M e Edina pot v nebesa ali podučenje od razločkov prave katolške vere memo drugih nekatolškib ver. (V* pogovorili med duhovnim pastirjem in vernikam.) S|»i-al I'c«cr Hieinger. Dvreti pogovor. Nauk od gnade božje in opravičenja greš- n i k o v. I). Jezus svoji sveti cerkvi ni zapustil samo zaklada svojiga božjiga nauka, ampak tudi zaklad svoje božje gnade in milosti. Tukej se je zopet kej več pomuditi, zakaj ravno v nauku od gnade božje so veliki razločki med katolško vero in drugimi verami. Ko je pa tukej beseda od gnade božje, je dobro pomniti, de menimo tisti posebni čez-naturni dar božje dobrote in milosti, ki nam jc v naše zveličanje potrebin, in brez kteriga človek nič zasluženja vredniga za večno življenje storiti ne more. Mi veste pač sami kaj od gnade božje povedati? V. Ako je prašanjc za posvečujočo gnado ali gnado opravičenja, vem, de leta človeka opraviči, to je, mu dodeli odpušenje grehov, ga posveti in stori, de je Bogu prijetin, otrok in prijatel božji, in erbič večniga življenja. D. Tako ste povedali po nauku katolške cerkve, kakor je novovercam nasprot posebno izrečen v Tridentinskim zboru. Kadar človek posvečujočo gnado zadobi, so mu grehi zares odpušeni, niso samo pokriti, ali po verliu odpravljeni, ampak popolnama izbrisani in odvzeti, tako dc v človeku nič ne ostane, kar bi se greli šteti zamoglo. Beseda s. pisma ni prazna, ktera pravi od Jezusa: r(Jlej Jagnje božje, ktero grehe sveta odjemlje;" ali s ktero piše apostelj: -Oprani ste, opravičeni ste." Človek pa po posvečujoči gnadi ni samo opravičen, ampak je tudi posvečen, kakor nova stvar v Kristusu prerojen: iz krivičnika postane pravičin, iz sovražnika prijatel božji, v njegovim sercu je po s. Duhu, ki v njem prebiva, božja ljubezin raz- lita, kakor piše s. Pavel. Kes dc opravičeni človek šc ostane Adamov otrok, pa jc vcepljen kot v žlahtno oljko v Jezusa Kristusa: res de hudo nagnjenje v njeni še ostane, pa mu ni v greli priso-jeno, razun ako se mu sam radovoljno vda. Kako pa človek posvečujočo gnado božjo zadobi? V. Posvečujočo gnado božjo človek zadobi po zasluženji Jezusa Kristusa in po svetili zakramentih, ktere je on postavil, in v kterih nas s. Duh posvečuje, pred drugimi po s. kerstu iu po s. pokori, kterima sc zato zakramenta mertvili pravi. 11. Kes je le zasluženjc našiga Odrcšenika in Zveličarja, po kterim nam gnada božja pride: -Človek sam si nikakor gnade in opravičenja ne zasluži, naj bi on popred še toliko storil. S. Pavel piše: ..Vsi so grešili, in časti božje ni v njih: in opravičeni so brez zasluženja po njegovi milosti: po odrešenji, ktero je v Jezusu Kristusu." Pot pa, po kteri zasluženja Jezusov iga in božje gnade deležni postanemo, so sveti zakramenti. v kterih sc moč s. Iliiha nad nami skazujc. Tako pravi Jezus od s. kersta: .,Ako kdo nc bo prerojen iz vode in s. Duha, nc more iti v nebeško kraljestvo.** Ali pa Bog od človeka, kteri hoče opravičen biti. nie zraven nc tirja? V. Pač: treba jc.de človek veruje božje resnice, zlasti tiste od gnade božje in od Jezusov iga odrešenja: treba, de ima v lloga zaupanje zavoljo Kristusa, dc začne Boga ljubili kot studenec vse pravičnosti, de svoje grehe sovraži, in terdno sklene novo življenje začeti in božje zapovedi spolnovati. I). Tako razloži Tridentinski zbor. iu tako je očitno iz besedi s. pisma. Vero Jezus sam pred vsim tirja: ..Kdor veruje in je keršen. bo zveličan." Vonder 11 i samo meriva vera zadosti. tcmuc živa mora biti, ktera jc z upanjem združena, in v ljubezni dela: prava grevenga nad grehi in terdiu sklep poboljšanja mora zraven priti. Apostelj tirja: „Spreobernitc se. delajte pokoro." In drugej je pisano: -Kdor ne upa. naj nc misli, dc bo kaj prejel. Kdor ne ljubi, ostane v smerti." ^ ender vse to je po katolški veri le potrebno pripravljanje za opravičenje, in nikakor se s tem gnada božja ne zasluži; in Luter in Kalvin »ta Ic po zgol liu- V četertik G. svečana. ilobii katolški cerkvi očitala, kakor de bi ona toli- zraven prederzno upanje učila: in za tega voljo je ko človekove dela poviševala. de bi zasluženje Je- Luter list s. Jakoba zavergel, ker so ondi dela zusovo s tem na nič prišlo. Zdaj so pa še nektere tirjane; drugej pa je se besede s. ptsma popačil, ■»risanja povzeli. Ko je človek enkrat posvečujočo Kjer namreč stoji pisano: »Človek je po veri opra-Jrnado zadobil, ali se v njem zamore zmanjšali in vieen:J je pristavil besedo: .samo po veri ,u nam- Una<----- - - ...» zgubiti. ali se zamore pomnožili 7 "V. Par po manjših grehih se gnada božja zmanjša, po večjih ali smcrtnih se celo zgubi. Pa tudi pomnožiti se zamore po zakramentih, kterim pravimo de so zakramenti živili, in tudi po dobrih delih. li T.. MM... r:iyloei Tridentinski zbor nasprot druga rec brez vsih del, s kterimi se mu je pripraviti za upravičenje. V. Pač je to lepo ravnanje s s. pismam bilo, kteriga se je toliko hvalil. 1>. V zadnje sta Luter in Kalvin še terdila, de opravičeni človek svoje pravičnosti nikakor in v d stelj drugi strani je pisano: ..Hog bo pomnožil rast sa- du vase pravičnosti:*• in zatorej je opominjanje: ..Kdor je pravičin, naj se še opraviči, in kdor je svet. naj se še posveti.u Stan pravičnosti po takim ni v vsili enak: Petra na primeru Gospod praša: ..Simon me ljubiš bolj, kakor ti?" in Peter odgovori: -Gospod veš de te ljubim. Po takim pa na drugi strani ludi nobedin ne more tako gotov biti svojiga upravičenja, de bi nobeniga strahu zato ne smeio biti. S. pismo govori: -.Človek ne ve. ali jc ljubezni ali sovraštva vredin :u celo apostelj sam od sebe pravi: rNič sc sicer ne zavem, pa v tem nisim opravičen." Kolikor vest človeku posehuiga ne očita, mora sicer terdno zaupanje v božjo milost imeti, in vse nepotrebne dvome ali cvible zastran opravičenja odvreči: vonder po opominu apo-stcljnovim naj tudi v strahu svoje zveličanje dela. V vsim tem nauku je greška cerkev z rimsko enaka. V. Pa bi vonder dobro bilo. ko bi človek lako gotovo vedil. de je v gnadi božji, dc bi se zaslr;7n nje celo nič bati ne bilo treba. II. Hog v svoji modrosti že ve. zakaj de nam takošnc gotovosti ne dopusti: človek bi drugač lahko prevzetin in prcdcrzin biti in potem gnado božjo popred zgubiti znal: ga pomiriti in potolažiti je že zadosti terdno upanje. V. Kakošne misli pa imajo evangeljei od opravičenja? iz tistih bukvic sc nisim v stanu zmo-driti. II. Kes de sc niste v stanu znajti: zakaj Lutrov in Kalvinov nauk je ondi zamolčan, zdanji evangeljei pa so sami sebi pravični in ne potrebujejo opravičenja po Kristusu. Glejte, Luter iu Kalvin sta učila. dc. ko se grešniku zasluženje Jezusovo prišteje, se steni njegovi grehi ne odvzamejo popolnama preč ampak se le pokrijejo, od ziinej odstergajo, in od znotrej je človek še ravno tista krivična stvar: znalo bi se reči po takim, dc je V. To je pač zopet s. pismu nasprot. kakor so oni že popred povedali. Kaj pa zdanji evan-geljci ? II. Sej veste. de oni na odrešenje Kristusovo ne verujejo kakor mi. ker tudi za pocrbani greli nočejo vedili: eni mislijo, de se človek samo z lastno pokoro opraviči, in z lastnimi deli posveti, brez de bi gnade od drugod potreboval. Zatorej ludi v tistih hukvicah pri besedi od s. kersta ne stoji spoznanje: ..Tudi naši otroci so že pri njih rojstvu po s. kerstu posvečeni:- ampak pisano je: ..Tudi naše otroke obdamo in posvečujemo že pri njih rojstvu Hogu:" kerst jim je namreč le golo znamnje. brez posvečenja v djanji in resnici. Ta-košin napačin nauk je bil začel Socin, in takošniga so luterani in kalvinijani poslednje čase večjidel povzeli. V. Zdaj pa res vidim . kako je beseda novo-verca povsod le malo odkrita, in kako lahko bi se človek zapeljal, ko bi njih na videz lepi besedi verjel. II. Dosti je bilo že zdaj govorjenja od gnade božje, vonder še ni vse dokončano. Kazim posvečujoče gnade božje razloči namreč katolška vera še posebno ali djanjsko gnado. Veste pač. kaj de razun posvečenja s. lluh še druziga v nas dela? V. S. lluh razsvetljuje naš um dobro spoznati. ohuduje našo voljo po volji božji ravnati, in stori, de dobro delati zamoremo, dodeli nam svoje darove. II. Glejte. ker je katolški nauk, de tudi človek sam mora za opravičenja in posvečenja voljo kaj delati, je ravno poglavitno vprašanje, ali je človek zgol iz svoje moči kaj dobriga storiti v stanu ? V. Človek brez gnade božje nič dobriga. za-služenja vredniga za večno življenje ne more storiti. 11. Nauk kalolške cerkve je na eni strani, de opravičen človek od zunej pobeljen grob. od zno- človek po grehu ni toliko oslepljen in oslabljen, de trej poln "njusobe. Ti novovcrci si niso mogli dru- bi saj nekaj, kar je manjšiga in ložjiga v božji frač misliti*, ker jc po njih mnenji človek ves po- postavi, in naturniga reda ne preseže, spoznati in pačen in zgol hudobija: koliko je pa to nauku Jezusovimi! nasprot, ste popred lahko sprevidili. V. Jaz pač verujem, de. ako Kog človeku njegov greli odpusti, mu ga v resnici odpusti, ga ne zakrije samo na videz: človek je potem v resnici pravičin in svet pred božjimi očmi, in nič krivice ni nad njim. I). Prav tako. Halje sta Luter in Kalvin učila, de k opravičenju je od strani človekove samo vere potreba: pa nista mislila takošnc vere. kakoršno storiti ne mogel. Xa drugi strani pa je ravno tako katolška resnica, de človek potrebuje razsvetljenja in poterjenja s. lluha. de zamore v svojim djanji za zveličanje zasluženje imeti, in sploh vse verske resnice spoznati, celo postavo dopolniti, in vse, tudi liuji skušnjave premagati. To je bilo že v poprej-šnih cerkvenih zborih nekdanjim krivovcrcam nasprot spoznano, zlasti po s. Avguštinu obilno razloženo: in zopet je novim spačenim naukam nasprot Tridentinski zbor potrebnost božje pomoči za grevcnge imeti, kakor je potreba: tle ne more brez gnade s. llulia ne začetka vere, ne stanovitnosti v veri imeti: de opravičen človek se ne more vsih tudi manjših grehov obvarovati razun iz posebniga božjiga daru, kakor cerkev misli f d Marije Device Tile opravičen človek brez posebne božje pomoči ne more v prejeti pravičnosti stanovitin ostati. S. pismo vse to zadosti očitno pove. Jezus sam govori: „Kakor mladika nc more prinesti sadu. ako se terte ne derži, tako tudi vi brez mene ne morete nič storili". In s. Pavel piše : -\e kakor de bi bili zadosti zmožni kaj misliti, kakor iz sebe, ampak naša zmožnost je iz lloga. llog je kleri v nas dela hotenje in spolnjenje po svoji dobrotljivi volji". V. Slabost človekova je res velika v tem, kar je za zveličanje potreba: skorej bi človek, ako vse to razloženo sliši, preveč boječ znal biti. J). Xe preveč boječ, ampak ponižin. po pameti skerbin in čuječ naj zato vsak bo. in naj si bolj prizadene gnado božjo zadobili in z njo delati. Zakaj gnada božja človekoviga truda ne stori nepotrebniga. ona človeku ne dela nobene sile. in mu proste volje ne krati: kakor je od cerkve posebej razločeno zlasti v Tridcntinskini zboru in razsodbah papežev, in tolikrat poterjeno v s. pisnm, ktero nas tolikrat opominja si za dobro prizadevati in si celo silo storiti. Ako človek dobriga nc stori kakor je zapovedano, ako se hudiga ne obvaruje, kakor je potrebno, le na njega samiga sodba pade. ker svojiga ni storil. ..Iz tvojih ust te sodim" bo rekel Gospod lenimit hlapcu, ..zakaj nisi dal mojiga talenta na mizo menjavcov, in hi ga bil jaz z obrestjo (z dobičkam dobrih del) nazaj "terjal ?- V. Pač je to vse prav: pa kaj. ako Hog človeku potrebne gnade ne da? Od svetnikov slišimo dosti, koliko gnade so od Hoga prejeli: kaj pa navadni človek ? O. Pred Hogam, ljubi prijatel, ni toliciga razločka, kakor si ga morebiti vi mislite. Hes. de Bog v svojih izvoljenih večkrat čudne reči dela, in njegove dobrote nobeden ne sme zavidati: pa on pri vsim tem nikogar ne pusti brez potrebne pomoči, de zamore zveličanje doseči. On da pravičnim potrebno gnado. zapovedispolniti. dodeli spo-kornim grešni kam potrebno pomoč se greha obvarovati: pa tudi terdovratni grešniki in prederzni neverniki se ne morejo pritožiti, dc bi jim ob svojim času in na svojim kraji potrebna gnada pripravljena ne bila. Pot gnado božjo zadobiti so s. zakramenti in pa molitev. In molitev ni nikomur odrečena. kakor lepo neki cerkveni učenik razloži, de ako bi človek nobene druge gnade nc imel. ima saj gnado molitve, desiravno ne narvišji saj nekolike molitve, in s to zamore vse drugo dobiti. Sej Jezus pove: rOče nebeški bo dobriga Duha dal vsim. kteri njega prosijo-. »Molitev46, piše neki cerkveni učenik, ..je ključ do nebes66. V. Njih beseda res človekovo boječe serce potolaži. Zdaj bi sc pa tudi v drugi strani ložje pomiril, namreč kar zadene izvolitev za večno življenje. Večkrat človeka zna to prašanje pretresli: ali 'je med izvoljenimi ali ne? Ako tedaj Bog vsa-kimu potrebne gnade za zveličanje pripravi, je gotovo, de on nikogar na ravnost ne zaverže, in de je dalje na človeku ležeče med izvoljene priti. D. Prav se tukej tolažite. Hes de jc skrivnost od izvolitve za večno življenje po besedi s. Avguština globoka skrivnost: to jc pa na drugi strani tudi gotova resnica, dc Bog pri poklicu svojih nc gleda na obraz človekov, ampak na njegovo dobro djanj c, kakor apostelj pove. Zatorej Jezus opominja: »Prizadcnitc si, skozi ozke vrata priti;64 in apostelj: ..Skerbite, de z dobrimi deli svoj | o-klic gotov storite". Se ve, de tukej ni pozabili resnice, dc izvolitev ni po našim ampak po Kristusovim zasluženji. Dalje je pa tudi gotov nauk svete vere, de ako je kdo zaveržen, so tega krive le njegove hude dela. ..Kar kdo seje" piše apostelj, "lo bo tudi žel: kdor po mesu seje, bo tudi od mesa troliljivost žel". -Bog noče, de bi sc kdo pogubil: on noče smerti grešnikove, ampak de bi se "poboljšal in živel". Vediti pa sicer iiobcdin ne more. ali je med šlevilam izvoljenih, razun ako hi mu Bog posebno razodel. »Kdor meni de stoji, naj gleda, de nc padcu. ta beseda aposteljnova vsim velja. Vse to najdemo razločeno zlasti v Tridcntinskini zboru, in greška cerkev je v tem z rimsko edina. V. Kaj pa je misel novovereov v teh resnicah? D. Po misli Lutra in Kal vina človek sam iz sebe le grehe dela nikakor nič dobriga in ncdolž-niga nc : po upravičenji pa s. Duh v njem dobre dela rodi. To je nauk lutcranov in kalvinijanov na eni strani: na drugi pa pravijo, dc dobrih del ni treba k zveličanju, še je Luter rekel, de so škodljive. in potem bi pač nobene posebne gnade treba nc bilo. V. To je pa vunder hiidobin nauk! Ali Bog ne dela razločka med pravičnimi in grešniki? ali vse enako izvoli, ali vse enako zaverže? D. Po Kalvinovim nauku Bog ene izvoli za nebesa, druge odloči za pekel brez razločka njih del: Luter ni tako lerdo govoril, pa drugi nauki skorej enako kažejo. V. Strašin je tak nauk! Bog tedaj brez vse pravice ravna! in človek? naj obupa! D. Vonder jc žalostno bilo. de so v enim času mnogi učeniki, kteri so se katolške imenovali, zlo za Kalvinam vlekli, ter govorili, de je Bog na ravnost ene za zveličanje, druge za pogubo odločil. de šc pravičnim llog ne da vselej potrebne gnade pri njih volji in prizadevanji, dc zavcržc-nim grešnikam pa le pomanjkljivo pomoč deli. ktera le njih pogubo liliji dela. Po svojim začetniku so se imenovali Jansenijani: pa so bili po apostolskim sedeži obsojeni. V. Bog nas varuj pred zapeljivimi nauki! Kaj pa zdanji novoverci? D. Od teh je malo govoriti. Socinijani in njih sledeči modrijani človeške slabosti nočejo spoznati, v svoji prevzetnosti vse na svojo moč zaupajo, tedaj tudi od potrebnosti gnade nič ne vedo. Zatorej v tistih hukvicah nikjer nič od nje ne stoji. V. Brez božje gnade pa tudi svetosti ne bo velike. Od presvetiga imena Jczii»a. i Halje • II. Grehi zoper presveto ime Jezus. \e imenuj jto nemarnim ho+jiga Imena / Jezus. Marija, Jožef- - kako svete so te imena! Za to holjšiga kristjana globoko v sercc zaboli, kadar jih sliši brez vsiga spoštovanja . brez premislika v mam jah , norčijah , v žalosti in veselji. v jezi in togoti izgovarjati. Te svete imena otroci po ulicah v svoje igrače mešajo, in od veliko odrašenih jih hoš slišal nemarno izgovarjati, kolikorkrat boš ž njimi govoril. To je"greh zoper drugo božjo zapoved: Bog daj, de bi se ga mogli vsi odvaditi! Jest, ki to berem, ali slišim brati, terdno sklenem z božjo gnado, de nar svetejšiga imena Jezusa in drugih svetih imen ne bom nikoli več nepridama imenoval. O Bog! pomagaj mi ta sklep dostati. Amen. H<><) nas i ari roten ja. izdajanja, per du sanja in •zalilinju nju ! Strah je slišati, kako se nespametni in hudobni ljudje velikrat za nar manjši reči per nebu i u zemlji rotijo, h u dimu izdajajo svojo dušo, se pertiušajo in z a ki i nj a jo, de naj jih Bog štrafa, strela ubije itd., če to ali to ni rc*. re tega ali tega niso ali ne bodo spolnili. To jc grozna iu silno nagiiusna pregreha: boljši je po nedolžno terpeti. kakor se rotiti inzaklinjati. Takim, ki se radi perdušajo, tudi ni kej verjeti: njim je malo v.a njih dušo, še manj za resnico, le za svoj dobiček sc poganjajo, ali pa na svojo termo tišijo. - Kdor nad drugim vpije, de naj ga »Bog strafa". »strela udari- itd., taki hoče neskončno svetiga Boga, tako rekoč, za raheljna imeti, de naj bi se 011 nad kom znosil namesto njega — prcklinjavca. Kako grozno jc to pregrešno ! Nad takimi nesrečnimi ljudmi se bo spolnilo, kar je v sv. pismu zažugaim: »Ta človek prekletstvo ljubi: toraj naj pride nad njega (prekletstvo)! Nad žegnam nima dopadajcuja. toraj naj deleč oil nje«ra ho! (hi jc prekletstvo kakor oblačilo oblekel". *) Jest. ki to berem, ali slišim brati, to uro za terdno sklcimn. de se vse svoje žive dni ne bom nikoli več rotil (zagviševal). ne perdušal, ne izdajal. ne zaklinjal, ne kaj druziga c nar iga govoril. V nar svelejšim imenu Jezusovim mi Bog pomagaj . de ta svoj sklep spolnem. Amen. \c dajaj nikomur perložnosti se perdušati. Mesar je od pošteniga moža živali kupoval. Ko je ceno zvedil. seje rotil iu zaklinjal. de jih tako ne more plačati. .Mož mu reče: »To bi bil ti mogel brez vsaeiga zaterdovanja meni povedati; ne \cs. kaj Jezus govori: »Vaše govorjenje bodi: je je: ne. ne: kar je več od tega, je od liudiga". — Poslednji«- je pa mesar vender hotel živali po ti ceni vzeti. »Ne hoš jih imel" — mu mož rece — »ker si se rotil in klel, de jih po ti ceni nc moreš vzeti, nočem ti pripomoči, de hi prisego prelomil. in k perviniu grrliu še druziga pridjal!- — Tak odgovor spodobi vsim malopridnim perilu— šcvavcam. Nikar se ne meni s perduševavcaiii, on je lažnik. Kri rimo zaktinjarko zadene nagla jeza božja. Ženska po imenu Sobridge (Sobridž) na Angleškim je nckimu postarniinu možu gospodinjila, in jc bila ohdolzcna. de niuje veliko sreberno žlico ukradla. Pred sodbo v mestu Eksetru se je strašno togotila. de se ji po nedolžnim poštenje jemlje. in jc rekla: »IV >im jot žlico ukradla, naj me per ti priči Bog ubije!" - Komi j de je te besede izgovorila. se jc meriva na tla zgrudila. Ko so njeno obleko pregledovali, najdejo na ruti vozel, *) IN. Il»8, 18. in v vozlu zavezan listič od nekiga barantača, s kterim je bilo poterjeno, de je pri njem žlico zastavila. — Nikar nikoli nikogar ne sili, de bi se zaklinjal za kakšno reč: ker če sc ne hoji krivice storitise tudi ne bo bal po krivično se perdušiti, in ti se njegoviga greha deležniga storiš. Tudi za resnico se ne smeš perdušati. Bog ne daj komu po kririm perseci! V neki denarski kovačii se je enkrat nekaj na-kovaniga denara pogrešilo. Natolcovali so na delavca,"ki je imel to opravilo, de je denar pod kladvo de val. Ilelavec pa je persegcl, de je ne-dolžin, in je dalje delal. Pa še tisti dan sc jc kakor neprev idama zgodilo . de mu je kladvo tiste tri perste zmliiičilo, ki jih je imel vzdignjene prisego-vajc. To očitno razodenjc pravice božje ga je globoko v serce zbodlo, in vest ga je začela tako grozno peči, dc je razodel tatvino in krivo prisego spoznal. — Vselej dobro pomisli, za koga persežeš, in vari se kakšnih zvijač. de bi drugač mislil, kakor govoriš, zakaj Bog, ki ga na pričo kličeš, tudi tvoje serce vidi. Kdor praricniga po kririm obdolži, se mu bo hudo godilo. Sveti Narcis, Jeruzalemski škof. je nekterc razujzdancc posvaril, de bi se poboljšali. Hudobneži so pa iz jeze škofa nesramne pregrehe po krivičnim obdolžili. Tri lažnjive priče so persegle z naslednjimi pristavki: Pervi je djal: »Oginj naj me požre, če ne govorim resnice-. Drugi je djal z ravno to pogodbo, de naj ga nar h u jš i bo I c z i n zadene: tretji, dc naj oslepi. Kdo hi bil na to drugači mislil, kakor de je škof res zadolžen ? Sveti mož je maševanje za svojo nedolžnost Bogu zročil, in se v pušavo podal. Ondi je nekaj časa samotno živel, ker hudobni svet se nm je hil pergnusil. Previdnost božja pa se je kmal zmaševala nad nesrečnimi, ki so ne-dolžniga preganjali. Zadelo jih je. kar so si sami želeli. Strela je po noči \ darila v hišo perv iga obrekovavca: vse je bilo na enkrat v ognji: zgorel je on , njegova žena in otroci. — Ilruziga so ob-sule strašne gobe od podplatov do temena na glavi. Na vsim životu se 11111 je gnojilo, in ud za u d a 111 je gnjiloba vjedla. — Tretji, ko jc zaslišal, kaj se je uniiiia zgodilo, se je tako prestrašil, de seje spoznal, in svojo pregreho s toliko žalostjo in tako dolgo objokoval, de je vid zgubil in popolnama oslepel. — Po tem se je sv. Narcis zopet v Jeruzalem k svoji čedi vcrnil. (Moral in Beisp.) — To naj dobro premislijo, kteri imajo navado duhovne obrekovati. Klctrinja je huda pregreha. Dve reči sc hitro pokažete. ktera zmed nju v kaki hiši ima stanovanje: molitev ali pa k letvi nj a. Kjer je veliko molitve, so ljudje krotki, bogoljuhni in perljudni. Kjer je pa kletvinja. so domačini divjaški in goropodni, njih perljudnost z bližnjim, če je, se lahko vidi, de je hinavska in persiljena. Kakor dim ne more v peči ostati, tako se tudi kletvinja kmalo na strehi in po stenah kaže, zakaj počasi začne vse po zlo iti. kjer je preklin-vanje. Kakor zvesta in obilna molitev osreči, tako nji nasprot kletvinja vso srečo požre: in kako bi nc. koje vse okleto? Dosti jc zgledov, kjer so spredniki s pregrehami in zlasti s kli tvinjo svoj dom zapravili, de tudi njih nasledniki nimajo sreče, ker je vse okleto, kar so božji dobri dubovi pregnani, ter je taka hiša prava razbojniška jama peklenskih duhov. „Jezik preklinjavca je kakor oginj, ki ves tek našiga življenja zažge, vnet od pekla", pravi Jakob — JSe tebi gerd zdi človek, ki razsaja in preklinja, spomni se, dc si ti ravno tako gerd, ako kolueš. Taki človek jc kakor prase, ki nar drajši reči razrije; tudi on do samih svetih ^zakramentov- nima spoštovanja iu jih vtika med kletvinjo v svoje umazane usta. Bog bo .,od vsake nepotrebne besede odgovor tirjalkaj pa še od tolicili nesramnih kletvin! — Jest, ki to berem, ali slišim brati, z božjo pomočjo precej zdaj terdno sklenem, de se bom vsih budili kletvin do smerti varoval, de ne bom klel, nc človeka, ne živine, ne druge stvarjene reči, de, če me tudi kej zjezi, ne bom nikoli imenoval iz jeze ne ..hudiča", ne sv. ..zakramentov, ne druzih hudih kletvin. Hog me stori tako moč-niga, de bom ta sklep dopolnil! Amen. \ar hujši je, kjer začno starši otroke, otroci star se kleti. K sv. Frančišku Salezjanu so perpcljali mla-denča, de naj bi ga posvaril, ker je bil zlo raz-ujzdan. Sveli mož mu je pohlevno na serce govoril. Ker je pa vidil, de je terdovratin , se je zjokal nad njim in rekel: to terdo in nepremakljivo serce bo hud konc imelo. Povedo mu, de jc tega nesrečniga mladenca njegova lastna mati klela. To je svetnika zlo streslo, in je rekel: „Oh, to je pa še nar hujši! Ko bo ta žena vidila, de se bo njena kletvinja spoluila, bo svoje zaklinjanje zastonj obžalovala. O nesrečna mati še veliko bolj nesrečniga sina !- Le preres seje prerokovanje svetiga moža spol-nilo. Uni mladi človek je v dvobojni puljavi konc storil; psi in volkovi so njegovo truplo požerli. Njegova mati je pa od žalosti umcrla. — ** Očetje in matere! gorjč vam in vašim otrokam, ktere vi preklinjate! (Konec sledi.) Razgled po keršanskim »vetu. Iz T ur i na. Zvesta čeda je prečastitimu Turin-skimu nadškofu, ki zdaj v I. ionu prebiva . lepo izdelano škofovsko palico s temi besedami podarila: rKer vidimo, kako lepo je Lionsko mesto, v kterim je tolikanj vitezov naše vere rojenih , ki jc že tolikanj brambov-cam naše vere prijetno prebivališe podarilo, preeasti-tiga škofa sprejelo, smo mi kot Vaši sinovi zlo potola-ieni". Na to je veliki škof odgovoril: rIlvalcžno sprejmem ta dar, ki ste mi ga Vi, moji gospodje, pernesli kot poslanci mojih ljubih ovčic v imenu vsih , ki so sitega miliga daru vdeležili. Vidim v njem serčno spri-čevanje Vaše terdne zvestobe do katoliške cerkve in njeniga poglavarja, ki sta nerazvezljivo sklenjena. Ta dar mi je toliko ljubši, ker se mi je v času podaril, v kterim jih je le malo, ki se ljudem ne dajo zapeljati. Vam iu vsim. ki so Vas poslali, iz dna svojiga serca blagoslov podelim, ter Boga prosim, dc naj ga v nebesih poterdi in čez vso mojo škofijo razlije, od ktere me le telesna sila zamore oddaliti. Cospod naj vse meni izročene blagoslovi, sosehno liste, ki me vedama ali nevedama preganjajo. Odpustim jim iz vsiga serca. od- :i. f». h 6. listu 'A S vpeljati; to stranko vlada Uroen >d Prinsterer. Je pa med njimi tudi prekucovavna straiika , ki bi se v priliki ue ustrašila naukov enakosti spolniti. ki sena Nemškim in Svajcarskim oznanujeio. Te tri velike stranke pa zopet v več manjših razpadejo. Pa vse te stranke, kakor različne po izviru in namenu, stoje in delajo vselej kot en mož. kadar se od verskih in der-žavnih pravic katoličanov govori. l'e ptujic v Ilolandii kak krivoversk dnevnik prebira, sc mu mora vender čudno zdeti. Povsod vidi: ..gospodarstvo duhovnov, katoliška božja vladija. Jezuitizem , stiskanje vesli, rimsko trinoštvo. čczplaninska suznost, vernitev srednjiga veka*4, in kakoršne so že vse druge zabavljive besede 18. stoletja. Ko bi pa popraševal, od kod dc to vpitje pride, bi zvcdil. de so katoličani, kterih ste dve petini v narodu, le deržavni sužnji, in de se vladanja dežele le kot dvajsetina vdeležijo: zvcdil bi. de od žu-panije do kraljevima svetovavstva, od ljudskih šol do vseueeliša. od soduiga hlapca do ministra le prote-Stantje vladajo in vse gospodarijo. Gotovo, reči bi mogel: rCudna dežela, kjer .se klavni darovi rabeljni imenujejo in kjer se jastrobi v golobe spremeniti znajo !u Kaj bi pa .se popotnik rekel, ko bi od skrivnih družb zvcdil, ki so jih protestantje zoper katoličane napravili? Te ho gotovo prikazen, ki marsikaj pomisliti da. Perva je družba ..1'nitas**, ki so jo vikši vradniki in bogati kupci v spoznani namen napravili, krivoverstvo s telesno .silo ohraniti. Potem jc skrivna družba r\Vcistam!**. ki ima namen, v sredi katoliških prcbivavcov hiše. zemljiša. najemšine nakupiti in tam sčasama protestantske občine vstanoviti. Tretja družba je .,Tuendau. napravljena v namen, de se otroci iz zinešauih zako-iiDv na kakoršno koli vižo pcrsilijo, prolcslamiško iz-rejo dobiti, t eterta družba r*/.a kcršansko podpiranje" deiiarjc nabira, katoliške uboge z oziram na telesno blagostanje zapeljevati. Peta rPhviakterion" ima sra-motljivi namen . katoličanam časno srečo kratiti; vsak ud te družbe se zaveže, na priliko: nobeniga katoličana v slu/.bo ne vzeti. nobenimu katoliškimu rokodelcu nič nc dati in z nobenim katoliškim kupcam se nc pečati. Vm- te skrivne družbe imajo svoje osker-bovanje, svoje oskerbnikc, svoje ogleduhe in svoje denarnice : kakor z mrežo prepregajo vse dele dežele, kjer si še rodovine, ki so veri svojih dedov* zveste ostale. Žalostno je posebno kaj taciga od naroda slišati. čigar poterpljivost iu nepristanost sc jc ravno kar tolikanj h\alila. Sreča jc, de jc Hog te tamnit ne družbe razodel. Ilobromislcei protestantje sami so hudobne naklepe teh družb naznanili, v kterih so v elikrat nar vikši deržavni vradniki in še udje nar vikši dvorne soduije sedeli, brez .strahu, svojo visoko službo onečastiti. ki sc ima na vse derzavijane brez razločka vere ozirati. Iz II im a j a. Nadvojvoditija Sofija, mati cesarjeva, vedno blaziga serca in bietriga uma, je božično drevo napravila, na kteriin so udje cesarjeve rodovine in bolj bližnje osebe božične darove prejeli. Pač lep zgled za vsako kcršansko družino! rnidan jc v Pragi umeri Pr. Smetana, duhoven križau-kiga reda z rudečo zvezdo, ki je v lansko leto katoliško ccrkev zapustil in od nadškofpkiga konzistorja izobčen bil. Pred enimi dnemi so sc sami prečastiti kardinal Svarceiibcrg k bolnimu odpadniku na tihim podali iu ga z vso mogočo prijaznostjo k vernitvi v kat. ccrkev opomiiiali. pa zastonj — ! I z l.jubljane. Te dni jc častili misijonar Pr. Iznad Kiiohlchcr v Ljubljano veselu novico pisal, dc so mu svitli cesar Franc Jožef vse pervolili. kar je bil cesarsko vladarstvo poprosil. Že so se hitre pisma v Carigrad poslale, v imenu našiga cesarja od sultana pismeno pervoljenje v odvernjenje vsih prestopov egiptovskih mogočnih zadobit; misijonska hiša v Hartumu bo vsak/i leto 1000 gold. iz avstrijanske vložitve za odkupljcnjc sužnih dobila; in ministerstvu bogočastja se jc pervolilo povabilne pisma do vsih avstrijanskih škofov za vpeljanjc rado voljnih skladov v podporo misijonarjev v srednji Afriki razposlati. Po tem pa gospod Knobleher dalje piše: rC'esar so me v zaslišanji prav perjazno sprejeli ter me ustmeno zagotovili svojiga ini-lostiviga vdeleženja mojima dela. Tudi udje cesarske rodovine veliko veselje kažejo nad spreobernjenjem za-inorcov. Prečastiti gospod kardinal in veliki škof v Pragi , prečastiti veliki škof in pervak na Ogcrskim, prečastita škofa Sekavski in llernski so mi osebno za-terdili, de si bodo perzadcvali blagor mojiga spreobra-čanja pospešiti, ko bodo moje vradne zadeve s cesarskim vladarstvam izmotane. Tudi druge visoke in imenitne rodovine in osebe na Dunaji so mi vidno vdane in se živo vdeležujejo mojiga poklica. Nekteri sklade vpeljujejo med svojimi perjatli za rešenje nesrečnih zamorskih otrok, nekteri pa z lastnimi rokami mala jo. prevladujejo in delajo, naše altarje ozaljšati. Zdaj imam nar terdniši upanje, de bo Gospod gnade svojiga usmiljenja nad naš misijon obilno razlil. Zahvalim ga za neskončno dobroto . s ktero jc serca za v deleženje osode meni izročene cede povsod ogrel; per tem pa ne pozabim svojih serčnih želja za blagor svojih rojakov, ki so s tolikanj mikavnim i z g I e d a m začeli, per a It ar j i proti nebesa m pošiljati**. — Ko pa to veselo novico in serčno hvaležnost gospod misijonarja tukaj razglasimo, šc enkrat na znanje damo, dc bo on šc celi mesec na Dunaji ostal. de se torej šc v>c darila, ki jih je kdorkoli za uboge zainoicc namenil, ali visoko častitiinu vodstvu Ljubljanskeduhovšniee ali vredništvu Zgodnje Danice" lahko zroče, ktera jih bota z nar večini v eseljem v namenjeni kraj poslu la. Sej so nam šc v spominu slovesne besede: rKo bom pa k svoji cerkvici unkraj pušave zopet d»mu peršel. in ko me bo malo kardelo mojih ljubih otrok kot cvijiga očeta zopet pozdravilo, bomo skupej molili iu Koga per njego.im altarji prosili, de naj svoje gnade nad i i -1 e obilno razlije, ki so se nam ljubeznjive in miloserčiie skazali". Cerkveno slovstvo. Ilavno so na svitlo prišle lepe bukvice: »Lilija v božjim v e r t u " ali deviški stan. njegova lepota in po-močki ga ohraniti. Po spisih svetiga .M. Alfonza l.i-guorskiga, s perstavkam s\ete maše. napeljevanja Kristusovo terpljenje premišljevati. iu raznih molitev. — Te bukvice. ki so se z dovoljenjem visokočaMitljiviga Ljubljanski ga šk< fijstva natisnile, so nalaš zavoljo nedolžne mladosti izdelane, dc bi v idila nedolžnost po njeni neprecenljivi vrednosti čislati . spoštovati in varovati, dc bi vedila ceniti modrostne besede: „0 kako je lep čist rod. ki sc v čednosti sveti, ker je večin njegov sp< min: per Hogu in per ljudeh hvalo ima!" Pa tudi zmotenim zamorejo v* poholjšanjc biti . ker bodo iz njih bolj spoznali. kako neprecenljivo lepoto so zgubili, ker so nedolžnost zapravili. Posebno pripravne so za darila ženski mladosti, za ktero so zlasti pisane. Priporoča jih tudi nizka cena Obstžcjo namreč .» pol v osmerku. imajo lep popir. ličili natis i/ lliazniko\c ti»karnice , soozalj-šanc z eno čedno podobo, iu se dobe per l.e«»poldu Krcmžarju pod trauco \ LuMjatr kot š0|-k« *la i i 'a vezane po l.» kr.