398
V. S. Fedorov: Pesem.
z   moritvijo   svojega   lastnega   življenja   nikdar   ne   dosežemo   tiste sreče, ki  jo jaz   razumem . . . Ah, sedaj smo   vsi razdraženi, pa ne opravimo nič pametnega. Pojdimo rajši domov! Marica. Pojdimo!
(Vse tri se odpravijo, da odidejo na desno. S te strani prideta Edvard in Margerita, stopajoča naravnost proti razstavi. Ko sta že pri vratih, se Mar-gerita slučajno obrne in opazi dekleta, ki so kakor na povelje obstala. Ljubica pogleda Marico, ki nehote povesi oči. Ljubica gleda dolgo za njo, potem pogleda še enkrat Marico, ki izkuša izbegniti njenemu pogledu.)
Ljubica. Pojdimo!
(Počasi odidejo.) — (Zavesa pade.)                (Dalje prihodnjič.)
Pesem.
J   o polju se vije stezica, pa stezica skrita je, z drevesi je vsa obsenčena in s cvetjem pokrita je.
In zdi se mi včasi v teh mrtvih dneh, da po njej sem hodil nekdaj . . . A prav ne vem se spominjati nikdar ...  Pa zakaj ? — pa zakaj ?
In danes je spet tak krasen dan . . . Pa grem na to skrito pot, in listje k meni priklanja se, pozdravlja me cvetje povsod.
In cvetje pozdravlja me ljubo
in šepeče mi divni maj:
»Tako sam si dnes na poljanah teh,
tako sam! . . Pa zakaj ? — pa zakaj ?«
In meni spomini vzkipevajo na nekdanje majske noči . . . Ah nekdaj, pač nekdaj hodila sva po poti tej — jaz in ti.
A dnes po poljanah teh hodim sam, čeravno je zopet maj  . . . A kdo je kriv, da hodim sam? Morda ti ? — Pa zakaj ? — pa zakaj ?
V. S. Fedorov.