7
G
la
sn
ik
 S
E
D
 5
8|
3–
4 
20
18
* Maja Petrović-Šteger, dr. socialne antropologije, docentka, znanstvena sodelavka, ZRC SAZU, Inštitut za antropološke in prostorske študije, Novi trg 2, 1000 Ljubl-
jana; majapetrovicsteger@gmail.com, majapetrovicsteger@zrc-sazu.si.
Uvod
Družbeni in politični prostor Srbije se v laičnih in v stro-
kovnih krogih velikokrat razume in (samo)interpretira z 
matricami preteklosti in zgodovinskimi analogijami. Trdi-
tev sama po sebi ni nova,1 vsebuje pa register moralne in 
čustvene razsežnosti, ki je vreden globlje analize. Številni 
sogovorniki trdijo, da se počutijo otrpli, razočarani in tudi 
jezni zaradi lastne (zamišljene ali stvarne) miselne ujetosti 
v pretekle, sploh pa konfliktne čase. 18 let po koncu zad-
nje jugoslovanske vojne in padcu Miloševićevega režima 
1 Znanstvena literatura, mediji in popularna kultura so Srbijo (kakor 
tudi območje širšega Balkana in jugovzhodne Evrope) dolgo ča-
sa predstavljali kot žarišče prepirov, sod smodnika, katerega utegne 
vsak hip znova raznesti (glej Baker 2011; Bjelić in Savić 2001; Ramet 
2004). Antropološke in nasploh družboslovne analize so v veliki meri 
kritizirale takšne analitične pristope, saj so območje dodatno »bal-
kanizirali«, »orientalizirali«, »eksotizirali« in »samoodtujili« (glej 
Đerić 2006, 2010; Goldsworthy 1998; Hayden 2014; Liotta 2005; 
Stojanović 2010). Pozornost antropoloških raziskav, ki je usmerjena 
v socialistično in postsocialistično dediščino, analizo konfliktov iz 90. 
let prejšnjega stoletjain njihovih posledic ter k študijam razumevanja 
pravice v tranzicijskih kontekstih (Gordy 2013; Greenberg 2011), je v 
precejšnji meri (četudi nehote) konsolidirala travmatično zgodovino 
kot dominantno matrico za razumevanje prostora (Bakić Hayden 
1995; Green 2005; Karakasidou 2002; Obad 2013; Todorova 1997). 
Posledično je prispevala k specifičnim teoretskim branjem kakor tudi 
političnim in gospodarskim učinkom.
še zmeraj dokumentiram opise o tem, kako globoko so 
ljudje v Srbiji »ugnezdeni v konfliktne in krizne čase«. Ne 
glede na to, ali se doživljajo kot posredne žrtve, krivci, 
opazovalci ali oddaljeni nasledniki nekega zgodovinskega 
položaja, mnogi zatrjujejo, da se zaradi vojne preteklosti 
počutijo neupravičeno zaznamovani. Mnenja so, da jih bo 
mednarodna politika vedno stigmatizirala bodisi kot zlo-
čince ali žrtve, ne glede na to, kako se sami opredeljujejo 
do vprašanja različnih družbenih prevratov in konfliktne 
preteklosti (glej Petrović-Šteger 2009, 2013, 2016).
Moji sogovorniki se obenem pritožujejo, da so malodušni 
in izčrpani od samospraševanja, občutka brezsmiselnosti 
in nezaupanja do Srbije. Kakor pravi Janko, 52-letni tele-
vizijski snemalec: »Utrujeni smo. Siti tega, da nam živl-
jenja usihajo in tečejo v prazno. Živimo v nori državi, ki je 
danes še bolj revna, prekarna, duhovno zaspana, politič-
no apatična in paranoidna, kot je bila tik po konfliktih.«2 
Dušica, moja dolgoletna sogovornica, upokojena poklicna 
plesalka in vodja nekoč znane folklorne skupine, pa v ne-
kem drugem pogovoru zatrjuje:
Ljudje si želijo sprememb. Seveda. A vsem je jasno, 
da do teh ne bo prišlo. Tukaj nihče ne verjame v 
2 O paranoidnih občutenjih in malodušju v Srbiji glej Petrović-Šteger 
2013; Spletni vir 1; Spletni vir 2.
Izvleček: V sodobni Srbiji se številni ljudje doživljajo kot talci 
negotove sedanjosti in obremenjujoče preteklosti. Pritožujejo 
se, da se počutijo izčrpani od samospraševanja, občutka brez-
smiselnosti in nezaupanja v državo. Kako v takšnih razmerah 
delujejo tisti, ki ohranjajo upanje, da so mogoči drugačni druž-
beni scenariji? Kako doživljajo čas, v katerem živijo, predvsem 
pa, kako premišljajo o osebni in kolektivni prihodnosti? Katera 
dejanja razumejo kot družbeno dobra, odgovorna in koristna? 
Članek dokumentira in analizira prakse upanja in zamišljanja 
alternativnih družbenih razmer tako, da preprašuje fenomena 
družbenega podjetnišva in vizionarstva, kakor se kažeta v praksi 
in miselnih implikacijah. Avtorica premišlja, kakšni so, antropo-
loško gledano, družbeni, politični in filozofski nastavki misli, da 
je določene družbene situacije in scenarije mogoče preseči?
Ključne besede: Srbija, prihodnost, vizionarske prakse, 
družbeno podjetništvo, skrb za kolektivno dobro  
 
Abstract: How do people living in precarious times view and 
imagine their future? How do they deal with what does not 
yet exist? What does it mean to feel that one’s agency is con-
strained by financial, political or mindset crises? In what ways 
do they operate with their feelings, perceptions and narratives 
to order the present and to bring into being a more trusting and 
responsible future? How are personal and collective futures 
understood as inevitable, or elusive, or recalcitrant, struggling 
into being? These questions form the backbone of the paper 
that investigates how the future in Serbia is conceived, planned 
for, and managed, by visionaries and social entrepreneurs. The 
author argues that visions, in the specific context of Serbia, may 
be read as a form of time itself that stands out of the cultur-
al script of presentism, in which time is read as a precarious, 
threatening and unhopeful category. 
Keywords: Serbia, future, visionary practices, social entrepre-
neurship, care for common good
O »ODPRTEM POGLEDU«
Miselne pokrajine in doživljanje časa družbenih podjetnikov in vizionarjev v današnji Srbiji
Izvirni znanstveni članek | 1.01
Datum prejema: 3. 9. 2018
 Misliti prihodnost Maja Petrović-Šteger*
G
la
sn
ik
 S
E
D
 5
8|
3–
4 
20
18
8
 Misliti prihodnost Maja Petrović-Šteger
boljšo prihodnost ... Mi nimamo prihodnosti. Ugra-
bljena je. Ugrabili so jo tisti [politiki], ki preteklost 
Srbije po potrebi veličajo ali pa dajajo v nič, seda-
njost pa s svojimi dejanji vztrajno izprijajo.
In nekaj stavkov pozneje:
Vrsto let sem zagovarjala, da se človek uči le na 
izkušnjah. S poznavanjem zgodovine. Še vedno to 
mislim. Ampak Srbe zgodovina ničesar ne nauči. 
Le slepi nas ... Ne mislim zgodovina, ampak vso to 
nenehno govoričenje o zgodovini ... Kolektivna ob-
sedenost z retuširanjem socialistične, srednjeveške, 
zgodovine konfliktov nas slepi [obnevideli smo]! 
Ljudje, za božjo voljo, zamenjajte že perspektivo! 
Poglejte v prihodnost! Glejte na svet tako, da bodo 
vaše misli dobre in vaša dejanja koristna. Uporab-
na. Odgovorna.
Izpovedano neugodje, ki ga je izrazila Dušica in ki ga že 
od leta 2013 v različicah sistematično beležim pri drugih 
sogovornikih, je postalo spodbuda za antropološko razis-
kavo, na kateri temelji pričujoča študija. V članku analizi-
ram segment izsledkov primerjalne antropološke raziska-
ve, ki je potekala med letoma 2016 in 2018 in se ukvarja 
z načini, kako posamezniki v družbi, ki se doživlja kot 
preobremenjena s konfliktno preteklostjo in negotovo se-
danjostjo, razmišljajo o osebni in kolektivni prihodnosti.3 
Zanimalo me je, kaj pomeni živeti in ustvarjati v okolju, 
kjer veliko ljudi čuti, da so ujetniki preteklih časov? Ka-
ko v takšnem okolju delujejo tisti, ki ohranjajo upanje in 
si prizadevajo ustvariti drugačne okoliščine za delovanje 
in življenje v Srbiji? Kako doživljajo sedanjost, predvsem 
pa, kako mislijo prihodnost? Katera dejanja razumejo kot 
družbeno dobra, odgovorna in koristna?
Obenem je besedilo tudi poskus razumevanja etnografske 
trditve, da lahko pretirano ukvarjanje s preteklostjo v dolo-
čenem okolju postane zaslepljujoče; da dobesedno vpliva 
na to, da se vidno polje (v prenesenem pomenu) ljudi zo-
ži in postane omejeno. Zanimalo me je, kaj ljudje vidijo, 
ko premišljajo o svoji preteklosti in sedanjosti, ter kam 
gledajo, ko si zamišljajo, priklicujejo in načrtujejo svojo 
intimno in kolektivno prihodnost. Kako premišljajo tisti, 
ki si prizadevajo vplivati na prihodnje osebne in družbene 
scenarije? Kdo so v takšnem kontekstu vidci, vizionarji, 
tisti, ki gledajo širše in vidijo dlje?4
Ker je figura vizionarja v raziskovalnem in diskurziv-
nem pogledu mnogoplasten, pomensko obtežen in hkrati 
3 Raziskava nikakor ni zasnovana na razumevanju preteklosti, sedan-
josti in bodočnosti kot linearnih in ločenih časovnih trajektorijev. 
Kakor se preteklost velikokrat razume le iz perspektive sedanjosti, 
tako tudi različna razumevanja preteklosti in sedanjosti v veliki meri 
določajo predvidevanja bodočnosti. Kolektivne predstave časa ne re-
flektirajo pasivno, marveč vedno znova ustvarjajo čas kot pojav (glej 
Gell 2000 [1992]; Guyer 2007; Rosenberg 2005).
4 Če ni drugače označeno, so poudarki v besedilu avtoričini.
tudi (pre)ohlapen koncept5 in ker je bilo treba raziskavo 
metodološko omejiti, da bi lahko ponudila analitično pri-
merljive podatke (s podatki, ki jih sodelujoči raziskovalci 
zbirajo v Sloveniji in Albaniji), sem se odločila, da bomo 
vizionarske prakse preučevali tudi tako, da bomo spre-
mljali delo in razmišljanje družbenih podjetnikov.6 V tem 
raziskovalnem projektu družbene oziroma socialne pod-
jetnike razumem kot posameznike ali skupine, ki se doži-
vljajo oziroma jih drugi prepoznajo kot ljudi, ki si prizade-
vajo dejavno prispevati k družbeni blaginji in ustvarjanju 
alternativnih družbenih scenarijev. Velja opomniti, da vi-
zionarja in družbenega podjetnika razumem kot ločena, 
a obenem prepletena fenomena. Za oba so v veliki meri 
značilna razumevanja sveta prek praks, ki so zavestno in 
aktivno usmerjene v zamišljanje in soustvarjanje družbene 
blaginje in drugačne bodočnosti.7
Družbeno podjetništvo in družbena odgovornost v 
očeh antropologije
Pridevki, kakršna sta »negotovo« in »krizno«, se seveda 
nikakor ne nanašajo izključno na razumevanje današnje 
Srbije. Globalni gospodarski, okoljski, politični in moralni 
5 Slovar slovenskega knjižnega jezika opredeljuje vizionarja kot neko-
ga, »ki je sposoben notranje doživeti kaj, kar v stvarnosti (še) ni na-
stopilo«. Pregled literature pokaže, da se o takšnih posameznikih ali 
kolektivih navadno piše iz zgodovinske perspektive, saj ta omogoča 
objektivnejši pogled na to, koliko so bile misli in dejanja posamezni-
ka zares drugačne in družbeno vplivne. Etnografija navadno viden-
ja, vizionarstvo in vidce postavlja v študije šamanizma in kontekste 
misticizma. Za teoretski pregled različnih svetovnih vizionarskih 
praks glej Obeyesekere 2012. Za antropologijo gledanja, zrenja in 
spreminjajočega se odnosa med vizijo, znanjem in časom glej Grim-
shaw 2001; Stoller 1989; Telban 2017. 
6 Članek je rezultat raziskave Misliti bodočnost: Primerjalna antro-
pološka študija pričakovanj v jugovzhodni Evropi (ARRS J6-7480), 
ki jo vodim od leta 2016. S sodelavci jo izvajamo v Sloveniji, 
Albaniji in Srbiji, kjer dokumentiramo in analiziramo časovnosti 
pričakovanja in zamišljanja alternativnih družbenih okoliščin tako, 
da preprašujemo fenomen družbenega podjetnišva in vizionarstva, 
kakor se kažeta v njunih praksah in miselnih implikacijah. Iz antro-
pološke perspektive premišljamo o konfiguracijah vizionarske, druž-
benopodjetniške in podjetniške subjektivnosti, kakor se oblikuje v 
kriznih in negotovih časih.
7 Pri raziskovanju sem ubrala naslednjo metodo: po eni strani sem s 
pomočjo uradnih dokumentov in registrov sistematično mapirala 
omrežja družbenih podjetnikov, ki delujejo v Srbiji, in na osnovi 
njihovih zapisov na internetnih predstavitvenih straneh, časopisnih 
člankov ali osebnih priporočil med njimi iskala sogovornike. Po dru-
gi strani sem tri leta spraševala svoje poznane in sogovornike o tem, 
kdo jih navdihuje in v kom vidijo vizionarske potenciale. Zapisovala 
sem neuradne in uradne pogovore s sogovorniki, spremljala njihovo 
delo, ritem njihovega poklicnega in osebnega življenja ter ves čas 
opazovala, kako so izpovedana premišljanja uglašena z vsakdanjimi 
praksami sogovornikov. Večina je bila v času raziskave stara med 38 
in 55 let, vendar sem se pogovarjala tudi s študenti in dolgoletnimi 
upokojenci. V besedilu sem zaradi anonimizacije podatkov sogovor-
nikom spremenila imena in določene poklicne podrobnosti. Mnogih 
njihovih zamisli nisem mogla opisati, saj sem dolžna spoštovati do-
govor o varovanju določenih načrtov in poslovnih skrivnosti.
G
la
sn
ik
 S
E
D
 5
8|
3–
4 
20
18
9
 Misliti prihodnost Maja Petrović-Šteger
izzivi so danes velikokrat opisani v okviru retoričnega kor-
pusa negotovosti, nestabilnosti, nepravičnosti, prekarnosti. 
Na te se posamezniki in skupnosti po vsem svetu odzivajo 
z različnimi etičnimi iniciativami in novimi režimi druž-
bene odgovornosti (glej Kirsch 2014; Strathern 2000a, 
2000b). Poziv k družbeni odgovornosti v takšnem kon-
tekstu običajno pomeni zahtevo po tehtnem premisleku o 
načinih ravnanja s posamezniki in skupnostmi, še posebej 
z ranljivimi člani družbe.
Filozofi, ekonomisti, pravniki, feministi in antropologi že 
dolgo časa preučujejo koncept odgovornosti. O odgovor-
nosti (osebni, družbeni, a tudi pravni in moralni) se je pi-
salo kot o sentimentu (Durkheim 1961 [1925]; Gluckman 
1972), novodobnem idealu (Ricoeur 1986, 1992), last-
nosti (Arendt 1987, 1998), moralni drži (Strawson 1974), 
dolžnosti (Jonas 1984), obveznosti (Greco 1993), etični 
strukturi, ki je kot retorična figura lahko zlorabljena na 
političnem prizorišču (Spivak 1994), nadalje kot o izboru 
(Scanlon 1998), konceptu, ki mu je implicitno ustvarjan-
je vprašanj in odgovorov (Hage 2012), odnosu (Trnka in 
Trundle 2017), načinu prilagajanja (Zigon 2017), elemen-
tu etičnega sebstva (Laidlaw 2010, 2014), itn.
V času intenzivnih antropoloških analiz in kritik neoli-
beralizma pa etnografija dodatno in vztrajno opozarja na 
večplastnost sodobnih procesov razumevanja odgovor-
nosti, ki prispevajo k institucionalizaciji »krepitve občutka 
odgovornosti« (responsibilization) (Rose 2006; Rose and 
Lentzos 2017; Valverde 1996). Procesi, ki krepijo občutek 
odgovornosti, ljudi opolnomočijo, da opozarjajo na druž-
bene nepravičnosti. Vendar jih, kakor zatrjujejo številni 
avtorji, tudi ideološko mrežijo.8 Pozive k odgovornemu 
ravnanju do sebe, drugih in sveta, k prevzemanju odgovor-
nosti in vzgajanju samoodgovornosti namreč prepogosto 
zlorablja politični, gospodarski in medijski govor, ki tudi 
na takšne načine oblikuje razmerja med vladajočimi in (sa-
moob)vladanimi.
Prav retorika, kakršno najdemo v uradnih dokumentih, 
sporočilih javnih medijev, svetovnega spleta, nevladnih 
organizacij, družbenih aktivistov in politikov, o družbeni 
odgovornosti velikokrat premišlja s figuro družbenega 
podjetnika. Podmena socialnega podjetništva je, da se s 
podjetniškimi dejavnostmi oblikujejo družbeno koristne in 
inovativne rešitve, ugodne ne le za gospodarsko rast, mar-
8 Za antropološke in druge študije odgovornosti v paradigmi kulti-
viranja sebstva glej Rose 1989, 1998; Rose in Miller 2008; za študije 
vladnih aparatov, katerih namen je, da posameznike in skupnosti na-
redi za avtonomnejše, podjetnejše in odgovornejše za lastno blaginjo 
glej Englund 2006; Kirsch 2016; Trnka in Trundle 2017; za študij 
korporativne družbene odgovornosti, globalnih poslovnih praks in 
etične ekonomije glej Carrier in Luetchford 2012; Dolan in Rajak 
2016; Lyon in Moberg 2010; Muehlebach 2012; za analizo podruž-
niškega aktivizma glej Welker in Wood 2011; za študije odgovornos-
ti v humanitarizmu glej Fassin 2007, 2014.
več tudi za rešitev žgočih družbenih problemov.9 Družbe-
no ali socialno usmerjeno podjetništvo je tako največkrat 
opisano kot model etičnega (kakor tudi ekološkega, zele-
nega, transparentnega, krožnega, vzajemnega, alternativ-
nega) ravnanja s sočlovekom in svetom. Z drugimi bese-
dami, socialno podjetništvo je (vsaj medijsko in politično 
gledano) konstituiran prostor upanja (Harvey 2000).
Kot praksa se družbeno podjetništvo intenzivno razvija 
zadnjih 40 let.10 Družbenopodjetniške dejavnosti so opre-
deljene kot učinkoviti in trajnostno naravnani mehanizmi 
ustvarjanja novih delovnih mest za ranljive skupine (sku-
pine, ki imajo manjše možnosti zaposlovanja, npr. mla-
dostniki, starejši občani, brezposelni, invalidi, družbeno 
izobčeni). Pri tem je treba poudariti, da so družbena ali 
socialna podjetja, ki so kot »socialna«11 opredeljena po na-
menu in organizacijski obliki, poznana v različnih pravnih 
oblikah (zadruge, agencije, združenja, fundacije, poslovni 
inkubatorji), ki so lahko pridobitne ali nepridobitne nara-
ve. A ne glede na razlike v strukturi, organizaciji, obliki 
podjetništva ali viru financiranja bi morala biti po definici-
ji vsa v funkciji uresničitve poslanstva nekega družbenega 
projekta in vizije, ki ima javni namen. Kot zatrjujejo av-
torji knjig, brošur in medijskih objav ter marsikateri sogo-
vornik, socialno podjetništvo prispeva k družbeni blaginji 
tako, da »krepi družbeno solidarnost«, spodbuja »medge-
neracijsko povezovanje«, »prostovoljno delo«, »tehnolo-
ške inovacije«, »ustvarja nove družbene vrednote«, »dvi-
guje kvaliteto življenja« in »gradi prihodnost« (glej npr. 
Bornstein 2007; Borzaga in Defourny 2001; Brinckerhoff 
2000; Hyunbae Cho 2006; Mair, Robinson in Hockerts 
2006; Perrini in Vurro 2006; Spletni vir 3).12
9 O podjetniku kot najpomembnejšem neoliberalnem protagonistu 
glej Gershon 2016; Freeman 2007; Ossela 2009; Ong 2006; Yurchak 
2002; o podjetizaciji kot praksi družbene odgovornosti pa Bonnel in 
Gold 2002.
10 V Evropski uniji je v tej dejavnosti zaposleno okoli 15 milijonov 
ljudi. Zibelka prvega pravno priznanega družbenega podjetništva 
je Italija, ki ima še danes največ takšnih podjetij (glej Borzaga in 
Defourny 2001; Borzaga, Galera in Nogales 2008; Defourny in Nys-
sens 2013; Thomas 2004).
11 V besedilu izmenično uporabljam termina družbeno in socialno pod-
jetništvo (prevod srbskega socijalnog ali društvenog preduzetništva). 
V praksi se uporabljata oba. Nekateri sogovorniki opozarjajo, da je 
izraz »družbeno podjetništvo« primernejši, saj poudari družbeno 
razsežnost in njeno poslanstvo pri takšnem načinu samoorganizacije 
in zaposlovanja. Zvezo »socialno podjetništvo« bi lahko razumeli 
zavajajoče, kot dejavnost, ki ponuja le oblike socialne pomoči, kar 
je v nasprotju z dejstvom, da družbeni ali socialni podjetniki lahko 
ustvarjajo nepridobitne, a tudi dobičkonosne podjetne pobude.
12 Za antropološke študije »novih pristopov k razvoju družbe«, kakršni 
so mikrokrediti ali družbeno podjetništvo, ki mobilizirajo emocio-
nalne vezi, družbena občestva /skupnosti in sorodstvene strukture ter 
znanja in kulturne prakse kot vir ekonomske vrednosti glej Elyachar 
2005; Rankin 2001; za študij »družbenih inovacij« glej Bornstein 
2007.
G
la
sn
ik
 S
E
D
 5
8|
3–
4 
20
18
10
 Misliti prihodnost Maja Petrović-Šteger
Družbeno podjetništvo v Srbiji
Zgodnji december. Jutro je nenavadno toplo. Zrak je po-
stan, nerazpihan. Hodim po bulevarju Kralja Aleksandra, 
eni najdaljših beograjskih ulic, na kateri lahko sprehajalec 
vzdolž drevoreda platan, posajenih med neravne tlakovce, 
opazuje pročelja različnih fakultet, tržnic, bank, pekarn, 
zlatarn, poslovnih objektov in stanovanjskih hiš. Znana 
trgovska ulica se zdi vsako leto nekoliko bolj obnovlje-
na. A revščino je čutiti vsepovsod. Z uličnih svetilk visijo 
slabo pripeti oglasi, ki študentom in delavcem ponujajo v 
najeme sobe za izjemno nizke cene. Stare ženice ob ces-
ti prodajajo rože, sadje in gobice za pomivanje posode. 
Nekatere diskretno prosijo za denar. Nekaj korakov pred 
tržnico Đeram slišim mladega policaja, kako drži starejše-
ga človeka za ovratnik in mu z mirnim glasom govori (na 
način, ki spominja na starše, ko govorijo z otroki): »Ne, ne 
bom te tepel, a če se ne poboljšaš… [neću da te bijem, ali 
ako ne budeš bio dobar].« Pridem do zaprašenega vhoda 
stavbe, zgrajene okoli leta 1920. Tam me v drugem nad-
stropju pričaka Srđan, zgovorni 44-letni Beograjčan, ki ga 
poznam že vrsto let. Srđan je doslej že štirikrat zapustil Sr-
bijo. Zaradi študija, poslovne priložnosti in ljubezenskega 
razmerja se je izselil v ZDA in v različne evropske države. 
A vsakič se je vrnil. Že 15 let vodi uspešno podjetje, ki 
se ukvarja s spletnim oblikovanjem in vektorsko grafi-
ko. Podjetje upravlja iz lastnega stanovanja, ki ga opiše 
kot »oazo v ponorelem mestu«. Poleg vodenja podjetja že 
vrsto let piše in občasno objavlja blogovske zapiske o srb-
ski in svetovni zgodovini, dinozavrih in prehranjevalnih 
navadah. Ob tem je tudi partner v družbenem podjetju, ki 
se ukvarja z oblikovanjem, promocijo in prodajo izobraže-
valnih pripomočkov za otroke beguncev.
Me resno sprašuješ? Kdo me inspirira? Ne vem … 
Nihče. Moj štiriletni sin. [Srđan bruhne v smeh, ki 
za hip prekine njegov jedek, že predvidljivo kritičen 
način pripovedovanja.] Seveda se najdejo ljudje, ki 
imajo genialne zamisli … a takšni običajno obrača-
jo resnejše posle ali pa svoje ideje prodajo v tujino 
… Glej, osebno ne verjamem, da je družbeno odgo-
vorno podjetje pri nas zares moč furati. Sploh pa 
ne bi dal roke v ogenj, da naši družbeni podjetniki 
sebe doživljajo kot družbeno odgovorne. Pa jih po-
znam kar nekaj. Res je, da se trudijo. Nekateri imajo 
dobre zamisli …, a vse skupaj je bolj vztrajanje pri 
obliki …, ker so pač kje drugje zgubili pravo ide-
jo in zagon. Ali pa enostavno, ker nimajo poslov-
nega načrta, ki bi funkcioniral v pravem podjetju. 
Tisti malo manj uspešni ali neuspešni podjetniki 
poskušajo pač staro meglo na novo prodati tako, 
da ji dodajo socialno dimenzijo … S tem podjetjem 
[misli na družbeno podjetje, pri katerem je partner] 
absolutno premalo ustvarimo, da bi o njem resno 
razmišljal. Zgodbe se grem izključno zato, ker so mi 
programi, ki jih snujemo, všeč … Glej, mi živimo v 
izgubljeni družbi. Tu ni nekih vizij ali vizionarjev. 
Ljudje so pozabili na osnovne reči, kot so kaj po-
meni biti dober sosed, odgovoren meščan. Kaj še-
le, da bi bili vizionarski. Folk ne šteka, kaj pomeni 
imeti perspektivo ali vztrajati pri nečem. Nihče več 
ne razmišlja na dolgoročen način ali o posledicah, 
ki bodo njihova dejanja imela čez leto, pet ali pe-
deset ... Poglej okoli sebe. Poglej, kako malomarno 
se ljudje obnašajo na cesti, parkiriščih, javnih pros-
torih. Mesto razpada, čeprav ga ves čas šminkajo. 
[Srđan za hip obmolkne. Potem z rokami zaokroži 
okoli sebe in sobe, v kateri sediva, in nadaljuje:] Po-
lovica, ma več kot polovica pohištva, ki ga vidiš v 
tem stanovanju, je pripadala mojim starim staršem. 
In edino ti kosi, ki ti jih sedaj kažem, so lepi in zares 
uporabni. Tudi če bi poskusil, bi danes v Srbiji ne 
mogel kupiti nič primerljivega. Vse, ampak res vse, 
kar na tržišču dobiš, je za enkratno rabo. Takšna 
je filozofija. Ljudje razmišljajo, izdelujejo stvari, 
se prehranjujejo, odpirajo firme, kot da šteje samo 
to, kar bodo naredili v naslednjem mesecu ali dveh. 
Vse se uporabi le enkrat in za tem odvrže. Isti prin-
cip boš našla v zdravstvu, šolstvu, ekonomiji … In 
seveda v družbenem podjetništvu ... Srbija nima vi-
zionarjev. Seveda, marsikdo ima visokoleteče ideje 
o lepi bodočnosti in tem, kaj bi vse počeli in imeli. 
Ampak teh ne načrtujejo. … Sploh pa človek mora 
biti realen, mora razumeti, kje živi! Ne more le hle-
peti po drugačnih okoliščinah … Vedeti mora, da ži-
vi v Srbiji, ki je vsako leto bolj revna, vsako leto bolj 
politično gnila, razslojena in skorumpirana … Kaj 
to pomeni? Preprosto to, da nima nobenega smisla 
iti se praznih revolucij. Če želiš narediti neko večjo 
stvar, ne vem, spraviti kakšen večji produkt na tr-
žišče, spremeniti sistem, preobraziti način prehran-
jevanja med mulci, spremeniti odnos do okolja … 
kar koli …, no takat enostavno moraš najti podporo 
za svoje zamisli. Prevedeno v srbščino to pomeni, 
da moraš natančno poznati lokalne politične kuhin-
je, da bi vedel, na katera strankarska vrata moraš 
potrkat. Ker drugače ne gre… Megalomanija je v 
Srbiji definitivno možna. A mnogi je ne zdržijo. Ker 
takrat moraš jesti in piti iz istega korita, v katerega 
drugače z veseljem pljuvaš.
V Srbiji je leta 2014 poslovalo malo manj kot 1200 druž-
benih podjetij,13 ki so zaposlovala okoli 10.000 ljudi.14 
13 V različnih državah EU družbena podjetja kot subjekti socialne eko-
nomije delujejo na različne načine in po različnih merilih. Za pregled 
razvoja družbenega podjetništva v Srbiji glej Parun Kolin in Petrušić 
2007; Aleksić Mirić in Lebedinsky 2015; Spletni vir 4; Spletni vir 5; 
Spletni vir 6; Spletni vir 7; v Sloveniji Spletni vir 8; Spletni vir 9; 
Vodopivec 2018; v Bosni in Herzegovini Spletni vir 10; v Republiki 
Srpski Spletni vir 11; na Hrvaškem Zrilić in Širola 2014; v Črni Gori 
Lajović 2012; v Makedoniji Dokmanović, Koevski in Spasevski 2016.
14  Zadnji uradno zbrani podatki o družbenem podjetništvu prihajajo 
spod peres avtorjev skupinske študije Republiškega zavoda za statis-
G
la
sn
ik
 S
E
D
 5
8|
3–
4 
20
18
11
 Misliti prihodnost Maja Petrović-Šteger
Zadnja tri leta sem srečevala, poslušala, spraševala in 
spremljala delo ljudi iz 17 različnih družbenopodjetniških 
pobud, kolektivov in zagonskih podjetij. V Beogradu, 
Novem sadu in Nišu sem se udeleževala dejavnosti, ki so 
jih organizirali ljudje, ki se posamično ali v kolektivih, 
podjetjih v zavetrju in inkubatorjih, posvečajo samozapo-
slovanju, mentalnemu zdravju, begunski tematiki, infor-
macijski tehnologiji, ekoturizmu, kmetijstvu, varovanju 
življenjskega okolja itn. V tem besedilu se ne osredinjam 
na predstavitev uspešnosti teh zgodb. Pozornost raje na-
menjam logiki, ki, kot se mi zdi, narekuje ritem delovanja 
družbenega podjetništa v Srbiji. Srđanov opis sem pred-
stavila zato, ker je strukturno podoben drugim, ki sem jih 
dokumentirala. Tudi drugi sogovorniki so se opirali na 
besede, kot so revščina, pešanje življenjskega standarda, 
korupcija, ko so opisovali frustracije, ki oblikujejo potek 
njihovega delovnega in siceršnjega vsakdanjika.15 Predv-
sem me je večina sogovornikov opozarjala, da je njihovo 
delovanje v Srbiji v veliki meri onemogočeno, ker nima 
urejene pravne podlage.16 Pritoževali so se, da je družbeno 
podjetništvo še vedno odločno premalo promovirano in da 
državljani načeloma ne vedo, kakšne potencialne koristi 
(v obliki zagonskih sredstev) bi jim lahko prineslo sode-
lovanje pri družbenih podjetjih. Ker po pričevanju sogo-
vornikov lokalne poslovne banke nimajo razumevanja ali 
interesa za razvoj in posebnosti socialne ekonomije, je še 
vedno osrednjega pomena vloga mednarodnih finančnih 
institucij, npr. Evropskega investicijskega sklada.
Smešno se mi zdi, kako se pri nas govori o družbenem 
podjetništvu. Kot da bi bil neka nova podjetniška pri-
ložnost, čisto nov kolaček, ki prihaja iz pečice moder-
ne Evropske unije in diši po prihodnosti. Vse te šik 
krilatice, kot so »trajnostni razvoj«, »ustvarjanje no-
vih delovnih mest«, »družbene inovacije«… no, tega 
nam pa res nihče ne more prodati kot novega koncep-
ta. Prakse solidarnosti, družbene kohezije in blažitve 
družbenih nerazmerij pa ja že poznamo. Če ne mi, pa 
so jih sigurno poznali naši starši. Kaj drugega so bile 
tiko Republike Srbije (RZS), Skupine za razvojno iniciativo (Grupa 
za razvojnu inicijativu SeConS) in nevladne organizacije Grupa 484 
(glej Spletni vir 12).
15 Seveda ne gre le za notranja doživljanja mojih sogovornikov. Na 
vztrajno pešanje življenjskega standarda velike večine prebivalcev 
vplivajo tudi visoka brezposelnost, velika prikrita brezposelnost (ozi-
roma preveliko število zaposlenih), pa tudi nezadostna mobilnost de-
lovne sile. Ob tem je treba poudariti, da je registrirana brezposelost 
bistveno večja, kakor jo kaže statistika. Za raziskavo o verodostojnosti 
podatkov, ki jih zbira Republiški zavod za statistiko Republike Srbije 
na osnovi četrtletnih Anket o delovni sili, glej Spletni vir 13.
16 Srbija še vedno ni potrdila zakonodaje o družbenem podjetništvu. 
Zakon o socialnem podjetništvu je prišel v Skupščino Republike 
Srbije konec leta 2017, a takrat ni bil sprejet (glej Spletni vir 14). 
Kljub temu so nekateri drugi zakoni, kot npr. Zakon o profesionalnoj 
rehabilitaciji i zapošljavanju osoba sa invaliditetom, ali Zakon o so-
cijalnoj zaštiti, v zakonodajno dokumentacijo uvedli termin socialno 
podjetje (glej Cvejić 2013; Spletni vir 15).
[socialistične] delovne akcije in zadruge? Je pa res, 
da smo marsikaj pozabili. In da je znanje treba obno-
viti ... Čisto v redu je, da se čedalje več ljudi zaveda, 
da planetu ne bi smeli škodovati, metati odpadkov v 
reke, greniti medsosedskih odnosov ali pa da je treba 
ugašati luči, kadar nas ni v sobi. Da ne govorim o 
tem, kako se je treba obnašati do invalidov, beguncev 
ali sirot. To zveni naivno, ampak ni. Niti malo … Prav 
je, da se te mrke in žalostne ljudi, ki jih srečujemo 
vsepovsod po cesti, spet malo nauči nežnosti in za-
upanja … Večina družbenih podjetij, ki jih poznam, 
dela z dobrim namenom in z dobrimi zamislimi. Sa-
moiniciativni so. Poskušajo delati na velikopotezen, 
velikodušen način … Samo ta dobronamernost in 
velikodušnost še ne skrijeta dejstva, da so projekti ve-
likokrat slabo premišljeni, da ne rečem banalni, pred-
vsem pa neprofesionalno izvajani … Da ne govorim o 
moralnem izkupičku, ki si ga nekateri pridobijo s tem, 
ko se predstavljajo kot promotorji družbenih vsebin. 
Dve leti sem delala za organizacijo, ki družbeno pod-
jetništvo uporablja predvsem kot način samopromo-
cije. Prek sklada oglašujejo interese drugih podjetij 
v svoji lasti. Lepo tržijo svoje produkte tako, da vse 
skupaj malo zakamuflirajo z idejami sociale in druž-
beno zavednega lifestylea. [Mara, 34-letna mama in 
trenutno brezposelna magistra umetnostne zgodovi-
ne, zmeraj odmerjenih kretenj in jezika, me pomenl-
jivo pogleda.] Zato ves ta govor o odgovornosti … ne 
vem, jaz ga ne kupim. Zame odgovorni niso tisti, ki 
na vse pretege govorijo o javnem sektorju in social-
nih pravicah, ampak tisti, ki res poskrbijo, da se za 
posle dogovorijo, da se potrebna tehnologija za izva-
janje dela dobi in da zaposleni vsak mesec prejmejo 
plače. Zame je to odgovornost.
Preden se je pridružila omenjenemu družbenemu podjetju, 
je Mara pet let delala za programersko firmo, za katero 
trdi, da jo je »prehitro ožela in pošteno postarala«. Z Maro 
sva se v preteklih mesecih veliko pogovarjali o kurators-
tvu, odgovornosti, pomenu spokojnosti in o položaju žen-
ske v programerstvu. Prav ona me je opozorila na dejstvo, 
kako mnogovrstne pomene in oblike ima socialno ali druž-
beno podjetništvo v Srbiji.17
17 Kot pojasnita Bobić in Rakin (2016): »V Srbiji se družbena oziro-
ma socialna podjetja ukvarjajo z naslednjimi dejavnostmi: združe-
nja in skladi se ukvarjajo z izobraževanjem in usposabljanjem (31 
%), turizmom in gostinstvom (18 %) ter kulturo in umetnostjo (11,8 
%); zadruge obratujejo iz prihodkov nakupa in prodaje kmetijskih 
proizvodov (61,9 %), pridelave kmetijskih proizvodov (36,8%) ter 
trgovine na debelo in drobno (23,8 %); podjetja za poklicno reha-
bilitacijo in zaposlovanje invalidov se v največji meri ukvarjajo s 
tiskom in reprodukcijo (kopiranjem) (28,9 %), s proizvodnjo oblačil 
in obutve (20 %) ter proizvodnjo pohištva (17,8 %); druge oblike 
socialnih podjetij (agencije, inkubatorji, spin-off podjetja) zaslužijo 
največ z izobraževanjem, usposabljanjem (58,3 %), administrativni-
mi storitvami in računovodstvom (13,3 %).« Glej Spletni vir 16.
G
la
sn
ik
 S
E
D
 5
8|
3–
4 
20
18
12
 Misliti prihodnost Maja Petrović-Šteger
Kritičen pogled na družbeno podjetništvo, kot je pred-
stavljeno na začetku besedila, torej vsekakor ne prihaja le 
spod peres antropologov in družboslovcev. Razmišljanja 
o družbenem podjetništvu v Srbiji so velikokrat polarizi-
rajoča. Starejši sogovorniki, ki imajo izkušnjo življenja in 
delovanja v različnih obdobjih, sodobno stanje razumejo 
kot veliko potegavščino, saj v času, ko se »ljudje borijo 
za minimalen standard preživetja, družbenopodjetniške 
iniciative ne pomenijo odrešitve.« Mlajši, s katerimi sem 
preživljala čas na terenu, delujejo polni zamisli in načrtov, 
kako prispevati k družbeni blaginji, a se zdi, da so v svojih 
načrtih velikokrat infrastrukturno in izkušenjsko onemo-
gočeni. Pobude in moralne zavezanosti, ki jih želijo utele-
šati družbena podjetja, se veliki večini sogovornikov zdijo 
izvrstne. Vendar se na izvajanje družbenih poslanstev in 
sploh na filozofsko podstat te prakse gleda sumničavo. Po-
samični kritični komentatorji družbenopodjetniške dejav-
nosti prakso razumejo tudi kot uveljavljeno možnost za sa-
mopromocijo ali dostop do javnih sredstev: »To je samo še 
en nov kamenček v mozaiku izkoriščanja javnih sredstev. 
Izobražena elita naše know-how generacije šteka logiko 
marketinga, priučila se je branja družbene situacije in 
sedaj s pisanjem optimističnih projektov veselo cuza tako 
srbski kot evropski denar« (Dušan, 54-letni meteorolog).
Od družbene odgovornosti do odgovornega 
rokovanja s časom
V knjigi Pisanje antropologije (2008) Marilyn Strathern 
razpravlja o intelektualnih dejanjih, s katerimi antropologi 
organiziramo terenske podatke. Poleg klasičnih postopkov, 
kot so klasifikacija, kompozicija, razločevanje, analiza, pri-
merjava idr., antropologi vedno znova določamo in spre-
minjamo merilo, to je organiziranost perspektiv na objek-
te vednosti in zanimanja opazovanja. Etnografske podobe 
opisujemo na specifične načine in v tem procesu določene 
podatke povečamo ali pomanjšamo. Zaradi tega posamična 
perspektiva ne more nikoli ponuditi celovitega razgleda, ki 
ga predpostavlja. Še več, ko se neka perspektiva oblikuje, 
takrat preneha biti perspektivna (Strathern 2008: 21).
V tem besedilu analitično izvajanje ne bo gradilo le na 
izbranem načinu razlaganja konceptov in idejnih gradni-
kov fenomenov, kot so družbeno podjetništvo, vizionar-
stvo, čas in kolektivno dobro. Mnogopomenskost zbra-
nega antropološkega gradiva želim ponazoriti tudi tako, 
da bom v določenih delih besedila zavestno in namenoma 
dala osrednje mesto etnografskemu gradivu. Takšen način 
zapisovanja ni le dokumentacija in transkripcija gradiva. 
Je prikaz v intervjuje vtkanih raziskovalnih vprašanj in 
odgovorov, kakor so se oblikovali med raziskavo, koncep-
tualizacijo gradiva in z različnimi terenskimi izkušnjami.
* * *
Ivan je štiridesetletni industrijski arheolog, sključene drže 
in preciznih kretenj. Odrasel je kot edinec deloma v Beo-
gradu, deloma v Moskvi. Je velik poznavalec modernis-
tične arhitekture, srbskih intelektualnih krogov 19. in 20. 
stoletja, razširjene realnosti (augmented reality) in strasten 
bralec literature o kolektivni podzavesti. Med drugim je 
bil eden aktivnejših protagonistov gibanja OTPOR, ki je 
bilo osrednjega pomena za strmoglavljenje Miloševićeve-
ga režima leta 2000. V zadnjih 15-ih letih je spodbudil in 
uresničil vrsto različnih kratkoročnih in dolgoročnih am-
bicioznih projektov. Poročila o nekaterih sem zasledila v 
časopisu. Še posebej me je pritegnil opis centra, ki ga vodi 
in ki se ukvarja z industrijsko dediščino in urbanim razis-
kovanjem beograjskega podtalja. Skupaj s štirimi stalnimi 
in številnimi drugimi občasnimi člani kolektiva (pravniki, 
ekonomisti, arhitekti, študenti idr.) raziskuje različne urba-
ne soseske. Z vrsto različnih posegov, delavnic, predavanj 
in programov izobražujejo javnost o manj znanih vidikih 
zgodovine srbskih mest in se borijo za zaščito določenih 
kulturnih in zgodovinskih prostorov. Z Ivanom sem prvič 
navezala stik pred dvema letoma in ga prosila za srečanje. 
Od takrat intenzivno spremljam njihovo raziskovanje in-
dustrijske zapuščine in podzemnih tunelov in bunkerjev. 
V prvi e-pošti, ki sva si jo izmenjala, se mi je zahvalil za 
povabilo za sodelovanje s pričakovano olikanim, a vseeno 
zanimivim izborom besed: »Srečanja se veselim tudi zato, 
ker še kdo drugi vidi smisel v početju našega kolektiva.« 
Z njim in drugimi člani se veliko pogovarjamo o času, 
generacijski pripadnosti, zgodovini, arhitekturi, navadah, 
zapuščini rimskega cesarstva na Balkanu in »mentaliteti 
srbske družbe«. Svoje delovanje razume kot družbenopod-
jetniško obarvan aktivizem.
Kot družba smo razklani na dvoje. Razklani smo v 
času [raspolućeni u vremenu]. Ves čas smo na ne-
kem navideznem razpotju med imaginarno pretek-
lostjo in upi v boljšo prihodnost. V resnici pa sto-
jimo na mestu, zataknjeni, zapredeni [učaureni] … 
Če pogledam samo večino moje generacije. Nekoč 
so cveteli in bili polni idej in načrtov. Zdaj pa nič. 
Anestezirani so. Življenja jim tečejo v prazno. Po-
tapljajo se v nekem tihem nihilizmu, samoprevarah, 
pragmatizmih, obešenjaštvu, jezi ... Vsi po vrsti po-
skušajo finančno preživeti …tako, da se vztrajno 
odrekajo lastnim načrtom. Sami sebe nenehno am-
putirajo… Tudi tisti, ki trdijo, da bi njihova življenja 
imela smisel, če bi takrat, ko so lahko, ostali v vseh 
teh Norveškah, Nemčijah in še kje drugje …, tudi 
ti vedo, da so vse to zdaj že prazne zgodbe. Lažni 
konstrukti. Tam jih danes ne bi čakalo prav nič bolj- 
šega. Nihče jih ne bi spoznal kot vrhunske glasbe-
nike ali znanstvene genije, kar so nekoč morda res 
bili … Pa veš zakaj? Ker so se vmes utrudili in to 
prenehali biti. Svoje ustvarjalne mišice so porabili 
za neumnosti, svoj pogum pa predolgo pustili miro-
vati … Zato človek mora migati. Delovati. Delati! 
Delati danes! Nostalgična vračanja v zlata 80-ta in 
sanjarenja o bajni prihodnosti so izguba časa. Zdaj 
je treba ustvarjati. Neprisiljeno, kontinuirano, z 
G
la
sn
ik
 S
E
D
 5
8|
3–
4 
20
18
13
 Misliti prihodnost Maja Petrović-Šteger
zavestjo. Ta prostor je treba zaščititi in očistiti na 
miren, ljubezniv način … Pogled je treba razbistriti. 
Ga usmeriti v namensko [svrsishodno] ustvarjanje.
Nekaj mesecev in pogovorov pozneje:
To moralno propadanje, o katerem je toliko govora, 
… veš, jaz na to gledam drugače. Res je, da druž-
ba gnije. Sedanja politična, predvsem pa estradna 
nomenklatura vztrajno vsiljuje potrošniške ideale 
in poceni estetiko. Ampak jaz sem prepričan, da bo 
Beograd tudi to divjaštvo preživel. Veš, koliko jih je 
že v teh dveh tisočletjih… Poglej samo te čudovite 
stavbe. [Z roko pokaže vzdolž Makedonske ulice.] 
Poglej, kako večne so. Razpokane, z zguljenimi fa-
sadami …, a tudi razbarvane so še vedno čudovite. 
Svojim prijateljem vedno rečem, kdor stavbe opazu-
je dovolj dolgo časa, bo v njih uzrl obraz njihovih 
ustvarjalcev. Čisto vsaka v sebi hrani domišljijo lju-
di, ki so jih zidali in oblikovali. To je trajna lepota. 
Trenutna zanemarjenost tega ne zasenči. Vsi ti ge-
nialni arhitekti in vsi bogati industrijalci, ki so arhi-
tekte najeli, so na tak način postavili spomenike sebi 
in mestu. Glej, to pomeni, da so vsi gledali naprej, 
razmišljali o tem, kako skladen in moderen naj Be-
ograd bo. Nekoč se je gradilo za večnost, ne pa za 
plačilo ali provizijo. Se zavedaš, kakšna prečiščena 
zavest je to! No, takšne stavbe, takšne oblike parkov 
in urbanih struktur, vse to bo nas nadživelo… Arhi-
tektura je zelo konkretna vez med prostorom in ča-
som. Poglej zdaj levo in desno po ulici, samo poglej. 
Videla boš, kako se čas širi, razliva prek dvorišč, 
ulic, hodnikov [kuloarjev]. Ravno to, ti delci časa, 
ki jim rečemo otomanski, baročni, artdeco, socialis-
tični, provincialni, urbani…, vsi skupaj zagotavljajo 
dinamiko na tej ulici. Ji dajo digniteto, harmonijo. 
Sploh pa danes, ko se zidajo same poceni neumnos-
ti ... Ampak, veš, jaz res verjamem, da bodo takšni 
razumni časi spet prišli … Mlajše generacije so fan-
tastične. Moji študenti so neverjetni, intelektualno 
gibčni, hitri, sposobni. Motivirani. Pogumni. Obr-
niti se znajo, organizirati, drug drugemu pomagati, 
svoje ideje takoj preoblikovati v konkretne predloge. 
Zaupajo si … Ne vem ... Mogoče sebi in drugim tako 
prostodušno zaupaš, le ko si mlad… Ne vem… A to 
kar vidim, je dobro. Všeč mi je. V našem okolju ni 
preveč svetlih primerov. Pa kljub temu imajo ti mul-
ci super vzore … Zadnjič mi je en na dolgo in široko 
pripovedoval, kako je navdušen nad Stanojevićem,18 
18 Đorđe Stanojević je bil fizik, astronom in rektor beograjske 
univerze, pionir elektrifikacije in industrializacije v Srbiji, avtor 
prvih znanstvenih del iz astrofizike. Zahvaljujoč njegovemu delu in 
prizadevanju je Beograd leta 1893 dobil termoelektrarno, le 12 let 
potem, ko je bila zgrajena prva na svetu. Zaslužen je tudi za graditev 
prvih hidroelektrarn, ki so uporabljale Teslov polifazni sistem na Đe-
tinji, Vučjanki, Nišavi in drugih rekah v Srbiji; nekaj jih obratuje še 
danes.
Petronijevićem ...19 A razumeš, kdo so za njih vzo-
ri? Čisti vizionarji! [Razžarjeno se nasmehne.] Zato 
je to zavijanje z očmi in moraliziranje nad grozno 
sedanjostjo popolnoma odveč. Nove generacije bo-
do prišle in zgradile še lepše, še bolj harmonično 
mesto. Še bolj skladno prestolnico. Zdaj smo pač v 
slabi fazi … Zato moramo le nežno in pozorno roko-
vati s časom, prepustiti se mu. Čas je na naši strani. 
Treba mu je samo zaupati. Odgovorno zaupati tako, 
da vmes delamo v njegov prid.
O odprtem pogledu in načrtnem prispevanju 
družbi
Preden sem jo osebno spoznala, sem predavanja bioarheo-
loginje Julije nekajkrat poslušala na različnih znanstvenih 
srečanjih. Julija je izjemno neposredna, emocionalna, hu-
morna sogovornica, ki se, kot sama pravi, že celo življenje 
ukvarja s temami materinstva, žensk, otrok, sestrstva. Za 
znanstveni projekt, ki raziskuje materinstvo v prazgodo-
vini in preprašuje, kaj je botrovalo nenadni demografski 
rasti v neolitiku, je pred nekaj leti prejela eno najvišjih 
evropskih znanstvenih priznanj.
Vsaka nosečnost pusti sled na zobu. Zato jaz po cele 
dneve sedim v laboratoriju in režem zobe [pove na-
vihano]. Ko prerežemo koren zoba, na njem lahko 
z mikroskopom vidimo nanose zobnega cementa, 
ki so podobni letnicam, ki jih vidimo na drevesnem 
deblu. Te sledi zobnega cementa postanejo globlje 
in temnejše barve vsakič, ko je ženska noseča. No, 
na podlagi teh temnih brazgotin, ki jih preiskujemo 
na kostnem materialu iz neolitika, lahko ugotovimo, 
koliko otrok je neka ženska imela, in predvidevamo, 
kako dolgo je bilo njeno reprodukcijsko obdobje v 
prazgodovini.
Z Julijo sva se veliko pogovarjali o srbskem šolskem siste-
mu, zgodovini, socialni nepravičnosti, staranju, uspehu in 
neuspehu. Ob nekem srečanju v njenem laboratoriju sem 
jo vprašala, kako se počuti nekdo, ki prejme visoko evrop-
sko nagrado za znanstveni projekt. Kaj pomeni zasnovati 
in uresničiti tako velik projekt v Srbiji?
Ah, čakajte no zdaj. Zdaj pa morava ven. Na zrak. 
Cigareto potrebujem ... Lahko prižgem? Vas bom [s 
cigaretnim dimom] ubila? [Vpraša me nenavadno 
resno in nekoliko vznemirjeno.] Kaj pomeni velik in 
uspešen projekt? Jah, težavo, kaj pa drugega. Us-
pešen znanstveni projekt v Srbiji prinese kar nekaj 
težav. Tisti hip, ko požanješ neki mednaroden uspeh, 
doma v resnici nehaš biti uspešen. Postaneš prob-
lem. Oziroma drugi te vidijo kot problem, kot eno 
noro gmoto, ki je nasedla na njihove nepripravljene 
glave in jih zdaj pesti. Saj veste, da sem morala dati 
19 Branislav Petronijević, rojen leta 1875, je bil srbski filozof, teoretski 
fizik, matematik in astronom, poznan po spisih o nebesni mehaniki.
G
la
sn
ik
 S
E
D
 5
8|
3–
4 
20
18
14
 Misliti prihodnost Maja Petrović-Šteger
odpoved. Projekta tam [kjer sem bila] enostavno ni-
sem mogla speljati ..., pa sem ga res želela. Realiza-
cija vsake resnejše zamisli je med drugim odvisna 
tudi od načina organiziranosti institucije, na kateri 
izvajate raziskavo. Pomembno je vedeti, kaj se v 
določenem okolju vrednoti, koga se podpira, kako 
se stvarem streže in kako se jih administrira. Vse to 
sem že dlje časa vedela in vsega tega sem se zaveda-
la. Tudi prejšnji projekti, ki sem jih napisala, so pre-
jeli podporo na evropski ravni. Nek FP7 projekt, ki 
sem ga pred leti vodila, sem preživela tako, da sem 
malo delala, malo pa jokala, ker sama sebi nisem 
mogla verjeti, s kakšnimi težavami se moram ukvar-
jati ... Povsem prepričana sem bila, da se nikoli več 
ne bom prijavila na noben evropski razpis. Potem 
pa sem se vseeno prijavila. Ko sem ga dobila, smo 
vsi bili evforični. In pomislila sem, no zdaj imam v 
rokah nekaj potencialno res velikega. Nekaj, kar bo 
prinašalo zelo konkretne finance v prostor. Morda 
pa zdaj s tem lahko kaj naredim za širšo skupnost. 
Vsaj deloma omilim ali spremenim sistem ... Na fak-
su sem imela čudovite, načitane, dobronamerne, pa-
metne kolege in študente, ki so bili pripravljeni de-
lati, vmes pisati nove projekte, menedžirati projekt 
in ga mednarodno še bolj lansirati. Nisem bila ba-
hata, vedela sem, kje živim [misli na Srbijo]. Nisem 
prišla in rekla, »ok, zdaj mi dajte vrhunski labora-
torij in vso potrebno opremo.« Ne. Rekla sem, če že 
moram sama upravljati projekt, potem mi, prosim, 
dovolite, da vsaj del projektnega overheada upora-
bimo za to, da na fakulteti zgradimo nove pisarne, 
renoviramo sanitarije, naredimo delovni prostor 
malce bolj dostojen. V odgovor sem dobila prvo 
muljenje, potem jezo, potem pa ignoranco. Pač, do-
živela sem še eno vajo v klasičnem izčrpavanju. Po-
vem vam, vse znanstvene ideje so absolutno zastonj 
in vse izobraževanje kadra povsem brezsmiselno, če 
osnovnih stvari ne moreš organizirati tako, kot se 
šika. Kaj naj vem rečem ... Odpoved sem dala. In 
bajno srečo sem imela, da sem sploh imela kam odi-
ti ... Ampak tista epizoda je zame bila nadstresna. 
Dobro veste, da v Srbiji ni običaj, da ljudje menjajo 
posel ali institucije. Fakulteta je varno okolje. 20 
let sem bila v tisti hiši, tam so bili moji magistranti, 
diplomanti. Norost, da sem nekje morala dati odpo-
ved, da bi drugje stvar lahko realizirala. A drugače 
ni šlo ... Zato nikakor ne mislite, da posameznik lah-
ko spremeni institucijo. Tudi, če te drugi priznajo 
kot eksperta, v resnici nisi ne znanosti, ne državi, 
ne regiji nikoli zares potreben. Če se bojuješ proti 
sistemu, le energijo izgubljaš. Trošiš dragoceni čas.
Julija je na matični fakulteti dala odpoved, oziroma na njej 
ostala zaposlena le 20-odstotno, in svoj raziskovalni pro-
jekt preselila na pred nekaj leti ustanovljeni inštitut, ki ga 
vodijo znanstveniki s podobno prestižnim portfeljem 
štipendij in visoko cenjenih mednarodnih nagrad. Po Juli-
jinih besedah so se tudi oni
opekli v sistemu, saj so vrsto let vedno znova doži-
vljali, da lastnih zamisli, že recenziranih, odobrenih 
in finančno podprtih projektov niso mogli realizira-
ti. Več projektov so imeli, težje jim je bilo... Potem 
pa so se odločili, da bodo šli stran. Sami so se orga-
nizirali, akreditirali program in ustanovili inštitut. 
Pred kratkim so spet zmagali na nekem razpisu in 
prejeli obsežna denarna sredstva z namenom, da 
znanstveni center preobrazijo v evropski center od-
ličnosti ... Ves čas zaposlujejo nove ljudi. Zbirajo 
znanstvenike, ki so entuziastični, zainteresirani za 
to, kar počno. Uspelo jim je ustvariti fantastično 
vzdušje. Ne pretiravam niti malo, ko rečem, da so 
jedro optimizma, vizionarstva v tej državi.
Vprašam jo, kako pa je z njenim projektom na tem inštitutu.
Čudovito je. In čudno! Veste, mene so dobrih 20 
let navajali in seveda na koncu uspešno zdresirali, 
da, če si česa želim, tega nikakor ne dobim. Nobe-
na prošnja ni zalegla. Ni pomembno, a sem prosila 
za nove sodelavce, nove kemikalije, pregled financ 
ali kaj drugega. Prej pač nič ni bilo možno. Tu pa 
zadnjič v zadregi omenim, da bi bilo dobro, če bi 
imela večji depo nekje v bližini, in mi vodilni reče-
jo »aha, zanimivo, dobro,« in me takoj primejo za 
roko in odpeljejo v klet, kjer predlagajo, da kletne 
prostore preuredimo v depo. V minutki so rešili situ-
acijo ... Tu se o stvareh pogavarja humorno, a z vso 
resnostjo in spoštovanjem ... V bistvu nas zaposlene 
ves čas provocirajo in sprašujejo, kakšne nove ideje 
imamo ... Večino projektov kar skupaj pišemo. Na 
neki, zame povsem nov, nenormalno sproščen način. 
Glejte, jaz sem v nekaterih stvareh odlična, ampak, 
roko na srce, o vodenju nimam pojma in me abso-
lutno ne zanima. Nočem upravljati z ljudmi, nočem 
kontrolirati, kdaj kdo prihaja v službo. To me ubija 
... In zdaj tega več res ne počnem. Ne ukvarjam se 
s formularji ali s prevajanjem. Saj obstajajo drugi, 
ki znajo angleško mnogo bolje kot jaz in ki znajo 
zahtevne znanstvene ideje na boljši način prevesti 
v zanimiv in laičen jezik, kot to naredim jaz. Me ra-
zumete, o čem vam govorim? Da ne omenjam, kako 
izbiramo nove sodelavce. Ok, CV je že pomemben, a 
v resnici so vsi orientirani tako, da osebo hočejo za-
čutiti, ugotoviti, ali z njo lahko sodelujejo ali ne. To 
pomeni, da ne fingiramo, ne lažemo drug drugemu. 
Odkrito si povemo, kako razmišljamo. Zadnjič sem 
nekomu rekla, glej, predlog ki ga imam, je predlog 
z nivoja intuicije. Je iracionalen. Zaenkrat nimam 
izkušenj, a nekaj mi govori, da je to prava oseba za 
projekt. Enostavno jo vidim na projektu. Pri nekate-
rih ljudeh pač takoj veš, začutiš, da obstaja resnejša 
šansa, da se v njihovi prisotnosti zgodi kaj večjega. 
Nekatere stvari so jasne kot beli dan ... In točno to 
G
la
sn
ik
 S
E
D
 5
8|
3–
4 
20
18
15
 Misliti prihodnost Maja Petrović-Šteger
logiko ta inštitut šteka ... To logiko živi. Zato sem 
jim neskončno hvaležna. Doslej sem se ves čas mo-
rala držati nazaj. Večina mojih prejšnjih sodelavcev 
se je intuicije balo. Jo z vso strastjo negiralo. Znan-
stveniki smo velikokrat otopeli. Ljudje fantazirajo o 
novem, a se novega v resnici bojijo. Bojijo se veli-
kosti.
»Kaj mislite, koliko malo- ali velikopotezen mora nekdo 
biti, da bi neko zamisel v Srbiji ostvaril? Če sem vas prav 
razumela, velikost neke zamisli spremeni merilo, obseg, 
razmerja med ljudmi in idejami. Kdo so, kakšni so tisti, ki 
v Srbiji vseeno delajo velike in dolge korake? Kdo je za 
vas primer dobre prakse?«, vprašam.
Sami lahko le enkrat ali dvakrat porinete neko več-
jo stvar skozi uho šivanke ... Ampak tega ne more-
te početi ves čas. Nočem jamrati, a moja izkušnja 
je, da v Srbiji ni velikega vala entuziazma, ki bi ga 
ljudje lahko zajahali in na njem ustvarjali ... Pri 
vseh večjih zamislih si običajno osamljen. In v tej 
osamljenosti moraš svojo kreativnost, intuitivnost, 
delovnost negovati ... Drugače bodo rekli, da si nor 
... Ko pa opazujem ljudi na tem inštitutu, se mi zdi, 
da se takšnih norosti ne bojijo. In da niso pikolov-
ski. Čedalje bolj verjamem, da je kvaliteta ali last-
nost ljudi, ki so zmožni narediti neverjetne stvari, 
ta, da se ne sekirajo okoli tega, ali vedo, kako bodo 
vse stvari zgledale vnaprej. Precizni so, a časa ne 
trošijo za detajle, ki jih ne morejo predvideti. Ni jih 
strah. Stvari ne gledajo pod mikroskopom in ne z 
objektivom, ampak gledajo s prostim očesom, a 
vidijo mnogo dlje in širše. Na tem inštitutu imajo 
vodilni res odprt pogled. V materijo se vsakič do-
besedno vržejo noter. Gremo! Vrzi se v morje, pa se 
potem nauči plavat, če že ne znaš. Vse je možno. 
Vse mogoče.
In v enem poznejših pogovorov:
Zaledje vseeno moraš imeti. Neki okvir. Težko, ozi-
roma nemogoče je vztrajati sam. Pomembno je, da 
imaš skupnost, ki verjame vate. Ki ti zaupa ... Na 
tem inštitutu jih ne zanimajo rezultati moje sedanje 
raziskave. Ne zanima jih, kaj je bilo. Sprašujejo me, 
Julija, kaj vidiš po tej raziskavi? Kaj boš s temi ljud-
mi? S to opremo? Kakšne smeri boš začrtala? Jaz 
pa se smejim in rečem, čakajte, ljudje božji, da prvo 
razrežem vse te zobe, ki jih imam na mizi ... Zna-
nost se je odtujila od življenja. Inovacija je nekoč 
pomenila prispevek človeštvu. Ljudje so izumljali in 
se posvečali znanosti zato, da bi prispevali h kako-
vosti življenja. Kaj pa mi zdaj počnemo? Gradimo 
kariere, zbiramo akademske pike, vodimo projekte, 
pri katerih se na silo in samo, kadar pritisnejo roki, 
izmišljujemo, kako je to, kar počnemo, družbenood-
govorno raziskovalno početje. Mizerija! Mizerija, 
v kaj smo se pustili prepričati. Saj nihče ne more 
živeti od objav z visokim impact faktorjem, ali pač? 
Ljudje živimo za smisel ... Veš, svoj prvi res uspe-
šen projekt sem napisala pred 17 leti [leta 2001], 
in to čisto slučajno [misli na muzejski projekt, ki je 
postavil pozabljeni antični skelet v osrčje neke mu-
zejske zbirke, kar je muzeju prineslo velik uspeh in 
imelo daljnosežne posledice za turistično promocijo 
mesta]. Takrat nisem imela pojma o pisanju projek-
tov. S prijateljico sva sedli in zapisali nekaj, kar se 
nama je zdelo smiselno in očitno. Efekt pa je bil... 
dramatičen. Takrat sem ugotovila, in ta občutek je z 
mano ostal, da imam morda res malce bolj prefinjen 
občutek za to, da v stvareh prepoznam, vidim skrite 
možnosti. Da si lahko zamislim nekaj, česar drugi 
ne morejo ... No, ampak zamisli ne moreš le hraniti 
v glavi. Treba jih je realizirati. Zato je podpora nu-
jna. Treba jo je pridobiti. Treba je biti podjeten. Ko 
pa podporo enkrat pridobiš, moraš narediti vse, da 
jo daš tudi drugim. Takrat je treba načrtno dajati in 
vračati. Podpirati posameznike, prispevati k družbi.
Poleg tega, da snuje nove znanstvene projekte, se Julija že 
nekaj časa posveča šolstvu v Srbiji.
Šolski sistem v Srbiji je v groznem položaju. Ves čas 
se spreminja in postaja naravnost divji. Hkrati pa 
je morbidno okamenjen v neki svoji pradavni drži. 
Država se obnaša izjemno neodgovorno do otrok, 
učiteljev, izobrazbe ... Ampak ne glede na vse, ta 
pravna brezupnost in legalna nereguliranost, ki jo 
živimo poslednjih 25 let, nam včasih tudi omogoča 
nepričakovane stvari. Ne vem, kako naj to pojasnim 
... A v Srbiji lahko človek marskaj naredi, če pris-
krbi finančno podporo. Če prinese denar ... Moja 
fantazija je, da nekega dne odprem šolo za sirote. 
V Srbiji je čedalje več otrok brez staršev. Njihovo 
mesto v družbi je naravnost katastrofalno. Zanje bi 
rada naredila vrhunsko šolo. Na njej bi otroke šolali 
na smiselen način in resno negovali njihovo ustvar-
jalnost in intuitivnost. Šola bi postala tako odlična, 
da bi čez čas vsi ti starši, ki so zdaj polni denarja 
in svoje otroke pošiljajo v privatne šole, no, oni bi 
čez čas želeli, da bi njihovi otroci hodili tja. Si pred-
stavljaš, kako bi to bilo? Da bi v bodoče sinčki in 
hčerkice bogatašev in privilegiranih prosili, da se 
lahko vpišejo v elitno šolo, na kateri se šolajo siro-
te! A ne bi to bilo nekaj? To bi zame bila pravična 
družba! Pa naj se nova elita gre mimikrije na malo 
drugačen način od sedanjega! ... Nisem utopična. 
Zamisel je konstruktivna. Vse sem premislila. Vse 
že vidim. Natančno vem, s čim bi šolo financirala na 
dolgi rok [Julija mi je v nadaljnih pogovorih zaupala 
natačno izdelan načrt]. Samo zagonska sredstva še 
uredim.
G
la
sn
ik
 S
E
D
 5
8|
3–
4 
20
18
16
 Misliti prihodnost Maja Petrović-Šteger
O ideji družbene pravičnosti, zgodovini družbenih 
podjetij in tradiciji zadužbinarstva
Svet gledamo in doživljamo na različne načine in videno 
in občuteno izpovedujemo v različnih registrih. Dejstvo, 
da velika večina sogovornikov Srbijo opisuje s podobami 
notranje razslojitvije, utrujenosti, nezaupanja, vedno znova 
repolitiziranih imaginarijev in prekarnosti, je treba obrav-
navati z vso resnostjo. A opise, ki tvorijo takšno govorico, 
je do neke mere treba razumeti tudi kot enega izmed avto-
poetičnih, jezikovno floskularnih, pogovornih ornamentov 
in ustaljenih načinov (samo)opisovanja in upovedovanja. 
Na podoben način razmišljanja zadnjih dveh predstavlje-
nih sogovornikov razumem manj kot pričevanji o uspeš-
nosti nekega centra ali nekega inštituta in bolj kot opisa no-
tranjega doživljanja Ivanovega in Julijinega življenjskega 
in delovnega prostora. Na čem gradi njun pogled? Kakšen 
odnos do časovnosti in sveta, ki ju obkroža, imata sogovor-
nika in njima podobni posamezniki? Kakšne podobe prik-
licujejo, kadar opisujejo zamisli o kakovostnem življenju v 
pravični in odgovorni družbi? So utopični?20
Na tem mestu se želim vrniti k fenomenu družbenega 
podjetništva. Preučevalci te prakse idejni zametek druž-
benega podjetništva navadno postavljajo na konec 18. in 
začetek 19. stoletja, ko so različne evropske družbe zaradi 
nenadnega razvoja industrijskega kapitalizma začele čutiti 
ostrejše ekonomske in razredne razlike (Borzaga in Spe-
ar 2004; Parun Kolin in Petrušić 2007). Fenomen hitrega 
izčrpavanja delavskega razreda vsekakor ni značilen le za 
sodoben čas, marveč je velikokrat drugo ime za obdobje 
industrijske revolucije. Kot pričajo zgodovinski dokumen-
ti, so se v tistem času delavci začeli spontano organizirati 
v želji, da bi solidarno premagali težavne življenjske 
razmere in zagotovili alternativo tržnemu gospodarstvu 
(Bourdieu 1998). Med drugim so se po filantropskem na-
čelu in načelu miloščine začeli združevati v raznovrstne 
skupine za samopomoč in druga združenja.21 Ustvarjali so 
sklade za pomoč revnim in bolnišnice za družbeno ranljive 
in oslabele. Leta 1844 sta se v tesni povezavi s sindikalnim 
gibanjem in emancipacijo delavskega razreda v Veliki Bri-
taniji razvili prvo zadružništvo in prva mednarodna koope-
rativna organizacija (Borzaga in Spear 2004).22
20 Različna utopična gibanja že stoletja skušajo razmišljati, postavlja-
ti in ohranjati pravične družbe (glej Fehérváry 2012; Harvey 2000; 
Moore 1999; Scott 1998; Weizman 2007; tudi Le Guin 1974). Zgo-
dovinsko gledano so pozivi k drugačnem zamišljanju in prakticiran-
ju pravičnejšega, alternativnega sveta vedno nekoliko glasnejši ob 
večjih družbenih prevratih in krizah.
21 Seveda so še pred tem časom ljudstva po vsem svetu poznala raz-
lične oblike združevanja, v katerih so si člani prizadevali za skupne 
cilje ali solidarnost z ranljivimi skupinami.
22 V Srbiji, npr., poznajo prakso zadružnih in kreditnih združenj ter 
skupin za samopomoč še iz časov Kraljevine Srbije. Prvo zadrugo 
so osnovali v Bačkih Petrovcih že leta 1846 (glej Ranđelović 1999; 
Ranđelović in Goverdarović 1995; Spletni vir 18).
Prav takrat in v tistem kontekstu se je oblikoval koncept 
socialnega podjetja, ki za razloček od klasičnih kapita-
lističnih podjetij posluje po načelih enakomerne delitve 
dobička, ustvarjanja finančnih skladov v podjetju in de-
mokratične strukture odločanja. Od takrat so zadružniško 
sodelovanje in zamisli alternativnega gospodarstva priteg-
nili pozornost različnih gibanj in naukov, in tako presegle 
ideološke meje, kar pomeni da so postale aktualne tako za 
utopična gibanja kakor za socialistični nauk, krščanstvo, 
misel socialnih liberalcev, marksistične in neoklasične 
ekonomiste ter mnoge druge (Defourny in Nyssens 2013). 
130 let (in mnogo drugih družbenih kriz) pozneje pa sta 
ponovno zmanjšanje zaupanja v državo kot gospodarskega 
akterja in kriza družbene blaginje privedli do tega, da so se 
v 70. letih 20. stoletja znova ustvarile razmere za reafirma-
cijo družbenega podjetništva.
Trdim, da je poleg družbenega podjetništva in zadrug še 
veliko drugih, zgodovinsko dokumentiranih oblik družbe-
ne ekonomije in trajnega podpiranja družbe, ki jih je treba 
upoštevati, kadar premišljamo o sodobnem razumevanju 
družbenega podjetništva. V Srbiji, npr., ima podpiranje 
skupnosti in skrb za revne dolgo tradicijo. Reče se ji za-
dužbinarstvo.
Zadužbinarstvo označuje prakso prostovoljne, gmotne pod-
pore skupnosti. Beseda označuje predanost dobrim delom 
v obliki ustanovitve sklada, trajnega obdarovanja, predaje 
zapuščine in premoženja, ki zagotavljajo trajno socialno 
podporo skupnosti in posameznikom. Etimološko gledano 
beseda izvira iz besede zadušbina – kar pomeni delati dobra 
dela za zveličanje duše. Kot dokaz skrbi dobrotnika naj bi v 
obliki simbolnih in materialnih sledi, zadužbine, ljudi spo-
minjale na darovalčevo dušo (spomen za dušu).
Ustanovo zadužbin v Srbiji poznajo že od srednjega veka 
in je povezana z dinastijo Nemanjić, kraljevsko hišo, ki je 
vladala v letih 1166–1371.23 Takrat je bila najbolj spošto-
vano dejanje dobrodelne dotacije graditev verskih ustanov, 
samostanov in cerkva. Prav tako pomembne in spoštovane 
zadužbine so bile graditve mostov (ćuprije) čez reke ali 
plitvine, tlakovanje cest in zidanje vodnjakov, saditev dre-
ves ali cepitev sadnega drevja, skrb za lačne, žejne, sirote 
itn. Ktitorji oziroma podporniki družbe so svoje dobrodel-
nost (dobročiniteljstvo) in predanost skupnosti pozneje 
kazali tudi s postavljanjem poslopij (zdanja), ki so izrecno 
služila prosvetnim, kulturnim in znanstvenim namenom, 
oziroma z ustanavljanjem denarnih skladov za sirote. Za-
pisana so tudi zadužbinska dejanja povsem navadnih ljudi, 
ki so svoje hiše, njive ali denar zapuščali revnim (Vejino-
vić 2012; Reljić 2015). Pozneje v 19. in na začetku 20. 
stoletja, sploh pa v času med obema svetovnima vojnama, 
23 Stefan Nemanja je ustanovil in gmotno podprl zgraditev enega naj-
večjih in najbogatejših samostanov v Srbiji, samostana Studenice, leta 
1190. Veliko znamenitih srbskih samostanov, kot so Mileševa, Žiča, 
Sopoćani, Gradac idr., so bili zgrajeni kot zadužbinske dotacije.
G
la
sn
ik
 S
E
D
 5
8|
3–
4 
20
18
17
 Misliti prihodnost Maja Petrović-Šteger
pa so vidnejši pokrovitelji družbe in sooblikovalci družbe-
ne blaginje postali meščani, intelektualci, bogati trgovci in 
industrijalci.24 Namen njihovih zadužbin (univerz, knjiž-
nic, muzejev, prosvetnih centrov itn.) ni bil le duhovno in 
materialno podpreti družbo, temveč jo tudi opolnomočiti 
z ureditvijo njene izobraževalne infrastrukture. Po drugi 
svetovni vojni je v času socialistične Jugoslavije zadužbi-
narstvo povsem usahnilo, saj so takšna mecenska dejanja 
veljala za buržoazna in zato nezaželena. Veliko dotacij je 
padlo v pozabo in veliko podjetij, skladov in sredstev je 
bilo zaplenjenih in spremenjenih v državno lastnino.25
Šele v 80. letih 20. stoletja se je zakonodajni okvir spre-
menil in dobrodelnim organizacijam znova omogočil, da 
donirajo in organizirajo zbiranje denarja. Sodobnega za-
dužbinarstva zato nikakor ne smemo razumeti samo skozi 
prizmo srednjeveške Srbije in skrbi za dušo. Gre za živ 
in dinamičen fenomen, ki se, v svoji sodobni inačici fun-
dacije, lahko v marsičem poveže z družbenopodjetniško 
logiko. Tako so zdaj zadužbine opredeljene kot neprido-
bitne in nevladne pravne osebe, ki želijo s skladi doseči 
dolgoročne, nedvoumno določene cilje za splošni oziroma 
skupni interes, najpogosteje na področjih izobraževanja, 
zdravstva, socialne zaščite, kulture, religije (glej Spletni 
vir 17).26 Z drugimi besedami, skrb za druge (na način 
filantropije, in drugih oblik opolnomočenja z izobrazbo, 
denarno podporo, itn.) ima v sodobni Srbiji tudi podobo 
družbenega podjetja.27
Družbeno podjetništvo je seveda globalna družbenoeko-
nomska praksa. Vendar na osnovi preučevanje tega feno-
mena v Srbiji trdim, da – četudi v največji meri gradi na 
sodobnih različicah kapitalistične logike –, ima v Srbiji 
svojo lastno zgodovino in filozofsko os. Ta je, med dru-
gim, utemeljena tudi na odnosu do družbe, ki se kaže v 
obdarovanju, skrbi za druge in dobrodelnosti, namen pa 
je opolnomočiti posameznike in skupnosti. Spomnimo se 
predstavljenih etnografskih primerov. V detajlih predstavl-
jenih opisov in samoopisov najdemo trditve sogovornikov, 
24 Med dobrodelnike, ki so po analizah nekaterih omogočili materialno, 
duhovno in intelektualno podstat blaginje v Srbiji v 19. in 20. stoletju, 
se uvrščajo npr. kapetan Miša Anastasijević, Ilija Milosavljević Ko-
larac, Nikola Spasić, Nikola Čupić, Đorđe Vajfert, Jovan Jovanović 
Zmaj, bratje Teokarević, Vlada Ilić, Dunđerski, Bajloni, bratje Krsma-
nović, Nikola Spasić. Med zadužbinarje se štejejo tudi vidnejši srbski 
intelektualci in pisatelji Ivo Andrić, Miloš Crnjanski, Desanka Maksi-
mović, Dositej Obradović idr. (glej Delić 2017; Vejinović 2012).
25 V socialističnem obdobju so seveda obstajali mnogi drugi institucio-
nalizirani načini skrbi za revne in ranljive, npr. solidarnostne akcije 
ipd.
26 Nekateri sodobni politiki (Tomislav Nikolić, Dragan Marković Pal-
ma, Bratislav Gašić) in premožni poslovneži (Miroslav Mišković, 
Milan Janković aka Philip Zepter idr.) veljajo za samooklicane za-
dužbinarje. Svoje donacije, gradnje cerkva itn. označujejo kot zaduž-
binska dejanja.
27 Za antropološke analize dobrodelnosti glej Benthall 2016; Bornstein 
2009; Trundle 2014. S temi je seveda povezana tudi bogata literatura 
antropologije daru.
da so določena zgodovinska, prosvetna in intelektualna 
zadužbinarska dejanja izjemno navdihujoča in pomemb-
na za razumevanja sodobnosti. Ivan, npr., omenja bogate 
industrijalce, ki so »zadužili Beograd s tem, da so pod-
prli ambiciozne arhitekte pri ustvarjanju veličastnih in 
estetsko prečiščenih stavb«. Prav tako navdušeno govori 
o znanstvenikih in vizionarjih Đorđu Stanojeviću in Bra-
nislavu Petronijeviću kot vzorih in navdihu mlajšim gene-
racijam. Julija načrtuje svoj prispevek k družbi tudi tako, 
da želi idejno in gmotno podpreti revne in sirote in jim 
s tem omogočiti vrhunsko izobrazbo. Njen namen berem 
kot odgovor in hkrati izziv za družbene razlike, ki so v 
sodobni Srbiji vse močneje izražene (med drugim tudi v 
šolstvu in pri dostopu h kakovostni izobrazbi). Sogovor-
nica, kakor sama pravi, »fantazira, kako dobro in pravič-
no bi bilo, če bi v bodoče sinčki in hčerkice bogatašev in 
privilegiranih želeli obiskovati elitno šolo, na kateri bi se 
šolale sirote.« Mara v najinih daljših pogovorih na dolgo 
in široko premišljuje o filozofiji podpiranja skupnosti, cel-
jenju družbe in ideji »vračanja družbi« na način odgovor-
nega ravnanja z življenjskim in intelektualnim prostorom.
O vizijah in stvarnem razumevanju sveta
Osnovna tema članka – premišljanje o kakovosti bivanja, ki 
se artikulira ob časovnih zaporedjih preteklosti, sedanjosti 
in prihodnosti in skozi idejo kolektivnega, družbenega 
dobrega – se je kot raziskovalno vprašanje izoblikovala na 
osnovi etnografske izkušnje, da nekateri sogovorniki so-
dobno Srbijo doživljajo kot samoodtujen, politično korum-
piran in z različnimi interpretacijami preteklosti zasičen 
prostor. Raziskovalno sem zato posvetila pozornost prak-
sam in posameznikom, ki takšnih opisov Srbije ne zanika-
jo, se v njih prepoznajo, a se kljub temu od njih zavestno 
oddaljujejo kot od »praznih, emocionalnih poveličevanj 
minulega in kritik sodobnega časa« (Mara). Ti sogovorniki 
svoje aktivno poseganje v razumevanje stvarnosti razume-
jo kot prispevek k udejanjanju drugačnih, in, kot pravi Juli-
ja, svobodnejših vizij in pogledov na svet.
Na tem mestu želim z bralcem podeliti občutek, ki me je 
velikokrat obšel med pisanjem tega članka. Kritični opa-
zovalci družbenopodjetniških in vizionarskih praks in dru-
gih »scenarijev za bodočnost« v svojih analizah preudarno 
poudarjajo, da je treba gibanja za »pozitivne spremembe« 
analizirati še toliko previdneje, objektivno in številčno 
podprto, saj tema kot taka preveč spominja na neoliberalno 
govorico o svobodi v prijetnejši inačici. V odličnem član-
ku, v katerem opiše demoraliziranost srbskih tovarniških 
delavcev, Ivan Rajković (2017) med drugim ugotavlja, ka-
ko je čedalje več antropologov nagnjeno k romantizaciji 
ideje »notranje svobode«, v kateri nekateri, ki se razume-
jo kot prekarni, iščejo odgovor na težave, ki jih pestijo. 
Povsem se strinjam z zahtevo, da je treba biti pozoren na 
antropološka poustvarjanja koncepta etnografskih mik-
rosvobod, to je mislijo, da smo z analizo neke situacije že 
G
la
sn
ik
 S
E
D
 5
8|
3–
4 
20
18
18
 Misliti prihodnost Maja Petrović-Šteger
opravili, ko smo ugotovili, da zatirani, revni ali z delom 
preganjani vedno oblikujejo lastne mikrosvetove, v katerih 
živijo notranjo svobodo in izražajo upor proti sistemu.28
Vendar me etnografske izkušnje zadnjih treh let nagovarja-
jo, da klasično dekonstruktivističen, ironičen in odtujen 
odnos do tem upanja, zamišljanja spremenjene prihodnosti 
in iskanja alternativnih odgovorov lahko prav tako izzveni 
akademsko populistično. Takšen odnos vsekakor ne prispe-
va k globljemu razumevanju mnogopomenske situacije na 
terenu. Sama sem bila priča dejstvu, da je v sodobni Srbiji 
veliko ljudi, ki vsak na svoj način skušajo zavestno vplivati 
na razumevanje in posledično spreminjanje političnih, eko-
nomskih, materialnih, predvsem pa mišljenjskih okoliščin 
in drž. Fenomeni, kot so skrb za sočloveka, kolektivno 
dobro in vizionarstvo, nimajo veliko opraviti z izključno 
analitičnim ali ironičnim odnosom do sveta. Potrebno jih 
je obravnavati z njimi lastnimi kategorijami. Na podoben 
način dojemam fenomen družbenega podjetništva. Ne ra-
zumem ga le kot načina dodatne podjetizacije in utelešanja 
procesov »krepitve občutka odgovornosti« v družbi, marveč 
kot formo, s katero določeni posamezniki in kolektivi lahko 
(po)skrbijo za svoje zamisli, druge ljudi in splošno dobro.
Skoraj vsi moji sogovorniki, ne glede na to, ali jih dru-
gi razumejo kot družbenopodjetniško in/ali vizonarsko 
usmerjene, vztrajajo pri pomembnosti stvarnega razu-
mevanja sveta, v katerem živijo. Niso banalni optimisti, 
nestvarni svetlogledci in sanjači. Sama sem jih doživljala 
kot nenavadno budne poslušalce in vedoželjne opazoval-
ce, zainteresirane za čim svobodnejše oplajanje lastnih 
zaznav in zamišljanj. Tu, poudarjam, gre manj za sposob-
nost imaginacije in bolj za zavezanost k stvarnemu videnju 
prostora, kakor tudi za sposobnost, da iz njega izstopijo in 
ga preoblikujejo. Manj gre za fantazije o alternativah druž-
beni stvarnosti in bolj za inherentno drugačno doživljanje 
časa in prostora.
Medtem ko so me osebno le nekateri sogovorniki nagovo-
rili kot vidci ali vizionarji, so bili vsi po vrsti podjetni. Ne 
glede na to, ali sem se pogovarjala z IT-jevci, znanstve-
niki, umetnostnimi zgodovinarji ali glasbeniki – od katerih 
so bili nekateri očitno poslovno uspešni, drugi v času po-
govora brezposelni ali globoko zadolženi – so vsi po vrsti 
morali premišljati na podjetne in izvirne načine, poskr-
beti za finance, pritegniti medijsko pozornost ali politič-
no podporo, se pravi, skleniti različne kompromise, če so 
hoteli, da bi njihove zamisli obrodile sadove. Zato trdim, 
da je družbeno podjetništvo (ne glede na to, ali ga izvaja 
nekdo, ki se razume kot družbeni podjetnik ali vizionar) 
treba razumeti manj kot identiteto in bolj kot tehnologijo; 
tehnologijo in obliko, s katero želijo svojim zamislim da-
28 Za zanimive etnografije upanja in izgube upanja v obubožanih, 
družbeno negotovih časih in politično nestabilnih krajih, ki jih drugi 
razumejo kot mesta porušenega moralnega ravnovesja glej Crapan-
zano 2003, 2011; Hage 2003; Kleist in Jansen 2016; Pelkmans 2017.
ti zagon, prvo ali novo življenje. Je način, na katerega se 
med drugim tudi določeni vizionarji organizirajo in iščejo 
infrastrukturo za svoje delovanje.
V tem oziru je tudi večina mojih sogovornikov trdila, da 
jim pri drugačnem snovanju pravičnejše in odgovornej-
še družbe le »upiranje proti sistemu« ne bo prineslo nič 
dobrega. Prvič, ker verjamejo, da se vse, kar je že del ne-
kega sistema (kamor sodi tudi kritika sistema), s časom 
konsolidira in postane del trenutne politične, filozofske, 
vedenjske ureditve. Sistemov (kakršna sta, npr., Julijina 
fakulteta ali Srđanov opis korumpirane družbe) se, trdi-
jo, ne da spreminjati od znotraj, razen če so na korenite 
spremembe pripravljeni vsi, ki so v njem. Sisteme je zato 
treba opazovati, jih razumeti in se jim upreti z ustvarjan-
jem »vzporednih sistemov« in miselnih pokrajin, da bi v 
nekem trenutku dobili dovoljšnjo kritično maso in lasten 
momentum. Drugič pa, ker veliko mojih sogovornikov ne 
verjame več v idejo družbenih in političnih prevratov. V 
prostoru, ki ga doživljajo kot togega in grobega, raje prise-
gajo na jasne, a nevsiljive, »nežnejše« (Mara) strategije in 
načine bivanja. Ali, kakor je enkrat Ivan komentiral priza-
devanje nekega kolega, ki se mu je vse že v osnovi zdelo 
obsojeno na propad, ker ga po njegovem mnenju res ni 
bilo mogoče uresničiti: »Naj dela. Naj proba. Zakaj bi mu 
kaj govoril? Kdo pa sem, da mu strižem peruti?«
Na tak način – kot subtilne, a strukturne – morda lahko 
beremo zbir opisanih praks, ki so zainteresirane za pros-
torsko, politično, gospodarsko, duhovno in miselno cel-
jenje, oživljanje in opolnomočenje družbe. V prostor (ki 
je lahko ustanova, omrežje podzemnih tunelov, učilnica za 
otroke beguncev itn.) sogovorniki posegajo na fizični in 
konceptualni ravni – z določenimi praksami, produkti in 
načinom premišljanja. Poklicna izvajalka duhovne glasbe 
Ana pravi, da je »Srbijo treba očistiti negativnih miselnih 
naslag« in da se »globoko čiščenje izvaja tudi z izvajan-
jem in poslušanjem duhovne glasbe [duhovna muzika je 
nužni čistač društva]«. Nekaj, kar zveni kot konceptualni 
poseg, je v njenih očeh – kakor tudi v očeh mnogih njenih 
sledilcev– razumljeno kot stvarni poseg v okolje. Ivan se 
podobno kot Ana doživlja kot čistilec in urbani aktivist. Je 
nekdo, ki med drugim skrbi za duhovno telo in zapuščino 
mesta, tako da druge opozarja in izobražuje o »notranji 
harmoniji, simboliki, zgodovini prostora in estetskih šu-
mih, ki jih je v Srbiji vse preveč.« Želi, da bi tudi drugi 
prenehali s prevzemanjem gest »idejne revščine« in vide-
li, npr., stavbe in ulice kot krhlje in materialne prežitke 
(otomanskega, baročnega, socialističnega) časa, ki mestu 
in ljudem dajejo posebno dinamiko, težo in dostojanstvo. 
Tako razširjena realnost (tudi v verziji augmented reality, 
ki jo Ivanovi kolegi v centru uporabljajo kot izobraževal-
ni pripomoček), za nekatere pomeni razširjeno časovnost 
(videnje mest v njihovih sodobnih, antičnih, srednjeveških 
ali modernističnih verzijah). Kot pravi Ana, treba je »vide-
ti, da bi očistili! Očistiti, da bi lahko videli«.
G
la
sn
ik
 S
E
D
 5
8|
3–
4 
20
18
19
 Misliti prihodnost Maja Petrović-Šteger
Sklepne misli
Arhitektura tega besedila kakor tudi raziskave je postavlje-
na v časovnost. Študijo sem gradila tako, da sem se želela 
odmakniti od pripovedi in analiz, ki poudarjajo zgodovin-
sko optiko kot najpomembnejšo za razumevanje sodobne 
Srbije. Antropološko pozornost sem namenila podobam, ki 
ponazarjajo prekarno sedanjost, in zamislim o pravičnejši 
družbi, vizionarstvu in družbenem podjetništvu, ki ga mo-
tivira želja delati dobro za kolektiv. Z drugimi besedami, 
raziskavo sem sprva usmerila v opazovanje upovedovanja 
in razumevanja bodočnosti. A preučevanje družbenopod-
jetniških in vizionarskih praks usmerjenih v prihodnost mi 
je postreglo z zanimivim vpogledom v razumevanje ča-
sovnih trajektorijev. Za moje sogovornike in raziskovalne 
sopotnike odgovorno zaupanje v prihodnost velikokrat 
pomeni odgovoren odnos do preteklosti. V določenih tra-
dicionalnih ali spečih kulturnih načinih delovanja (npr. v 
zadužbinarstvu, poznavanju kulturne simbolike in urbane 
dediščine, duhovni glasbi, spoštovanju učiteljev itn.) vidi-
jo neslutene vire intuitivnega, zaumnega mišljenja, vešči-
ne razumevanja sveta in odnosa do ljudi. Pri tem nekateri 
vztrajajo pri generacijskem razmišljanju kot srčiki neke 
želene (ali neželene) identitete, drugi pri odgovornosti ali 
njeni kritiki, tretji pa, kot se zdi, z lahkoto prečijo različne 
časovne kontekste in s stališča nekega širšega časovnega 
obzorja opazujejo svet.
Še potekajoča raziskava je tudi zame nekakšna vaja v oči-
vidstvu, pozornem pričevanju o načinih videnja nekega 
časa. Odstrla mi je vrsto spoznanj:
zadužbine v kontekstu preučevanega ne razumem le kot 
materialnih sledi neke duhovne vizije. V kontekstu opisa-
nega zadužbine figurirajo kot skrb za drugega in splošno 
dobro, ki se želi materializirati. V primeru, da takšne ideje 
kdo gmotno podpre, postanejo materialne podobe in daro-
vi/spomeniki – ne le določenim ljudem, marveč njihovim 
miselnim pokrajinam. Družbenih podjetnikov in v prihod-
nost usmerjenih vidcev ne opredeljujem kot zadužbinarje, 
vendar poudarjam, da marsikateri od njih v zadužbinah 
vidi vzor, pa tudi formo (npr. družbeno podjetniške funda-
cije), s katero lahko uresniči svoje v prihodnost in kolek-
tivno dobro usmerjene namene.
Večina mojih sogovornikov, ne glede na to ali se razumejo 
ali pa jih drugi razumejo kot družbene podjetnike, kritike 
družbenopodjetniških praks ali vizionarje, s svojimi izja-
vami, tožbami, načinom dela in premišljanja ves čas opi-
sujejo Srbijo kot prostor omajanih gospodarskih in etičnih 
temeljev. Vsakdanjik skorajda vseh mojih sogovornikov v 
največji meri oblikujejo strategije za osnovno preživetje. 
Takšen miselni in življenjski okvir ljudi pesti in jih, kot tr-
dijo, vrača v preteklost. A določene posameznike motivira 
k spremembi perspektiv. Kakor pravi Dušica, potrebno je 
»gledati v prihodnost! Gledati tako, da bodo misli dobre in 
dejanja koristna. Uporabna. Odgovorna.«
Idejo (družbene) odgovornosti v Srbiji je zato treba razume-
ti kot časovno in moralno obtežen koncept. Trdim, da ljudje, 
ki se razumejo kot odgovorne, svojim skupnostim prispe-
vajo (četudi velikodušno) tudi zato, ker na tak način odgo-
varjajo na zamišljene idejne prežitke iz preteklosti (nekoč 
je bilo bolje / nekoč je bilo še huje) ali prihodnosti (treba je 
ustvariti boljšo prihodnost). To pomeni, da se odzivajo na 
kolektivna, predvsem pa že dana zamišljanja sveta in časa. 
Vizionarstvo zato vidim kot svobodnejše in bolj ustvarjalno 
početje in prakso. Vidci, ki poleg drugačnega videnja sve-
ta želijo vanj tudi aktivneje posegati in ga sooblikovati, se 
svojim zamislim in načrtom zavezujejo manj iz čuta odgo-
vornosti in bolj iz potrebe, da omogočijo materialno pod-
stat neki drugačni, novi (a tudi stari ali pozabljeni) družbeni 
vrednoti. Namen je ustvariti in živeti miselne pokrajine, ki 
bi omogočale svobodnejša zamišljanja sveta.
Zaradi vsega zapisanega vizijo razumem kot posebno spo-
sobnost doživljanja sveta, ki v posamezniku (ali kolekti-
vu) povzroča specifično zamišljene, daljnosežne časovne 
perspektive. Določene vizije zmorejo v vidcu ustvariti no-
tranjo namero in zavezo k udejanjenju oziroma materiali-
ziranju omenjenih daljnosežnih in daljnoglednih perspek-
tiv. Vizionarska gledišča, slutenja in intuicije razumem 
kot sestavni del, a obenem kot tisto, kar prerašča časovne 
okvire zamišljenih zaporedij preteklosti, sedanjosti in pri-
hodnosti. Zdi se, da se s položaja oseb odprtega pogleda s 
sedanjostjo ravna kot s kapaciteto oziroma mero trenutne 
zmogljivosti. Zgodovina je zakladnica spoznanj, primerov, 
taktik. Prihodnost je neznanka, v katero je najbolje, da se, 
kot pravi Julija, »človek vrže in se potem uči plavati.« V 
tem procesu je sposobnost stvarnega opazovanja, gledanja 
in videnja velikega pomena.
Pričujoča analiza in prikaz etnografskega gradiva je 
prispevek k drugačnemu pogledu na Srbijo – podobi Srbi-
je kot ranjenega in izčrpanega prostora sem dodala nekaj 
drugih razsežnosti, ki so v tem okolju pomembne in ki v 
družbi utripajo na njej lastne načine. Ekonomsko podhran-
jena, duhovno načeta in zgodovinsko nasičena Srbija se 
kaže tudi na drugačne načine: kot prostor in družba, ki jo 
oblikujejo in jo v prihodnje želijo oblikovati tudi tisti, ki 
že v sedanjosti živijo miselno drugačne, bogatejše pokra-
jine. Zato ni vprašanje, kako živeti in delovati v pomanj-
kanju, marveč kako se naučiti videti in spoznati izobilje?
Zahvala
Za natančno branje besedila ter odlične komentarje in pred- 
loge se, po abecednem zaporedju, iskreno zahvaljujem 
Nataši Gregorič Bon, Ani Jelnikar, Tanji Petrović, Alešu 
Štegru, Borutu Telbanu in Nini Vodopivec. Za pomoč pri 
iskanju nekaterih virov se zahvaljujem etnologinji in knji-
žničarki Etnografskega instituta SANU v Beogradu, Biljani 
Milenković-Vuković. K jasnosti določenih konceptov so 
prispevali tudi udeleženci in slušatelji konference Crafting 
and Thinking the Future, na kateri sem februarja 2018 pred-
G
la
sn
ik
 S
E
D
 5
8|
3–
4 
20
18
20
 Misliti prihodnost Maja Petrović-Šteger
stavila del osnutka besedila. Agenciji za raziskovalno dejav-
nost RS sem hvaležna za finančno podporo, brez katere bi 
mnogo težje izvajala raziskavo o razumevanju bodočnosti v 
Srbiji. Prisrčna zahvala vsem članom raziskovalne skupine 
Misliti bodočnost (ARRS J6-7480) za krasno sodelovanje. 
Največja hvaležnost gre mojim sogovornikom v Srbiji, ki 
opozarjajo na pomen skrbi za druge in ki odgovornost, druž-
beno dobro in svet mislijo na nekoliko drugačne načine.
Literatura
ALEKSIĆ MIRIĆ, Ana in Lebedinsky Lara: Socijalno preduze-
tništvo u Srbiji: Pregled i perspektive. Ekonomska politika Srbije 
u 2015. Beograd: Ekonomski fakultet, 2015, 219–228.
ARENDT, Hannah: Collective Responsibility. V: Bernauer Ja-
mes W.(ur), Amor Mundi: Explorations in the Faith and Thought 
of Hannah Arendt. Boston: NM Nijhof, 1987, 45–50.
ARENDT, Hannah: The Human Condition. Chicago: Chicago 
University Press, 1998.
BAKER, Catherine: Have You Ever Been in Bosnia? British Mi-
litary Travelers in the Balkans since 1992. Journeys 12 (1), 2011, 
63–92.
BAKIĆ HAYDEN, Milica: Nesting Orientalisms: The Case of 
Former Yugoslavia. Slavic Review 54 (4), 1995, 917–931.
BENTHALL, Jonathan: Islamic Charities and Islamic Humani-
sm in Troubled Times. Manchester: University Press, 2016.
BJELIĆ, Dušan in Obrad Savić (ur.): Balkan as Metaphor: Bet-
ween Globalization and Fragmentation. Cambridge, MAS: MIT 
Press, 2002.
BONNEL, Victoria E. in Thomas B. Gold: Introduction. V: Victo-
ria Bonnel in Thomas Gold (ur.), The New Entrepreneurs of Euro-
pe and Asia: Patterns of Business Development in Russia, Eastern 
Europe and China. London in New York: Routledge, 2002.
BORNSTEIN, David: How to Change the World: Social Entre-
preneurship and the Power of New Ideas. Oxford: Oxford Uni-
versity Press, 2007.
BORNSTEIN, Erica: The Impulse of Philanthropy. Cultural 
Anthropology 24 (4), 2009, 622–651.
BORZAGA, Carlo in Jacques Defourny (ur.): The Emergence of 
Social Enterprise. London in New York: Routledge, 2001.
BORZAGA, Carlo in Roger Spear: Introduction. V: Carlo Bor-
zaga in Roger Spear (ur.), Trends and Challenges for So-Opera-
tives and Social Enterprises in Developed and Transition Coun-
tries. Trento: Edizioni 31, 2004, 3–16.
BORZAGA, Carlo, Giulia Galera in Rocio Nogales: Social Enter-
prise in CEE and CIS Countries. V: Carlo Borzaga, Giulia Galera 
in Rocio Nogales (ur.), Social Enterprise: A New Model for Po-
verty Reduction and Employment Generation. United Nations De-
velopment Programme, Bratislava Regional Centre, 2008, 34–74.
BOURDIEU, Pierre: Acts of Resistance: Against the New Myths 
of Our Time. Cambridge: Polity Press, 1998.
BRINCKERHOFF, Peter C.: Social Entrepreneurship: The Art 
of Mission Based Venture Development. New York: John Wiley 
and Sons, 2000.
CARRIER, James in Peter Luetchford (ur.): Ethical Con-
sumption: Social Value and Economic Practice. Oxford: Ber-
ghahn, 2012.
CRAPANZANO, Vincent: Reflections on Hope as a Category 
of Social and Psychological Analysis. Cultural Anthropology 18 
(1), 2003, 3–32.
CRAPANZANO, Vincent: The Harkis: The Wound That Never 
Heals. Chicago: University of Chicago Press, 2011.
CVEJIĆ, Slobodan: Public Policies as a Framework for Deve-
lopment of Social Entrepreneuship in Serbia. V: Slobodan Cve-
jić (ur.), Cooperatives and Social enterprises in Europe and in 
Transitional Contexts. Belgrade: The Sociological Association 
of Serbia and Montenegro and The Institute for Sociological Re-
search, University of Belgrade, 2013, 48–61.
DELIĆ, Drago: Portreti najvećih srpskih industrijalaca. Beo-
grad: Svet knjige, 2017.
DEFOURNY, Jacques in Marthe Nyssens: Social Co-operatives: 
When Social Enterprises Meet the Co-operative Tradition. Jour-
nal of Entrepreneurial and Organizational Diversity 2 (2), 2013, 
11–33.
DOKMANOVIĆ, Mišo, Goran Koevski in Darko Spasevski: Is 
Social Entrepreneurship Achievable in Macedonia?: An Analysis 
of the Historical Background, Potentials and Perspectives for 
Concept Development. Revija za socijalnu politiku 23 (2), 2016, 
197–213.
DOLAN, Catherine in Dinah Rajak (ur.): Introduction: The 
Anthropology of Corporate Social Responsibility. V: Catherine 
Dolan in Dinah Rajak (ur.), The Anthropology of Corporate So-
cial Responsibility. Oxford: Berghahn, 2016, 1–29.
DURKHEIM, Émile: Moral Education. New York: Free Press, 
1961[1925].
ĐERIĆ, Gordana: Među javom i med snom: O balkanizmu i 
neuspehu konstruktivizma u Srbiji: pogled iz prošlosti. Filozofija 
i društvo 31 (3), 2006, 195–219.
ĐERIĆ, Gordana: Prošlost u sadašnjosti: Prilozi prenosu sećan-
ja kroz vreme. Beograd: Institut za filozofiju i društvenu teoriju, 
2010.
ELYACHAR, Julia: Markets of Disposession: NGOs, Economic 
Development, and the State in Cairo. Durham: Duke University 
Press, 2005.
ENGLUND, Harri: Prisoners of Freedom: Human Rights and 
the African Poor. Berkeley: University of California Press, 2006.
FASSIN, Didier: Humanitarianism as a Politics of Life. Public 
Culture 19, 2007, 499–520.
FASSIN, Didier: The Immunity of Humanitarianism. V: Didier 
Fassin in Samuel Lézé (ur.), Moral Anthropology: A Critical Re-
ader. London: Routledge, 2014, 328–337.
FEHÉRVÁRY, Krisztina: From Socialist Modern to Super-Na-
tural Organicism: Cosmological Transformations through Home 
Décor. Cultural Anthropology 27 (4), 2012, 615–640.
FREEMAN, Carola: The ‚Reputation‘ of Neoliberalism. Ameri-
can Ethnologist 34 (2), 2007, 252–267.
G
la
sn
ik
 S
E
D
 5
8|
3–
4 
20
18
21
 Misliti prihodnost Maja Petrović-Šteger
GELL, Alfred: Antropologija časa: Kulturne konstrukcije časov-
nih zemljevidov in podob. Ljubljana: Koda, Študentska založba, 
2000 [1992].
GERSHON, Ilana: “I’m not a Businessman, I’m a Business, 
Man”: Typing the Neoliberal Self into a Branded Existence. 
HAU: Journal of Ethnographic Theory 6 (3), 2016, 223–246.
GLUCKMAN, Max (ur.): The Allocation of Responsibility. 
Manchester: Manchester University Press, 1986.
GOLDSWORTHY, Vesna: Inventing Ruritania: The Imperialism 
of the Imagination. New Haven, CT: Yale University Press, 1998.
GORDY, Eric: Guilt, Responsibility and Denial: The Past at 
Stake in Post-Milošević Serbia. Philadelphia: University of Pen-
nsylvania Press, 2013.
GRECO, Monica: Psychosomatic Subjects and the Duty to Be 
Well. Economy and Society 22, 1993, 357–372.
GREEN, F. Sarah: Notes from the Balkans: Locating Marginality 
and Ambiguity on the Greek-Albanian Border. New Jersey: Prin-
ceton University Press, 2005.
GREENBERG, Jessica: On the Road to Normal: Negotiating 
Agency and State Sovereignty in Postsocialist Serbia. American 
Anthropologist 113 (1), 2011, 88–100.
GRIMSHAW, Anna: The Ethnographer‘s Eye: Ways of Seeing 
in Anthropology. Manchester: University of Manchester, 2001.
GUYER, Jane. I.: Prophecy and the Near Future. Thoughts on 
Macroeconomic, Evangelical, and Punctuated Time. American 
Ethnologist 34 (3), 2007, 409–421.
HAGE, Ghassan: Against Paranoid Nationalism: Searching for 
Hope in a Shrinking Society. Sydney: Pluto Press, 2003.
HAGE, Ghassan: Responsibility in the Lebanese Transnational 
Family. V: Ghassan Hage in Robyn Eckersley (ur.), Responsibili-
ty. Melbourne: Melbourne University Publishing Limited, 2012, 
111–127.
HARVEY, David: Spaces of Hope. Edinburgh: Edinburgh Uni-
versity Press, 2000.
HAYDEN, Robert: Self Othering: Stories about Serbia from 
Externalised Belgrade Insiders. American Ethnologist 41(1), 
2014, 187–192.
HYUNBAE CHO, Albert: Politics, Values and Social Entrprene-
urship: A Critical Appraisal. V: Johanna Mair, Jeffery Robinson 
in Kai Hockerts (ur.), Social Entrepreneurship. New York: Pal-
grave Macmillan, 2006, 34–56.
JONAS, Hans: The Imperative of Responsibility. Chicago: Uni-
versity of Chicago Press, 1984.
KARAKASIDOU, Anastasia: The Burden of the Balkans. 
Anthropology Quarterly 75 (3), 2002, 575–590.
KIRSCH, Stuart: Imagining the Corporate Person. PoLaR 37 
(2), 2014, 207–212.
KIRSCH, Stuart: Virtuous Language in Industry and the Acade-
my. V: Catherine Dolan in Dinah Rajak (ur.), The Anthropology 
of Corporate Social Responsibility. Oxford: Berghahn, 2016, 
48–67.
LAIDLAW, James: Agency and Responsibility: Perhaps You 
Can Have Too Much of a Good Thing. V: Michael Lambek (ur.), 
Ordinary Ethics: Anthropology, Language and Action. New 
York: Fordham University Press, 2010, 143–164.
LAIDLAW, James: The Subject of Virtue: An Anthropology of 
Ethics and Freedom. Cambridge: Cambridge University Press, 
2014.
LAJOVIĆ, Dragan: Social Entrepreneurship – One of the Re-
sponses to Market Imperfections. Montegrin Journal of Econo-
mics 8 (3), 2012, 85–104.
KLEIST, Nauja in Stef Jansen: Introduction: Hope over Time — 
Crisis, Immobility and Future-Making. History and Anthropolo-
gy 27 (4), 2016, 373–392.
LE GUIN, Ursula. K.: The Dispossessed. New York: Harper & 
Row, 1974.
LIOTTA, Peter Hearns: Imagining Europe: Symbolic Geography 
and the Future. Mediterranean Quarterly 16 (3), 2005, 67–85.
LYON, Sarah in Mark Moberg (ur.): Fair Trade and Social Justi-
ce. New York: New York University Press, 2010.
MAIR, Johanna, Jeffery Robinson in Kai Hockerts: Introduction. 
V: Johanna Mair, Jeffery Robinson in Kai Hockerts (ur.), Social 
Entrepreneurship. New York: Palgrave Macmillan, 2006, 1–14.
MOORE, Henrietta. Visions of the Good Life: Anthropology 
and the Study of Utopia. Cambridge Anthropology 13 (3), 1990, 
13–33.
MUEHLEBACH, Andrea Karin: The Moral Neoliberal: Welfare 
and Citizenship in Italy. Chicago: Chicago University Press, 2012.
OBAD, Orlanda: Pouke iz predsoblja Europe za balkanističku 
kritiku (i njezine kritičare). Filozofija i društvo 24 (1), 2013, 
458–475.
OBEYESEKERE, Gananath: The Awakened Ones: Phenomeno-
logy of Visionary Experience. New York: Columbia University 
Press, 2012.
OSSELA, Filippo: Muslim Entrepreneurs in Public Life Betwe-
en India and the Gulf: Making Good and Doing Good. Journal 
of Royal Anthropological Institute (N.S.) 2009, 202–221.
ONG, Aihwa: neoliberalism as exception. Durham in London: 
Duke University Press, 2006.
PARUN KOLIN, Marija in Nevenka Petrušić: Socijalna predu-
zeća i uloga alternativne ekonomije u procesima evropskih inte-
gracija. Beograd: Evropski pokret u Srbiji, 2007.
PELKMANS, Mathijs: Fragile Conviction: Changing Ideologi-
cal Landscapes in Urban Kyrgyzstan. Ithaca in London: Cornell 
University Press, 2017.
PETROVIĆ-ŠTEGER, Maja: Anatomising Conflict – Accom-
modating Human Remains. V: Maryon McDonald in Helen 
Lambert (ur.), Social Bodies. London: Berghahn, 2009: 47–76.
PETROVIĆ-ŠTEGER, Maja: Parasecurity and Paratime in Ser-
bia: Neocortical Defence and National Consciousness. V: Mor-
ten Axel Pedersen in Martin Holbraad (ur.), Times of Security: 
Ethnographies of Fear, Protest and the Future. London: Rou-
tledge, 2013, 141–162.
PETROVIĆ-ŠTEGER, Maja: Passing and Healing in Contem-
porary Serbia: Understanding Self-Care in a Postconflict Soci-
ety. V: Anders Emil Rassmusen, Tim Flohr Sørensen in Peter 
G
la
sn
ik
 S
E
D
 5
8|
3–
4 
20
18
22
 Misliti prihodnost Maja Petrović-Šteger
Bjerregaard (ur.), Materiality of Death and Time. London: Rou-
tledge, 2016, 113–129.
PERRINI, Francesco in Clodia Vurro: Social Entrepreneurship: 
Innovation and Social Change Across Theory and Practice. V: 
Johanna Mair, Jeffery Robinson in Kai Hockerts (ur.), Social En-
trepreneurship. New York: Palgrave Macmillan, 2006, 57–86.
RAJKOVIĆ, Ivan: For an Anthropology of the Demoralized: State 
Pay, Mock-Labour, and Unfreedom in a Serbian Firm. Journal of 
the Royal Anthropological Institute (N.S.) 24, 2017, 47–70.
RAMET, Sabrina: Explaining the Yugoslav Meltdown I. Natio-
nalities Papers 32 (4), 2004, 731–763.
RANĐELOVIĆ, Viden: Osnovi zadrugarstva i zemljoradničko 
zadrugarstvo. Beograd: Poljoprivredni fakultet, Zadružni savez 
Srbije,1999.
RANĐELOVIĆ, Viden in Dragoljub Govedarović: Koncept orga-
nizovanja zadruga i njihov pravni status sa posebnim osvrtom na 
novi zakon o zadrugama. Pravo i privreda 33 (3–6), 1995, 54–62.
RANKIN, Katherine: Governing Development: Neoliberalism, 
Microcredit and Rational Economic Woman. Economy and So-
ciety 30 (1), 2001, 18–37.
RELJIĆ, Jelica (ur.): Zadužbine i zadužbinari: U fondovima Ar-
hiva Srbije. Beograd: Arhiv Srbije, 2015.
RICOEUR, Paul: Lectures on Ideology and Utopia. New York: 
Columbia University Press, 1986.
RICOEUR, Paul: The Just. Chicago: University of Chicago 
Press, 1992.
ROSE, Nikolas: Governing the Soul: The Shaping of the Private 
Self. London: Routledge, 1989.
ROSE, Nikolas: Inventing our Selves: Psychology, Power, and 
Personhood. Cambridge: Cambridge University Press, 1998.
ROSE, Nikolas: The Politics of Life Itself: Biomedicine, Power 
and Subjectivity in the Twenty-First Century. Princeton: Prince-
tron University Press, 2006.
ROSE, Nikolas in Filippa Lentzos: Making Us Resilient: Re-
sponsible Citizens for Uncertain Times. V: Susanna Trnka in 
Catherine Trundle (ur.), Competing Responsibilities: The Ethics 
and Politics of Contemporary Life. Durham in London: Duke 
University Press, 2017, 27–48.
ROSE, Nikolas in Peter Miller: Governing the Present: Admi-
nistering Economic, Social and Personal Life. London: Polity 
Press, 2008.
ROSENBERG, Daniel in Susan Hardin (ur.): Introduction. V: 
Daniel Rosenberg in Susan Harding (ur.), Histories of the Futu-
re. Durham in London: Duke University Press, 2005.
SCANLON, Thomas M.: What We Owe to Each Other. Cam-
bridge, MA: Harvard University Press, 1998.
SCOTT, James. C.: Seeing Like a State: How Certain Schemes 
to Improve the Human Condition Have Failed. New Haven: Yale 
University Press, 1998.
SPIVAK, Gayatri Chakravorty: Responsibility. boundary 21 (3), 
1994, 19–64.
STOLLER, Paul: The Taste of Ethnographic Things: The Senses 
in Anthropology. Philadelphia: University of Pennsylvania Press, 
1989.
STOJANOVIĆ, Dubravka: Ulje na vodi: Ogledi iz istorije sada-
šnjosti Srbije. Beograd: Peščanik, 2010.
STRATHERN, Marilyn: Introduction: On Accountabilities. V: 
Marilyn Strathern (ur.), Audit Cultures: Anthropological Studies 
of Accountability, Ethics and the Academy. London: Routledge, 
2000a, 1–18.
STRATHERN, Marilyn: The Tyranny of Transparency. The Bri-
tish Educational Research Journal 26 (3), 2000b, 309–321.
STRATHERN, Marilyn: Pisanje antropologije. Ljubljana: Štu-
dentska založba, Koda, 2008 [2005].
STRAWSON, Peter: Freedom and Resentment and Other Es-
says. London: Methuen, 1974.
TELBAN, Borut: Seeing and Holding Time: Karawari Percepti-
ons of Temporalities, Calendars and Clocks. Time and Society 26 
(2), 2017, 182–202.
THOMAS, Antonio: The Rise of Social Cooperative in Italy. Vo-
luntas: International Journal of Voluntary and Nonprofit Orga-
nizations 15 (3), 2004, 243–263.
TODOROVA, Maria: Imagining the Balkans. New York: Oxford 
University Press, 1997.
TRNKA, Susanna in Catherine Trundle: Introduction: Com-
peting Responsibilities. Reckoning Personal Responsibility, Ca-
re for the Other, and the Social Contract in Contemporary Life. 
V: Susanna Trnka in Catherine Trundle (ur.), Competing Respon-
sibilities: The Ethics and Politics of Contemporary Life. Durham 
in London: University of Duke Press. 2017, 1–26.
TRUNDLE, Catherine: Americans in Tuscany: Charity, Com-
passion and Belonging. Oxford: Berghahn, 2014.
VALVERDE, Mariana: ‚Despotism‘ and Ethical Liberal Gover-
nance. Economy and Society 25 (3), 1996, 357–372.
VEJINOVIĆ, Slavko: Zadužbinarstvo kod Srba. Beograd: Vuko-
va zadužbina i Prometej, 2012.
VODOPIVEC, Nina: Vizije prihodnosti in družbene spremembe 
v Sloveniji: Podjetništvo, socialno podjetništvo in družbeno eks-
perimentiranje. Glasnik SED 58 (3–4), 2018, 39–50.
WEIZMAN, Eyal: Hollow Land: Israel’s Architecture of Occu-
pation. New York: Verso, 2007.
WELKER, Marina in David Wood: Shareholder Activism and 
Alienation. Current Anthropology 52, (S3), 2011, S57–69.
YURCHAK, Alexei: Entrepreneurial Governmentality in Post-
socialist Russia: A Cultural Investigation of Business Practices. 
V: Victoria Bonnel in Thomas Gold (ur.), The New Entreprenu-
ers of Europe and Asia: Patterns of Business Development in 
Russia, Eastern Europe and China. London in New York: Rou-
tledge, 2002, 278–325.
ZIGON, Jarrett: Attunement: Rethinking Responsibility. V: Su-
sanna Trnka in Catherine Trundle (ur.), Competing Responsibi-
lities: The Ethics and Politics of Contemporary Life. Durham in 
London: University of Duke Press, 2017, 49–70.
ZRILIĆ, Nataša in David Širola: Socijalno poduzetništvo – nova 
mogućnost zapošljavanja mladih u Hrvatskoj. Zbornik Veleučili-
šta u Rijeci 2 (1), 2014, 59–76.
G
la
sn
ik
 S
E
D
 5
8|
3–
4 
20
18
23
 Misliti prihodnost Maja Petrović-Šteger
Spletni viri
Spletni vir 1: PETROVIĆ-ŠTEGER, Maja: On Forms of Mental 
Discipline and Understanding of National Psyche in Contem-
porary Serbia. Video zapis gostujočega predavanja na Univerzi 
Oxford, 31. 10. 2014; https://podcasts.ox.ac.uk/forms-men-
tal-discipline-and-understanding-national-psyche-contempora-
ry-serbia, 2. 11. 2017.
Spletni vir 2: PETROVIĆ-ŠTEGER, Maja. Intimate Figura-
tions: On Exhaustion, Time and Mental Hygiene in Contempo-
rary Serbia. Video zapis gostujočega predavanja na Univerzi v 
Kölnu, 7. 12. 2015; https://www.morphomata.uni-koeln.de/en/
events/previous-events/maja-petrovic-steger/, 2. 11. 2017.
Spletni vir 3: GIACOMELLI, Jurij (ur.): Razvoj socialnih pod-
jetij v Jugovzhodni Evropi: Prispevki in zaključki konference 
z naslovom ‘SEE2: Razvoj socialne ekonomije v Jugovzhodni 
Evropi’, april 2017; http://www.mgrt.gov.si/fileadmin/mgrt.gov.
si/pageuploads/Regionalni_razvoj/socialno_podjetnistvo/Konfe-
renca2017/01_brosura_Slo_splet.pdf, 15. 10. 2016.
Spletni vir 4: CVEJIĆ, Slobodan, Marija Babović in Olivera Vu-
ković: Mapiranje socijalnih preduzeca u Srbiji. UNDP, 2008; ht-
tp://www.mogucasrbija.rs/files/20120401123132Mapiranje%20
socijalnih%20preduzeca%20u%20Srbiji.pdf, 4. 4. 2017.
Spletni vir 5: SPEAR, Roger, Mike Aiken, Antonella Noya A. in 
Emma Clarence E.: Boosting Social Entrepreneurship and Social 
Enterprise Creation in the Republic of Serbia. 2012. OECD Lo-
cal Economic and Employment Development (LEED), Working 
Papers, 2013/12, OECD Publishing. http://socijalnoukljucivan-
je.gov.rs/wp-content/uploads/2014/05/Boosting-Social-Entre-
preneurship-and-Social-Enterprise-Creation-in-The-Repub-
lic-of-Serbia-OECD-Report.pdf, 22. 6. 2018.
Spletni vir 6: ZOEHRER, Konstantina: Social Entrepreneurship 
in Southeastern Europe – Comparative Analysis of the cases of 
Croatia, Serbia and Greece. Conference Paper July 2017, htt-
ps://www.researchgate.net/publication/320734880_Social_en-
trepreneurship_in_southeastern_Europe_-_Comparative_analy-
sis_of_the_cases_of_Croatia_Serbia_and_Greece, 20. 7. 2018.
Spletni vir 7: Boosting Social Enterprise Development. Good 
Practice Compendium. OECD/European Union 2017, https://
ec.europa.eu/epale/sites/epale/files/boosting_social_enterpri-
se_development_good_practice_compendium.pdf, 16. 5. 2017.
Spletni vir 8: Socialno podjetništvo – Republika Slovenija, Mi-
nistrtsvo za gospodarski razvoj in podjetništvo; http://www.mgrt.
gov.si/delovna_podrocja/socialno_podjetnistvo/, 19. 5. 2018.
Spletni vir 9: SPAER, Roger in Giuilia Galera: Izboljšanje so-
cialne vključenosti na lokalni ravni prek socialne ekonomije: 
Poročilo za Slovenijo, 2010; http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/
mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/seminar_soc_pod-
jet_oecd_porocilo.pdf, 19. 5. 2018.
Spletni vir 10: HALIBAŠIĆ, Muamer, Jasmina Osmanković in 
Armin Talić: Modeli socijalnog preduzetništva u BiH, marec 
2015, Youth Employment Center; http://yep.ba/wpcontent/uplo-
ads/analize/Modeli_socijalnog_poduzetnistva_u_BiH_web.pdf, 
23. 5. 2018.
Spletni vir 11: MILJEVIĆ, Damir: Stanje i perspektive razvoja 
socijalnog preduzetništva u Republici Srpskoj, junij 2016; http://
www.icvbih.org/dokumenti/doc_studija_2016.pdf, 1. 6. 2018.
Spletni vir 12: Republički zavod za statistiku: Ekonomski uticaj 
socijalnih preduzeća u Srbiji, 2014; http://socijalnoukljucivanje.
gov.rs/wpcontent/uploads/2014/06/ekonomski_uticaj_socijal-
nih_preduzeca_u_srbiji_RZS.pdf, 4. 3. 2016.
Spletni vir 13: BRADAŠ, Sarita: Statistika i dostajanstven rad. 
Istraživanje Centra za demokratiju, izvajano med majem in juni-
je 2017. godine. Fondacija Centar za demokratiju; http://www.
centaronline.org/userfiles/files/publikacije/fcd-analiza-statisti-
ka-i-dostojanstven-rad.pdf, 2. 2. 2018.
Spletni vir 14: Zakon o socijalnom preduzetništvu i zapošljavan-
ju u socijalnim preduzećima. Predlog; http://www.parlament.
gov.rs/upload/archive/files/lat/pdf/predlozi_zakona/1688-13Lat.
pdf, 7. 4. 2016.
Spletni vir 15: VELEV, Gordan (ur.): Socijalno preduzetništvo: 
Modeli, komparativna praksa i pravni okvir socijalnog predu-
zetništva u Srbiji, Grupa 484, 2011; http://www.sens.rs/images/
pdf/SP%20-%20modeli,%20komparativna%20praksa%20i%20
pravni%20okvir%20socijalnog%20preduzetnistva%20u%20Sr-
biji.pdf, 2. 9. 2017.
Spletni vir 16 : BOBIĆ, Aleksandra in Dina Rakin: Društveno, 
održivo i korisno - Kako osnovati socijalno preduzeće u Srbiji? 
Vodič. Beograd: Evropski pokret u Srbiji, 2016; http://eukon-
vent.org/wp-content/uploads/2016/10/vodic-Drustveno-koris-
no-odrzivo-Kako-osnovati-socijalno-preduzece-u-Srbiji_web.
pdf, 2. 9. 2017.
Spletni vir 17: Zakon o zadužbinama i fondacijama. Službeni 
glasnik Republike Srbije, br. 88/2010 in 99/2011 - dr. zakon; ht-
tp://www.paragraf.rs/propisi/zakon_o_zaduzbinama_i_fondaci-
jama.html, 11. 11. 2017.
Spletni vir 18: GULAN, Branislav: Zadrugarstvo u Srbiji 
od osnivanja do danas, 2018; https://www.makroekonomi-
ja.org/0-branislav-gulan/zadrugarstvo-u-srbiji-od-osnivan-
ja-do-danas-2018/, 12. 8. 2018.
G
la
sn
ik
 S
E
D
 5
8|
3–
4 
20
18
24
 Misliti prihodnost Maja Petrović-Šteger
On a “Broad and Open Gaze”: 
Understanding Mental Landscapes and Experiences of Time of Social  
Entrepreneurs and Visionaries in Contemporary Serbia
Many people in Serbia complain that they are running on empty, exhausted by everything that has happened to them over 
the past thirty years. This lassitude is often thought of as part of the nation’s ‘political and mental ecology’, an environment 
regarded as both stagnant and inescapable. This paper looks at how people with such a notion of past conceive of their future. 
Personal and collective futures may be understood as inevitable, elusive or recalcitrant. What is particular about these Serbian 
futures that are struggling into being?
The author’s ethnographic focus in seeking to answer this question is on a group of Serbs – social entrepreneurs and visionari-
es – who often innovatively act on the notion that their times demand a restructuring of people’s social, economic and political 
ways of living. In imagining and attempting to produce a different future, these respondents hope to contribute to the collective 
good. In describing their ‘visionary’ practices, the author asks more generally what deeds are characteristic of visionaries as 
they paradigmatically conceive and prophesise the future. Who stands for and what practices embody a figure of a visionary 
in contemporary Serbia?
The driving objective of the paper is to document and analyse a temporality of expectations and hopes vis-à-vis future. The 
author’s intention is to address both her subjects’ distress over their various (self- and other-perceived) stigmas, uncertainty, 
feelings of unreliability and hypervigilancy over where they stand, and their concern to invoke and command (organise and 
disorganise), shape and craft their futures in particular ways. In thinking how the future is imagined, the paper also looks at the 
concepts of ‘precariousness’, ‘exhaustion’, ‘responsibility’, ‘care’, ‘creativity’ and ‘regeneration’, describing but also disloca-
ting some of the images and moral connotations typically carried by these concepts typically carry.