KLEPET OB SKODELICI KAVE IN ŠE MARSIKAJ
ČESTO se srečujemo z Ijudmi, ki hite po svo-jih opravkih. Njihovi obrazi so nam znani, bežno se pozdravimo, ne da bi vedeli, kdaj se nam je vtisnil v spomin obraz, ki ga sreču-jemo. Ljubljana postaja veliko mesto in po-gosto ne poznamo niti stanovalcev v istem stopnišču. Eden izmed takih Ijudi, ki ga redno srečujem, ko hodi na delo in se vrača z dela, je tudi akademski kipar Anton Sigulin. Že vr-sto let živi v Šiški in vzgaja šentviško mladi-no, oblikuje njen estetski čut, razen tega pa se ukvarja kqt kipar s svojo osnovno dejavnostjo. Srečala sva se na njegovi vsakdanji poti iz šole domov, zaustavil sem ga, mu ukradel ne-kaj prostega časa za razgovor o njegovem delu in življenju. Vedno pripravljen za razgovor mi je odgovarjal na moja vprašanja.
2e dolgo let ste občan Šiske. Mnogi od nas premalo poznamo vaše delo in poklic. Prosim vas, da spregovorite o težavah tega poklica.
Težko je govoriti o lastnem delu, še težje, če je to delo, ki združuje pokJic pedagoga in ki-parja. Eno pa je gotovo, prostega časa ne po-znam, tiste trenutke, ki mi pa ostanejo prosti, posvečam delu v raznih organizacijah, katero se danes vse manj vrednoti. V življenju in svoji umetniški usmeritvi sem realist, na ža-lost pa gre oboje v sedanjosti slabo v promet. Pri svojem vsakdanjem delu v šoli se trudim, da bi približal lepoto in kulturo likovnega iz-ražanja svojim dijakom, saj le kultura in hu-manistični odnos do življenja lahko odvrne Ijudi od zapiranja vase in od tehnokratizma, ki je vedno bolj na pohodu. Trudim se, da bi mladi ljudje cenili vse dosežke človeštva ter tako poizkušam tudi sam dodati svoj delež k temu, da bi bodoči upravljavci naše družbe postali zrelejši kot so. Na žalost mi to ne uspeva vedno. Sam lahko ugotavljam, da mno-gi ne cenijo dovolj takih prizadevanj.
Pred časom je bil odkrit spomenik v Kamniku borcu za našo severno mejo generalu Rudolju Maistru. Kakšne težave ste imeli pri svojetn delu in kaj menite o sodobnem kiparstvu?
Menim, da bi prej kot Kamnik moral dobiti ta spomenik Maribor, mesto, katero mora biti hvaležno ravno temu človeku, vojaku in knji-ževniku, da je-danes del naše domovine in rai-slim, da je čas, da se tudi to mesto oddolži enemu izmed velikanov slovenske zgodovine. Od ideje pa do realizacije spomenika je po-tekel čas, v katerem sem moral reševati naj-različnejše probleme, ki so nastopali v zvezi s samim spomenikom. Rudolf Maister je v slovenski zgodovini preveč znana osebnost, da bi si lahko umetnik privoščil preveč svobode
Anton Sigulin
pri oblikovanju njegovega spomenika. Zlasti težko je bilo vskladiti idejo pesnika Vojanova in generala Maistra. Morda je tudi moja reali-stična usmeritev v umetnosti priporaogla k temu, da sem dobil naročilo od občine Kamnik za izdelavo tega spomenika. Priznam, da sem hvaležen temu naročilu, saj kot Slovenec, ki sf je rodil zunaj meja današnje Jugoslavije, ( *tim, da sem tudi sam zavezan in odgovoren, <a\ vzbujam in krepim slovenska čustva v za-mejstvu. Pri delu so mi nadvse pomagali bivši borci za severno mejo, ki so mi razen lizične podobe generala Maistra omogočili, da sem dobil vpogled v tega za Slovenijo nadvse po-membnega moža tudi po duševni plati. Zdi se mi malce neobjektivno, kako je »DELO« obravnavalo osnutek spomenika. Osebno spo-štujem ]judi, ki se ogrevajo za nove smeri v likovni umetnosti, čeprav je to — recimo — umetnost zaradi umetnosti ali zgolj dekora-tivnost, ki množicam preprostih ljudi le malo ali nič ne pomeni, tocla sam sem vedno bil in bom ostal realist. Prepričan sem, da bo moj kip razumljiv in čustveno blizu mnogim, ki poznajo Maistrovo veličino, kajti če o tem ne bi bil prepričan, bi dela ne opravil tako, kot sem ga, oziroma bi delo odstopil nekomu dru-gemu. Prepričan sem tudi, da bo realistično izražanje v likovni umetnosti vedno kreativno, vedno živo, ne glede na trenutno modo.
Kakšno je vaše mnenje o oblikovanju prostora v občini Šiška in o oblikovanju urbanističnih zasnov naše občine v zvezi z vašim poklicem?
Mnenja sem, da nobeno obiikovanje, pa tudi urbanistično, ne more iti preko čustvenih in estetskih kvalitet, ki so privzgojene našim ob-čanom. Mislim, da smo gradili nekatere sose-ske v občini z bolj ali manj učinkovito in spre-jemljivo arhitekturo. Pri tem pa smo pozab-Ijali na vse tiste oblike likovnega izražanja, ki nudijo posameznim soseskam primeren za-ključek in primeren izgled. Pri tem mislim predvsem na sočasno projektiranje kulturnih spomenikov v teh soseskah, skulptur, parkov-nih urejanj, katere dajejo posameznemu kraju izgled in predstavljajo kraj, kjer se odvija družabno in družbeno dogajanje v posameznih naseljih. Mnenja sem, da bi morali istočasno, ko predvidevamo načrte za gradnjo novih sta-novanjskih naselij, načrtovati tudi kulturni iz-gled teh naselij. V Evropi so mnogo manjša mesta kot Ljubljana, npr. Celovcc, ki so svoja
središča in novourbanizirana področja zelo lično in primerno uredila. Ljubljana pa za-ostaja za temi v težnji, da bi čimprej pogra-dili soseske in industrializirali posamezna pod-ročja, pozabljamo na spremljajoče objekte, ob katerih se bi delovnemu človeku spočilo oko. Mislim, da že od časa po osvoboditvi ni bila nobena Ijubljanska ulica opremljena z drevo-redom in da leta nazaj, razen nekaterih obe-ležij padlim borcem v revoluciji, ni Ljubljana pridobila niti enega kulturnega spomenika, ki bi pomenil vsaj to, da se mesto zaveda in da je hvaležno Ijudem, ki so ponesli slovensko ime v svet.
Dovolite mi, da vas ob koncu razgovora vpra-šam kot človeka, ki je v času narodno-osvobo-dilne borbe partizanil po celi Jugoslaviji in deloval kot sodelavec svobodne Jugoslavije v Moskvi, kakšno je vaše mnenje o tetn, kako se razvija naša mlada generacija?
Mislim, da je naša mlada generacija zdrava, na žalost pa nismo zdravi mi, ki bi morali da-jati vzgled tej generaciji. Vse preveč se bo-rimo za materialne dobrine, katere mnogim izmed nas nudi naša družba v izobilju. Pre-malo pa se zavedamo tega, kolikšne žrtve so bile potrebne, da smo prišli do teh dobrin, da smo ustvarili to, kar imamo in pozabljamo na to, da mlad človek ni zadovoljen s tistim, kar dobi zastonj podarjeno bodisi od staršev ali družbe, ampak želi ustvarjati sam, če mu pa to ne omogočimo, potem bo pripravljen tudi rušiti tisto, kar smo dosegli sami.