tam tako priljubljena, bahato žvenketanje železno rožljajočih fraz jim je moralo med neizrečnimi napori službe ¦— saj jim je to, kar tako požrtvovalno delajo, res le služba — postati docela nerazumljivo. Zbudila se in zrastla pa so v njih najbolj človeška čuv-stva, trpljenje sveta in veliko sočutje, ki je Kristusa peljalo na Golgato, nenasitljiva ljubezen enega do vseh, tiha odpoved, požrtvovalnost, junaška vdanost ljudem in idejam, volja služiti in osrečevati in globoka bol nad minljivostjo vsega pristnega, dobrega, lepega, z eno besedo, ves register pračuvstev, h katerim je nekdaj vodil človeštvo Rembrandt čisto sam.
Bodite prepričani, s to vojsko, ki vendar ne bo trajala večno, bo splahnilo tudi veselje domačih do bojnega genrea, to je, umaknilo se bo drugi aktualnosti. Da ta genre ni večen, bo dokazano brž, ko se bojevniki vrnejo iz osvojenih dežel domov. Nič jih ne bodo veselile marnje o strelnih jarkih in lahkomiselno vojno pravljičenje, ki se zdaj tako pazljivo posluša. Vojska, ki bo tedaj že za njimi, je bila vendar vse nekaj drugega, in menim, da ne bodo imeli zmisla za marcialično košatost, ki pravzaprav skruni ta težki, grenki čas.
Ne smehljajte se mojemu optimizmu. Pred meseci sem se tudi jaz bal, da bo kot posledica tega boja narodov nastopila v umetnosti močna reakcija. Naše razglašene lire in razmazane palete so že menile, da vohajo jutranji zrak, so že oznanjale staro-slavna rekla o svoji prav posebno patriotični umetnosti; pa to pot se najbrže ne bo obneslo. Tovariši, ki niso nemara nič več tako sprejemljivi za sugestijo mas kakor svoj čas, so mi poroki za to. Prevzeti globokih človeških čuvstev, katerim smo podlegli, bodo zahtevali od prihodnjega umetnika, kolikor jim je sploh do umetnosti, velike človečnosti, kar se ne pravi nič drugega, kakor: velike forme.
Ali bomo potem dobili vojaške slike, ali ne bomo dobili vojaških slik, o tem pač ni treba razpravljati. V srcih teh mož bo želja po pristnem in plemenitem, po vzvišenem in dvigajočem, po nežno in globoko občutenem. In če nam boste zopet ponudili kako mirno, lepo tihožitje ... bo ta prihodnji čas tudi Vaš čas. Kajti po teh viharjih v dušah bo čas tistih, ki slikajo in se bore z dušo.
Ali se ne vdajam prevelikim nadam? Če se ves svet ziblje in lomi, ne more biti nihče gotov, kaj bo jutri. Pa jaz vidim pred seboj milijone, ki sta jih ogenj in gorje kalila. Verujem vanje, ki bodo v možati umetnosti vstali. In — za zabavo drugih bodo že skrbeli, kakor vedno, tisti, ki se imenujejo tudi umetnike.
Zato se le ne dajte vznemirjati od tega klavrnega časa. Čas produktivnih duhov je še pred nami.
Bretonska.
Bil je mladenič in ljubil dekle,
tralali,
tralala, bil je mladenič in ljubil dekle, a ona je imela ošabno srce.
»In če me ljubiš tako od srca,
tralali,
tralala, in če me ljubiš tako od srca, prinesi materino srce za mojega psa.«
In šel je in ubil je mater svojo,
tralali,
tralala, in šel je in ubil je mater svojo, iztrgal srce ji, drhtelo je in vse rdeče bilo. —
In ko ga je nesel s tresočo roko,
tralali,
tralala, in ko ga je nesel s tresočo roko, je padel — in iz roke srce na zemljo.
In ko je ležalo pred njim na tleh,
tralali,
tralala, in ko je ležalo pred njim na tleh, spregovorilo je v skrbeh,
Spregovorilo je v skrbeh — v besedah jok,
tralali,
tralala, spregovorilo je v skrbeh — v besedah jok: »Kaj si se vdaril, moj otrok?«                    ,  ,
-IG