376
Poučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav.
(Dalje.)
242.
Pripravljanje hašiša; njegovo delovanje.
Omamna smola kakor tudi posušena rastlina prireja, se in uživa na razne načine, a prirejeno dražilo nazivajo po turških, arabskih in sirskih krajih „bašiš". Najnavadnejši hašiš delajo tako, da kuhajo perje in cvetje tionopno v vodi in surovem maslu toliko časa, dokler se tekočina dobro ne zgosti, in potem jo skozi cunjo precede. Surova maslo je pri tem v sebe vpilo vso smolo in od oje po-zelenelo. Tako prirejen hašiš se več let ohrani. Okusa je izredno neprijetnega, in za to ga redko-kedaj samega uživajo; navadno mu dodajajo raznih dišav in poslatic. V ta namen jemljo kamfor, klinčke, muškatni creh m muškatni cvet, ambro in mošus da se s tem bolj pogubi neprijetni okus hašišev. Carigrajski hašiš ali ;;madjoun44 delajo tako, da jemljo samo posušeno cvetje, pa je v prah zmeljejo, a potem pomešajo med zdrobljene klinčke^ muškatne orehe in žefran. V surovem maslu ali medu prirejen hašiš zobljejo v malih zrnih. Na isti način jedo tudi samo smolo, ki jo s konoplje pobirajo. Po nekih krajih žvekajo posušeno konopljo, a rajši jo kade. V Maroku imajo male lule, iz Katerih kade samo posušeno cvetje. Ker je cvetje polno omamne smole, dovolj je, da kadilec samo jedno lulo pokadi, pa se ves omami. Drugod meljejo posušeno konopljo v prah in jo mešajo mej tobak, in potem kade. Hašiš devajo pogosto tudi v kavo, likerje in druge alkoholne pijače. V Hindostanu delajo s svežega perja opojno pijačo.
Poraba hašiša je vrlo stara in na daleč razširjena* Omenili smo, da je že Herodot znal, da se stari Skiti * konopnim dimom omamljajo, in v arabskih pravljicah „ti80č in ena noč" spomiuja se jako pogosto, kako se arabski junaki s hašišem omamljajo. Pripoveda se, da je na vzhodu včasih planil mej križarje kak besen Sa-racen, kateri je bil s hašišem opojen, in je v svojem besnilu grozno ubijal in klal. Takega človeka, kateri je s hašišem se opil, nazivajo na vzhodu „hašašiu." Križarji so prinesli to ime v Evropo, in gotovo pri vseh romanskih narodih nahajamo besedo „assassinu, dasi pri njej nobeden ne misli na hašiš, ker ona v Evropi znači to, kar ubijalec. Če tudi je ta beseda prišla šele za križarskih vojen v Evropo, vender se je tako udomačila,, kakor da je tu nastala. Ni sumnje, da je hašiš že v srednjem veku bil daleč po Aziji in Afriki razširjen, a danes je še dalje svoje meje potisnil. Po dolih vzhodne Indije uživajo  hašiš  v vsaki   obliki, po obronkih Hima-
377
laje pa na vse strani sejejo konopljo samo zaradi kajenja. V Perziji in po vseh mohamedovskih zemljah je hašiš priljubljeno dražilo. V severnej Afriki poznajo ga Arabci, a v srednji Afriki zdravijo in opijajo se s konopljo razna plemena. Hotentoti v južni Afriki se jako radi s hašišem opijajo, a Bušmani imajo od zverinjih zob male lule, iz katerih konopljo kade. Tudi v samo Brazilijo je dospel hašiš, ker se tudi tam Indijanci ž njim radi omamljajo, in tudi po mnogih krajih srednje Amerike se je udomačil. Računjo, da je na vsem svetu 200 do 300 milijonov ljudi, kateri hašiš uživajo.
Ker toliki milijoni za hašišem gledajo, morali bi že s tega sklepati, da v tem uživanji mora biti neka ugodna in čarobna moč. V Indiji slave in hvalijo hašiš kot dar božji in nadevajo mu imena, katera kažejo, da uveliča a uživanje, vzbuja poželjenje, da veže prijateljstvo, napravlja smeh in da od njega se človek opoteka, a s tem je v glavnem označeno delovanj hašiša.
(Dalje prihodnjič.)