Naravoznanstvo v 'judski šoli. VII. Zakon stanovitnosti. Položim oblo na tablico, ktera je v vodoravni legi; — sedaj tablico naglo premaknen, proti kateri koli strani, in potem jo zopet naenkrat obderžiin! — Kaj se je zgodilo z oblo ? — Obla se je takljala naprej v naineri, proti kateri smo tablo premaknili. — Kako se je li to zgodilo ? — Pogledite: Sedaj sem oblo s tablo vred ob enem zamajal; — premaknila se je s to vred, a ni zapustila in spremenila prostora na tabli. Sedaj pa tablo prideržim, da je v rairu; — obla pa vendar tudi ni tega storila, ampak je svoj prostor zapustila, in naprej zderčala. Da je naprej zdeičala, prisilila jo je k teinu neka sila. To silo pa tudi lahko čutimo, ako hočemo takljajočo oblo ustaviti. Od kod je dobila obla to silo? Ker s kroglo nisino druzega uaredili, kakor da smo jo ob enem s tablo vred nekoliko naprej premaknili, toraj je obla moč takljati se naprej le vsled premaknjevanja table dobila. V tem nas potcrjuje tudi namera, proti kateri strani se obla naprej taklja; pri vsakem poskusu je vedno tista uamer, proti kateri je bila tablica zainajaua. Iz te poskušinje spoznamo, da si omajano telo prizadeva v svojem gibanju ostati, in sicer v nespremenjeni nameri. Zakon, po kterem si prizadeva omajano telo v svojem gibanju z nespremenjeno namero ostati, hnenujemo nzakon stanovitnosti". Sedaj se pa hočemo nekoliko ogledati po prikaznih, ktere se opirajo na zakon stanovitnosti. Voda teče iz polne kupice, ako jo premaknemo in potem naenkrat pri miru pustimo. — Pero škrofi, ako ga negladki papir zaderžuje. — Prota (konec biča) ovije se okoli kola, proti kterem z bičem udarimo. — Pepel odskoči od siaodke, ako se je s perstom dotaknemo. — Hlapon pomiče se še vedno naprej, akoravno mašina že več ne dela. — Ako tolčemo s koncem toporišča ob kamen ali katn drugam, toraj se sekira na njem še bolj utopi. — Dersavec pade naprej, ako zadene z nogo ob kako stvar ali zaderžek. — Zajca preganjajoč pes zaleti se nekoliko naprej, kadar se hoče oberniti. — Z naglo derdrajočega voza človek, kteri z njega skoči, ne poskoči na tisto mesto, kamor je namerjal, ampak malo naprej. — Cez graben ali prepad se lažje poskoči, ako naredimo prej naskok, ali se malo zaletimo. — Kamen leti naprej, ako fračo naglo zavihtimo. — Prali spravimo z obleke, ako jo napnerao ter po njej tolčemo. — (Zakaj beže le prašni delki, ne pa tudi oblekini delki ?) — Sneg in blato odpadata od obuvala, ako z nogo močno ob terdno podlago udarimo. — Ako sedimo na mirnem vozu, občutimo, da nas nekaj sune naaaj, kadar konji voz pretegnejo. Tudi na saneh, derdrajoč s hriba, čutiš neko sunenje na nazaj. Ravno tako občuti tudi jezdec, ako mu konj naprej poskoči. Od kod izvirajo te prikazni? — Pomislimo! — Ako sedimo na mirnem vozu, toraj smo z vozom vred v stanju miru. Iz tega stanja se ne premaknemo, ako ne rabirao zato neke sile, ktera mirno telo spravi v stanje gibanja. In tako se godi z vsemi mirnimi telesi; vsa imajo nagon, v stanji miru obstati. Zakon stanovitnosti se toraj pokaže pri mirnih telesih po nagonu, ostati v stanu miru. Na velikosti sile, ktero moramo porabiti, da mirno telo zagibljemo se lahko prepričamo, kako velika je njih stanovitnost. Sedaj, ko smo to spoznali, nam tudi ni težavno razložiti si prej navedene prikazni. Konj potegne voz, da ga zaziblje v to mora porabiti nekaj sile. Da pa voz gibnej sili neko upiranje napravlja, razvidno je iz prizadetja ali upiranja konja, premakniti ga. Tudi na vozu sedeč človek napravlja tej gibnej moči neko upiranje, ktero izhaja iz voza nanj, kajti tudi njegovo telo gre le nerado iz stanja miru v stanje gibanja. Kadar voz človeško telo naprej preraika ali giblje, prizadevlje si tudi telo na enem mestu ostati v stanu miru, kakor dotlej. Stanovitnost in gibna moč bojujeta se za telo na vozu. Kaj se zgodi? — Kadar se telo voza dotika, takrat inora ono ubogati gibno moč; zgornji del telesa pa je nasproti malo bolj odvisen, iu je le toliko na voz navezan, kolikor se z zdolnjim delom telesa skupaj derži. Vsled tega se pa v tem slučaju telo skrivi ali pride v krivo lego. Zapomnite: Telo se na vozu v resnici ne premiče naprej, ampak le dozdevno; v resnici se naprej premiče le zdoljni del telesa. Na sili, ktero je treba v to oberniti, da zopet po koncu sedeti moremo, lahko spoznamo, da mora biti stanovitnost zgornjega dela telesa tudi premagana. Poiščite nekoliko prikazni na mirnih ali počivalnih telesih, ktera se opirajo na zakon stanovitnosti! — Voz, kteri stoji pri miru, je težje premakniti, kakor pa že gibajočega naprej premikati. Zato pa puste modri vozniki, da konji stoječi voz le polagama, ne pa kar naenkrat pretegnejo. Polne kupice, ako jih na kaki podlagi nesemo, se na nazaj prekucnejo, ako podlago naenkrat naprej premaknemo. Denar, kteri je nad kupo na koščeku papirja, pade ravno v kupico, ako papir naglo v vodoravni legi naprej udarimo. Pri tej priliki more učitelj opomniti, da se tudi na duševnem polju človeškega in ljudskega življenja zakon stanovitnosti razodevlje. Tako vidimo moč navade, ktera bi rada pustila vse pri starem • radi počivamo in le težko iu neradi se starega in stare navade, razvade in šege odvadimo in jo pustimo. Ako pa pride tako ali tako gibna sila in moč, toraj se ona lene in nemarne tvari z neuporno silo polasti, in jo tako naprej do boljega vede in giblje. To se vendar naenkrat ne zgodi; ker še vedno se čuti močan potegljaj, da bi se staro ne zapustilo. V ljudskem življenju so posebno v resnici slavni možje, kteri so po svojem ravnanji svoje verstnike in potomce na nova in boljša pota napeljali. N. pr. Karol Velki, i. dr. Vprašanja: Kako se glasi zakon stanovitnosti sa gibljiva telesa? — Kako pa za počivalna ? — Kako se pa glasi zakon stanovitnosti sploh za gibljiva ali premikajoča in počivalna telesa? — (Dalje prih.)