Pedagogični pogovori. (Spisuje Jos. Ciperle.) (2. del.) 8. Mnogo sem že pisal, in ako bom v prihodnje zdrav, bodem tudi še marsikaj napisal o emancipaciji, temu izrastku humanizma, kakor jo je imenoval g. vrcdnik Tovarišev v neki opazki pod mojimi pogovori. Jaz nimam nič od tega, ako pišeni zoper njo, znabiti se še marsikomu zdi čudno, da sem tako terdoglav, da se ne morem sprijazniti s to vredbo, — s tem izrastkom hočem reči. Ali Bog zna, koliko jih je, ki so ravno tako terdovratni, a le v mislih, kakor sem jaz v besedi, in čakajo le primernega časa, da prihrume s svojimi baterijami na dan. Bog ve, kako temeljite dokaze bodo navedli ti zoper njo, ali kakor sem že dejal, čakajo le primernega časa. — Jaz pa sein tako termast, terdoglav in terdovraten, da že zdaj raolčati ne morem. Pogovarjajmo se pa danes o humanizmu. Najpervo pa moratn prav po prijateljsko pokregati g. vrednika tega lista. Vi, gospod vrednik, mi mnogokrat kaj prečertate v mojih pogovorih. Posebno, kedar se malo vtopim v svoj predmet, ter postanem malo hud, takrat mi takoj pristrižete peruti. Vi pravite, da ni treba nikogar žaliti. Pa saj nisem še nikdar kaj tacega storil. Nikdar še nisem kritikoval oseb, ampak vedno le dejanja in naredbe. To je jako lepo in posnemanja vredno, da hočete živeti v miru s svojimi sosedi, pa tudi od mene je lepo, da nisem še napadal nikogar. V emancipaciji tudi ne napadam žensk, ki se emancipirajo, ampak le emancipacijo samo. Ona je nastala iz tega, ker so nekteri krivo presojevali žensko natoro, ter so prišli tako tudi do čisto napačne sodbe, da se zamore postaviti v duševnem obziru možu na stran. Zato sem si pa izvolil za svojo nalogo, dokazati, da so presojevali jo krivo, in da so izrekli tudi napačno sodbo o nji. Res je, vsak človek je bitje, ki ima um in omejeno voljo, naj si bo moškega ali ženskega spola. Ali zakaj se pa to jemlje le v tem obziru, in se tudi spolnjevati skuša le v tem obziru? Pravijo tudi, da je bogatin in prosjak človek, da ima ta in oni pravico, da živi. Ali zakaj se pa ne trudimo tudi zato, da bi prosjak zamogel živeti v resnici? Kakovo je to življenje, ako se trudi ubožec ves dan, da komaj živi in zraven ga tare še skerb, ali bo zamogel pa tudi jutri živeti? Kaj pomaga, ako je ubožec le na papirju enak bogatinu? Dati mu je treba tudi sredstev, da mu zamore biti enak v resnici. Koliko lačnih bi se nasitilo lehko od odpadkov mize enega samega bogatina! Koliko ubožcem bi se lehko vtešile solze z denarjem, ki ga izmeče bogatin le za razne nepotrebnosti! Tega ne vedo bogatini, koliko dobrega bi lehko storili s svojim bogastvom; to le ve tisti, o kterem Gothe tako lepo prepeva: nWer nie sein Brot mit Thranen ass, nWer nie die kummervollen Nachtc nAuf seinem Bette weinend sass, nDer kennt euch nicht, ihr himmlischen Machte!" Ko bi bil te besede izrekel kdo, ki je v resnici nsvoj kmh jedel s solzaini, ki je prejokal celo noči zbog svoje reve", temu bi se ne bilo čuditi. Marsikdo je žc tako govoril, ki še nikdar ni bral G6the-ja. Ali Gothe, ki jih je pisal, ni bil nikdar lačen, nikdar se ni boril z revščino in nadlogo. Ali ženijalni pesnik je Cutil, kako hudo je lačen biti, kako žalostno je objokovati svoj stan, kako strašno se je boriti z življenjem brez sredstev. — Gospod vrednik, jaz sem še mlad, ali skusil sem že marsikaj, in žalibog, da le mnogo slabega. Tudi jaz sem s solzami jedel svoj kruh, — ali še kruha nisem imel dostikrat -. Moje cdino orožje je še pero, ktero sem izbrusil na terdem karanu, ki se iinenuje življenje. Naj mi služi sedaj kot sulica, ktero bodcm nosil skozi življenje. Ne bodem ranil ž njo nikogar, kajti vem, kako skeli rana. Pričakujem tedaj, da ini ne bodete prečertali v tem pogovoru nobene besede. Vvoda je dovolj, čas je, da se vernem k svojemu predmetu. 0 humaniztnu sem rekel, da bom govoril. Lep predmet, ali težaven. Kaj bodem povedal? Ali bodem hvalil sedanji čas. ki nosi na čelu ta naslov? Ali bodem omenjal one hvalevredne zavode, ki se imenujejo humanitarni ? Ali bom grajal one, ki so sovražniki humanizma ? Ali jih bom imenoval barbare, ali kako ? — Nič jim ne bom rekel. Če ,je kak zavod v resnici humanitaren, se hvali že sam, kajti dobro delo se hvali samo. Povem pa tudi takoj, da sedanji čas, ki se imenuje čas humanizma, ni humanitaren, nego le za tiste, ki delajo kupčijo s humanizmom, zraven pa še dobodo redove in križče na persi. Pervi viri humanizma, ali podlaga njegova je iskati v nauku Kristusovera. »Ljubi svojega bližnjega, kakor sebe!" — »Vsak človek je tvoj bližnji". — »Ljubi tudi sovražnike!" — te priproste besede so njegova podlaga. Kakor vsaka resnica, tako so zadeli ti nauki na strašne ovire, kajti bili so v nasprotji s tedanjimi šegami in navadami. Človekov bližnji je bil k večemu oni, ki je bil tiste narodnosti, kot on. Gerk je imenoval vsacega Negerka barbara, to je suroveža, ki ni vreden njegovega prijateljstva in njegove ljubezni. Drugi narodi, ki so bili mogočni, ter so kedaj premagali sreCno druga ljudstva, ti so bili pa spet taki, da so jih pomorili, ali pa iz milosti naredili za svoje služnje. Tako so ravnali nekdaj Perzijani, Babilonci, Egipčani, celo Gerki niso delali nič drugače, ko so se preselili iz severne Gerške v južno. Rimljani seveda tudi niso delali izjeme, zato v njihovi deržavi ni bilo druzih ljudi, kot prosti in neprosti ali služnji. V takem stanu je našel Kristus rimsko cesarstvo. In izrekel je prosto besede: »Ljubi svojega bližnjega! Tvoj bližnji je vsak človek, tedaj tudi služenj in sovražnik". — Kaj se upa reči ta tesarjev sin! so vpili farizeji, ta šunta ljudstvo, naj se upre! Zatožimo ga pri cesarjevem namestniku, naj ga križa! Tako so vpili in vpili. In Rimljani so dejali: Kaj pravi ta, moj služenj je moj bližnji. No, ta je pa lepa. Tega bi mi ne smel povedati moj najboljši prijatelj. Služenj je moj bližnji, služenj, ki sem ga kupil na somnju, kakor svojega konja in bika. Ta ima pač čudne misli o nas ljudeh! Tega še Sokrat ni rekel, ki je imel v časih tudi kako neumno misel. Na križ z njim! Zraven pa še pravi, da je sin božji. Glejte, glejte, tudi Boga kolne! No, če je božji sin, bo njegov oča že tako dober, da mu bo poraagal s križa. — Tako so govorili o njem. Cudno je le, da so ga pustili cela tri leta Bšuntati" ljudi. Ce bi sedaj kdo kaj tacega storil, bi ga že po pervi besedi konfiscirali, ter djali v zapor. Takrat so pa pustili Kristusa tri leta! Pa naj še kdo reče, da niso bili oni časi svobodnejši od naših. — Hodil je tri leta po Judeji, Samariji in Galileji, in čez tri leta so ga križali in umerl je, ali z njim ni umerla resnica, ki jo je učil. Unierli so njegovi človeški nasledniki, ali resnica tudi s temi ni bila pokončana. Z vsacim umorouu je podpisala rimska deržava sodbo zoper sebe, z vsacim umororn se je približala za en korak svojemu propadu. In propadla je, ali iz ujenih razvalin se je dvignil Kristusov nauk, njene razvaline so bile podlaga novim kerščanskim deržavam. Pervi kristjani so se tudi deržali v resnici nauka Kristusovega. Pomnili so njegove besede, da smo pred Bogom vsi enaki, zato so hoteli tudi med seboj biti enaki. Dali so bogatini svojim bližnjim, kar ti niso imeli, namreč denar in blago, z eno besedo: premoženje je bilo splošno. 8* To je pa terpelo le malo časa, dokler je vera Kristusova živela v vseh ter se razodevala v njihovem notranjem in vnanjem, domačem in deržavnem življenji. Ko je pa to nehalo, začeli so gledati po strani jude, da še celo preganjati so jih jeli. Vresničilo se je to, kar so dejali judje, ko so tirjali, naj se križa Kristus : Njegova kri naj pride čez nas in naše otroke! Prišla je (po poganih) njegova kri čez nje in njihove otroke. Brez domovine so se vlačili, ter se vlačijo še dan danes po vsem svetu. Judje so kozmopolitje v pravem pomenu. Oni so vse in nič. Med vsakim narodom so namešani, ter ga slačijo, ter mu pijejo kri. Ker v prejšnih časih niso imeli nikjer stalnega doma, in ako je vladarju kedaj na misel prišlo jih izpoditi iz dežele, takoj so morali pobrati svoja kopita, ter iti, kamor so hoteli in smeli. Ker se niso mogli nikjer stalno naseliti, niso nikdar obdelovali zemlje, ampak vergli so se vedno na kupčijo. Gledali so pa tudi na to, da so kupili dober kup in prodajali drago, da so si tako pridobili v kratkem času mnogo denarja, s kterim so potem lehko izvandrali. Ta lastnost, kupovati dober kup in prodajati drago in zraven še malo kupovalca in prodajalca oplahtati, ta lastnost jim je ostala do današnjega dne. BHandeln" je njihovo geslo, Bnix zu handeln?" njihovo navadno vprašanje, »beschumeln'' *) je njihovo navadno delo in nRebbach" **) njihov Bog. Ali se pa da na kak način oprostiti ravnanje nekterih kerščanskih vladarjev, kteri so preganjali jude? Ali se niso pregrešili zoper zapoved Kristusovo: ,,Ljubi bližnjega, kakor samega sebe?" — Pač, da se nekoliko opravičevati, če tudi ne vselej opravičiti. Izpoznali so to, česar pa še zdaj ne izpoznajo mnogi, da so judje nesreča vsacega naroda, da je ubogo ono ljudstvo, uboga ona dežela, v kteri prebivajo judje. Oni pomagajo človeku iz nadloge, posodijo mu denar za visoke obresti, in ako jih ne more plačati, kar se zgodi navadno, prodado mu vse, ter ga pahnejo nazega iz njegovega domovja. Jud je huda šiba, in ne mogli bi nobenega ljudstva občutljiviše kaznovati, nego z judi. Tudi pri nas niso imeli do poslednja časa judje nobenih pravic, zapert jim je bil pristop k vsem višim službam. Ali Bhandeln", nbeschumeln" in BRebbach" jim je odperl tudi ta pristop. Kaj so storili? Ali so tnorda ^bešumlali" kacega velikaša, ter ga potem prisilili moralično, da jim je priboril ta pristop? — To zadnje je mogoče, kajti marsikdo jim je bil dolžan, ki jih sicer terpeti ni mogel. Ali še na drugi naCin so si priborili enakopravuost z druzimi narodi. Judovski bankirji so vstanovili celo množico časnikov, velicih in majhnih, in po njih so jeli pridigovati humanizem. Dejali so: Judje smo tudi ljudje, dajte nam *) Beschumcln je judovsko - nemška beseda, in pomcni: goljufati. **) Rebbach je judovska beseda, ter pomeni: dobiček. Pis. tacih in toliko pravic, kolikor jih vživajo kristjani, naredite nas enakopravne z druzimi narodi, prosimo prav ponižno in pohlevno. Naredite nas za deržavljane! — In naredili so jih. Postali so deržavljani, enaki drugim narodom naše deržave. To je bilo veselje v Judeji! Zdaj so iraeli besedo tudi v vseh stvareh, ki se tičejo vlade, vplivali so po svojih listih na javno življenje in — na šolstvo. Bilo je mnogo ljudi in jih je še, ki prisežejo na vsako besedo, ki stoji n. pr. v »Neue freiePresse", ali v ,,Wiener Tagblattu". NemogoČe se jim zdi, da bi svojib člankov ne prinašal tak list iz avtentičnega vira. Zdaj ko so si s humanizmom pridobili sebi enake pravice, jeli so humanitariti še za druge, kteri so jim posebno dopadli. To so bile seveda v pervi versti ženske. Zmerjali so moški spol, da ravna barbarsko z ženskimi, saj one so ljudje, kakor mi. — Dalje so judje spravili na dan one čase, v kterih so živeli oni vitezi, ki se imenujejo ,,Minnesangarji", ki so na vso moč preslavljali ženski spol, in v kterih so šli vitezi po svetu, da so si pridobili lorbarjev, in se z njimi podali domov, ter jih položili pred noge svoji izvoljeni devici. Takrat, so dejali, je stala ženska visoko, in pozneji časi so jo spet potegnili iz njene visokosti. In za judi so pisarili tudi kristjani tako. Šli so še dalje. Tisti slavni francoski učenjak Renan je celo Kristusa štel med tiste, ki so ženske čislali. Dejal je, da je tudi on rad občeval z ženskami, in nekterikrat še celo z ne kaj nedolžnimi. Za izgled je postavil Samarijanko pri vodnjaku. — Kaj je bilo storiti? Iztergajmo žensko iz moževih barbarskih (?) rok, ter podelimo ji enake pravice. Zgodilo se je, nastala je emancipacija, ta izrastek humaaizma. Zdaj zeleni in cvete, in kmalu bo rodila svoj sad. — Omeniti moram pa še, da tudi oni visoko slavljeni vitežki časi niso bili tako medeni za ženske. Vitezi so pač fantazirali za ženskami, skladali so tudi nmile" pesmi, ter opevali v njih svoje device, in še kako! Ali to je vse minulo, ko je vzel vitez svojo izvoljeno devico za ženo. Na Francoskem je bilo po postavi dovoljeno vitezom tepsti svoje žene, in sicer prav močno tepsti. Tedaj oni časi niso bili tako medeni za ženstvo. Iz tega kratkega razmišljevanja je jasno, kako je na svet prišel huraanizem. Zdaj je v najlepšem cvetu, in vendar ni bilo nikdar toliko revščine na svetu, nikdar ni bil tako pokvarjen svet, kakor je dan danes. To ima vse na vesti humanizem. Jaz ne rečem s tem, da so vsi humanitarni zavodi za nič, ne rečem tudi, da ne stori marsikdo iz samega človekoljubja mnogo dobrega, ali na drugi strani je humanizem vendar kriv mnogo zlega. Iz humanizma so iz šol odpravili šibo, akoravno je v sedanjem stanu pri izgojevanji potrebna. Namestu šibe bi se morala vpeljati vsaj kaka druga cnaka kazeu, tako bi bilo dosledno. Ali to se ni zgodilo. In to je vzrok, da nimajo otroci nikacega strahu pred učiteljem, da so od dne do dne bolj surovi in izprideni. Iz humanizma dalje so vstanovili Ijudske kuhinje, v kterih se dobi za toliko denarja, kot drugje, slabe jedi. Ali vstanovitelji tacih kuhinj so občno hvaljeni, dobivajo celo redove. Iz humanizma so dali ženskemu spolu take pravice, kakoršne ima moški .... In tako dalje, in tako dalje. Ravno zarad humanizma terpi odgoja mnogo, mnogo. Učitelj, ki ima od šestega leta naprej pomagati starišem pri odgoji, on, ki je mnogokrat edini pravi odgojevatelj otrokov, on, ki ima v otroku postaviti temelj vsemu daljnemu izobraževanju in dalji omiki, — on nima vseh sredstev, kaznovati ga tako, kakor ga zamorejo stariši. On je, ki občuje neposredno z narodom, ki bi lehko največ vplival na-nj, ako bi mu bila puščena neomejena volja v šoli, on je zaderževan od humanizma. Kolikor se varuje zdaj šiba pri mladini, toliko bolj se bode rabila enkrat pri odraslih. Morala se bode vpeljati spet pri vojakih in pri policiji. Žalostno je videti, da se pretepa odrašen človek, žalostno ga je videti, kako se zvija pod težkimi udarci, zjokati se mora človek, ki ima le količkaj serca, ko ga vidi obnemagovati na terdem stolu, na kterem leži, jeziti se mora nad terdoserčnim beričem, ki neusmiljeno maha po njegovem telesu. Usmiljena je ureden oni odrašen človek, ki se mora tepsti. — Ali prišlo bode do tega. Sedanja mladina, ko odraste, se bo mogla krotiti le z lesko. — Ali bi ne bilo tedaj bolje, ko bi se izbijala že v mladosti človeku malopridnost ? Ali bi je ne bilo tu ložje izbiti? Mlado drevesce se da še vpogniti, ali staro se vlomi. V mladosti bi se malopridnosti lehko odrezale korenine, ter se izpulile, ali v poznejih časih, ko bodo že pognala deblo, jo bode težje izruvati, ali pa celo nemogoče. Mladine tudi ne bo nihče tako pretepal, kakor so pretepali nekdaj odrasle, da bi obnemogla pod vdarci. Kdo ne upa, da se bode iz nje napravilo še marsikaj pravega? Ali na enkrat bodo postali ljudje nehumanitarni proti onim, proti kterim so bili enkrat prehumanitarni. Sedanja mladina ima vse kali v sebi, da bode rodila enkrat kisel in grenek sad. 0 emancipaciji sem že enkrat dejal, da jo bodo naši nasledniki, ki bodo pametnejši ali pa neumnejši, kakor smo mi, da jo bodo izruvali, ter vergli v ogenj, da se vpepeli. Tako bodo tudi storili s humanizmom, in sicer s celim humanizmom. Naj gre rakom žvižgat za druzimi slabimi še ta slaba naprava! Dan danes je skoro vse švindelj, in marsikteri ljudje so volkovi v ovčjih kožah. Imel bom še priložnost, marsikaj povedati o humanizmu, kteri še nikakor ni obdelan s tem pogovorom. Ta predmet je vreden daljnega in obširnega premišljevanja. Če tudi bom pisal pod naslovom Bpedagogični pogovori" več stvari, ki niso pedagogične, ako bom bičal v njih krivična dejanja nekterih ljudi, naj mi ne štejejo tega v zlo bralci. Odgoja je v tesni zvezi z javnim ia družiaskim življenjem. Spominja naj se bralec na pregovor: nJabolko ne pade daleč od debla", in nkakoršen oče, tak sin". Ali pa naj premisli ta verz: ,,Kakor so stari peli, nTako bodo mladiči žvergoleli".  (Dalje prili.)