VffMW
A- 8UR.KA • 192Ö
ORKESTER AKADEMSKE FILHARMONIE.
PRAŠKA AKADEMSKA FILHARMONIJA
V KRALJEVINI S. H. S.
19 2 8
13./XI. NOVI SAD	20./XI.	SPLIT
14 /XI. BEOGRAD	21./XI.	ŠIBENIK
16./XI. SARAJEVO	23./XI.	ZAGREB
18./XI. DUBROVNIK	24./XI.	LJUBLJANA
25./XI. MARIBOR
Dirigent Ing. Otakar Kozel
'"'ŽE dolgo pred vojno so bili v Pragi dijaški simfonični or-f--i kestri, ki so proizvajali simfonično glasbo, da bi vzbudili za njo zanimanje dijakov. Svetovna vojna je pretrgala popol-nonam to delovanje, katero se ni obnovilo niti v prvih letih po vojni. Šele 1. 1923 so se zopet združili navdušeni godbeniki izmed akademikov vseh strok in so po ustanovitviji „Študentske (Akademske) Filharmonie“ začeli zopet s resnim glasbenim študijem. Vztrajnemu delu navdušene mladine se jeposiečilo povzdigniti orkester na tako višino, da se je že v jeseni 1923 postavil na čelo „Študentske Filharmonie“ genialni dirigent L.V .Čelansky, kije izvedel na koncertu dne 12. XII. v Smetanovi dvorani Obecnega doma praškega z velikim uspehom Novakovo „Slovaško suito“, potem ouverturok Smetanovi „Prodani nevesti“, Fibichovo idilo „V podvečer“, Sukovo meditacijo na choral „Sv. Vaclave“; s sodelovanjem sedanjega koncertnega mojstra praškega Narodnega gledališča prof. J. Berke je še izvedel Dvorakov „Klid“ (Mir), „Rondo“ za Violoncello s spremljevanjem orkestra — toraj same težavne skladbe.
Od jesenske sezone 1925 dirigira Stud. Filharmonijo Ing. Otakar Kozel, slušalec dirigentskega in komposičnega oddelka praškega konservatorija, v dirigiranju je pa učenec prof. O. Ostrčila, šefa opere Narodnega gledališča v Pragi. V zadnjem času se Stud. Filharmonija ne omejuje samo na koncerte v Pragi in projektira razun koncertov v češkoslovaških mestih tudi koncertno turnejo v inozemstvu, da bi propagirala stremljenja našega dijaka-godbenika v tujini, in da bi navezala stike med dijaštvem zbliženih narodov na glasbenem polju. Začenši od letošnjega leta nastopa Stud. Fil. pravilno v korist „Mozartove obce (= društvo) v Praze“, katere predsednik je administrativni ravnatelj praškega državnega konservatorija sekčni svetnik Dr. Bramberger, in katere cilj je ohraniti praški javnosti spominski zanimovo vilo „Bertramko“, kjer je komponiral slavni Mozart in kjer je mnogo dragocenih spominov na tega velikega mojstra. Koncert iz Mozartovih skladb, ki gaje priredila St. Fil. v parku Bertramke v spomladi
1928, je imel velik uspeli, ki ga potrjujejo številni referati v časnikih.
Tako širi Stud. Fil. godbeno kulturo med dijaštvom svoje domovine. Sedaj seje odločila za turneje po tujih državah, da ustanovi mednarodne dijaške stike. Prvo potovanje v tujino vede v bratsko Kraljevino SHS. S tem večjim veseljem se pripravlja na ta obisk, ker proslavi s tem obenem desetletnico obeh držav in izrazi zadoščenje nad lepim razvojem bratske kraljevine.
SPORED
1. BEDftlCH SMETANA: Vyšehrad, simfonična pesem.
2.	„	„	Z čeških logov in gajev, simfonična
pesem.
3. ZDENfiK FIBICH:	V mraku, idila op. 39.
4. ANTONlN DVOÜÄK: Legende op. 59, prva zbirka:
a) d-moll.
b) G-dur.
c) d-moll.
d) C-dur.
5.	„	„	Slovanska	rhapsodija	op.	45,
štev. 2.
BEDftlCH SMETANA — (1824—1884) — ni samo največji češki glasbeni mojster in umetnik, ampak je tudi največjega pomena za vso češko narodno kulturo. Je pravi sin češke zemlje. Narodil se je v malem češkem mestu in je preživel svojo mladost na deželi. Zato je vsrebal v sebe že od mladih nog vse to, kar je tipično češko. Ali njegova prirojena genialnost in smelost dulia mu niso dali, da bi se pri tem ustavil. Iz malih razmer je šel dalje v svet za najvišjo umetnostjo. Uči se pri največjili mojstrih, navdušuje se za najnovejše umetnike svoje dobe, Chopina, Liszta, Berlioza in Wagnera; poda se naravnost v Weimar, glavno tedanjo središče mlade, nove, svetovne umetnosti. In šele tako pripravljen ustvarja češko narodno glasbo, nikakor kot skromno umetnost za mali krog, ampak kot veliko, naj višjo umetnost, kot izraz visokega hrepenenja svojega naroda in kot njegov ponos pred celim svetom. Zato so tudi njegovi ideali, odgovarjajoči njegovi umetnosti, mnogo višji nego ideali njegovih vrstnikov. Tako postaja ne
samo kulturni vodja, ampak tudi buditelj in prerok lastnega naroda, ki mu kaže pot do res svetovnih višin. To je pomen B. Smetane, edinstvenega pojava med češkimi narodnimi umetniki, kakor tudi med umetniki vseh drugih narodov. Njegovih del ne cenimo samo zaradi glasbe: v njih vseh je tudi velika ideja, bodisi ideja preteklosti češkega naroda, ali opevanje krasne narave češkega kraja, ali slutnja velike bodočnosti. Take niso samo njegove velike komposicij e, kot oper« ali simfonične pesmi, kjer je Smetana naslikal češko deželo in življenje čeških mest,slavo preteklostiinpričakovano sijajno bodočnost, in malega češkega človeka poleg neobičajnih junakov.
V	malih klavirnihformah, n. pr. poeti čnih'(„Sny“=sanj e) in plesnih je ista snov. Tudi tam, kjer Smetana pripoveduje o stbi (v kvartetu „Z meho života“) ima njegova umetnost višjo oblikoin posvečenje. Zatoje še danes Smetana svojemu narodu vedno živi izvir spoznavanja, navdušenja in idejalov. Njegovo delo je še povrh posvečeno z njegovim velikim trpljenjem. Smetana je moral za svojo umetnost težko bojevatikakorvsaki,kiprihajastakovelikim darom; je borilec za veliko umetnost, za veliko kulturo. Smetana se je moral tudo boriti z naravo, katera mu je vzela ravno takrat sluh, ko je hotel v polnem razpetju lastnih moči komponirati ,,Ma vlast“. To je bil udarec, ki bi ga drugi tako lahko ne prenašal. Smetana pa je vztrajal in je še celih deset let, brez ozira na svojo gluhoto, vstvarjal dela, eno boljše kot drugo. Tako je njegova umetnost posvečena s velikim človeškim trpljenjem in je nam ravno zato tako draga: je umetnostno in idejno, pa tudi človeško velika.	Zdenek Nejedly.
,,VYŠEHRAD.“ Ko je Smetana dokončal leta 1874 svojo največjo narodno glasbeno dramo ,,Libuše“, je stvarjal drugo, čisto simfonično delo, ciklus simfoničnih pesmi ,,Mä vlast“ (= moja domovina), da proslavi veliko preteklost, krasno sedanjost in pričakovano bodočnost češke domovine. Pr'sa skladba tega cikla je „Vysehrad“. Dandanes ni več starega,
prvotnega Vysehrada, kjer je bivala bajna Libuša in kjer so se odigravali prvi, mitični dogodki češke narodne zgodovine. Samo skala nad Vltavo spominja, kje je stal ta čarobno krasni grad. In vsaki Čeh si je svest v duliu pri pogledu na to posvečeno mesto stare slave Vysehrada, in tako ga tudi v svoji pesmi Smetana oblikuje. Ne slika nam resničnega gradu, resnične zgodovine, ampak samo bajno, mitično prikazen, ki živi v fantaziji naroda.
Na začetku zvenijo toni harf, polni posvečenja. To je pevec, ki poje pesem o nekdanjem slavnem gradu. In limalu na to, pod utisom njegovega globoko občutenega petja, se nam prikaže slika Vyšehrada. Resni motiv nam riše mitični giad, najprej kot zastrt v pajčolan davnih dob, ali potem vedno bolj jasno, bolj jasno in bolj blesteče, dokler ne stoji pred nami v celem svojem sijaju, v polnem, žarečem zvoku celega orkestra. To je samo fantom, ki se izgublja, motiv umolkne v pianissimu, podoba pa živi v nas dalje. Zato se v drugem delu spremeni motiv v živo ritmično figuro, ki ni več prikazen, ampak resničnost. Tu ne poje več pesnik-prerok, tukaj govori k nam mojster sam. Glasba zadoni vedno bolj jasno in radostno, dokler motiv Yyšehradu ne zažari v polni svoji sili. — To pa je samo naša in autorjeva fantazija. Kot bi trenil, se naša krasna slika zopet sesuje in ostane samo fantom. Prvi del pesmi se vrača v spremenjeni obliki. To, kar smo doživeli, je bilo tako čarobno, da nas ogreje tudi sam spomin na Smetanovo pesem, polno toplote in miline.
„Z ČESKtCH LUHÜ A HÄJÜ.“ (Iz čeških logov in gajev): Vyšehrad slika preteklost, „Z českych luhti a bajti“ pa sedanjost češke domovine, krasoto češkega kraja. Zato je že začetek skladbe zelo povzvišen. Smetana tu izraža svoj močni utis pri pogledu na češki kraj. Iz tega čuvstvenega valovanja izvira pravi motiv skladbe, najprej hrepeneč, potem radostni in ta radost prevlada. V drugem delu nas vede Smetana še dalje, v kraj sam. Je poldan, vse kipi življenja, ki slika živi
fugato. Iz zamolklega vrvenja se rodi nova, krasna melodija, pesem češkega kraja, ki se povznaša nad njim, zveni vedno bolj krepko in radostno, dokler ne zaori kot himnus. Tu se v polkovem motivu priglaša človek. Narava se ga najprej prestraši, kmalu ga pa spozna kot svojega; to je češki vaščan, in ko ta zapoje in zapleše, se združi vse v vriskajočo pesem češke dežele, v kateri doni nezmerna radost njenega ljudstva.
V	tem skladba konča.	Zdenek	Nejedly.
ANTON IN DVOfiÄK (* 8. IX. 1841 v Nelahozevsi pri Pragi, f 1. V. 1904 v Pragi) je stvaril z B. Smetano novo, narodno zavedno češko glasbo in je tudi eden iz glasbeno najbogatejših in naj izrazitejših skladateljskih pojavov 19. stoletja. S svojo neobičajno svežestjo, glasbeno iznajdljivostjo in spontanostjo stvarjanja je spadal v skupino velikih klasičnih mojstrov, in res, četudi je bil zrastel z dobo godbenega romantizma in stal pod precejšnjim uplivom Wagnera, Liszta in Smetane, se naslanja glavno na klasično godbo. Kot taki je eden izmed prvih in naj znamenitejših novoklasikov. Pomembno in z lepim uspehom se uveljavlja v dramatični in programni godbi, ampak večinoma stvarja absolutno godbo, pri kateri se služi tudi stare klasične ciklične forme, ki jo napolnjuje s svojo novo, silno in izvirno vsebino. Podpira ga v tem njegova genialna muzikalnost, po schubertovski sveža v melodiki in harmoniki, polna edinstveno elementarnega ritmičnega čuvstva in živega smisla za blestečo slikovitost instrumentalnega zvoka. Posebno nas očaruje njegova glasba s svojo plemensko in narodno izraznostjo, katera nam predstavlja Dvoraka kot čis-
tega, tipičnega češkega in ob enem tudi slovanskega umetnika. Njegova glasba, ravno kakor Smetanova, nam poje pesem češkega kraja, čeških njiv in gozdov, ali tudi žalostne, široke dume južnih in vzhodnih Slovanov. Iz istih virov črpajo njegovi plesi, ki so mikali njegovo moč in ritmično bogatstvo, ki sta obrodila stare klasične forme.
Obsežna delavnost Dvorakova objema skoro vse glasbene forme. Komponiral je devet oper (najbolj znane z njih so ,,Rusalka“ in „Jakobin“), dalje mnogo velikih vokalno-or-kestralnih del (med njimi oratojium „Svatä Ludmila“, „Sta-bat mater“, Requiem, Hymnus, mše), devet simfonij (najbolj znana je simfonija „Z noveho sveta“), simfonične pesmi, koncerte, suite, serenade, rhapsodije, svetovnoznane „Slovanske tance“, ouverture (n. pr. „Husitska“, „V prirodč“, „Karneval“, „Othello“), mnogo komornih skladb; godalnih kvartetov je trinajst, razun tega ima še številne zbirke pesmi, klavirnih in zborovih komposicij.
Dvorakova glasba se ni omejila na umetnikovo domovino, ampak je prodrla tudi v tujino. Prva je bila Nemčija, ki je čislala bogate darove njegovega duha, po nji posebno Angleška, kamor je zahajal Dvorak večkrat in kjer je žel kot skladatelj in dirigent svojih del prave triumfe; podobne uspehe nahajamo samo pri največjih pojavih glasbene zgodovine.
V začetku devedesetih let preteklega stoletja je ovladal Dvorak tudi Ameriko, kjer seje uveljavil po tri leta kot ravnatelj Narodnega konservatorija v New Yorku.
V svoji domovini je razvil plodonosno pedagogično delovanje. Njegova skladateljska šola na praškem konservatoriju je dala češki glasbi pred vsem Vitezslava Novaka, Josefa Suka in Rudolfa Karla, ki jo vodijo v duhu Dvorakove tradicije naprej k nadaljnemu razcvetu.	Gt.	Šourek.
„LEGENDE“ op. 59 so nastale prvotno kot ciklus deseti skladb za klavir na štiri roke (februar—marc 1881); šele do-
datno črez pol leta jih je autor predelal tudi na orkestralno partituro.
Dvorakove Legende tvorijo poetični kontrast napiam prvi vrsti slavnih „Slovanskih plesov“. Nimajo sicer njihove deroče ritmične elementarnosti, ampak je v njih ista sila, izvirna melodična in harmonična čarobnost in cela sveža naravnost. Dunajski kritik Dr. E. Hanslick je pozdravil „Legende“, takoj ko so izšle v tisku, z besedami: „Samo mojster harmonične umetnosti in kontrapunkta je mogel napisati te legende, četudi izgledajo na prvi pogled malo umetniške in učene.“ Nemški skladatelj Johannes Brahms je napisal o njih založniku Sim-rocku: „Recite Dvoraku, kako me njegove legende trajno razveseljujejo. To je čarobno delo in lahko se zavida temu možu njegova sveža in bogata iznajdljivost.“ Legende nimajo sicer izrazitega programa; temeljna ideja njih izražanja in razpoloženja je v celem ciklu enotna: pojejo oljubezniinhrepenenju, bolečini in odrekanju, o navdušenju in slavi, smejejo se in šalijo se, pri tem so pa vedno potopljene v isti, kakor bi mitični polomrak, ki dela z njih po misli in volji autorovi ravno legende. Izmed štirih prvih legend, ki so na sporedu tega koncerta, izražajo prve tri idilična razpoloženja. Prevlada v njih prosto, ali globoko čuvstvo: prva (d-moll)je samo malo nuan-cirana, izraznejša je druga (G-dur), tako enostavna in krasna, tretja (g-moll) je bolj živahna: vnji kontrastira glavna igrajoča tema v srednjem delu z motivom žareče nežnosti in iskrenega hrepenenja. Sele četrta legenda nam predstavlja namesto legendarne idile legendarni epos. Zdi se, da nam pripoveduje s svojo karakteristično, psalmodično donečo in v harmonizaciji naravnost asketično trdo melodijo slavno episodo iz življenja svetnika-junaka. Odtod tudi njen blesteči in pompozni zvok. Izrazni slovanski ton se nam tukaj pojavlja idealiziran v krepki, ustvarjajoči osebnosti in kaiakteriziia to legendo kakor tudi vse druge.
„Slovanska rhapsodie“ g-moll je srednja iz treh „Slovanskih rhapsodij“ op. 45, katere je napisal Dvorak leta 1878,
neposredno pred „Slovanskimi plesi“. Bilo je to prvo njegovo delo, kjer je hotel povdariti pred tujino, kamor je ravnokar prodiral, svoj slovanski rod.
Pri Slovanskih rhapsodijah so mu bile deloma vzor „Ogrske rhapsodije“ Lisztove, ampak v tem, kako se je v izražanju naslanjal na duh češke narodne glasbe in kako je znal vsebinsko predstavljati karakteristična razpoloženja češke preteklosti, je stvaril dela popolnoma samostalna in nova.
Poleg lirične prve rhapsodije (D-dur) in romantične tretje (As-dur) lahko drugo „Slovansko rhapsodijo“ zovemo dramatično, to pa radi njenega bojevitega značaja. V nji se zrcalijo krvavi spopadi in živi boji, kateri šele na koncu skladbe nehajo pod jasnim žarkom mira in z veselim vriskanjem zmagovalcev.
Temelj njene glasbene zgradnje sta dve temi. Prva kratka in ritmično jedrnata se omejuje v melodiki samo na stopajoče in padajoče poltone, druga, resna in heroično zamišljena nam pripominja nekako po svoji temeljni figuri prvi takt češkoslovaške narodne himne „Kde domov muj ?“ Značaj prve teme in trda njena ritmika prinašajo v poedine dele skladbe ostrost in močno, živo vrvenje, medtem ko se izrazna širina druge uveljavlja v zmagonosno vzpetih višinah. Kontrast obeh tem je mehko spevna vzporedna misel, ki ritmično stopa in je pri tem včasih naravnost plesno šaljiva.
Po svojem pojavu, posebno po svojem pestrem orkestralnem zvoku spada ta „Slovanska rhapsodija“ kakor tudi obe drugi k glasbeno najmilejšim in najbolj tipičnim skladbam Dvorakovim, četudi so bolj skromnega pomena.
Ot. Šourek.
ZDENfiK FIBICH (1850—1900) j'e eden izmed prvih reprezentantov moderne češke glasbe v dobi njenega početka. Toleg B. Smetane in A. Dvoraka je imel veliko zaslugo na njenem uspešnem razvoju. V šestdesetih in sedemdesetih letih 19. stoletja se je rodila češka narodna godba na mah in skoro čudežno iz prerojenega domačega narodnega življenja in iz plodonosnili stikov s svetovno kulturo. Takrat je Smetana genialno stvaril v kratkem času češko narodno opero, ob enem tudi moderno programno godbo s simfoničnimi pesmimi, kvarteti in klavirnimi skladbami, vse v izvirno narodnem duhu. Ta je našel v takratni najnovejši struji svetovne glasbe, v t. zv. novoromantizmu rodovitna tla za svojo rast in krepko razvojno linijo. Kakor Smetana je tudi Fibicli hrepenel po narodni godbeni kulturi, ki je jo hotel organično zasadit
v svetovni razvoj. Po svoji prvi mladostni schumannovski dobi se je pridružil kmalu in s celo dušo k programu B. Smetane. Fibich sam je poleg svojega spoštovanega mojstra sa-mostalno in iniciativno razširjal oblast glasbene tvorbe z novimi problemi, dal je češki glasbi novi individualni ton in je pokazal pot nadaljnemu razvoju. Kot izrazno pesniški, sen-sitivni in visoko kultivirani duli je razvil v svojih programnib klavirnih, komornih in simfoničnih skladbah nezmerno bo-gatstvo pobud in motivov; črpal jih je iz mogočnih snovi domače in tuje literature, iz lastnega razmerja k oblikučoji umetnosti in iz najintimnejšega utripanja svojega srca. Številne njegove skladbe, prave to „pesmi v tonih“, dosegajo vrhunca v skupini blestečih, plastično izraznih in popolno oblikanih simfoničnih orkestralnih pesmi, pa tudi v prebogatem številu njegovih programnih klavirnih skladb; med njimi se odlikuje po svoji izvirnosti posebno ciklus „Malirske (= slikarske) studie“, ki izraža v zvokih utise iz mojstrovskih del svetovnih galerij, dalje pa obsežni ciklus „Nälad, dojmu a upommek (Razpoloženja, utisi in spomini), ki je muzikalni dnevnik bogatih, raznovrstnih skladateljevih doživljajev, njegovega razmerja k naravi, družbi in celega njegovega kompliciranega, notranjega, miselnega in čustvenega življenja. S svojo fino in izbrušeno glasbeno koncepcijo je izrazil Fibich mojstrsko pesnikovo besedo v pesmih, zborih in kantatah, posebno ga pa je mikal melodram, kjer se druži k govoru še globoki tok glasbe v klavirnem ali orkestralnem spremljevanju. Tu se pojavlja v svojem polnem razcvetu Fibichov eminentni dramatični talent, ki ga je kmalu privedel k operni tvorbi na novih temeljih dramatične glasbe, danih od Wagnera in prevzetih od Smetane za češko godbo. Sijajna vrsta Fibichovih oper: Blanik, Nevesta messinskä, Boure (= burja), Hedy, Šarka, Päd Ar kuna nam kaže, kakšno višino je dosegel Fibich v domačem razvoju kakor tudi v primeru s sodobno svetovno produkcijo. Iz čisto stilističnega stališča je Fibichova največja zasluga v tem, da je stvaril scenično glasbeno melodramoh, kateri je
pristopil smelo in s popolno sigurnostjo po svojih uspešnih koncertnih melodramah (Vodnik, Stedry den (= božični dan) in dr.); tako je na mah razrešil tudi za moderno glasbo problem melodrame na sceni. To je njegova trilogija na antično snov v obdelovanju Jar. Vrchlickega, ki se zove splošno „Hippoda-mia“, delo, ki po svojem razmahu in monumentalnosti ne pozna sebi enakega v glasbeni literaturi in ki ima edinstveno historično vrednost. Izvalo je neobičajno pozornost vsega glasbenega sveta na glasbeni razstavi na Dunaju 1. 1892 in naslednjega leta je želo v Antverpenu popoln gledališki uspeh v nekrajšani obliki. Veliki umetnik je na žalost prej umrl, predno je mogel razdati vse darove svoje genialne ustvarjajoče potence.	Hubert	Doležil.
„V POD VEČER“ (V mraku), simfonična pe:em Z. Fibicha op. 39 z leta 1893, je čisto posebna oblika simfonične idile, ki jo je uvedel Fibich v moderno glasbo. Takih skladb je napisal nekoliko (dve Vigilie, Vesna). Tu se je družila mojstrova ljubezen k naravi z veseljem potapljati se čim najglobljeje v krasoto trenotka, v občutek življenske sreče, naj si bo še tako skromna. Naslov skladbe nam izraža v eni besedi celi njen okvir, njeno atmosfero in razpoloženje, katero si slušalec lahko sam v sebi dopolnjuje iz njenih čarobnih zvokov. Dolgo se je smatrala ta skladba samo za godbeno sliko narave, kar potrjuje posebno duhovita imitacija ptičjega petja v njenem srednjem delu. Medtem pa vsebuje mnogo več iz intimnega življenja skladateljevega, nego nam pravi njen decentno izbrani nadpis. Je v nji podoba one pomembne življenske dobe autorove, ko je vstopila v njegov zaprti duševni svet žena, ki mu je prinesla srečo neskončne ljubezni in podporo v umetniškem sodelovanju. To je bila pisateljica Anežka Schulzova, autorka libret k Fibichovim operam, od „Hedy“ začanši, in iniciatorka Fi-bichovega delovanja v njegovi poslednji periodi. V zvokih „Podvečera“ nam slika skladatelj svoje stike z njo in z njeno rodbino na večernih sprehodih po krasnem vltavskem Slovan-
skem otoku blizu Narodnega gledilišča. Poedine teme te skladbe so zložene naravnost na gotove osebe te male družbe, na Anežčino mater in očeta in končno na njo samo. Njen tema, v drugem postranskem odstavku rondove oblike dela v Des-dur, polna čarovne melodične krasote in sladkega hrepenenja, je postala tako popularna, da jo je virtuos na gosle Kubelik predelal za gosli s premljevanjem pod imenom „Poem“. Vedno pa moramo davati prednost celoti te skladbe v njeni orkestralni obliki, katere instrumentacija je čudovito lepa.
Hubert Doležil.
UNIE PRAHA
zbirka A. PERTOT