37   Naša sodobnost
PODOBE Jože  Udovič
Temno ogledalo globine, od kod so vse te podoibe v prsih, v srcu, v očeh, zveste podohe v meni... Kalko da vedo za stvari, kii jih nisem (nikoli videl?
Brez njih me ne bi bilo,
vem, prihitele so od viseh strani
skozi daljave časa, skozi čas daljav,
iskale so se in se združile,
da je nastalo moje bitje.
Prišle so iz globine presijanih voda,
kjer je še skrito zelenelo življenje,
iz potokov, tekočih kakor zgoščena luč,
iz zubljev še kipečega sonca,
bile so kaplje modrega zraka
na davnih perutnicah.
Spominjajo se, kako so čakali ptiči, da jim je vroče jutro sveta natrosilo v prsi ognjeno seme glasov. V njih je ohranjen diamantni spomin nastajajočih kristalov, v njih odmeva dekliški smeh zvezdnih jat.
Spominjajo se, kako je moje otroškoi srce tisoče let bežalo pred življenjem z zvezdmih otokov na zvezdne otoke in se potapljalo' v morja teme.
Svetlo trepetajoče podobe, žive priče, kako je moja duša nastala iz krotkih daljnih bliskov za goram.i časa.
577
Tisoči poletij, tisoči jeseni
so Se sirndli v njih,
zato se spominjcim, kakšna svetloiba
je v očeh simrti,
in vem, kako počasi plahni
vsaka teža.
Nekoč bom. tudi sam
le senca med njimi,
lahka, prosojna,
zvezde
me bodoi nosile.
578