St. 15.
V Trstu, sabota 12. avgusta 1870.
Tečaj I.
.Edinost" izhaja ntkodrugoiu četrto h«t>ota vsakega meseca in velja ia vae leto fl. 9 kr. 40. „ , . polu leta , 1 , 20. • . • <"trt • - — - 70 Za oznanila, kakor tudi za „poslanice* se plačuje zanavadnr trifltopne vrste:
8 kr. če se tiska L krat 7 • • • „ 2 krat C „ „ . „ 3 krat
Za veće Črke po prostoru.
Posamezne številk« se dobivajo po 7 kr. v tabakarnah v Trutu pri pošte, pod obokom tik Kalistrova hiše, na Belvedere pri g. Bertolinn.
V okolici: Na Občini v loteriji, na Prošeku pri g. Gorju p u, v Bar-koli pri g. Ani Takan in v Bazovici pri Ani Tuš, ▼ Skednji pri Fr. Sancin M. Magdaleni zg. J. Ježu Naročnina naj se pošiljak sv. Ivana -t. 424, pisma in dopisi vreduistvu v Skorkoli št. 84. Udje pol. dr. „Kdi-uo«t" kteri mesečino redno plačujejo, dobivajo list brezplačno na doni.
Glasilo slovenskega političnega društva tržaške okolice.
„V edinosti j* uim".
Avstrijani! kde so naše meje ?
Avstrijsko cesarstvo je napravile v teku malo let čudne korake nazaj. Avstrija ni šla naprej, ampak korakala je nazaj in lahko vsak pošteni Avstrijan grenko zdihne : „ Avstrijani kde so naše meje
Očividen je velik razloček med sedaujo i nekdanjo Avstrijo, ko je v Evropi še odločilno besedo govorila, Cas, v katerem je nase cesarstvo v Evropi prvo moj državami bilo, skoro se pozabi, in vendar se živi rod, te mogočnosti priča. Časi se hitro spreminjajo in tako se je tudi naše cesarstvo naglo spreminjalo, a nikdar več na bolje, ampak na huje; naglo se je skrče-valo, in Bog daj, da bi se povekšalo zopet a ne Še zmanjševalo, kakor vedno še prte sosednje države prestaviti mejnike na škodo cesarstvu. Kodo je Avstrijo tako daleč dotiral in jo še tira, tega ne moremo razlagati, ako nečemo, da se naroči državni pravdnik na vse iztise našega lista.
Tudi drugo države so padle enako Avstriji globoko, ali utrdile in okrepile so se kuialo ter dospele na prejšnjo stopinjo; to nam dokazuje zadnju francoska vojna. Francoska ljudovlada nij poplatila le vseh mi-lijardov, ternuč poleg tega celo vničila Nemčijo z denarjem in industrijo; le Avstrija si ne more iz nepriličnega položaja pomagati, ter tako le životari. Avstrija ima čudna previlegija, da pada od stopnice do stopnice, in tal, katera je zgubila, ue more si več pridobiti. Avstrijska zgodovina zadnjih dvajset let je zgodovina nesrečuih zgubljenih vojn, zgubljenih dežel, padajočega upliva na vzunaj, in onemogle moči v svojih deželah. Ta istiniti žalostni položaj še nij dospel do zadnje stopnice, kajti vedno Še se pred našimi očmi odpirajo dogodki nič dobrega sluteči.
Pred dvajsetemi leti je stala Avstrija z eno nogo v lepi Italiji, z drugo v Nemčiji, njena veljava je bila trdna v Evropi. Po kratkovidni politiki in dveh nesrečnih vojnah je bila Avstrija iz Nemčije vržena kakor tudi iz Italije in nij iz osodopolnih vojne druzega za spomink vzela, nego trdno željo in sklep, nikdar več v Italijo noge postaviti. Nemške dežele, Alzacija in Lo-tringija ste bili tudi od Francoske se silo odtrgane, pa prebilalci onih dežel nečejo do
danes od nemških svojih bratov ničesa šli-šati, da si tudi v Beroliuu vse poskušajo, da bi jih na nemški jarem privadili ; vse zabada v a ; njih sočutje je le za Francosko, in voditelji Nemčije uže od daleč gledajo črni oblak, ki poruši Nerftčijo in vzame zopet v hudi nevihti zgubljeni deželi.
Razmere zgubljenih nekdanjih avstrijskih dežel so vse drugačne. Nobenemu človeku še na misel ne pada, da bi Avstrija zopet kedaj Lombardijo in Henečansko pri-vojevala, ali se zopet v Nemčiji vtrdila. Vzrok je iskati v tem, da se prebivalci teh zgubljenih dežel za Avstrijo cisto nič ne za-nimivajo in ne žele več pod njeno oblast priti, ker so bili z germanizmom preobilo obdarjeni, v drugo pa, da Avstrija nema več misli seči po zgubljenih deželah, ker je prepričana, da bi jih tudi obdržati ne mogla, ker v njih nij sočutja do nje.
Ko je Avstrija Lombardijo zgubila, porodila se je precej inisel, da bode odško-do vuna za svojo zgubo na jugu, leta 1860 je postala ta točka uže prva na dnevnem redu, in časniki so o tem mnogo ugibali. Proteklo je od tega deset let, vendar je Avstrija še do danes brez zaželjene odškod-be in kakor stvari sedaj stoje, nij na odškodnino nič kaj misliti.
Pri odškodovanji nij šlo samo za odškodnino, temuč tudi za razširjenje države po geografični kakor etnogra6čni legi, ker to je uže naravno prašanje. Da se mora kaj takega z vspehom zvršiti, treba pred vsem, da se zagotovimo sočutij onih prebivalcev, katere misli država v svoj okvir vzeti. Dunajska vlada pa si tega sočutja nij znala i nij hotela prisvojiti, i tako tudi nij mogla pridobiti si simpatij južnih Slovanov. Videlo se je nekaj časa, da naiuigljuj južnih Slovanov nij trajal mnogo čaaa, Andrašijeve reforme so zavrnile vse uazaj, ker je Avstrija podajala Turkom roko, ko je na raznovrstne načine skušala zadušiti vstajo. Avstrija je svojo politiko po men jen j i onega naroda obračala, iz katerega izvira minister zuuaujih zadev in je tako večino države malemu odlomku podvrgla. Vse gre na državni račun, kar je korist Turku, da se vduši vstaja in obdrži onemogla turška država še dalje, katere nobena moč več oteii ne more. Nij gledala Avstrija kak vtis napravi kratkovidna politiki pri Slovanih, ki imnjo veliko prihodnost za Avstrijo ; sad
kratkovidne politike je tudi dozorel. Na vsej meji so prikazni, ne le zunaj meje, ampak tudi v Avstriji se zapravljajo sočutja Slovanov, posebno se to opazuje v Dalmaciji, kder bi se zdaj uže radi tako prelju-bljetiega namestnika Rodiča iznebili.
Sočutje južnih Slovanov je zgubljeno za Avstrijo, kar bi morali tudi uže na Du-naji sprevideti; ali politikarji, kateri so zasedli visocega konja drže se starega „ode-rint dum timeantu misleči, da so lahko brez sočutja Slovanov, da jim zadostuje, ako jih strašijo. Nečemo se o tem pričkati. Južni Slovani nemajo čisto nič strahu, dokaz temu so junaški ustaši, kateri niso hoteli, pri vsem rožljanji sablje in škripanji s peresom brez vspešne diplomacije, orožja položiti. V Belgradu so pokazali sočutje do Avstrije s tem, da so avstrijskemu poslancu mačjo godbo naredili, katera pa nij njegovi osobi veljala, ampak državnej politiki.
Lahko previdijo politikarji na Dunaji, kam smo prišli, kako spoštovanje ima mala Srbija do mogočne države. Politiko o odškodvanji na jugu iu razširjanji svojih mej tam doli, sme Austriji« inej staro šaro vreči. Zvesti Avstrijani pa, kakor nant pot državne ladije kaže, ua sramoto nje krmil-cev, še vskliknimo: „ Avstrijani! kde m nate meje i"
■-----r-jp -o^S^^ :-
liopitni.
Iz bajtica 1'odovincit v Srbiji 'JO. julija.
Piše naiu naš prijatelj Jauko Stibil na srbski listnici se svinčnikom: Sprejmite srčni pozdrav vi boritclji Slovanstva. Mi se bijemo na ž<vot in smrt, srečni vi tam na zapadu v mirnih srečnih krajih. Ne morem, ne smem več teh idej izraževati, ni dopuščeno. Kaj sledi, hodočnošt hode kazala.
Vi pa Slovenci !..........
Topovi grmijo na sedmih straneh, . . . mojih prijateljev poznatih strašno poginilo. Z Bogom, z Bogotn, bratje Slovenci moji.
Skala poka, dob se lomi.
1 a«? Janko cetooodja.
Ta listnica je bila pisaua '20. p. m., precej po bitvi pri Bcljini pa smo dobili vest, da je naš rojak, četovodja Janko v krvavej bitki hudo ranjen bil, namreč krogla mu je šla skoz levo roko, po boju so ga. odpeljali v bolnico, kjer zdaj bolan leži.
Ako mu bode treba roko odrezati, to nam nij znano. Bog nam ga ohrani še mnogo let na čast narodu. Hubmajer je do sedaj zdrav in se vrlo bori za boljšo slovansko prihodnost.
Iz Rojana dne ,'iO. julija.
Ker sta se že dva dopisnika z svojimi nasveti zarad poti oglasila, ktere naj bi se rojanska procesija držala, naj bode še meni ko tretjemu dovoljeno, da svojo misel o tej zadevi izrečem. Kar se tiče nasveta v št. 13, naj bi namreč sla procesija čez Aquarolijev hodnik na zgornjo cesto i. t. d. o tem Še govoriti nij, kajti že sedaj predolga pot bi se po tem načrtu se nad tretjino podaljšala. Bolj pameten pa je nasvet v zadnjej št. „Edinosti". Dopisnik svetuje, naj bi se ne šlo do gretarskih stopnic, ampak naj bi se prestopilo skozi predor naravnost na Bu-hlerjev svet, in to bi bilo pametno, ker smešno se mora zdeti vsakemu pametnemu človeku, ako vidi, da gre procesija v kot, kder je cesta najožja, k oltarju, potem pa ko se je že vsa zmešala, zopet se nazaj vrne, da se na levo zasuče. Le oltar ne bi smel po dopisnikovem nasvetu pri zidu v Lazaretu biti, ampak že na Buhlerjevem svetu.
Tu je pa treba omeniti, da je odvisno le od dobrote g. Buhlerja, ali sme procesija po njegovem svetu iti, in zato dobroto ga je treba vsako leto posebe prositi — in kadar se svet lepo s travo obrase, kdo ve, ali ga bo še volja puščati, da se po travniku hodi ? toraj tudi te poti nij mogoče odobriti — ker ni stalna.
Moj načrt pa nasvet bi bil pa tale : Procesija naj bi šla od cerkve do mosta, kder naj bi bil ko navadno prvi oltar, naj bi se zasukala okoli mosta in šla naravnost po cesti nazaj proti kosami, kder naj bi bil drugi oltar, potem za kosarno mej Fekon-dovim posestvom k tretjemu oltarju, kteri naj bi stal pri Fekondovih vratih — (da se sedaj od Fekonda gre k 12 murvam, to je še le neumnost, to!) — čez mostiček pa naj bi se procesija vrnila k cerkvi k četrtemu oltarju. — Prednosti te nasvetovane poti bi bile velike 1. Pot bi se zdatno prikrajšala, kar je zelo potrebno, ako se v ozir jemlje, da se v Rojanu procesija obhaja sredi meseca julija, toraj v najhujši vročini.
2.	Procesija bi se pomikala zmiraj po lepi ravni poti in bi se nikder ne mešala.
3.	Pot ta je stalna.
4.	Oltarji so v takih krajih, da nij treba tistih velikanskih tend na kole obešati, kar je vselej z velikimi stroški skleneno.
♦ 5. Procesija se pomika zmiraj po le-pej roj. dolini in ne prestopi na Miramar-sko cesto, in tako procesije ne nadlegujejo vozovi, ki vedno po tej cesti drdrajo, in nobeden se ne more pritožiti da javno cesto zapira.
6. Procesija pa se pomika zmiraj tako blizo cerkve, da se nioret ako bi nagi oma nastalo slabo vreme, vsak čas v cerkev vrniti. Ker so pa taki, kteri menijo, da mora
procesija na vsak način prav pred njih vrata in pod njih okno priti, zatoraj bi bilo želeti, — da bi bilo besedovanja konec — da bi cerkvene in posvetne oblasti tudi svojo besedo spregovorile — in določile in potrdile pametno pot, ktere naj bi se procesija držala.
Rojamc.
Pri hv. Ivanu 6'. avgusta.
Protest odbora družbe „Mirodvor" za pokopavanje mrličev pri sv. Ivanu v Vrdeli.
Slavni Magistrat!
Podpisani odbor družbe za pokopavanje mrličev „Mirodvor" pri sv. Ivanu v Vrdeli je sklenil protestirati zoper magistratov odlok d. d. 23. junija t. 1. št. 14536, glede tirjanja družbenega imenika, ker slavni magistrat nema pravice tirjati posameznih imen in stanovanja udov, zato, ker omenjena družba ni politična, ampak le za de* narno podporo svojim udom v Žalostnih zadregah, in ker odbor brez občnega zbora noče ničesa storiti, posebno o tej zadevi, kajti več udov se je izrazilo, da je bolje družbo razpustiti nego si. magistratu zahtevani družbeni imenik izročiti.
Odbor tudi ne more prevzeti novega dela in sitnosti, ki so združene z izroče-vanjem omenjenega imenika in z vsakdanjimi premembami posameznih udov pri vstopu in odstopu iz družbe.
Posebno pa odbor v imenu družbe ob-žaljuje, da se je okrajni glavar (župan) g. Monferra predrznil večkrat g. denarničarja vprašati za družbeni imenik, da ga rabi glede siromašnih pogrebov, in da ga zdaj si. magistrat tirja, ker srenja (komun) ima dolžnost pomagati ubogim ter jim zlajševati stroške tudi pri pogrebih, zato g. Monferra (župan) ne potrebuje družbenega imenika, pač pa mu je potreba v svojej službi, da bolj dobro pozna in vestno loči stan ubogih in bogatih svojega okraja.
Žalibog! da se je že slišalo (kar se lehko dokaže), da g. Monferra (ne vemo, ali z magistratnim ukazom) jc blagovolil dovoliti srenjsko podporo tudi nekaterim posestnikom s pogojem, da so odstopili iz političnega društva „Edinost*. Toliko veča pravica in dolžnost je, da se dovoljuje podpora tudi ubogim udom družbe za pokopavanje mrličev, če pra v dobivajo od družbe neko malo svoto, pa to le za zlajšanje stroškov v bolezni in pri pogrebih.
Podpisani odbor upa, da bode slavni magistrat, natanjčno in vestno pretresoval resnične in pravične navedene vzroke, blagovolil omenjeni svoj odlok vniftiti, in popolnem oprostiti odbora sitnosti, kakor tudi, da ne bodo pravice siromakov teptane, in da se jim ne bode škodovalo v žalostnih in nesrečnih zadregah, in da se tako popolnem ne razžali in razpusti družba, ki je vstanov-Ijena v dobroto in pomoč ubogim, katerih g. Monferra (župan) ima Čast biti njih oče.
Pri sv. Ivanu 27. julija 1876. Tone Trobec, tajnik Oasperčic Davorin Ivan Marija Fonda
Miče Zahar, predsednik Nadlišek Štefan, podpredsednik
Jože Mirufiir
Miha Marr
Ivan Marija Gropajc.
Iz tržaške okolice, 8. avgusta.
Ni se čuditi, da so nekatere vasi tako Še odzadej, kakor zadnja vas Sveti Križ v tržaški okolici.
Kedo da je kapovila v Križu, tega ne bodem pretresaval, dosti je, ako samo povem, da je zvest sluga magistratu, kateremu je narod deveta briga, kateri se ne meni, ko mu vsi dopisi le v laškem dohajajo in jih prav tako v laškem zopet odpošilja.
V sredi vasi je nalepljenih polno la-ških „Avviso" katere skrbni magistrat pošilja vernim svojim Križanom, kateri pa tudi nanje zijajo, ko vol na nova vrata ▼ hlevu, ter se vprašujejo, kaj neki magistrat zopet zapoveduje Bode-li nam cesto delal, ali naredi šolski vrt, ali morda napelje vodo Tiber iz Rima sem, kali ? vsak vidi svoje želje spolnjene in v upanju živi, saj magistrat je dober, uže naredi to pa uno.
Vprašamo vas, Križani, kake narodnosti ste pa vi. tam na laški meji? ali ste se uže toliko laščine navlekli od Furlanov, da se vam mora vse le po laško pošiljati. Še na šolskih vratih je laški napis, češ, da bode otrokom laščina bolj v glavo silila. Napisi po vaših hišah so tako turško pisani in v kamen vsekani, da daje zadostno spri-čalo dušne bolezni, ki v Križu vlada. Toliko imen Kossutta in Oossutta je v kamen vrezani h,, poštenega Slovenca kar oči zabole, ko ugleda to, in če bere, ščiplje ga po trebuhu.
Križani, vsako leto je enkrat binkoštni praznik, sveti duh je razsvetlil tudi apostlje, priporočite se njemu, da tudi vas razsvetli v domaČem jeziku, da ne bodete Sloveniji sramoto delali. Zdaj sem omenil površne stvari, drugi pot bolj natanjčno.
Na Brežini, naj bližnji vam vasi, vse je drugače, zdi se človeku, ko pride od vas tu sem, kakor bi od turka h kristjanu prišel} tam se zavedajo krepko sploh vsi, da so Slovenci, lepi pevski zbor zapoje, kakor bi zvonil ubrano, pred občinsko hišo vihra slovanska zastava, pri vas v Križu se je še v skrinji bojite imeti skrito in ako bi jo na drog izobesili, kaj bi Bogateč počel, ker je lah, on tega neutrpi, kaj poreče, oj oj ! magistrat, in oče Lukša na Prošeku; drugo leto bi ne rastla več trava zarad tacega greha; morda je zato toliko kamenja tam, ker se je kedo prodrznol reči, da je slovenska zemlja.
Na Brežini je vse drugače, v občinskem zastopu sede narodni možje, ki so ponos komunu, ne pa renegati, kakor v okolici. Komaj deset minut je mej Križem in Brežino, razloček pa je kakor od tu do Črkasije. Malo več luči treba da se prežene dušna slepota in lenoba. Krai&vec.
Politični pregled.
Notranja politika praznuje, le Madjari se 6 tem odlikujejo, da preganjajo Slovane,
0	katerih mislijo, da žele srečo Srbom i Črnogorcem v sedanjej vojni, ter zapirajo — ruske Špijone, katere so si sami izmislili. Hrvatje pa so podobni poparjenim koprivam, kakor hlapci nosijo coklje za ma-djarskimi gospodi, njih sedanje vedenje bode zgodovina hudo sodila.
Srditi boji grme na južnem vshodu. Zmagonosno vihra črnogorski prapor. Pri Podgorici so Črnogorci zadnje dni preteklega meseca Turke dvakrat strahovito pobili, ter jim vzeli dva kanona, veliko orožja
1	drugih vojnih priprav. Ob enakem času je tudi črnogorski knez Muktar pašo popolnem pobil. Bil je knez uže blizu Mostar-ja, ko mn je Muktar paša nasproti stopil, a on se mu je vedno umikal, Muktar se je bojeval le s prvimi črnogorskimi stražami i ker so se te umikale, mislil je, da se ga Črnogorci boje ter je drl za njimi; pri Volčjem dolu, mej Nikšičem i Trebinjem pa ga je črnogorski knez zajel ter tako strahovito pobil, da so se od 16 turških čet le 4, i Še te z veliko težavo rešile Pet ka-nonov i mnogo streliva so zaplenili Črnogorci, Muktar je pobegnol v Trebinje, kder ga je vstaški vodja Peko Pavlovič od vseh strani zaprl. Ker pa so Turci v Albaniji zbrali 30,000 vojakov, prisiljen je bil črnogorski knez te dni zapustiti hrcegovinska tla ter je naglo odrinol Albaniji na mejo. Tako je dobil Muktar paša zopet nekoliko oddihljaja vzlasti, ker mu je novih 3000 Turkov na pomoč prišlo. Še bodo tukaj hudi boji.
Srbsko stanje je nevarno, ali nikakor ne brezupno. Turki so prodrli v Srbijo ter po hudih bojih vzeli in zažgali Knjaževac; Lešjanin se je brez boja umaknol iz Zaj-čarja ter ondotne trdnjave porušil. Na Mo-ravi se zbira zdaj velika srbska vojska i tam bode kmalu krvava i razsodna bitka. Bog daj Srbom zmago!
Domače stvari.
Junaška smrt na bojišču. V zadnjih bojih črnogorske armade pri Vrbici, — tako nam naš prijatelj poroča — bilo je strašno klanje. Turki so pritiskali strahovito, Črnogorci se bili kakor levi zoper močnejšega sovraga. Nekemu NeveBincu je bila noga prestreljena, malo prej je ubil turškega častnika, osvojil si njegov revolver, imel je svoja dva uže poprej, da so bili trije. Ubogi je ležal z razdrobljeno nogo na bojišču, njegovo bistro oko je gledalo z nevoljo, da ne more sekati Turčinom glav, da ne more osvetiti domovine. Z levo roko je držal hanžar in v desnici bliskal se mu revolver, s katerim je tako gotovo streljal Turčine, da ni nikdar sprožil, da bi se ne bil zgrudil Mahomedanec na zemljo.
Uže je spraznil dva revolverja in ubil 12 Turčinov, kar mu za hrbtom turški vojak zavihti puško z bodalom, da mu ga po-
rine v prsa, pa na svojo nesrečo ga je zabodel na desno stran prs mej rebri in kožo ter ga tako h tlom pripel. V tistem hipu sproži junaški Hrcegovec tretji svoj revolver, da se nanj zvrne Turčin, ki ga je h tlom pripel. Junak ga še z hanžarom po vratu požaga. Trinajst jih je že preselil v Mahomedovo naročje in še je gledal z bistrim očesom, da domovino osveti. Moči so ga uže začele zapuščati, še enkrat pomeri z motnim očesom z svitlim revolverjem na najbližjega Turčina, ki je palil puško na črnogorske sokole, sproži in Turčin se zvali in vije v krvi. Tudi njemu je solnce zašlo, za hrbet mu priskoči krvoločni baši-božuk, zamahne s puško na hrabrega umirajočega junaka ter mu zdrobi glavo. To je živa slika hrabrosti naših južnih bratov, kateri s
železom pišejo slovansko zgodovino. * *
•
Šolska darila. Ker se koncem tekočega meseca sklenejo ljudske Šole v našej okolici z delitvijo daril, zato si dovoljujemo o tem nekaj opomniti. — Da so se šolska darila zopet vpeljala, to je prav in tako bi bilo prav, da bi se v šole vpeljala spet tudi Šiba, ker naj modrujejo nekateri pedagogi kakor hočejo, otrokom fin večidel tudi odraslim) je treba plačila in kazni, da dobro delajo in hudo opuščajo. Darila pa, ki se dajo pridnim učencem in učenkam konec leta, morajo biti njihovej starosti in razumnosti primerna in mikavna. Teh potrebnih lastnosti pa nemajc strogo znanstvene knjige, kakor je n. pr. Pokornyeva botanika za gimnazije in realke, ki so jo lani otročiči prejeli v darilo. Težko, da jo je kdo izmed obdarovanih prebral, k večemu je v njej pregledal lepe podobe, pa jo odložil. Kaj koristi tedaj tako darilo, ki nij otrokom ni mikavno ni razumljivo?
Po naših mislih bi bile v darilo naj-pripravniše molitvene bukvice, ker jih otroci najrajši imajo, najlaže umejo in, kar je najvažnise, najbolj jih bero, ker jih seboj nosijo v cerkev dokler so le za rabo. Toda naš magistrat ne bi po nobenej ceni dovolil, da bi se molitveniki delili v darilo, ker bi si s tem oskrunil svoje liberalstvo; zato mu morajo gospodje učitelji v okolici kake druge primerne bukve v nakup nasvetovati. Mi bi jim priporočili dozdanje letnike „Vrtca,44 kateri bi bili, lepo vezani, prav primerni za darila, ker imajo v sebi vsakovrstnega podučnega in kratkočasnega berila, namenjenega prav slevenskej mladini. Vred-ništvo jih gotovo proda po znižanej ceni, ako si jih magistrat več iztiskov naroči. Najnovejše slovenske bukve, namreč SJom-Šekove pesmi, ki se že trdo vezane prodajajo po 1 f., dale bi se tudi za to porabiti posebno za viši razred, koncu naj pristavimo še to, naj bi se daril v vsakej šoli dalo toliko, kolikor je darila vrednih otrok ; ker s tem, da se postavi stalno število, kakor je bilo dozdaj, le tri darila v vsakem razredu, spravljajo se učitelji v zadrege, otroci in starši pa v nevoljo. — Naj bi te naše opazke gospodje učitelji preudarili in po njih se ravnali!
• *
*
En komun, pa dvojna mera. Kako
je nam slovenskim okoličanom trž. municipij pravičen, priča najbolj njega vže vsem znani sklep o šolskih zadevah. Šolsko reorganizacijo, po katerej bi bila tudi okolica dobila nekej mrvi je sicer odložil ad calendas grav cas, toda mesta ni pozabil ter določil, da se provizorno z novim šolskim letom v mestnih šolah napravijo sledeči razredi:
Za dečke: V Ško rklji, peti razred; na Korsiji Stadion, na 6tarem lazaretu in v Ferieri, šesti razred.
Za deklice: Na starej štrangi, v starem mestu in v Ferieri, peti razred; v novem mestu in vadnici, sedmi razred.
Tako so tedaj za mesto skrbeli brez reorganizacije; okolici pa nič niso dali — in vendar vedno trobijo, da m^sto in okolica sta en komun ! To je enakopravnost kakor na Tnrškem!
* * •
Stoletnica. 20. septembra t. I. bo sto let kar se je rodil Matevž Ravnikar, bivši tržaški-koperski škof (pred pokojnim Jernejem Legatom) in slovenski pisatelj. Njegove zasluge za cerkev in za narod so velike in prav bi bilo, kakor opominja „Slovenec," da bi Slovenci, zlasti v Trstu, njegovo stoletnico slovesno obhajali. Malo časa je sicer še do 20. septembra, vendar se še da kaj napraviti. Z veseljem se bomo mi tržaški narodnjaki vdeležili slavnosti; inicijativo pa prepuščamo visokočestitemu škofijskemu ordinarijatu, ki naj bi poskrbel za potrebne priprave ter vzajemno s tukajšnjimi Slovenci določil program slovesnosti.
* *
*
Grška vojua ladija • Ampfitrite" je
prijadrala pretekli teden v našo luko iz Carigrada da počaka kralja, ki popotuje po raznih dvorih, pa v ponedeljek je dobila ladija ukaz, naj nemudoma iz Trsta odpluje. Kaj da pomenja hitri odhod, to nam je zagonetka.
* » *
Gospod Josip Godina Verdelski
nas toži pri deželni sodniji zarad opazk, katere smo se drznili postaviti konci njego-vega pisma, ki smo ga objavili čitateljem. Naše opazke so bile temeljite, ako se pomisli, da je g. Verdelski pisal več pisem poštenemu trgovcu g. Valenčiču, naj bi on okoličane napravljal, da se postavijo zoper nas z nekim protestom, ter hvalijo po sili njegovo knjigo, katero smo mi kritikovali. Zvedelo se je, kajti g. Valenčič je razodel to sramotno ponudbo g. Puriču, katerega si je g, Verdelski za svoj objekt zbral \ ali tega poštenjaka je to, da ima g. Godina tako slabe misli o njem, po pravici jako razžalilo, ter je ponudbo s zaničevanjem odbil. Ko je zdaj g. Verdelski videl, da je osamljen in osramoten, hotel si je maščevati, zmislil si, da ga je Purič žalil ter tudi njega toži. Pismo, na podlogi katerega so opazke, ima uže sodnija v roki, zdaj pričakujemo, kako bode g. Godina Verdelski dalje postopal, čitatelji sodite naše poštenje sami.
Gospođu Godini. Slabo ste preuda-rili, da ste me tožili gosp. telegrafskemu vodji. Boljše bi bilo, da ste podali tožbo turškemu Sultanu; v tožbi bi lehko bili povdarjali, da Turkom nijsem poseben prijatelj ; to bi bil neovržljiv dokaz „criminis laese inajestatis". A gosp. telegrafski vodja o teh rečeh drugače sodi ter misli, da mu je deveta briga, kar imava midva mej sabo. — Pisali ste tni tudi neinšk- list, v katerem pravite, da setu Vam jaz nego pismo pisal; tudi ste prilomastili k vodstvu, taiu pismo kazali uradnikom i vpraševali, ali sem jaz pisal.
Ti pa so z glavo majali i nekako sumljivo Vas gledali, češ, saj imamo veliko centov Cegnarjevih konceptov v registra-turi, ali to pisanje prav nič nij podobno njegovemu.
Oe me spomin ne vara, tedaj Vam še nobenega pisma nikoli nijsein pisal i tudi ne vem, kdo bi to bil storil.
Ce sem pa res pisal, moral sem blesti, ali seui bil pa tako pijan, da se tega nič več ne spominjam. Skoraj gotovo je pisala kaka „strupena kača". Rivederci!
Cegnar.
» * *
Umrl je vsled opekline naš vrli okoličan Janez Nadlišek na Ketnari v tem tednu. Ubogi je ležal bolan v svoji hiši, ko se je ona užgala, ko zapazi ogenj, vstane iz postelje da bi šel po stopnicah, pade in se tako grozovito opeče, da v malih dneh v tržaški bolnici umrje. Ranjki je bil priden kmet, pošten narodnjak, vedno je bil zvest sin tnajki Stavi, nikoli nij ga manjkalo pri občnem zboru pol. dr. „ Edinost," katerej je bil tudi močan steber ; bodi mu zemljica lahka.
m m •
Obesil se je pretekli teden zunaj Trsta v logu (boschetto) mornarski nižji častnik za jermen. Dobili so ga v trohlji-vosti, znamenje, da je moral uže dalj časa viseti; kaj je bilo vzrok samoumoru, to se ne zna.
* « ♦
Ustrelil je pretekli tedeu nek A. L. v okolici pri sv. Mariji Majdaleni zunaj Trsta v jezi žensko v prsa s puško in ranil jo tako nevarno, da se je bati za njeno živenje,
-------
Razne stvari.
Jutri, 13. t. m. bode v Lešuli na Koroškem slavnost v spomin mnogozas luž-nega slovenskega pisatelja Antona Jaiiežiča. Iz vseh krajev Slovenije, tudi iz Trsta in okolice, napotijo se tja deputacije in posamezniki. Tako je prav; narod mora slaviti može, ki so zanj se trudili in Janežič je za slovenstvo veliko se trudil in tudi veliko žrtvoval.
• * •
Poludrugi milijon zgiuol. Nekij premožen gospod iz Aleksadrije v Egiptu
je popotoval skoz Italijo. C Milanu se je ; sprehajal pred železnico sem ter tja, svojo prtljago je imel v čakalnici I. razreda spravljeno. Ko stopi zopet v čakalnico, zginola . je prtljaga, v njej poludrugi milijon v me-njicah in novcih. Precej se je na vse strani brzojavilo, kamor železnica prihaja, mej tem ko je on v Milanu ostal. Postaja je bila do čistega pregledana ali našlo se ni ničeea. Popotniki, pazite na svoje imetje.
* •
*
Umrl je pod Sobotinons na Goriškem 23. julija t. 1. Ivan Stres, v 30. letu svoje starosti. O njem velja, kar je Prešeren na grobu zapisal Čopu :
„Ko bili bi mu daljši časi dani, Svoj narod s pismi bi razsvetlil bil."
Bil je I. Stres bistrega uma, ves vnet za narodno slovstvo, vzoren duhovnik, iskren
domoljub. Blag mu spomin !
* *
*
VAv je iz elastike. Pred nekaterimi dnevi sta se peljala neki Cič in njegova žena prav pijana domu. Primeri se, da v teku voz zavije v ulico ; Cič pade spredaj z voza, sprednja in zadnja kolesa mu gredo čez život, vse je strmelo in žalovalo, da je ubogi gotovo mrtev; ko pa zadnja kolesa čez zlete, ostane Cič in Čička ga pozo v e : No, hodi, Jjukay amo! On skoči na voz, udari po svojih dveh vrancih in hajd domu.
Ljudje pa so rekli, da je Cič iz elastike.
* •
*
Strela je udarila v zeleznični vlak na Laškem. Blizo Brescie se je peljal vlak nek popoludan preteklega tedna mej h udo nevihto. Strela je udarila v zadnji voz, ker je bil vodja vlaku, omamila ga je, ali poškodovala ga ni, stekla pa je vsa pobija tudi v drugih vozeh.
*	Vi
*
Vročina v Ameriki je letos tolika, da take ne pomnijo stari ljude, tako pišejo amerikanski listi. V Nev-Jorku se zveč er vse prebivalstvo iz hiš na ulico spat preseli, po dnevi je vse zaprto in jih je zarad vročine uže dosti pomrlo.
*	*
#
Rojene se zobmi ste bili v Sieni na Luškem 29. p. m. dvojčici, ena je imela dva zoba in druga tri. Bili ste zdravi, ali ena je uže umrla.
* *
*
Ženitev vsak petek. To teško nalogo ima kralj vseh kraljev, perzijau9ki Sah, ker to mu nalaga vladarska dolžnost in «i-cer s gospicami od 12 do 15 let neomade-ževanega vedenja. Za ta posel je v kraljevi residenci več starih gospej, katere po deželi popotujejo in deklice vredne, kra Ijevske dostojnosti kralju nabirajo. Ko do kralja pride taka gospica, sklene se mej njima pogodba, da jo mora kralj določeni čas v/drža-vati in potem odpustiti iti obdarovati. Ko se pogodba podpiše, stopi kralj z svojo nevesto pred svojega duhovnika, kateri ima koran v rokah, in prisežeta „En sam Bog je in Mahoiried je njegov prorok," potem blagoslovi mahomedanski pop oba.
Po preteku določenga časa se pogodba lahko ponovi. Šah najraji take žene svojim prvim uradnikom daje. Prave kraljeve žene so le one, katere so njegovega
rodu ter se imenujejo izvoljene žene. • •
m
štirjl mladi morilci. List „Statuto* iz Palerme piše : v malem mesticu Ćefalu so 2. t. m. štirji otroci od 10 do 12 let, ubili sedem let starega fantiča zarad hlebčka kruha in litra vina, katerega so mu vzeli.
Sodnija je precej mlade hudodelnike prijela, imela je veliko posla ubraniti, da jih razkačeno ljudstvo ni pobilo in raztrgalo
od jeze.
* * • '
staro cegarstvo. Cvetno nedeljo je praznoval Mikado, japonski vladar in ves njegov dvor 2659 rojstni dan prvega cesarja Gunsu v Japonu, ki je prvi oče sedajne vladarske hiše. Zarad tega je bila v Jedi, glavnem mestu, velika slovesnost.
POZIV.
26. julija je zadela velika nesreča vrlega našega rodoljuba Janeza Nadliška na Ketnari št. 54 ; zgorela mu je vsa hiša, katera je imela 18 sob, vse je zgorelo od strehe do tal, škoda je velika, cenjena na 2500 gld. nesreča je še toliko žalostniša, ker se je gospodar tako opekel, da so ga 27. istega meseca v bolnico pripeljali, kder je 6. avgusta ob petih zjutraj umrl. Zapustil je dva sina i edno hčerko, stareji sin. ima okoli 25 let, oženjen je in ima dva otročiča, drugi ima 21 let ter je c. k. vojak na morji, hčerka ima 15 let.
Nesrečneži morajo zdaj pod šupo na črni zemlji prenočevati, kar je zdravju zelo škodljivo. Prošeni so vsi rodoljubje, naj blagovoljno pomorejo z milodari, da bode mogoče nekoliko sob pogorele hiše popraviti za prebivanje nesrečnikom; pregovor pravi: kdor ubogemu pomaga, posoja Bogu. Podpisani se zanaša, da vsi rodoljubi po svoji moči pomorejo; mili darovi se bodo sprejemali v hiši št. 413 v Vrdeli pri podpisanem, pri vredništvu „Edinosti" i tudi pri gospodu Trobcu v Vrdeli, vsak milodare c dobi listnico za spričalo i zahvalo.
Nadlišek Štefan deželni poslanec.
Opomin društvenikom!
Vsi oni udje političnega društva „Edinost" so opominjan), naj zaostalo mesečnino tekoj poravnajo. Odborniki in namestniki pa naj se bolj trudijo, da iztirjajo zaostalo, ker drugače nemo-remo knjig v redu imeti iti velikih stroskov pokrivati. Denarničar je razposlal vsem dolžnikom listke, koliko je kedo dolžan,
Opravnistvo.
Lastnik izdatelj in odgovorni urednik Ivau Dolinar.
Tisk avstrijskega Lloyda.