Učiteljski tovariš Stanovsko politično glasilo J. l/. C/. — sekcife sca dravsko banovino v Cfubljani C— _ _J1 _ n^n n»ACita^/i == Urmtlniitom tn mpmm l LJmklJtmm, FrmniUkmmkm milem t!l. Rmkmplmmv *« vrmimmm. Nm/rmnktrmnih pUem nm tprmjmouuna. Ithmjm vtmk Imirltk. Naroinlnm Imtnm Mesečna priloga » *TOSI/eilI<< «flrffe <■ fa»««ufe« M rfi«. ¿/«ni ..fcef/« J.U.U.plnimjmlUttUmnMrln». OflmMt p, trnnlkm tn dfovmrm, davk postim. Poit. Uk. rml. 11.1 iS. Tmlmfon 4586 Ali optimizem kljub vsemu? Ni še minilo osem dni, ko smo napisali: »Nočemo biti črnogledi! Kljub vsemu hočemo verovati v srečno zvezdo našega rodu ... Verovati hočemo, da premore slovenski narod objektivnih voditeljev, ki se zavedajo vse resnosti momenta in ne bodo opustili ničesar, kar more služiti krepki povezanosti in strnje-nosti narodnih sil...« Napisali smo te besede s posebnim ozi-rom na položaj slovenskega učiteljstva. Te besede izhajajo iz naše volje kot sad premisleka in spoznanja, kot rezultat vpogleda v slovensko stvarnost. Narekuje nam jih čut soodgovornosti na usodi našesa življa. Dobro se pa zavedamo, da samo naša volja in naše spoznanje ter samo naš čut soodgovornosti ne zadoščajo, da bi pomenila naša dejanja resničen uspeh naših naporov. Napisali smo tudi, da so za tak uspeh nujno potrebni ukrepi — in sicer ne naši ukrepi —, da se ustvarijo oni stvarni pogoji, ki so za navdušeno občestveno delo učiteljstva neobhodno potrebni. Med take pogoje spadajo predvsem trdna pravna sigurnost ter širokogrudne reparacije onih ukrepov personalne prosvetne politike, ki ne prenesejo občenarodnega in človečanskega kriterija. Naše razpoloženje se v zadnjih osmih dneh ni izboljšalo, temveč nasprotno. Zelo se bojimo, da se tudi v bodočih tednih ta občutek ne bo olajšal. V takih okoliščinah nam seveda trdna volja ne more premagati ovir, ki nam zastavljajo pot, kajti iracionalni elementi, tako zelo važni za vsako množestveno akcijo, se ne podrejajo logičnim zaključkom, izvirajočim iz vpogleda in spoznanja danega izvenosebnega stanja. Zato je potrebno, da s skrbjo in žalostjo ugotovimo, da sta današnje dejansko razpoloženje učiteljstva ter potreba po optimističnem duševnem nastrojenju v tako disparat-nem razmerju, kakršnega še nismo doživljali. Nočemo obupavati in nočemo izgubiti vere v boljše čase, ker nam služi ta vera kot krmilo na zvihranem valovju. Toda naš optimizem se je v zadnjem času vse prej kot dvignil in optimizma ni mogoče obdržati kljub vsemu. Ker pa hočemo živeti in sicer živeti srečno v sredini svojega srečnega naroda, ne smemo prenehati z apeli na vse, od katerih je odvisno naše optimistično razpoloženje. Naš krik se ne more in sme tolmačiti kot krik sebičneža, kajti krik po pravici in sreči je glavni postulat vsakega mislečega bitja. Od našega moralnega zadoščenja je odvisno danes mnogo: preslišati ta apel znači preslišati vse to mnogo z visemi kvarnimi posledicami. Zgodovina slovanstva je prepolna tragičnih momentov, ko je velik čas našel majhne ljudi. Majhen pa je vsakdo, po srcu in razumu, kdor se v korist skupnosti ne more odpovedati trenutnim osebnim ali strankarskim ugodnostim, kajti take ugodnosti morejo biti le prehodnega značaja, če trpi pri tem skupnost, katere organski del je sam. Partizanska korist pomenja v takih časih navadno demoralizacijo vsega občestva in sicer prav tako demoralizacijo svojih strankarskih pristašev kakor ostalih sorojakov. Zahteve, ki jih stavlja v tem času naša organizacija, se ne plašijo dnevne svetlobe. Nikakih privilegijev si ne želimo v dnevih, ko pomenja že zgolj pravica skoroda luksus. Sporazumno naj se pravično urede vse zadeve personalne prosvetne politike, da se vrneta optimizem in vera v nravnost v naše vrste. Moralna in pravna sigurnost pomenjata najjačji argument za vsako požrtvovalno domoljubno delo, in to ne samo za učiteljstvo, ampak za celokupno slovensko javnost. Le kdor se za nikako ceno ne pusti odvrniti od nravne linije, sme zahtevati zase naslov pravega patriota. Kakšna družba in kakšna bodočnost naj se zgradita na trhlih .osnovah pristranske morale? Za stališče učiteljstva v narodnem občestvu in za možnost njegovega narodnega in individualnega vzgojnega dela velja klic po pravici in morali v dvojni meri. Učiteljsko delo je podvrženo stalno javni kontroli: prav tako ¡njegovo delo v šoli kakor izven nje. Prosto mistifikacij in strankarske demagogije je ljudstvo v stanu pravično ocenjevati delo svojih vzgojiteljev. Zato pomenja vsaka krivica nad pravičnimi delavci težak udarec v obraz javni morali, pomenja poleg tega pa tudi moralno razorožitev v vrstah najboljših narodnih delavcev ter — končno, a ne manj važno — moralno in dejansko mobilizacijo vseh narodnih nasprotnikov in škodljivcev. To so resnice, ki se ne dado spraviti s sveta z nikako dogmatično ali strankarsko ozkosrčnostjo. Zato kličemo v zadnji uri vsem majhnim ljudem: Roko proč od še obstoječih zdravih moralnih osnov našega ljudstva! Ali le uiitelju potrebna strokovna izobrazba iz raznih panog kmetijstva VSEBIN« Že večkrat smo imeli priliko slišati razna mišljenja o vprašanju »Ali je učitelju potrebna strokovna izobrazba iz raznih panog kmetijstva.« — Tudi načelno stališče smo že zavzeli k temu problemu, toda vprašanje se še in še ponavlja med učiteljstvom. V prejšnji številki je tov. M. P. v svojem članku »Vtisi s prvega učiteljskega zborovanja« ponovno načelo to zadevo. Da bi imeli širši učiteljski krogi priliko podati svoje mišljenje in zvedeti mišljenje drugih, otvarjamo s tem polemiko o vprašanju strokovne izobrazbe učiteljstva iz raznih panog kmetijstva in prosimo vse tovariše in tovarišice, ki se za vprašanje zanimajo, da nam pošljejo svoje prispevke. Prva dva prispevka priobčujemo že sedaj. Strokovna izobrazba uiifelistva iz kmetijstva V zadnjem »Učiteljskem tovarišu« je načela dopisnica M. P. zopet že tolikokrat ven-tilirano vprašanje o kmetijski strokovni usposobljenosti učiteljstva. Ker se to vprašanje načenja tudi drugod in celo v tako važni kor-poraciji kot je Kmetijska zbornica, ne bo odveč, ako v tej zvezi zopet pribijemo stališče naše organizacije v tem pogledu. Da ne bo glede tega nikakega nesporazuma in dvoumnosti, je treba, da izjavimo že a priori svojo soglasnost s trditvijo, da je kmetijska strokovna usposobljenost učitelju zelo koristna pri njegovem izvenšolskem in šolskem delu. Čim več je ima, toliko uspešnejši bo njegov pouk, toliko laže se bo zasidral med kmečkim prebivalstvom, toliko in-teresantnejši in bolj življenjski bo njegov učni postopek ter toliko več koristi bo imela od njegovega dela šolska deca in ostalo prebivalstvo. Prepričani smo, da v tem pogledu med nami ni in ne more biti nikake razlike, zato tudi načeloma ne moremo in ne smemo biti proti strokovni usposobljenosti iz kmetijskih panog. Razlika v mišljenju se bo pokazala pa takoj, ko preidemo na čisto praktično pot in se vprašamo, kje, kako in v kolikem obsegu naj si učitelj pridobi to usposobljenost. Z ozirom na resolucijo Kmetijske zbornice, ki gre za tem, da bi se že naša ljudska šola in zlasti učiteljišče reformiralo v tem smislu, da bi se pouk v kmetijskih panogah gojil intenzivneje, moramo to zahtevo — čeprav z nekaterimi pridržki — odkloniti. Ljudska šola ne sme postati nikdar strokovna, niti ne kmetijska, niti obrtna ali kakršna koli strokovna šola. Na kmetih mora vsekakor tvoriti kmetijstvo izhodišče za ves pouk in za vzgojo, ker je to tnajnaravnejša, otroku najbližja in najpristopnejša ter zato tudi najuspešnejša pot. Res je seveda, da se bo učitelju — kmetijskemu strokovnjaku — tak pouk bolje posrečil kot pa onemu, ki so mu kmetovalec, njegovo življenje in njegovo delo španska vas. Kljub temu si upamo trditi, da bo dober metodik in psiholog, zlasti pa organizator dosegel tudi z manjšim strokovnim znanjem boljše uspehe v šoli in izven nje kot pa obratno. Konsektentno temu spoznanju moramo tudi zastopati stališče, da nam mora vzgajati učiteljišče dobre psihologe, metodike in praktične organizatorje ter da se mora stremljenje po reformi učiteljskih šol gibati v tej smeri. Pa še neko drugo dejstvo je prav tako odločilne važnosti za tako naše stališče. Ako naj prihajajo učiteljski kandidati z učiteljišč iz kmetijstva res vsestransko strokovno izobraženi, je potrebno, da temeljito pouče o vseh kmetijskih panogah naše države ali vsaj Slovenije. Kdor pa količkaj pozna obsežnost te tvarine ter ve, da se morajo celo na kmetijskih šolah kandidati, ki hočejo iz kake kmetijske panoge doseči popolno znanje, posvetiti specialnemu študiju, mora smatrati zahtevo po dobrih kmetijskih strokovnjakih na učiteljskih šolah za utopijo, ne glede na to, da bi moralo učiteljišče zaradi take reforme hudo zanemarjati svojo najvažnejšo nalogo. Glede na vse to nam ostane le ena možnost za boljšo strokovno usposobljenost učiteljstva na podeželskih šolah: po istem organiziranem načrtu, ki velja za dvig strokovne usposobljenosti našega kmetskega prebivalstva v določenem kraju in z določenim centralnim gospodarskim problemom se mora dvigati tudi izobrazba učitelja, ki sodeluje predvsem organizatorično pri tem načrtu. Praktični tečaji iz posameznih kmetijskih panog igrajo pri taki organizaciji za dvig našega kmetijstva in učiteljeve usposobljenosti mnogo važnejšo vlogo kot pa teoretični kmetijski tečaji, ki naj bi splošno dvignili raven te izobrazbe. A. H. K vtisom s prvega učiteljskega zborovanja V 38. številki »Učiteljskega tovariša« je neka mlada tovarišica zastavila več vprašanj, ki so se ji porodila pri čitanju člankov v našem stanovskem glasilu in ob priliki, ko je prvič posetila učiteljsko zborovanje. Ta vprašanja in kritika poteka zborovanja so polna želje pomagati, res nekaj narediti; v njih pa se predvsem odraža nemir, negotovost, borba z začetnimi zaprekami in iskanje kriterija, ki bi ji omogočil pravilno realno analiziranje življenja takega kot je; da bi pri tem ne igralo kakršne koli vloge neko vrojeno, privzgojeno, vsiljeno načelo, katerega jedro je to ali ono verovanje, ti in oni ideali: »trajne« sreče, zadovoljstva, miru polno stanje. Ako je tovarišica pazljivo prečitala članek tov. Majhena »O kriteriju« in druge članke, je morda našla ali vsaj zaslutila, kakšno je merilo, s katerim merijo člani »Pokreta«, ki s pomočjo nepristranskega, znanstvenega raziskavanja prikazujejo stanje v naših vaseh. Kadar bodo opravili to analiziranje, bodo nedvomno prešli na sintezo, katere namen bo iz dobljenih elementov prikazati prave vzroke današnjega nezadovoljivega, poraznega gospodarskega, kulturnega, socialnega položaja elementarnih delovnih plasti našega naroda. Prikazali pa bodo pri tem tudi edino pozitivno, v življenjski nujnosti utemeljeno bodočo razvojno stopnjo. Na vprašanja, ki so v zvezi z ugotovitvami v članku »Kmetijstvo in osnovna šola« v 31. številki »Učiteljskega tovariša«, ji bom poizkusil odgovoriti oziroma ji dati pojasnila v tem članku. »V eni zadnjih številk .Učiteljskega tovariša' sem čitala, da je središče učiteljevega dela šola in da je vsaka druga izobrazba nepotrebna. Jaz pa mislim drugače ... Ljudje bi svoje življenje lahko v marsičem izboljšali, če bi bili strokovno bolj izobraženi. (Sadjarstvo ...) S strokovnim znanjem bi zrasla tudi samozavest kmečkega človeka.« Povsem pravilno je mišljenje, da bi se s strokovnim znanjem povečala samozavest; vzgojila bi se delno zavest; lahko in bilo bi tako ter tako. če bi delali po teh in teh strokovnih napotkih ter bi bili dani še ti in oni pogoji. Ako pa začnemo iskati možnosti pridobitve novih denarnih sredstev za nabavo po- trebščin nujno potrebnih za pričetek bolj racionalnega gospodarjenja, s katerim bi se izboljšale življenjske prilike, pridemo do zaključka, da realnih sredstev, ki bi izvirala iz izboljšane, povečane produkcije, ni moč ustvariti, ker ni mogoče nabaviti osnovnega, početnega kapitala. S povedanim ne trdim, da se ne da tu in tam malo izboljšati način dela, higienske prilike itd., vendar ta napredek z danimi sredstvi, — novih v tem sistemu ni možno dobiti; če ne bi jih pristojni činitelji že dali, ker vsi ugotavljajo potrebo po njih, — bi bil tako majhen, da se ne more imenovati neki resničen napredek. Kvaliteta in kvantiteta bi delno porasli, ne bi se pa s tem povečala možnost prodaje, kar nam potrjuje dejstvo, da se med delovnimi plastmi ljudstev, kjer je način dela, kolikost in kakovost pridelkov na višku, prav tako javlja nezadovoljstvo radi onemogočenega normalnega razvoja, zaradi pomanjkanja materialnih sredstev; da se javlja isti problem. Prav nobena težava ni omenjeno dejstvo v zvezi z drugimi vprašanji gospodarstva neovržno dokazati; saj je vsakomur znano, da je delo delavcev vseh strok dandanes kvalitativno in kvantitativno na višku, da pa oni sami še zdaleka nimajo v zadostni meri onega, kar producirajo. S povedanim še nikakor ni direktno ovr-žena trditev, da učitelju ni potrebno ter da je zanj celo kvarno, če se bavi s kakim drugim strokovnim študijem, delom, kot s svojim, ki ga omejuje njegov izrazito duhovno-življenjski poklic. Učiteljevo delo naj bo poleg praktičnega opravila v šoli le znanstveno proučevanje. V vsem njegovem delu ni mesta za »praktično gospodarsko« delo. Res je. da s tem »človekoljubno« pomagamo »mašiti« luknje v ladji, ki se potaplja, vendar to ni naša dolžnost, niti ni pošteno. Mi moramo povedati ljudem nad nami in okoli nas, tako in nič drugače je potrebno delati, da se rešimo. Mi moramo biti vodniki. Preden pa moremo to postati, nam mora biti znan kriterij. (Glej članek tov. Majhena: »Komur sta znana ...«) Če kmet nima dovolj strokovnega znanja, ni to naša krivda, greh je le, ako tega ne ugotavljamo in povemo onim, katerim je skrb za to poveril narod. Ali optimizem kljub vsemu? Ali je učitelju potrebna strokovna izobrazba iz raznih panog kmetijstva. Strokovna izobrazba učiteljstva iz kmetijstva. K vtisom s prvega učiteljskega zborovanja. Klic francoske revolucije in slovensko šolstvo. Disciplinska razsodba. O srbskem učiteljskem udruženju za Bosno in Hercegovino. t Ivan Burdian. LISTEK: Kakšen je tvoj razred? — Za našo družino. UČITELJSKI POKRET: Delo rodi potrebe. Splošne vesti. — Osebne zadeve. — Učiteljski pravnik. — Kaj vse pišejo. — Mladinska matica. — Šolski radio. — Učiteljska tiskarna. — Stanovska organizacija JUU. Stališče nestrokovne izobrazbe otrok zagovarjam radi razlogov, ki sem jih navedel v članku »Kmetijstvo in osnovna šola«. S tem kajpak še ni rečeno, da ne bomo v nekaj kompleksih z otroki obdelali kmečko delo, stvarno stanje vasi, vobče vse, kar zadeva: sadjarstvo, vrtnarstvo, higieno' in zdravstvo, mlekarstvo, živinorejo. Zato potrebne podatke nam bodo seveda predložili gg. sreski kmetijski, zdravstveni referenti ter ostali. Sicer pa se bo o tem vprašanju podrobno razpravljalo v našem strokovnem glasilu. Da je središče učiteljevega dela šola in da je za opravilo v šoli potrebno neko naše strokovno znanje, se ne da oporekati. Da je to poklicno delo sila delikatno spričo dejstva »učitelj bodi umetnik«. Da je zanj potrebno, tako sodimo, precej, ogromno strokovne izobrazbe. Biti na deželi, »v hribih«, kakor pravimo po domače, daleč od kulturnega , središča v živem, resničnem, ne navideznem stiku s kulturo, pedagoškimi pojavi itd., je druga umetnost, ki pa je naša prva dolžnost, ako se zavedamo, da moramo biti učitelji, duhovni voditelji vasi, inteligenca. Kdor more s tem združiti še kaj drugega, postopa pravilno. Toda globina in širina sta v istem odnosu kot kvaliteta ter kvantiteta; temeljitost, površnost itd. Praksa je življenje; in življenje moramo živeti. »Živeti« je potovanje v megleni noči po neznani poti. Ako imamo dober kompas, bomo hodili po pravi stezi, ki bo morda bolj zaraščena, bo na njej več zaprek kot na oni desno oziroma levo. M. K-er. Klic francoske revolucije in slovensko Šolstvo Letošnje leto mineva 150 let, kar je francoski narod polagal temelje novemu družabnemu redu, ki je temeljito preobrazil življenje na naši celini. Tedaj veliki prevrat francoske revolucije je imel za posledico, da so se za Francozi tudi drugi evropski narodi polagoma pričeli osvobojevati nesodobnih spon srednjeveškega fevdalizma. Po revoluciji je francoski narod pod svojimi zmagovitimi prapori raznesel nov družabni red in pridobitve novega razmaha daleč preko svojih meja, tja do skrajnega vzhoda Evrope. Zmagovita francoska armada, ki jo je vodil slavni Korzičan, je zasedla tudi naše kraje. Tako je bila leta 1809. ustanovljena Ilirija, ki je važen mejnik v kulturi Slovencev. Takole piše o tej dobi dr. Ivan Prijatelj: »Francosko nadvladje na Slovenskem je bilo — kakor je bilo kratkotrajno — ogromnega pomena v narodnokulturnem življenju Slovencev. Značilo je naravnost prebuditev slovenskega naroda (v osebah najboljših pred-staviteljev seveda) iz dolgotrajnega spanja.« Oglejmo si kulturno življenje, predvsem šolstvo pri Slovencih pred ustanovitvijo Ilirije. Kaj vidimo? Tedanjo ljudsko šolo so nazivali uradno tudi »nemška šola«, ki se je tako nazivala v nasprotju z višjim latinskim šolstvom. Ta šola je imela med Slovani samo to nalogo, da je ponemčevala slovansko ljudstvo ter ga napravljala nemško mislečega. Vendar pa vidimo, da se je po letu 1804. vsaj skušalo izposlovati ljudsko šolstvo v mater-nem jeziku. Tako je tudi ljubljanski škofijski konzistorij v svojem poročilu na vlado z dine 18. marca 1805. predlagal, da je za ljudske šole na Kranjskem, če hočemo doseči po-voljne uspehe, posebno na deželi, neobhodno potrebno, da se ves pouk vrši v slovenskem jeziku. Na ta predlog je vlada odgovorila v svojem dekretu od 22. oktobra 1806., da se pri pouku sme slovensko razlagati, šola sama se pa mora obravnavati kot nemška ter se mora tudi pouk vršiti izključno v nemščini. Ko so leta 1809. bili udušeni upori na Dolenjskem in Notranjskem, so se na jesen zopet odprle šole. Tedaj je imela Ljubljana šest ljudskih šol. Po Gorenjskem jih je pa bilo 17. Tako v Kranju, Kamniku, Škof ji Loki, Tržiču in drugod. Z dekretom maršala Marmonta je bil položen temelj prenovljenemu šolstvu Ilirskih provinc. V ljudske šole je bil vpeljan slovenski jezik. Tudi v gimnazijah se je poučevalo deloma slovensko. Največje težave za slovenski pouk so nastopile radi pomanjkanja knjig. Vendar je pa tu prav dobro rešil svojo nalogo Valentin Vodnik, ki je priredil knjige za ljudsko šolo kot tudi za gimnazije. Po novem načrtu je bila predvidena za vsako občino lastna osnovna (primarna) šola za dečke, v glavnem kraju kantona pa tudi za deklice. Nižjih gimnazij je določal načrt za vso Ilirijo 25. Praktično se je v Sloveniji lahko slovensko poučevalo v tolikih predmetih, za kolikor je bil Vodnik napisal učbenike. Ostali predmeti so se pa poučevali po prejšnjih knjigah ter se je tako moralo tudi pomagati z nemščino. Tako je po vztrajnem Vodnikovem delu obveljala v našem šolstvu slovenščina, do-čim se je nemščini radi njene zgodovinske ukoreninjenosti priznala le neka večja veljavnost nasproti ostalim jezikom. V maršalovi navzočnosti so otvorili tudi ljubljansko centralno šolo, ki ji je postal rektor kanonik Valand iz Nove vasi pri Ra- dovljici. Umrl je kot goriški nadškof 1.1834. Na tej šoli so se usposabljali gojenci za duhovnike, profesorje, lekarnarje, zdravnike itd. Marmont je povzdignil medicinsko-kirurško učilišče v Ljubljani na stopnjo prave vseuči-liške fakultete, tako, da so na tem zavodu mogli absolventi doseči tudi doktorsko čast. 12. novembra 1811. se je ustanovilo v Ljubljani vseučilišče s stolicami za pravo, modroslovje, bogoslovje in medicino. Tudi je treba omeniti, da Francozi niso pozabili na obrt. V Ljubljani so ustanovili umetno-obrtno šolo. Ustanovili pa so istočasno za Ilirce 100 prostih mest na višji šoli za umetnost in obrt v mestu Chalons sur Marne. Tako je visoko kulturni francoski narod tudi nam Slovencem is svojo revolucijo pred 150 leti pomagal, da smo dva decenija za tem kulturno zaživeli. Priznati jim moramo v polni meri velik doprinos k razvoju našega slovenskega šolstva, saj je bil francoski vpliv na Slovence velikega pomena za vse slovensko narodnokulturno življenje. Škoda je le, da je bila doba Ilirije tako kratkotrajna. Vendar pa je na mestu in pravično, da se s hvaležnostjo spominjamo tudi mi tega pomembnega francoskega jubileja, ki je istočasno praznik tudi ostalih evropskih narodov, ki so zajemali iz kulturnega vrelca francoskega naroda, ki ga je odprla velika francoska revolucija v geslu: enakosti, bratstva in svobode. J - lo. Kakšen je tvoj razred? Zanimivo, a vendar zelo neaktualno vprašanje. Lepo te prosim, kako naj se danes, v teh časih, pečam s tem vprašanjem. Ali ni vseeno? Ali ni važnejše, kam naj skrijem svojo glavo v nevihti, ki se pripravlja, ki grozi, da izbruhne vsako uro? Da, da! Pred nami so danes važnejši problemi kot je moj razred. V Evropi se odločuje usoda človeštva za dolgo bodočnost. Ti pa bi zahteval od mene, da zaprem oči in ušesa za vse ono, kar se godi v svetu in naj se posvetim tako drobnemu in nebistvenemu vprašanju kot je moj razred. Tako blaznost je Arhi-med plačal z življenjem. Ne verjamem, da bi bilo med nami še kaj Arhimedov. Pa so. Tudi med slovenskimi učitelji. Res: Arhimed je svojo »blaznost« plačal z življenjem, toda izsledki njegove znanosti žive še danes in brez njih bi tudi moderne znanosti ne bilo. Med slovenskimi učitelji živi Miloš Ledinek, ki sredi rušenja starega sveta ni izgubil živcev in se mirno posvetil vprašanju, kakšen je njegov razred. Plod tega dela je 64 strani obsegajoča knjižica, ki jo je izdala zadruga »Pedagoški tisk« in nosi samozavesten naslov »Moj razred«. Samozavesten? Človek bi prej rekel, da je skromen, zelo skromen. Pa ni. Kajti samo s takim naslovom je mogoče definirati tako skrbno, vsestransko in podrobno analizo učiteljevega razreda. Miloš Ledinek je svoje detinstvo preživel v trdi stvarnosti Kobanskih hribov, mladost v trdi stvarnosti povojnih let, v časih, ki bi si študent dal odsekati prst za eno samo žemljo in preživlja svojo moško dobo v trdi stvarnosti mestne proletarske četrti. Ta trda stvarnost je oblikovala učitelja v njem in Ledinek se zaveda, da ista trda stvarnost oblikuje tudi njegove šolarje. Zato se ne vdaja sentimentu. S svojo knjižico je to zgovorno dokazal. Ni mu bila dovolj samo konstatacija, da je ta ali oni otrok len, apatičen, nervozno živahen, potrt, hinavski, odkrit, priden, izredno duševno razvit, duševno zaostal, da so deklice bolj pridne kot dečki ali obratno, da je moralno pokvarjen, tih, blebetav, resen, da ima smisel za disciplino ali da ga nima, da je zdrav ali bolan, da je telsno normalno razvit ali ni. Vse Koroško v Grabštanj, vrnil se težko deprimirán in nastopil svoje zadnje službeno mesto na Ponikvi. Po upokojitvi leta 1928. se je naselil v Celju, deloval še javno, v glavnem pa ise posvečal svoji številni in ljubeznivi rodbini. V svojem bistvu sicer dober in ljubezniv, je postal skrajno odločen, če je bilo treba braniti čast naroda ali interese šole in stanu. Stanovske organizacije se je oklepal z vsem žarom svoje plemenite duše, vsako zborovanje je bilo za njega dogodek, praznik, ki se ga ne sme prezreti. Društvene funkcije je vršil vestno in z veliko požrtvovalnostjo. Kako je bil priljubljen v vseh slojih, je pokazal veličastni pogreb, globoka žalost svojcev, tovarišev in znancev. Močna plast šopkov in vencev je pokrila njegovo gomilo. Narodna trobojnica mu je bila svetinja, na grob so mu jo položili in pod njo naj mu bi) sladek počitek, med tovariši pa mu bo ohranjen najlepši spomin. to je bilo Ledineku absolutno premalo. Nekje morajo tičati vzroki vseh teh neomajno kon-statiranih dejstev. Poiskati je torej treba vzroke. Zdravnik, ki ne zna postaviti diagnoze, ne more uspešno zdraviti bolezni. Ledinek se v polni meri zaveda, da kakor njega samega tudi njegove šolarje duševno oblikuje trda življenjska stvarnost: poklic otrokovih staršev, številčno in gmotno stanje družine, otrokovo stanovanje, njegova prehrana in obleka, delo, ki ga otrok opravlja doma, bolezni, ki jih je prestal in otrokove splošne domače razmere. Tudi to mu ni dovolj, če mu že nos pove, ali otrok spi v hlevu ali ne, kakor se je blagovolil modro izraziti neki bojeviti vitez reakcionarne pedagoške smeri. Resnega pedagoškega delavca ne more zadovoljiti samo kvalitativno izraženo dejstvo, ker si z njim ne more pomagati. Nujno mora to dejstvo biti izraženo tudi kvantitativno. Šele tedaj dobi pravo praktično vrednost. Šele takrat bo razumel, zakaj se ne more zanašati samo na božjo pomoč, da mu ne pomagajo še tako vestno pripravljene preparacije in kar je glavno: vedel bo, zakaj je stanje njegovega razreda takšno kakršno je. Potem mu tudi ne bo težko najti poti, po kateri hoče priti do zaželenega cilja. Natančneje nam tega Ledinek še ni razložil, ker bo to storil v drugem delu svoje študije, ki v kratkem izide v isti založbi. Toda odkril nam je nov svet, kakršnega do sedaj še nismo poznali. In še o enem nas je Ledinek s svojo knjigo trdno prepričal: Spoznavanje naših razredov ni v vrtincu sodobnih dogodkov nobeno brezplodno ali celo nevažno delo. Obratno. Iz naše stvarnosti raste nova stvarnost bodočih dni. In če ne poznamo sedanje, kako naj vzgojimo ljudi, ki naj bodo v polni meri kos nalogam te nove, v znaku nečuvenega oboroževanja se porajajoče stvarnosti. Delo, ki ga nam je Ledinek nakazal v svoji knjigi ni samo pedagoške, temveč zgodovinske važnosti. Zato bi med nami ne smelo biti nikogar, ki bi šel molče in z zaprtimi očmi mimo Ledine-kove knjige. Hudales Oskar. O srbskem učiteljskem udruienju za Bosno in Hercegovino Disciplinska razsodba Zaradi članka »Banovinski učiteljski svet« (Posvetovanje nadzornikov), ki je izšel v 37. številki »Učiteljskega tovariša«, dne 29. aprila 1937., je bilo odgovornemu uredniku Vekoslavu Mlekužu prepovedano urejevanje lista in je bil istočasno postavljen v disciplinsko preiskavo. Prepoved urejevanja je Državni svet s svojo razsodbo br. 16.188/38 od 24. junija 1938. uničil. O disciplinskem postopku pa je prejel urednik dne 4. maja 1939. končnoveljavno razsodbo, ki jo v celoti pri-občujemo: Ministrstvo prosvete Kraljevine Jugoslavije Disciplinski sud D. s. br. 8/38 4 juna 1938 godine Beograd U ime Njegovog Veličanstva Petra II Kralja Jugoslavije. Disciplinski sud pri Ministarstvu, kao disciplinski sud II stepena, sastavljen od: Či-romete dr. Duje, kao pretsednika; Mladeno-viča Atanasija, Živanoviča Branivoja, Milen-koviča Miodraga, Ljubičiča Mate, kao članova i Selič Katarine, kao delovodje, u prisu-stvu disciplinskog tužioca Kovačeviča Spaso-ja, optuženog Mlekuž Vekoslava i njegovog branioca Koste Aranickog, advokata iz Beograda, po žalbi optuženog Mlekuž Vekoslava, učitelja u Ljubljani, protivu presude disciplinskog suda kod Bana Dravske banovine D. s. br. 67/8 od 28 decembra 1937 god., pošto je saslušao konačne zahteve optužbe i odbrane, nakon pretresa održanog na dan 4 juna 1938 godine, na osrnovu § 43 st. 2 Uredbe o disciplinskoj odgovornosti školskih nadzornika i nastavnika narodnih škola, doneo je i istog dana proglasio sledeču P r e s u d u : Uvažava se žalba optuženog Mlekuž Vekoslava, učitelja u Ljubljani, u pogledu kazne na koju je osuden presudom Disciplinskog suda kod Bana Dravske banovine D. s. br. 67/8 od 28 decembra 1937 god., te se za delo za ko-je je prvostepenom presudom oglašen krivim, na osnovi tač. 1, § 8 u vezi § 9 Uredbe o disciplinskoj odgovornosti školskih nadzornika i nastavnika narodnih škola, kažnjava umanjenjem prinadležnosti od 5 % za tri meseca i da po § 40 iste Uredbe snosi eventualne troškove postupka. Obrazloženje: Presudom Disciplinskog suda kod Bana Dravske banovine D. s. br. 67/8 od 28 decembra 1937 godine, Mlekuž Vekoslav, učitelj u Ljubljani, oglašen je krivim za delo označeno u dispozitivu navedene presude i za isto kaž-njen umanjenjem prinadležnosti od 5 % za šest meseci. Protivu ove presude podneo je optuženi Mlekuž Disciplinskom sudu pri Ministarstvu prosvete blagovremeno žalbu, kojom moli da mu se izrečena kazna ublaži. Disciplinski sud pri Ministarstvu prosvete, posle održanog usmenog pretresa, našao je, da je optuženi Mlekuž Vekoslav zaista kriv što je, kao odgovorni urednik lista »Učiteljski tovariš«, dozvolio, da se u jednom broju tog lista, iznese sve ono što je bilo na sednici Učiteljskog udruženja, kojoj je sedni-ci pretsedavao načelnik Prosvetnog odeljenja Kraljevske banske uprave, g. Sušnik, čime je naneo uvredu i samom g. Sušniku. Ali, i po-red tačno utvrdenog činjeničkog stanja, ovaj sud je našao, da je kazna odmerena Mlekuž Vekoslavu prvostepenom presudom prestroga, s obzirom na to, da postoje znatne olak-šavajuče okolnosti i to: što dosada nije kaž-njavan i njegovo priznanje, koje prvostepeni sud, pri odmerenju kazne, nije uzeo u obzir. Sa izloženog, Disciplinski sud pri Ministarstvu prosvete delimično je uvažio žalbu optuženog Mlekuža i ublažio mu kaznu kako je navedeno u dispozitivu ove presude. L. S. Disciplinski sud pri Ministarstvu prosvete. Pretsednik Disciplinskog suda: Dr. Čiromete s. r. Delovodja: K. Selič s. r. VABILO na redni letni občni zbor zadruge »U č i t e 1 j-ski dom«, ki se bo vršil v nedeljo, 11. junija 1939., ob 9. uri dopoldne v Učiteljskem domu z naslednjim dnevnim redom: 1. Otvoritev po načelniku. 2. Poročilo gospodarskega odbora. 3. Poročilo tajnika. 4. Poročilo blagajnika. 5. Računski zaključek za leto 1938. 6. Poročilo nadzornega odbora. 7. Volitev enega člana v nadzorni odbor. 8. Samostojni predlogi in pritožbe. 9. Slučajnosti. V primeru, da bi ob napovedanefn času začetka občnega zbora ne bilo zbranih zadostno število zadružnikov, se vrši občni zbor pol ure kasneje pri vsakem številu navzočih članov zadruge. Letos o Vidovem dnevu poteče 25 let, ko so avstrijska oblastva brezobzirno posegla po srbskem šolstvu v Bosni in Hercegovini. Zaprli so 126 srbskih šol, razpustili srbsko učiteljsko udruženje za Bosno in Hercegovino. Nahujskali so neodgovorno drhal, da je opu-stošila poslopja srbskih šol, požgala in razbila pohištva, učitelje pa napadla ter jim tako ogrožala življenje. Neizmerno je bilo trpljenje srbskega narodnega učiteljstva. Ječe so se polnile z njimi, pošiljali so jih v taborišča in v prve vrste v fronto. Največji mučenik med vsemi srbskimi učitelji v Bosni in Hercegovini je bil učitelj Veljko čubrilovič, ki ga je kot velikega srbskega narodnjaka in borca za narodne pravice avstrijska soldateska obsodila na smrt ter je bil obešen v Sarajevu. »Narodna prosveta« prinaša o srbskem učiteljskem društvu za Bosno in Hercegovino daljši zgodovinski spis izpod peresa učitelja Kaludžeriča Steva, iz katerega posnemamo sledeče: »V zvezi z raznimi članki, ki so izhajali v srbskih časopisih v Bosni in Hercegovini o potrebi ustanovitve srbskega učiteljskega udruženje za Bosno in Hercegovino, je učiteljski zbor srbskih osnovnih in višje dekliške šole v Sarajevu na svoji seji dne 11. maja 1905. sklenil, da se izvoli iz njegove srede ožji odbor, ki ima nalogo sestaviti pravila za učiteljsko udruženje. Takoj, ko je ožji odbor dokončal svoje delo, je pozval vise učiteljstvo srbskih šol, da se izjavi, kako misli o udruženju. Odziv je bil prav časten in zato je odbor že 18. novembra 1905. poslal vsemu učiteljstvu osnutek pravil, o katerih je želel, da posamezni učitelji podajo svoje mišljenje. Tako je prišlo do prepo-trebnega kontakta med poedinimi srbskimi šolami, med katerimi do tiste dobe ni obstojal nikakšen stik. Določilo se je, da se čimprej skliče v Sarajevu učiteljska skupščina, na kateri naj se osnuje učiteljsko udruženje. To se je res zgodilo 29. decembra 1905. leta. Ta dan se je sestala v Sarajevu prva skupščina srbskih učiteljev in učiteljic iz Bosne in Hercegovine. Zanimivo pri tem je to, da so vse srbske cerkvene šolske občine prav rade dale svojim učiteljem in učiteljicam večdnevni dopust, da so se lahko udeležili zborovanja. Nekatere občine so jim dale celo malo denarno podporo za potne stroške. Tako se je udeležilo tega zborovanja 37 učiteljev in 17 učiteljic. Poročilo pravi, da so bili to mladi ljudje, ki so kazali veliko volje do dela v šoli in med narodom ter veliko veselje do ustanovitve udruženja. Treba je tu pripomniti, da srbske šole v Bosni in Hercegovini niso bile državne (komunalne), katere je oblast brezplačno otvar-jala. Bile so to šole, katere je moral vzdrževati sam narod. Zanimivo je, da so zaradi tega pričeli nastopati proti tem šolam tudi Srbi v Bosni in Hercegovini sami. Bil je pa to le ozek krog tiste srbske inteligence, ki je hotela posebno prijateljsko živeti z avstrijskimi oblastmi ter tem v vsakem pogledu ustrezati in jim pomagati pri zavojevalnem delu Bosne in Hercegovine. Drugi del inteligence in srbsko ljudstvo pa so se prav toplo' zavzemali za srbsko narodno šolstvo ter ga v izdatni meri podpirali. Na svoji prvi skupščini je učiteljstvo sestavilo posebno spomenico, ki jo je poslalo »Velikemu upravnemu in prosvetnemu svetu v Sarajevu«, v kateri opisuje žalostno stainje srbskega šolstva v Bosni in Hercegovini. Podčrtava posebno pičle učiteljske dohodke ter prosi za njih zvišanje in istočasno zahteva učiteljsko stalnost. Učiteljstvo pa se v isvoji peticiji zavzema tudi za uvedbo enotnega učnega načrta, za uvedbo enotnih učbenikov, ki naj jih pregleda posebna učiteljska anketa, preden se dajo v potrditev »Velikemu upravnemu in prosvetnemu svetu v Sarajevu. Prošnja srbskega učiteljstva pa ni bila rešena dve polni leti. Šele leta 1908. je bila izdana pokojninska uredba srbskega učiteljstva. Da bi učiteljstvo s svojimi zahtevami v celoti uspelo, je bil sklican izredni občni zbor srbskega učiteljskega udruženja za Bosno in Hercegovino, kjer ise je ponovno sestavila peticija na »Veliki upravni prosvetni svet v Sarajevu«. Šele po tej prošnji so bile zahteve srbskega učiteljstva ugodno rešene. Končno je treba pripomniti, da je srbsko učiteljsko udruženje za Bosno in Hercegovino pri srbskem narodu uživalo veliko naklonjenost ter so posamezni srbski rodoljubi darovali društvu večja volila. Tako je srbski narod v Bosni in Hercegovini znal ceniti svoje narodne učitelje, s katerimi se je ramo ob rami boril za svojo svobodo ter jo končno tudi častno dosegel.« J-Io. Tajnik: Starman Fran s. r. Načelnik: Vrhovec Stanko s. Ivan Burdian Nepričakovano in mnogo premlad nas je moral zapustiti. Za velikonočne praznike še zdrav in vesel v krogu ljubljene rodbine, sedaj pa že počiva na mestnem pokopališču v Celju. Kratka bolezen je zrušila krepkega moža, moža krepkega po telesu, še krepkej-šega v svoji duševnosti. Trnjeva življenjska pot slovenskega učitelja ga je vodila po skoro vseh predelih naše ožje domovine. Bil je rojen v Trstu in so mu mladostna leta minila v sončnem primorju. Po maturi v Kopru je služboval pri sv. Aintonu pri Kopru, v Koprivi in Pliskovici, kjer si je tudi začel graditi svojo življenjsko srečo. Najlepšo dobo svojega življenja je preživel v vznožju Savinjskih planin pri Sv. Mihaelu nad Mozirjem in v Šmartnem pri Gornjem gradu. Po preobratu je dal takoj svoje moči na razpolago mladi domovini in hitel delovat na Kakšen je tvoj razred? Moj razred? Dober! Res, zelo sem zadovoljen z njim. Nekaj učencev je sicer nekoliko bolj počasnih, a to me ne moti. Kaj hočeš, vsi pač niso za učenje. Bog jim pomagaj, jaz jim ne morem. Moj razred? No, nekako že gre. Nekateri delajo, se uče, ubogajo, nekateri pa so popolnoma za nič. Kaj prida letos ne dosežem z njimi. Sicer se trudim, vestno se pripravljam, a kakih uspehov noče in noče biti. Ne vem, kaj je temu krivo. Jaz nisem. Zavedam se, da storim svojo polno dolžnost. Pozno v noč sedim pri preparacijah in razmišljam, kako pot bi ubral. Vse mogoče in nemogoče načine sem že uporabil, a zaželenega cilja vendarle ne dosežem. Moj razred? Lepo te prosim, pusti me s tem vprašanjem pri miru. Grozno, ti rečem! Najslabši material vse šole se je zbral letos pri meni. Dečki so sami pretepači, dekleta pa prismojene goske. Že od začetka šolskega leta uporabljam vso svojo strogost, a absolutno ne pomaga. Včasih sem poizkušal tudi z lepim. Tedaj šele sem imel vraga! Saj so me hoteli kar nesti iz razreda. Potrudil sem se, da bi podajal predpisano snov na čim zanimivejši način. Nisem uspel. Nobenega zanimanja niso pokazali za moje besede. Nič jim ne gre v glavo. Moj razred? Odkrito povedano, prijatelj, ne poznam ga. Kako tudi! Nihče nam ni povedal, kako naj raziskujemo duše svojih učencev. Na dolgo in široko so nam sicer razkladali, da mora dvem ali večim premisam slediti logična konkluzija, da je kit sesalec, da kit živi v morju, da je torej kit sesalec, ki živi v morju, kar razume vsak količkaj normalen človek, le tega nismo nikoli slišali, kako naj spoznavamo svoje učence, svoj razred. Vem samo, da so nekateri pri posameznih predmetih zelo aktivni, pri drugih zopet ne, da so drugi popolnoma apatični, nekateri živahni. drugi zopet neverjetno mirni, ne vem pa, kje tiči vzrok, da so takšni. j Učiteljski pokret Delo rodi potrebe Za tekoče šolsko leto se anketno in študijsko delo v Učiteljskem pokretu bliža svoji zaključni fazi. Zadnja številka letošnje »Pro-svete« se že pripravlja. Tudi ta bo prinesla material o našem učencu, material, ki bo organsko povezan z vso letošnjo in lansko vsebino »Prosvete« in ki naj v grobem prikaže eksistenčno stanje, v katerem živi in dela naša šolska mladina. Program sicer še ni zaključen. Manjkajo nam še podatki o otrokovi prehrani. Tudi to bo še prišlo na vrsto. Trdo je naše delo. Brez števila delovnih ur je v njem. Vsi smo več ali manj začetniki pri tem poslu. Pogrešamo vsega, celo tradicije. Tradicija ima sicer dve plati: pozitivno, ker nam nudi vzore in daje oporo za sedanjost, pa tudi dovolj snovi iz prejšnjih dob za primerjavo; negativno, v kolikor utesnjuje nesamostojne duhove pri raziskovalnem delu. Ne zakrivajmo si oči pred dejstvom, da je bilo dosedanje učiteljevo delovanje v naših strokovnih organizacijah kaotično, hlastaje predvsem za zelo visoko postavljenimi in naj-češče nedosegljivimi smotri in efekti, laže dosegljivih, konkretnih nalog pa nismo zlahka opazili niti pristopili k njihovi rešitvi prav zato, ker so bile premalo vzvišene in se nekako niso skladale s »svetostjo našega poklica«. Da ne bo nesporazumljenj, poudarjam, da ta trditev ne velja za stanovsko politični del naše organizacije JUU, ki se bori za najosnovnejše .človeške pravice učiteljeve. Pri vseh ostalih pedoloških, socioloških in didaktičnih nalogah pa se izkažemo, da smo še vedno vse preveč produkt svoje dobe, v kateri so nas vzgajali. Naša strokovna vzgoja nam je pač usmerila poglede na vršace v pedagogiki in sociologiji. Za konkretna vprašanja pa ni bilo v šoli niti časa niti priložnosti in —• najbrž — niti volje. Ni namen tega članka, da bruha, — sicer zasluženo — ogenj in žveplo na učiteljsko predizobrazbo. Vsakdo iz ogromne učiteljske družine dnevno opaža vrzeli v svoji izobrazbi in jih maši ali vsaj želi zamašiti, kakor mu nač dovoljujeta čas in žep. Kdor koli se je aktivno pečal s pokreto-vimi anketami, ve, kolikokrat je moral brez moči obtičati pred kakim, morda na videz ne- znatnim, a za nadaljnje delo vsekakor važnim problemčičem, ker ni imel svetovalca in pomočnika, da bi mu pomagal preko nevarnih čeri. Anketne pole dokazujejo, da niso naj-pridnejši sodelavci oni tovariši (-ce), ki žive v lažjih življenjskih in službenih razmerah, ki bi se mogli o vsaki stvari in o vsakem času posvetovati s strokovnjakom ali najti rešitev iz knjig in revij po raznih javnih knjižnicah. Od Boga in oblastnikov pozabljeno podeželje nam je dalo največ vestnih in za otrokovo dobro vnetih sodelavcev. Le knjiga more biti tem tihim težakom šole tovariš, svetovalec in vodnik. Učiteljski pokret mora imeti svojo specialno knjižnico! V izredno napetem času delamo. V množici vsakodnevnih senzacij se naše prizadevanje ne blišči, ker je pač težaško opravilo. Toda čas bo ugladil prerazburkano površino dnevnih razburjanj in tudi naše delo se bo še pojavilo kot usedlina, v kateri bo vsekakor lepo število zlatih zrnc za sociologa in pedo-loga. Danes se še morda zaničljivo oglaša kak komoden kolega, češ: šušmarji zganjajo dile-tantizem! Nekje in nekoč je treba pričeti, napake so človeške in opravičljive. Jutri bosta doba in razmere zahtevala od nas več znanja, več storitve, izgovori o pomanjkljivi prediz-obrazbi bodo obrabljeni. Izobrazimo se sami! Sredstev za to posameznik ne zmore. Celota mora pomagati! Delegati za našo banovinsko skupščino naj dokažejo mnenje svojega članstva o Učiteljskem pokretu. Ako je naše delo sprejemljivo in koristno za našo javnost, naj nam dovoli predstavništvo banovinske skupščine potreben kredit za ustanovitev specialne knjižnice, ki bi bila nameščena v okviru splošne knjižnice pri ljubljanski sekciji in vedno na razpolago pokretašem. Naše delo je brezplačno, torej spet ideali-stovsko, in tako bo tudi ostalo. Vendar toliko razumevanja za naše prizadevanje pa vsekakor moremo terjati, da se vsaj našim skromnim študijskim željam ugodi. Čistega dobička od te investicije bo itak deležno naše šolstvo, po njem slovenski otrok in po njem vsa naša javnost. Ali terjamo preveč? M. P. Šmarjah Jakobina Pejša, v Kamniku II. Ida Fajdiga, v Litiji I. Ivan Bajec, v Ljubljani-mesto I. Angela Doležal, v Ljubljani - okolica, zahodni del, Martin Cander. Učiteljski pravnik —§ Vprašanje: I. K.? Ima li žena - učiteljica pravico do draginjske doklade in stanarine, če živi njen mož - učitelj iz službenih ali družinskih ozirov v drugem kraju, ne da bi bila sodno ločena? Odgovor! Da, pripada ji! —§ Vprašanje: A. G., P. Ali sme učiteljica, ki se poroči z neučiteljem, še ostati v službi, ali ne? Odgovor! V 35. številki »Učit. tovariša« smo objavili važne določbe finančnega zakona za 1. 1939./40. Objavili smo, da je celibat ukinjen — učiteljica sme ostati torej še nadalje v službi, pa naj se poroči z učiteljem ali neučiteljem. Najnovejši vzorci A. & E. SKABERNÉ LJUBLJANA Na željo pošljemo vzorce I Kaj vse pišejo o učiteljstvu, šoli. prosveti in JUU Splošne vesti UČITELJSKIM DRUŠTVOM! Bližamo se koncu šolskega in tako tudi upravnega leta. Zato prosimo vsa sreska učiteljska društva, da takoj pošljejo mesečno prijavo za maj, ono za junij pa najkasneje do 10. junija, ker jo potrebujemo v svrho medsebojnega obračuna in v svrho zaključka letnega računa. Članarino pa prosimo, da nakažete sekciji čimprej in to brez zaostankov. Ukrenite vse potrebno, da bo letošnja članarina s starimi dolgovi vred letos v celoti poravnana. Uprava. — Vse tovarišice in tovariše, ki so bili premeščeni in so se obrnili za zaščito na sekcijo, prosimo, da nam sporočijo, če so prosili, v zvezi z razpisi, za kako razpisano mesto. ČLANICAM »DOMA UČITELJIC«! Zadruga je poslala vsem članicam položnice v svrho poravnave upravnine, ki znaša na leto din 17,—. Za vsako dolžno leto je priložena po ena položnica. Zaostanek na uprav- nim za leto 1938. je tako velik, da s plačano upravnino niso bili kriti niti upravni stroški. Taki zaostanki na upravnini pomenijo za zadrugo veliko breme, ker moramo odplačevati dolg, ki ga imamo na zemljišču. Čim bolj se bomo zavedale svojih dolžnosti, ki jih imamo kot zadružne članice, tem prej bomo postavile naš dom. Odbor. —i Za šolske tajnike pri sreskih načel-stvih so postavljeni: v Kamniku Marija Uhlir, v Kočevju I. Nikolaj Lahajner, v Kočevju II. Miroslav Trošt, v Kranju Frančiška Slapar, v Krškem I. Emil Zorn, v Krškem II. Ljude-vit Burja, v Ljubljani - okolica, vzhodni del, Hermina Osana, v Ljutomeru Miroslav Za-herl, v Mariboru - mesto Franc Galež. v Mariboru - desni breg I. Frančiška Kopriva, v Mariboru - levi breg II. Adrijena Raček, v Murski Soboti Gustav Čižek, v Dravogradu Albina Vidic, v Radovljici Franc Rus, v —1 »Slovenski učitelj«, glasilo Slomškove družbe prinaša v 4. številki letošnjega letnika v članku »Povesti našega organizacijskega življenja tudi sledeče: Ni častno za stan, ki ima nad 4000 pripadnikov, da mu dajo nadzornika iz drugega poklica. To je eno. Drugo pa je to: Kdor hoče ljudsko šolo nadzorovati, mora to šolo tudi poznati od temelja. Ljudska šola ne potrebuje nadzornikov-policajev, temveč nadzornikov-strokovnjakov, ki bi znali biti svetovalci učiteljem v zadnji gorski vasi. To pa znajo in umevajo le učitelj ¡-strokovnjaki in praktiki. Kakršno načelo velja za druge stanove, takšno bi moralo veljati tudi za učiteljski stan. Nobenemu človeku ne pade v glavo, da bodi nadzornik vojaku kak civilist, železniškemu uradniku kak profesor, kmetu kak poštni uradnik, duhovniku kak laik. Tu je napaka v bistvu. Potrjujejo jo skušnje. — Nadzornik-profesor išče predvsem pomote v šolskih nalogah, v uradnih knjigah. Bistvenih navodil pa dati ne more, ker učencev v starosti od 6 do 11 let ne pozna. Učenci ljudske šole se zelo ločijo od učencev srednje šole. To sta dva različna tipa, ki ju je različno oblikovati. Za to oblikovanje pa ima učitelj večjo strokovno podlago in še prakso povrhu, česar profesor, ki ni še nikoli imel učencev te dobe, nima. Res, da je profesor tudi učitelj, kakor je res, da je mizar tudi obrtnik, in vendar ne bo nihče mizarja postavljal za inštruktorja krojaču ali narobe — krojača za inštruktorja mizarju. Taki in temu podobni nazori vladajo v organizaciji in je organizaciji žal, da ni prišlo še to naziranje tudi v širšo javnost, ki še vedno visi na historični tradiciji.« OPOMBA: Ker je za napredek naše narodne šole in za pravilno ocenjevanje šolskega dela poleg temeljite osebne pedagoške in metodične izobrazbe nadzorniku dobro poznanje notranjega ustroja narodne šole prvi predpogoj, smatra skupščina, da si lasti učiteljstvo teh šol upravičeno pravico do nadzorstva na narodnih šolah. Zato naj se izpre-mene vse določbe, ki bi učitelju narodnih šol kakorkoli otežkočale dosego položaja sreske-ga, kakor banskega šolskega nadzornika, ker le učitelj narodnih šol izvršuje z ozirom na svojo šolsko prakso, instruktivno nadzorstvo. (Iz resolucije banovinske skupščine JUU.) Za našo družino (Konec) Radi kričeče nizkih plač pada kupna moč javnih nameščencev z leta v leto čedalje bolj, kar ustvarja zastoj v prodaji, vodi v brezposelnost, bolezen, socialno nezadovoljstvo in vse gorje, ki more izhajati iz tega. Zvišanje plač pa pomeni tudi zvišati kupno moč širokih ljudskih množic. Poleg prenizkih plač obstoja v vrstah železniških in drugih uslužbencev še težak problem, ki ni nič manj važen kot povečanje prejemkov, to je problem razbremenitve osebja v službi. Pri delavcih v skladiščni službi niso redki primeri, da ima uslužbenec do 17 ur zaporedne službe na dan. Zgodaj zjutraj začne z delom in konča pozno v noč, zato ni težak zaključek, da gre pre-napornost v službi na račun njegovega zdravja. Ako bi se v tem primeru postopalo socialnejše, bi bilo pomagano tudi mnogim brezposelnim, ki bi dobili službo zaradi razbremenitve preobloženih. Nad vse kritičen je tudi položaj upokojencev. Pri zadnjem zvišanju v novembru 1. 1937. niso prejeli ničesar, dasi imajo mnogi otroke v višjih šolah, ali pa po končanih študijah čakajo kot brezposelni na nameščenje. V odrekanju in zagrenjenosti čakajo zboljšanja svojega položaja, zakaj dosedanji prejemki niti zdaleka ne zadostujejo za kritje najnujnejših stvari in vendar so najlepša leta svojega življenja posvetili trdemu, odgovornemu delu za narod in državo. In kaj naj rečem o naši mladini, ki je sto--pila na mesto upokojencev? Mesečni prejemki onih s srednješolsko izobrazbo ne znašajo niti 1000 din, onih z višješolsko pa nekaj več. Kdaj si bodo mogli ti ustvariti družino? Ako si ne poiščejo družice, ki bi tudi sama s svojim zaslužkom pripomogla k ustvaritvi doma, jim bo treba čakati še nekaj let, zakaj neveste z dotami so dandanes kaj redke. In ako se poroče z javno nameščenko? Tudi v tem primeru jima je malo Pomagano, ker visi nad njima težka krivica — odtegnitev ženinih doklad, tako da skupna plača obeh ne doseže niti življenjskega minima. In tako si dandanes vsak, ki si ustvarja družino na ta način, življenje silno poslabša. Mnogi zapadejo popolnoma brez lastne krivde celo v bedo, ki je prej niso nikdar poznali in jo zato tem težje prenašajo. Toda ne samo javni nameščenci, tudi družina našega kmeta, delavca in malega obrtnika preživlja težke dneve. Te dni čitamo v nekem našem dnevniku sledeče: »Vzemimo primer nekoč trdne kmečke družine iz Slovenskih goric. Starši so imeli 7 otrok. Otroci so se rodili v medvojnem in povojnem času, ko je kazalo, da se bo dalo živeti. Takrat, ko so se otroci rodili, je bil njihov oče prepričan, da bo lahko spravil za otroke doto, vsaj nekaj — kakor je prigospodaril to doto za njegove sestre njegov oče. Prišla pa je kriza, ki je zajela tudi kmeta in ki je ni nikakor predvideval. O doti ni bilo več govora, trdna kmetija se je celo zadolžila. V tem času so začeli doraščati otroci, ki so prav tako jeli misliti o svojem domu. Kmet je oddal prvo hčer, a ker ni imel denarja, si je najel posojilo, kar pa ni bilo dovolj. Prodal je tudi njivo. Medtem sta mu odrasla nadaljnja 2 otroka. Nobeden od njiju se ne more več oženiti, ker ni denarja. Nobeden se ne more poročiti na dom, ker bi moral preveč izplačati, za kar pa zopet ni denarja. V družini so zato na dnevnem redu prepiri in življenje med družinskimi člani je pravi pekel.« — žal, da je takih kmetskih domov dandanes prav mnogo. In družine kaj žar j ev in delavcev? Tam gospoduje in vlada beda iz dneva v dan. Uboga mladina, ki dorašča v takem ozračju! Mnogo jo zaide na stranpota. Glede takih otrok piše naš Milčinski: »Kaj hasneta šola in šoloobveznost otroku, kateri te šole ne more obiskovati, ker nima čevljev, nima obleke? Kaj mu hasne šola, katera ga izključi, ker je tak in niti ne more biti drugačen, šola ga izključi in ga pusti na cesti. In šele, kadar izbacnjen iz človeške družbe ji postane neprijeten — se ga zopet spomni človeška družba — in ga zapre. Ako marsikateri otrok tiči v blatu, ni se sam tja postavil, od-kazan mu je bil prostor. Napak je brez dvoma, da ima otrok blatne madeže, ali logike ni in pravice ni v ravnanju človeške družbe, ki zato kaznuje otroka, ker je takšen, kakršen je moral postati — in ki pobija simptom, korenine zla se pa ne dotika ...« Za naš narod usodnega pomena je tudi dejstvo, da živi mnogo bednih družin na naši meji, ki spričo skrbi za golo življenje ne more imeti pravega razumevanja za nacionalna vprašanja ter ne more prožiti trdne hrbtenice mogočnim sosedom. V ozki povezanosti živimo vsi sloji med seboj. Nenavadno težak gmotni položaj javnih nameščencev vpliva na raven vsega naroda. Prizadeti so radi tega prav vsi stanovi: trgovci, kmetje, obrtniki in drugi, zakaj ravno javni nameščenec je tisti, ki mesečno izda prav vse svoje dohodke in ako on nima dovoljnih sredstev, ne more podpreti s svojimi dajatvami drugih stanov. Zato je nujno potrebno, da država takoj izboljša prejemke svojim nameščencem in upokojencem vseh strok in položajev, kakor so nekateri od teh v zadnjem času v svojih spomenicah že zahtevali. To izboljšanje pričakujemo zlasti sedaj, ko se je po oficielnih izjavah gospodarsko stanje države izredno okrepilo in so državni dohodki močno prekoračili v državnem proračunu predvidene postavke. Poleg tega so nam merodajni faktorji v začetku decembra minulega leta to zvišanje že obljubili. Trdno upamo, da bo država ugodila tem našim upravičenim zahtevam ter dala s tem dober zgled privatnim delodajalcem, ki bodo radi tega primorani zvišati prejemke tudi svojim na-stavljencem. Iskreno namreč želimo, da bi bile zadovoljne in srečne vse naše družine, zakaj ustaljene razmere bi pripomogle do lepšega življenja vsega našega naroda. —1 »Slovenski učitelj« je naslov uvodnemu članku, ki ga prinaša »Edinost« od 6. maja in pravi med drugim: »Posebno težak pa je bil njihov položaj na meji. Tu se za narodno in državno zavest ni storilo mnogo. Meja se je smatrala samo po sebi umevno narodna in državotvorna, da se je zdelo ljudem povsem odveč na tem področju še kaj storiti. Kar pa se je tu v tej smeri zgodilo in naredilo, je bilo izključno delo učiteljev. — Živeti stalno sredi prebivalstva, ki ga je tuja propaganda že temeljito preusmerila in kljub vsemu ne izgubiti vero v pravično stvar in to vero tudi otrokom vsajati v srca, to gotovo ni posebno lahko opravilo. Pa se še najdejo nekateri — saj jih je le še malo — ki skušajo krivdo za upadanje narodne zavesti zvaliti s svojih ramen na ramena učiteljstva. Ljudje, ki še s prstom niso mignili, da bi tem učiteljem pomagali ali vsaj olajšali njihov položaj, se danes pri kozarčku vina po omizjih — javno povedati si ne upajo — znašajo nad učitelji in nad šolo, ki da ni opravila svoje dolžnosti, češ, kako bi bilo mogoče, da pride do raznih takih nevšečnih pojavov, če bi bili učitelji na mestu. Jasno je, da tudi učitelj v kraju, ki je gospodarsko izčrpan, ne more delati čudežev. Taki očitki so še bolj krivični, kakor če bi hoteli tako krivdo naprtiti našim duhovnikom, ki imajo vendar še vedno večji vpliv na prebivalstvo kakor šole in učitelji. Mnogo se je na naši meji grešilo z opuščanjem, mnogo se je tu zanemarilo, kar se danes nad nami maščuje in se utegne, če ne bomo kmalu prijeli za delo, še maščevati nad vsemi, ne samo nad obodnimi, ampak tudi nad onimi Slovenci, ki so bolj v zatišju. Vsi si imamo mnogo očitati. Malo jih je med nami, ki bi imeli popolnoma čisto vest. Med temi malokaterimi jih je večina učiteljev. —1 Prosvetno delo. Hercegovinski hrvatski društvi »Napredak« in »Seljačka sloga« se mnogo prizadevata za pobijanje nepismenosti. Zdaj sta razdelili knjižne nagrade onim kmetom, ki so se v letošnji zimi naučili citati. Tako je šlo v Posušje 220, v Mrkonjičgrad 50, Livno 30, Duvno 200, Staro Rijeko 50 in Mostar 400 knjig. »Večernik« od 7. maja. —1 »Slovenska beseda« od 4. maja prinaša v naslovnem članku »Svetost naše severne meje« med drugim tudi: »Zdi se, da bi bile potrebne in umestne temeljite reforme prevsem v na-rodno-vzgojnem in kulturnem življenju naše severne meje. Doslej se je dosledno dogajalo, da se je smatral vsak učitelj ali vsak drug državni uslužbenec, ki je bil premeščen v ta ali oni kraj v našem severnem državnem obmejnem ozemlju, tako s svoje lastne strani, kakor tudi z gledišča ostale slovenske javnosti za nekakega manjvrednega in zapostavljenega pregnanca, seveda prikrito osumljenega kakega prestopka ali pregreška v službenem ali zasebnem življenju in udejstvovanju. Učiteljska, poštna in ostala mesta v obmejnem ozemlju so se prislovično označevala in smatrala za kazenske kolonije. — To pojmovanje in tovrstna praksa v naši šolski ter ostali obmejnoprosvetni politiki sta bila docela zgrešena. Nasprotno, narodna in državna meja bi morala biti slehernemu našemu zavednemu človeku nekaj vzvišenega, svetega in vse ljubezni vrednega; na mejo bi morali pošiljati cvet in resnično elito iz vrst našega učiteljstva in ostalega državnega uslužbenstva.« —1 »Kristus Kralj v šoli« je naslov članka v »Slovencu« od 7. maja. ki med drugim pravi tudi: »Kdor ima zase mladino, ima v rokah bodočnost naroda. Zato se razne struje z vsemi silami trudijo, da mladino pridobe za svoje načrte ... A ne le kate-het, ampak tudi drugi vzgojitelji naj vodijo mladino h Kristusu Kralju z besedo in zgledom. Le taka vzgoja bo rodila lepe sadove.« Pij XI. pravi o krščanski vzgoji: »Nujno je potrebno, da ves šolski pouk in ustroj: učitelje, učne načrte in učbenike pre-šinja krščanski duh v vseh predmetih, tako da bo verski pouk zares temelj in krona vsega pouka v vseh vrstah šol. v ljudskih, srednjih in visokih šolah.« MladinsKa i atica —mm Naklada rednih publikacij Mladinske matice. Po sklepu seje se tiska Roševa »Dija« v 26.000 izv., Klemenčičeve zgodovinske slike »Iz starih in novih časov« v 27.000 izv. in Seliškarjeva socialna povest »Janko in Metka« v 25.000 izv. —mm Knjige Mladinske matice izidejo okrog 1. junija. Da ne bo nepotrebne zamude pri ekspediciji, prosimo cenj. poverjenike, da nakažejo zadnji obrok za knjige čimprej. —mm Kdor hoče namesto broširanih vezane knjige, doplača 10 dinarjev. Doplačilo za vezavo »Našega roda« znaša 12 dinarjev. Vezane knjige in vezan »Naš rod« stanejo skupaj 47 dinarjev. —mm »Dedek Miha«, najlepša naša slikanica na velikem formatu v 4 barvnem tisku na kartonastem papirju izide prve dni junija. Za naše naročnike bo stala samo 35 din. To je slikanica, za katero se bodo naši otroci kar trgali. Naročite jo čimprej! —mm Na nekaterih šolah še ne vedo, da je izšel že četrti zvezek Cicibanove knjižnice, ki ga je uredil Fran Roš in ilustriral Maksim Sedej. —mm Knjiga prizorčkov. Ker primanjkuje drobnih igric in domorodnih prizorčkov za vidovdanske in druge proslave, izda Mladinska matica še v tem mesecu drobno knjigo prizorčkov. ki sta jih spisala Ribičič in Cer-nejeva. Vsi prizorčki so taki, da se lahko uprizorijo tudi v razredu brez kulis in posebnih odrskih rekvizitov. Taki torej, po katerih je vedno veliko povpraševanje. SolsRi radio —r XXIX. Torek, 16. maja: Slike iz potovanja po Slavoniji in Vojvodini: razgovor in glasbeni vložki. Izvajajo brezposelni učiteljski abiturienti, vodi g. Miroslav Luštek. II—III. Petek, 19. maja: Ribnica, njena delavnost in šegavost. Pripovedujejo učenci deške ljudske šole v Ribnici. Vodi g. Herman Kmet. II.—III. —r V kmetijskem radiu bo v nedeljo, 14. maja, predaval