhovno obnemoglim narodom Evrope. Da bi zlasti v tem drugem delu bili njegovi napori uspešni in njegove zamisli pravične in vsestransko zadovoljive, to so naše želje, ki ga spremljajo na njegovi usodni poti. Pozdravljeni fantje - prostovoljci! Pred nekaj dnevi je prispel iz Severne Afrike transport naših novih prostovoljcev. Nič ne prikrivamo, bilo jih je natančno za en bataljon. Drugi so bili še bolj nobel in so prifrčali med nas kar z letali. V najboljšem razpoloženju so se fantje vozili po Sredozemskem morju, varni v rokah hrabre bri-tanke mornarice. Najmanjšega vznemirjenja s strani sovražnika ni bilo nikjer. Vplovili so v aleksandrijsko luko, kjer so jih čisto slučajno pozdravili neki naši ljudje, ki so se v tem trenotku mudili v pristanišču. S pesmijo so se vozili skozi mesto vsi razigrani in srečni, da so na svobodnih tleh. Vlak jih je potegnil najprej [v zasilno tranzitno taborišče, nato pa dalje v njihovo novo bivališče. Tu so jim stari tovariši napravili prostor in se umaknili na novo mesto. Na kolodvoru jih je sprejela godba Kr.Garde, nato pa so vkorakali v 2 kilometra oddaljeno taborišče, ki je že dolgo košček jugoslovanske domovine. Ko so se razvrstili na razsežnem taboriškem prostoru, jih je s toplo besedo prisrčno pozdravil njihov novi poveljnik generalštabni major g. Josip Rijavec v družbi z ostalimi častniki in moštvom. V vznešenih besedah jih je novi poveljnik spomnil na mučeniško pot vsega našega naroda v Primorju in Istri. S polno vero v srcu pa jim je pre-dočil tudi bližajočo se zarjo svobode, ki že vzhaja na jugoslovanskem obzorju. Odločnost in narodna zavest, ki sta novodošle fante pripeljala pod jugoslovansko zastavo, bosta še izpopolnjena z narodno in vojaško disciplino, da se bomo vsi skupaj kot ju naški osvobodilci svojega naroda nekoč vrnili na svoje domove. Tudi uredništvo “Bazovice” se pridružuje številni naši tukajšnji koloniji in številnim našim! prostovoljcem, ki so med novodošlimi fanti našli brate, bratrance in celo strice, vaščane, prijatelje in znance, z najiskrenejšo dobrodošlico. Jugoslovanski odbor iz Italije, ki je s pomočjo in blagohotnostjo britanskih, ameriških in francoskih vojaških oblasti dosegel osvobojen j e in prevoz novih prosto-vol: • 'v pričakuje s trdno vero v srcu, da bodo naši novi fantje, ki so znatno pomnožili naše vrste v vsake - oziru tudi v bodoče izvršili svojo narodno dolžnost. Ob tej priliki ponovno povdarjamo, da nosi svobodo slehernega Slovenca in Hrvata, ki je in ki še bo med žičnimi ograjami, vsak posamezni prostovoljec. Zato, fantje, stari in novi, pokažite s svojim delom, poslušnostjo, pridnostjo in zlasti treznostjo, da ste vredni zaščite, ki vam jo tako širokogrudno nudijo zavezniški narodi. Ne zapirajte s kakršnimi koli dejanji vrat ujetniških taborišč tistim, ki so še tam, ker boste za slehernega, ki bo tam ostal zaradi vas, nosili v domovini polno odgovornost. V tem upanju fantje pozdravljeni in dobrodošli ! SLAVA PEHOTNIH EDINIC (Glej slike na predzadnjih straneh) Zvesta svojim starim navadam je pehota Kr. Garde tudi letos praznovala 1. avgusta svojo slavo kot spomin na tisti dan, ko je bil pred 20 leti ustanovljen v Beogradu I Gardijski pešpolk. V tujini zastopajo to slavno tradicijo že tretje leto pehotne edinice Kralj. Garde. Letošnjo slavo so naši gardisti proslavili pod geslom “TRI PUTA BOG POMAŽE", kar pomeni, da so pehotne edinice Kr.Garde letos slavile v prepričanju, da je tretja slava obenem tudi zadnja izven domovine in da bodo prihodnjo slavili na domačih tleh. Svečano razpoloženje je vladalo v razsežnem taborišču že ves teden pred slavo. Posebno razgibano pa je bilo življenje zadnja dva dneva. Z veliko vnemo, pridnostjo in skrbnostjo so gardisti poskrbeli, da bo slava čim bolj praznična in svečana. SLAVSKI DAN Napočil je praznični dan, ko ponavadi v Palestini ves sončen in vroč. Sveže očiščeno in okrašeno je sprejemlo taborišče od 9 naprej povabljene goste, ki so jih na vhodu pričakovali posebno za to odrejeni častniki. Gostov je bilo mnogo, med njimi mnogo odličnikov, zastopnikov britanskih civilnih in vojaških oblasti in ravno tako tudi zastopnikov drugih zavezniških narodov. Našo civilno oblast je zastopal jugoslovanski generalni konzul v Jeruzalemu, g. Dragutinovič. Slavnost je začela ob 9.30 dopoldne pred postro-jenimi edinicami pehote Kr. Garde, ki so bile vse v polni bojni opremi. Najprej je opravil katoliški obred č.o.Stanko Perovič, potem pa je prota Serafim Krstič izvršil pravoslavni obred z rezanjem slavskega kolača. GOVORI POVELJNIK PEHOTNIH EDINIC Najsvečanejši trenotek je bil, ko je poveljnik I. bataljona Kr.Garde, polkovnik France Stropnik nagovoril zbrane goste in gardiste. Zaradi velike pomembnosti njegovega govora, prinašamo njegova izvajanje v celoti. Polkovnik g.Stropnik je začel v srbohrvaščini: “Vojniči, več po treči put pešadiske j edinice Kr.Garde proslavljajo današnji dan 'van porabljene Otadžbine. Kao čuvar vojničkih tradicija Jugoslovenske Vojske, pešadiske jedinice slave slavu kao uspomenu na dan osnivanja pešadiskog puka Kr. Garde 1923 god. Jugoslovenska Vojska primila je običaj slave od svoje prethodnice slavne Srpke Vojske, ko j a je, kao prava narodna vojska, običaj porodične slave od samog početka uvela u svoje j edinice. Dubok je značaj slave u vojsci, jer je ona vidan izraz povezanosti starešina i vojnika jedne j edinice, kao što su povezani članovi jedne porodice. Ali je slava za srpski narod kao celinu još od mnogo večeg značaja. Iz slave i narodne pesme je srpski narod crpeo onu snagu, ko ja ga je osposobila da se posle petstogodišnjeg ropstva oslobodi i da se posle svake narodne nesreče, podigne jači no što je bio. Ako je bilo nesreče u životu Južnih Slovena, on-da je nesreča, ko ju nam je doneo o vaj rat, izvesno jedna od največih. Ako je bilo sudbonosnih vremena u našoj istoriji, onda dogadjaji, ko j e sada pro-življujemo, spadaju med ju najsudbonosnije. Oni če biti presudni za mnoga naša buduča pokoljenja, ko j a če nas suditi po našem udelu u njima. Naši drugovi po planinama Jugoslavije mogu mirne sa-vesti dočekati sud istorije. U njima se jasno otkriva ona nesalomljiva snaga, ko j a če Jugoslaviji zaga-rantovati časno mesto med ju pobedničkim naro-dima. Na nama ovde je, da se pokažemo dostojnim njih i da damo svoj prilog u borbi za slobodu naše O-tadžbine. Taj naš prilog neče biti zamašan po broju, ali če biti veoma značajan za izgradjivanje novih granica na severo-zapadu Jugoslavije. On če biti i značajan za bolju slogu i razumevanje med ju Jugo-slovenima u obnovljen oj zajedničkoj Otadžbini. U takvoj veri, ja pozdravljam sve oficire, pod-oficire, kaplare i redove sa starim narodnim pozdravom : “SRETNA VAM SLAVA, JUNAČI!’ Polkovnik g.Stropnik je nadaljeval po slovensko: Fantje, vsaka enota jugoslovanske vojske ima svoj praznik ki mu pravimo slava. Ta dan, ki pomeni za enoto to, kar pomeni rojstni dan ali pa god za posameznika, je pač najbolj pripraven dan, da se ozremo nazaj in pogledamo kaj smo napravili, da pa pogledamo tudi naprej in napravimo sklepe za leto, ki je pred nami. Poglejmo nazaj! Težki in črni so bili dnevi, ko so prvi prostovoljci iz Primorja in Istre L 1941. stopili v jugoslovansko vojsko na Srednjem vzhodu. Malokateri, ki je imel priložnost, ni prišel. Vi pa ste opravičili prepričanje, da ste, čeprav niste živeli v Jugoslaviji, vedno jasno čutili, da ste del našega narodnega jugoslovanskega telesa. Opravičili ste naše zaupanje in ljubezen, ki je enako gorela v vsakem pravem Slovencu, Srbu in Hrvatu. To zaupanje in ta ljubezen sta bili posebno povdarjeni lansko leto, ko je naš mladi Kralj pehotnim edinicam Kr. Garde podaril polkovno zastavo. Kaj pa je bil vzrok naše ljubezni do vas? Vi ste kri naše krvi, svobodni pa niste bili. Kri ste naše krvi, a trpeli ste najhujša preganjanja. Sovražni fašizem vas je zatiral, izganjal iz rodne grude, požigal domove, preganjal materni jezik in prepovedal našo pesem, tisto pesem, ki je naš največji zaklad in vir naše sreče in moči. Ali vse je bilo zastonj. Vi ste ostali kar ste bili in dobro ste vedeli kje je vaša pot. Vedeli ste, da ste seme in cvet krvavečega naroda ob Soči in Vipavi, ob Jadranu in na Krasu, po Pivki in Brdih, po idrijskih cerkniških in kobariških gorah, po kršni Istri in reški dolini. In prihiteli ste, da v najusodnejših tre-notkih naše domovine, pred vsem svetom potrdite, da je Istra naša, da je Gorica naša, da je Trst naš in da vsemu svetu poveste, da se morajo uresničiti preroške besede goriškega slavčka, Simona Gregorčiča, napisane pred pol stoletja: “Ne bo nas več tujčin teptal, ne tlačil nas krvavo ; naš rod bo tu gospodoval, naš jezik, naše pravo!” Fantje, Primorci in vi mladiči tužne Istre, mi gremo zdaj naprej! Laškega fašizma, najhujšega trinoga našega Primorja, ni več. Italija sama se že spodtika in bo padla v najkrajšem času. Toda Nemci, ki so najnevarnejši sovražniki, še niso premagani. Njihove se trume že vlivajo v severno Italijo in so zasedle tudi naše Primorje. Trpljenje našega naroda bo morda še večje. To pa zato, ker Nemci kakor tudi Italijani, hočejo uničiti naš rod. Še hude borbe bodo potrebne, da se prinese svoboda našim domovom, da se rešijo tisti nešteti tisoči, ki so po ječah in po koncentracijskih taboriščih. Naši zavezniki so dovolj močni, da to store. Toda tudi mi moratoo biti zraven, kajti potrebno je s krvjo zapisati našo pravico in mejnike naše zemlje postaviti tja, kamor spadajo. Potrebno je enkrat za vselej pregnati iz naše grude zemlje-lačne tujce in kaznovati krvave Mussolinijeve in Hitlerjeve rablje. Da bi 'v tej hudi borbi, ki nas še čaka, mogli častno obstati, je potrebno, da so edinice enotne kot en mož. To se bo zgodilo, če nas bo izpopolnjevalo medsebojno zaupanje, če bomo vojaško popolnoma izurjeni in če nas bo izpopolnjevala močna volja, da maščujemo vse krivice, ki so storjene našemu narodu. Zato, fantje, dvignimo se nad vse brezpomembne vsakdanje težave in strnjeni, kakor skala, složni v ljubezni do našega rodu in naše jugoslovanske domovine, pripravimo se za našo najtežjo in najsvetejšo nalogo! Vem fantje, da so take bile vaše misli, ko ste se zbrali okoli jugoslovanske vojaške zastave, pa vas danes, na dan naše slave, na nje spominjam. V javno potrdilo, da so te vaše misli ostale nespremenjene, zakličite z menoj iz dna duše: “NAJ ŽIVI NAŠ VRHOVNI POVELJNIK KRALJ PETER DRUGI!” Živio, živio, živio - je zagrmelo iz stotin grl naših gardistov. Godba je nato intonirala najprej jugoslovansko državno himno, a nato še britansko “God save the King”. Bili so to prelepi trenotki, ki so v prisotnih izzvali najlepše občutke jugoslovanskega patriotizma in zavezniške vzajemnosti. Po končanem slavskem obredu so edinice pod komando majorja g.Jožeta Rijavca defilirale mimo slavnostne tribune, na kateri je komandant polkovnik g. Stropnik, obkrožen z vsemi povabljenimi odličniki, sprejemal pozdrav. Lepo opremljeni, disciplinirani v strumnem koraku, so marširali naši krepki gardisti mimo svojega komandanta. Vtis, ki so ga napravili na prisotne goste, je bil najboljši in splošno je bilo mišljenje, da je zlasti T. Gardni bataljon prvovrstna vojaška enota. S tem je bil službeni del slave prav za prav končan. Popoldan in večer sta bila namenjena zabavi, h kateri so največ pripomogle popoldanške lahkoatleske tekme vojakov pod vodstvom podporočnika Kleuta, gardijska godba pod vodstvom marljivega kapelnika Slavka in fantovski pevski zbor pod vodstvom pevovodje Pavla P. IJasno ponoči so se razhajali zadnji gostje, zapuščajoč gostoljubno taborišče, polni najlepših vtisov in v trdnem prepričanju, da je slavska tradicija jugoslovanske vojske v dobrih rokah in da bodo gardijske pehotne edinice izpolnile vse ono, kar od njih pričakujeta Kralj in zasužnjena Domovina. Pravična usoda krivcev Pred nekaj dnevi so vlade Velike Britanije, Združenih ameriških držav in Rusije naslovile na vse nevtralne države spomenico, v kateri so odločno podčrtale, da bodo smatrale vsako zaščito osnih beguncev kot sovražni akt napram zavezniškim narodom. V Ankari in v Bernu je zavezniška spomenica povzročila izredno živahno diplomatsko delovanje. Turški zunanji minister je nemudoma poiskal poslanike Švedske, Španije, Portugalske in Švice. Tako v Ankari, kakor v Bernu z vso natančnostjo preiskujejo vsebino zavezniške poslanice in pripravljajo odgovor. Z mirno vestjo lahko smatramo, da niti v Turčiji in niti v Švici ne bodo nudili zatočišča nezaže-ljenim beguncem, ali z zavezniško spomenico se odpira v mednarodnopravnem življenju novost. Pravo zatočišča živo zadeva suverenost države in zaradi te suverenosti, ki je čisto načelnega značaja, prihajajo negodovanja tako iz Švice kakor iz Turčije. Vsemu svetu pa je znano in tudi razumljivo, da niti London, niti Washington in niti Moskva nimajo namena v kakršni koli obliki rušiti nedotakljivost nevtralnih držav. In bila je ravno Velika Britanija tista zemlja, ki je azilno pravo v največji meri spoš- tovala. Ali tu moramo točno razlikovati. Totalna vojna, ki sta jo pričela fašizem in nacizem, to je Italija in Nemčija, je na strani osi temeljito pomedla z vsemi mednarodnimi zakoni. Italija pa je celo v mirnem času strahovito izrabljala azilno pravo, saj je vsemu svetu znano, da je I-talija zbirala, gojila in plačevala Paveličeve kraljeve morilce. Italija je zlorabljala azilno pravd, ker je nudila svobodo največjim hudodelcem in zločincem. Krivci prve svetovne vojne so se zatekli na Nizozemsko. Zločinski cesar Viljem je našel tam zatočišče, namesto da bi ga postavili pred najvišje mednarodno sodišče. Nerazumljiva nizozemska gostoljubnost se je strahovito maščevala nad vsem nizozemskim narodom. Hitler je prostaško udaril na zemljo, ki je ščitila njegovega učitelja. Če bi krivci prve svetovne vojne viseli, potem je zelo verjetno, da bi se Hitler, Mussolini in vsa ostala sodrga temeljito premislili in ne bi izvrševali množenstvenih zločinov, kakršne so dan na dan vršili po vsej zasužnjeni Evropi. Če bi ne bilo nespametnega azilskega prava 1. 1918 bi bilo na stotisoče nedolžnih človeških življenj rešenih. DOMOVINA GOVORI NA KRIŽIŠČU Po petih tednih svojega obstoja se je četrta jugoslovanska vlada poslovila in ž njo ustavni najvažnejši politični zastopniki Jugoslavije. V teku 27 mesecev emigrantskega življenja niso mogli politični zastopniki svojih pogledov na svet in bodočnost države niti v osnovnih obrisih izenačiti na skupni imenovalec in je zato postalo vsako njihovo politično delo brezuspešno. Tragično pri vsej stvari je samo to, da so gospodje tako dolgo barantali in pri tem zanemarjali tudi druge čisto upravne posle. Nismo poklicani, da bi o delu in nedelu bivših vlad, ki so jih v glavnem sestavljali vedno eni in isti ljudje dajali kakršne koli sodbe in obsodbe, ker bo to storila ob danem času domovina, ki je edini pravični sodnik. Podčrtati pa moramo kruto stvarnost, ki vsakega pravega Jugoslovana navdaja z veliko bojaznijo in tudi žalostjo, dejstvo namreč, da domovina v najtežjih in usodepolnih dneh ni našla hrabrih in junaških političnih zastopnikov, ki jih tako imperativno zahteva vojni čas, ni našla ljudi, ki bi se znali stoično otresti svojih ozkih strankarskih predsodkov, neuvidevnosti in kratkovidnosti. Domovina ni našla širokoplečatih, po duhu mladostnih in po srcu širokih mož, ki bi korajžno prevzemali usodne odgovornosti in brez cincanja in poza varovanja ustvarjali odločitve. Domovina ni našla svojega velikega Nikole Pašiča, domovina ni našla novega Strossmayerja, domovina ni našla novega Janeza Evangelista Kreka. Sedemindvajset mesecev dragocenega časa smo izgubili. Sedemindvajset mesecev je domovina čakala na krepke, vzpodbudne in odločilne besede svojih političnih zastopnikov v tujini. Zastonj. V domovini so padale žrtve. Sto in sto tisoči so polagali svoja življenja na oltar svobode in skupne domovine. Gorje in trpljenje je kakor vihar divjalo od juga do severa, od zahoda proti vzhodu. Vojna je vihrala ne samo proti skupnemu sovražniku, pač pa se je le prepogostokrat spreminjala v bratomorne borbe. Sto in sto tisoči naših rojakov gladu j e in umira v zaporih in za žičnimi ovirami. Vse te strašne fizične muke bi ta jugoslovanski cvet prenašal stoično, če bi mu njegovi politični zastopniki v tujini pokazali jasno začrtano pot v boljšo bodočnost. Nova kraljevska jugoslovanska vlada, ki je sestavljena iz strokovnjakov seveda ne predstavlja , volje in hotenja rojakov v domovini. Ali po vsem tem, kar se je medtem na domači grudi zgodilo niti ne vemo kaj in koga nekdo še lahko zastopa. Tragični dogodki osemindvajset mesečnega vojnega trpljenja so brez dvoma izkopali ogromne vrzeli v vseh vrstah trpečega naroda. Kdo more danes še z resnostjo in iskrenostjo govoriti o radikalih, demokratih, zemljoradnikih, o hrvatski seljački stranki, o slovenskih katoliških vrstah, o naprednem taboru, o socialistih in komunistih? Ta vihar je ustvaril v vrstah ponižanega in razžaljenega naroda en sam krik trpečega naroda: Osvobojen je. Ali nismo mi vsi tu v tujini preslišali ta bolestni krik, ki pretresa naša ozračja dan in noč. Mi vsi, ki tako radi NA RASKRŠČU Posle pet sedmica svog opstanka se oprostila čet-vrta Jugoslovenska Vlada u inostranstvu i za jedilo s njom naj vidni ji politički predstavnici zemlje. U toku 27 meseci svog emigrantskog života o vi politi-čari nisu uspeli da svoje poglede na svet i budučnost države svede na zajednički imenitelj niti u osnovnim potezima, pa je zato svako njihovo političko delo postalo bezuspešno. Tragično je pri celoj toji stvari samo to, da su se gospoda tako dugo pogad-jala i kod toga zanemarivala i sva ostala administrativna posla. Mi nismo pozvati da bi davali bilo kakav sud o> delima i neradu bivših vlada, kbje su u glavnom sas-tavljali uvek jedili te isti ljudi, niti je na nama da sudi.mo, jer če to da učini u datom času Otadžbina, ko ja je jedini merodavni sudja. Moramo da podvu-čemo grubu stvarnost, kgja teško pada na dušu sva-kog Jugoslovena, činjenicu naime, da domovina ti dane najtežjih i sudbonosnih momenata ni je našla hrabrih i junaških političkih predstavnika, ko j e tako imperativno traži ratno doba, ni j e našla ljudi,, ko ji bi umeli da se otresnu svojih uskogrudnih partijskih predrasuda, neuvidjavnosti i kratkovidnosti. Otadžbina ni j e našla širokogrudnih ljudi, mla-dalačkih po svom duhu i širokih po svom srcu ,ljudi, ko ji bi hrabro preuzimali na sebe sudbonosne odlu-ke i odgovornosti te tako donašali rešenja bez pre-domišljanja i reasiguracije. Domovina ni j e našla novog velikog Nikole Pašiča, niti Strossmayera a ni novog Janeza Evangelistu Kreka. Dvadesetsedam meseci dragocenog vremena smo izgubili. Dvadesetsedam meseci je Domovina čekala na energične podsticajuče i odlučne reči svojih političkih predstavnika u inostranstvu. Uzalud. Kod ku-če su padale žrtve. Stotine i stotine hiljada njih je polagalo svoje živote na oltar svobode i zajed-ničke domovine. Patnije i muke su kao vihor besnele preko zemlje od juga ka severu, od zapada prema istoku. Rat je divljao ne samo protiv zajednič-kog neprijatelja, več se je i suviše često promenio u bratoubilačke borbe. Na stotine hiljade naših ljudi gladuje i gine u zatvorima i iza žica. Sve ove strašne fizičke muke bi taj jugoslovenski cvet pod-našao stoički, kad bi mu njegovi politički predstavnici pokazali j a san put u bolju budučnost. Nova Kraljevska Jugoslovanska Vlada, ko j a se sastoji iz stručnjaka,! naravno ne predstavlja volje i mišljenja naših ljudi u zemlji. Ali posle svih do-gadjaja, ko ji su se desili u Otadžbini, mi i neznamo' koga i šta može neko još da predstavlja. • Tragički dogadjaji dvadesetosam mesečnih ratnih muka su bez dvojbe is kopali ogromne rupe u svim redovima napačenog naroda. Ko može danas još ozbiljno i iskreno govoriti o radikalima, demokratima, zdmljo-radnicima, o hrvatskoj seljačkoj Stranci, o slovenač-kim katoliškim redovima, o naprednom taboru, o socialistima i komunistima ? Ratne bure su pretresle sve te redove i rat je ustvario jedan sam glas napačenog naroda: OSLOBODJENJE. Nismo li mi svi tu u inostranstvu u neku ruku oglušili na taj bolestan poklik, ko ji se čuje dan i noč. Mi svi ko ji pozabljamo zakaj in čemu smo se zbrali in kakšne so naše dolžnosti. Mi vsi, od preprostega vojaka, ki misli včasih, da smo se zbrali samo zato, da se najdemo pri gostilniškem omizju in pijemo na čast in slavo domovine, pijemo in nazdravljamo novim ofenzivnim podvigom zaveznikov, pijemo zato, ker je Mussolini odfrčal in ker so fašizem pokopali. Pijemo zato ker Rusi jjode Nemce, zato ker Angleži z bombani obmetavajo prusijaška mesta.. . Pijemo iz žalosti, pijemo iz veselja, pijemo iz dolgočasja in pijemo iz brezdelja... Pa tudi drugi, ki nismo preprosti vojaki pozabljamo na domovino, ker špekuliramo, kako in na kakšen način se bomo dolžnostim izognili, na kakšne položaje nas bodo postavili, koliko bomo zaslužili in kakšne naslove bomo nosili. Mi vsi smo prava in verna podoba zlomljenega duha in razoranih duš. Samo strah nas je pred samim seboj in pred lastnim spoznanjem. Vsega tega naj bo enkrat za vselej konec. Nova kraljevska vlada naj obenem pomeni tudi konec pogostemu ugodju, naši brezbrižnosti in neresnosti! Nova jugoslovanska vlada jv to trdno verujemo-bo krepko zavihala rokave in z enim samim zamahom udarila na vso našo pasivno preteklost. Šest mož je tu na delu. Dovolj za delo, premalo za kreganje in prepiranje. Šest mož je tu, ki nimajo strankar-sko-politične dedne obremenjenosti. Je tu šest mož na mrtvi straži, ki bodo povedali nam tu v tujini in onim tam v domovini kdo smo in kaj hočemo. Od teh šestih mož pričakuje ves narod od Gjevgjelije pa tja do Gospe Svete in Furlanskih ravnin odločnosti, smelosti in korajže borcev, ki stoje v prvi liniji bojišča. / Mi vsi stojimo na pragu odločilnih usodnih dogodkov. Mi vsi smo samo preprosti vojaki na bojišču. Mi vsi smo vojaki, ki moramo z vso doslednostjo in natančnostjo izvrševati povelji, brez ugovorov, brez prerekanja, brez tolmačenj in tudi brez godrnjanja. Če pa od teh šestih mož, ki so prevzeli državno ladjo v svoje roke v najviharnejših in najtežjih dneh s trdno odločnostjo, da jo srečno pripeljejo v mirni veliki jugoslovanski pristan, zahtevamo največje napore, največje požrtvovalnosti, junaška dela in požrtvovanja, potem je naša častna dolžnost, da tudi med nami razbijemo tiste številne prispodobe londonskega ozračja, ki so ustvarile celo vrsto žlobudravih, kritikastrskih in malkontentskih omizij in krožkov z najrazličnejšimi namišljenimi programi prepirov in razdorov. Zato je naša dolžnost, fantje in gospodje, vojaki in civilisti, da energično prenehamo z vsem kar nas razdvaja in kar nas loči, kajti vse to so same gole utvare, sama gola domišl-' jija in jalove opravičbe za lenuharjenje. Nobenega vprašanja ni med nami, ki bi ga ne bilo mogoče z dobro voljo in širokogrudno uvidevnostjo rešiti! Imamo v resnici med nami skupine in skupinice, katerih edina naloga je fabriciranje razdorov, ustvarjanje intrig in zarot. So v resnici na delu poklicni saboterji, ki mislijo, da je junaško delo z lažjo in intrigo razbiti stavbo, ki so jo gradili milijoni. Te resnične in prave petokolonce je treba energično zopet spraviti na pravo pot, ali pa jih za vedno odstraniti ! To je prva naloga nove vlade. Zabušan-tov in intrigantov danes, pred vstopom v zemljo, domovina ne potrebuje! tako rado zaboravljamo, zašto i u kom cilju smo se skupili i koje su naše dužnosti. Mi svi, od posledneg redova, koji po nekad misli, da smo se skupili da napunimo gostionice i pijemo u čast i slavu domovine, da napijamo i nazdravljamo novim ofanzivim podvizima saveznika, pijemo zato, jer je Mussolinija nestalo i jer je fašizam zagreben,- Pijemo, jer Rusi gone Nemce, jer Englezi obasipaju bombama ne-mačke gradove. . . Pijemo od. žalosti, veselja, pa i iz dosade i nerada... A i drugi zaboravljamo na našu Otadžbinu, jer špekuliramo, kako i na koji način bi se izvukli dužnostima, sanjamo o položajima, na koje če nas postaviti, kolimo čemo da zaradimo i kak-vim sve titulama čemo se krasiti. Mi svi smo prava slika slomljenog duha i razor enih duša. Plašimo se samog sebe i svog sopstvenog progledanja. Sa svim tim treba prekiniti jedan put za uvek! Nova Kraljevska Jugoslovenska Vlada neka ujedno znači za nas i završetak previše širokog ugodja, čes-te bezbrižnosti i lakomislenosti! Nova Jugoslovenska Vlada - u to čvrsto verujemo - če energično da zavrne rukave i jednim samim zamahom da udari na svu našu nedovoljno aktivnu prošlost. Šest ljudi je ovde prihvatilo posao. Dosta za rad, suviše malo za svadju i nesporazum. Šest ljudi je ovde, koji ni-su opterečeni nikakvim partjskim naslednim manama Šest ljudi je ovde na mrtvoj straži, koji če da nama kažu, i nama i onima u zemlji, ko smo i šta želimo. Od ovih šest ljudi očekuje narod tamo du-boko dole od Gjevgjelije pa sve gore do Gospe Svete i Furlanskih nižina, da pokažu odlučnost, smelost i junaštvo pravih boraca, koji stoje u prvim linijama borbe. Svi mi stojimo na pragu sudbonosnih dogadjaja. Svi smo mi samo vojnici u borbi. Svi smo mi borci, koji moramo da izvršavamo sva naredjenja sa svom doslednošču, tačnošču i bez prigovaranja, bez sva-dje, bez komentara i bez gundjanja. Ako pak tražimo od te šestorice, koja se je sa čvrstom rešenošču odlučno primila zadače da preu-zme u svoje ruke vočstvo državnog broda u najkri-tičnijim in najtežjim danima sa ciljem, da ga sret-no dovede u mirne vode velike jugoslovenske luke; kada tražimo od njih največe napore, največe požrt-vovavnosti, junačka dela, pa i uspehe, onda je naša sveta i časna dužnost, da i mi u našoj sredini izko-renimo sve one brojne primere nejasnog londonskog vazdušja, koji su ustvarili ceo niz raznih društvan-ca za lupetanje, kritikovanja i stalno nezadovoljstvo a koja su imala najrazličitije prividne programe za svadju i razdor. Zato je naša dužnost, momci, vojnici i civilisti, da energički prekinemo sa svime što nas deli i otudjuje, jer su to sve samo goli pri-vidi> fantazije i neuspela opravdanja svih ljenština. Nema pitanja, koje mi ne bi mogli da rešimo mirnim putem sa malo dobre volje, razumevanja i ši-rokogrudnosti! Ima ih - istina Bog - medju nama nekolicina, čija je zadača fabriciranje razdora, intriga i spletki Ima ih zaista, koji rade kao profesionalni saboterji, koji misle, da je junački podvig ako pomoču intriga unište gradjevirrtu, koju su gradil- milijoni nj h. 'lakve - u stvari ništa drugo nego petokoli.naše - Reba energičnim putem dovesti na pravi put, odnosno ih ukloniti! To je prva zadača nove vlade. Zabušanata i intriganata danas, pred sam ulazak u zemlju, Otadžbina ne treba! Zato, fantje, od danes naprej nobenega pijančevanja, nobenih prepirov in nobene lahkomiselnosti! Zato, gospodje vojaki in civilisti, od danes naprej nobenih napihovanj, intrig in zarot! Nobenih sumničenj in nobenih' psovk! Od danes naprej, gospodje, preč z zabušanti in tudi preč z intriganti! Od danes naprej vsi nazaj na pot dela, sprave, resnosti in kar 'največje solidarnosti ! Vsi po poti : OSVOBOJEN JA !' Vse to seveda, ne velja za tiste, ki so svoje dolžnosti že dosedaj zvesto izpolnjevali, pač pa za one, ki tako radi včasih iztirijo. Zato, momci, od danas u napred nema vise opijanja, nejma više svadji, nema više lalcomislenosti! Zato, vojnici i civilisti, od danas u napred neka prestanu sva naduvavanja, intrige i spletke! Neka ne bude više ni sumnjičenja i psovki ! Od danas u napred, gospodo, napolje sa zabušantima i intri-gantima! Od danas u napred podjimo svi složno na put raJ da, sloge, ozbiljnosti i što veče solidarnosti! Svi piitem ka: OSLOBODJENJU! Sve ovo naravno ne važi za one, koji su svoju du-žnost več dosada savesno ispunjavali, več za sve one, koji tako rado više puta sadju s a pravog puta. ]Vova jugoslovanska vlada 12.avgusta je pred petimi tedni imenovana vlada g.Miše Trifunoviča nepričakovano demisijonirala. Vi To se je zgodilo v trenotku, ko je svetovni tisk z veliko zgovornostjo napovedoval, da bo del vlade premeščen na Srednji vzhod, da bi se na ta način mogla izvesti prepotrebna koordinacija na tem za naše osvobojenje in za naš v zemljo tako važnem predelu evropskega predmestja. Vzroki odstopa kabineta g. Trifunoviča sa naznačeni v izjavi predsednika nove vlade g. Božidarja Puriča, ki jo objavljamo spodaj. Z samim vprašanjem spremembe, ki je v političnem življenju držav izjema, se bavimo na drugem mestu. Nj. Vel. Kralj Peter II. je poveril sestavo novega kabineta g.Božidarju Puriču, poklicnemu diplomatu, ki je bil poslanik v Parizu. G. Božidar Purič je vlado, ki jo je potrdil N. Vel. Kralj, sestavil takole : Božidar Purič, predsednik vlade in zunanji minister ; ‘Dragoljub Mihajlovič, minister vojske in mornarice; Milan Martinovič, minister financ, trgovine in industrije," Vladeta Miličevič, notranji mi-nister ;Ivan Kern, prometni minister in minister za šume in rude; Svetozar Rašič, minister za prehrano in obnovo zemlje, ter prosvetni minister; Sorgo Miroševič, minister socialne politike in narodnega zdravja ter minister za javna dela. Na dan prevzema državnih poslov je novi predsednik vlade na' londonskem radiju prečital Jugoslovanom tole vladino spomenico: Jugoslovani, Pred bližajočimi se mednarodnimi dogodki, ki se z vso naglico razvijajo in postavljen pred priprave, ki so neodložljive in po ostavki bivšega predsednika vlade, ki jo je opravičil s tem, da so vladali med člani stalni nesporazumi in je postalo zato vsako delo nemogoče, Nj. Vel. Kralj Peter II mi je poveril sestavo nove delovne vlade. Naloga te vlade je: 1. Da z združenimi in pojačenimi napori vojske in naroda doma in v tujini ter s prijateljsko pomočjo naših zaveznikov storimo vse, da čimprej pridemo do zmage in 'osvobojenja naše zasužnjene domovine ; 2. Da vlada pripravi ze sedaj vse, kar je mogpče za gospodarsko obnovo zemlje in za čim učinkovitejšo oskrbo prebivalstva po osvobojenju. Vlada-je delovna in začasna in vodila bo delo do vrnitve v zemlljo. Pri tem se ne bo bavila z vprašanji notranje ureditve, ki so po prejšnjih izjavah Nj. Vel. Kralja, nesporne pravice samega naroda v zejmlji in ki jih bo v soglasnosti z našim demokratičnim Kraljem, reševel sam in sam tudi odločeval. Jugoslovani, Dan zmage se bliža. Zbližajte se tudi vi drug z drugim! Združite se in z živo vztrajnostjo, ki vas je vodila stoletja, se pripravljajte za dan osvoboditve ! Ne dopuščajte, da bi se en sam trenotek mogel naseliti v vaša srca dvom glede naše bodočnosti, dvom v veličino našega naroda in dvom v našo za-jednico, ki je v največjem interesu nas vseh, naših zaveznikov in našega bodočega miru in blagostanja ! Bodite vedno, kakor doslej in še bolj ko kdaj toli vredni potomci svojih prednikov in vredni gro-dBv, ki smo jih posejali po vsej naši zčmlji za svobodo in zedinjenje. Zahvaljujoč vaši dosedanji in prihodnji borbi, ki jo občuduje ves svet, zahvaljujoč neutrudnim in o-sebnim naporom našega mladega Kralja med našimi zavezniki, na katerega ste lahko ponosni, vedite, da je naša bodočnost zagotovljena. Jugoslovani vseh krajev naše domovine, Z vero v Boga, v sami sebe in v zaveznike, pripravljajte se in združite za veliki dan, ko bomo naše dedne sovražnike in njihove pritepence za vedno izgnali iz naše mučeniške zemlje in OSVOBODILI TUDI TISTE NASE BRATE, KI SO DOSLEJ ŽIVELI IZVEN NAŠIH MEJA. Živio Kralj! Živela Jugoslavija! Opozorilo naročnikom “ŠOTORSKA KNJIŽNICA”. Vse poverjenike naših vojnih edinic nujno naprošamo, da pošljejo naročnine za maj, junij, julij in avgust. Obračuni z našimi civilnimi naročniki potekajo z vso natančnostjo, za kar se jim upravništvo najlepše zahvaljuje. Tudi pri edinicah je potrebno ta posel urediti, da ne bi morali biti primorani pošiljanja ustaviti. S tiskom so že itak velike težkoče, zato je red pri naročninah dvakratno potreben. Vsem, ki se bodo zato zavzeli že v naprej iskrena hvala! UMIRAJOČI NAROD V zadnjih 20 letih smo z dneva v dan poslušali laške fanfaronade o mladi in sveži laški naciji, ki išče prostora na božjem soncu, ker ga ima doma premalo. Poslušali in čitali smo vekanja o umirajočih Anglosaksoncih in vseh drugih narodih, ki padajo v ostarelost in umiranja. Laška mladina s fašistovsko patino, ki jo je 22' let vzgajal Mussolini, je bila stalno na jeziku laške. žlobudra vosti kot tista gonilna sila, ki bo preobrnila Evropo in postavila temelje novemu svetu. Osem milijonov britko nabrušenih bajonetov v rokah avanguardistične svežosti in nebrzdane sno-parske smelosti bo pomladilo in osrečilo vso Evropo in ves svet na isti čudežni način, kakor se je to zgo-bilo doma v lastni hiši. Iz “dobrodušnega" Italijana je Mussolini ustvaril samozavestnega viteza, oboroženega s svežino duha in s korajžo starega Rimljana. Iz uboge beraške gmote dobrikajočega se in do skrajnosti ponižnega Italijana, ki vsemu svetu gradi ceste in kanale, je nastala udarna sila, pred katero naj trepeta ves kulturni svet. Tako je kričal v svet Mussolini ob vsaki priliki in ob vsakem času. Tako so za njim zvesto trobili vsi dobro plačeni njegovi oprode. Tako je glasil fašistovski katekizem, in verni Italijani so temu verjeli. Pa ne samo Italijani tudi ostali lahkoverni svet je nasedal pripovedkam o veličini in nezmotljivosti fašistovskih naukov. Pričela je vojna. Predelani italijanski človek x, novi fašistovski uniformi je bil postavljen na oder usodnih zgodovinskih dogodkov. Pričela je največja tragikomedija svetovne zgodovine. Nova uniforma pa ni skovala korajže in tudi ni ustvarila iz lisice leva. Ves svet se je kljub vojni krohotal ne samo v Albaniji in Grčiji, v Abesiniji in Eritreji, v Egiptu in Libiji, v Tunisu in na Siciliji, v Rusiji in nad britanskim otočjem, pač pa je komedija dosegla vrhunec, ko je reformator Mussolini neslavno odšel z odra političnega gledališča. Vsak trezen človek, ki se ukvarja z dušeslovjem, se je z nerazumljivo začudenostjo spraševal, kakšno teoretično vrednost je predstavljala fašistovska doktrina v Italiji. Zastopniki svetovnega javnega mnenja, ki so napovedovali zlom fašizma, so obenem tudi prerokovali revolucijo v Italiji. Ta njihova sodba je bila čisto dosledno zasnovana na zgodovinskih temeljnih resnicah, po katerih se izmena ideologij lahko izvrši samo z najtežjimi pretresi v domovini. Vsi prelomi v zgodovini so potekali tako. V našem listu smo že mnogokrat spregovorili o “laški revoluciji". Spregovorili in napovedovali smo ne zaradi neke iluzorne dalekovidnosti, pač pa čisto enostavno zato, -ker smo fašizem in njegovo doktrino gledali iz neposredne bližine. Zgodilo se je te, -kar se je zgoditi moralo. Fašizem v vsej svoji nagoti ni bil nič drugega kakor uporabni imperalizem za uteho neukrotljivega pohlepa po tuji zemlji. V prvih časih je tudi dosegel neke uspehe zlasti v Abesiniji in Albaniji. Oboje je bilo lahko dosegljivo, ker je za uspeh zadostovalo kričanje in ker sta bila nasprotnika številčno izredno slaba in popolnoma neoborožena. Laški imperializem v fašistovski uniformi je mislil, da bo tako tudi še v naprej, ali zgodilo se je drugače. Iz komedije je nastala tragedija. Laški junak iz let 1941)42)43 je ostal zvest svojim tradicijam iz Adue in Kobarida. Osem milijonov nabrušenih bajonetov se je spremenilo ;v dim, pol milijona nekdanjih italijanskih vojakov krmijo Angleži, Ameri-kanci in Rusi v ujetniških taboriščih, na deset tisoče jih je na dnu Sredozemskega morja, vse ostalo pa je tropa nediscipliniranih in neoboroženih uniformirancev, ki vojaško ne pomeni ničesar. S fašistovsko uniformo našemljeni laški imperializem je sedaj, ko se je ta uniforma raztrgala z vrha do tal in bila zavržena na smetišče, ravno v teh zadnjih dneh pokazal svoj pravi obraz. Nobene revolucije pri izmeni straže, kajti fašizem je bil samo krinka in kar je ostalo je samo še vedno pravi pristno laški imperializem, ki ga z drugo masko in drugo uniformo komedijantsko zastopajo profesionalni protifašisti. V vsej svoji nagoti je italijanski narod vsemu svetu dokazal, da je njegov življenskL smoter špekulacija in fanfaronstvo. Fašistovska navleka se je pretrgala, iskali bodo z vso skrbnostjo in vnemo novih oblačil. Pri tem jim sreča ni posebno naklonjena. Bodoglio si je že ukrojil novo uniformo, ali ga je krojač prevaril. Hitler drži Laha za goltanec in Italija je danes v resnici med kladivom in nakovalom. Tako se vedno v življenju dogaja špekulantom. In prav je tako. Naši zavezniki bodo na ta način lahko temeljito uočili tisto, kar smo mi že zdav-no spoznali. Amerikanci in Angleži so imeli ravno v teh dneh priliko oceniti vso resnico o laških krinkah, izmed katerih se ena imenuje tudi fašizem. Vse to so znane stvari in smo jih ponovili samo zato, da jih ne pozabimo mi in da ne gredo v pozabo tudi pri naših zaveznikih. Povedati pa smo hoteli predvsem to, da je narod, ki svojo usodo gradi na goli špekulaciji, obsojen na smrt, Povedati smo hoteli, da je za italijanski narod neobhodno potrebno, da zapusti enkrat za vselej vse meglene špekulacije in vso balonsko domišljijo, s katero so ga krmili v zadnjih 50 letih in se vrne nazaj na pot dela in skromnosti, ker samo po tej poti bo našel sajmega sebe in tisto mesto, ki mu pripada. Vemo, da je težko pustolovski naravi, ki ji je glavni življenjski smoter domišljavost in predstavljanje boljšega kakor pa je v resnici, vendar bodo morali Lahi zopet na pot resničnosti, ker jih bo drugače zgodovina v resnici uvrstila med umirajoče narode. PREGLED VOJNIH DOGODKOV Kar štiri velike zmage zaveznikov je zabeležil prejšnji teden: Katanija, Orel, Bjelgorod in Munda. Med vsemi je pač Orel najvažnejša ruska pridobitev. To ne samo zato, ker so Nemci na tem odseku vzhodnega bojišča doživeli ogromne izgube in ker se je njihova letošnja poletna ofenziva spremenila v beg, pač pa v prvi vrsti zato, ker so Rusi s svojimi zmagami Ner cem dokazali, da ne smejo niti misliti na to, da bi mogli nekaj svojih divizij premakniti na kako druge bojišče. Brjansk ogražajo Rusi z vso resnostjo in Harjkov bodo morali Nemci verjetno zapustiti že v prihodnjih dneh. Ta dvojni ruski uspeh pove med drugim tudi tole: 1. Vera v nepremagljivost prusijaških hord je končnoveljavno izpodkopana ne samo pri zaveznikih, pač pa predvsem tudi pri nevtralcih. 2. Izguba Orela in Bjelgoroda pičlih 15 dni po začetku ruskih ofenzivnih sunkov, je pokazala, da so sedanje nemške divizije na vzhodnem bojišču popolno|ma druge sorte, kakor so bile tiste, ki so nekoč privihrale pred vrata Moskve in Leningrada ter se razlile po kavkaških grebenih. 3. Dvojni ruski uspeh potrjuje nadalje popolno nadoblast ruskih vojnih sil nad nemškimi. Kako se bodo vojni dogodki v nadaljnih mesecih razvijali na ruskem bojišču, je težko prerokovati. Dejstvo je, da stojimo na pretežnem delu ruskega bojišča že takorekoč pred zimo. Do sedaj so Rusi zimskemu času posvečali kar največjo pažnjo. Dve zimi so se Nemci z najtežjimi žrtvami in ogromnimi izgubami obdržali na ruskih tleh. Kaj bo v letošnji zimi, ko bodo morali Nemci skrbeti tudi še za drugo, za tretje in morda še za več bojišč na ostalih delih “evropske trdnjave”. Rusi napovedujejo, da bo 1.1943 odločilno leto in trdno računajo, da bodo letos z Nemci poravnali vse račune. S ZAVEZNIŠKA LETALSKA OFENZIVA Z nezmanjšano silo in uničevalno udarnostjo zavezniško letalstvo nadaljuje s svojo ofenzivo nad Nemčijo in Italijo. Hamburg so zavezniki razirali. To najponosnejšo nemško luko so morali Nemci popolnoma izprazniti. Nič boljše ni v Porurju, kjer so zavezniška letala zrušila nemško težko vojno industrijo v najvažnejših porurskih središčih. Nemci so morali že številne vojne industrije umakniti na avstrijsko ozemlje in v protektorat. Celotne industrije pa ni mogoče prevoziti. Glavni nemški rudniki leže v Porurju in so stalno pod zavezniškimi bombami. Britanci pa so napovedali, da se bo to kar se je zgodilo v Hamburgu, že v najkrajšem času ponovilo v Berlinu. Tudi Italija ni prikrajšana. Siloviti zračni napad na Milan pred nekaj dnevi je povzročil ogromno paniko po vsej deželi. Stotisoči so zbežali na kmete, da si rešijo življenje. Badoglio je spoznal, da se zavezniki ne šalijo, prepričal pa se je tudi, da je nemška protiletalska pomoč le zelo, zelo skromna. Zavezniško letalstvo je z vsakim dnem močnejše in številnejše. Britanske in ameriške letalske to- varne proizvajajo astronomične številke vojnih letal in armade pilotov ter drugega letečega osebja naraščajo v milijone. Kljub tako velikim letalskim podvigom, o katerih se Nemcem in Lahom nikdar ni sanjalo, pa pravijo zavezniški letalski strokovnjaki, da je vse to šele začetek. JUŽNOEVROPSKO BOJIŠČE Na jugu Evrope pomeni zavzetje Katanije obenem tudi likvidacijo Sicilije. Nemci doživljajo danes v Messini svoj Dunkerque. Z najtežjimi izgubami na moštvu in materijalu poskušajo rešiti kar se rešiti da. Pri tem so Nemci napram laškim edi-nicam izredno nesramni in na več mestih je prišlo že do krvavega medsebojnega obračunavanja. Zavezniško letalstvo neusmiljeno udarja po nemških izmikajočih se ediničah in so nemške izgube posebno v težkem orožju zelo velike. Bitka za Messino je v polnem jeku in osma angleška armada si uspešno utira pot po zelo težkem terenu na tem delu otoka. Izgleda, da je nemška obramba Sicilije samo simboličnega značaja in ima zlasti namen, da dvigne moralo pri laškem zavezniku. Verjetno je tudi, da Nemci zavirajo zavezniško prodiranje tudi zato, da bi medtem primerno utrdili svoje nove položaje v Padski nižini in na ta način zavarovali balkanski bok. Nihče namreč ne računa, da bi Nemci kjer koli v Srednji Italiji poskušali z uspešno obrambo in tudi Lahi sami za tak načrt niso navdušeni. Samo ,po sebi se pri tem postavlja vprašanje kakšne koristi bi imela Italija od takega razvoja dogodkov. Res je, da bi zavezniki z mnogo večjim dopadajenjem gledali na razvoje dogodkov, če bi Badoglio kapituliral in prepustil italijansko ozemlje zavezniškim divizijam in zlasti letalskim edinicam. Zavezniki bodo svojo pot verjetno nadaljevali. Težko je povedati v katerih smereh. Mogoče je, da bodo drveli dalje na laško celino, vse tja v Padsko nižino. Mogoče skupno. Mogoče tudi ločeno. V današnjem uvodniku smo povedali, da se nekaj kuha v Ameriki. Mogoče bodo pohod na Italijo izvršili A-merikanci, Angleži pa ubrali kako drugo pot. Zanimive so vsekakor izjave turškega tiska, ki pravi, da bodo Turki storili svojo dolžnost napram zavezniški Veliki Britaniji v trenotku, ko bodo zato podani določeni pogoji. Udar čez Turčijo v Evropo je za zaveznike izredno zapeljiv, zlasti če bi se ga udeležili tudi Rusi, ki uživajo na Bolgarskem razumljive simpatije. Mogoč je tudi direktni napad na Grčijo in s tem na balkanski polotok. Pa še mnogo drugih koncepcij je gotovo v načrtih zaveznikov. Uničujoči napadi na Hamburg dajo slutiti, da bi mogli Angleži udariti tudi naravnost na Nemčijo ali kjer koli na atlantsko obalo. Mnogo več jasnosti nam bo gotovo prinesel sestanek g.Churchilla s predsednikom Rooseveltom in že v najkrajšem času lahko pričakujemo novih dogodkov, ki bodo verjetno premestili nas vse že $ nekaj mesecih na domača tla. E M O O K I (Judovska pravljica. - Lea Fatur) ■ . Želja po vedi je izvabila mladega Grka na visoko šolo v Jeruzalem. Tri leta je poslušal modroslov-ne nauke slavnih učiteljev, a duša mu je ostala prazna. Spoznal ie: Čas tratim, vrnem se rajši domov in poiščem modrosti drugod. Na trgu sužnjev si je kupil moža, ki naj ga spremlja in mu služi na težavni poti proti domu. A toliko da je izročil zgovornemu trgovcu, ki mu je na vso moč hvalil vrednost sužnja, denar, je že zapazil, da ga je trgovec prevaral: suženj je bil slep na levo oko. Ogorčen se je branil takega blaga, toda trgovec je zmigal z rameni, spravil denar in izginil med ljudmi. Grk se je jezil sam nase: “To je uspeh, ko sem se tri leta učil modrosti. Srečno sem si pridobil toliko, da sem si kupil za tako nevarno in dolgo potovanje slepca. A kaj hočem ? - Ni človeka, katerega bi jaz mogel pripraviti, da kupi sužnja od mene, jaz pa ne zmorem, da bi kupil še drugega.” Pri pripravah na pot se je izkazal novi suženj zelo preudarnega. Ali kaj, ko je pri takih potovanjih vendar glavna reč oster vid in sluh. Gospodar se ni mogel sprijazniti s tem popotnim tovarišem in' mu je kazal svojo nejevoljo. Nevarna samotna pot med skalami in slep spremljevalec in tri leta učenja modrosti! Potovala sta molče. Grk je gledal s skrbjo predse in za sebe, češ: zanašati se moreni samo na svoje oči. Previdnosti mi je treba. Toda preprevidni ni prišel spešno naprej in suženj se je oglasil nekam zasmehljivo: “Gospod; če se podvizaš, boš došel popotnika ki ni daleč pred teboj.” “Ne, vidim nikogar!” se je obregnil gospodar; suženj 'se je pikro nasmehnil: "‘Tudi jaz. ga ne vidim. Vem pa, da potuje pred riama. Razdalja med nama in njim so štiri milje.” Gospodar je vzkipel: “Suženj! Meniš, da sem nor, ker sem kupil tebe? Še pred noge ne vidiš, pa boš ' vedel, kaj je štiri milje pred teboj!” “Pred nama je popotnik na oslici, ki je'kakor jaz slepa na levo oko; oslica bo imela dva mladiča in je natovorjena z dvema mehovoma; v desnem mehu je vino, v levem kis.” Grk je vzkliknil srdito: “Bogovi! Zakaj me kaznujete? Ni dovolj, da kupim slepca, zdaj vidim tudi, da je iz rodbine Pripaljencev. ’ Jezno je pognal konja, v diru je preletel veliko daljo in ko se je ustavil pri prvem počivališču, je našel popotnika z oslico. Bila je natovorjena z dvema mehovoma in tudi sicer taka, kakor jo je bil o-pisal suženj. “Kaj je v mehovih?” - je vprašal Grk urno popotnika. Odgovori mu: “V desnem je vino, v levem je kis.” “Lopova sta in sta vedela drug za drugega. Kako bi sicer vedel neroda natanko vse to?” Začuden popotnik se je priveril, da ni videl še svoj živ dan sužnja, suženj sam se je poklonil: “Dovoli, gospod, da ti pojasnim: Koliko je popotnik pred nama, sem spoznal iz tega, ker ni bil še zabrisal veter sledi. Trava je bila pomuljena samo na eni strani poti, dokaz da je žival popotnikova slepa na eno oko. Žival je počivala v pesku in na odtisu se je poznalo, da je samica, ki bo imela dva mladiča. V pesku se je poznal tovor, razlilo se je par kapljic, po kisu se je napel pesek kakor goba, od vina so se naredili drobni mehurčki. Tako zna brati in videti v daljavo tudi enooki, tako zna sklepati iz znakov tudi preprosti suženj in ti gospodar, nisi napravil najslabše kupčije, ko te je prevaril in ne ogoljufal zviti žid.” “Bogovi!" je vzklikal osramočen slušatelj modrijanov, "nikdar več ne bom cenil človeka tako na prazno. To mi je boljša šola kakor tri leta poslušanja jeruzalemskih pismarjev. Ni vedno slabo, kar spoznamo prvi hip za tako, in tudi ti, prijatelj, se motiš, če si sodil svojega gospodarja po njegovem dosedanjem vedenju.” DROBNE VESTI r-0 OBRAČUN DALMATINCEV S FAŠISTI. Laški listi prinašajo kratko poročilo o razmerah v Dalmaciji in pri tem pišejo, da so v Kaštelih doimačini pobili.okrog 40 fašistov. . PIŠČANCI PO 60 LIR. V Viareggiu je policija zaprla prodajalca kuretine Umberta Gianinnija, ker je zahteval za piščanca 60 lir. BOGOMILA ŠUŠTERŠIČEVA JE UMRLA. 18. julija je v Ljubljani umrla soproga zadnjega deželnega'glavarja vojvodine Kranjske dr. Ivana Šušteršiča, ki je v zgodovini slovenskega naroda v pretekli dobi odigral važno politično vlogo. Mož pokojne gospe ni razumel časa, ki je prihajal in zato ga je domovina odložila. KRAŠKI UPORNIKI NA DELU. Na cesti Reka-Trst pri Matuljah so uporniki minirali most, ki je zletel v zrak v trenotku, ko je vozil čez njega vojaški kamijon. Bilo je nekaj mrtvih in ranjenih. BITKA UPORNIKOV NA POBOČJIH KRNA. V noči med 18. in 19.julijem je divjala velika bitka med slovenskimi uporniki in italijansko posadko na položajih Krna. Kljub temu, da so imeli slovenski fantje številnejšega in močnejšega sovražnika nasproti, so. nagnali Lahe v beg. Na bojišču je sovražnik, pustil 142 mrtvecev in čez 100 ranjencev. 75udeut