767
ACTA HISTRIAE • 25 • 2017 • 3
 Received: 2017-07-15            DOI 10.19233/AH.2017.35 
Original scientifi c article
»REVOLUCIJA V POLNEM POMENU BESEDE!« 
IZSLEDKI JUGOSLOVANSKE PREISKAVE DEPORTACIJ IZ 
JULIJSKE KRAJINE PO KONCU DRUGE SVETOVNE VOJNE
Urška LAMPE
Inštitut IRRIS za raziskave, razvoj in strategije družbe, kulture in okolja, Čentur 1f, 6273 Marezige, Slovenija
e-mail: urskalampe@gmail.com
IZVLEČEK
Deportacije iz Julijske krajine po drugi svetovni vojni so bile, z nekaj izjemami, do 
sedaj deležne le malo pozornosti s strani zgodovinopisja, tako slovenskega kot italijan-
skega. Posebej so bili do sedaj manj izpostavljeni jugoslovanski vidiki problema. Zato 
pričujoči prispevek zapolnjuje to vrzel in prinaša analizo preiskav, ki jih je glede depor-
tiranih oseb v letu 1946 vodila beograjska vlada. Na podlagi še neobjavljenih arhivskih 
virov so izpostavljeni razlogi za preiskavo in kašne rezultate je prinesla.
Ključne besede: povojna maščevanja, deportacije, Jugoslavija, Italija, Velika Britanija, 
Združene države Amerike, Julijska krajina, Trst, Mirko Vratović
»UNA RIVOLUZIONE NEL PIENO SENSO DELLA PAROLA!«
I RISULTATI DELLE INDAGINI JUGOSLAVE SULLE DEPORTAZIONI 
DALLA VENEZIA GIULIA NEL SECONDO DOPOGUERRA
SINTESI
Le deportazioni dalla Venezia Giulia nel secondo dopoguerra hanno ricevuto fi nora, 
con qualche eccezione, poca attenzione dalle storiografi e, sia quella slovena che italiana. 
In particolare sono stati fi nora meno analizzati gli aspetti jugoslavi della questione. 
Pertanto, il contributo intende colmare questa lacuna e fornire l’analisi delle indagini 
riguardo i deportati condotte nel 1946 dalle autorità di Belgrado. Sulla base di fonti 
archivistiche inedite vengono esposte le ragioni per le indagini e i risultati raggiunti. 
Parole chiave: vendette nel dopoguerra, deportazioni, Jugoslavia, Italia, Gran Bretagna, 
Stati Uniti d’America, Venezia Giulia, Trieste, Mirko Vratović
768
ACTA HISTRIAE • 25 • 2017 • 3
Urška LAMPE: »REVOLUCIJA V POLNEM POMENU BESEDE!« IZSLEDKI JUGOSLOVANSKE ..., 767–784
UVOD
Deportacije iz Julijske krajine ob koncu druge svetovne vojne so bile v zgodovinopisni 
obravnavi pogosto potisnjene v senco veliko bolj odmevnih »fojb« oziroma izvensodnih 
likvidacij, ki so monopolizirale obmejne raziskave za obdobje osvoboditve Trsta.1 Na tem 
mestu lahko omenimo le nekatera referenčna dela, ki se nanašajo predvsem na dogodke 
v maju 1945, vezane na izvensodne likvidacije in povojni boj za mejo na tem območju 
(Spazzali, 1990; Troha, 1999; Pupo, 2010; Pupo & Spazzali, 2003; Valdevit, 1997; Pirje-
vec, 2007; Pirjevec et al., 2012; Wörsdörfer, 2009; Cernigoi, 2005 idr.). Najpogosteje se 
v teh raziskavah glede deportacij omenjajo zgolj slabe razmere, ki so vladale v ujetništvu, 
predvsem v taborišču v Dolu pri Borovnici, o katerem je izšlo tudi nekaj spominskih del 
(npr. Papo, 1984; Razzi, 1992; Dassovich, 1997; Rossi Kobau, 2001; Gobbato, 2005; 
Rumici, 2006; Barral, 2007). Velja izpostaviti, da je Constantino Di Sante, in sicer na 
podlagi rimskih arhivskih virov, pripravil dokaj natančno študijo glede deportacij in z 
njimi povezanimi diplomatskimi spori med Italijo in Jugoslavijo (Di Sante, 2007), prika-
zuje pa zgolj parcialno sliko, saj izpostavlja le italijanski pogled na problematiko. Nekaj 
raziskav glede jugoslovanskih vidikov je bilo opravljenih, predvsem glede aretacij samih 
(Troha, 1999, 2000, 2004, 2012) in oseb, ki so bile aretirane (Troha, 2014). Z vprašanjem 
deportacij iz Goriške se je v 90-ih letih ukvarjala tudi Nataša Nemec (npr. Miccoli, 1994, 
1995; Nemec, 1996). 
Dosedanje raziskave so torej v glavnem temeljile na italijanskih in slovenskih vi-
rih. Sistematične analize na podlagi anglo-ameriških dokumentov je doslej opravil le 
Gorazd Bajc (Bajc, 2011, 2012a, 2012b). To je najverjetneje posledica tudi tega, ker so 
bile »fojbe« veliko bolj v ospredju in ker naj bi bilo gradivo glede vojnih ujetnikov v 
Jugoslaviji povsem uničeno, med njim najverjetneje tudi gradivo glede deportiranih.2 
Dne 18. marca 1950 je namreč notranje ministrstvo vlade Ljudske republike Slovenije, 
na podlagi odredbe jugoslovanskega notranjega ministrstva o ureditvi arhivov z dne 6. 
decembra 1949, brez posebnega komentarja naročilo, naj se (med ostalimi) uniči tudi 
arhiv odseka za vojne ujetnike.3 Kljub temu nam je raziskovanje po arhivih ponudilo 
številne dokumente, ki lahko vsaj delno rekonstruirajo problematiko deportiranih, in 
sicer predvsem, kot so jo spremljale jugoslovanske oblasti. Na podlagi nekaterih še 
neobjavljenih arhivskih virov, predvsem iz Diplomatskega arhiva Zunanjega ministrstva 
Republike Srbije, pričujoči članek torej obravnava vprašanje, kako so problematiko 
deportiranih preiskovali v Jugoslaviji, zakaj in kakšen je bil namen preiskave ter kakšne 
odgovore so dobili. 
1 Članek je nastal v okviru temeljnega raziskovalnega projekta ARRS J7-8283 (A): »Kontemporalnost 
razumevanjskega konteksta ter izražanje osebne in družbene svobode«.
2 Sicer je bilo taborišče v Dolu pri Borovnici, kamor je bila napotena večina deportiranih, v enem izmed red-
kih razpoložljivih virov imenovano kot »taborišče za vojne ujetnike« (ARS, SI AS 1487, t.e. 40, a.e. 5149, 
Poročilo Štaba za repatriacijo o stanju italj. taborišča v Borovnici in dopisi v zvezi z voj. ujetnikom Sintini 
Primo, 21. 10. 1945).
3 ARS, SI AS 1931, t.e. 1448, f. 13, a.e. 3, Odločba o ureditvi arhivov republiških ministrstev za notranje 
zadeve in njihovih ustanov, 18. 3. 1950. O tem tudi Troha, 2000, 326.
769
ACTA HISTRIAE • 25 • 2017 • 3
Urška LAMPE: »REVOLUCIJA V POLNEM POMENU BESEDE!« IZSLEDKI JUGOSLOVANSKE ..., 767–784
MEDNARODNI KONTEKST
Kljub temu, da ni bil naš namen primerjati naslovno tematiko z razmerami drugod, 
velja vsekakor omeniti, da so bili povojni obračuni po drugi svetovni vojni zelo razširjeni 
po Evropi. Nemško prebivalstvo je v času osvobajanja in s tem zanje izgubljanja vojne, 
nosilo težko breme dediščine nacističnih zločinov, čemur do nedavnega zgodovinopisje 
ni posvečalo večje pozornosti. Ne samo na državni, temveč predvsem na lokalni ravni so 
se dogajali številni ekscesi – osebna maščevanja, preganjanja, nasilje, posilstva, uničenja 
idr. Kljub temu da je očitno pri tem prednjačilo nasilje sovjetskih vojakov (ki je bila drža-
va z največ smrtnimi žrtvami in daleč najvišjim deležem nasilja do civilnega prebivalstva 
s strani nacistične Nemčije), so se nasilja dogajala tudi s strani francoskih, ameriških ter 
britanskih vojakov (npr. Bessel, 2009, 148–168). 
Osvoboditvi Nemčije je sledilo obdobje številnih aretacij nacističnega osebja, lokalnih 
predstavnikov oblasti, kolaboracionistov ter osumljenih vojnih zločinov. Kot ugotavlja 
Boris Mlakar, je ta obračun po celotni Evropi potekal v ozračju izrednih razmer, ko nove 
(demokratične) oblasti še niso bile vzpostavljene. Ti povojni obračuni so se izvajali na tri 
načine: spontano »ljudsko« maščevanje (delno pod okriljem odporniških gibanj); represi-
ja s strani odporniških gibanj, ki so oblikovala vojaška (ljudska) sodišča ter posameznike 
zapirala v začasna taborišča; represija državnih oblasti (po vzpostavitvi le-teh) z izvedbo 
sodnih procesov (Mlakar, 2013, 22–24).
Največ aretacij se je v Nemčiji zgodilo v prvem letu po koncu vojne, dogajale pa so 
se tudi v letih kasneje. Aretirali so tako vodilne osebe Tretjega rajha kot tudi pomembne 
lokalne nacistične veljake in osumljene vojne zločince. Poleg tega so bili aretirani tudi 
številni politični osumljenci, ki bi lahko ogrozili zavezniško oblast, kot tudi pripadniki 
elitnih vojaških skupin, v okviru t. i. nacističnih Stay Behind enot, ki so imele nalogo 
izvajati sabotaže proti zaveznikom ob koncu vojne in po njej – podobne so načrtovale 
fašistične oblasti na severu Italije (Bajc, 2006, 180–182). V ameriški coni je tako bilo 
skupaj aretiranih približno 117.500 oseb, v britanski med 90 in 100 tisoč, v francoski 
21.500, v sovjetski coni pa 122.671 oseb (na podlagi analize gradiv, ki so postala do-
stopna v devetdesetih letih; Bessel, 2009, 1874). Kljub temu da so bile aretacije v večini 
primerov upravičene, v nekaterih primerih niso bile. Čeprav je bil nekdo aretiran po 
krivici, pa je lahko na sojenje čakal tudi več let. Čas do sojenja so aretiranci preživljali po 
taboriščih, najpogosteje so bili nameščeni v nekdanjih nemških taboriščih za vojne uje-
tnike, pa tudi koncentracijskih taboriščih (tudi v Buchenwaldu, Dachauu idr.). Pogosto so 
bili podvrženi pomanjkanju hrane in oblačil ter slabi bolniški oskrbi (Bessel, 2009, 189). 
Ti pogoji niso bili posledica posebnih navodil, temveč predvsem takratnih okoliščin in 
torej nezmožnosti vzdrževanja dobrih razmer za zajete. Opustošena Evropa in predvsem 
Nemčija nista nudili potrebnih materialnih pogojev (hrane, zdravil, primernih taborišč), 
da bi se lahko vzdrževalo tako veliko število aretirancev, katerim moramo prišteti še vse 
ujetnike in begunce, ki so čakali na povratek v domovino.
4 Velja izpostaviti tudi nekatera druga referenčna dela glede povojnega obračuna v Evropi, maščevanj ter 
odnosa predvsem do pripadnikov nemške armade, domnevnih kolaboracionistov in nemškega civilnega 
prebivalstva (De Zayas, 1977, 1993, 2006; Staff ord, 2008; Hitchcock, 2009; Lowe, 2014 idr.).
770
ACTA HISTRIAE • 25 • 2017 • 3
Urška LAMPE: »REVOLUCIJA V POLNEM POMENU BESEDE!« IZSLEDKI JUGOSLOVANSKE ..., 767–784
UVOD V JUGOSLOVANSKE PREISKAVE DEPORTACIJ IZ JULIJSKE KRAJINE
Glede na to, da smo že navedli nekaj pomembne referenčne literature, bomo na tem 
mestu na kratko povzeli dogodke iz maja 1945, na katere se raziskovalni problem nanaša. 
Takoj po osvoboditvi Trsta, 1. maja 1945, so predstavniki jugoslovanskih oblasti areti-
rali veliko število oseb, ocenjeno na nekaj tisoč. Večino so kmalu, v roku nekaj tednov, 
izpustili, nekatere (med 3500 in 4000) pa deportirali v Jugoslavijo, večino v taborišče v 
Dolu pri Borovnici. Kmalu so se zaradi zelo slabih razmer, ki so v taborišču vladale, v 
Julijski krajini začele širiti govorice o njem kot o »novem Dachauu« (Troha 1999, 65).5 
Večina oseb je bila do konca avgusta 1945 iz Borovnice repatriiranih, nekateri so se vrnili 
v naslednjih mesecih ali celo letih, določeno število zajetih pa se ni nikdar vrnilo.
Medtem so se začeli diplomatski spori, predajanja diplomatskih not in iskanja de-
portiranih predvsem s strani Anglo-Američanov in Zavezniške vojaške uprave (ZVU), 
na katere je pritiskala italijanska vlada. Ob podpisu Beograjskega sporazuma, ki je bil 9. 
junija 1945 sklenjen med Josipom Brozom – Titom in vrhovnim poveljnikom ZVU za 
Sredozemlje feldmaršalom Haroldom R. Alexandrom, je namreč 6. člen predvideval, da 
bo »jugoslovanska vlada vrnila vse rezidente tega območja, ki so jih aretirali ali depor-
tirali, z izjemo tistih, ki so bili leta 1939 jugoslovanski državljani«.6 S tem so se anglo-
-ameriške oblasti neposredno vpletle v pogajanja glede deportiranih, saj so se zavezale, 
da bodo poskrbele za repatriacijo teh oseb (o sporazumu in težavah pri sklepanju tega 
glej Bajc, 2011). To je pogojevalo vse naslednje posege anglo-ameriških vlad in ZVU, 
ki so jugoslovanski do konca leta 1947 predali 4 sezname deportiranih oseb in prosili za 
njihovo repatriacijo (23./24. oktobra 1945,7 4./5. oktobra 1946,8 9. julija 19479 ter 25. 
novembra 194710 – ta seznam je bil, kot posredniku, predan jugoslovanski Gospodarski 
delegaciji v Trstu); predvsem italijanske pa tudi zavezniške oblasti so v resnici sestavile 
več drugih delnih ali zaključenih seznamov, ki so služili za interno uporabo pri navzkri-
žnem preverjanju podatkov o izginulih osebah.
Kljub temu, da do podpisa mirovnega sporazuma februarja 1947 Italija in Jugoslavija 
nista vzpostavili diplomatskih stikov,11 pa so v Beogradu pričakovali, da se bo vprašanje 
5 Arhiv Republike Slovenije npr. hrani letak iz tega obdobja, ki nosi napis: »Borovnica ali Dachau? Vas 
bomo lahko še kdaj videli, nedolžne žrtve italijansko-slovenskega bratstva?« V izvirniku: »Borovnica o 
Dachau? Potremo ancora rivedervi, innocenti vittime della fratellanza Italo-Slovena?« (ARS, SI AS 1584, 
t.e. 4, a.e. 186, nedatirano).
6 TNA FO 371/48820 R 10045/6/92, Agreement between Supreme Allied Commander Mediterranean and 
Marshal Tito [Beograjski sporazum], 9. 6. 1945.
7 Diplomatska nota, s katero so Britanci predali seznam se nahaja v: TNA FO 371/48951 R 18659/15199/92, 
British Embassy Belgrade za Yugoslav Ministry for Foreign Aff airs (no. 195), 23. 10. 1945. Ameriška vlada 
je diplomatsko noto predala dan kasneje. Original seznama se nahaja v TNA WO 204/2297, R 2221/EC, 
List of Italian subjects reported to have been removed from Venezia Giulia by the Yugoslav authorities, 8. 
10. 1945.
8 DA MSP, PA, 1946, f. 40, br. 11771, d. 2, Diplomatska nota veleposlaništva Velike Britanije, 4. 10. 1946 in 
Diplomatska nota veleposlaništva ZDA, 5. 10. 1946.
9 TNA FO 371/67412 R 10055/128/92, Note to Yugoslav Ministry of Foreign Aff airs (No. 719), 9. 7. 1947.
10 TNA FO 371/67412 R 15616/128/92, Trieste to Belgrade (No. 204), 25. 11. 1947.
11 Sicer je jugoslovanski predsednik bil pripravljen sprejeti tiste italijanske delegacije, ki so bile naklonje-
771
ACTA HISTRIAE • 25 • 2017 • 3
Urška LAMPE: »REVOLUCIJA V POLNEM POMENU BESEDE!« IZSLEDKI JUGOSLOVANSKE ..., 767–784
tekom mirovne konference odprlo. Italijanski zunanji minister Alcide De Gasperi se je 
namreč že v svojem govoru 18. septembra 1945, ko je italijanska stališča zagovarjal na 
devetem srečanju Sveta zunanjih ministrov velikih sil, spraševal, »zakaj je ob trenutku 
zmage bila vsiljena ‘pravica prvega okupatorja’ ter je bilo tisoče Italijanov deportiranih 
in interniranih v jugoslovanska taborišča?«.12 To je bil prvi primer, ki smo ga zasledili, 
ko je eden izmed vodilnih italijanskih političnih predstavnikov pred mednarodno sku-
pnostjo problematiziral vprašanje deportiranih. Ni nam znano, da bi se nanjo kateri od 
jugoslovanskih predstavnikov odzval.
Vsekakor se je jugoslovanska vlada v začetku leta 1946 začela pospešeno pripra-
vljati in zbirati informacije v primeru, da bi očitki z italijanske strani bili izpostavljeni 
ravno na mirovnih pogajanjih. Zato je bilo vladi v Sloveniji naročeno, naj zbere čim 
več podatkov o teh osebah, saj »gre z gotovostjo pričakovati, da bo Italija na mirovni 
konferenci, z namenom da nas kompromitira, ponovno odprla vprašanje tako imenovanih 
deportirancev«.13 V jugoslovanskem vodstvu so pričakovali, da bodo, če ne drugo, iz se-
znama (ki so ga oktobra 1945 jugoslovanski vladi predali Anglo-Američani, podrobneje 
Bajc, 2011) vsaj črtali tiste osebe, za katere so Jugoslovani menili, da vanj ne sodijo. O 
namenih italijanske vlade so sklepali tudi zaradi novega spiska deportiranih, ki naj bi ga 
italijanska vlada predala Mednarodnemu odboru Rdečega križa (International Committee 
of the Red Cross, ICRC).14
Zaradi pritiska okrog problema deportiranih s strani medijev in zunanjih akterjev ter 
številnih seznamov deportiranih, ki so se pojavili in nekateri bili tudi uradno predani 
jugoslovanski vladi, se je slednja odločila, da se mora glede zadeve bolje informirati.
TEŽAVE PRI ZBIRANJU INFORMACIJ V TRSTU
Marca 1946 je jugoslovansko zunanje ministrstvo Narodni vladi Slovenije naročilo 
preiskavo, za katero je bil odgovoren takratni delegat narodne vlade Hugo Skala. Ta je 
2. maja sestavil prvi del karakteristik in podatkov italijanskih deportirancev. Podatki naj 
bi bili »preverjeni in zanesljivi«, čeprav včasih nepopolni.15 Pravzaprav je šlo za seznam 
ne jugoslovanski politiki: tako konec novembra 1946 vodilnega italijanske komunistične partije, Palmira 
Togliattija ter decembra predstavnike delegacije Vsedržavne zveze partizanov Italije (Associazione Nazio-
nale Partigiani d‘Italia, ANPI). Glede Titove osebne diplomacije iz vojnega, predvsem pa povojnega časa, 
glej tudi Petrović, 2014. Glede odnosa do Italije, ki se je tekom vojne razvil znotraj partizanskega gibanja 
in je vplival na povojne odnose med obema državama, glej tudi Godeša, 2014.
12 FRUS 1945, Italian Peace Treaty: Yugoslav Frontier and Trieste, Statement of Views of Italian Govern-
ment, 18. 9. 1945, 234.
13 DA MSP, PA 1946, f. 40, d. 2, XL/668, PRO-MEMORIA, [nepodpisano in nedatirano]. Ročno pripisano, 
naj se Dr. Vratoviću osebno preda pro memoria, karakteristike deportirancev in (novi) spisek deportirancev. 
Ker je prvo nam poznano poročilo o deportirancih, ki ga je pripravil Mirko Vratović, datirano 23. julija 
1946 (DA MSP, PA, 1946, f. 40, d. 1, XL/298–299, Mirko Vratović. Referat o deportiranim Italijanima, 23. 
7. 1946), sklepamo, da iz tega obdobja izhaja tudi omenjeni pro memoria.
14 DA MSP, PA, 1946, f. 40, d. 2, XL/668, PRO-MEMORIA.
15 DA MSP, PA, 1946, f. 39, XXXIX/480, Hugo Skala, delegat MZZ NVS za Brilej, MZZ, Deportiranci iz 
Julijske krajine, pov. br. 179/6-1946, 2. 5. 1946.
772
ACTA HISTRIAE • 25 • 2017 • 3
Urška LAMPE: »REVOLUCIJA V POLNEM POMENU BESEDE!« IZSLEDKI JUGOSLOVANSKE ..., 767–784
138 deportiranih oseb, ki je bil del gradiva javnega tožilca za zločine proti ljudstvu pri 
Osvobodilnem odboru v Trstu (Consiglio di Liberazione di Trieste), ta pa naj bi ga pridobil 
od italijanskega Narodno-osvobodilnega odbora (Comitato di Liberazione Nazionale, 
CLN), ki je seznam pripravil že 17. decembra 1945. Seznam je zajemal (vendar ne vedno, 
nekateri podatki so zelo pomanjkljivi), poleg datuma rojstva, tudi informacije o datumu in 
kraju aretacije, položaju oziroma funkciji v času vojne ter česa je bil deportirani obtožen. 
Gotovo je pomenljiv podatek, da je bilo pri nekaterih navedeno, da niso osumljeni ničesar.16 
Že naslednji dan je Skala, kot dopolnilo k omenjenemu dopisu, izpostavil nekaj težav, s 
katerimi so se srečevali v Trstu pri zbiranju informacij (za to je bil zadolžen Pokrajinski 
narodnoosvobodilni odbor, PNOO, v Trstu, ki je vodil preiskave tudi za goriško območje, 
ne pa Istro). Predvsem je navedel, da v mnogih primerih ne gre za domačine, temveč za 
posameznike, ki so v mestu bivali od septembra 1943 do maja 1945, in še to v glavnem v 
kasarnah.17 Po vsej verjetnosti je bilo o teh osebah težavno pridobivati podatke.
O podobnih težavah pri zbiranju informacij je večkrat pisal tudi junija 1946. Po in-
formacijah Upravno politične komisije PNOO za Slovensko Primorje in Trst naj bi bilo 
zbiranje podatkov »precej zamudno in težavno«. To je Skala opravičeval tudi s tem, da 
imajo v Trstu na razpolago samo nekaj ljudi ter nimajo zadostnih materialnih sredstev. 
Poleg tega naj bi veliko deportirancev stanovalo v »popolnoma italijanskih blokih«, od 
koder naj bi bilo težko pridobiti informacije.18 Kljub številnim težavam, za katere sicer ni 
jasno, ali so bile resnične ali samo izgovor, se je preiskovanje nadaljevalo, zato so v nasle-
dnjih tednih in mesecih na zunanje ministrstvo posredovali številne nove ali dopolnitve 
starih seznamov.19 Pri tem je Skala avgusta spraševal, ali naj se delo nadaljuje,20 na kar so 
mu iz ministrstva odgovorili pritrdilno.21 
Po seznamih, ki so nam na voljo, naj bi zbrali podatke o približno 335 deportiranih 
osebah iz Julijske krajine. Pri tem je potrebno opozoriti, da podatkov o pripadnikih 
vojaških formacij niso zbirali oziroma pri tem niso imeli uspeha, saj naj bi šlo za »tuje 
elemente, ki tukaj niso poznani«.22 Zbirali so torej informacije samo za civiliste, ker so ti 
bili rezidenti tega območja. Gre torej za relativno majhno število (335 oseb), v primerjavi 
16 DA MSP, PA, 1946, f. 39, XXXIX/482–493, Elenco degli internati civili in Jugoslavia, 28. 4. 1946.
17 DA MSP, PA, 1946, f. 39, br. 7335, XXXIX/494, Hugo Skala, delegat MZZ NVS za Brilej, MZZ, Deporti-
ranci iz Julijske krajine, pov. br. 179/7-1946, 3. 5. 1946.
18 DA MSP, PA, 1946, f. 39, br. 361, XXXIX/521, Hugo Skala, delegat MZZ NVS za Brilej, MZZ, Deporti-
ranci iz Julijske krajine, pov. br. 234/14-46, 6. 6. 1946.
19 Npr. DA MSP, PA 1946, f. 39, br. 7337, XXXIX/529–534, Hugo Skala, delegat MZZ NVS za Brilej, MZZ, 
Italijanski »deportiranci«, pov. br. 275/16-46, 21. 6. 1946; DA MSP, PA, 1946, f. 39, XXXIX/520–528, 
Hugo Skala, delegat MZZ NVS za Brilej, MZZ, Italijanski »deportiranci«, pov. br. 275/17-46, 22. 6. 1946; 
DA MSP, PA, 1946, f. 39, br. 505, XXXIX/535–542, Hugo Skala, delegat MZZ NVS za Brilej, MZZ, Itali-
janski »interniranci«, pov. br. 275/19-46, 11. 7. 1946; DA MSP, PA, 1946, f. 39, br. 1038, XXXIX/543–545, 
Hugo Skala, delegat MZZ NVS za Brilej, MZZ, Italijanski »deportiranci«, pov. br. 305/20-46, 19. 8. 1946.
20 DA MSP, PA, 1946, f. 39, br. 1038, XXXIX/543, Hugo Skala, delegat MZZ NVS za Brilej, MZZ, Italijanski 
»deportiranci«, pov. br. 305/20-46, 19. 8. 1946.
21 DA MSP, PA, 1946, f. 39, XXXIX/546, Mih. Dragović, MZZ za Skala, delegat MZZ NVS, Italijanski 
deportirci, pov. br. 10338, 5. 9. 1946.
22 DA MSP, PA, 1946, f. 39, br. 7336, XXXIX/521, Hugo Skala, delegat MZZ NVS za Brilej, MZZ, Deporti-
ranci iz Julijske krajine, pov. br. 234/11-46, 1. 6. 1946.
773
ACTA HISTRIAE • 25 • 2017 • 3
Urška LAMPE: »REVOLUCIJA V POLNEM POMENU BESEDE!« IZSLEDKI JUGOSLOVANSKE ..., 767–784
z anglo-ameriškim ali drugimi seznami, poleg tega pa so bili ti seznami (kot so ugotavljali 
na zunanjem ministrstvu) precej pomanjkljivi. Pri tem velja tudi izpostaviti, da so anglo-
-ameriški in drugi seznami zajemali večje število oseb predvsem na račun tega, da so bili 
na njih zabeleženi tudi bivši vojaki. Zato so iz Beograda Edvardu Kardelju predlagali, naj 
se, »ker v zvezi s tem vprašanjem do sedaj ni bilo nič storjeno« in ker je »še tisto malo 
podatkov, kar smo jih prejeli, povsem premalo«, preiskave pospešijo. Za poglobljeno 
preiskavo je bil pooblaščen Mirko Vratović.23
MIRKO VRATOVIĆ – JUGOSLOVANSKI IZVEDENEC O DEPORTIRANIH
Mirko Vratović je bil med vodilnimi predvojnimi istrskimi protifašisti. Leta 1928 
je bil z italijanske strani skupaj z Mihovilom Bradamentejem obtožen sodelovanja z 
obveščevalno službo Kraljevine Jugoslavije. Bil je nato aretiran in leta 1930 obsojen na 
desetletno zaporno kazen. Leta 1936 mu je uspelo, da se je zatekel v Jugoslavijo in postal 
eden izmed vodilnih emigrantske Zveze, ob okupaciji pa ga je aretiral gestapo (Kacin 
Wohinz, 1990, 129, 269–270, 276; Kacin Wohinz & Verginella, 2008, 140, 182, 303). 
Po vojni je na jugoslovanskem zunanjem ministrstvu deloval kot član Inštituta za med-
narodna vprašanja (Institut za međunarodna pitanja), kjer je bil zadolžen za reševanje 
»istrskega vprašanja«. 
Dne 23. julija 1946 je Vratović pripravil prvo poročilo glede problema deportiranih: 
Referat o deportiranih Italijanih. V arhivu sta se ohranila le kazalo in spremni dopis. 
Iz slednjega je razvidno, da je nastal kot posledica diplomatske note iz Vatikana (12. 
junija 1946) in seznama ICRC (13. marca 1946). Pri tem je Vratović pripomnil, da je iz 
informacij, ki jih je imel na razpolago, izvlekel vse, kar mu je uspelo.24 Najverjetneje je 
šlo samo za delovno verzijo poročila, saj je bilo konec leta 1946 pripravljeno še eno z zelo 
podobno vsebino, o katerem več v nadaljevanju.
Da je bil Vratović v naslednjih mesecih ključna oseba v preiskavah, nam priča njegov 
odziv na drugo zavezniško diplomatsko noto, oktobra 1946. Ker je nanjo odgovarjal že 
9. oktobra je jasno, da je bil prva oseba, na katero se je jugoslovansko vodstvo glede tega 
vprašanja obrnilo. Vratović je v svojih preiskavah prišel do nekaterih zanimivih ugoto-
vitev, in sicer da: je »narod sam obračunaval s svojimi sovražniki«; vojska v 42 dneh 
zasedbe Julijske krajine ni mogla vršiti vsestranske kontrole nad dogajanjem; možno je, 
da so nekatere ali celo mnoge od teh oseb v jugoslovanskih taboriščih, kazenskih zavodih, 
na prisilnem delu, na svobodi ali so jih, po tem ko so jih obsodili, usmrtili z ustrelitvijo. 
Ključno vprašanje je po njegovi oceni bilo, ali se te osebe nahajajo v Jugoslaviji in ali 
lahko poskrbijo za njihovo repatriacijo, v kolikor ne gre za vojne ujetnike oziroma ob-
sojence.
Vratović je torej ugotavljal, da so zadeve v prvih povojnih tednih ušle izpod nadzora, 
da pa je situacijo treba sanirati in te osebe poiskati, ker so se s tem obvezali z Beograjskim 
23 DA MSP, PA, 1946, f. 40, d. 2, XL/668, PRO-MEMORIA.
24 DA MSP, PA, 1946, f. 40, d. 1, XL/298–299, Mirko Vratović, Referat o deportiranim Italijanima, 23. 7. 
1946.
774
ACTA HISTRIAE • 25 • 2017 • 3
Urška LAMPE: »REVOLUCIJA V POLNEM POMENU BESEDE!« IZSLEDKI JUGOSLOVANSKE ..., 767–784
sporazumom iz 9. junija 1945 (sicer je Vratović zgrešeno pisal o Devinskem sporazumu). 
Ker jugoslovansko vodstvo ni imelo evidence teh oseb, je to predstavljalo veliko težavo. 
Kot je ugotavljal Vratović, bi oblikovanje tovrstne evidence trajalo več mesecev ali celo 
let. Tega niso mogli storiti na podlagi do tedaj prejetih seznamov (Anglo-Ameriškega, 
ICRC, Vatikana), ker naj bi v njih bilo veliko napak. Zato je podal dva predloga, in 
sicer po taboriščih poiskati tiste, ki so bili aretirani v coni A (se pravi tisti del Julijske 
krajine pod anglo-ameriško upravo), ter vsem sodiščem in kazenskim zavodom naročiti, 
naj jim pošljejo podatke o vseh tistih zapornikih/pripornikih, ki so bili med 1. majem 
in 12. junijem 1945 aretirani na tem območju. Pri tem je izrazil dvom o tem, ali bi po 
mednarodnem pravu v Jugoslaviji sploh lahko sodili za zločine, storjene v coni A v času 
pred jugoslovansko zasedbo. Zato je predlagal, da se ta preiskava vodi samo za interno 
informacijo. Dodal je še, da se sicer ne bo spuščal v vprašanje, ali so po Beograjskem 
sporazumu dolžni vrniti tudi vojne ujetnike.25 Omenjeni sporazum je namreč v svojem 6. 
členu predvideval vrnitev deportiranih oseb, vendar očitno izraz deportirani za to ni bil 
najbolj primeren in je vsa zadeva postala odvisna od interpretacij. Vratović se je namreč 
spraševal, ali vojni ujetniki pravzaprav spadajo v kategorijo deportirancev. Hkrati se je, 
kar je še posebej zanimivo, spraševal tudi o tem, koga so sploh imeli pravico aretirati 
(glede upravičenosti aretacij tudi Troha, 1999, 47–49). 
Vratović je Brileju 31. decembra 1946 posredoval novo poročilo, po vsebini zelo po-
dobno tistemu iz meseca oktobra. Nanašalo se je predvsem na sezname, ki so jih do tedaj 
prejele jugoslovanske oblasti, in sicer: seznam Anglo-Američanov – 2472 oseb;26 seznam 
ICRC – 4768 oseb;27 seznam Vatikana – 2513 oseb;28 seznam delegacije ANPI – 1064 
oseb.29 Po besedah Vratovića naj bi vsi ti seznami imeli enake pomanjkljivosti, in sicer da 
so nenatančni; naslovi deportiranih so netočni; pogosto so navedeni samo priimki; v njih 
je navedeno določeno število oseb, ki so že bile repatriirane ali so prihajale iz cone B ali 
so izginile v bojih ali se nahajajo v Italiji in niso bile torej deportirane, saj so na svobodi 
v coni A ali v Jugoslaviji, ali so izginile v Italiji pred vpoklicem v italijansko vojsko ali so 
bile pogrešane že pred osvoboditvijo Trsta (med letoma 1943 in majem 1945).30 
Vratović je torej – kot po vsej verjetnosti največji jugoslovanski izvedenec proble-
25 DA MSP, PA, 1946, f. 40, br. 12033, d. 2, XL/735–739, Pitanje deportiraca iz Juliske krajine, 9. 10. 1946.
26 Original seznama se nahaja v TNA WO 204/2297, R 2221/EC, List of Italian subjects reported to have been 
removed from Venezia Giulia by the Yugoslav authorities, 8. 10. 1945. Kje se nahajajo druge kopije, glej 
Bajc, 2011, 159.
27 Spremni dopis se nahaja v DA MSP, PA, 1946, f. 40, d. 1, XL/224, Note a l‘attention de Monsieur Francois 
Jaeggi, 13. 3. 1946 – seznama v arhivskih virih nismo našli. V resnici je bil marca 1946 predan samo prvi 
del, in sicer dva seznama, ki sta zajemala 274 civilistov, deportiranih iz Gorice v maju 1945, ter 192 vojnih 
ujetnikov deportiranih iz Gorice v istem obdobju (DA MSP, PA, 1946, f. 40, d. 1, XL/225–227, Izveštaj, 24. 
3. 1946).
28 Na razpolago imamo diplomatsko noto, s katero je diplomacija Svetega sedeža seznam predala: DA MSP, 
PA, 1947, f. 63, br. 4113, d. 13, 63/525, Apostolska nunciatura Beograd za MIP, št. 14/1/46, 12. 6. 1946.
29 V arhivskem gradivu je seznam večkrat omenjen, npr. DA MSP, PA, 1947, f. 63, br. 4113, d. 13, 63/528–
534, Mirko Vratović, Deportirci iz Juliske krajine – Izveštavj i predlog, pov. br. 11771, 31. 12. 1946, vendar 
ga do zdaj še nismo našli.
30 DA MSP, PA, 1947, f. 63, br. 4113, d. 13, 63/528–534, Mirko Vratović, Deportirci iz Juliske krajine – Izveš-
tavj i predlog, pov. br. 11771, 31. 12. 1946.
775
ACTA HISTRIAE • 25 • 2017 • 3
Urška LAMPE: »REVOLUCIJA V POLNEM POMENU BESEDE!« IZSLEDKI JUGOSLOVANSKE ..., 767–784
matike – ocenil, da je osnovna napaka seznamov v tem, da so kot deportiranci označene 
pogrešane osebe. Čeprav so se nekateri res nahajali v Jugoslaviji, je menil, da je veliko 
tudi takih, ki so bodisi pogrešani v bojih, so bili likvidirani s strani samih Italijanov, jim 
je »sodil narod« ali so bili obsojeni na smrt, in sicer po tem, ko so bili ujeti s strani bodisi 
Jugoslovanov kot Italijanov. V svojem poročilu je tudi izpostavil, da so bili povojni 
obračuni z nacisti, fašisti in kolaboracionisti ob koncu vojne nekaj povsem vsakdanjega, 
ter navedel nekaj primerov iz drugih delov Evrope (Nemčije, Češke in Italije). Mdr. naj bi 
sami italijanski mediji navajali, da je bilo na podoben način ob koncu vojne ubitih več kot 
60.000 fašistov.31 Zato je menil, da je povsem razumljivo, da je v povojnem navalu jeze v 
Julijski krajini prišlo do ubojev nacistov, fašistov ali njihovih pomagačev, tako italijanske 
kot slovenske nacionalne pripadnosti. Nekateri od teh domnevno deportiranih naj bi torej 
svoje življenje končali tudi na dnu jam (sicer Vratović izraza »fojbe« ni uporabljal).32 Na 
tem mestu je morda nujno izpostaviti zanimivo ugotovitev, da se izvensodne usmrtitve 
ali t. i. »infojbiranja«, čeprav danes in v prvih povojnih letih medijsko zelo »popularna« 
tema, v tistem času niso znašla na seznamu diplomatskih sporov med državama. Italijan-
ska vlada »fojb« pred jugoslovansko vlado uradno ni omenjala ali problematizirala, pa 
čeprav je to redno počela npr. v korespondenci z Anglo-Američani (npr. Bajc, 2012a) in 
so hkrati bile skoraj dnevna rubrika v lokalnih ter vsedržavnih časopisih.33
Na podlagi do sedaj opravljenih raziskav lahko trdimo, da so bile Vratovićeve ocene 
glede seznamov dokaj prepričljive, saj se je v povojnem obdobju v resnici pojavilo veliko 
seznamov domnevno deportiranih, ki pa so vsebovali številne podatke oseb, ki so bile 
pogrešane iz drugih razlogov. Tekom naših raziskav po številnih arhivih smo evidentirali 
več kot 50 takih seznamov, na katerih so se nahajale številne osebe, za katere se ni vedelo, 
ali so bile deportirane ali pa so izginile oziroma niso bile dosegljive iz drugih razlogov. 
Tudi zato ocenjujemo, da v zgodovinopisju imenovanje teh oseb kot deportiranci, ni 
najbolj primerno (o tem tudi Lampe, 2016, 770–771). 
Glede števila pogrešanih in deportiranih so bili, po oceni Vratovića, še najbolj na-
tančni seznami delegacije ANPI (skupaj 1064 oseb), ki je deportirance razdelila v več 
kategorij. Osrednje vprašanje pa je pri njem ostajalo: so bile vse osebe na seznamih tudi 
dejansko deportirane? Po oceni Vratovića so bili »nekateri ali mnogi dejansko odvedeni«, 
a ni znano, koliko jih je umrlo, koliko je bilo deportiranih in koliko repatriiranih. Evidenc 
teh oseb ni bilo, saj jih pristojne oblasti niso nikdar vodile. Nekateri so se nahajali v 
taboriščih za vojne ujetnike in, tudi po besedah povratnikov iz ujetništva, se je z njimi 
ravnalo v skladu z Ženevsko konvencijo34 (ni sicer jasno, na katere »besede« se to nanaša, 
saj vemo, da so številni vojni ujetniki ob repatriaciji podpisovali izjave in pisali zahvalna 
pisma Titu za ravnanje z njimi, ozadja teh zahval pa so dvomljive narave, prim. Lampe, 
31 Ocene so bile pretirane, saj sodobne raziskave kažejo, da je bilo na ta način v Italiji ubitih med 10 in 15 tisoč 
ljudi, sodišča pa naj bi na smrt obsodila med 500 in 1000 kolaboracionistov (Mlakar, 2013, 27).
32 DA MSP, PA, 1947, f. 63, br. 4113, d. 13, 63/528–534, Mirko Vratović, Deportirci iz Juliske krajine – Izveš-
tavj i predlog, pov. br. 11771, 31. 12. 1946.
33 Veliko takih prispevkov, ki so izšli v dnevnikih Lombardije, je npr. zbrala skupina raziskovalcev pod vod-
stvom Antonia Maria Orecchie (Orecchia, 2008).
34 Konvencijo o ravnanju z vojnimi ujetniki iz leta 1929.
776
ACTA HISTRIAE • 25 • 2017 • 3
Urška LAMPE: »REVOLUCIJA V POLNEM POMENU BESEDE!« IZSLEDKI JUGOSLOVANSKE ..., 767–784
2014). Zato naj bi eden izmed nekdanjih ujetnikov trdil, da je povsem razumljivo, da je 
Tito zanikal »deportacije«, saj so to zanj bili vojni ujetniki.35 
Vratović je decembrsko poročilo zaključil s prepričanjem, da se nekateri od teh 
civilistov najverjetneje nahajajo v Jugoslaviji, vendar njihovo število ali kraj, kjer jih za-
držujejo, nista znana. Zato je ponovno predlagal, naj se izvede preiskava, saj so to dolžni 
storiti po Beograjskem sporazumu. Ker je bila repatriacija vojnih ujetnikov že v teku, bi 
morali preveriti razmere v taboriščih za civiliste ter v kazenskih zavodih in zaporih. Na 
ta način bi dobili natančno evidenco oseb ter kje se slednje nahajajo, na osnovi tega pa bi 
se lahko odzvali na poizvedbe.36 Na podlagi gradiva, ki smo ga zbrali, se jugoslovanska 
vlada za predlagan način preiskave ni odločila. To je najverjetneje posledica tudi tega, ker 
je novembra in decembra 1946 prišlo do splošne repatriacije italijanskih vojnih ujetnikov, 
hkrati je bil dober mesec kasneje, februarja 1947, podpisan mirovni sporazum z Italijo. 
Vratović se je dotaknil tudi vprašanja odgovornosti za povojno dogajanje v Julijski 
krajini. Kot je že ugotavljal v svojem oktobrskem poročilu, naj niti jugoslovanska vlada 
niti vojne oblasti ne bi nosile nobene odgovornosti. Ocenjeval je, da v 42-ih dneh zasedbe 
vojska ni mogla vršiti nadzora po celotnem ozemlju, sploh glede na to, da so posamezni-
ki, skupine in narodna sodišča, delali »na svojo pest« in izključno na lastno odgovornost, 
brez kakršnihkoli višjih odredb. To je bila »revolucija v polnem pomenu besede!«, je še 
podčrtal Vratović.37 
Njegova interpretacija o vzrokih povojnih oblik nasilja je bila torej orientirana v to, 
da jih je treba v glavnem pripisati maščevanjem, ki so se na splošno dogajala po vsej 
Evropi (o tem npr. Mlakar, 2013). Glede na splošne povojne razmere v Jugoslaviji in 
obračun s kolaboracionisti v Sloveniji, ki je bil centralno voden s strani komunistične 
partije, lahko sicer sklepamo, da velike samovolje ni bilo in da je prav gotovo večino 
aretacij imela v rokah OZNA. Ker je bila preiskava Vratovića interna je zadeva še toliko 
bolj zanimiva – zakaj informacij ni iskal pri vodstvu OZNE? In, v kolikor jih je, zakaj 
ni dobil bolj natančnih odgovorov? Svojci deportiranih oziroma izginulih oseb so trdili, 
da so v času aretacij na domove prišli možje v civilnih oblačilih, včasih v spremstvu 
pripadnikov jugoslovanske vojske ali partizanskih odredov.38 Poleg tega je v času aretacij, 
35 DA MSP, PA, 1947, f. 63, br. 4113, d. 13, 63/528–534, Mirko Vratović, Deportirci iz Juliske krajine – Izveš-
tavj i predlog, pov. br. 11771, 31. 12. 1946.
36 DA MSP, PA, 1947, f. 63, br. 4113, d. 13, 63/528–534, Mirko Vratović, Deportirci iz Juliske krajine – Izveš-
tavj i predlog, pov. br. 11771, 31. 12. 1946.
37 DA MSP, PA, 1947, f. 63, br. 4113, d. 13, 63/528–534, Mirko Vratović, Deportirci iz Juliske krajine – Izveš-
tavj i predlog, pov. br. 11771, 31. 12. 1946.
38 Že vse od maja 1945 so namreč v Jugoslavijo začela prihajati številna pisma, poizvedbe in prošnje za iz-
pust vojnih ujetnikov in deportirancev. Naslovljene so bile tako na jugoslovansko zunanje ministrstvo, na 
Komunistično partijo Slovenije in Jugoslavije, Rdeči križ Jugoslavije, ICRC in njegovo delegacijo v Beo-
gradu kot tudi na Svetovalni odbor v Rimu ter celo osebno na jugoslovanskega predsednika Tita. Prošnje 
so naslavljali in posredovali tako svojci ujetnikov kot tudi posamezne organizacije (predvsem Associazione 
Congiunti dei Deportati in Jugoslavia (Društvo svojcev deportiranih v Jugoslavijo) in italijanski Rdeči 
križ), ZVU, veleposlaništvo v Vatikanu idr., večina prošenj je vsebovala tudi opis aretacije. Številne take 
dopise hranijo različni arhivi in arhivski fondi (npr. ARS, SI AS 1569, t.e. 11, a.e. 415; ARS, SI AS 1569, 
a.e. 417; AJ 836, I-5/6 in I-5/7; DA MSP, PA, 1946, f. 41; OZE NŠK, NOB, šk. 23a). 
777
ACTA HISTRIAE • 25 • 2017 • 3
Urška LAMPE: »REVOLUCIJA V POLNEM POMENU BESEDE!« IZSLEDKI JUGOSLOVANSKE ..., 767–784
ko za razloge in odgovorne ni vedelo niti vodstvo civilne zaščite v Trstu, Lidija Šentjurc 
22. maja 1945 obrazložila Janezu Hribarju (poleg Martina Greifa – Rudija sta bila v 
ožjem vodstvu Komande mesta Trst), da je aretacije »vršila vojska«.39 To pa je v nasprotju 
z ugotovitvami Vratovića, katerega preiskava je pokazala, da aretacij ni vodila vojska, 
temveč je šlo za obračun s sovražnikom, katerega vojska ni uspela nadzirati. Očitno so se 
določene informacije skušale prikriti vsem vpletenim, tako v času dogodkov, kot v času 
preiskav, obenem je bilo težko nadzorovati razmere ob zaključku vojne in posledično 
določati odgovornosti. K temu velja tudi dodati, da za jugoslovansko vodstvo in Vrato-
vića podatek, kdo je aretiral in zakaj, ni bil bistvenega pomena – pravzaprav je Vratović s 
preiskavo skušal ugotoviti le kje se deportiranci nahajajo in kako, če je možno, poskrbeti 
za njihovo repatriacijo.
IZSLEDKI PREISKAV JUGOSLOVANSKIH OBLASTI
Na podlagi raziskav, ki so jih vodili v Beogradu, in predvsem izsledkov, do katerih 
je prišel Vratović, lahko sklepamo, da aretacije in deportacije v Julijski krajini niso bile 
posledica posebnih navodil s strani jugoslovanskih vojnih oblasti ali vlade, ki bi za to 
imela izdelan načrt. Kljub temu velja poudariti, da je zanje vsaj ožje jugoslovansko 
vodstvo prav gotovo vedelo, vendar ni bilo seznanjeno s podrobnostmi. Posledično ne 
obstaja evidenca deportiranih oseb. Poleg tega jugoslovansko vodstvo očitno ni vedelo, 
koliko oseb je bilo res aretiranih in deportiranih, kot tudi ne, kakšna usoda jih je doletela. 
V nasprotnem primeru dodatna preiskava ne bi bila potrebna. 
Tito in jugoslovansko vodstvo sta deportacije vselej zanikala, ker do teh, po njihovi 
oceni, ni prišlo. Zato sprva sploh niso (ali naj ne bi) vedeli, na katere osebe se »pritožbe« 
iz Italije nanašajo. V jugoslovanskem vodstvu, kot lahko razumemo iz Vratovićevih 
besed, temu niso pripisovali večjega pomena, saj je šlo za povojna dogajanja, ki so bila 
ob koncu druge svetovne vojne prej pravilo kot izjema. Po njegovi oceni je torej šlo 
za maščevanja ter aretacije domnevnih vojnih zločincev ter, ne nazadnje, zajetje neka-
terih vojnih ujetnikov. Med njimi pa so očitno bile tudi civilne osebe in tisti, ki niso 
bili ničesar obtoženi. Kot je ugotavljal Vratović, je bilo te aretirance po toliko mesecih 
skoraj nemogoče identifi cirati. To bi hkrati pomenilo revizijo vsakega primera posebej, z 
namenom ugotovitve, ali je res prišlo do krivične obtožbe. V povojnih razmerah in glede 
na kadrovske razpoložljivosti je bilo to po vsej verjetnosti v prvih letih neizvedljivo. 
Sploh pa so se po tem, ko je meseca novembra 1946 prišlo do repatriacije italijanskih 
vojnih ujetnikov, vse preiskave ustavile. Sklepamo tudi zato, ker so v jugoslovanskem 
vodstvu pričakovali, da bo s tem repatriirana večina oseb z navedenih seznamov.  
Pomembno je izpostaviti, da je bil Vratović prvi, ki se je pričel zavedati izjemne 
kompleksnosti te problematike. Problematiziral je že samo dejstvo, da so kot deportirani 
označeni vsi, ki so v tistem obdobju izginili – torej tudi tisti, ki so umrli v spopadih (pa se 
za to morda ni vedelo), so bili v navalu povojnih obračunov ubiti in »infojbirani«, so bili 
odvedeni kot vojni ujetniki, aretirani kot vojni zločinci in podobno. Pri tem se ni osredo-
39 ARS, SI AS 1487, t.e. 6, a.e. 91, CK KPS za Primorsko, št. 118, Lidija za Janez, 22. 5. 1945.
778
ACTA HISTRIAE • 25 • 2017 • 3
Urška LAMPE: »REVOLUCIJA V POLNEM POMENU BESEDE!« IZSLEDKI JUGOSLOVANSKE ..., 767–784
točil na smrtne žrtve po deportaciji – torej na tiste, ki so umrli na poti ali v taboriščih in 
zaporih. V resnici se je bolj kot na preiskavo usode deportiranih ter razmere v ujetništvu 
osredotočal na to, kje se te osebe nahajajo in kako poskrbeti za repatriacijo – ukvarjal se 
je torej bolj s »sanacijo« problema, kot s problemom kot takim. 
Pomembno je torej poudariti, da jugoslovanske oblasti niso nikdar uvedle natančne 
preiskave glede odgovornosti za aretacije, razlogov, okoliščin, smrtnih žrtev in razmer v 
taboriščih, posledično nihče ni bil nikdar pozvan na odgovornost. Na morebitno proti-
pravnost teh deportacij tudi s strani zavezniških oblasti niso bili nikdar uradno opozorjeni, 
tako kot ne na razmere v taboriščih. Zato so se v Jugoslaviji osredotočali predvsem na to, 
kar so Anglo-Američani (ne nazadnje so to pričakovale tudi italijanske oblasti) od njih 
zahtevali – to je repatriacijo deportiranih. 
SKLEPNE MISLI
Tekom članka smo prikazali, da so torej tudi v Jugoslaviji potekale preiskave glede 
deportacij. Namreč, ravno za to, ker se je okrog repatriacije teh izginulih oseb spletel 
diplomatski spor, v katerega sta bili vpleteni ne samo Italija in Jugoslavija, ampak tudi 
Britanci, Američani, Vatikan ter celo ICRC, so jugoslovanske oblasti iz strahu, da bi se 
problem pojavil tudi na Pariški mirovni konferenci (kar se nazadnje ni zgodilo), v začetku 
leta 1946 naročile preiskavo o usodi deportiranih oseb. Jugoslovanska vlada se je skušala 
čim bolje informirati, da bi bila pripravljena na morebitne očitke. Hkrati je bila v to 
prisiljena tudi zaradi seznamov oseb, ki so ji bili v tem času (do decembra 1946) uradno 
predani, in na katere je dolgovala odgovore svojim zaveznicam. Po naših podatkih, z iz-
jemo prve anglo-ameriške diplomatske note iz oktobra 1945, na sezname jugoslovansko 
vodstvo kasneje ni dajalo več pojasnil. Eden izmed britanskih funkcionarjev v Foreign 
Offi  ceu, F. A. Warner, je novembra 1947 menil, da je prvi seznam vseboval »številne 
absurdne napake« in temu pripisal razlog za neodzivnost jugoslovanske vlade na ostale 
diplomatske posege glede deportiranih.40
K temu lahko dodamo, da preiskava, katere glavni izvedenec je bil Mirko Vratović, 
pravzaprav ni prinesla praktično nobenih pomembnih rezultatov. Kot je ugotavljal Vra-
tović, zaradi kompleksnosti in nejasnosti dogodkov v času osvobajanja Trsta in Julijske 
krajine iz objektivnih razlogov ni bilo mogoče ugotoviti, kje se te osebe, če so še žive, 
nahajajo. Za to bi bila potrebna mnogo temeljitejša preiskava, ki bi trajala več let, vendar 
je jugoslovanska vlada, vsaj po nam znanih informacijah, ni nikdar naročila. Na podlagi 
tega lahko tudi sklepamo, da jugoslovansko vodstvo ni imelo v rokah dovolj zanesljivih 
podatkov, s katerimi bi se lahko zoperstavili očitkom glede deportiranih. Zatorej je raje 
»ignoriralo« vse posege glede deportiranih in upalo na to, da bo problem, slej kot prej, 
potonil v pozabo. Predvsem so na to upali po vzpostavitvi diplomatskih odnosov z Italijo, 
ki pa kljub vsemu vprašanja ni zajezilo, temveč problem zgolj premaknilo na (v glavnem) 
bilateralno raven. Ta se je zavlekel še vse do prve polovice 50-ih let. Med drugim so 
leta 1950 v Italiji predlagali, da bi v Jugoslavijo prišla delegacija italijanskega Rdečega 
40 TNA FO 371/67412 R 14906/128/92, komentar na ovoju mape funkcionarja F. A. Warnerja, 13. 11. 1947.
779
ACTA HISTRIAE • 25 • 2017 • 3
Urška LAMPE: »REVOLUCIJA V POLNEM POMENU BESEDE!« IZSLEDKI JUGOSLOVANSKE ..., 767–784
križa ali mešana komisija, ki bi preiskala, kaj se je s temi osebami zgodilo.41 O tem v 
Jugoslaviji niso želeli niti slišati, saj so trdili, da nimajo razloga, da bi v državi skrivali 
italijanske državljane, hkrati pa se jim je zdelo nemogoče, da bi sploh obstajal še kak 
primer osebe, ki se v teh letih ni uspela javiti svojcem ali veleposlaništvu. Prepričani so 
bili, da tovrstna komisija ne bi prišla do boljših in natančnejših informacij, kot jih je do 
tedaj pridobila jugoslovanska vlada. Med drugim pa so izrazili nejevoljo glede tega, kako 
bi tovrstno komisijo, ki bi iskala »fašistične grobove« in grobove tistih, ki sploh nikdar 
niso bili v Jugoslaviji, razumelo jugoslovansko prebivalstvo. Italijanski veleposlanik v 
Beogradu, Enrico Martino, je v pogovorih z jugoslovanskimi predstavniki sicer priznal, 
da se zaveda, da teh oseb ni in da so bili žrtve dogajanja ob koncu vojne, vendar želi samo 
dobiti potrditev, da so te osebe preminule, da lahko na ta način obvesti svojce.42 
V jugoslovanski vladi so bili vznemirjeni zaradi vztrajanja Martina, naj se vendarle 
dovoli komisija Rdečega križa. Leo Mates, tedaj Kardeljev pomočnik na jugoslovanskem 
zunanjem ministrstvu, je tako dobil pooblastila, da italijanskemu veleposlaniku predloži 
ultimat: na podlagi zbranih informacij so v Jugoslaviji prišli do dokončnega odgovora, 
da deportirancev ni in jih tudi nikdar ni bilo, zato okrog tega vprašanja ne bodo več 
razpravljali. Te osebe je treba šteti med vojne žrtve, bodisi vojaške kot civilne, katerih 
usoda je nepoznana (med drugim je Mates izpostavil, da je samo na ICRC zabeleženih 
več kot 10 milijonov takih primerov). Vsako nadaljnje postavljanje tega problema bodo 
v Jugoslaviji razumeli kot sovražno dejanje in s tem v zvezi postopali po predvidenih 
postopkih.43 
Iz pogovorov, ki jih je v Rimu okrog tega vprašanja imel veleposlanik Mladen Ive-
ković, je razvidno, da je jugoslovanska vlada italijansko postavila pred resen ultimat: če 
se bo kampanja okrog deportirancev nadaljevala, bo jugoslovanska vlada mednarodno 
javnost seznanila z dokumentacijo o fašističnih zločinih iz časa okupacije Jugoslavije.44 
Da ni šlo zgolj za prazne grožnje nam priča dejstvo, da je bilo s strani jugoslovanskih 
oblasti posameznim republikam naročeno, naj dostavijo vse gradivo in podatke o zločinih 
iz časa italijanske okupacije. Slednje bo uporabljeno v primeru, če bosta »italijanska 
vlada in tisk nadaljevala s pritiski glede tako imenovanih deportirancev«.45
Vprašanje deportacij so torej v Jugoslaviji od vsega začetka jemali kot del povojnih 
obračunov, ki so se dogajali povsod v Evropi in so bili posledica nasilnih vojnih dina-
mik. Kot smo videli v uvodu, so bili tovrstni obračuni v Evropi pogosti in odvisni od 
številnih okoliščin, ter so se dogajali na različnih ravneh: »ljudska« maščevanja, represija 
odporniških gibanj in represija državnih oblasti. Tudi Julijska krajina pri tem ni bila 
izjema, sploh ker je bila druga svetovna vojna samo vrhunec raznarodovalne politike 
41 Bil je to predlog, kot posledica tovrstne pobude goriške prefekture iz oktobra 1950 (AGPCM UZC, SEZ II, 
FVG JUG, b. 10 vol. 1, f. 4/46 2c, Prefettura di Gorizia za MAE, Deportati Italiani in Jugoslavia, št. 2517/
Gab., 19. 10. 1950).
42 AJ 836, f. I., I-3-b/347, Zabeležka o razgovoru pomočnika ministra Vejvode z Martinom, 17. 4. 1951.
43 AJ 836, f. I., I-3-b/347, Zabeležka o razgovoru Matesa z Martinom, 24. 5. 1951.
44 DA MSP, PA, 1951, f. 36, br. 46947, d. 26, Telegram Iveković-veleposlaništvo Rim za MIP, pov. br. 662, 
19. 5. 1951.
45 DA MSP, PA, 1951, f. 39, br. 48347, d. 11, M. Karlić za Predsedništvo vlade NR Črne Gore, 10. 7. 1951.
780
ACTA HISTRIAE • 25 • 2017 • 3
Urška LAMPE: »REVOLUCIJA V POLNEM POMENU BESEDE!« IZSLEDKI JUGOSLOVANSKE ..., 767–784
fašističnih oblasti, ki je ozračje tega območja prežemala od 20-ih let. Preplet različnih 
dinamik obračunavanja je zato bilo težko nadzirati, predvsem pa težko raziskati usodo 
posameznih oseb. Iz teh razlogov so Jugoslovani prav gotovo pričakovali, da bo problem 
deportiranih kmalu potonil v pozabo. Kljub temu pa je italijanska vlada še več let po 
vojni vztrajala, naj se razreši vprašanje usode teh oseb. Ne nazadnje je vprašanje ponovno 
želela odpreti tudi po podpisu Londonskega memoranduma (1954), saj je naposled nove 
preiskave glede deportiranih naročila leta 1956. Glede resničnosti in zanesljivosti navedb 
o številu deportiranih in deportacij nasploh je za naslovno tematiko namreč zanimivo 
navesti, da je italijanska vlada tega leta Državnemu statističnemu uradu (Istituto Centrale 
di Statistica, ICS) naročila preiskavo glede deportiranih.46 Dne 13. decembra 1956, tekom 
prve seje Študijske komisije za preiskavo deportiranih v Jugoslavijo (Commissione di 
studio per l‘indagine sui deportati in Jugoslavia), ki jo je z namenom preiskave ustanovil 
ICS, je tako funkcionar zunanjega ministrstva Corrado Orlandi Contucci izpostavil, de se 
je glede deportacij »veliko govorilo in pisalo, ne vedno objektivno, tako da je na podlagi 
pridobljenih podatkov težko reči, do katere mere so pogosto uporabljene številke zaneslji-
ve oziroma koliko so deformirane zaradi netočnosti in špekulacij«.47
Vsekakor je velika vztrajnost italijanskega vodstva neprestano netila spore z jugoslo-
vanskimi predstavniki, kar je v začetku 50-ih let, kot smo videli, privedlo do resnih ulti-
matov. Gre torej za eno izmed številnih spornih vprašanj povojnih bilateralnih odnosov 
med Italijo in Jugoslavijo, ki si v prihodnje prav gotovo zasluži bolj poglobljeno analizo.
46 AGPCM UZC, SEZ II, FVG JUG, b. 10 vol. 1, f. 4/46 4a, MAE za Istituto Centrale di Statistica (ICS), 
Indagine sui deportati in Jugoslavia, n. 9830/18, 7. 9. 1956.
47 AGPCM UZC, SEZ II, FVG JUG, b. 10 vol. 1, f. 4/46 4a, Commissione di studio per l‘indagine sui depor-
tati in Jugoslavia, Riunione del 13 dicembre 1956, 13. 12. 1956.
781
ACTA HISTRIAE • 25 • 2017 • 3
Urška LAMPE: »REVOLUCIJA V POLNEM POMENU BESEDE!« IZSLEDKI JUGOSLOVANSKE ..., 767–784
»A REVOLUTION IN THE FULL SENSE OF THE WORD!« 
THE RESULTS OF THE YUGOSLAV INVESTIGATION REGARDING THE 
POSTWAR DEPORTATIONS FROM VENEZIA GIULIA
Urška LAMPE
Institute IRRIS for Research, Development and Strategies of Society, Culture and Environment, Čentur 1f, 
6273 Marezige, Slovenia
e-mail: urskalampe@gmail.com
SUMMARY
With some exceptions, so far the postwar arrests and deportations from Venezia Gi-
ulia have not received much attention by Slovenian and Italian historiography. Especially 
rare are the studies regarding the Yugoslav viewpoint, which is probably due to the lack of 
sources. However, an in-depth research in the archives gives us some interesting material 
which can, to some extent, explain the Yugoslav perspective. Namely, in 1946, afraid that 
the Italian government will present the problem of deportees in front of the Paris peace 
conference, the Yugoslav authorities have started an investigation regarding the fate of 
the deportees. The scope of the investigation, conducted by Mirko Vratović, was mostly 
devoted to the question if the deportees could be found and, consequently, repatriated to 
Italy. The international community, especially the Anglo-Americans, the International 
Committee of the Red Cross and Vatican, have in fact handed to the Yugoslav government 
several lists of the alleged to be deported and claimed their repatriation. However, the 
results of the investigation were not of any help, since Vratović claimed that, in the given 
circumstances, it was not possible to understand who from the lists was really deported 
and who was a missing person as a consequence of war. Consequently, it was not possible 
to understand where and if they are located in Yugoslavia. As Vratović said, the fi rst 
weeks after the liberation of Trieste were very confused and »a revolution in the full 
sense of the word!«. In the European context, the post-World War II retribution, mostly 
oriented towards the Nazis, their collaborators and the German population in general, 
was appearing on three levels: »people’s« revenge, repression of resistance movements 
and repression of state authorities. The postwar repression in Venezia Giulia, in this 
context, does not seem to be any exception. Nevertheless, this became one of the many 
contentious points of postwar bilateral relations between Italy and Yugoslavia, which the 
Italian government sought to resolve up to the second half of the 50-ies.     
Keywords: postwar revenges, deportations, Yugoslavia, Italy, Great Britain, United States 
of America, Venezia Giulia, Trieste, Mirko Vratović
782
ACTA HISTRIAE • 25 • 2017 • 3
Urška LAMPE: »REVOLUCIJA V POLNEM POMENU BESEDE!« IZSLEDKI JUGOSLOVANSKE ..., 767–784
VIRI IN LITERATURA 
AGPCM UZC, SEZ II, FVG JUG – Archivio Generale della Presidenza del Consiglio 
dei Ministri, Roma (AGPCM), Uffi  cio per le Zone di Confi ne (UZC), Sezione II (SEZ 
II). Friuli Venezia Giulia (FVG), Jugoslavia e varie (JUG).
AJ 836 – Arhiv Jugoslavije, Beograd (AJ), fond 836 – Kancelarija maršala Jugoslavije, 
spoljnopolitička pitanja.
ARS, SI AS 1487 – Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana (ARS), fond Centralni komite 
Komunistične partije Slovenije (SI AS 1487).
ARS, SI AS 1569 – ARS, fond SI AS 1569 – Glavni odbor KP Julijske krajine in Central-
ni komite KP Svobodnega tržaškega ozemlja.
ARS, SI AS 1584 –ARS, fond Zbirka gradiva organov in organizacij za boj proti fašizmu 
v coni A Julijske krajine (SI AS 1584).
ARS, SI AS 1931 – ARS, fond Republiški sekretariat za notranje zadeve (SI AS 1931).
DA MSP, PA – Diplomatski Arhiv Ministarstva spoljnih poslova Republike Srbije, Beo-
grad (DA MSP), Politička arhiva (PA).
FRUS 1945 – United States Department of State, Foreign relations of the United States 
1945. Diplomatic papers, 1945. General: political and economic matter. Volume II. 
Washington, United States Government Printing Offi  ce.
OZE NŠK, NOB – Odsek za zgodovino in etnografi jo Narodne in študijske knjižnice, 
Trst (OZE NŠK), fond Narodno-osvobodilni boj (NOB).
TNA FO 371 – The National Archives, Kew-London (TNA), Foreign Offi  ce, Political 
Departments: General Correspondence from 1906–1966 (FO 371).
TNA WO 204 – TNA, War Offi  ce, Allied Forces, Mediterranean Theatre: Military Hea-
dquarters Papers, Second World War (WO 204).
Bajc, G. (2006): Operacija Julijska krajina. Severovzhodna meja Italije in zavezniške 
obveščevalne službe (1943–1945). Koper, Založba Annales.
Bajc, G. (2011): Zgodba neke diplomatske note: ozadje britanskega in ameriškega pose-
ga v Beogradu 23. in 24. oktobra 1945 glede deportacij Italijanov iz Julijske krajine. 
V: Bajc, G. & B. Klabjan (ur.): Pirjevčev zbornik: poti zgodovine med severnim 
Jadranom, srednjo in vzhodno Evropo: ob 70. obletnici akad. prof. dr. Jožeta Pirjevca. 
Koper, Univerzitetna založba Annales, 139–163. 
Bajc, G. (2012a): Anglo-Američani in fojbe. V: Pirjevec, J., Dukovski, D., Troha, N., 
Bajc, G. & G. Franzinetti: Fojbe. Ljubljana, Cankarjeva založba, 297–325.
Bajc, G. (2012b): Aretacije, internacije in deportacije po prvi in drugi svetovni vojni na 
območju Julijske krajine: oris problematike in poskus primerjave. Acta Histriae, 20, 
3, 389–416.
Barral, G. (2007): Borovnica ‚45. Al confi ne orientale d‘Italia. Memorie di un uffi  ciale 
italiano. Milano, Paoline.
Bessel, R. (2009): Germany 1945. From War to Peace. New York, Harper Collins.
Cernigoi, C. (2005): Operazione foibe tra storia e mito. Udine, Kappa Vu.
783
ACTA HISTRIAE • 25 • 2017 • 3
Urška LAMPE: »REVOLUCIJA V POLNEM POMENU BESEDE!« IZSLEDKI JUGOSLOVANSKE ..., 767–784
Dassovich, M. (1997): Sopravvissuti alle deportazioni in Jugoslavia. Trieste, Bruno 
Fachin Editore.
De Zayas, A. M. (1977): Nemesis at Potsdam. The Anglo-Americans and the Expulsion 
of the Germans: Background, Execution, Consequences. London, Routledge and 
Kegan Paul.
De Zayas, A. M. (1993): The German Expellees: Victims in War and Peace. New York, 
St. Martin’s Press.
De Zayas, A. M. (2006): A Terrible Revenge. The Ethnic Cleansing of the East European 
Germans, 1944–1950. New York, Palgrave/Macmillan.
Di Sante, C. (2007): Nei campi di Tito. Soldati, deportati e prigionieri di guerra italiani 
in Jugoslavia (1941–1952). Verona, Ombre corte.
Gobbato, F. G. (2005): Borovnica e altri campi per prigionieri di guerra nell‘ex-Yugosla-
via 1945–. Pordenone, Silentes Loquimur.
Godeša, B. (2014): Oblikovanje odnosa do sosednjih držav (Italija, Avstrija) v sloven-
skem/jugoslovanskem partizanskem gibanju (1941–1945). Annales, Series Historia et 
sociologia, 24, 4, 749–762.
Hitchcock, W. I. (2009): The Bitter Road to Freedom: The Human cost of Allied Victory 
in World War II Europe. New York, Free Press.
Kacin Wohinz, M. (1990): Prvi antifaš izem v Evropi: Primorska 1925–1935. Koper, 
Založ ba Lipa.
Kacin Wohinz, M. & M. Verginella (2008): Primorski upor fašizmu 1920–1941. Lju-
bljana, Društvo Slovenska matica.
Lampe, U. (2014): Prevzgoja nemških vojnih ujetnikov v času druge svetovne vojne v 
Jugoslaviji. Acta Histriae, 22, 4, 955–970.
Lampe, U. (2016): Obeležji v spomin deportiranim iz Julijske krajine po drugi svetovni 
vojni v goriškem Parku spomina. Annales, Series Historia et Sociologia, 26, 2016, 4, 
767–778.
Lowe, K. (2014): Podivjana celina: Evropa po drugi svetovni vojni. Ljubljana, Modrijan.
Miccoli, F. (1994): La ricerca storica sulle deportazioni (maggio 1945). Nuova iniziativa 
isontina, 10, 62–69.
Miccoli, F. (1995): La ricerca storica sulle deportazioni (maggio 1945) (2a parte). Nuova 
iniziativa isontina, 11, 34–41.
Mlakar, B. (2013): Poglavitne oblike in razsežnosti represije v povojni Evropi. Prispevki 
za novejšo zgodovino, LIII, 1, 18–31.
Nemec, N. (1996): Maggio '45: arresti, deportazioni ed esecuzioni nel goriziano e nella 
Venezia Giulia. Nuova iniziativa isontina, 12, 29–34.
Orecchia, A. M. (ur.) (2008): La stampa e la memoria. Le foibe, l‘esodo e il confi ne 
orientale nelle pagine dei giornali Lombardi agli albori della Repubblica. Varese, 
Insubria University Press.
Papo, L. (1984): Prestrane: diario di un condannato a morte. Gorizia, L‘Arena di Pola.
Petrović, V. (2014): Josip Broz Tito’s summit diplomacy in the international relations 
of socialist Yugoslavia 1944–1961. Annales, Series Historia et sociologia, 24, 4, 
577–592. 
784
ACTA HISTRIAE • 25 • 2017 • 3
Urška LAMPE: »REVOLUCIJA V POLNEM POMENU BESEDE!« IZSLEDKI JUGOSLOVANSKE ..., 767–784
Pirjevec, J. (2007): »Trst je naš!« Boj Slovencev za morje (1848–1954). Ljubljana, Nova 
revija.
Pirjevec, J., Dukovski, D., Troha, N., Bajc, G. & G. Franzinetti (2012): Fojbe. Lju-
bljana, Cankarjeva založba.
Pupo, R. (2010): Trieste ‚45. Roma, Bari, Laterza.
Pupo, R. & R. Spazzali (2003): Foibe. Milano, Bruno Mondadori.
Razzi, F. (1992): Lager e foibe in Slovenia. Vicenza, Editrice Vicentina.
Rossi Kobau, L. (2001): Prigioniero di Tito 1945–1946. Milano, Mursia.
Rumici, G. (2006): Storie di deportazione. Pola e Dignano, maggio 1945. Testimonianze 
di istriani reduci dalle carceri di Tito. Gorizia, Edizione ANVGD.
Spazzali, R. (1990): Foibe. Un dibattito ancora aperto. Trieste, Editrice Lega Nazionale.
Staff ord, D. (2008): Endgame 1945. Victory, Retribution, Liberation. London, Abacus.
Troha, N. (1999): Komu Trst? Slovenci in Italijani med dvema državama. Ljubljana, 
Modrijan.
Troha, N. (2000): Italijani v vojnem ujetništvu v Jugoslaviji 1944–1947. Annales, Series 
Historia et Sociologia, 10, 2, 325–340.
Troha, N. (2004): Fojbe – zločin ali upravičeno kaznovanje. Odmevi aretacij, deportacij 
in usmrtitev med lokalnim prebivalstvom v Julijski krajini. Acta Histriae, 12, 2, 
203–217.
Troha, N. (2012): Fojbe v slovenskih in italijanskih arhivih. V: Pirjevec, J., Dukovski, D., 
Troha, N., Bajc, G. & G. Franzinetti: Fojbe. Ljubljana, Cankarjeva založba, 253–296.
Troha, N. (2014): Pogrešani: kdo so bili ljudje, ki so jih maja 1945 v tržaški pokrajini 
aretirale jugoslovanske oblasti. V: Troha, N. (ur.): Nasilje vojnih in povojnih dni. 
Ljubljana, Inštitut za novejšo zgodovino, 157–230.
Valdevit, G. (ur.) (1997): Foibe. Il peso del passato. Venezia, Marsilio.
Wörsdörfer, R. (2009): Il confi ne orientale. Italia e Jugoslavia dal 1915 al 1955. Bolo-
gna, il Mulino.