PoUn\ urad 9021 Celovec — Verlogsposfaml 9021 Klagenfurf
Izhaja v Celovcu — Erscheinungsori Klagenfurf
Posamezni izvod 1,30 žil., mesečna naročnina 5 Šilingov
P. b. b.
mmmm
mmimm
*v
Letnik XIII.
Celovec, petek, 13. december 1968
Štev. 49 (1383)
OBČNI ZBOR ZVEZE SLOVENSKIH ORGANIZACIJ:
r Tudi v bodoče hočemo neumorno delati
za obstoj in vsesplošni razvoj našega ljudstva
V navzočnosti lepega števila zastopnikov včlanjenih organizacij in društev je zadnjo soboto v celovški delavski zbornici potekal redni občni zbor Zveze slovenskih organizacij na Koroškem. Kot častni gostje so se občnega zbora udeležili tudi predstavniki iz Slovenije in iz Trsta, namreč podpredsednik republiške konference Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije Franc Kimovec-Žiga, predsednica komisije za manjšinska in izseljenska vprašanja pri republiški konferenci Majda Bojc ter sekretar te komisije Mitja Gorjup, medtem ko sta Slovensko kulturno-gospodarsko zvezo v Trstu zastopala podpredsednik dr. Angelo Kukanja in član glavnega odbora prof. Stanislav Oblak.
Občni zbor kot najvišji forum naše osrednje organizacije je poslušal obširno poročilo predsednika upravnega odbora dr. Francija Zvvittra o trenutnem položaju koroških Slovencev ter o delu in nalogah, ki čakajo ZSO v bodoče in katerim se hoče posvetiti s pomlajenimi silami, upoštevajoč pri tem strukturne spremembe na našem ozemlju ter zahteve in potrebe današnjega časa. Dosedanje delo ZSO se je zrcalilo
tudi v poročilu predsednika nadzornega odbora Karla Prušnika, ki pa je hkrati opozoril tudi na nekatere težave, ki jih bo treba premostiti, da se bo delovanje ZSO in včlanjenih organizacij lahko še bolj uspešno razvijalo v našo skupno korist.
Poročilom je sledila izredno živahna diskusija, v kateri so številni delegati spregovorili k raznim konkretnim vprašanjem ter dali pobude za uspešnejše uveljavljanje smotrov in načel, ki jih zastopa Zveza slovenskih organizacij v svojem programu o narodnopolitičnih, kulturnih in gospodarskih vprašanjih slovenske narodnostne skupnosti na Koroškem. Izvajanja diskutantov so neposredno odražala razmere in problematiko naših ljudi in krajev ter bila dragocen prispevek k izoblikovanju smernic za bodoče delo.
Temu delu se bo v posebni meri posvetilo novo vodstvo ZSO ob čim širši podpori vsega članstva in v čim tesnejši povezanosti s terenom. Za predsednika upravnega odbora je bil ponovno izvoljen dr. Franci Zwitter, sicer pa je bil odbor bistveno pomlajen in bo z novimi močmi lahko še bolj uspešno nadaljeval delo za obstoj in vsesplošni razvoj našega ljudstva.
Ni še dolgo od tega, ko smo praznovali 50-letnico obstoja republike Avstrije. Ob tej priložnosti so bili izneseni s strani nasledstvenih držav bivše avstro-ogrske monarhije v okviru proslav lastne države kakor tudi v okviru skupnih seminarjev različni pogledi, v marsičem skupni v oceni vzrokov propada bivše monarhije, sem ter tja pa tudi bistveno nasprotni. 'Eden poglavitnih vzrokov — in v tem so si biti zgodovinarji skoraj edini — je 'bil brez dvoma, kakor je dejal Ivan Cankar, „stari greh Avsfro-Ogrske" — nestrpnost.
Vsekakor je prav, da se ob petdesetletnici naše države tudi koroški Slovenci vprašamo, kaj smo doživeli v teh petdesetih letih, kakšen je bil naš razvoj, če o njem sploh govoriti smemo? Odločitev od narodne celote pred 50 leti je brez dvoma pomenila začetek novega težkega obdobja naše narodne zgodovine. Po udarcih med prvo svetovno vojno in po njej je bilo treba spet popolnoma znova začeti in vsem tistim, ki so brez strahu in ne glede na grožnje spet zgrabili za delo in obnovili gospodarsko in kulturno življenje ter se poskušali tudi politično spet zbrati, gre danes naša zahvala, kajti brez njihovega dela bi bil naš današnji položaj še veliko bolj težaven.
Retrospektivno je brez dvoma laže kritizirati marsikateri ukrep — zavedati pa se moramo, da je tedaj bila vsa inteligenca več ali manj prisiljena zapustiti domovino, v kolikor ni že prej morala iskati kruha drugod. Kdor pa prelista tedanje glasilo koroških Slovencev — »Koroškega Slovenca" — bo lahko ugotovil, da so bile tedanje zahteve koroških Slovencev v marsičem zelo podobne našim današnjim, le da je bilo politično ozračje ledaj še vsebolj zastrupljeno. Tudi tedaj pa so bile obljube slovesne, do njihove izpolnitve pa nikdar ni prišlo.
Koroški deželni zbor je dne 28. septembra 1920 zagotovil, „da hoče varovati narodno in jezikovno posebnost slovenskih državljanov in skrbeti za njihov duhovni in gospodarski razvoj v isti meri kakor za nemške državljane v deželi". Koroška deželna vlada je ta zagotovila deželnega zbora dne 18. novembra 1920 še ponovila: »Obljubljamo Vam, da hočemo v dobrem spominu na slovesno proklama-cijo koroškega deželnega zbora z dne 28. septembra 1920 in na obljube, katere je dala danes deželna vlada za Koroško po svojem zastopniku v plebiscitni komisiji, v smislu določb senžermenske mirovne pogodbe odstraniti iz dežele v prihodnje vsak narodni prepir in vsako sovraštvo."
Razvoj pa je bil drugačen. Manjšinsko politiko na Koroškem ni vodila koroška deželna vlada, marveč jo je prevzel v svoje roke Kdrnt-ner Heimatdienst odnosno pozneje
Koroški Slovenci nikdar nismo ogrožali meje
Naj bo tukaj ob 25. obletnici te naše vključitve v vsenarodno slovensko vstajo jasno in odločno poudarjeno: Nismo mi tedaj pred 25 leti podirali in rušili meje na Karavankah, ampak so jo porušili in odstranili tisti, ki so prej četrt stoletja s stalnim opozarjanjem na nevarnost za »nedeljeno Koroško" odrekali slovenskemu človeku pravice, ki mu grejo. In Karavanke čez noč niso bile več najbolj naravna meja, marveč za vse prejšnje zagovornike nedeljene Koroške — koroško gorovje, kakor je tedaj najbolj značilno zapisal koroški geograf dr. Viktor Paschinger: »Karavanke, ki so skozi stoletja bile deželna meja in nato dve desetletji državna meja, so postale notranja meja, ki kot taka ne le loči, marveč tudi povezuje. Če smo doslej v znanstveni obram-
»Zdaj je ugoden čas za reševanje"
Poročilo predsednika upravnega odbora ZSO dr. Francija Zvvittra
bi geografske enote Koroške poudarjali predvsem ločitveno moč prejšnje južne meje dežele, je treba zdaj iskati posredovalne momente med alpskim dravskim in alpskim savskim svetom".
Smatram za potrebno, da na ta dejstva opozorim, ko ob bližanju 70. leta že spet slišimo glasove o »nevarnosti" za mejo, o nevarnosti za »nedeljeno Koroško", ki smo jo baje koroški Slovenci že dvakrat ogrožali.
Dejstvo pa je, da koroški Slovenci meje niti enkrat nismo ogrožali, kajti pred 50 leti smo se poslužili samo mednarodno zajamčene pravice samoodločbe naroda, pred petindvajset leti pa smo se združili z narodno celoto v borbi za obstoj proti tistim, ki so se že pred 50 leti pod pretvezo bojnega
Karntner Heimatbund pod vodstvom Maier-Kaibitscha. Heimatdienst je preprečil sleherni poskus rešitve manjšinskega vprašanja, tako tudi načrt »kulturne avtonomije" in končno pogajanja za šolsko ureditev leta 1934. Namen je bil jasen — likvidacija slovenskega ljudstva ter njegov izbris iz koroške zemlje! Ni slučaj, da so stali na čelu genocidne akcije nacizma, na čelu pregona in preselitve našega človeka isti besedniki Heimatbunda z Maier-Kaibitschem na čelu.
Ob petdesetletnici naše države koroški Slovenci lahko samo ugotovimo, da prva republika ni izpolnila niti enega samega določila senžermenske pogodbe v prid manjšine. Kaj čuda zato, da so se koroški Slovenci po 25 letih prevar in razočaranj vključili v Osvobodilno fronto slovenskega naroda in v njegov oboroženi odpor proti nacizmu.
Vaše delo je vredno
posebnega priznanja matičnega naroda
V imenu Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije je na občnem zboru spregovoril podpredsednik republiške konference SZDL Franc Kimovec- Žiga, ki je med drugim naglasil:
Socialistična zveza delovnega ljudstva Slovenije je s povabilom na vaš občni zbor posebej počaščena zlasti že zato, ker je to organizacija, ki se trudi, da v danih mednarodnih razmerah dalje goji in razvija iste humane in lepe tradicije, ki jih je slovenski narod prikazal svetu z Osvobodilno fronto in z bojem, ki ga je pod vodstvom te organizacije za svojo nacionalno neodvisnost, za svoje uveljavljanje v svetu pokazal v času, ko je bil zbrisam z zemljevida Evrope. Zato je vsakemu Slovencu, ki pride med vas in ima priložnost, da se seznani z vašim delom, v posebno zadovoljstvo, ko lahko ugotavlja rezultate vašega dela, zlasti če upoštevam, v kakšnih pogojih in s kakšnimi težavami te uspehe dosegate. Naš obisk ima zato tudi namen, da izrazi priznanje vašemu delu, posebej priznanje vsem tistim skromnim tihim delavcem vaših organizacij, ki dan za dnem v često zelo težkih pogojih opravljajo izredno važno delo — da spodbujajo, utrjujejo in dalje razvijajo narodno in človeško zavest slovenskega človeka na tem prostoru naše širše slovenske domovine.
Ne sme nas biti sram naše zgodovine. Čeprav smo najhen narod, smo tudi v tem prostoru dali svoj doprinos tako v gospodarskem in družbenem pomenu kakor tudi v kulturno političnem smislu. Sicer pripadamo majhnemu narodu, toda naša zgodovina je taka, da smo lahko ponosni nanjo in nam daje dovolj spodbude, da nadaljujemo svoje delo, ki je bilo začeto v težkih pogojih. Slovenci smo v zadnjih sto letih svoje zgodovine največ svoje narodne samobitnosti izrazili skozi društva in razne organizacije. Veliki narodi so imeli poleg tega na voljo tudi državo in državne ustanove, da so uveljavili svojo kulturno in siceršnjo veljavo; Slovenci pa smo ravno preko društev in s pomočjo društev dosegli včasih naravnost zavidljive rezultate, ki so gotovo nekaj, kar je treba posebej ceniti in spoštovati.
Mislim, da je vaše delo v pogojih dežele, ki ima tako raznovrstno in bogato vsestransko tradicijo, še posebno težavno in zaradi tega seveda tudi vredno posebnega priznanja in posebne pozornosti zlasti s strani matičnega naroda. Mi kot predstavniki organizacije, ki zajema matični narod v celoti, tudi na tem občnem zboru z veseljem sprejemamo obveznost, da bomo še nadalje nudili vso pomoč vašim prizadevanjem, da bomo še nadalje stremeli in delali na tem, da se odnosi med našima deželama dobro razvijajo, da se ti odnosi razvijejo vse do tiste stopnje, da bo Slovencem tudi v tej ožji domovini priznan tisti status, ki jim spada kot enakopravnim državljanom. Zaradi tega naša prizadevanja niso samo deklarativnega značaja, ampak so tudi praktičnega pomena.
Letos zaključujemo dvajseto leto splošne deklaracije Združenih narodov o človekovih pravicah, zato se mi zdi še posebej važno poudariti, da se te pravice izražajo skozi narodno samobitnost vsakega naroda, ko gre za to, da vsak narod bodisi majhen ali velik brez strahu in svobodno izpoveduje svojo nacionalno samobitnost. To je posebnega pomena in v tem oziru je treba gledati na delo, ki ga opravljajo organizacije majhnega naroda. V današnjem svetu je položaj tak, da so mali narodi vest sveta in ta vest gotovo ne sme umreti, nasprotno mora dalje živeti. Dokler boste vi tu in mi Slovenci kot narod v celoti izkoriščali to življenjsko silo, da se nadalje uveljavljamo v tem prostoru, da nadalje razvijamo svojo človečansko in narodno bit, toliko časa nam ne grozi nobena nevarnost — seveda če se tega zavedamo in v tem smislu tudi delamo.
gesla »Koroška" borili le za Nemčijo, »v odgovornosti za veiikonem-ški rajh", in so pred 25 leti v službi tega rajha podirali meje in uničevali narode. To so zgodovinska dejstva, ki jih ne poudarjamo, da bi oživljali resentimente ali obnavljali nacionalizem, marveč zato, da postavimo očitek dvakratnega o-grožanja nedeljene Koroške na pravo mesto.
Koroški Slovenci nismo nikdar podirali mejnikov, ampak smo v iz-
vajanju priznane nam samoodločbe na Koroškem glasovali med Jugoslavijo in Avstrijo, ko so se v drugih deželah na glasovanjih z 90 in več odstotki izrekli za pripadnost k Nemčiji; pred četrt stoletjem pa smo bili v mejah Avstrije skoraj edini, gotovo pa najodločnejši pripadniki zavezniških sil, ki se jim imamo zahvaliti za obnovo demokratične in neodvisne Avstrije potom državne pogodbe.
Državna pogodba osnova tudi naših pravic
Ista državna pogodba, ki je o-snova obnovitve demokratične in neodvisne Avstrije, pa je osnova tudi naših pravic! Kakor znano, zagotavlja člen 7 državne pogodbe dodatno k določilom senžermenske pogodbe predvsem enakopravnost pripadnikov manjšine na vseh področjih: to je zlasti osnovni pouk materinščine, sorazmerno število srednjih šol, uporabo slovenskega jezika kot uradnega jezika poleg nemščine v okrajih s slovenskim in mešanim prebivalstvom pred uradi in na sodiščih, dvojezične topografske napise v istih okrajih, primerno udeležbo manjšine v uradništvu in v
sodnijskem ustroju ter končno prepoved diskriminacije manjšine ter hujskanja proti njej.
Koliko je država do danes izvedla? Zgolj zgodovinsko tukaj naštevam: da je vsaj delno popravila škodo slovenskim izseljencem in slovenskim organizacijam; da je parlament sklenil, očitno na osnovi številk ljudskega štetja iz leta 1951, zakon o uporabi slovenskega jezika pred sodišči z veljavnostjo samo za sodne okraje Pliberk, Železna Kapla in Borovlje; nadalje je parlament v izvajanju določil člena
v-exvc/ra«
V modernizacijo gospodarstva
hočejo investirati 51 milijard dinarjev
Zločini
grškega režima
pred komisijo za človekove pravice
Grški polkovniški režim se je znašel v dokajšnji zagati pred Evropsko komisijo za človekove pravice v Strassburgu, kjer se je pojavil kot obtoženec na prijavo 3 skandinavskih dežel oziroma njihovih vlad. In ker je vse-grško osvobodilno gibanje (PAK), ki ga vodi Andreas Papandreu, poslalo sem številne svoje predstavnike ter begunce, da bi pričali proti grški polkovniški vladi, je tudi ta v svojo obrambo odposlala v Strassburg delegacijo devetinštiridesetih oseb. V njej se nahajajo tudi štirje bivši politični kaznjenci, ki naj bi izjavili, da niso nikdar bili mučeni in da so v zaporu z njimi dobro ravnali. A atenski delegaciji je nadalje še precejšnje število oboroženih pripadnikov policije.
Kljub temu, da so bivši zaporniki bili pod režimom zelo strogega nadzorstva — stanovali so v enem najbolj znanih mestnih hotelov, v „La maison rouge“ — sta dva od teh, Pante-lis Marketakis z otoka Krete, star 35 let, in Konstantinos Melitis iz Soluna, uspela pobegniti in priti v stik s skupino Papandreua. Zdaj prebivata v hotelu, ki ga straži francoska policija. Obenem sta tudi že demantirala vest, da sta bila ugrabljena, kot je to skušala prikazati grška vlada, ter izjavila, da sta pobegnila na lastno pobudo.
Neka tretja oseba, ki je prav tako imela pričati v prid grške vlade, gospodična Zaira Peta, pa je od tedaj izginila. Nekateri člani grške delegacije so s tem v zvezi izjavili, da se je vrnila v domovino zaradi bolezni svoje sestre. Prvi trenutek je prevladovalo mnenje, da je odpotovala z vlakom proti Frankfurtu, kasneje pa je prišlo na dan, da se je v spremstvu grških policajev v civilni obleki odpeljala proti Parizu. Ker pa francoska policija nadzoruje vsa letališča in železniške postaje, a je tu nikjer ni opazila, sklepajo nekateri, da jo kot ujetnico drže v gršem veleposlaništvu, ki se nahaja v Ulici Auguste Vacqurie v Parizu.
Dela oziroma zasliševanja evropske komisije za človekove pravice potekajo za zaprtimi vrati, pričam pa ni dovoljeno, da bi časnikarjem kaj izjavljale v zvezi s svojimi pričevanji. Vendar podobne stvari v neki demokratični državi ne morejo dolgo ostati tajne in tako je že precej tega, kar so priče, ki jih je bila poslala grška vlada, izjavile „in camera charita-tis“, prišlo v javnost.
Zasliševala grške policje in vojske še danes uporabljajo pri izpraševanju zapornikov metode, o katerih ni bilo čuti — razen v obdobju alžirske vojne — od časov gestapa. V Grčiji zaporniki po več dni ne dobivajo ne kruha ne vode, natlačeni so v dolgih in ozkih celicah, kjer se je nemogoče vleči, zelo pogosto pa jih pripadniki policije tudi tepejo po podplatih in trpinčijo s pomočjo električnega toka tako, da jim polagajo katode na najobčutljivejša mesta telesa ipd.
Marketakis in Melitis sta izjavila iste stvari, o katerih je nekaj dni prej pred komisijo pripovedovala grška igralka Kitty Arseni, ki jo je za pričo predlagal Papandreu. Prvi od obeh zgoraj omenjenih je tudi povedal, da je v zaporu srečal duhovnika Galaiasa, ki je imel ves spodnji del obraza otečen, ker so mu mučilci izpulili vso brado, dlako za dlako. Igralka Arseni je vrhu tega še izjavila, da je grška policija, ko jo je mučila, primorala tudi njenega brata, ki služi zdaj vojsko, da je prisostvoval mučenju. Z Melitisom so se poigrali prav sadistično. Rekli so mu, da je obsojen na smrt z ustrelitvijo in ga postavili pred vod vojakov, ki je imel kazen izvršiti. V poslednjem trenutku pa je ves sopihajoč pritekel nekdo, kričeč na ves glas: „Ne streljajte, saj je dober človek! Vse vam bo povedal!“ Melitis je, ves rdeč v obraz, priznal, da je res govoril.
Trenutno je evropska komisija za človekove pravice prekinila zasliševanja, ki se bodo nadaljevala 18. decembra. Oba na začetku omenjena ubežnika, ki sta v Francijo prišla v sestavu grške vladne delegacije, ki potuje s kolektivnim potnim listom, pa sta si že pridobila pravico do azila na Norveškem. V skrbeh sta le za svoji družini, ki sta ju pustila v Grčiji. Vladna delegacija je baje že namignila, da bodo „za to, kar sta izjavila v Strassburgu, že plačali družinski člani". Marketakis in Melitis sta bila aretirana in mučena za ne ravno velike prestopke. Prvi zato, ker so pri njem našli razmnoževalni stroj, drugi pa, ker je delil ljudem svobodoljubno pesem Mikisa Theodorakisa. Marketakis je vojaški vojni invalid.
Incident v Strassburgu je tudi povzročil, da so v Aatenah odpustili iz službe funkcionarja oddelka za tuji tisk, Bitazidesa, na njegovo mesto pa postavili nekega upokojenega polkovnika. Vlada tega svojega ukrepa ni pojasnila, pač pa je neki vladni časopis, kot poroča Figaro, napadel Evropski svet ter ga imenoval „evropska kavarna“ in pa „svet lenuhov", češ, da „njegovi piki niso hujši od komarjevih na kravjem rogu". Na žalost pa — nadaljuje isto glasilo — „so nekateri, ki vztrajajo na tem, da ohranijo z njim stike in pošiljajo v Strassburg nepotrebne priče.
Jugoslovanske delovne organizacije (ali kakor bi pri nas rekli: gospodarska podje-fja) nameravajo do pričetka prihodnjega desetletja investirati nad 51 milijard dinarjev v modernizacijo gospodarstva ter gradnjo novih objektov. Tako so namreč ugotovili v anketi zveznega zavoda za statistiko.
VI. kongres ZKS
je zasedal v Ljubljani
V vrsti kongresov, ki jih v teh tednih prirejajo v posameznih jugoslovanskih republikah v okviru priprav na IX. kongres Zveze komunistov Jugoslavije, kateri je bil sklican za 11. marec 1969 in ki bo med drugim posvečen 50-lefnici KPJ, je te dni zasedal v Ljubljani VI. kongres Zveze komunistov Slovenije.
Ta kongres je bil nedvomno važen dogodek v političnem življenju Slovenije, saj je bil na njem položen obračun dosedanjega dela ter so bile sprejete smernice za bodoče delovanje organizacije, ki je najbolj usodno povezana z novejšo zgodovino slovenskega naroda. Poleg vseh drugih ugotovitev in sklepov je med gradivom tega kongresa nedvomno velike važnosti novi statut, s katerim postaja ZKS do gotove mere nacionalna partija, katere ustroj izvira iz specifičnih razmer in potreb Slovenije.
Na kongresu je sodelovalo okoli 445 izvoljenih delegatov, ki so razpravljali in odločali v imenu skoraj 69.000 komunistov v Sloveniji. Poleg tega pa so se kongresa udeležili kot gostje tudi številni predstavniki iz drugih jugoslovanskih republik ter zastopniki slovenske narodne manjšine v Italiji in Avstriji.
Pred nedavnim se je v Ženevi zaključilo letošnje 25. zasedanje zastopnikov držav članic Splošnega sporazuma o carinah in trgovini (GATT). V ospredju tega zasedanja je bilo vprašanje nadaljnje ‘liberalizacije in razširitve svetovne trgovine, o čemer je bil sprejet tudi poseben dokument. V tem dokumentu je posebej poudarjen velik pomen vloge, ki jo je GATT doslej odigral pri prizadevanjih za sprostitev mednarodne trgovine. Države članice oziroma podpisnice pa so ponovno izrazile svoje zaupanje v GATT kot posredovalca odnosno kot podlago mednarodnega trgovinskega prometa.
Na zasedanju so včlanjene države znova poudarile svojo odločnost, da izvedejo tako program „Kennedyjeve runde" kakor da uresničijo tudi program GATT, ki je bil sprejet pred letom dni. Spričo novo nastalih težav na mednarodnem monetarnem področju so države članice GATT poudarile, da se zavedajo nizikov, ki jih prosti trgovini povzročajo tisti problemi, s katerimi se morajo trenutno boriti nekatere velike države.
V listini o razširitvi svetovne trgovine je bilo treba po želji zastopnikov držav v razvoju večkrat opozoriti tudi na probleme, ki
Ta znesek je dvainpolkrat večji od povprečne vsote enoletnih investicij v gospodarstvu.
Od skupno 51,2 milijarde dinarjev nameravajo porabiti 45,4 milijarde za dogradnjo projektov ter 5,8 milijarde za gradnjo novih objektov. Ocenjujejo, da bodo letos vložili približno 19,6 milijarde, prihodnji dve leti približno 20 milijard, po letu 1970 pa približno 11,6 milijarde dinarjev.
Kot je pokazala anketa, bodo največ vložili v elektroenergetski sistem in železniški promet, namreč okoli 21 milijard dinarjev; to velja večinoma za vse jugoslovanske republike. Večje investicije predvidevajo tudi za tovarne barvastih kovin, kjer hočejo investirati približno 4 milijarde dinarjev. Skoraj 4 milijarde predvidevajo za cestni promet, približno 2,5 milijarde za kemične tovarne, 2,4 milijarde za kmetijstvo, 1,5 milijarde za črno metalurgijo, za rudnike premoga 1,3 milijarde, za gostinstvo, tovarne umetnih mas ter vlaken pa po eno milijardo dinarjev itd.
Statistiki menijo, da odpade na te investicije 80 odstotkov sredstev, ki jih bo treba vložiti v osnovne sklade v prihodnjih nekaj letih. Ocenjujejo, da bo treba v prihodnjem obdobju povečati delež energetske, metalurgije, industrije nafte ter kemične Industrije v celotni jugoslovanski proizvodnji, zmanjšati pa delež predelovalne industrije. Pričakovati je tudi izboljšanje in razširitev železniškega in cestnega prometa.
Pri novih investicijah v gospodarstvu bo odpadel največji delež na gradbena dela in opremo (po 48 odstotkov). Na gradbena dela v nerazvitih republikah bo odpadlo približno 60 odst., kar pojasnjujejo z gradnjo novih objektov. V bolj razvitih republikah pa bodo vlagali sredstva predvsem v nakup opreme za rekonstrukcijo in modernizacijo industrije.
so za te države posebnega pomena. Tako je bilo poudarjeno, da se delež držav v razvoju pri svetovni trgovini zmanjšuje in da je zaradi tega povečanje dohodkov od izvoza v teh državah nujna potreba. Prav tako so države člonice GATT podčrtale, da je treba proučevanju problemov trgovine držav v razvoju dati prednost in takoj sprejeti in izvajati ukrepe za njihovo rešitev. Zaradi tega naj sekretariat GATT pomaga državam v razvoju ugotoviti, katere netarifne zapreke zavirajo njihovo trgovino. Prav tako želijo članice GATT znova proučiti, kako bi se mogle določbe „Kennedyjeve runde” nasproti državam v razvoju takoj uporabiti. Poleg tega pa so Izrazile pripravljenost, da sprejmejo ustrezne ukrepe, kolikor bo v okviru UNCTAD (mednarodna konferenca za trgovino in razvoj) izdelal načrt za preference, ki jih bodo industrijske države odobrile državam v razvoju.
Strokovnjaki menijo, da predstavlja letošnje zasedanje zastopnikov držav članic Splošnega sporazuma o trgovini in carinah (GATT) v Ženevi pomemben nadaljnji prispevek na poti k razvoju mednarodne trgovine.
Ukrepi zahodnonemške vlade
v zvezi z monetarno krizo v Evropi
Ko se je pred nedavnim znašel francoski frank v nevarnosti, da bo treba zmanjšati njegovo vrednost (in za njim verjetno še druge valute), je bila tudi Zahodna Nemčija v položaju, da mora sprejeti ustrezne ukrepe. Nemški marki sicer nii grozila nevarnost razvrednotenja, marveč nasprotno se je pojavila potreba po reval-vaciji (povečanje vrednosti v primerjavi z zlatom — op. ured.), kar pa bi imelo še hujše posledice tako za Nemčijo samo kakor tudi za mednarodni monetarni režim.
Pot iz te zagate je Zahodna Nemčija našla s tem, da je sklenila poseben davčni zakon, ki pocenjuje ves nemški uvoz
za 4 odstotke in za enak odstotek podražuje ves izvoz. Ta ukrep bo znatno znižal aktivni saldo zahodnonemške zunanjetrgovinske bilance, kajti na podlagi novih predpisov se bo uvoz tujega blaga v Nemčijo močno povečal (ker bo cenejši), nasprotno pa bo nazadoval izvoz nemškega blaga, kajti ob višjih cenah se bodo nemška podjetja teže uveljavila na svetovnem tržišču. To velja še posebno za dobave po velikih mednarodnih razpisih, kjer bo Zahodna Nemčija zgubila precejšen del svoje dosedanje konkurenčnosti.
Nemško gospodarstvo je te ukrepe sprejelo kot manjše zlo,
kajti revalvacija marke bi imela za nemško zunanjo trgovino še hujše posledice. Pa tudi ministri in guvernerji emisijskih bank desetih glavnih monetarnih držav so podprli sklepe zahodnonemške vlade o ohranitvi paritete nemške marke. Seveda pa v Bonnu teh ukrepov niso sprejeli kar na slepo, marveč so se primerno zavarovali in dali vladi v roke vse potrebne možnosti, da zdaj sprejeti davčni zakon takoj spet liberalizira, če bi v kakšni drugi državi prišlo do ukrepov, ki bi lahko bili v škodo nemškemu gospodarstvu. V tem primeru bi Zahodna Nemčija sedanje olajšave takoj spet zmanjšala ali sploh ukinila.
Zasedanje GATT v Ženevi
važen prispevek k razvoju mednarodne trgovine
o si rokco) svecu
NEW YORK. — Ob dvajsetletnici razglasitve splošne deklaracije o človekovih pravicah je objavil generalni tajnik OZN U Tant posebno poslanico, v kateri poudarja, da deklaracija ni pripomogla le k spoštovanju človekovih pravic in osnovnih svoboščin, temveč tudi k obči težnji človeštva za mir in pravico. Hkrati pa je U Tant opozoril vse države na hude kršitve državljanskih in političnih pravic ter jih pozval, naj hitreje in bolj stvarno razrešujejo pritožbe državljanov. V svoji poslanici je generalni tajnik OZN opozoril tudi na brezposelnost, zdravstveno zaščito in izobraževanje. Prav tako je za to priložnost objavil poslanico tudi predsednik glavne skupščine OZN Arenales, ki je ob jubileju opozoril na uspehe OZN ter hkrati na kr- , šitve človekovih pravic, o čemer pričajo rasizem, sistemi nasilja v nekaterih državah, dušitev protesta, zlasti mladih, ter celo uporabljanje vojaške sile za pridobitev tujega ozemlja.
DUNAJ. — Na Dunaju je bil pripravljalni sestanek političnih, kulturnih in javnih delavcev iz 19 evropskih držav, na katerem so pripravili osnutek za konferenco o evropski varnosti. Pobudo za tako konferenco je dal svetovni odbor za mir, ki ima sedež v Helsinkih, konferenca pa naj bi bila prihodnje leto v enem od evropskih glavnih mest. Sovjetski, poljski in vzhodnonemški predstavniki so se na dunajskem sestanku odločno izrekli proti temu, da bi med teze bodoče konference vnesli tudi formulacije, s katerimi bi obsodili vmešavanje v notranje zadeve, intervencijo ter uporabo sile v odnosih med državami.
STUTTGART. — Pred sodiščem v Stuttgartu teče proces proti štirim bivšim SS-ov-cem, ki so obtoženi, da so sodelovali v eni najbolj krutih akcij množičnega ubijanja med drugo svetovno vojno. To so udeleženci tako imenovane „operacije 1005“, ki je dobila ime po ekshumaciji in sežiganju več tisoč trupel civilistov, ubitih pri vdoru nacističnih čet v Litvo in zahodno Rusijo. Pozneje so trupla teh žrtev izkopali in sežgali, da bi tako uničili sledove svojih zločinov.
ŽENEVA. — Predsedniki svetovnega sveta cerkva so pozvali človeštvo, naj si z vsemi silami prizadeva v boju proti nenehni kršitvi človekovih pravic.
PARIZ. — Po nekaterih poročilih iz Washingtona bo sedanji ameriški predsednik Johnson zaključil svoj mandat z obiski v Moskvi ter v nekaterih drugih evropskih glavnih mestih. V tej zvezi v Parizu menijo, da bi se lahko kmalu sestala Johnson in de Gaulle, kar v francoskih političnih krogih pozdravljajo. Z možnostjo takega srečanja neposredno povezujejo razgovore ameriškega veleposlanika v Franciji s predsednikom Johnsonom in novim predsednikom Nixonom.
NEW YORK. — Glavni tajnik OZN U Tant je predlagal, da bi ob 25-letnici OZN organizirali konferenco šefov držav in vlad držav-članic svetovne organizacije. Taka konferenca naj bi bila po njegovem mnenju okrog 26. junija leta 1970, in sicer na sedežu Združenih narodov. Svoj predlog je U Tant poslal glavnemu odboru generalne skupščine, ki naj bi imenoval odbor za to proslavo.
LJUBLJANA. — Danes se bo v Čateških Toplicah uradno začel mednarodni seminar ISMUN/IUS. ISMUN je mednarodno študentsko gibanje za OZN s sedežem v Ženevi, IUS pa je mednarodna zveza študentov s sedežem v Pragi. Seminar je prvi te vrste ter bo trajal do 16. decembra. Na njem sodeluje po več predstavnikov iz vsake mednarodne študentske organizacije.
FRANKFURT. — V Zahodni Nemčiji so ustanovili novo stranko, o kateri pravijo, da ima program skrajne levice. Nova stranka se imenuje „Aktion demokratischer Fortschritt" (ADF) in bi naj predstavljala združitev raznih levih gibanj. Med člani vodstva je tudi predstavnik nemške KP-Po svojem programu se nova stranka zavzema med drugim za priznanje Nemške demokratične republike (Vzhodne Nemčije) ter sedanje meje na Odri in Nisi, nadalje za razpust vojaških blokov ter za „dejnokra-tično obnovo političnega in družbenega življenja".
LONDON. — V poročilih iz Washingto-na prinaša britanski tisk novico, da je sestanek ameriškega predsednika Johnsona s predsednikom sovjetske vlade Kosiginom „sedaj zelo verjeten". Sestanek naj bi bil konec tega meseca, in sicer na Dunaju.
DUNAJ. — Na povabilo zveznega pre-zidenta Jonasa bo angleška kraljica Elizabeta II. v spremstvu svojega moža prihodnje leto uradno obiskala Avstrijo in s tem vrnila obisk avstrijskega državnega predsednika v Angliji.
RIM. — Po daljših pogajanjih je predstavniku demokristjanov Rumoru uspelo sestaviti novo koalicijsko vlado krščanskih demokratov, socialistov in republikancev.

„Zdaj je ugoden čas za reševanje"
7 državne pogodbe sklenil manjšinski šolski zakon, potem ko je tedanji koroški deželni glavar najprej razveljavil dotedanjo boljšo ureditev dvojezičnega šolstva. Hude posledice te nove šolske ureditve so znane.
To so dosedanji ukrepi pristojne zvezne vlade v izvajanju člena 7. Koroška deželna vlada pa je v letošnjem letu izdala navodilo podrejenim oblastem, da v občevanju s slovenskimi strankami, če le-te to želijo, uporabljajo slovenski jezik. Ta korak koroške deželne vlade, ki zaradi nepristojnosti več ni mogla ukrepati, pozdravljamo! Toda taka rešitev nikakor ne zadostuje niti ne pomeni izvedbe tozadevnega določila člena 7.
V očigled dejstva, da naša država zahteva za svojo manjšino na Južnem Tirolskem mednarodno jamstvo za predvideno ustavno ureditev manjšinskih vprašanj, nam nihče ne more zameriti, če se z reševanjem naših bitnih vprašanj potom neobjavljenih navodil nikakor ne moremo zadovoljiti. Menimo namreč, da je pravo nedeljivo in mora ureditev bitnih vprašanj biti dejansko ustavno in mednarodno zajamčena in ne sme biti odvisna le od dobre volje posameznega uradnika brez možnosti pritožbe zaradi morebitne kršitve.
Če izvzamemo slovensko gimnazijo, ki pomeni brez dvoma najvažnejšo pridobitev tega polstoletja, naših pravic kot manjšina formal-no-pravno v vsem polstoletju obstoja naše države nismo dosegli. Drži pa, da čestokrat tudi formalnopravna rešitev nič ne koristi, če ne vlada strpno vzdušje. Zato je treba najprej ustvariti atmosfero, v
(Nadaljevani« s 1. strani)
kateri je formalno-pravno reševanje sploh šele mogoče.
V tem oziru pa lahko ugotovimo, da se je položaj od ustanovitve republike do danes spremenil na boljše. »Strpnost" ni le stalno geslo predstavnikov dežele in države, strpnost je v veliki meri tudi živa realnost v pretežni večini sosednega naroda. O tem dejstvu ne pričajo le čedalje pogostejša opozorila na izložbah trgovin „Tu govorimo slovensko”, marveč predvsem tudi drugi primeri priznanja ali vsaj upoštevanja manjšine v družbenem življenju.
To zanikati bi 'bilo prav tako potvarjanje resnice kot prezreti dejstvo, da pa so zlasti v zadnjem času spet vedno bolj agilne tako imenovane narodno-obrambne organizacije, ki so se značilno na novo formirale takoj po podpisu državne pogodbe. Ob pogledu na leto 1970 bi želeli samo eno, da ne bi le-te spet vzele v zakup manjšinsko politiko, kakor je to bilo dejstvo ves čas prve republike in potem popolnoma uradno v času nacizma. Naše stališče do »jubilejnega leta 1970” je jasno: Kakor nikdar v zgodovini, tudi v bodoče nočemo rušiti niti premikati meja, želimo le, da bi ostale odprte, da bi se v korist dobrega sožitja v deželi in v interesu dobrososedskih odnosov še bolj zbrisale, da ne bi več ločile dveh svetov, še manj pa dveh narodov, ki sta v zadnjih letih našla številne možnosti sodelovanja in medsebojne povezave na vseh področjih družbene dejavnosti.
Da bi do takega sožitja in razumevanja prišlo tudi med večinskim in manjšinskim ljudstvom na Koroškem — to je naša želja in tudi naš program za leto 1970!
Nasa današnja stvarnost
Po tem pogledu nazaj na minulo polstoletje pa smo s pogledom naprej na leto 1970 že sredi današnje stvarnosti. Mislim, da moramo na današnjem občnem zboru pogledati prav tej stvarnosti v oči, se konfrontirati z vsemi bistvenimi vprašanji in pojavi današnjega časa.
Najprej vprašanje naše politične usmeritve. Ni treba ponovno prepričevati, da je politična in svetov-nonazorna diferenciacija naše narodnostne skupnosti danes dejstvo; prav tako je danes splošno spoznanje, da je največja nevarnost za šibko manjšino izolacija. Kakor ob ustanovitvi Zveze slovenskih orga-•nizacij, tako tudi še danes velja, da manjšinska politika, ki sloni zgolj na osnovi nacionalne razlike, ne more rešiti nacionalnega vprašanja v smislu zbližanja med narodi, marveč s poudarjanjem razlik narode le še bolj razdvaja in na ta način manjšino tira v popolno politično izolacijo. Nasprotno taka ozka
narodnostno-manjšinska politika v bistvu nasprotuje celo pojmu ena-
kopravnosti vseh državljanov, saj zavednim pripadnikom manjšine ta-korekoč onemogoča sodelovanje in uveljavljanje v družbenem življenju v državi, ko jih omejuje le na narodnostno manjšinsko stranko, ki v zapadni demokraciji zgolj številčno ne more pomembno, kaj šele učinkovito poseči v reševanje nacionalnih, še manj pa drugih družbenih problemov, kot so na primer socialno vprašanje ali vprašanje gospodarske politike.
Orientacija Zveze slovenskih organizacij na Koroškem, da se odpove lastni politični manjšinski stranki, pomeni sicer v tem smislu depolitizacijo, v resnici pa hkrati šele dejansko vključitev našega ljudstva v politično življenje naše države. Drži, da dosedanje izkušnje še niso dovolj jasno in prepričljivo dokazale pravilnost in zlasti uspešnost te politične usmeritve. Toda kje so uspehi tradicionalne, klasične manjšinske politike? V zgodovini? Kam je dovedla klasična manjšinska politika v prvem četrfstoletju naše države?
Beseda h kritiki
Ali so tisti, ki se danes toliko >glašajo s kritiko današnje narod-lostne politike matičnega naroda n napredne manjšinsko-politične >rientacije, razen kritike pokazali ;dajkoli boljšo, bolj učinkovito al-ernafivo? Ob analizi teh danes — ekel bi — modernih kritikov in teo-etikov o narodnostnem pojmu, o larodnostnem delu in, kakor pravi-o, o narodnostnem ponosu pa bo-no kaj kmalu spoznali, da vsem em kritikom v resnici ni za narod-tojt, niti za enotnost, marveč za čilo drugačne Interese. Ali ni značil-lo, da so se vsi ti kritiki pojavili še-e, ko so jim njihovi svetovnonazor-li usmerjevalci dovolili dialog tudi c bratom, ki ni istega političnega
njeno pomočjo do naroda-soseda, danes tako popularna kritika vsega, karkoli se je storilo in karkoli se dela na področju uveljavljanja slovenskega naroda v domovini pa tudi v zamejstvu, ne bi bila mogoča, kaj šele zanimiva!
Pravice do kritike brez dvoma nikakor nimajo tisti, ki so se doslej sami izločevali — pravico do kritike pa ima mladina! Ta je bila od nekdaj pravica in privileg mladine, ne le zaradi njene mladostne žilavosti in neobremenjene vere v lepši svet in srečnejšo bodočnost, marveč tudi in predvsem zaradi tega, ker gre čestokrat za generacijo pred zaprtimi vrati.
Te kritike in revolucionarnega razpoloženja naše mladine nikdar ne smemo podcenjevati. Ne mislim tu na zadnjo številko »Sršenov”, ki s svojimi pornografskimi izlivi bolj smrdijo kakor dozdevni smrad, v katerega so se menda hoteli zapičiti, pač pa mislim na intelektualno mladino, ki je na Brnoi razpravljala o aktualnih problemih naše narodnostne skupnosti in z mladostnim zaletom iskala poti in možnosti bolj učinkovitega prizadevanja za obstoj in razvoj našega ljudstva.
Brez dvoma tudi tam ni bila vsa kritika konstruktivna in marsikaj je bilo v duhu časa mišljeno kot provokacija, a v osnovi je bilo pozitivno hotenje. Tako je treba smatrati tudi akcije v zvezi z dogajanji v »Korotanu". Nevarno in še bolj neumno bi nomreč bilo, če bi videli v teh pojavih le negativne strani; ta mladina, ki se je oblikovala šele v povojnem času in deloma že v času večje ali manjše gospodarske prosperitete, ima svoje poglede na svet in razvoj. Naša dolžnost je, da ji damo možnost vsestranskega razvoja, pa tudi vpogleda v problematiko in v težkoče našega prizadevanja za pravice slovenskega ljudstva na Koroškem.
V tej smeri in s tem ciljem bi moral delati »Korotan”, ki mora slej ko prej postati bivališče in zbirališče vse naše študentske mladine. ZSO se je od vsega začetka prizadevala v tem smislu in je tudi danes pripravljena nuditi pomoč za dosego vsaj znosne rešitve tega perečega vprašanja. Predvsem pa je pripravljena doti v svojem glasilu
Pozdrav bratov iz Italije
Kot predstavnik slovenske narodne skupnosti v Italiji je občni zbor ZSO pozdravil podpredsednik Slovenske kul-turno-gospodarske zveze v Trstu dr. Angelo Kukanja. Med drugim je dejal:
Vsak prihod med vas nam je dogodek, kajti vaša usoda je podobna naši in vaše delovanje našemu, tako da so vaši uspehi hkrati naši uspehi in obratno. Naša manjšina živi v tako imenovani avtonomni deželi Furlani ji-] ulijski krajini, kjer naseljujemo Slovenci tri pokrajine, namreč videmsko, goriško in tržaško.
Naš položaj je izredno čuden, čuden v tem pogledu, da ne uživamo istih formalnih pravic v vseh treh pokrajinah, marveč se naše pravice v padajočem ali rastočem razmerju večajo oziroma manjšajo od Tržaške preko Goriške do Slovenske Benečije in Kanalske doline. Najbolj smo formalno zaščiteni na Tržaškem, popolnoma nič pa v Slovenski Benečiji oziroma na Kanalskem. Izredno dobro je za naše razmere urejeno šolsko vprašanje: imamo z zakonom priznane šole, in sicer osnovne in srednje šole, tako na Tržaškem kot na Goriškem; zdaj se borimo za to, da bi vsaj deloma mogli dobiti osnovne šole ali pouk v materinem jeziku v Slovenski Benečiji.
Lahko ugotovimo, da se je ozračje glede razumevanja in upoštevanja naše manjšine s strani italijanskih oblasti temeljito spremenilo in je zdaj zelo ugodno. K izboljšanju tega ozračja ni prispevala samo manjšina, marveč v največji meri naša matična domovina s svojo politiko, s svojim gledanjem na položaj in vlogo, ki jo imajo narodne manjšine. Naša manjšina je most, ki res združuje dve narodnosti oziroma dve državi. Na tem mostu se danes pretaka prijetno vsestransko tako materialni kot duhovni in kulturni promet.
Zdi se mi, da je to ena naših največjih pridobitev. To vlogo mosta bomo še nadalje izpolnjevali in zdi se mi, da jo izpolnjujete tudi pri vas. Mi bomo imeli jutri teden svoj občni zbor in že danes vas vabim, da se ga udeležite ter od blizu vidite naše delovanje, naše življenje, uspehe v naših naporih in včasih tudi naše neuspehe. Vam in vašim organizacijam želim kar največ uspehov, največ sreče in prijetno delo!
posebno stran študentom na razpolago, da lahko iznašajo svoje poglede in svoje načrte za boljšo in bolj učinkovito delo na vseh področjih našega narodnega življenja. Od študentov samih je odvisno, v kolikor bodo znali to možnost pogovora z našim človekom pozitivno izkoristiti ali v kolikor se bodo izživljali le v negativizmu in v nekonstruktivni kritiki.
Zveza slovenskih organizacij, ki bo v bodoče tudi na druge načine poskušala biti v stalnem stiku z mladino, bo radevolje speljala in upoštevala sleherno pozitivno mladinsko pobudo. Že danes pa vabi študentsko mladino k sodelovanju v znanstvenem krožku v okviru Centralne knjižnice v želji, da bi se ta krožek razvil v kulturno-znan-stveni inštitut vseh koroških Slovencev brez razlike njihove politične opredeljenosti, ki naj bi s svojimi znanstvenimi izsledki podpiral in okrepil delo posameznih slovenskih organizacij.
Potreben je nov
sodoben kulturno-politični koncept
mišljenja! Emigranti, ki so zapustili domovino, jo blatili in nanjo pljuvali, so jo čez noč spet odkrili in jo namah ocenjujejo »včeraj, danes, jutri”; spet drugi, ki niso obiskali niti gostovanj najvišjih kulturnih ustanov matičnega naroda, se danes kar penijo od samohvale zaradi svoje uspešne kulturne izme-njave, pozabljajoč pri tem, da se je kulturna povezanost z matičnim narodom in kulturna izmenjava manifestirala tudi že včeraj.
Tudi (u je treba stvari postaviti na pravo mesto. Brez širokosrčne politike tistih najbolj kritiziranih, ki pa so mimo vseh resentimentov In preko vseh svetovnonazornih pregrad iskali stike z manjšino In z
S slovensko gimnazijo in z njo povezanim prirastkom številnejše slovenske inteligence je kulturni potencial koroških Slovencev danes vsekakor močnejši, da lahko mislimo tudi na višjo stopnjo kulturne dejavnosti tako na področju znanosti kakor tudi umetnosti. Tu se naši mladi 'inteligenci odpirajo široke možnosti uveljavljanja, ki pa terjajo po drugi strani tudi ustvaritev potrebnih pogojev za učinkovit razmah teh sil. Naše založništvo hira in ob nadobudnih začetkih mladjevcev koroški Slovenci še vedno nimamo lastne reprezentativne kulturne revije.
Danes šola, prosveta, tisk in gospodarske ustanove čakajo na mlade moči. V tej zvezi želim opozoriti le na glasilo naše organizacije — Slovenski vestnik. En sam urednik mora napolniti ves list in pisati od
manjšinske in svetovne politike preko kulture do gospodarske problematike ter z malimi izjemami še o krajevni problematiki. Kdor tu še govori o »esteblišmentu” je zloben ali pa nima pojma o delu in trudu človeka, ki ob preobilici dela nujno mora shirati.
To ni le apel na študentsko mladino, ampak resno opozorilo na ves občni zbor, da moramo pri glasilu čimprej najti ustrezno rešitev. List bi moral biti naše najbolj učinkovito sredstvo povezave s terenom, predvsem pa glasilo našega hotenja ter vizitka našega prizadevanja napram slovenski in avstrijski, pa tudi svetovni javnosti.
Take in podobne ugotovitve ne terjajo le končno izdelavo širokega narodno-kulfurnega koncepta, marveč predvsem tudi načrtno kadrovsko politiko.
Nova,
spremenjena struktura našega ljudstva
Že Dežen pogled na naše kraje Vključitev našega človeka v turi-nam pokaže popolnoma novo sliko zem zahteva tudi pri nas močnejšo naših vasi. Proces urbanizacije gre diferenciacijo poklicev in ne nazad-tudi pri nas nezadržno naprej, nje tudi spremembo gospodarstva.
Kje je še naša idilična vos, ki jo opevajo naše narodne pesmi in naši pesniki? Kje je še nekdanja enotna kmečka družina? V središču vasi so še kmetje, a to staro vas skoraj vsepovsod že prerašča delavsko naselje enodružinskih hiš, katerih gospodar je le redko zaposlen v domačem kraju, v največ primerih pa se vozi na delo v bližnje gospodarsko središče. Zanj ni več vas središče njegovega življenja in delokroga, marveč delovno mesto.
Mi pa postavljamo v središče naše strokovno-šolske politike še vedno samo kmetijsko in gospodinjsko šolo ter imamo le Kmečko zvezo in Kmečkogospodarske zadruge, ne glede na dejstvo, da je in bo kmetov vedno manj, drugih slojev pa vedno več. To dejstvo bomo morali v bodoče vsekakor bolj upoštevati ne le pri naši šolski politiki, marveč tudi pri naši ljudski prosveti in vzgoji odraslih. Ob hitrem tozadevnem razvoju in ob nenehni gospodarski integraciji je brez dvoma skrajni čas za bolj perspektivno usmerjevanje našega kulturnega in tudi gospodarskega delovanja. Tu je predvsem naša organizacija, ki sicer še ne dovolj v praksi, toda vsaj ideološko ne gradi samo na tradicionalno kmečko toda davno ne več edino narodno oporo na^ šega ljudstva, poklicana, da končno ubere zasnovano pot.
Nedvomno je tudi v tej okostenelosti našega dela eden izmed vzrokov, da še nismo uspeli zajeti večjega števila naše mladine. Mladina gre danes z odprtimi očmi skozi svet in ima ob zgodnji konfrontaciji z najrazličnejšimi družbenimi problemi izrazit posluh za aktualnost in realnost. Sledila bo le tistemu, ki ji bo nudil stvarno pomoč in ji dal jasne napotke za življenje.
Kdor spremlja dogajanje v svetu in gradi za bodočnost, ve za važnost dela med mladino. Zvezo slovenskih organizacij in Slovensko mladino čakajo tu velike naloge. Tu moramo pomagati vsi, prav vsi brez izjeme. Saj zlasti v zadnjih mesecih in tednih doživljamo, kako se vse stranke prizadevajo za mladino: od znižanja starosti za aktivno in pasivno volilno pravico preko ustanovitve raznih mladinskih odborov po šolah do pomlajšanja organizacijskih in strankinih kadrov. Isto velja tudi za nas, kajti tudi po naših vaseh že ustanavljajo najrazličnejše mladinske organizacije.
Okoli
voščilnih kart
Čas okoli božiča in novega leta je tista doba v letu, ki v njej odpošljemo in prejmemo največ voščilnih kart. Zatikamo jih za steklo v kuhinjskih omarah in tam se jim pridružijo tekom leta se godovne karte, razglednice s pozdravi in voščila za vse mogoče priložnosti. Tako nekaj časa krasijo hišo, dokler jih ne odstrani kak dogodek ali jih ne nadomestijo karte naslednjega leta ali dogodka v družini.
Da so te karte nekak odraz družinskih dogodkov, ni treba posebej poudarjati. Razumljivo je, da izpovemo na njih najbolj prisrčna voščila na najbolj prisrčne načine. Zato pa nas tem bolj začudi, da prispe v slovenske hiše toliko kart z nemškim besedilom. Morda je še razumljivo, da nosijo nemški napis, če so bile kupljene v nemški trgovini; toda povsem nerazumljivo je, da so še popisane tudi nemško.
Vendar je pri mnogih to že skoraj običajno. To se dogaja tudi v družinah, kjer celo leto komaj spregovore med seboj nemško besedo; vo-ščilne karte pa so napisane nemško. Ta grda razvada zajame včasih celo žlahto. Mnogi mislijo, da ne smejo odgovoriti slovensko, če so prejeli nemško voščilo. Med seboj govorijo slovensko, toda slovensko pisati smatrajo za „ne primerno". Vojaki in študenti iz slovenskih družin pišejo domov nemška pisma. Poročna naznanila in osmrtnice so pisane v slovenščini le še v najbolj zavednih družinah. Povprečni koroški Slovenec večkrat nima tega poguma. Boji se javnosti, znancev in sorodnikov, češ, kaj bodo mislili o meni.
Da so še ljudje, ki ostajajo zvesti materini besedi tudi tedaj, kadar odpošljejo voščilno karto, je razumljivo. Mnogi pa se te misli naravnost ustrašijo; rajši potuhnejo glave, njih prepričanost o neki stvari je tako šibka, da jo morajo skrivati. Spet drugi menijo, da se bodo s slovensko besedo na razglednici zamerili in zgubili zaupanje. Ne pomislijo pa, da ustvarja zaupanje le popolna odkritost in pokončna hoja. Kdor ne spoštuje drugega prepričanja, komur drugačne osebne usmerjenosti ne smemo pokazati, ta zasluži kvečjemu tiho voščilo (da bi ga srečala pamet!), nikakor pa ga ne vznemirjajmo ob praznikih s kartami. Ni razloga, da bi se morali zaradi njegove kratkovidnosti posluževati tujega jezika.
Nekateri ljudje se izgovarjajo, da slovenščine ne obvladajo, da se je v šoli niso učili. Vendar je tudi njihova nemščina, ki so se je učili, polna napak in je razveseljiva bolj naslovna stran karte kot pa zadnja, kjer z lastnoročnim podpisom razodevajo le svojo popačenost in napačnost. Da dajo prednost nemški besedi, pogosto ni vzrok nepoznanje slovenskega jezika, temveč domišljavost, da bodo z nemško besedo bolj „moderni“, „sodobni“, „napredni“; pa tudi gola nadutost in ošabnost ter hlastanje po neki narodni večvrednosti.
Če smo resni ljudje in imamo nemško govoreče znance in prijatelje, jim bomo seveda poslali voščilo v nemškem jeziku. O tem nihče ne zgublja besed, ker je to razumljivo in vsakomur jasno. Vsak ima pravico do svoje materine besede, posebno tedaj, kadar gre za njegove notranje osebne zadeve. Toda to pravico ima tudi Slovenec!
Kdor brez pomisleka napiše voščil-ne karte po vrsti od prve do zadnje v tujem jeziku in se ne vpraša, če bodo tudi razveselile, duhovno in duševno ni dozorel v popolnega človeka. Ali pa mu je zadeva okoli voščil le Še formalnost?
„Zdaj je ugoden čas za reševanje"
(Nadaljevanje s 3. strani)
Skrb za šolsko vzgojo naših najmlajših
Nam kot manjšini nalagajo razmere še posebno skrb za naše naj-mlajše. Ni potrebno, da ponovno opozorim na nezadovoljivo ureditev obveznega šolstva. Potrebno pa je poudariti, da nam je vzgoja naših najmlajših vse premalo pri srcu. Sicer ne bi bilo mogoče, da število k dvojezičnemu pouku prijavljenih otrok iz leta v leto pada in je stanje na narodnostni meji naravnost katastrofalno. Če kje, velja tukaj apel, da obstoj manjšine zavisi v prvi vrsti od njene lastne življenjske sile. Le če bomo uspeli spremeniti razvoj, da število prijavljenih otrok ne bo stalno padalo, temveč iz leta v leto raslo, bomo lahko uspešno vodili borbo za spremembo šolskega zakona.
Resen položaj na šolskem področju pa nas sili, da vsi koroški Slovenoi takoj pristopimo k izdelavi potrebnega današnji stvarnosti odgovarjajočega šolskega koncepta. Tu vabim predvsem naše učitelje, da nam kot strokovnjaki in praktiki pomagajo. Odločno pa protestiramo proti poskusom Hei-matdiensta in v njem vključenih or-
ganizacij, da bi poslabšali še ta nikakor zadovoljivi šolski zakon in našo mladino potisnili v kvarni geto.
Zveza slovenskih organizacij je s svojim delom in s svojo sodobno manjšinsko politiko ponovno dokazala, da so ji zbližanje in sožitje med narodi in aktivno vključevanje v družbeno dogajanje ter sodelovanje z demokratičnimi silami v državi resna zadeva, odraz njenega spoznanja in odkritosrčnega hotenja. Zato pa upravičeno pričakuje s strani teh naprednih krogov ne le razumevanje teženj našega ljudstva, marveč tudi njihovo pomoč pri obrambi njegovih bitnih interesov.
Ni potrebno, da danes ponovno prijavljamo in obrazložimo naše zahteve v zaščito obstoja in razvoja slovenskega ljudstva na Koroškem. Le-te vsebuje skupna Spomenica koroških Slovencev z dne 11. 10. 1955, v kateri ima svoje osnove tudi na zadnjem občnem zboru sprejeti Program o narodno-politič-nih, kulturnih in gospodarskih vprašanjih slovenske narodnostne skup-
Smuč. tečaj naše mladine
Naša mladinska organizacija Slovenska mladina bo tudi v tej sezoni priredila za svoje člane in prijatelje smučarski tečaj, na katerega so vabljeni vsi člani Slovenske mladine, v omejenem številu pa se ga lahko udeležijo tudi nevčlanjeni mladinci in mladinke.
Tečaj bo v dneh od 4. do 6. januarja 1969 pri Lapšu v Šentjan-ških Rutah, in sicer pod strokovnim vodstvom študenta telovadbe in priznanega koroškega športnika Roberta Kropiunika. Cena za prenočišče in polno oskrbo znaša 50 šilingov na osebo in dan, za žičnico na Rutah pa bodo imeli udeleženci tečaja na razpolago vozovnice po znatno znižani ceni. Ob večernih urah pa bo dovolj časa tudi za razgovor o raznih vprašanjih slovenske mladine na Koroškem, a tudi za družabnost bo poskrbljeno v zadostni meri.
Prijave za udeležbo na smučarskem tečaju je treba pismeno ali ustmeno sporočiti do 30. 12. 1968 na naslov: Slovenska mladina, Gaso-meiergasse 10, Celovec - Klagenfurt, telefon (0-42-22) 85-6-24.
Obsežen povojni razvoj
cestnega omrežja na Koroškem
KOLEDAR
Petek, 13. Sobota, 14. Nedolja, IS.
Ponedeljek, 16. Torek, 17. Sreda, 18. četrtek, 19.
december:
december:
december:
december:
december:
december:
december:
Lucija
Bertold
Makiimin
Evzebij
Lazar
Oracijan
Urban
Ko se je v svoji radijski oddaji pred nedavnim bavil z vprašanji cestnega prometa na Koroškem, je deželni glavar Hans Sima navedel tudi vrsto zanimivih podatkov o razvoju koroškega cestnega omrežja po drugi svetovni vojni.
Med drugim je deželni glavar navedel, da se je dolžina cestnega omrežja na Koroškem po letu 1945 več kot podvojila. Leta 1945 je celotna dolžina državnih cest na Koroškem znašala 470 kilometrov in skupna dolžina deželnih cest 615 kilometrov. Danes mora deželna gradbena direkcija skrbeti za skupno 2400 kilometrov cest, in sicer za 1100 kilometrov državnih ter 1300 kilometrov deželnih cest. Po drugi svetovni vojni je bilo na Koroškem le 25 odstotkov državnih cest asfaltiranih, danes jih je 95 odstotkov; pri deželnih cestah pa je bilo leta 1945 asfaltiranih le 12 kilometrov (komaj 1,7 odstotka), medtem ko jih je danes že več kot 65 odst.
Za vzdrževanje in modernizacijo cestnega omrežja so seveda potrebna velika sredstva. To velja zlasti za gradnje cestnih mostov v gorskih predelih dežele. Leta 1945 je bilo na Koroškem 450 mostov na državnih cestah in 745 mostov na deželnih cestah; danes ima Koroška skupno 1420 cestnih mostov v skupni dolžini 20 kilometrov.
Pri oskrbi potrebnih sredstev za izgradnjo in modernizacijo cestnega omrežja je država seveda v bistveno boljšem položaju kot dežela: medtem ko mora dežela sredstvo za deželne ceste dobiti iz rednega proračuna, ima država v ta
namen na razpolago izdatna sredstva iz posebnih v ta namen vezanih davkov (na primer davek na mineralna olja itd.). V povojnih letih so izdatkii za investicije za cestno omrežje na Koroškem stalno naraščali. Leta 1946 je bilo za državne ceste v naši deželi na razpolago komaj 5 milijonov šilingov, medtem ko je bilo letos v ta namen predvidenih že 380 milijonov šilingov; izdatki za deželne ceste pa so se v tem obdobju povečali od 7 na 131 milijonov šilingov.
To pomeni, da je bilo po drugi svetovni vojni za izgradnjo in modernizacijo cestnega omrežja na Koroškem porabljenih že 3,8 milijarde šilingov. Trenutno se na Koroškem izvaja in uresničuje petletni načrt, ki vsebuje predvsem izgradnjo glavnih prometnih zvez skozi doline in ustvaritev pogojev za razvoj turističnih središč.
nosti. Znano je, da sta tako spomenica kakor program izzvala odpor nemških nacionalističnih krogov in smo prepričani, da bodo tudi te pripombe k naši trenutni stvarnosti z izrecnim poudarkom na zahteve v spomenici doživele le odklon istih šovinističnih krogov, kakršnega doživi sleherni še tako pozitivni predlog za rešitev našega vprašanja. Očitno zaradi tega do danes še ni prišlo do delovanja ekspertne komisije za skupno reševanje odprtih vprašanj, čeprav je predlog predstavnika ZSO za ustanovitev take komisije kancler Klaus svoje-časno navdušeno sprejel.
Pač pa nesodobni nestrpneži vedno spet terjajo tako imenovano ugotavljanje manjšine. Če se borimo proti temu, potem ne iz strahu pred morebitno mrtvo številko — najbolj močni in odporni smo bili tedaj, ko nas uradno sploh ni bilo na papirju! — marveč zato, ker to ni sodobno sredstvo za reševanje v dolgi zgodovini nerešenega vprašanja in ker je tako ugotavljanje po odpravi občinske domovinske pravice v današnjem času svobodnega krefanja človeka s priseljevanjem in odseljevanjem sploh nemogoče.
Naše stališče do avstrijskih strank je poznano, kakor je jasno in naravno naše stališče do matičnega naroda, zaradi česar obojih danes ni trebcr ponovno objasnjevati in poudarjati. Kot odločni in zavestni pristaši politike zbližanja in sodelovanja med narodi smo prepričani, da je le v mirnem vzdušju strpnosti in sožitja mogoče reševati tudi narodnostna vprašanja. Zato pozdravljamo razvoj nenehnega zboljšanja sosedskih odnosov med nošo republiko Avstrijo in SFR Jugoslavijo in še posebej med deželo Koroško in SR Slovenjo, ki je dosegel svoj višek ob lanskem obisku jugoslovanskega predsednika Tita v Avstriji in ob nedavnem obisku predsednika naše države Jonasa v Jugoslaviji.
Mnenja smo zato, da je prav zdaj najugodnejši čas za rešitev še odprtih vprašanj ter za izpolnitev ponovno danih obljub stalnega pospeševanja kulturnih in gospodarskih teženj koroških Slovencev! V skupnem prizadevanju, ki je in mora biti slej ko prej težnja in neodstavljivo stremljenje obeh osrednjih organizacij, in s podporo matičnega naroda hočemo tudi v bodoče neumorno delati za obstoj in vsesplošni razvoj našega ljudstva. Skupnost in enotnost v narodnostnih vprašanjih sta in bosta tudi v bodoče cilj ZSO in smernica za odkritosrčno sodelovanje z Narodnim svetom koroških Slovencev.
OBJAVA
SLOVENSKE GIMNAZIJE
Državna gimnazija za Slovence v Celovcu je zaključila prvo trimesečje dne 7. decembra 1968 z razdelitvijo spričeval.
V soboto 14. decembra 1968 bo ob 10. uri dopoldne v modri dvorani Doma glasbe (Konzerthaus) občni zbor Združenja staršev. Istega dne popoldne od 13. do 16. ure bo na šoli „DAN STARŠEV". Starši naj bi izkoristili priložnost, da se tega dne pomenijo s profesorji o učnem uspehu svojih otrok.
Ravnateljstvo
v/
Valentin Oman
razstavlja v Celovcu
Celovška „Galerija 61“ je minuli teden pričela z novo sezono, ki obsega vrsto razstav znanih domačih in tujih likovnih umetnikov in ki bo trajala do poletja prihodnjega leta.
Kot prvi razstavlja v »Galeriji 61“ naš rojak Valentin Oman. Njegova razstava obsega 34 listov (risbe v različnih tehnikah) in prvič tudi pet plastik. V glavnem gre za dela iz najnovejše ustvarjalne dobe umetnika, ki se je ravno v tej galeriji — in seveda tudi v raznih drugih — že večkrat z uspehom predstavil.
Oman se poslužuje različnih tehnik, toda vedno je v središču njegove umetniške izpovedi človek in njegovo življenje, človek v sodobnem svetu, v svetu tehnike, ki ljudi po eni strani združuje, po drugi pa spet odtujuje; in to daje Omanu vedno spet nove možnosti upodabljanja in razglabljanja. Čeprav je to njegova osnovna tema že od začetka njegove umetniške poti, je Oman vedno spet nov v svojem izražanju, kot je nov svet, v katerem živimo in ki nas oblikuje in nenehno spreminja. Zato tudi podoba človeka, kakor jo vidi in predstavlja Oman, ni nekaj dokončnega in ustaljenega, marveč je odraz procesa stalnega presnavljanja, iz katerega umetnik lušči le posamezne faze, ki jih na prvi pogled niti ne prepoznamo in se moramo šele poglobiti v njihovo bistvo, da potem lahko z razumevanjem in spoznanjem sledimo umetnikovi izpovedi. Pri tem pa je treba ugotoviti, da 9pada Oman med redke umetnike, ki se tako dosledno bavijo z najbolj neenotnim bitjem v naravi — s človekom; in treba je priznati, da je odličen interpret človekovega bistva.
Razstava Valentina Omana bo odprta do 10. januarja. Potem se bo v ..Galeriji 61“ predstavil jugoslovanski umetnik Miroslav Šutej, kateremu bo sledil Alfred Hrdlicka. Meseca maja bo v sodelovanju med Celovcem in Ljubljano prirejena velika razstava priznanih slovenskih umetnikov v celovškem inštitutu za gospodarsko spospeševanje, medtem ko bodo koroški umetniki razstavljali v Ljubljani meseca junija. Do konca prihodnjega leta se bodo potem zvrstili v ..Galeriji 61“ še razni drugi domači in tuji umetjhiki.
SLOVENSKA MLADINA vabi vse svoje člane na redni občni zbor
ki bo v soboto 21. decembra 1968 s pričetkom ob 9. uri v prostorih dijaškega doma Slovenskega šolskega društva v Celovcu, Tarviser Strafje 16.
Izdajatelj, založnik In lastnik: Zveza slovenskih organizacij na Koroškem; glavni urednik: Rado Janežič; odgovorni urednik: Andrej Kokot; uredništvo in uprava: 9021 Klagenfurt - Celovec, Gasometergasse 10, tel. 85-6-24. — Tiska: Založniška in tiskarska družba z o. J. Drava, Celovec - Borovlje.
APZ „Tone Tomšič” na Koroškem
Pred nedavnim je Akademski pevski zbor „Tone Tomšič“ iz Ljubljane spet gostoval na Koroškem ter priredil koncert v veliki dvorani celovškega Doma glasbe. Tokrat je bil zbor v gosteh pri Zvezi pevskih društev.
Čeprav smo v zboru opazili mnogo novih obrazov, se nam je ansambel pod vodstvom odličnega zborovodje Marka Muniha (katerega smo kratko prej spoznali tudi kot izvrstnega dirigenta orkestra in zbora Slovenske filharmonije) predstavil že z dobro izvežbanostjo ter je znova potrdil in dokazal svojo mednarodno priznano kvaliteto. To je zlasti prišlo do izraza v prvem delu koncerta, ko so bile na sporedu zahtevne skladbe s področja slovenske umetne pesmi ter smo z užitkom prisluhnili melodijam Adamiča, Lajovca, Simonitija, Ukmarja, Merkuja in Švare.
Drugi del koncerta je bil posvečen koroški narodni pesmi, ki pa smo jo tokrat v veliki večini spoznali v novi obliki, saj je šlo v glavnem za krstne izvedbe novih priredb. Mnoge znane napeve iz zakladnice koroške narodne psemi je zbor predstavil v novih priredbah, ki se jim bodo morali ljudje šele privaditi, da bodo tudi v tej obliki 'postali splošno priljubljeni in priznani med ljudstvom.
Nedvomno pa je bil koncert Akademskega pevskega zbora „Tone Tomšič" tudi tokrat pravi kulturni užitek za vse ljubitelje slovenske pesmi, ki so se zbrali v celovškem Domu glasbe. Deležni so bili vrhunskega izva-vanja zborovske glasbe ter je povsem razumljivo, da so mlade pevce in pevke iz Slovenije nagradili z navdušenim in hvaležnim aplavzom.
»BESEDO IMAJO ŠTUDENTI”
Ob petdesetletnici Cankarjeve smrti
(Slavnostni spis)
Cankar je v grobu. Po zakonu minljivosti svetnih reči ne more več odpreti ust, da bi komu kaj ugovorjal. Zato nam je njegovo delo na razpolago, po mili volji se lahko pasemo na njem. Tako tudi naši koroški razlagalci in učitelji vseh odtenkov.
Naši mohorjanski učitelji 'm vzgojitelji mladine ne vedo samo, da je bil Cankar naš največji pisatelj (pomislite!), vedo namreč tudi, da je napisal »Skodelico kave” (Cankar je sploh rad srebal kavo, ker je pisal pozno v noč!!), ampak ta njegov spis je samo majhen, majhen del celotne njegove stvaritve, ki je v glavnem posvečena materi (an und tur sich). Več kaj ne vedo povedati. Ne samo, da sprenevedasto molčijo o njegovi kritiki, tudi to Cankarjevo ljubezen do matere obdajajo z ginlando mrtvaško diše-
Ta teden vam priporočam...
•	Dijakom Slovenske gimnazije:
Cankarjevo dramo „Hlapci“. Primerjajte hlapce v drami s hlapci-učitelji na vasi šoli. Kaj mislite, kdaj so živeli ponižnejši in po-slušnejši hlapci?
a Dijakom, ki stanujejo v Mohorjevi in v Haimiingerju:
Cankarjevo „Pohujšanje v dolini šentflorjanski“. Primerjajte moralno zavest oseb v drami s konkretnim koroškim slovenskim krščanskim moralnim stanjem, da vašim vzgojiteljem in prefektom in sestram ne bo več mogoče, vas kar tako meni nič tebi nič pohujšati.
•	Vsem koroškim Slovencem:
„2a narodov blagor“. Oglejte si svoje narodne prvake, preberite dramo, Tam jih boste spet našli.	MM_
čega rožmarina, ki mu vpletajo še nekaj rdečih srčk iz marcipana. Kajti brez te omam-Ijive stataže bi morda še kak koroški Slovenec opazil, da je ta Cankarjeva ljubezen do matere prav taka socialna kritika kakor njegov Hlapec Jernej.
Pravzaprav sem mislil skonstruirati slavnostni spis. 50-letnica smrti je pač že tak jubilej, da je enostavno treba napisati slavnostni spis. Toda med pisanjem se mi je zazdelo, da slavnostni spisi in slavnostni govori o umetnikih nimajo druge funkcije, kot preprečiti bralcu oziroma poslušalcu, da bi se bavil s temi umetniki. Tega namena nimam, in zato vam bi rad posredoval neki daljši citat iz drame „Za narodov blagor", in sicer zato, ker tako »lepo paše” k našim konkretnim razmeram na Koroškem in na Dunaju.
Podnaslov: Cvet našega naroda, nadobudni naši študenti, so razškropljeni po celem Dunaju, ker jim avtoritaren komik one-
mogoča zbrati se v Korotanu, in tako so razškropljene tudi glavne šanse za bodoči ugodnejši razvoj in za afirmacijo slovenske manjšine na Koroškem. Ampak nič za to. Ideali bodo ostali, saj ideali niso nič konkretnega, zemeljsko-banalnega, niso vezani na nas uboge črviče v solzni dolini.
»Doktor Grozd bi bil rad minister ali vsaj dvorni svetnik, — za narodov blagor. Tudi doktor Gruden bi bil rad minister ali vsaj dvorni svetnik, — tudi za narodov blagor. Vse, dragi moji, vse za narodov blagor. Kdor dandanes javno laže, — laže za narodov blagor. Kdor govori javno resnico, — ga smešijo preganjajo in naposled uničijo, — za narodov blagor! — In za narodove ideale — in koliko idealov! Le prestopi se nerodno na cesti, pa stopiš idealu na kurje oko! In kakšni boji se bijejo za te ideale! Ti, dragi moj, nimaš nobenih idealov, niti ne veš, kaj so ideali, tudi tvoj prijatelj jih nima. Ali ti ni tvoj prijatelj skupaj se imenujeta narod ter imata ideale! In za te vajine ideale se borita doktor Grozd in doktor Gruden. Doktor Grozd bi dal za te vajine ideale svojo nečakinjo in doktor Gruden svojo ženo ... Za te ideale in za narodov blagor! .. . Doktor Grozd in doktor Gruden
sta poštena človeka. Zakaj bi ne skrbela zase, kakor skrbimo zase mi drugi? Ti, dragi moj, trguješ s suknjami, doktor Grozd trguje z narodovimi ideali! Razloček je samo ta, da je suknjo teže napraviti in teže zakrpati nego navaden ideal ...”	-MM-
Opozorilo uredništva
Na večkratno željo in prošnjo Kluba slovenskih študentov na Dunaju, da bi dali študentom na razpolago posebno rubriko v našem listu, z današnjo številko uvajamo posebno stran z naslovom »Besedo imajo študenti".
Izrecno opozarjamo, da to občasno stran študenti povsem sami urejujejo ter so prispevki objavljeni brez kakršnih koli vsebinskih ali drugih popravkov s strani našega uredništva. Mnenja, izražena na tej strani, ne predstavljajo nujno tudi mnenje uredništva, zato študenti za svojo stran v vsakem oziru tudi sami odgovarjajo.
Uredništvo
»Slovenskega vestnika"
lu ni odprl ust, ko so ga navzoči prosili(!), naj razjasni svoje poglede in nakaže možnosti za prihodnost. Tudi do danes si tega ni premislil: sosveta ne potrebuje, večini slovenskih študentov je prepovedan vstop v Korotan itd.
Slovenski študentje smo raztreseni po celem Dunaju in izolirani od Kluba. Zgleda, da se bo pretrgala zadnja nit, ki stabilizira naše anahronistično sa-morazumevanje kot člane neke manjšine. Ali slovenski manjšini na Koroškem res ne preostane ničesar drugega kakor igrati norca?
Kot dober Slovenec mislim, da bo diskusija o takih negativistično in nihilistično zvenečih perspektivah rešila in ohranila svojebitnost naše manjšine: predvsem pojma „delo na vasi" in »narodno delo" kot zadnja možnost zbežati pred realnostjo, katolicizem, ki nam bo zagotovil večno življenje, in končno nasičena in napeta atmosfera med mladino in este-blišmentom: Kot dober Slovenec mislim, da nam bo vse to konserviralo našo originalnost, v resnici pa mislim, da ne bo.
J. S.
Tretji svet In krščanske cerkve
Tretji svet (države v razvoju v Južni Ameriki, Afriki in Aziji) postaja na stran razvitim deželam vedno revnejši. Dežele Tretjega sveta so se sicer otresle zunanjih znakov kolonializma ne pa gospodarskih. V teh državah se pojavlja nemir in raste nezadovoljstvo, ki da misliti industrializiranim deželam. Kako dolgo bodo še mogle obdržati svoja tržišča oziroma poceni kupovati surovine in izvažati svoje drage industrijske izdelke? Industrializirane države nudijo deželam v razvoju gospodarsko pomoč, ki pa je tako dobro odmerjena, da te dežele ne morejo postati gospodarsko neodvisne.
Za Tretji svet so se v preteklih letih posebno zavzele krščanske cerkve, katoliška in cerkve, ki so združene v Svetu cerkva (V/eltkir-chenrat). Med teoretiziranjem in praktičnim postopanjem pa zaenkrat zija prepad.
V evropskih državah je katoliška cerkev bistveno soodločala v vseh vprašanjih človekove bitnosti. Dolgo časa je živela neko „zakon-sko“ življenje z vladarji oziroma z oblastni-jami. To „zakonsko“ življenje cerkev — prestol je omogočalo avtoritarno postopanje. Danes se je katoliška cerkev tega bremena otresla. Ostanki pa se dajo najti še v zadnji papeževi okrožnici „Humanae vitae“, kjer se papež obrača na krščanske vladarje in politike.
Cerkve skušajo biti danes v javnosti prisotne. Papež je nezadovoljen s tiskom. Zahteva večji angažma katoliške cerkve v publicistiki. Krščanske cerkve se trudijo, da bi storile za človeštvo več kot v preteklem stoletju. To iskanje poti pride najbolj do izraza v novi teologiji, v teologiji revolucije. Znano je, da so se tudi krščanske cerkve morale v zadnjem času seznaniti z raznimi teorijami revolucije. O teologiji revolucije govorijo zaenkrat šele strokovnjaki, — teologi, ki pa že seznanjajo javnost s to novo potezo krščanskih cerkva.
Vodstvo pri razpravljanju o potrebi revolucije so prevzeli teologi Tretjega sveta. To nikakor ni čudno. Latinska Amerika, dežela najvidnejšega nasprotja med bogastvom in revščino, postaja za katoliško cerkev vogelni kamen, ki kaj kmalu lahko postane kamen spotike. Pri razpravljanju o potrebi revolucije so prišli teologi Južne Amerike do spoznanja, da je v gotovih primerih upravičena tudi revolucija ki bi se morala posluževati sile. Mnenje, da je to le teorija, je napačno. Ni gol slučaj, da sedi v Južnem Vietnamu čez 250 krščanskih duhovnikov, med njimi so tudi jezuiti, v ječah, ker pač simpatizirajo s tamkajšnjim osvobodilnim gibanjem.
Krščanska odgovornost mora privesti krščanske cerkve do spoznanja, da se ne morejo več držati nekih zastarelih tradicij tam, kjer bi se morale in se tudi morejo vsak čas solidarizirati z novo družbo. Da je ta družba v Tretjem svetu revna in brez vsake politične moči, ni nobena tragika krščanskih cerkva.
-MA-
Vprašanja
Kakor je slišati, je Slovenski vestnik pripravljen urediti stalni kotiček, ki naj bi povezal Klub slovenskih študentov s slovensko javnostjo na Koroškem. Sprašujem se, zakaj je Vestnik pripravljen. Ali je bil vedno pripravljen? Ali je šele zdaj? Drži, da smo ga študentje prosili in čudim se, da mu nismo že prej predlagali tako obliko sodelovanja. Naši predlogi pa so odvisni tudi od tega, kakšne šanse za količkaj avtonomno delovanje si obetamo.
Ali je klub v zadnjem času povečal svojo aktivnost? Ali je naš kotiček v Vestniku zadnje upanje, obstajati kljub zmanjšani aktivnosti? Kakšno mišljenje se je etabliralo v Klubu?
Kaj pričakuje Vestnik, da bomo pisali vanj? Kaj mislijo posamezni študenti, da je treba pisati? Ali bo treba naš kotiček taktično dobro urejevati, da bo močneje vplival na bralca?
Mislim, da si lahko prihranimo precej takih vprašanj, ker smo kot manjšina tako šibki, da si nam med seboj ni tre-
ba ničesar prikravati. Persona-liziranje problemov naj izostane, čeprav je včasih zabavno in enostavno, namesto problemov obravnavati osebe, ki so nakazale vprašanja ali ki so kakorkoli povezane z njimi. Prav tako bo treba opustiti tradicionalni ritual kajenja samemu sebi (Selbstbeweihraucherung).
Glavno vprašanje, ob katerem se je razvila in razbila naša študentska aktivnost na Dunaju, je problem Korotan. Kako je prišlo do Korotana? Kateri duhovni mrk ga je rodil? Kako je Korotan sam' afirmiral vladajočo neumnost? Treba je omeniti, da je le precej takih, ki so darovali za Korotan in ki so zdaj razočarani nad tem, kar so finansirali. Kaj preostane študentom? Pritisk na Mohorjevo? Direktna sila proti Tomažiču?
Kako si je mogoče zamisliti v najboljšem primeru rešitev problema Korotan? Po Inzko-vem odhodu Tomažič še ne ve, ali bo sodeloval z Vospernikom. Tomažič pravi, da sodeluje samo s takšnimi ljudmi, ki ga brezpogojno akceptirajo kot absolutnega vladarja visokošolskega doma. Tomažič v Šmihe-

Ivan Cankar:
NA KLANCU
18
Se zdaj je bil krmežljav in ni mogel gledati pri luči; govoril je malo in je bil sam zase; nikoli ni tožil, in če bi ne bilo kosila no mizi, bi ne rekel ničesar. Nekaj mesecev potem, ko je odpotoval oče, se je odpravil tudi Tone v oddaljen trg h krojaču, ki je bil znanec očetov. Zjutraj navsezgodaj, ko se je komaj danilo, je odšel na pot in mati ga je spremila uro daleč. Tiho sta hodila; kadar se je Francka ozrla - nanj, ki je bil suh in slaboten in je hodil s sklonjenim životom, oči uprte v tla, jo je stisnilo v prsih in prijela ga je za roko. »Ali ti je hudo, Tone?”
»Kaj mi bo hudo, mati? Saj so oče tudi šli!” —
Kakor da bi se mu hotelo zajokati, so se mu ustnice napele, toda samo strepetale so nalahko in oči so ostale suhe. Spomnil se je morda, kako je zaklical na pragu in tekel po klancu navzdol za očetom, ki je odhajal za zmerom, — oče pa se je obrnil in ga zapodil nazaj. Materi se je sin zasmilil, tako je bil slaboten in prav tok je bil njegov obraz, oči so bile prav tako rdeče in krmežljave kakor takrat, ko ga je še nosila v naročju. In vzela bi ga spet v naročje in bi ga nesla nazaj v domačo izbo in bi ga pitala in bi ga božala po obrazu. —
»Ali bi se vrnil, Tone?" ga je prašola. »Pojdeš drugo leto, premlad si še!” —
On je stopal dalje, suh, sključen, obraz mu je bil resen
in miren. »Čemu bi se vračal, ko sem že na poti? Saj so oče tudi šli!”
»Ali boš kaj pisal, Tone?”
»Kaj bi pisal? Če bo treba, bom že pisal. Dajte mi culo, da bom sam nosil."
»Čakaj, Tone, da prideva do vrha."
Umolknila sta aba; pot je bila pusta, vilo se je po kamnitem holmu, samotno in žalostno je bilo vse naokoli, na nebu je gorelo sonce in kamenje je bilo vse razpaljeno. Prišla sta na vrh in sta se ločila. Ko je šel Tone že par korakov dalje, je pohitela za njim in mu je dala še desetico, da bi si kupil sredi pota kruha in slanine. Pogledala mu je še enkrat v obraz — suh je bil in siromašen in oči so gledale mirno in vdano izza golih rdečih trepalnic. Tudi on je pogledal materi v obraz in komaj so se mu ustnice zganile. Obrnil se je in je šel počasi svojo pot dalje, po holmu navzdol, po kamniti, razriti cesti; ni se več ozrl, ko je mati stala in gledala za njim ... Sel je, kakor je šel njegov oče; tudi on je vzel s sabo kos njenega gorkega, vse krvavečega in trepetajočega srca. Šel je vdan rn ubog, glavo globoko sklonjeno, culo pod pazduho; od daleč se je videlo, kakor da se ne premika, da stoji zmerom na istem mestu, doli v grapi, sredi razpaljenega kamenja, in ko je čez nekaj čašo izginil za holmom, se je zdelo, kakor da se je bil pogreznil v kamenje — in vse naokoli samota, grozna, za-dahla poletna samota ...
To je bilo ob tistem času, ko je Lojze dovršil šolo. Lojze je imel komaj enajst let; debel je bil, toda široka lica so bila brez barve. Oči je imel materine — velike, začudene in plahe. Jokal je neprestano, lačen je bil in je tožil; jedel je več nego Tone in potem je gledal po mizi s poželjivimi očmi. Tisto leto, ko je stopil v šolo, je nenadoma zbolel in mati ga je obljubila Bogu. Držal se je je za krilo; kadar je prišel iz šole, je stal v kuhinji in je pripovedoval — toda časih je pripovedoval čudne reči, ki jih mati ni verjela; ni lagal, govoril je cisto nedolžno, a iz besede,
ki jo je slišal slučajno, iz povesti, ki jo je bral v berilu, so se mu spletale same nove dogodbe in pripovedoval jih je, ker je sam verjel, da jih je bral in slišal in da so se resnično dogodile... Ko je bil oče še doma, je poklical časih Lojzeta in mu je zapovedal, da naj bere naglas nemški roman. Lojze je iz početka jokal — strašno mu je bilo, ko je bral počasi neznane besede, ki so tako čudno zvenele in so vendarle nekaj pomenile; tu pa tam je naletel na znano besedo, postal je in je premišljeval in že je stopalo polagoma življenje iz mrtvih črk, svetlikalo se je iz črnega ozadja, začelo se je premikati, govoriti je začelo, toda še nejasno, jecljajoče, komaj polrazumljivo. Čudne stvari so bile to, čudni ljudje, čudno življenje. Vse je bilo drugače nego doma, vse lepše in večje, kakor da bi bili tam zunaj ljudje za kloftro večji nego na klancu. Lojze je verjel, da so tam zunaj taki ljudje, in nikoli mu ni prišlo na misel, da bi ne bilo res, kar je zapisano v knjigi. Govorili so v čudnem jeziku, človek je komaj razumel — če je razumel besedo, je bilo vendar še nekaj zadaj, poseben pomen, ki ga je bilo težko razločiti ... In to čudno, novo življenje mu je kmalu na stežaj odprlo vrata — izgubil se je v njem in sanjal neprestano. Sanjal je kakor oče — sedel je za mizo z resnim, skoro temnim obrazom in misli njegove so hodile bogve kod — po velikih mestih, mimo visokih belih hiš, po prostranih vrtovih, kjer so se svetili zadaj ponosni gradovi, po črnih gozdih so hodile med razbojniki in plemenitimi vitezi, ki so ropali bogate ‘in site ljudi, zato da so dajali siromakom, hodile so med čarovniki, med pritlikavci in velikani, po čudovitem svetu, kjer ni bilo lakote, ne žalosti, ne skrbi in kjer je bilo celo lepo, kadar je človek trpel in umrl...
Ob zvršetku šole je bila velika slovesnost in ob slovesnosti se je določila usoda Lojzetova. Najboljši učenec je bil, starega in izkušenega se je čutil med drugimi, ki so bili veseli in razposajeni otroci. Tako so mu izročili veliko pesem, da bi jo govoril ob slovesnosti. Učil se je tako, da je jezik že sam izgovarja! gladke besede, ne da bi bilo treba misliti zra-
Blišč in sijaj stoletij
Leta 1404 je bil Timurlenk, sin bega Taragaja, vladarja poturčenega nomadskega mongolskega plemena Barlas, gospodar takrat največje države civiliziranega sveta. Njegova sla po oblasti in njegova domišljavost sta bili brezmejni. Iz vseh osvojenih pokrajin, med katerimi so bili Zlata horda, Armenija, Gruzija, Azerbajdžan, Irak, Sirija in Mala Azija, je dal prignati slikarje, kiparje, arhitekte, zidarje, graverje in zlatarje, da so kot sužnji gradili nove palače v Samarkandu, ki si ga je Timurlenk izbral za svojo prestolnico. Ošabni veliki emir je Bagdad, Kairo in Damask imenoval vasi, kadar jih je primerjal s Samarkandom.
Oblaki rumenega prahu so viseli nad sa-markandskimi gradbišči. Skladanice svetlo in temno modre opeke, s katerimi so krili kupole mošej, so bile videti kot zaplate neba na rumeno rdeči zemlji. Nad glavami sužnjev je šelestelo listje dreves trinajstih velikih parkov. Največji med njimi, Bagi-Jehan, je bil tako prostran, da so arhitektovega konja, ki so ga brli spustili na pašo vanj, iskali mesec dni.
Toda kan je kmalu zatem umrl in njegovi potomci so za glavno mesto svojega velikega imperija imenovali Buharo. Samarkand s čudovitimi palačami in mošejami, ki so jih zgradili neznani sužnji, je zatonil v pozabo.
Samo velik, gol grič še spominja na prednico Samarkanda — na Marakando, ki je bila sodobnica starega Rima. Kulturne plasti griča, ki segajo v globino petnajstih metrov in izvirajo iz različnih obdobij, so za arheologe in zgodovinarje najdišče, kot si ga le lahko želijo.
Pred njenim obzidjem so leta 329 pred našim štetjem stale legije Aleksandra Velikega. Za makedonskim vojskovodjem so prišli arabski kalifi, leta 1200 pa je Marakando zadela strašna nesreča. Mongolske horde prod vodstvom Džingiskana so kljub obupnemu odporu branilcev zavzele mesto in ga zravnale z zemljo. Sto petdeset let je veter pometal zapuščene peščene griče, na katerih so se nekdaj skrbno negovani sadovnjaki šibili pod težo raznovrstnega sadja.
Marakanda se je drugič rodila pod imenom Samarkand, ko si jo je za prestolnico izbral Timurlenk. Opustošeno mesto je postalo ogromno gradbišče, na katerem je v tridesetih letih zrasla prestolnica prostranega »drugega mongolskega carstva".
Čeprav je Samarkandov politični pomen ugasnil, ko je prestol zasedel Timurlenkov vnuk Ulug-beg, ta prosvetljeni vladar, ki se je ukvarjal z astronomijo, v Samarkandu ni gradil nič manj kot njegov slavni ded. Številne medrese (vseučilišča), ki so v času njegove vladavine zrasle v Samarkandu, so iz mesta naredile kulturno središče Azije.
Arheologi so šele pred nedavnim odkrili največjo stvaritev Ulugbega — njegov observatorij. Trinadstropno stavbo s sedmimi stolpi so po umoru bega porušili njegovi fanatični sovražniki. Ulug-beg je v svojem edinstvenem astronomskem središču zbral največje duhove tistega časa, ki so skupaj
z vladarjem sestavili prvo originalno zvezdno karto po Ptolomeju. Karta do današnjega dne ni izgubila svojega znanstvenega pomena, kljub temu da astronomi v času, ko je bila narisana, niso poznali teleskopov.
Moderni Samarkand je veliko mesto s šolami, univerzami in gledališči. Toda duh starega Samarkanda, »prestolnice sveta", še ni mrtev. Noben obiskovalec ne odide iz Samarkanda, ne da bi se zaljubil v eno njegovih znamenitosti. Nekatere očara velika, deloma porušena mošeja Bibi-Hanin, druge pravokotni trg Registan, ki leži med tremi starimi vseučilišči, ali ponosna arhitektura groba Gur-emirja, prav vse pa Šahi-Zinda, edinstvena ulica mavzolejev na svetu. Šahi-Zinda ni slavna zarodi svoje dolžine ali zaradi svoje arhitektonske ureditve. Nastala je brez načrtov; stoletja in stoletja so ob njej gradili grobnico za grobnico, in nastala je neposnemljiva mostrovina.
Kult Šahi-Zinda, kar pomeni »Živeči kralj", izvira iz predislamskih časov, ko je bil Afrosiab še cvetoče mesto. Kult je bil v prebivalcih tako globoko zakoreninjen, da ga razširjevalci islamske vere niso niti poskušali zatreti, ampak so ga raje obrnili v svoj prid. Izmislili so si mit o Kusam Ibn-Abasu, prvem prerokovem bratrancu: vojsko Kusam Ibn-Abasa so med opravljanjem verskih obre-
dov napadli in uničili pogoni; Ibn-Abasa so ubili in mu odsekali glavo, prerokov bratranec pa je vstal, pobral svojo glavo in se z njo v rokah spustil v globok vodnjak, po ka-terem je odšel v raj, kjer prebiva kot svetnik.
V Timurlenkovih časih so si njegovi sorodniki in drugi dostojanstveniki ob današnji ulici Šahi-Zinda začeli postavljati pravljične grobnice, katerih vsaka je mojstrovina orientalske arhitekture. Tudi njihovi potomci so sledili zgledu prejšnjih generacij, in tako je stala vrsta mavzolejev, med katerimi je najlepša grobnica astronoma Rumija, zaupnega prijatelja in sodelavca Ulug-bega. Rumi si ni znal nakopičiti bogastva; imel ni niti plemiškega naslova, ne posesti, bil pa je velik učenjak. Ulug-beg je znal ceniti njegovo modrost in dal mu je postaviti čudovit mavzolej, v katerem Rumi počiva ob strani princes in emirjev.
Buhara in Samarkand sta bila tekmeca že takrat, ko se je Samarkand še imenoval Marakanda. Legenda pripoveduje, da je ustanovitelja Buhare ubil kralj Marakanda. Katero izmed obeh mest je nastalo prej, ni znano. V starih zapiskih pa je moč najti podatek, da je bila Buhara v devetem in desetem stoletju prestolnica mogočnega islamskega kraljestva, ki je segalo od Bagdada do meja Indije ter od Buhare do Perzijskega zaliva. Leta 1219 jo je zavzel Džingiskam. V času Timurlenkove vladavine je izgubila svoj pomen, po njegovi smrti pa je postala prestolnica njegove sicer nekoliko oslabljene, a še vedno mogočne države, in je več stoletij ostala najpomembnejše mesto centralne Azije.
Čas je bil za Buharo prijaznejši kot s Samarkandom. Buhara je ostala muzejsko mesto, Samarkand se je zmoderniziral. Buhara se sicer ne more pohvaliti z mojstrovinami arhitekture, kot sta na primer Bibi-Hanin in
ZANIMIVOSTI-
• Za največjega žonglerja vseh časov velja leta 1896 v Rusiji rojeni in 1931 v Italiji umrli Enrico Rastelli. Bil je doslej edini artist, ki se mu je posrečilo hkrati žonglirati z 10 kroglami ali 8 krožniki.
0 Leta 1903 so v Mitchellu v South Dakoti (ZDA) že zgradili hišo za parlament, ker so bili prepričani, da bo Mitchell nadomestil Pierre kot upravno središče Južne Dakote. Toda Pierre je obdržal svojo funkcijo.
0 Prvo izložbeno okno se je pojavilo v Evropi leta 1856 na Dunaju, kjer je neki urar in zlatar razstavil svoje izdelke za steklom v niši svoje delavnice in ne v obešeni omarici, kakor je bil dotlej običaj.
0 Za prvo lepotno kraljico velja Berlinčan-ka Gertrud Dopieralski. Pod umetniškim imenom Gerda Sieg so jo leta 1909 izvolili za -najlepšo žensko sveta". S tem se je začela poplava volitev vsakovrstnih ..rniss" po vsem svetu.
0 Največji novorojenček, kar jih je doslej zabeleženih v medicinskih analih, se je rodil leta 1879 v vzhodnokanadski provinci Nova Škotska. Težak je bil 10,7 kg in dolg 76 centimetrov. Potrdil je pregovor, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Njegova mati, Mrs. Anna Bates, je bila namreč visoka nič manj kot 224 cm.
Šahi-Zinda, vendar pa je mesfo samo pravi kulfurni spomenik.
Veliki minaret, imenovan »Minaret smrfi", se v središču Buhare dviga proti nebu že več kof osem stoletij. Z minareta, ki je visok dobrih šestinštirideset metrov, je lep razgled po vsem mestu. Nova stanovanjska naselja se zaradi zelenic ostro ločijo od starih hiš z rumenimi strehami. Stara trdnjava kraljuje nad minareti, nebesno modrimi kupolami medres in majhnimi trgi z ribniki, v katerih se ogledujejo z bogatimi ornamenti okrašeni portali starih palač. V Buhari je še jasno čutiti počasni, a vztrajni ritem stoletij.
Najbolj nevarna sta december in januar
Čeprav so zadnja leta dosegli precejšnje uspehe pri zdravljenju ljudi, ki so dobili srčni infarkt, so okoliščine, v katerih nastopa ta bolezen, premalo raziskane in tako rekoč še vedno zavite v skrivnost. Raziskovalci se v glavnem strinjajo z mnenjem, da infarkt ni posledica enega samega vzroka, marveč da vzajemno deluje več faktorjev. Na podlagi številnih izkušenj so ugotovili, da spadajo med te dejavnike tako telesne kakor duševne značilnosti človeka.
Z namenom, da bi odgovorila na vprašanje, ali je infarkt v resnici posledica telesne in duševne preobremenitve, zaradi česar je tudi dobil vzdevek „managerska bolezen", sta dva nemška zdravnika »vzela pod povečevalno steklo" celotno prebivalstvo večjega
industrijskega mesta z več kot 100 tisoč prebivalci ter podrobno proučila vse primere srčnega infarkta v bolnišnicah tega mesta v skoraj desetletnem obdobju.
Najpomembnejša ugotovitev njunega statističnega pregleda se je glasila: infarkt je bil razmeroma najpogostejši pri samostojnih trgovcih, industrijcih, višjih uradnikih in vodilnih nameščencih. Pri ljudeh iz teh poklicev, ki sta jih raziskovalca zbrala v »skupini 3", je bilo v statističnem povprečju 44,6 primerov infarkta na tisoč prebivalcev. V prvi skupini, v katero sta usavila delavce in obrtnike, je bilo v istem obdobju manj kot trinajst infarktov na tisoč ljudi.
Na podlagi obsežnega statističnega gradiva sta zdravnika potr-
dila že prej splošno znano domnevo, da je nevarnost oziroma verjetnost srčnega infarkta sorazmerna z odgovornostjo v poklicu in da narašča hkrati z odgovornostjo na vodilnih delovnih mestih. Z drugimi besedami: dejavnost vodilnih nameščencev, povezana z živčnostjo, povečuje možnosti za srčni infarkt.
Pomembne so tudi ugotovitve delovnih skupin, zaposlenih na raziskovalnih postajah vremeno-slovne službe. Te skupine posvečajo posebno skrb domnevam o zvezi med srčnim infarktom in določenimi vremenskimi razmerami. Ugotovili so med drugim, da je infarkt v zimskih mesecih pogostejši kakor poleti, razmeroma največ infarktov je v decembru in
v januarju, najmanj pa v septembru, to je v tistem mesecu, ki ima večinoma stanovitno vreme, umirjeno, enakomerno sončno in v glavnem brez vetra. Glede dnevnega časa so infarkti razmeroma najpogostejši v drugi polovici noči, to je v tistem stanju vegetativnega živčevja, ko telesne funkcije, katerih dejavnost se med spanjem zmanjša, spet postanejo intenzivnejše.
Razen tega so ugotovili, da glede verjetnosti infarkta prispevata svoje tudi zvišana zunanja temperatura in večja vlažnost zraka. Za ljudi, ki so nagnjeni k infarktu, so nekatere vremenske spremembe še posebno nevarne, na primer nagel padec zračnega pritiska. V takih razmerah je tudi pojav tromboze pogostejši kakor sicer.
ven. Časih pa mu je hipoma pošlo, zardel je in se je prestrašil. Mati je poslušala in stvar se ji je zdela zelo važna in velika, tako da je bila vznemirjena tudi sama. Držala je list v roki, Lojze je stal sredi sobe in je deklamiral — čudovito je govoril, celo z roko je zamahnil časih, tako da so prišle materi solze v oči. Še zadnji večer, preden je napočil svečani dan, sta poizkusila pri luči. Mati je hotela šivati, toda roka je skoro zmerom počivala — lepe okrogle besede so zvenele po sobi, in če je šel kdo mimo okna, je postal ter poslušal: »Kako ti govori, fant! Kdo bi si mislil, da je s klanca — po gosposko govori!" — Govoril je kakor oče, isti Visoko doneči glas je bil, prav tako so mu lica rdela in prav tako se je tresel od razburjenosti. Spal je vso noč nemirno, premetaval se je in je govoril v sanjah; mati je vstala časih in ga je odela in mu je obrisala čelo, ki je bilo vse potno. Ob štirih zjutraj, ko se je še danilo, se je že zdramil in je skočil s postelje ter posegel še neoblečen po listu, ki je bila napisana pesem na njem. Stal je v srajci in tako je bil zelo majhen in otroški; oči so gledale še zaspano in lasje so bili vsi razmršeni.
»Poslušajte, mati, če pojde!"
Mati je vzela list v roke in je sedla na posteljo. Vse je šlo gladko prav do konca, mati se je smehljala, vsa izba je bila polna tankega, lepo donečega glasu in okroglih, visokih besed, ki so se vrstile tako prijetno kakor koralde na verižici.
Zgodaj je še bilo, ko se je odpravil z doma, nedeljsko oblečen, lepo počesan. Mati je stala na pragu in srce ji je utripalo, ko je gledala za njim, ki je stopal po klancu dol kakor mlad gospod.
Lojzetu je bilo, kakor da je vsa svečanost samo zaradi njega, zdelo se mu je, da gledajo vsi vanj z občudovanjem in ljubeznijo, vesel je bil in komaj se je upal ozreti. Ob sedmih je bila velika maša, potem so šli v šolo in nato so se vrnili k cerkvi, kjer je bil velik in lep prostor. Tam šele je
bila prava svečanost, vsa gospoda iz trga je bilo zbrana, gospe v svetlih oblekah, in kolikor daleč se je videlo naokoli, po nizkem zelenem holmu, so stali ljudje, so se smehljali in govorili, tako da je šumelo kakor na sejmu. Za cerkvijo so bili jerbasi, polni češenj in maslenih štrukljev; sodčke piva so pripeljali iz gostilne, točili so, še preden se je vse pričelo, in Lojze je videl, kako je debeli notar nagnil kozarec, izpil ga na dušek ter si brisal penaste brke.
Učenci so se vrstili počasi mimo velikih vrat, kjer je stala gospoda — župnik, župan, sodnik, vsi dostojanstveniki in bogataši iz trga, in župnik je delil darila. Najprej so prišli otroci iz prvega razreda; nekateri so bili bosi in so šli v zadnji vrsti; tudi na obrazih se jim je poznalo, da so s klanca. Počasi se je pomikala procesija, Lojze je bil ves nestrpen, vroče mu je bilo in gledal je tja, kjer se je sklanjal stari, debeli župnik, jemal z velikega kupa rdeče, z zlatom obrezane knjige ter dajal učencem, ki so mu poljubljali roko. Zadnja vrsta tretjega razreda je šla hitro dalje, gospodje so se ozirali nanjo z mračnimi pogledi, otroci so gledali v tla, bosi so bili, suhi in lačni in so mislili na češnje in na polne jerbase, ki so stali za cerkvijo. Nato pa je prišel zadnji razred in Lojze je bil v prvi vrsti, med samimi gosposkimi tovariši; sodnikov sin, ki je šel na njegovi desni strani, je imel celo žametno jopico, hlače do kolen in Židane nogavice. Procesija se je ustavila. Župnik je vzel v roko lepo knjigo, večja je bila od drugih, vezana v rdeče platno, z zlatimi črkami je bil napisan naslov in Židan trak je visel ven. »To je Mihov, Lojze Mihov!" se je nasmehnil učitelj in je pokimal Lojzetu; vsi so se ozrli nanj s prijaznimi pogledi. Župnik se je sklonil k njemu, dal mu je knjigo in Lojze mu je poljubil roko. »Kaj boš pa zdaj, Lojze, ko si dovršil šolo?" ga je prošal župnik.
Lojze se je začudil in ni mogel odgovoriti; nikoli ni bil pomislil, kaj bo potem. »V Ljubljano pojde!" je odgovoril učitelj namesto njega; Lojzeta je izpreletelo, zazibalo se je pred njim.
»Kajpa!" je dejal župnik. »Škoda bi bilo takega fanta!" in vsi so pokimali... Nato so šli dalje, prišla so dekleta, a Lojze je stopal med tovariši kakor v sanjah — pohitel bi domov in bi povedal materi; žal mu je bilo, da ni bilo matere zraven, da bi slišala. Ko je bilo vse razdeljeno in je 'bila dolga procesija pri kraju, je stopil župnik na stopnico pred velikimi vrati in je govoril; v dolgih vrstah so stali pred njim učenci in učenke; Lojze je bil kakor pijan in ni nič razumel, čeprav se mu je zdelo, da gleda župnik samo nanj in da samo zanj govori. Potem je govoril še učitelj in nato bi moral deklamirati Lojze; toda premajhen je bil, in ko je stopil na nizko stopnico, ga ni videl zadaj nihče; zato ga je župnik vzdignil ter ga postavil na zid, ki je bil okoli cerkve. Lojze se je iz početka malo tresel — a potem je zazvenel njegov tanki glas svečano in veselo daleč naokoli; rdeč je bil v lica, oči so se mu svetile; pazil je natanko na besede, toda iz ozadja mu je šepetalo: »V Ljubljano!" — Videl je pred sabo obraze župnika, učitelja, vso veliko gospodo, ki ga je občudovala in ljubila; in po holmu dol, skoro do trga, je bilo vse črno ljudi, in vsi so gledali nanj, občudovali so ga in so ga ljubili. Tam je bil trg, praznično so se svetile bele hiše in tam od daleč se je dvigal klanec, klanec siromakov; spoznal je domačo hišo in zdelo se mu je, da stoji mati na pragu in da gleda proti cerkvi, naravnost nanj, in gleda nanj in ga sliši in se smehlja, in vidi, kako ga občudujejo in ljubijo, in se smehlja. Tako je zvenel njegov lepi tanki glas, da je plaval čez trg in prav do klanca — in tam je stala mati in je poslušala... V čudnem ognju so mu gorela lica; ko je dovršil, mu je bilo, kakor da se je zdramil; kakor v sanjah je slišal, kako so ploskali in vzklikali. Učitelj ga je postavil na tla in bradati, prijazni obrazi so se sklanjali k njemu. Sodnik je odprl denarnico in mu dal srebrn goldinar. »Na jesen, kadar se odpraviš v Ljubljano, le pridi k menil"
A. MARNIER
QLajgjmxLcL zjcl
TA TEDEN VAM PRIPOROČAMO:
Darila za praznike
H Ivan Cankar: MARTIN KAČUR, življenjska zgodba	šil.
učitelja, 128 str., pl.	26
H Norbert Fryd: KARTOTEKA ŽIVIH, roman iz
koncentracijskega taborišča, 400 str., pl.	58
B France Planina: JUGOSLAVIJA, prikaz zgodovine in današnje stvarnosti v sliki in besedi
192 str. vel. formata, barvne ilustracije, kart.	128
| SANJSKA KNJIGA, razlaga sanj iz ljudskega izročila
190 str., kart.	50
■	Miško Kranjec: POVEST O DOBRIH LJUDEH,
roman ljudi in krajev v Prekmurju, 264 str., br.	12
■	SLOVENSKE NARODNE JEDI iz vseh predelov
slovenske zemlje, 304 str., slik. priloge	50
H Prežihov Voranc: SOLZICE, zbirka najlepših mladinskih
povesti, 128 str., ilustr., kart.	42
B NARODNE VEZENINE NA SLOVENSKEM, knjiga
ženskih ročnih del, 224 str., ilustr., kart.	90
B France Bevk: POT V SVOBODO, spomini na zadnjo
vojno, 372 str., pl.	42
B Mihail Solohov: ZORANA LEDINA, roman preobrazbe
ruske vasi, dve knjigi skupaj 828 str., pl.	115
B Anton Ingolič: VINSKI VRH, roman iz življenja
slovenskih viničarjev, 280 str., pl.	38
B ž OČMI ZAZRTIMI V SVOBODO, zbornik slovenskega leposlovja s tematiko koncentracijskega taborišča,
392 str., slik. priloge, ppl.	75
B Josip Vandot: KEKEC NAD SAMOTNIM BREZNOM,
mladinska povest, 184 str., kart.	68
B Aleksej N. Tolstoj: PETER VELIKI, zgodovinski roman
iz stare Rusije, dve knjigi skupaj 840 str., pl.	76
B SLOVENSKE PRAVLJICE iz posameznih predelov
slovenske zemlje, 144 str., br.	18
B Matevž Hace: LJUBEZEN IN OROŽJE, zbirka partizanskih
povesti, 228 str., pl.	38
B Jože Šircelj: ŽEPNI BONTON, navodila za lepo vedenje,
144 str., ilustr., br.	17
B Jurčič-Kersnik: ROKOVNJAČI, zgodovinski roman,
204 str., ilustr., br.	18
B Gyorgy Moldova: TEMNI ANGEL, roman mladega
madžarskega pisatelja, 280 str., polusnje	71
Posamezne knjige lahko naročite po pošli. Plačilo možno tudi v obrokih.
KNJIGARNA „ N A Š A KNJIGA" CELOVEC, WULFENGASSE
La dobro voljo
Nisem prepričana, da bo izkušnja, ki sem si jo pridobila, napravila moj primer bolj zanimiv, — mi je rekla mlada ženska (iskala je zaposlitev v trgovini). — Kljub temu mislim, da ne bo brez koristi, če ga povem.
Rojena sem v majhnem francoskem mestu. Ko sem dobila nagrado na lepotnem tekmovanju, so me nagovorili, naj grem poskusit srečo v Pariz, češ da' lahko postanem nekega dne ena od tistih deklet, ki se nasmihajo z naslovnih strani revij.
Imela sem srečo ...
Niti tri dni še nisem bila v Parizu, pa sem že dobila službo manekenke. Manekenke v veliki reviji varieteja v ulici Pigalle. Šele pozneje sem dojela, da je to izreden uspeh. Stotine mladih deklet je čakalo srečo več mesecev, celo več let. Kaj niso podobno začele tudi slavne filmske zvezde?
— Bo moje ime napisano na lepaku? — sem naivno vprašala režiserja.
Prasnil je v smeh ter me povlekel k zidu, na katerem je visel plakat. S prstom je pokazal na besede »petnajst manekenk”, me nato potrepljal po rami in rekel:
— Vidiš, tu si tudi ti! Med petnajstimi ... v družbi brezimnih.
Vedela sem, da ni priporočljivo vzdihovati, še posebno ne v začetku. Rekli so mi, da so režiserji strašni ljudje, da vsemogočno gospodarijo nad predstavo in izvajalci. Sprejela sem ponudbo, pa naj bo, kar hoče...
— Dobila boš 35.000 frankov mesečno, — mi je pojasnil režiser ter me potisnil k vratom in dodal: — Ce jih zasluziš ...
Vaje so se začenjale ob desetih dopoldne. Okoli 14. ure smo imele odmor, samo toliko, da smo pojedle kak obložen kruhek. Iz gledališča smo prišle po polnoči. Nazadnje je po treh mesecih prišla premiera. Shujšala sem že za tri kilograme.
— Spremenila si se v okostnjak! — je vpil režiser.
Revija je trajala dve uri in pol. Medtem sem zamenjala osemnajst oblek, če lahko imenujem krpice, s katerimi sem bila delno pokrita, obleko . ..
Čez mesec dni sem se pojavila pred režiserjem, da bi dobila plačilo. Naštel je nekaj bankovcev predme. Preštela sem jih.
— To pa ni v redu. Obljubili ste 35.000 frankov.
— Da, takšno plačo imaš. Si pa kaznovana: tisoč frankov za dvakratno zamudo, tri tisoč frankov ker si se minuli teden spotaknila na koncu tretje slike ... Trapastih deklet ne potrebujemo, razumeš? Dvakrat si se zmotila pri prihodu na oder. In zato dobiš tisoč frankov manj. Posebej pa te bomo kaznovali, ker sem te ujel, da si se smehljala nekemu gledalcu.
__ Toda to je moj sorodnik. Pred
dnevi sem vam ga predstavila.
— Mar misliš, da občinstvo ve, da si se smehljala sorodniku? Vsega skupaj sem ti obljubil devet tisoč frankov .. . Bodi zadovoljna, da je toliko. Drugi bi te že zdavnaj odslovili.
Vedno isti koraki, iste kretnje ...
Čez štiri mesece sem bila izčrpana, mučila me je vrtoglavica. Ko sem nekega večera šla po stopnicah v garderobo — ta zajčnik, zadušljiv in tesen, kjer smo se preoblačile po tri ali štiri hkrati , mi je spodrsnilo in sem padla. Nezavestno so me dvignili. Ko sem se Zavedla, me je režiser klofutal in polival s hladno vodo. Tri minute
pozneje sem bila spet na odru, po-tresavaia z nojevimi peresi in se prazno nasmihala.
Naslednji dan pa smo zvedele, da bo revija šla na turnejo. Borde-aux, Toulouse, Lyon, Marseille, Severna Afrika, Kairo ...
Nazadnje bom potovala. Videla bom tujino. Dekleta iz baleta in me, manekenke, smo bile presrečne. »Velika turneja" to je naša rešitev. Žalostno sem premišljala o tem, da v petih mesecih, kar sem bila v Parizu, nisem videla nič drugega kot Eifflov stolp od daleč, pa cerkev in trg, koder sem hodila vsako jutro in vsak večer od moje sobe do gledališča in iz gledališča domov.
Potovali smo z avtobusom.
V začetku sem si ogledovala pokrajino skozi okno. Potem me je
O zdravju in srcu
*	Večja ko je glava, večji
glavobol	(Jugoslavija)
*	Bolj občutimo kapljico bolezni kot pa sod zdravja
(Holandska)
*	Ne vrne se vsakdo zdrav iz
kopeli, kogar so vanj zdravega poslali	(Etiopija)
*	Zdravje prihaja od srca in bolezen gre do srca
(češkoslovaška)
*	Rajši srce brez besed kot pa besede brez srca
(Kongo)
*	Bolezen se zmeraj pojavi tam, kjer ima dobro hrano
(Nemčija)
*	Zmernost je mati zdravja
(Anglija)
*	Kdor svojo bolezen skriva, zanj ni zdravila (Romunija)
*	Bolezen daje okus po
zdravju	(Madžarska)
*	Vzdržljivost je dobro zdra-
V'10	(Indija)
*	Bolezen pridirja na konju in
odide peš	(Belgija)
*	V gibanju je blagoslov
(Arabija)
GONTER KUNERT
motil ropot avtobusa ali oster ovinek. Kjerkoli smo imele predstavo, smo morale imeti vajo, da smo se navadile na novi oder. Kovčke sem polnila zjutraj ob šestih, praznila pa ob petih popoldne. Jedle smo v avtobusih, tudi spale smo v njih. Po predstavi smo morale zabavati goste pri mizah. Samo če smo resno zbolele smo lahko zapustile bar pred tretjo uro zjutraj, toda zato so nam odbijali od plače. Ti strašni odbitki so še zmanjševali našo že tako pičlo plačo.
Za ljubezen?
Ne govorimo o tem.
Včasih sem plesala s fantom, ki mi je bil všeč. Mnogi so mi delali komplimente, dva sta mi ponudila zakon. Bila sem pripravljena na vse, da bi zapustila to nesmiselno delo.
— Ali se naj poročim? — sem vprašala med dopustom doma.
— Ne spuščaj se v to. Moški so nevarni ...
Jaz neumnica pa sem se zamišljala kot žena kakega Armanda Duvala kot v Dami s kamelijami.
Pa v Severni Afriki?
Tam sem videla ljudi pološčenih obrazov, od sonca obsijane bele zidove, pijane Evropejce .. S tega dolgega potovanja v prazno mi je ostal samo gnus, oglušujoča avtobusna sirena ter spomin na nevarnosti, v katere sem se spuščala, kadarkoli sem si dovolila — nisem namreč imela moči, da bi se uprla —, da sem bila s kakim sumljivim moškim. Temu je bilo treba dodati še stroške za bolnišnico, v kateri sem po vrnitvi ležala tri mesece.
Povejte, gospod, mi lahko pomagate, da dobim službo prodajalke? Ne, ne zahtevam mnogo ... Skromno službo, kjer bi delala 8 ur dnevno in zaslužila toliko, da bi lahko plačala hrano in stanovanje ...
Obljubil sem ji, da ji bom pomagal.
In gledal sem za tem mladim, lepim dekletom, toda utrujenim in brez upanja, da ji lahko sploh kdo pomaga.
Zakaj pa nosiš samo eno rokavico v tem mrazu? Si drugo izgubil?“
„Ne, samo eno sem našel!“
Jože se pozno ponoči vrača domov, precej ga ima pod kapo. Ura bije tri. Ko gre mimo neke hiše, prebere napis na vratih: Poučujem francosko, angleško in nemško . ..
„Uh, grozno!“ se zdrzne Jože, „pa ob tej uri!“
„Hm, praviš, da imaš oba enako rada, Janeza in Toneta?“
„Seveda! In sedaj ne vem, s katerim se bi najprej poročila.“
„In ko se je čoln prevrnil, te je on naglo objel?" je vprašala mati.
„Ne, nasprotno mama," je odgovorila hčerka, „najprej me je objel, nato se je prevrnil čoln."
„Zakaj ste pa prišli na razpravo s temle kolom?"
„Ker mi je sodnik rekel, naj sam poskrbim za obrambo."
Gost: „Oprostite, toda tale zrezek je mikroskopsko majhen!"
Natakar: „To se vam samo zdi! Boste videli, kako dolgo ga boste jedli!"
Zena: „Strašno grdo navado imaš, vso noč smrčiš!"
Mož: „Pa misliš, da je tvoja kaj boljša? Vsaki dve minuti zasikaš ,pssst‘!"
„ Kakšen človek je ta Peter?"
„Imeniten! Samo eno napako ima: ne zna igrati kart."
„No, to vendar ni napaka!"
„Pač, ker kljub temu igra!"
„Ljubica, vse na svetu bi dal, da bi lahko večno tako sedel s teboj na klopci. Toda, žal, moram sedaj iti, če ne, bom zamudil večerjo."
Dve študentki se srečata pred univerzo:
„V groznih skrbeh sem, veš Didi! Indeks sem izgubila!"
„Nič hudega, saj lahko dobiš novega!"
„Ni tako enostavno, veš, ko pa ne vem, na kateri fakulteti sem vpisana."
Ljubezenska zgodba
Zgodaj zjutraj sta se poročila. Pričama sta stisnila roko in jima povedala, da nimata časa. „Po poroki se hočeva takoj vrniti na delo, kajne, Herbert?"
„Tako je,“ je rekel Herbert, »nimava časa za malomeščanske navade. Praznovala bova poroko tako, da bova še bolj delala." Tako se je zgodilo. Priči sta sedli v krčmo in praznovali poroko brez mladoporočencev, ki sta že zdavnaj vestno delala vsak v svoji pisarni.
Po končanem delu sta se mlada zakonca našla. Ona, Irma po imenu, je imela s seboj majhen kovček z vso lastnino. S tem se je zdaj preselila k Herbertu. V Her-bertovi sobi sta si privoščila malo udobja. On je kupil steklenico vina, »čeprav spominja vino na slavnostno razpoloženje, ki je že zdavnaj preživelo," kot ji je smeje razložil.
On in ona sta torej izpraznila steklenico vina, nato pa sta vstala, da bi odšla spat. Irma je potegnila zavese, in poročna noč bi se bila lahko začela, če ne bi Herbert, ki jo ie molče opazoval pri tem početju, nenadoma vprašal: »Kaj pa delaš, Irma? Pa vendar ne zagrinjaš zaves?" Tega Irma ni mogla zanikati.
»Irma! Kaj pa naj skrivava? Saj nisva dva tistih bedakov, ki vidijo v ljubezni nekaj čisto telesnega! Najino ljubezen lahko ponosno pokaževa vsemu človeštvu. Irma, najina ljubezen naj bo drugim vzor!"
Irma je sklonila glavo. Prepričal jo e. Zavese so torej ostale odgrnjene.
Zakonca sta se začela slačiti.
»Zelo lepo spodnje krilo imaš!" je ugotovil Herbert.
»To je uspeh naše proizvodnje, Herbert!"
»Čeprav se tudi naša proizvodnja še bori s težavami m pomanjkljivostmi," je rekel Herbert. »Poglej te no-Y njih je luknja. Sam sem jih naredil. Kaj ne bi bilo bolj preprosto, da bi izdelovali nogavice že z luknjami? To bi človeku odvzelo skrbi, da bi čimprej strgal nogavico."
Nato sta mladoporočenca legla v posteljo, ki je bila sicer malo ozka, vendar jima je zadostovala.
»Saj imaš čisto mrzle noge," je ugotovila Irma in se nasmejala. »To je verjetno od cirkulacije krvi, kajne?"
Ko je Herbert potrdil, je nadaljevala:
»Gojiti bi moral več športa. V našem podjetju se močno udejstvujemo na športnih področjih. Danes ne more nihče več stati ob strani. To je nujnost. Začni igrati vsaj šah!"
Herbert ji je to obljubil. Ker nekaj časa nista našla primerne teme za pogovor, jo je Herbert objel in poljubil.
»Od tod izvirajo infekcijske bolezni," je rekel in jo še enkrat poljubil. »Hvala bogu, da je naša farmacevtska industrija proti njim dobro oborožena! Kaj misliš o tem, da bi ugasnila luč?"
»Kaj nisi prej sam rekel, da nimava kaj skrivati?"
»Mislil sem na štednjo z električnim tokom!" je zabrundal. Pokimala je, in on je ugasnil nočno svetilko.
»In sedaj," je rekel Herbert, »nama bo spanec vrnil izgubljeno energijo."
»Kaj se ne bo zgodilo nič drugega?" je vprašala Irma, in glas ji je zvenel nekam razočarano.
»Prav imaš!" je rekel Herbert. »Skoraj bi bil pozabil."
»To bi bilo res škoda," je menila Irma.
„Da,“ je rekel Herbert. Dvignil se je prižgal luč in začel Irmi prebirati časopis, kot ji je bil to obljubil, ko jo je še snubil. Čez pol ure je časopis odložil in se vrnil v posteljo.
»Želiš še malo debatirati o erotiki?" je vprašal.
»Misliš, da bi prišla do kakšnih pozitivnih rezultatov? Saj je že pozno."
„No.“ je rekel Herbert, »te teme ne bova mogla nikoli do konca prediskutirati. Zanimivo pa bi bilo. Mislim na erotiko v dobi zgodnjega kapitalizma ...“
»Ali na erotiko v kameni dobi," je rekla Irma. »Tudi to bi bila zanimiva tema. Toda jaz predlagam, da bi zdaj raje spala ..
In nato sta se mladoporočenca pretegnila in zaspala.
Avstrijski dogodki
#	Združitev občin
Na Štajerskem dosledno izvajajo široko zasnovan načrt za združitev malih občin v večje in gospodarsko zmogljivejše upravne enote. Samo letos se je število občin na Štajerskem zmanjšalo od 1004 na 626, z začetkom prihodnjega leta pa bodo nadaljnjih 97 občin združili v 37 večjih upravnih enot, tako da se bo število štajerskih občin znižalo na skupno 566. Združevanje občin poteka le v maloštevilnih primerih na prostovoljni podlagi, kajti v največ primerih so potrebni odločni ukrepi „od zgoraj". Pri tem pa je vsekakor značilno, da je na Štajerskem pri združevanju občin vodilno udeležena in odgovorna OVP, medtem ko je OVP na Koroškem ostro napadala socialiste zaradi enakih ukrepov za združitev malih gospodarsko šibkih občin!
£ Dunaj gradi kopališča
Duanjska mestna občina je izdelala dolgoročen program za gradnjo potrebnih kopališč. Ta načrt predvideva, da bodo v pri: hodnjih sedmih letih zgradili 14 novih kopališč, za katere nameravajo investirati skupno okoli pol milijarde šilingov. Pomanjkanje kopališč je pereče zlasti iz časov druge svetovne vojne, ko je bilo na Dunaju 7 kopališč popolnoma uničenih, nadaljnjih 23 kopališč pa težko poškodovanih.
#	Gradnja sedeža UNIDO
Kakor smo v našem listu že poročali, sta zvezna vlada in dunajska občina razpisali poseben natečaj za načrtovanje in izgradnjo upravnega središča organizacij Združenih narodov na Dunaju. Natečaj traja od aprila prihodnjega leta in je deležen izredno velikega zanimanja med domačini in tudi uglednimi tujimi arhitekti. V novem upravnem središču bosta imeli sedež organizacija Združenih narodov za industrijski razvoj (UNIDO) in mednarodna agencija za atom. energijo (IAEO). Samo UNIDO bo do leta 1972 potrebovala prostore za tisoč uslužbencev.
to
NOVICE I IZ I
#	Cankarjeva razstava
V	okviru prireditev in proslav ob 50-let-nici rojstva Ivana Cankarja so v razstavni dvorani Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani odprli tudi posebno razstavo. Prvi del razstave obsega v kronološkem zaporedju vse knjižne izdaje Cankarjevih del, ki so bile tiskane za časa njegovega intenzivnega ustvarjanja — od Erotike 1899 do Podob iz sanj 1917. Poleg tiskanih del so razstavljeni tudi avtorjevi rokopisi. Drugi del razstave zajema številne knjižne izdaje Cankarjevih del, kakor so izhajale po pisateljevi smrti vse do danes. V tretjem delu razstave pa so na ogled mnogi prevodi Cankarjeve besede v dvajsetih jezikih. Razstava bo odprta do 24. decembra.
#	Žrtve cestnega prometa
Prejšnji teden so v Sloveniji zabeležili skupno 161 prometnih nesreč, pri katerih je deset ljudi zgubilo življenje, 62 oseb pa je bilo teže in 112 oseb laže poškodovanih, medtem ko je škoda na vozilih znašala približno 683.500 dinarjev. Skupno se je v Sloveniji letos zgodilo že 7.317 prometnih nezgod; smrtno se je ponesrečilo kar 437 ljudi, huje ranjenih je bilo 3.446 in laže ranjenih 4.654 oseb, materialna škoda pa znaša okroglo 32,240.000 dinarjev.
#	Počastitev raziskovalca
V	Najšah v Polanjski dolini so odkrili spominsko ploščo velikemu slovenskemu naravoslovcu in raziskovalcu svetovnega slovesa prof. dr. Ivanu Regnu. O življenju in delu znanstvenika, ki je zaslovel zaradi svojih raziskav pri žuželkah, je govoril prof. dr. Anton Polenec iz Kranja. Ploščo na kmetiji, kjer se je pred 100 leti rodil dr. Regen, je odkril predsednik prirodoslovnega društva Slovenije prof dr. Miroslav Kališnik. V kulturnem sporedu sta sodelovala godba na pihala iz Škofje Loke in pevski zbor osnovne šole iz Gorenje vasi.
9 Teden bratstva in prijateljstva
Ptuj se že zdaj pripravlja za teden bratstva in prijateljstva, ki ga bodo od 23. do 30. aprila prihodnje leto priredile tri slovenske in tri hrvaške občine. Prireditev bo potekala v okviru proslav ob 1900-letnici Ptuja.
Sadna drevesca vseh vrst — češpljlna In slivna po močno znižanih cenah — jagodičje in vinske trte oddaja drevesnica
MARKO POLZER p. d. Lazar pri St. Vidu v Podjuni.
•re ce vizija
AVSTRIJA
1. PROGRAM
Poročila: 6.00, 7.00, 8.00, 10.00, 12.15, 17.00, 19.00, 22.00,
23.00,	24.00.
Dnevno oddaje (razen sobote, nedelje in praznikov); 6.00 Pozdrav — 6.40 Jutranja opažanja — 6.45 Vesele melodije — 7.10 Včeraj zvečer v svetu — 7.20 Jutranja telovadba — 8.45 Dobrodošli z novicami — 9.00 Za prijatelje glasbe — 10.05 Magazin ob desetih —
11.00	Roman v nadaljev. — 11.15 Opoldanski koncert
—	13.00 Operni koncert — 13.45 Gospodarska poročila — 14.00 Slavni orkestri, slavni dirigenti — 15.00 Več uka, več znanja — 15.45 Koncertna ura — 16.30 Majhne dragocenosti — 17.10 Kulturna poročila —
17.30	Mladinska redakcija — 18.00 Večerni koncert — 18.55 Danes zvečer boste videli in slišali.
Sobota, 14. 12.: 6.09 Vesele melodije — 9.00 Smeh sodi k oliki — 13.00 Srečanje v Avstriji — 13.30 Tehnični razgled — 13.45 Iz opernega sveta — 14.30 Avstrijska literatura danes — 15.00 Mojstrska dela dvajsetega stoletja — 16.30 V žarišču — 17.10 Ex libris —
18.00	Domovina Avstrija — 20.00 Portret — 21.00 Zborovski koncert — 22.10 Jazz — 22.45 Resni pesniki enkrat drugače — 23.10 Mala nočna glasba.
Nedelja, 15. 12.: 6.05 Vesele melodije — 8.05 Teden svetovnih dogodkov — 9.10 Satirična oddaja — 11.15 Iz gledališča — 11.30 Orkestralni koncert — 13.37 Stališče — 13.52 Operni koncert — 15.00 Ljubite klasiko
—	16.30 Majhne dragocenosti — 17.05 Magazin znanosti — 18.00 Veselo igranje, veselo petje — 19.10 Pot skozi advent — 20.00 Sto let dunajske opere —
21.15	Komorna glasba — 22.50 Moderna pesem.
Ponedeljek, 16. 12.: 6.05 Odkrito povedano — 6.08 Agrarna politika — 6.13 Vesele melodije — 13.45 Karl Hans Jullig, avstrijski pripovednik — 17.10 Mednarodna radijska univerza — 17.30 Mladinska redakcija —
19.35	Po sledeh stare Avstrije — 20.00 Evropski koncert: zabavna glasba iz Jugoslavije — 21.35 Pogled čez mejo — 23.10 Proračunska razprava v parlamentu.
Torek, 17. 12.: 6.05 Preden odidete — 6.12 Vesele melodije — 13.45 Herbert E. Herlitschka, mojster avstrijskega prevajalstva — 17.10 Raziskovalci na obisku — 18.00 Proračunska razprava v parlamentu —
19.35	Pogled v glasbene revije — 19.45 Pesmi Henrija Duparca — 20.00 Za in proti — 21.00 Prizor — 21.30 Klavirsko delo Franza Schuberta — 23.20 Eksperimentalna glasba.
Sreda, 18. 12.: 6.05 Odkrito povedano — 6.09 Vesele melodije — 13.45 Tuji pripovedniki — 17.10 Kvanti, molekule, življenje — 17.30 Mladinska redakcija —
19.35	„Lulu", opera — 22.10 Kriminalna igra — 23.10 Mednarodna tribuna skladateljev.
četrtek, 19. 12.: 6.05 Preden odidete — 6.09 Oddaja delavske zbornice — 6.12 Vesele melodije — 13.45 Guliver odkrije Ameriko — 17.10 Nedolžnost, sokrivda, usmiljenje — 17.30 Raziskovalno delo visokih šol
—	19.35 Kulturno politične perspektive — 19.45 šansoni — 20.00 Bodočnost od včeraj — 21.00 Sonatina —
21.15	V žarišču — 22.30 Kraljica instrumentov — 23.10 Avstrijska glasba dvajsetega stoletja.
Petek, 20. 12..: 6.09 Oddaja delavske zbornice — 6.13 Vesele melodije — 13.45 Vesela pripovedka —
17.10	Pomembni znanstveniki — 17.30 Mladinska redakcija — 19.35 Veliki nemški romani — 20.00 „Teruntera", radijska igra Cirila Kosmača in Mitje Mejaka — 21.15 Glasbene šarade — 22.10 Kriminalna igra — 23.10 Glasba z Dunaja.
REGIONALNI PROGRAM
Poročila: 5.00, 5.50, 6.30, 7.45, 10.00, 12.45, 17.00, 19.00,
20.00,	22.00, 23.00.
Dnevne oddajo (razen sobote, nedelje in praznikov); 5.00 Pozdrav — 5.40 Jutranja opažanja — 5.45 Kmetijska oddaja — 6.05 Jutranja telovadba — 8.05 Zveneč jutranji pozdrav — 9.00 šolska oddaja — 11.30 Kmetijska oddaja — 11.45 Za avtomobiliste — 1200 Opoldanski zvonovi — 13.05 Objave — 14.00 Za ženo
—	14.15 Slovenska oddaja — 15.30 Otroška ura — 16.00 Koncert po željah — 18.15 Odmev časa — 18.45 šport
—	18.55 Lahko noč otrokom — 19.03 Pregled sporeda. Sobota, 14. 12.: 5.05 Godba na pihala — 5.50 Obvestila za kmetijske delavce — 7.55 Naš hišni vrt — 8.15 Priljubljene melodije — 11.00 Naša lepa domovina
—	13.50 Za zbiralce znamk — 14.20 Pihalna godba —
15.30	Koncert po željah — 17.10 Skladatelji za pihalne godbe — 18.00 Za delovno ženo — 18.40 Koroški profili — 19.15 šport — 20.10 Kabaretistična oddaja Hu-ga Wienerja — 21.00 Zveneča Avstrija — 22.25 Plesna glasba po naročilu.
Nedelja, 15. 12.: 7.35 Zabavna glasba — 8.05 Kmetijska oddaja — 8.15 Kaj je novega — 9.00 Prominentni igrajo svoje najljubše melodije — 10.30 Radijska pripovedka — 11.00 Dopoldanski koncert — 12.03 Za avtomobiliste — 13.10 Ogledalo Mestnega gledališča — 13.25 Glasbeni desert — 13.45 Iz domovine —
14.30	Koncert po željah — 16.00 Otroška ura — 16.30 Dunajske pesmi — 17.05 Plesna glasba — 18.00 Majhen večerni koncert — 18.30 Koroški portret — 18.45 Pridite in zapojte — 19.00 Nedeljski šport — 19.30 Govori deželni glavar Sima — 20.10 Kaj menite vi, gospod Farkaš — 20.45 Operetni koncert — 21.15 Gradiščanska enkrat drugače.
Ponedeljek, 16. 12.: 5.05 Veselo zaigrajmo — 9.30 Oj deklica tam dol v dolini — 10.15 Balade in romance
—	11.00 Ljudska glasba — 13.05 Tedenski komentar —
13.45	Glasba po kosilu — 15.15 Koroški knjižni kotiček
—	17.10 „Slabi učenci, veliki mojstri" — 20.10 »Odločitev", radijska igra Dušana Roksandiča — 21.30 Ljudska glasba sosedov.
Torek, 17. 12.: 5.05 Ljudske viže — 8.15 Davčno pravo
—	8.20 Priljubljene melodije — 9.30 Ljudske pesmi in plesi iz Mazurije — 10.05 Koroške pripovedko — 10.35 Dnevni problemi gospodarstva — 11.00 Pesmi In glasba za advent — 13.45 Za mladino — 15.00 Komorna glasba — 15.45 Otroška telovadba — 18.00 Problemi koroških mest — 19.15 Slišiš pesmico — 20.10 Orkestralni koncert — 21.35 Robert Stolz dirigira.
Sreda, 18. 12.: 5.05 Godba na pihala — 8.15 Priljubljene melodije — 9.00 Sodobno avstrijsko pesništvo
—	9.30 Novice iz umetnosti in znanosti — 9.45 Enkrat jaz, enkrat ti — 10.25 Nova ljudstva, nove kulture
—	10.45 Razvoj klavirske glasbe — 11.00 Ljudska glasba— 15.00 Kako »normalen" je človek — 15.15 Koroški avtorji — 15.30 Ljudska glasba iz Koroške, Slovenije in Furlanije-Julijske krajine — 17.10 Operetni koncert
—	18.00 Kulturna prizma — 19.15 Obisk pri koroških pihalnih godbah — 20.10 Pot Predarlske do nove Avstrije — 21.00 Za prijatelja planin — 21.15 Ljudska glasba alpske dežele.
četrtek, 19. 12.: 5.05 Godba na pihala — 8.15 Priljubljene melodije — 9.00 Avstrijske ljudske pripo: vedke — 9.30 Po Dravski dolini gor in dol — 10.05 Mladina muzicira za mladino — 11.00 Ljudska glasba
—	15.00 Ura pesmi — 17.10 V dunajski koncertni kavarni — 18.00 Gospodarski komentar — 19.15 Veselo in
zabavno — 20.10 Od Barbare do Tomaža — 21.00 Stu-dio-koncert.
Petek, 20. 12.: 5.05 Začetek dneva s pihalno godbo
—	8.15 Priljubljene melodije — 9.00 Razvoj glašbe v zadnjih sto letih — 9.30 Evropska zborovska glasba: Italija — 11.00 Ljudske pesmi ob zibelki — 14.00 Koroška domovinska kronika — 15.00 Komorna glasba
—	15.30 Glasba za mladino — 17.10 Konec tedna z glasbo — 18.00 Koroška avto- in motorevija — 19.15 Poskočno zaigrano — 20.10 Ljudstvo in domovina —
21.00	Adventsko petje — 22.25 Pogled k sosedu: predbožični Rim.
SLOVENSKE ODDAJE
Sobota, 14. 12.: 9.00 Od pesmi do pesmi, od srca do srca — 14.00 Poje komorni zbor KUD »Stane Žagar" iz Krope.
Nedelja, 15. 12.: 7.00 Duhovni nagovor — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo.
Ponedeljek, 16. 12.: 14.15 Informacije — Žena, družina, dom — 18.00 Za vašo knjižno polico.
Torek, 17. 12.: 14.15 Informacije — Od tedna do tedna na Koroškem — športni mozaik.
Sreda, 18. 12.: 14.15 Informacije — Za gospodarstvo
—	Iz kulturnega življenja koroških Slovencev.
Četrtek, 19. 12.: 14.15 Informacije — Z literarnega večera SPZ: Edvard Kockbek bere svoje pesmi — Pet minut s starši.
Petek, 20. 12.: 14.15 Informacije — Dela slovenskih skladateljev — Cerkev in svet.
RADIO LJUBJANA
Poročila: 4.30, 5.00, 6.00, 7.00, 8.00, 10.00, 11.00, 12.00,
13.00,	14.00, 15.00, 17.00, 18.00, 19.30, 22.00, 23.00.
Dnevne oddaje (razen ob nedeljah in praznikih):
5.30	Svetujemo vam — 6.00 Napotki za turiste — 6.50 Danes za vas — 7.00 Telesna vzgoja — 8.00 Pregled sporeda — 10.15 Pri vas doma — 11.00 Turistični napotki — 12.00 Na današnji dan — 12.30 Kmetijski nasveti — 13.00 Prireditve dneva in pregled sporeda —
13.10	Obvestila — 13.30 Priporočajo vam — 15.00 Komentarji — 16.00 Vsak dan za vas — 18.00 Aktualnosti doma in po svetu — 19.00 Lahko noč, otroci — 19.10 Obvestila — 19.15 Glasbene razglednice — 22.00 Pregled sporeda za naslednji dan — 23.05 Literarni nokturno.
Sobota, 14. 12.: 8.08 Dela starih mojstrov — 8.55 Radijska šola — 9.25 Čez travnike zelene — 9.50 Naš avtostop — 12.40 Iz slavonske ravnice — 14.05 Glasbena pravljica — 14.25 V vedrem ritmu — 15.40 Izidor Cankar: Obisk pri Ivanu Cankarju — 17.05 Gremo v kino — 17.35 Nastop primorskih zborov — 18.50 S knjižnega trga — 19.15 Poje Alenka Pinterič — 20.00 Novi ansambli, nove melodije — 21.30 Iz fonoteke radia Koper — 22.15 Oddaja za naše izseljence — 23.05 S pesmijo in plesom v novi teden.
Nedelja, 15. 12.: 6.00 Dobro jutro — 7.30 Za kmetijske proizvajalce — 8.05 Radijska igra za otroke —
8.45	Skladbe za mladi svet — 9.05 Novo mesto' vabi Kamnik — 10.05 še pomnite, tovariši — 10.30 Pesmi borbe in dela — 10.45 Voščila — 11.50 Pogovor s poslušalci — 13.15 Vedri zvoki — 13.30 Nedeljska reportaža — 13.50 Popoldne ob zabavni glasbi — 14.30 Humoreska tedna — 15.05 Nedeljsko športno popoldne — 17.30 Ivan Cankar-Mitja Mejak: »Polikarp", radijska igra — 18.40 Iz slovenske glasbe — 20.00 Zabavno glasbena oddaja — 22.15 Serenadni večer —
23.15	Zaplešimo z velikimi orkestri.
Ponedeljek, 16. 12.: 8.08 Glasbena matineja — 8.55 Za mlade radovedneže — 9.10 Cicibanov svet — 9.30 Paleta zvokov — 12.10 Med Chopinovimi valčki in etudami — 12.40 Koncert pihalnih orkestrov — 14.05 Lepe melodije z znanimi orkestri — 14.35 Voščila — 15.40 Koncert zbora »Stiv Naumov" iz Bitole — 17.05 Iz opere »Othello" — 18.35 Mladinska oddaja — 19.15 Poje Alenka Pinterič — 20.00 Koncert orkestra Zagreb-
za božične	voščila
in novoletne	
praznike	
s slovenskim	
besedilom	
ima	KNJIGARNA
v bogati	..NAŠA KNJIGA”
izbiri	CELOVEC, VVULFENG.
ške filharmonije — 22.15 Za ljubitelje jazza — 23.15 Lahko noč s pevci zabavne glasbe.
Torek, 17. 12.: 8.08 Operna matineja — 8.55 Radijska šola — 9.25 Zabavna glasba — 12.10 Poje tenorist Miro Brajnik — 12.40 Slovenske narodne pesmi — 14.05 Glasbeno udejstvovanje mladih — 14.25 Popoldanski koncert lahke glasbe — 15.45 Jezikovni pogovori — 17.05 Simfonični orkester RTV Ljubljana — 18.15 V torek nasvidenje — 18.45 Družba in čas — 19.15 Poje Edvin Fliser — 20.00 Od premiere do premiere — 21.00 Pesem godal — 21.15 Deset melodij, deset pevcev —
22.15	Jugoslovanska glasba — 23.15 Plesni orkestri in ansambli RTV Ljubljana, Beograd in Zagreb.
Sreda, 18. 12.: 8.08 Glasbena matineja s Schubertom — 8.55 Pisan svet pravljic in zgodb — 9.10 Iz glasbenih šol — 9.45 Slovenske narodne — 12.10 Orkester Narodne filharmonije iz Varšave — 12.40 Od vasi do vasi — 14.05 Koncert za oddih — 14.35 Voščila — 15.40 Naš podlistek — 17.05 Mladina sebi in vam — 18.40 Naš razgovor —- 20.00 Ti in opera — 22.15 S festivalov jazza — 23.15 Lahko noč z jugoslovanskimi pevci zabavne glasbe.
četrtek, 19. 12.: 8.08 Operna matineja — 8.55 Po stopinjah Desetega brata — 9.25 Simfonična, operna in solistična glasba — 12.10 Iz opere »Koštana" — 12.40 Pihalni orkestri na koncertnem odru — 14.05 Mladina
Sobota, 14. 12.: 15.45 Za mladino — 16.15 Za družino
—	16.40 Knjižni kotiček — 17.00 Seniorski klub — 18.05 Od tedna do tedna — 18.25 Poročila — 18.30 Dober večer v soboto želi Heinz Conrads — 19.00 Očarljiva Jeannie — 19.45 čas v sliki — 20.15 Eden bo zmagal
—	22.00 šport — 22.30 Čas v sliki — 22.40 Mesto brez zakona.
Nedelja, 15. 12.: 16.30 Sir Francis Drake — 16.55 Film zate — 17.20 Kontakt — 17.30 Za družino — 18.00 Iz moje knjižnice — 18.30 Mi: Linz — 19.00 čas v sliki — 19.30 šport — 20.00 Dogodivščine Toma Sawyera in Finna Huckleberryja — 21.50 Čas v sliki.
PonedeSjek, 16. 12.: 18.00 Francoščina — 18.25 Poročila — 18.30 Podoba Avstrije — 19.00 Francoski zakon
—	19.45 Čas v sliki — 20.15 Solo za ONCEL — 21 05
VESELE IN BLAGOSLOVLJENE BOŽIČNE PRAZNIKE TER SREČNO IN USPEHA POLNO NOVO LETO 19 6 9
ŽELI VSEM SORODNIKOM, ZNANCEM IN ODJEMALCEM
Veletrgovina - Kaufhof
Valentin in Angela BLAŽEJ
TER VSI NASTAVLJENCI!
Poštni predal 7000 — 21.15 Šport — 22.15 Čas v sliki — 22.25 Posebej za vas — 23.25 Iz parlamenta.
Torek, 17. 12.: 18.00 Angleščina — 18.25 Poročila —
18.30	Novo iz kmetijstva — 19.00 Theo Lingen — 19.45 Čas v sliki — 20.15 Kaj sem — 21.00 15 let dunajske Komorne opere — 23.00 čas v sliki — 23.10 Iz parlamenta.
Sreda, 18. 12.: 10.00 šolska oddaja — 10.30 Kaj lahko postanem — 11.00 Socialni aristokrati — 17.00 Pavliha na potovanju — 17.40 Mednarodni mladinski rrfa-gazin — 18.25 Poročila — 18.30 Kultura aktualno —
19.00	Tammy — 19.45 čas v sliki — 20.15 Vaš nastop prosim — 21.00 Kocka — 22.10 čas v sliki — 22.20 Kmalu v kinu.
četrtek, 19. 12.: 10.00 UNIDO — 10.30 Je današnjo umetnost možno pojasniti — 11.00 Komentar k dogodkom — 11.30 Instrumenti tehnike — 18.00 Italijanščina
—	18.25 Poročila — 18.30 Šport — 19.00 Decernat M —
19.45	čas v sliki — 20.15 Ob posameznih mizah — 21.55 Čas v sliki —- 22.05 Literarni salon.
Petek, 20. 12.: 10.00 Razmišljanje se obrestuje — 11.00 Kocka — 12.10 Šport — 18.00 Francoščina — 18.25 Poročila — 18.30 Podoba Avstrije — 18.50 Gotovo vas bo zanimalo — 19.00 Skok iz oblakov — 19.45 čas v sliki
—	20.00 Nepojasnjene kriminalne zadeve — 21.05 Časovni dogodki — 22.05 Europaparty — 23.05 Čas v sliki.
TV JUGOSLAVIJA
Sobota, 14. 12.: 9.35 šolska oddaja — 18.15 Poročila
—	18.20 France Bevk: črni bratje, mladinska igra —
19.20	Sprehod skozi čas — 20.00 Dnevnik — 20.45 Festival zabavne glasbe.
Nedelja, 15. 12.: 9.10 Oddaja za madžarsko manjšino — 9.30 Poročila — 9.35 Dobro nedeljo voščimo —
10.00	Kmetijska oddaja — 10.45 Daktari — 17.25 Kažipot — 17.45 Saga o Forsytih — 18.50 Novi ansambli, nove melodije —■ 20.00 Dnevnik — 20.50 Filmska burleska — 21.20 Waterpolo — 21.50 Večer šansonov —-22.50 Športni pregled — 23.20 Dnevnik.
Ponedeljek, 16. 12.: 9.35 Šolska oddaja — 10.30 Ruščina — 11.00 Osnove splošne izobrazbe — 14.45 šolska oddaja — 15.40 Ruščina — 16.10 Angleščina —
16.45	Oddaja za madžarsko manjšino — 17.00 Poročila —- 17.05 Oddaja za otroke — 17.30 Skrivnosti narave — 18.00 Po Sloveniji — 18.25 Slovenščina — 18.50 Reportaža — 19.20 Vokalno instrumentalni solisti —
20.00	Dnevnik — 20.35 Dan človekovih pravic — 21.2S Glasbena oddaja — 22.00 Poročila.
Torek, 17. 12.: 9.35 Šolska oddaja — 10.30 Angleščina — 11.00 Osnove splošne izobrazbe — 14.45 šolska oddaja — 15.40 Angleščina — 16.10 Osnove splošne izobrazbe — 16.40 Francoščina — 18.00 Risanka —
18.10	Oddaja za italijansko manjšino — 18.35 Novost? iz studia 14 — 19.05 Svet ob koncu leta — 20.00 Dnevnik — 20.40 Celovečerni film — 22.00 O naivnem, o neposrednem — 23.00 Poročila.
Sreda, 18. 12.: 9.35 šolska oddaja —• 17.05 Za madžarsko manjšino — 17.20 Poročila — 17.25 Zgodbe ir pipe, za otroke — 17.45 Pisani trak — 18.20 Oddaja za otroke — 19.05 Baletna lepljenka — 19.45 Prospekt
—	20.00 Dnevnik — 20.35 Zrna jutrišnjih pridelkov, igra
—	21.30 Razgledi po filmskem svetu — 22.55 Poročila, četrtek, 19. 12.: 9.35 šolska oddaja — 10.30 Nemščina — 11.00 Angleščina — 14.45 šolska oddaja — 15.35 Nemščina — 16.10 Osnove splošne izobrazbe — 17.10 Poročila —■ 17.15 Pavel Golia — 18.00 Po Sloveniji —
18.20	V narodnem ritmu — 18.45 Po sledeh napredka
—	19.05 Dekleta in fantje — 20.00 Dnevnik — 20.35 Saga o Forsytih — 21.25 Kulturne diagonale -— 22.15 Poročila.
Petek, 20. 12.: 9.35 Šolska oddaja — 11.00 Osnove splošne izobrazbe — 11.30 Francoščina — 14.45 šolska oddaja — 16.10 Osnove splošne izobrazbe — 17.30 Daktari — 18.20 Mladinski koncert — 19.05 športna oddaja — 20.00 Dnevnik — 20.35 Odporniška gibanja v filmski upodobitvi: Na svoji zemlji — 22.05 Simfonični koncort — 22.35 Poročila.
poje — 14.25 Operetne melodije — 14.45 Merhurčki — 15.40 Pianistka Dubravka Tomšič-Srebotnjak — 17.05 Simfonični koncert — 18.15 Iz naših studiov — 18.45 Kulturni globus — 19.15 Ansambel Bole vrane — 20.00 četrtkov večer domačih pesmi in napevov — 21.00 Literarni večer.
PEČI
NA DRVA PREMOG OLJE
V NAJVEČJI IZBIRI
Podjunski trgovski CENTER bratje RUTAR»Co
Dobrla ves-Eberndorf