Xil. leto. 7 i 8. št.
1916. Julij i Augusi


MARIJIN LIST
Nevtepeno Poprijeta Devica Marija,
Zmožna Gosp& Vogrska. ===== POBOŽEN MESEČEN UST.
Vrejiije ga: KLEKL JOŽEF vpok. pleb. v Črensovcih. CSERFOLD (Zalamegye.)

8a!kanyi Ernfi Als61endva i Muraszombat
Darovi.
I. Na novi studenec farni pri sv. Jeleni.
Z Pertoče: Mekiš Franca žena* 5 K, Čontala Jožef 6 kor., neimenovana 2 K, Mencigar Marija 2 K, neimenovana 4 K, Nemec Marija 8 K. Z Večeslavec: Maric Jožef 3 K, N, JM. 2 K, Mihalič Mihal 2 K, Klemar Marija 2 kor., Mihalič Katalena 2 K, Pintarič Franc 3 kor., Šadl Leopold 4 K, Kraxner Šfevan 5 kor., Rogan Janoš 6 kor., N. N. 1 kor., Kolmanko Janoš 4 kor., Holzedfja-noš 4 kor., Mihalič Franc 2 kor., Buček Peter 4 kor., Škrilec Jožef 2 kor., Magyar Števan 2 kor., neimenovana 1 K. Z Ropoče: Smodiš Marija 3 kor., čerpnjak Fr. 6 kor., Lenarčič Števan 2 K, Flejgar Mihal 10 kor., B5rc Matjaša žena 4 kor., Gomboc Jožef 4 K, Perger Mihal 3 kcfr., Pool Matjaš 10 kor., Pool Jožef 4 K, Šadl Mihal 10 kor. Z Gerlinec: Gomboc Jožef 4 K, Benko Janoš
2	K, Gerlec Janoš 2 kor., Fičko Mihal 2 kor., Partl Števan 4 K., Gomboc Leopold 2 kor. Z Krašič: Hari Ma jaš 4- K., Smodiš Janoš 8 kor., Hari Jožef 2 kor., Hari Ana 2 kur., Vogrinčič Janoš
3	kor., Benko Ferenc 4 kor.
Iz Pertoče: Šadl Anton 5 kor., edna ženska 2 K., Poklič Maria 5 kor., Gomboc Leopold 5 kor., Čontala Anton 5 K, Wolf Marija 2 K, Šajt Ferenc 4 K.; iz Ropoče: Geder Augustin 10 K, Hari Terezija 2 K, Magyar Mihal 2 kor., Kiizmič Terez 4 K. ; iz Večeslavec: Ficko Mihal 4 kor., Fleischaker Jožef 2 K, Mencigar Mihal 5 kor., Ficko Jožef 2 kor., Klemar Treza 3 kor., Mihalič Maria 4 kor., Kočar Janoš 2 kor., Rogač Jožef 2 kor., Gomboc Ivan 2 kor., Mencigar Ana 4 kor.; iz Krašič: Geder Ana 3 kor., Hari Ferenc 2 kor., Kos Leopold 5 kor., Kosednar Leopold 2 K., Vogrinčič Števan 5 kor., Vogrinčič Ferenc 10 kor., Ficko Jožef 3 kor., Sipos Mihal 2 kor., Špiegl Maria 5 kor., Wratuša Matjaš 2 kor., Gerlec Katarina 4 K., Šmadiš Ferenc 4 kor., Čontala Janoš 2 K., Mencigar Janoš 4 K., Bence Jožef 2 kor., Szegeri Jožef 2 kor., Vogler Karol iz Can!cove 13 kor.
Iz Pertoče: Bertalanič Martin 2 kor., edna ženska 1 K.; iz Ropoče: Haužar Mihal 20 kor., iz Večeslavec: Lang Maria 2 kor., Celeč Jožef 2 kor., Kolar Antona žena 4 K, Mencigar Antona žena 4 kor., Ficko Ferenca žena 2 kor., Mencigar Ferenc 2 kor., edna ženska 3 kor., Ficko Rozalia 3 kor.; iz Gerlinec: Partl Jožef 2 kor.; iz Krašič:' Vugrinčič Ferenc 4 kor., Domiter Mihal žena 5 kor., Kosednar Števan 4 k-or., Szegeri Jelena 10 K,
TOLAŽBA ZA
v
TRPEČE.
%
Oča moj, či je mogoče, vzemi od mene te kelih; vendar se naj zgodi kak je tvoja vola. (Mat. 26, 39.)
Spisao: RADOHA JOŽEF,
salezijanski bogoslovec.
Predgovor.
Što je najšeo dobroga prijatla, je najšeo bogastvo. Naše šrce ma v sebi nikšo skrivno moč, štera nas, tak rekoč, vleče k našemi bližnjemi, posebno k prijatli, či ga mamo. Či nam vse dobro ide, či smo veseli,- te komaj čakamo da pridemo do njega in njemi razodenemo našo radost; ešče bole se pa paščimo k njemi v žalosti, v trplenjl. Tu, gda nas žalost in trplenje tereta, ši iščemo tolažbo pri našem prijatli; njemi odkrijemo svoje srce, njemi potožimo bridkosti, in to nam že nikak olajša trplenje, ar se nam tak vidi, ka je on radovolno vzeo na sebe naš križ in nam ga pomaga nositi. Oh, kak si potem globoko zdehnemo, kak lehek postane kamen, ki nam je prle tak težo srce!
Što nas pa naj zdaj tolaži, gda vsi, tudi naši prijatelje trpijo zavolo vojske? Či njim odkrijemo naše težave, povekšamo samo njihove rane, ar trpijo za sebe in za nas. Jočejo oni, jočemo mi.
Ta vojska nam je prinesla zaistino dosta trplenja, dosta žalosti. Trpijo stari in mladi, bogati in siromaki. Edni trpijo zato, ka je vse drago in se ne morejo preživlati, drugi zato, ka majo koga v boji ali pa že ranjenoga in mrtvoga, največ je pa tak-ših, ki to oboje morejo prenašati. Kam se naj obrnemo, gde naj iščemo pomoč in tolažbo?
Gda sam to premišlavao, mi je prikipela edna skuzica na oko, in srce mi je pravilo: Idi, in tolaži svoje drage Slovence! Tolaži tiste, ki so dcma, posebno pa tiste ki so v boji ali pa ranjeni v bolnišnici. Dobro, sam si mislo, bom pa vzeo pero, štero naj piše to, ka bi dober prijatel znao povedati vsakomi izmed vas, ki trpite.
Viipam, ka ta knigica pride v roke vsem Slovencom,. ki so doma, pa tudi mnogim vojakom na bojišči, ki ešče bole želejo čuti kakšo prijatelsko reč, tam gda je ešče med najvekšim trplen-jom samo sovražtvo.
Naj vas tolaži vse, naj vas vči trpeti po kr.ščanskom, pa tudi naj vam pokaže kraj, gde ne bo več trplenja, nego večno veselje, to je, v nebesih. Tam se bomo vidili. Tolažnica žalostnih, prosi Boga za nas!
Majnika 1916.	Radoha Jožef
salezijanec.
Začetek trplenja.
Ta bridka reč — trplenje — je tak stara kak je stari Človeški rod. Či ščemo najti začetek trplenja, moremo ga iskati že v zemelskom raji, pri naših prvih stariših Adami in Evi. Pa kak je to mogoče, ka bi v zemelskom raji trplenje melo svoj začetek? Ali ta reč — raj — ne pomeni kraj vsega blaženstva, vsega veselja, brezi vsak-šega trplenja in žalosti? Istina, raj, toliko pomeni, pa itak se je trplenje tam začnolo.
Iz svetoga Pisma znamo, ka je Bog stvaro nebo in zemlo in vse ka je na njima, v petih dneh. Na šesti den je pa Bog etak pravo: Stvarimo človeka na naš kep in na našo podobo: in naj kraluje nad ribami morja, nad pticami zraka, nad živalmi, nad celov zemlov in nad vsemi stvarmi, štere se giblejo na zemli. In stvaro je Bog človeka na svoj kep, na kep boži ga je stvaro, moškoga in žensko « (Mojz. I. 1, 26, 27.)
Tak sta postala prviva človeka Adam in Eva. Bila sta pa v posebnoj milosti božoj. Namreč greha sta ne poznala, bila sta nevmrjoča, živela sta brezi vsakšega trplenja in bolezni. Zvun toga sta mela vse, kajkoli sta poželela, ar kraj, v šterom sta bila, je bio pun veselja, to je, vsake obilnosti, kak nam pravi nadale sv. Pismo: »Pripravo je Gospod Bog od začetka raj veselja, v šteroga je postavo stvarjeniva človeka.« (Mojz. I. 2, 8.) Moder Bog je pa šteo na poskušnjo djati njidva vernost. Zato jima je pa zapovedao: »Jejta iz vsakoga dreva v raji, samo z dreva znanosti dobroga in hiidoga ne smeta jesti; ar či bi jela, te merjeta. (Mojz. I. 2, 16, 17.)
Kak lehka je bila ta zapoved! Ne je trbelo drugo kak iti mimo tistoga prepovedanoga dreva in ne trgati z sada, ve sta itak mela na jezere drugoga. Evi so se do-padnola jaboka toga dreva in rada bi si edno vtrgnola, samo ka njoj je na misel prišla boža zapoved. Ka naJ
Zato včini? Ravno tu bi mogla pokazati, ka liibi Boga, ka se z liibezni do njega in do njegove zapovedi šče zatajiti, ne pa dati teli vse to< kaj oči poželejo. Či bi to prvo poskušnjo prestala, bi že Bog bio zadovolen z njima na veke. Naj bi se pa bole svetlo pokazalo, da je zais-tino pokorna, je Bog dovolo hudomi duhi, ka se je v podobi edne kače prikazao na tistom drevi, ravno gda je Eva premišlavala, ka naj napravi, či vtfgne ali ne. Hudi duh jo je toliko nagovarjao, ka je nesrečna Eva privolila. Vtrgnola je sad in dala ga je moževi, ki je tiidi jo.
»Pravo je zato Bog ženL pomnožim žalosti in trple-nje tvoje... Adami je pa pravo: ar si se dao zapelati in si jo od prepovedanoga dreva, zavolo tebe bo zemla prekleta; z delom svojih rok boš se hrano na toj zemli celo tvoje živlenje. Te zemla ti bo rodila trnje inrobud... V znoji tvojega obraza boš jo kriih, dokeč se ne povrneš v zemlo, iz štere si vzeti; ar si prah in prah postaneš. In Gospod Bog jiva je pregnao iz raja veselja, naj bi obdelavala zemlo, iz štere sta bila vzetiva." (Mojz. I. 3, 16, 23.)
Prvi greh je bio včinjeni. Ž njim in zavolo njega se je odprla tista vretina, iz štere v takšoj obilnosti teče trplenje na celi človeški rod. Kak megla se je razkadilo prvo blaženstvo. Oreh se je zasado v zemlo veselja in rodovitnosti, štera je začnola roditi — trnje in robud — to je, trplenje in žalost.
Zavolo Adamove nepokorščino smo pa tiidi mi bili pregnani iz zemelskoga raja. Obsojeni smo bili ž njim vred na trdo delo celo živlenje; tiidi mi moremo jesti kruh z znojom svojega obraza, tiidi mi moremo trpeti.
Zakaj pa mi moremo trpeti zavolo Adama in Eve? Je ne bilo zadosta, ka sta njidva bila kaznovaniva za svoj greh ? V Adami, ki je oča celoga človečanstva, smo mi vsi bili zapopadeni, bili smo, bi pravo, deli, kotrige njegovoga tela. Či pa človeka na pr. smekne trn v roko ali v nogo, to bolečino Čuti po čelom teli, po vseh kot-
rigah. Prviva stariša sta pred grehom ne poznala nikše nevole, nego Bog jima je naprej povedao, ka či ne ostaneta pokorniva, bota mogla mreti. Či smo pa vsi bili v Adami zapopadeni, moremo vsi mreti. Bog je pa s tov rečjov — mreti — naznano, ne ravno samo smrt, nego vse druge bridkosti in nevole toga živlenja. Smrt je pa za človeka najvekše trplenje; či je tedaj Bog obečo smrt zavolo greha, je s tem tudi obečo vse druge menše nevole, namreč vse to, ka mi zovemo trplenje. Kajti gde je vse, tam so tudi deli toga vsega. Či je pa Bog kaz-novao Adama s smrtjov, je tudi nas, ar mi ne moremo želeti, ka bi bili nemrtelni, naši prvi starišje so pa mogli mreti. Tak se tudi zdaj večkrat zgodi med liidmi. Či starišje zgiibijo ali zapravijo svoje bogastvo in spadnejo v nesrečo in siromaštvo, tudi deca njihova vse zgubijo. Tak vidite, gda in zakaj je prišlo trplenje na te svet.
Prvi greh Adama in Eve se je pa zasado tudi globoko v naše srce, v našo naturo, štero je pokvaro. Prviva stariša sta bila srečniva pred grehom, hiidoga sta ne poznala, ar je njidva natura ne bila nagnjena na hudo. Po grehi sta pa zgubila to srečo, ž njima vred pa tudi mi. To pokvarjeno naturo, nagnjeno na hudo smo pa podedovali (herbali). Ravnotak, kak mnoga deca dobijo od betežnih starišov bolezen.
Adam in Eva sta mela dosta dece. Prviva sta bila Kain pa Abel. Pa poglejte sad prvoga greha 1 Kain je vmoro svojega nedužnoga brata Abela, ar je od starišov podedovao nagnjenost na hudo. Vmoro ga je pa iz ne-voščlivosti, in tak je spravo v žalost stariše pa sebe. Trpeli so vsi.
Liidje so se pomnožili. Deca so vdablala od starišov nagnjenost k hiidomi, v greh, in so znova zapustili te žalosten deo svojoj deci. Raslo je število liidi in z njimi je rasla hudobija. Mnogi so začnoli grešno živeti in so se obrnoli od Boga,
»Videvši pa Bog veliko hudobijo lustva na zemli, in misli njihovoga srca, štere so bile napelane na slabo vsega časa, njemi je žao bilo, da je človeka stvaro. In globoko genjeni od žalosti je pravo: Zbrišem iz zemle človeka, šteroga sam stvaro, ar mi je žao da sam ga stvaro.« (Mojz. I. 6, 5—7.)
Samo ništerni so bili pravični, to je, Noe in njegova družina. »Videvši Bog, ka so vsi liidje na zemli bili pokvarjeni ... je pravo Noeti: zemla je napunjena z hiido-bijov, in jaz jo pokaštigam z liidmi vred.«(Mojz. 1.6,12— 13.)
S potopom jih je kaznovao (kaštigao), ar so liidje zavrgli bože zapovedi. Trplenje se je razširilo po celoj zemli.	■»
Znova so se liidje pomnožili, znova so grešili. Bog je obdržao svojo oblubo, ka več ne bo kaznovao s potopom in celoga sveta naednok, nego ne je pravo, ka ne bo kaznovao posamezne liidi, posamezna mesta in tudi narode. Iz sv. Pisma nadale znamo, ka je Bog pos-lao ogenj na mesta Sodomo in Gomoro, ar so stanov-niki zavrgli Boga in so živeli po mesenom poželenji. Za-togavolo so mogli trpeti.
Kesnej so se v Babiloniji , zvisili narodi. Šteli so zidati takši stolp ali tiirem, šteri bi segao do nebe. Kakša giz-dost! Bog jih je ponižao. Mogli so trpeti za svoje grehe.
Izraelsko liidstvo, šteromi je Bog po Mojzeši dao desetere bože zapovedi, se je večkrat od pravoga Boga obrnolo. In vsikdar, gda so to včinoli, jim je Bog poslao kakšo kazen, da jih je tak nazaj na pravo pot spravo. Tak n. pr. je ednok dovolo, ka so prišli sovražniki in jih odegnali v vjetništvo ali robstvo, gde so dugo časa je-čali, tak ka je prorok Jeremija v imeni vseh drugih zdi-havao rekoč: »O vi vsi, ki tu mimo idete, poglejte in pomislite, či je gde več takše trplenje, kak je moje.« (Jer. 1, 12.) Zaistino se človeki srce krči, gda čita v tožbah toga proroka, nevole, štere so Izraelci tam daleč od
svoje domovine mogli trpeti. Proso je svoje ludi, naj se obrnejo nazaj k Bogi. »Zdignimo naša srca in roke h Gospodi nebes. Grešno smo živeli in smo te prisilili, o Gospod, do kaznovanja, ravno zato nas pa zdaj pustiš v žalosti. (Jer. 3, 41—42.)
Nazadnje so se zaistino pobolšali in so bili rešeni.
Bog je naš Dobrotnik.
Greh prvih starišov nam je ne samo spravo zemel-sko trplenje, temveč nam je zapravo večno blaženstvo. Zapro nam je nebeška vrata in nam je odpro peklenska.
Glej Nedužnoga, zadužena duša, kak trpi za tvoj greh!
O ti nesrečen človek! Mogeo boš tedaj čelo živlenje trpeti, brezi viipanja, da boš po smrti šo v nebesa po plačilo? To je strašno! To ne more biti! Poklekni pred Stvarnikom in ga prosi z Davidom vred: »Gospod, spomni se svojega srčnoga smilenja in dobrote!«
Da, Bog je pun smilenja, On te ne bo zavrgeo. Stvaro te je za krala vseh stvari na zemli, stvaro te je na svoj kep in na svojo podobo, kak bi zato zdaj po-
polnoma pozabo na tebe? Razžalo si ga strašno, istina, toda vsemogoči Bog ti šče odpustiti in te nazaj pod svojo streho vzeti.
Toda greh je včinjeni, dug je napravleni. Či Sto te dug plača, či što zadosti za včinjeni greh, Bog je pri-pravleni vse odpustiti. To se more zgoditi, da njemi što zadosti za razželenje, kajti On je tudi najšvetejši in naj-pravičnejši zato pa ma pravico in more zahtevati zadoščenje. Pa što je tisti, ki na sebe vzeme tak veliki dug, ki popravi tak veliko razžalenje? Eti na zemli ga ne. Či bi vsi liidje radovolno trpeli najstrašnejše muke in bi dali svoje živlenje, ne bi mogli popolnoma zadosta včiniti. Kaj zato? Na zemli ne pomoči. Zdaj Bog obrne svoje oči na angele, je li bi oni mogli rešiti s tmične jame trplenja celo človečanstvo. Pa zobstom. Tudi angelje so ne zmožni. Bože smilenje pa nema meje. Sv. Bernard nam je etak' opisuje: Boža pravica pravi: Jaz sam zgub-lena, či človek ne bo pokaštigani. Smilenje pa: Či človik ne dobi odpiiščenja, jaz zgubim svojo vrednost.
V tom svetom boji pa večen Bog tak določi, ka more edna rredužna oseba mreti, štera s smrtjov zadosti božoj pravici in tak reši od večne smrti zgiiblenoga človeka. Zato pa etak pravi: Ar med ludmi ne nikoga, ki bi mogeo zadostiti mojoj pravici, pozovem vas, nebeške prebivalce: Što izmed vas se šče podati na zemlo, da reši človeka? Vsi angelje obmuknejo. Zdaj se oglasi večna Reč, Sin boži: »Ovo, tu sem jaz, pošli mene! Ščem se obleči v človeško telo, da zadostim tvojoj pravici in tak razodenem ludem svojo brezmejno lubezen in jih nagnem k njoj...« »Toda premisli,« ga opomina Oča, »da boš mogeo prevzeti živlenje, puno bridkosti, či ščeš zadosta včiniti za grehe človeštva.« — »Naj bo,« odgovori Sin, »tu sam, pošli me.« — »Premisli,« pravi nadale Oča, »ka boš mogeo biti rojen v siromaškoj šta-lici, ešče kak malo dete boš mogeo bežati pred moril-
nim orožjom v Egipt...« -- »Naj se zgodi; tu sem, pošli me,« dene Sin boži.— »Znaj, ka boš mogeo mlada leta preživeti kak sin siromaškoga tesača, nepoznani, zapuščeni.« »Tu sem, pošli me.« »Znaj, ka gda začneš včiti, malo jih bo šlo za tebov; največ bo takših, ki te bodo zametavali kak slepara, "bedaka, samaritana; dokončati boš mogeo svoje siromaško živlenje z groznim trplenjom na sramotnom križi.« Boži Sin odgovori: »Naj se zgodi. Pošli me!«
Mi, ki ne moremo zapopasti neizmerna bože modrosti, si samo mislimo, ka je brž tak nikak moglo biti. Znamo pa zagotovo, ka je smileni Bog že prvima stari-šoma obečao Odkupitela za celo človečanstvo. Toda časi so se ešče ne spunili, Štiri jezero let je Bog čakao. Med tem je pa pomali pripravlao odebrano ludstvo po prorokih in patriarkih. Oda so se pa časi spunili, je pos-lao sv. Ivana Krstnika, ki je naznanjao ludem, ka je Gospod, obečani Odrešenik človeštva že bluzi. Da, bluzi je že bio prihod tak duga leta čakanoga Mešijaša, božega Agnjeca, ki je vzeo na sebe človeške grehe, nas je rešo pekla in nam odpro znova nebeška vrata.
Tam v Nazareti, v ednoj prostoj hižici, je angel pozdravo sveto Devico: »Zdrava Marija, milosti puna! Spočela in porodila boš sina, in zvala boš ime njegovo Jezus. Včinjeno je! Reč je telo postala in med nami prebivala. Prikazala se je dobrota in lubezen Boga, našega Odrešenika.
O prevelika in nezaslužena doHrota boža! Bog je svet tak liibo, ka je svojega jedinorojenoga Sina poslao, da vsaki, ki v njem verje, se ne zgubi, nego ma večno živlenje.
Ne je pa zadosta, ka nam je Jezus Kristus odpro rajska vrata, štera je Adamov greh zakleno. Bog nam je dao prosto volo. Toj prostoj voli je pa pokazao dve cesti: edna pela v nebesa, druga pa v pekeo. On je ne
sili, sama si more zbrati kam šče iti. Dao nam je pa zapovedi, s šterimi nas vči, ka moremo delati, či ščemo iti skozi vrat, štera je Sin boži odpro, to je, v nebesa; vči nas tudi, kak se moremo ogibati tiste ceste, štera pela v pekeo, in vsega tistoga, ka bi nas moglo na to nevarno pot zapelati.
Desetere zapovedi je Bog pred Kristusovim rojstvom dao Izraelskomi lustvi, tam na bregi Sinaj. Te zapovedi so pa ne bile dane samo Izraelcom, nego za vse ludi, ki verjejo v pravoga Boga, zato pa tudi za nas. Duga leta se je te navuk po posebnoj mMosti božoj občuvao med Izraelci, dokeč je ne prišeo na svet Sin boži, Jezus Kristus. On je potrdo te zapovedi in je dodao ešče druge lepe navukč, obečajoč kralestvo bože tistim, ki bodo živeli kak je On včio. Toda komi je izročo te svoje na-vuke, in komi je dao oblast jih nevkanlivo širiti in včiti vernike po njegovoj smrti? Postavo je sv. Cerkev, šte-roj je dao svoje navuke rekoč: »Tebi dam kluče nebes-koga kralestva.« To toliko pomeni, kak či bi pravo: Po mojem v nebohodi boš ti včila vernike do konca sveta, ka morejo delati, naj pridejo v nebesa. .Ali je to ne velika dobrota za naše duše? Drugo nam ne trbe, kak bogati sv. Cerkev, namreč sv. Očo, rimskoga papo.
Ode so pa neštevilne druge dobrote? Za krala nas je postavo na zemlo, da nam vse stvari morejo biti podložne, vse nam služijo zato, da bi ležej živeli. Človek seja, toda Bog da rast, to je, tisto skrivno moč, štera razvija vsako najmenšo rastlinico. Vse, ka je potrebno, je Bog stvaro in to vse za človeka.
Malo se brigamo za sunce, ar je vsaki den vidimo, toda pomislimo, ka bi bilo z sveta brezi sunca? Malo poštujemo vodo, ar jo povsod najdemo, pa itak brezi vode bi Že davno vse prejšlo.
Tak si nadale lehko vsaki premišlavle od vsega, ka je na sveti, in bo v vsem vido neskončno božo modrost, brezmejno dobroto in liibezen.
Morebiti bi što etak znao praviti: Zakaj nam pa tu govori od toga? Istina, či človek premišlavle stvarstvo, očividno spozna veliko božo dobroto, in se tudi razveseli nad tem, pa, to že vsi znamo. Odgovorim. Tu sem zatogavolo na kratci popisao božo dobroto, naj se tem bole pokaže strašna hudobija in nezahvalnost človeka v sledečem.
Či včasi kakši kvar včinimo, či n. pr. kaj poteremo ali razlijemo po nepriliki, etak radi pravimo: ne sam včino ali včinila sama rada, ar sam ne vido, či je tu bilo, či je takše itd. S tem se izgovarjamo, in po pravici. Ne smo sami radi včinoli kvara, to se pravi, či bi znali ka se tak zgodi, bi pazili in ne bi bilo nesreče. Tiidi drugi nam radi odpustijo, či se tak zgodi.
Toda, či mi znamo, ka, či to ali ono včinimo, raz-žalimo svoje stariše, svoje brate in sestre, svojega bližnjega, pa itak pravimo — naj bo, ka me briga! — tedaj zaslužimo kazen. Ta kazen je pa tem vekša in pravičnejša, kem vekšega dobrotnika smo sami radi razžalili. Zdaj pa premislite, dragi moji, kak veliki naš dobrotnik je Bog! Zato pa gda razžalimo Boga, razžalimo našega najvekšega dobrotnika, kajti vse, kaj smo in kaj mamo, je od Njega.
Svet se je obrno od Boga, svojega Dobrotnika.
Zakaj je prišlo to trplenje na nas? Zakaj te krvavi boj med tolikimi narodi? Tak si mnogi premišlavlejo in pitajo. Vsako delo ma svoj vzrok, tak tudi vojska.
Posvetni modrijani iščejo dosta vzrokov in nam dajo odgovorov, samo ravno toga pravoga ne. Oni pravijo ka je kriva zemla, štero majo za svojo in jo ščejo vzeti neprijatelom; pravijo ka je krivo morje, po šterom ne bi smeli njihovi neprijateli voziti; kriv je jezik, krivo je tržtvo, krivo je srebro in zlat, krivo je vse, samo to ne, ka je v istini krivo.
Mi, ki pri posveti naše sv. vere iščemo prave vzroke toga starošnoga boja, etak po pravici pravimo: Bog nas je obiskao s svojov šibov, ar je hudobija narodov priki-pela do vrha. Liidje so pozabili na Boga, obrnili so se od njega, mvogi pa ešče proti njemi, živeli so kak se ne spodobi dobrim kristjanom, in zato je prišla grozna kazen. Roka Vsemogočega vrti svoj pravičen bič, in trpeti more nedužen z hudobnim vred.
Vidili smo v prvom poglavji kak je Bog vsikdar kaš-tigao posameznike, mesta in cele narode, vsikdar, gda so se od njega obrnoli in grešno živeli. Smemo pa trditi z žalostnim srcom, ka od vesolnoga potopa dozdaj, nikdar ne toliko ltidstva naednok zablodilo tak daleč na krive poti kak v tom zadnjem časi pred vojskov.
Pretreslivo nam opisuje to pokvarjenost sveta, slavni ljubljanski škof, Dr. Anton B. Jeglič v svojoj okrožnici 1. 1915: »Obrnimo svoje oči po sveti in poglejmo, kak se svet ravna proti Bogi. Ne bomo gledali na posamezne liidi, nego samo na očitno živlenje narodov in držav. Ve so narodi in države ravno tak od Boga odvisne, kak posamezni liidje; narodi in države morejo svoje postave in vse svoje naprave tak napraviti, ka pokažejo, ka je Bog najvekši Oblastnik in ka morejo posamezni liidje v narodi in v državi nemoteno vse svoje dužnosti do Boga spunjavati. Či pa na te poglecfamo, moremo praviti, ka se države in narodi Bogi proti postavlajo, se od Njega obračajo, njegove naprave razdirajo, celo Njega samoga tajijo. To je grozno, ali istinsko je, ka se države: 1. Proti Bogi postavlajo v svojih glavnih zakonih, 2. dopustijo in celo pomagajo razširjavati navuke, nasprotne onim, štere je Bog razodeo, in 3. dopustijo in celo podpirajo živlenje, štero je Bog naravnost prepovedao.
1. Glavni zakoni držav.
»Prvle so bile države katoličanske, konči po imeni, katoličanska vera se je priznala in podpirala kakti edino
prava, druge vere so bile obsojene krive in so se dopuščale samo zavolo javnoga mira. V novejšem časi so v ništernih državah krive vere dobile takšo pravico kak j0 je mela samo katoličanska. Kesnej so poleg državnih zakonov podpirali in utrjavali krivo vero, katoličanskoj pa proti stali, jo tlačili,
V najnovejšem časi so pa že skoro vse države ime katoličansko zavrgle in so se razglasile kak države brezi vsake vere.
Neskončno sveti Bog je vmro zate, grešnik, na križi; o živi ti za njega pod križom!
»Zdaj pa pitam, ali je to ravnanje ne grda nehva-ležnost do Boga, ja, celo zametavanje vsega, ka je On za našo pravo srečo včino? Premislite malo: Bog sam nas vči, sam Sin boži pride na svet, da nam prinese resnico in pomirenje z .Bogom, On postavi svojo Cerkev
narodom v rešitev: države se pa ne brigajo za bože delo, božih naprav ne podpirajo, zmotam krivih ver dajo takše pravice kak resnici prave vere, ešče celo jih pomagajo !
»Ništerne države so pa ešče bole globoko spadnole. Za fundament so si postavile, ka Boga nega, in zato tudi državna oblast je ne od Boga, nego da je ludstvo vretina vse oblasti, in da sme biti samo to pravično, kaj sklene ludstvo: ludstvo da vse pravice. Jeli, tu je Bog popolnoma odstavleni, država se nikaj ne briga za njega. Navadno pa država ne ostane samo tak, nego ide dale in začne razdirati vse bože naprave: božo službo, krščansko šolo, krščanski zakon, samostane in drugo. Takše države so očivesno proti Bogi, druge pa bole na skrivnom.
Ali je to ne strašno? Država za dižavov se je vsikdar oddalevala od Boga. Vsikdar se je menje in menje brigala za njega, začela je dajati zmoti tiste ali pa ešče vekše pravice kak večnoj, nazveščenoj resnici, dokeč je ne popolnoma zapustila Boga in ga zaprla iz javnoga živlenja.
2. Zablodjeni navuki v državah.
»Eoropejske in druge države so dovolile prostost včenja in tiska (štampanja). Včiti in tiskati se sme vse, či je li naravnoč ne proti državi. Zatogavalo se pa v šolah, po knigah in posebno po novinah razširjajo naj-grdejše in strašno škodlive zmote. Ž njimi zapelavlejo mladino, ludstvo in visikošolce. Na visikih šolah ešče brezverni vučiteli ležej dobijo službo kak verni. Brezverske novine so pa najbole razširjene.
»Dovoljeno je razširjavati in včiti proti Cerkvi, najbole očividne zmote. Posebno njim je na poti oblast pa-pova, škofov in duhovnikov. K>k se mantrajo pokazati, ka so te oblasti v začetki ne meli, nego so si jo s ciga-nijov počasi spravili. Či se njim iz zgodovine in s svetoga
pisma pokaže, ka se molijo, te zametavlejo svete knige. jsjavukov od svetih svestev, posebno od svete pokore in bole ešče od presvetoga Rešnjega Tela, niti poslušati ne morejo. Či se pa nikak ne morejo ognoti resnici, potem pa začnejo grditi sv. Cerkev, ogrizavati in zaničavati posebno duhovnike. Vse grdobije, ka jih je na sveti, rivlejo na duhovnike. Radi bi bili, ka bi ludje zaničavali in sovražili duhovnike. Strah nas je obdajao, gda smo v začetki vojske zapazili, kak šatansko sovraštvo do duhovnikov je bruhnolo na svetlo. Nega postave v eoropskih državah, štera bi branila diihovski stan, štera bi branila sveto katoličansko Cerkev! In vendar je sveta Cerkev samoga Sina božega, ki jo je odkiipo s svojov krvjov in jo postavo vsem narodom v hasek. Kak strašna gre-hota je zato boj proti svetoj Cerkvi, proti diihovskomi stani! Ali je ne te boj proti samomi Jezuši, Sini božemi? ali je ne to boj proti neprecenlivomi deli odrešenja, proti deli, tak velikomi in imenitnomi, ka je sam Sin boži pri-šeo na svet!
»Pa ka, ve je v naših državah tudi slobodno pisati, včiti, govoriti in hujskati proti Jezusi samomi. Što pobija Cerkev, more nazadnje priti v nasprotje s samim Jezusom. Njegove čude in prorokovanja tajijo rekoč, ka je to vse nemogoče, ali pa ka je vse samo pripovest. Pred par leti je eden nemški bogotajec celo pravo, ka je Jezus nikdar ne živo. In vse te strašne zmote se smejo včiti po šolah, se smejo razširjavati po časopisih. Eoropejske države nemajo postav, s šterimi bi takša bogoklestva za-branile. O, celo v državnih zbornicah mažejo in preklinjajo našega Gospoda Jezusa Krištusa! Strašen greh!
»Nazadnje tudi Boga tajijo. Kak se trudijo, da bi Boga iz sveta spravili! Pravijo, ka ga toega. Gda se njim dokaže, ka njihov dokaz nikaj ne vala, ar je zmoten, iščejo druge dokaze in znova druge in druge. Na pitanje, odked je človek, odked rastline in živali, odked svet, so
odgovarjali na več načinov, vsikdar nači. Nazadnje so pa vidili, ka ne morejo obdržati, zato pa zdaj mnogi samo pravijo: mi to ne vemo. Boga pa li neščejo spoznati. V učenih knigah že skoro več ne pišejo reč »Bog«, Na Francoskom se celo v šolskih knigah ne dobi reč Bog, in od Boga niti nikaj ne včijo in ne govorijo. Se razmi, ka či ne Boga, tudi čud ne, tudi Jezus je ne Sin boži, tudi Cerkev je ne od Boga. S temi navuki bi se s sveta spravilo vse, kaj je božega; Bog bi se popolnoma zavr-geo, takrekoč na nikoj spravo. Ali je ne to najstrašnejša protivnost proti Bogi, našemi najvekšemi Oblastniki? In eoropejske države nemajo postav proti tomi, temveč dopustijo, ništerne celo podpirajoto.
»Majo namreč in dovolijo takša društva, štera majo namen izpodkopati ne samo katoličansko Cerkev, nego vse krščanstvo, ešče vsako vero, vsako prepričanje v Boga in Stvarnika. Takših društev je po celoj Eoropi zadosta. Zadnja leta so se po Eoropi združila in po vsem sveti z tem cilom: vničiti krščanstvo, včiniti vero in Boga, Stvarnika nebes in zemle. Toda eoropejske države nemajo postav, štere bi zabranile takša društva, ki majo napisano na svojoj zastavi vojsko, upor, smrtno sovraštvo do Boga, ne nišče njim toga ne brani, nego smejo vkup hoditi in kovati protivne naklepe do samoga živoga Boga.
3. Brezbožno živlenje v državah.
»Što bi mogeo človeško srce in njegovo spačenost natenko razmeti! Mamo zapovedi bože, štere so za mirno in srečno živlenje tak potrebne, ka či nam jih že Bog ne bi dao, bi si jih mogli sami dati; mamo cerkvene zapovedi in poznamo dužnosti našega stana; tudi znamo, ka nam Bog da večno srečo samo te, či to vse natenko opravlamo, ka nas zadene večne kaštiga, či velike reči prelomimo. Vse to znamo in vendar je mnogo katoličanov bilo in so ešče zdaj, ki sami radi in prostovolno de-
jajo smrtne grehe. Kak pa te grešijo tisti, ki v Boga ne verjejo, ki zato nemajo straha božega!
»Zato je pa ne čudno, da je toliko greha na sveti. Močno se razširja poželenje oči, z njim pa lakomnost; ešče bole se pa razširja gizdost, napuh živlenja, z njim prevzetnost in nepokorščina; najbole se pa razširja poželenje mesa, z njim nezmernost v pijači in vsakevrste nečistost.
»Nezmerno vživanje opojnih pijač, tudi pri onih, ki majo mnogo alkohola v sebi, se preveč razširja; z njim pa toliko siromaštva po družinah, toliko dece, slabih na teli in v razumi, toliko na krvi in živcah betežastih ltidi! Brezračuna nesreč! In skoro ne države, štera bi mela potrebne postave proti takšemi zavživanji alkohola, proti opojnim pijačam.
»Najbole se pe širi nesramnost in nečistost. To je najhujša strast v človeki. Koliko zatajuvanja je potrebno za premaganje te strasti, in koliko molitvi I Ode pa pravijo, ka nega Boga, tam se pa to ne brani. In kak se je zadnja leta ta kuga po celoj Eoropi razširjavala in podpirala! Knige zato, gledališča in kinematografi so puni nesramnih predstav itd.
»Vsa takša dela so preveč odurna v očeh najsvetejšega Boga in najbole vlečejo na ludi srditost božo. Zviin toga pa zamašijo razum, da ne more gledati večnih resnic in jih rad zataji. Zato pa ne čudno, da se z nečistostjov tudi nevera, brezverstvo širi. To se je najbole pokazalo v zadnjih desetih letah. Sodnji den bo od-krio, ka brezverstva je ne znanost vzrok, nego meseno poželenje in živlenje... To je v nebokričeči greh vseh držav, štere so dovolile in podpirale te vonječi, nesramen greh.
V takšem stani je dnesden zaslepleni svet. Nikaj drugo nešče viditi, kak to, kaj je na zemli. Ka oči po-želejo, to telo dobi. In tak je vse naopak. Kajti človek
2
je z dtiše in tela. Duša bo živela na veke, telo-je pa samo nikaj let tu, potem se pa povrne v zemlo. Šteri zasluži vekše poštenje, nemrtelna duša, ali pa to gnjilo telo? Šteri bi mogeo biti gospodar in šteri hlapec? Vsaki dobro zna, ka je duša za vekše. Pa itak se grešniki ne brigajo za njo, teli pa dajo vse, kaj žele. Pride pa smrt. Kak meher na vodi, človek premine s toga sveta; telo je vrženo v jamo, črvom za živež, duša pa s praznimi rokami, brezi dobrih del in vsa prestrašena zavolo grehov more iti pred nebeskoga Sodnika. Ka bo ž njov? Ki so se na tom sveti obrnoli od Boga, se Bog na onom sveti obrne od njih.
K tomi grdomi živlenji pa ešče denimo mi svoje. Koliko nevoščlivosti je med nami, koliko srdov, kvara-želnosti, koliko gizdosti v srci in na teli, koliko krivice proti bližnjemi itd. Tudi pri nas so takši, ki po cele tjedne hodijo za — šeftom, - čiravno bi brezi toga lehko živeli. Samo da pravijo, ka gda okoli idejo, te ležej dobro jejo in pijejo. Takši iščejo bole to, kaj telo žele, kak pa to, kaj je za dušo potrebno. Tudi pri nas je dosta preklinjanja, tolvajije, pijančevanja, tudi pri nas, — bojim se imenovati — se je razširila ta strašna kuga — razvuz-danost! To pa ne, ka bi se pomenšalo v tom vojnom časi, nego bole se ešče širi. Vekši del naših vojakov pošteno žive, Čiravno majo okoli sebe neverne in raz-vuzdane pajdaše z drugih narodov, nego so pa tudi takši, ki se dajo zapelati, posebno mladi.
Da, grešili smo, preveč smo grešili mi, preveč so grešili celi narodi. Drugo nam ne ostane, kak ponižno pokleknoti pred božim obrazom, in si biti prsi rekoč: Moj greh, moj greh, moj preveliki greh!
Bog je pravičen.
»Jaz sam Gospod, in se ne spreminam.« Tak pravi Bog sam od sebe. Bog je od vekomaj najzmožnejši, naj-
svetejši in tudi najpravičnejši. Zavolo svoje svetosti nešče ka bi ga liidje žalili z grehi, ar je On sama svetost, štera nikak ne more biti vkiip z grehom. Človek je zato na sveti, naj Boga liibi in njemi služi. Toda Bog je dao člo-veki prosto volo, naj si namreč sam zbere po šteroj poti šče hoditi. Samo dve poti sta, kak smo že vidili. Edna pela v pekeo, druga pa v nebesa. Što Boga liibi in njemi služi, hodi po poti v nebesa, gde bo dobo plačilo; što pa naopak dela, hodi po drugoj poti proti peklenskomi .
Robec Veronikin. Svojim dobrim diiš.im Gospod za spomin svoje^ trplenje da.
prepadi, gde bo dobo večno kazen. Prvim Jezus etak pravi: Pridite blaženi mojega Oče, v kralestvo, štero vam je od vekomaj pripravleno.« Drugim pa pravi: »Idite prekleti v večen ogenj, šteri je pripravleni Satani in njegovim diihom.«
To je strašno za grašnike, jeli? Bog je naš dobrotnik, je smileni, pa je tudi pravičen. Poleg svoje pravice more kaznovati greh, čitiidi ne bi rad, ali na tom sveti ali pa na onom. To zahteva njegova pravica. To
pravico je pokazao že pri Adami in Evi, pokazao jo je s potopom, s kiigov, lakotov, potresi, vojskov in z bolečinami je vsikdar včio ludi, ka je pravičen, gda zavolo greha kaznuje. Kaznovao je posameznike mesta in tudi cele narode, g.da so že celi narodi zavrgli njegove svete zapovedi. V prejšnjem poglavji smo pa vidili, kak strašno je svet pokvarjeni v našem časi. Kak deleč so zablodili Celi narodi na tisto pot, štera pela v pekeo.
Či je to tak, zakaj pa ravno mi ščemo, ka nas Bog ne bi kaznovao poleg svoje pravice ? Ali smo mi več kak tisti, ki so pred nami živeli? Ali mislite, ka se je boža pravica spremenila v smilenje? »Jaz sam Gospod, in se ne spreminam.«
Ali mislite, ka je Bog ne meo drugoga dela, zato je dao na Sinajskoj gori Mojzeši Desetere zapovedi? Ne, dao nam jih je zato, ka bi živeli tak kak On šče in ne kak mi. Vsi smo od Boga, ki nam ma pravico zapo-vedavati, in tudi kaznovati či smo nepokorni.
Oh, kak velika gizdost in zasleplenost je zato v onih, ki ne samo ne živijo po božoj voli, nego naravnost zdig-nejo svojo roko proti Bogi in ga ščejo vrči iz večnoga trona, naj bi tedaj ležej živeli po svojoj mesenoj naturi. »On pa, ki v nebesih kraliije, se jim smeje in Gospod jih zasmehuje... Potem jim pa začne govoriti v svojoj srditosti in jih razžene. (Ps. 2.)
Šatan je tudi vojsko napovedao Bogi, rekoč: »Neš-čem ti služiti!«- Pa poglejte ga! sunjen je bio v peklensko globočino s svsemi svojimi pajdaši. Neštevilno grešnikov dnesden ravno tak preklinja: Neščemo ti služiti ! Nesrečni gizdavci!
Ka bi pravili, či bi se dobro oboroženomi vojaki edna mravlica na pot spravila rekoč: Hej, vojak, tii sam jaz gospa, ne smeš naprej, jaz te ne pustim!? Tak je človek proti Bogi. Mala stvarica, štera lazi eti na zemli, šče Večnoga Boga, svojega Stvarnika, obladati. Ne, ne!
Bog toga ne more dovoliti. More ponižati človeka, to zahteva njegova sveta pravica. »Jaz sam Gospod, in se ne spreminam.«
In prišlo je strašno plačilo za to nepokorščino in protipostavlanje. Vojska! Zgodovina nas vči, ka Bog čaka in prizanaša, na zadnje pa vdari. Že pred 131etisoPapa Leo XIII. pravili, ka se njim tak vidi, ka že Bog zdi-gavle roko in da čem duže bo čakao, tem bole bo vdaro, ar se grehi nabirajo. Zdaj je zamahno in nas že kaznuje. Dugo časa je čakao Bog in nas je opominao kak nigda Jezus neverno mesto Jeruzalem, gda je gledavši to mesto s skuznimi očmi pravo: »Jeruzalem, Jeruzalem, ki moriš proroke in kamenuješ k tebi poslane! Kolikokrat sam šteo tvojo deco zbrati, kak zbira kvočka svoje piščance; ti si pa ne štelo!«
Lepo razlaga to pravično božo kazen, štero moremo trpeti, že gori omenjeni škof.
»Bog nas je vse stvaro. Zato je On najvekši, neomejeni Oblastnik in Gospod vseh stvari; mi pa smo njegovi podložniki, od njega popolnoma odvisni. To je red med Bogom in med nami; te red je v našoj naturi, da ga ešče sam Bog ne more spremeniti, nego more od nas tirjati, da ga priznamo in se po njem ravnamo. Što se pa proti Bogi opre in ne dela to, ka Bog šče, tisti bi rad razdro te red in bio popolnoma neodvisen od Boga. Toga pa Bog ne more dovoliti, nego upornik se more kesati, se k Bogi nazaj povrniti in božo volo spun-javati; či pa toga sam rad ne včini, ga Bog prisili.-Kak? S kaštigov: gda upornik trpi, more pripoznati nad sebov Boga, od šteroga pride kazen. Či je pa upornik tak zas-lepleni, ali tak trdi, ka toga ne spozna v živlenji, bo mogeo to spoznati v večnosti.
»Protipostavlanje, upor, je pa tudi osebna razžalitev večnoga Boga. Kajti grešnik volo božo zametavle, se njoj protistavla, svojo volo postavi nad božo. O nerazumliva
zasleplenost in nespamet! Siromaški človek se ■ postavla proti neskončnomi Bogi! Qa zametavle in zaničuje, žive kak či ne bi bilo Boga, ali ga celo taji. In vendar je Bog! Kak najvekši Oblastnik sme in more želeti, da so njemi podložniki popolnoma pokorni. Što njemi pokorščino odpove, more nazaj; more se pokesati in pokorščino znova oblubiti, ali pa ga zadene roka boža, zadene ga kazen. Bog kaštiga na sveti; či grešnik spozna in se spokori, je njegova sreča; či pa toga ne včini, ar liibi svojo strast, ali celo Boga zametavle, more po smrti trpeti na veke, nositi večno kazen po voli božoj, štere se rešiti ne more.
»Vidite, že razum nam pravi, ka upornike, či so trdovratni, Bog more kaznovati na tom sveti, ali pa v večnosti. Ar je pa Bog neskončno dober, mnogokrat ne kaznuje zraven, nego odlaša in preti, naj bi se grešnik zdramo, obžaliivao svoje grehe in začno znova pot pokorščine do Njega.
Pro proroki Izajiji nam Sveti Duh pravi: »Zato čaka Gospod, da bi se vas usmilo.« (Iz. 30, 18.)Vknigi proroka Ezehiela čitamo: »Kak v istini jaz živem, pravi Gospod, neščem smrti hudobnega, nego da se povrne s svoje poti in žive.« (Ezeh. 33, 11.)
Lepo nas vči tudi sv. Pavel, gda piše:• »Ali zame-tavleš bogastvo njegove potrpežlivosti in prizaneslivosti in ne veš, ka te boža dobrotlivost k pokori ravna? Po tvojoj trdovratnosti pa in nespokornom srci si nakapleš srditost na den srditosti in razodenja pravične sodbe bože.« (Rimi. 2, 4, 5.) Sv. Peter piše: »Bog ravna potr-pežlivo zavolo vas, ar nešče, ka bi bili ništerni pogubleni, nego, ka bi se vsi k pokori obrnoli; pride pa den Gospodov, den sodbe kak tat.« (Petr. 3, 9, 10.)
»Gospod tedaj čaka. pa se tudi preti, da bi grešnika preplašo in konči s strahom k sebi nazaj privabo. Čujmo Njegovo pritenje! »Či pa ne bote poslušali in
spunjavali vse moje zapovedi, či bote moje postave zaletavali in se mojim sodbam smejali, tudi jaz vam tak napravim. Naglo vas obiščem s siromaštvom in z vročino; zobstom bote žito sejali, ar vam je bodo sovražniki požrli; s srditim obrazom se bom obrno od vas, spadnete pred svojimi sovražniki in bote podvrženi onim, ki vas sovražijo; či pa ešče potem ne bote pokorni, vam sedemkrat vekšo kazen naložim zavolo vaših grehov, in pošlem na vas meč maščevalca moje zaveze; in gda se skrijete v mesta, pošlem kugo na vas...« (Mojz. 26, 14-25.) Strašno pretenje za Izraelce! Pa tudi za nas vala to. Čujmo ešče edno: »Ar si ne sliižo Gospodi Bogi mo-jemi v radosti in v veselji srca pri obilnosti vsega, boš sliižo svojemi sovražniki, šteroga ti Bog pošle v lakoti in v žeji in v vsem pomenkanji.« (Mojz. 28, 47.) Bog ne kaštiga rad, toda či so zaman vsi njegovi opomini, zaman vsa pretenja, teda more.
»Dugo časa je odlašao in prizanašao. Papeži so nas opominali in grozne zmote trli. Vsi zadnji trije Papeži Pij IX., Leo XIII. in Pij X. so se v svojov visikov ob-lastjov bojuvali proti zmotam našega časa. Pij IX. je celo pozvao vesolni cerkveni zbor, da bi se zmote bole močno obsodile in bi jih svet bole razmo. Vsi smo občudovali lepe okrožnice Leona XIII., v šterih nam je pokazao pravo pot živlenja. Najglobše v srce so nam pa segnole okrožnice Pija X., v šterih je tak batrivno obsodo preveč nevarne zmote v Cerkvi in nas vse, stare in mlade, vabo k pogostomi, k vsakdenješnjemi prijemanji presv. Reš-noga Tela. Škofje in duhovniki smo se na vso moč trudili, da, po naročili rimskih papov, ohranimo večne resnice proti zmotam našega časa, da ohranimo krščansko živlenje proti vonječoj povodni mesenoga poželenja.
»Istina je, mnogo vernikov je te opomine poslušalo. Zadnje čase se je po veseh in po mestih razvilo nekoliko versko živlenje. Pri nas nam da lepi zgled kraleska
rodovina. Nego narodi in države so se za te opomine malo brigale.
»Bog je tudi strašo. Kolikokrat in vsikdar bole pogosti smo culi od nesreč, od povodni, potresa in vojske! Vse te nesreče so se nam vsikdar bole bližale. Med tem časom je raslo število pravih siromakov.; širile so se živčne bolezni med vsake vrste ludmi po celoj Eoropi; množile in napunjavale so se bolnišnice in norišnice, sa-momorstvo je postajalo vsaki den vekše. Vsikdar više so zdigavala glave različne družbe, proti Bogi: svobodo-miselstvo, socialistje, prostozidarci. Naraščalo je tudi hujskanje narodov proti narodom. Vse države so se zač-nole gibati na svojih fundamentih. Čutili smo, ka se nam vsikdar bole in bole bliža grozen viher; čutili smo, ka bo zaistino, kak so pravili Leon XIII.: Bog že zdigavle roko za kaštigo; zdaj ešče odlaša, nego kem dale bo čakao, tem huje zamahne.
»Vse te očividne nevarnosti, vsi ti opomini boži so nikaj ne pomagali. Rasla je nevarnost za vojsko. Par-krat se je že skoro začnola. Države so se v tom časi oborožavale; delale so puške, celo strojne puške, vlevali so strašne topove, napravlali zrakoplove, delali grozne bojne ladje, popravlali so trdnjave, včili milijone vojakov. Zato so rasli davki, rasli so dugi, ludstvo je pa vsikdar bole ječalo pod jarmom. Čuli smo večkrat praviti: bolša bi bila vojska, kak to neznosno breme. Toda za pobol-šanje javnoga, državnoga živlenja to vse nikaj ne pomagalo.
»Oda je hudobija prikipela do vrha, je Bog za-mahno s svojov šibov, prišeo je najbole besen viher, svetovna vojska. Milijoni se bijejo in pobijajo; vojska divja na siihom in v zraki, na morji in pod morjom. Razširila se je po Eoropi, Afriki, Aziji in malo v Ameriki. Ludje kaplejo, polja se tlačijo, logovje se na nikoj spravlajo, vesi in mesta se požigajo; bolezni, tiidi nase-
dene se širijo; žene, dovice, deca, sirote bridko jočejo, od žalosti vmirajo. Ali je to tista Eoropa, štera je vsikdar govorila od omike, od umetnosti, od bratovske lu-bezni? Da, to je tista Eoropa, štera zdaj gleda, koliko je vreden ves njeni napredek, koliko vredna so vsa njena dela, kakši hasek rodi za srečo narodov ves njeni giz-dav trud; vse se trosi, vse se drobi v prah. To je sad upora proti Bogi: »Zobstom zidajo zidarje, či ne zida Bogr zobstom stražijo mesto stražarje, či je Bog ne čuva.« (Ps. 126.) Bog je čakao, je prizanašao in opominao, da je pa bilo vse zobstom, je mogeo vdariti.
Nikdar naj zato nišče ne bo tak hudoben, ka bi vupao misliti ali praviti: Bog je ne pravičen, ar či bi pravičen bio, nam ne bi pošilao toliko žalosti, toliko trplenja. To bi bilo strašno razžalenje, preklinjanje proti Bogi samomi. Takši človek zaslliži ešče vekše kazni. Pravimo rajši z Davidom: »Spoznao sam, o Gospod, kak kak pravične so tvoje sodbe; zaistino, ponižao si me po svojoj pravici.« (Ps. 108.)
Bog dovoli trplenje.
To vojsko so ludje takrekoč prosili od Boga. Kolikokrat je što pravo: Bog moj, ka bo, ka bo s toga ! Tak ne moremo naprej. Davkov je dosta, dohodkov pa malo; krma je draga, drva so draga, vse je preveč drago. Ka bomo činili? Zobstom je, preveč nas je, preveč. Deca se ženi in vsaki šče biti svoj gospodar. Šče meti svoj grunt, svojo hižo, svojo živimo in svoje njive. K°'ik° dece ma eden oča, na toliko delov more razdeliti že itak vozke njivice in senožeti. Njihova deca bodo ravnotak delala. Preveč nas je, preveč... Takše pregovarjanje je bilo po mnogih krajih.
Či nas je zaistino bilo preveč, zdaj vsaki vidi, ka bo nas trenje. Či bo potem po vojski zatogavolo bole, ne vem, znam pa ka je to vojsko dovolo Bog in ka On vse
jako modro pa pravično ravna, vse tak, kak je bole za naše duše.
Vse ka pride od Boga, je dobro. To vojsko je Bog poslao, zato je dobra, in trplenje, štero nam dela ta vojska, je tudi dobro, ar je od Boga dopuščeno. Ka je, ka: te pravili; ta vojska je dobra? Ode je što, kito vupa praviti? Poslušajte!
Vojska sama na sebi je ne dobra, in Bog jo je tudi ne zato poslao, naj bi se lOdje klali, naj bi podirali mesta in delali druge kvare. Bog ne dela tak kak ladje, ki več-
Najdragši kinč Gospodov, njegova presveta mati, je za dar najvekše ljubezni od svojega božjega Sina najvekše trpljenje dobila.
krat zavolo nevoščlivosti in sovražtva s tem ščejo pokazati svojo moč in oblast nad drugimi, ka njim kvar delajo, samo naj vidijo druge trpeti. Takši se večkrat veselijo, či njihov bližnji trpi, se smejejo, či driigi joče.
Bog pa ne tak. On je naš najbolši Oča, ki nam samo dobro šče. On gleda samo na zveličanje naših duš, na našo večno srečo. K tomi se po svojoj neskončnoj modrosti poslužuje različnih sredstev, rabi raznovrstne škeri, štere mi vsikdar ne moremo poznati. Ravno zato-
gavolo nam je dostakrat trplenje tak težko, dr ne vidimo, zakaj nam je Bog pošila. Toda On nam pravi po pro-roki Izaiji: „ Moje misli so ne vaše misli, moje poti so ne vaše poti, nego koliko višiša je neba od zemle, toliko više so moje misli od vaših misli."
Znamo pa, ka med božimi sredstvi je skoro trplenje največkrat tisto, s šterim Bog človeka spravla na pravo pot. On to dela tudi na druge načine, nego najraj s trplenjom. Zato pa ne bi smeli praviti, ka nam je Bog poslao vojsko, štera v tom stoji ka se narodi sovražijo in kolejo, ne, Bog je ne poslao vojsko, nego trplenje, štero nam dela vojska. Vojska je samo boža šker. Bog bi lehko poslao tudi na cele narode točo, kugo, povoden,, potres ali kaj drugoga namesto vojske, vsikdar s tem namenom, da narode in posamezne spokori. Nego On je šteo vojsko meti za glavno šker pri tom in mi moremo prenašati vse to, ka nam vojska napravla. Zdaj znamo, zakaj je Bog dovolo vojsko. Od zdaj naprej več ne bom govoro toliko od vojske, nego samo od trplenja, bodisi, ka nam pride zavolo vojske, ali zavolo lakote, kuge, ognja, bolezni itd. Vse to mi zovemo trplenje.
Po Adami smo dobili nagnjenost na hudo, dobili smo namreč nikšo navado, štera nas vleče na od Boga prepovedano delo. Ravnotak kak tisti človek, ki ma grdo navado krasti. To je prepovedano, pa itak takši človek kradne. Pride v tožbo, ga obsodijo in zaprejo. Zakaj so ga zaprli? Ne samo zato, naj za včinjeno delo pokoro dela, nego tudi zato, naj se v vozi med trplenjom poboiša za prihodnje, da gda pride z voze več ne bo segao po drugom blagi.
Mi tudi Bogi delamo krivico, gda ga žalimo. Vredni smo zato kaštige, štero nam Bog po pravici pošila. Ta kaštiga je pa ne samo za včinjene grehe, nego tudi opo-menek za prihodnje živlenje, da se namreč pobolšamo. S trplenjom tedaj plačujemo včinjeni dug in se včimo lepše živeti. Trplenje je rešilna šuma in zdravilo, vrastvo.
Ka nam Bog pošila in dovoli trplenje zato, naj de-lamo pokoro za včinjene grehe, naj plačamo pravičen dug, to vsaki lehko razmi. Bole težko je razmiti, zakaj Bog dovoli trplenje ne samo kak rešilno šumo za dug, ar je to pravično, nego kak zdravilo pred novim grehom, pred novim dugom. In vendar, ravno tu vidimo veliko božo dobroto.
To naj tolaži tiste, ki so zaistino vsikdar pošteno in pobožno živeli, pa itak morejo dosta trpeti, in tudi za tiste, ki mislijo, ka je trplenje vekše kak oni zaslužijo.
Na sveti ne tak dobrih starišov, ki bi lepše ravnali s svojov decov, ka Oča nebeški ravna z nami. On je zaistino naš dober Oča, ne samo te, gda nam da srečo, nego tudi, gda nas kaštiga, in tu ešče najbole. Da, Bog je dober z nami, zato nas pa kaštiga, ali bole, nam dovoli trpeti. Razumite, dragi moji, to dobroto? Poglejte!
Dete je prišlo do noža. Začne se ž njim igrati, skakati, ga obrača na vse strani, ga primle za ostrino in ga meče v zrak. Orožno! Vsaki miglaj se lehko poreže in tudi buje. Pride oča; strga nož deteti iz rok, štero se jezi, joče, kriči da je strašno, sili za nožom, nešče več gledati na očo. Ka se vam vidi, je oča dobro včino?
Dobro znamo, kak srčno mati lubi svoje malo dete. Pa itak se zgodi, ka či dete obeteža, mati je sama nese k zdravniki, ki znabiti more to nedužno dete rezati, njemi rane prati in bridka zdravila dajati. Dete kriči zavolo trplenja, mati trepeče in joče pa je itak drži pod ostrimi noži zdravnika. Dete misli, ka je vsega mati kriva; pa kabi sirotica bila kriva, ve šče rešiti smrti svojega golo-beka. Ali je to nesmilena mati?
Mislimo si nadale, ka edno drugo dete hodi po brvi nad globokov vodov. Tam skače, se vrti in obrača kak či bi bilo na trati. Lepo se njemi vidi, istina, ar gleda šumeče valovčke, bele pene in bistre ribice v vodi. Naenkrat je pa samo nikak prime in nese doli z brvi. Zob-
stom joče, zobstom se trga z rok da bi šlo nazaj, ne more. Prišla je mati in je nese iz nevarnosti. Dete ne razmi zakaj njemi mati ne dovoli na brvi biti, ar ne pozna nevarnosti. Mati pa zna dobro, ka bi se lehko ž njim zgodilo. Ali je to ne dobra mati? O dobra, dobra, pa ešče jako dobra. Či bi dete znalo kak veliko dobroto njemi je včinila, da ga je rešila, bi jo od veselja kušii-valo, ne pa rivalo od sebe.
Ravnotak, dragi moji, dober Bog ravna z nami. Mi se gostokrat postavimo v vekšo nevarnost kak tista deca, ar lehko zgubimo dušno živlenje, ne samo telovno. Štere so pa te nevarnosti?
Mi smo ne stvarjeni za te svet, nego za nebesa. »Nemarno tu stalne domovine.« To je bio boži čio, gda nas je stvaro, to more biti tudi naš edini čio v tom živ-lenji, namreč da se zveličamo. Vse drugo, kajkoli delamo, moramo s tem namenom opravlati, da si zaslužimo večno blaženstvo. Bog nas je pa samo za kratek čas poslao na to zemlo, gde nam je dao nešteto dobrot za telo, naj bi ležej živeli in tak Njemi, kak Najvekšemi Gospodi verno služili. Vse te dobrote na zemli, nam je pa dao za sredstvo, za šker, s šterov si naj spravlamo večno diko. Ka Pa človek dela s tov škerjov, s temi božimi dari? Namesto, da bi je v roke vzeo kak šker za pridobitev večne sreče, jih postavi za glavni cio. Ravnotak, kak eden kosec, ki ide kosit in gda pride na senožat, si lepo doli sede in gleda koso, ar je lepa svetla, ar je ostra. Njegov cio je kositi in si seno spravlati, ne se pa samo kosi veseliti. Kosa je samo šker, sredstvo.
Človek mnogokrat tudi tak dela. Pozabi, da ga je Bog samo za kratek čas poslao na te svet, pozabi na svoj cio. Popolnoma se pogrozi v zemelsko lepoto, štera ga omami, da drugoga nikaj ne vidi kak to, ka je na zemli. Išče samo vživanje, veselje in srečo za telo, za dušo se pa malo ali pa nikaj ne briga. Tak se postavi
v veliko nevarnost, da se pokvari, da zgubi dušno lepoto in nebesa. Bog pa toga ne dovoli, ar On žele, ka se vsi liidje zveličajo. Ka zato dela? Po svojoj neskončnoj modrosti, štere mi ne moremo razumeti, On na dosta načinov opomni človeka, ki se je preveč pogrozo v reči toga sveta in je z misli pusto svoj glavni cio, pa tudi tistoga, ki je ešče ne tak zablodo^ nego je v nevarnosti, da zablodi. V toj nevarnosti smo pa vsi, popolnoma vsi. Ar je človeška natura takša ka preveč rada sega po zemelskoj lepoti. Mi smo tisto dete na brvi. Mislimo, ka je vse zlato, kaj se sveti; vse bi radi znali, vidili in meli, v tom pa pozabimo na Boga. Dvema gospodoma je pa ne mogoče služiti.
Bog pa pride kak dobra mati in nas odnese z brvi, nam strga nož iz rok, nas vrači z bridkimi zdravili. Vse to pa mi zovemo — trplenje. In je zaistino trplenje, ar čutimo in jako čutimo. Jočemo, kričimo kak tisto dete. Pravimo, ka po krivici trpimo, ka smo ne zaslužili toga itd. Je krivična bila tista mati, je nesmileni bio tisti oča? Tak je mislilo dete, pa nespametno.
Ali bo ešče što -vupao misliti ali praviti: Bog se ne briga za nas, po krivici nas kaznuje, On je nesmileni? Pravimo rajši kak sveti Pavel: »O globočina bogastva, modrosti in znanja božega! Kak so nerazumlive njegove poti in sodbe!« Klečeč bi mogli kiišuvati božo roko, štera nas bije, ar nas odvrača od strašne peklenske jame, v štero bi nas naša pokvarjena natura gotovo sunola, či nas ta boža roka ne bi nazaj vlekla.
Poglejmo ešče nikelko nadele, da se bole prepričamo, zakaj Bog dovoli trplenje in kak dobro je to za nas.
Popotnik ma vsikdar kakši določeni kraj, kam šče dospeti. Dosta lepoga vidi na potuvanji, nego on se ne stavi pri tom, čiravno se njemi dopadne. Tak bi mogli tudi mi. Vsikdar naprej! Pred očmi bi mogli meti samo naše dušno zveličanje, kak so trije Modri gledali samo
zvezdo, štera njim je kazala, kam so mogli iti. Toda človek preveč rad obrne svoje oči na zemlo in ne gleda zvezde voditelice. Cida se pa to najhitrej zgodi? Te, gda človek v zemelskoj sreči plava; či je bogat, zdrav, či njemi vse dobro ide. Pri takših ludeh se zgodi, ka njim po cele dneve, tjedne in mesece ne pride na miseo Bog. Či so v cerkvi, so samo s telom tam, misli in srce so
s*. T-. t • '.'•"'••	•>..-.
■ ■; ■ ■••. "i .-. . t \
Pot trpljenji je prišlo vstanenje veselo i zadonela je večna alleluja. Vsikdar na novo i vsikdar lepše se glasi i poslušali jo bodo, ki so radi trpeli.
njim pa v posvetnoj sreči, či molijo doma, ne vejo, či so zmolili eden Očanaš ali dva, ne vejo, či molijo za sebe ali za druge. To je ešče ne vse. Či so dugo časa v sreči, pozabijo popolnoma na Boga. Več ne molijo, v cerkev ne hodijo, ar pravijo ka ne časa, ka zdaj morejo
to vred djati, zdaj ono pogledati, morejo sem, morejo ta. Tak delajo kak tisti trije nehvaležni posvetnjaki, od šterih nam pravi Jezus v sv. Evangeliji, ka so bili pozvani na veliki obed, pa so ne šteli iti, gda je bio čas. »In vsi so se začeli izgovarjati. Prvi je pravo: Hižo sam kupo, in morem jo iti gledat... Drugi je pravo: Pet volov sam kupo, štere bom šo vrdevat... Tretji je pravo: Oženo sam se, in zato ne morem priti...« (Luk. 14, 18.)
Mnogi tak postanejo skopci, drugi pijanci in razviiz-dani. Zemelska sreča jih je v zanke zaplela, da ne morejo naprej potuvati. Bog pa pravi: Človek moj, ti si zablodo, si v nevarnosti, da se na veke vtopiš; doli s te brvi, daj sem te nož, tu leži primiri, jaz sam zdravnik, in ščem rezati tvoje gnojne rane, naj steče z njih to, ka je škod-livo in tak boš zdrav! To je trplenje. Bog je dovoli.
Vidili smo že, gda je ravno človek v najvekšoj nevarnosti. Namreč, či je bogat, či njemi vse dobro ide in či je zdrav. Zato pa tudi Bog tu najraj reže. On dovoli, ka se takšemi človeki kakša nesreča zgodi v imanji, ali dovoli, ka njemi što merje, ali pa njega samoga vrže v posteo. Či človek vidi nesrečo v svojem imanji, spozna, ka je na tom sveti vse minlivo, ka vse njegovo bogastvo je dim in prah. Či njemi što merje, vidi ka živlenje ma svoj konec ; ka tisti, šterim je dao vse svoje srce, štere je preveč liibo, Boga pa nikaj tisti, so mrtelni, dnes so, vutro jih že ne. Takši človek je morebiti že dugo časa ne pravo: Bog moj, Bog moj! Zdaj pa na ves glas joče in išče tolažbo pri Bogi. Či što hodi po nevarnoj brvi proti pekli zato, ar je jako zdrav in močen, ga Bog obišče z betegom. Poglejte ga tam na posteli! Prle je ne znao kak bi se oblačo, zdaj je skoro goli; prle je ne znao kak bi se držao od gizdosti, zdaj se skoro ne more genoti. Ode so tista rdeča lica, štera so ga v gizdost nagnola? Ode so tiste bistre oči, štere so samo to iskale, ka je ničevost in poželivost? Lica so bleda, oči so
temne, in gledajo pred sebov pravično božo roko, štere so se prle ne bojale. Dokeč je bio zdrav, je iskao samo to, ka njemi je telo želelo. Zdaj? Niti ne misli na kaj takšega. V zdravji je ne šteo biti podložen nikomi, zdaj pa more bogati svoje dvorjenike.
Ka bi bilo z teh vseh, či jih Bog ne bi obiskao š trplenjom? Pogubili bi se. Zato Bog dovoli križe in te-
To Srce je neskončno dobro, hiidoga včiniti ne more. Čeravno trpljenje pošle, je dar to za večno nebo in ne bič.
žave. Ednomi da to, drugomi pa tisto, in vse, kak dober Oča, z najvekšov modrostjov, z najsvetejšim namenom.
Trplenje je za nas tak kak ogenj za zlat. Zlat kopajo iz zemle, nego ne je takši, ka bi se zraven z njega lehko penezi delali. Dosta drugoga, nečistoga je poleg; zemla, pesik in kamenje. Zato morejo tiste grude v ogenj djati, da se pravi zlat razloči od žlindre, troske. Z nami
Se favno tak zgodi. Trplenje je pečnica; ono vrže od nas vse, ka bi dušo mazalo, in mi postanemo pred Bogom kak čisti zlat. Trplenje je pokora za včinjene grehe, pa vrastvo in obramba pred novimi.
Istina, ka skuze, štere točimo v trplenji, nam zman-trajo oči, nego te skuze nam jih je tudi ščistijo od praha. In kak lehko nam je pri srci, gda se dobro razjočemo! Matere večkrat pustijo dete jokati, rekoč: naj joče, tak bo potem bole sladko spalo.
Kak po viheri in plohi sunce zasija bole svetlo skoz očiščeni zrak, tak je človeška duša čistejša in svetlejša, či je kaj pretrpela.
Jezus Kristus nas vči trpeti.
Mislite si, drage duše, na edno jako veliko ravnino, gde vidite vse narode, ki so zapleteni v vojsko, vse vojake, ki se kolejo in režejo eden drugoga, vse ranjene in vmirajoče, ki na ves glas kričijo in prosijo pomoč. Mislite, ka vidite jezero in jezero mater, štere v najvek-šoj žalosti vtoplehe in s suznimi očmi hodijo po toj ravnimi med ranjenimi in mrtvimi vojaki iskajoč svoje sine; žene, štere tudi trepetajoč hodijo sem in ta, je li njihov mož gde tam, je li živ ali mrtev; deco, štera vsa raztrgana in lačna jočejo rekoč: oča, gde .ste? Mislite si, ka v tom strašnom časi, gda se to vse godi in gda vi to vse gledati, naednok pride k vam eden človek, ki vam pravi: O kak so srečni vsi ti, ki to trpijo 1 Ka bi vi tomi človeki pravili na to? Ne bi njemi pravili: ti nesmileni človek, kak viipaš zvati za srečne vse te trpeče liidi ? Je-Ii je to sreča, či človek in celi narodi tak strašno trpijo ?
Poglejte! Nikoga izmed teh, ki se zdaj bojujejo, je ešče ne bilo na sveti, gda je Oča Nebeški poslao svojega sina Jezusa Kr'stusa, naj vči liidi, ka je trplenje ne nesreča, nego sreča. Te nebeški Vučiteo je meo pred sebov tam na gori dosta trpečih liidi, šterim je etak začno
praviti: »Blaženi so siromacje v duhi, ar teh je kralestvo nebeško. Blaženi so ponižni, ar bodo na zemli kraluvali, Blaženi so žalostni, ar bodo potolaženi. Blaženi so, ki trpijo glad in žejo za pravico, ar bodo nasičeni. Blaženi so vsmiljeni, ar bodo smilenje dobili. Blaženi so čistoga srca, ar bodo Boga gledali. Blaženi so mirni, ar bodo zvani boži sini. Blaženi so, ki preganjanje trpijo zavolo moje pravice, ar teh je kralestvo nebeško. Veselite in radiijte se, ar vaše plačilo je obilno v nebesih. (Mat. V. 12.)
Lepe obliibe, štere da Jezus Kristus vsem tistim ki trpijo, nas morejo napuniti z najvekšim veseljom in z naj-močnejšov batrivnostjov v našem trplenji. On zove srečne tiste, ki trpijo in njim obeče obilno plačilo; mi trpimo, zato smo pa srečni, zato tudi dobimo plačilo. Jezus Kristus je Bog, zato pa ka obliibi, tudi da. Ka nam je pa oblubo? Kralestvo nehesko! Kraj večnoga Veselja!
Vse te obliibe je pa potrdo z dejanjom. On, Dober Pastir, videvši kak mi, njegove ovčice, moremo trpeti v toj suznoj dolini, je pun smilenja do nas, sam prišeo z nebe na zemlo, naj nas potolaži s svojimi oblubami, in posebno naj nam pokaže kak moremo trpeti. Či stotnik pravi svojim vojakom: Vojaki, hajdi batrivno naprej na sovražnika! Ne bojte se, vse vam dobro plačam, vojaki dobijo moč, da ne gledajo nevarnosti, se ne strašijo smrti, samo naj morejo spuniti kapitanovo želo in dobiti plačilo. Či pa te stotnik sam ide prvi pred vojaki v boj, tedaj so ešče vsi bole batrivni, ar vidijo njegov zgled.
Takši je naš nebeški kapitan, Jezus Kristus. On ide pred nami v trplenje, mi pa za njim. in zaistino! Zakaj je prišeo Jezus na zemlo? Zato naj bi nas odrešo. Kak nas je pa odrešo? Morebiti z zlatom in srebrom! Ne! S križom, s trplenjom!
Veliko delo je bilo naše odrešenje, tak veliko, ka nišče zviin Jezusa je je ne mogeo izvršiti. Či je tedaj odrešenje bilo tak veliko podjetje, Jezus bi .si mogeo tudi
zbrati kakše veliko sredstvo za to. Pa ne. Zbrao si je križ-trplenje. To je bio najbole priličen način, da nam je odpro nebesa.
Tu moremo razumeti ž rečjov — križ — ne samo tisti križ, šteroga je Jezus mogeo nositi na Kalvarijo in na šterom je mro, nego trplenje celoga njegovoga živle-nja. Jezus je bio zaistino: »Mož bolečin.« (Iz. 53.) »Siromak in pun trplenja.« (Ps. 68.)
Edna zapuščena štalica je bila njegova rojstna hiža, jaslice njegova zibelka, slama je bila njegova blazina, malo cotic njegova obleka. Komaj se je narodo, ga že preganjajo, ga na smrt iščejo. Mati v naročji z njim more bežati v Egipt; žive v siromaštvi pri trdom deli. Oda je nastopo svoje javno živlenje, da bi včio ludi kak morejo živeti in trpeti, či ščejo v nebesa priti, so ga mnogi sovražili, ogrizavali, preganjali, na zadnje pa zgrabili, na križ pribili, gde je med groznim trplenjom mro... V tom zadnjem časi pred smrtjov je pretrpo vse, ka si človek samo zmisliti more. Trpo je na duši in na teli. Na duši je trpo, ar eden vučenec ga je izdao, drugi ga je zatajo, vsi drugi so ga zapustili... Od duhovnikov je bio zatoženi, od liidstva zavrženi, od sodnika obsojeni, od vojakov zasramovani, od Boga samoga zapuščeni...
Trpo je tudi strašno na teli. Zvezali so ga kak ednoga razbojnika, bičali ga po čelom teli, v obraz njemi pluvali, s trnjom ga koronali, križ njemi položili na krvave rame, po mesti ga vlačili, na zadnje pa na križ pribili, z jecijom ga naprajali in njemi Srce presmeknoli. O kak strašno je to moglo biti! Tam, na križi viseči je zaistino tehko pravo celomi sveti, da, celomi, tudi nam, ki trpimo: »O vi vsi, ki tu mimo hodite, poglejte, či je gde več takša bolečina, kak je moja!?«
Takše je bilo živlenje našega Odrešenika. Pa zakaj si je zbrao tak trnjevo pot On, ki bi lehko hodo po sa-
mih rožah? Je bilo potrebno to vse? Ne! Edna sama kaplica njegove krvi bi lehko oprala vse grehe celoga sveta. Radovolno je vzeo na sebe svoj križ, prvič da nas
Sv. Treza. Trpela je v čelom življenji, posebno osem-najset let nepretrgano strašne bolečine v duši in teli in v teh letah je samo ednok prosila Boga, naj njoj olejša težave; ali kak je to prošnjo spregovorila, hitro jo je ob-žaliivala i Jezusa prosila, naj jo ne posliihne. Po presta-nom trpljenji je dobila takšo sladkočo v srce, ka je dobrotni Jezusi tožila: Gospod moj ne plačaj mi vse že na zemli, ka bom pa te v nebi mela?
je odrešo, drugič pa da nam je pokazao kak moremo nositi mi naše križe, kak moremo trpeti.
Predragi vojak! Svet je dugo tesao in žagao s svojimi grehi težke križe, štere je zdaj vojska djala na pleča
milijonom in milijonom. Tudi ti si dobo ednoga, in morebiti jako žmetnoga, tak žmetnoga, ka včasi ves zman-tran ječiš pod njim in ne moreš naprej. Rad bi ti ga pomagao nositi, dragi moj, rad, pa ne morem k tebi. Prosim te pa, misli v svojem trplenji na Jezusa razpetoga. On, Gospod nebes in zemle, visi na križi iz ltibezni do tebe, te milo gleda in pravi tvojoj žalostnoj duši: Sin moj, miliš se mi, ka moreš tak trpeti, nego pomisli, ka sam jaz prle trpo kak ti, in neštetokrat več kak ti. Poglej te moje roke, štere so podelile toliko dobrot, toliko blagoslova ludem, so vse ranjene in krvave; poglej moje noge, štere so samo zato hodile po zemli, naj bi grešniki spoznali, ka je prišeo čas odrešenja, so zdaj prikovane na trdo posteo — križa —; poglej mojo glavo, štera je oznanovala ludem kak morejo živeti či ščejo priti v nebesa, in kak srečni so tisti, ki trpijo na zemli z lii-bezni da mene, zdaj je ta glava vsa ranjena in s trnjom obdana; poglej ešče moje smileno srce, štero je v živ-lenji jokalo s trpečimi vred in se veselilo z veselimi v Bogi, zdaj je presmeknjeno od ostre sulice.
Tak, dragi vojak, ti govori s križa nebeški Odreše-nik, in te tolaži, tak tudi nam vsem, ki trpimo doma. Vsem nam pravi: »Sin, hči, z nebes sam prišeo zavolo tvojega zveličanja; prevzeo sam tvoje nevole, ne po sili, nego sam rad z liibezni, da se ti navčiš potrpežlivosti in volno prenašaš časne težave. Kajti od svojega rojstva pa do smrti na križi sam nikdar ne bio brezi trplenja... Slišao sam dosta tožb proti sebi, trpo sam sramoto in zametavanje; dobrote sam delio, pa so mi bili nehvaležni; čude sam delao, pa so me preklinjali, včio sam jih, pa so me grajali. (T. K^emp.)
Ka odgovoriš na te reči Jezusi, ti trpeči vojak, ka ti žalostna in ti jokajoča žena? V svojoj tužnosti Njemi etak odgovori z modrim Kernpčanom: »Gospod, ti si bio
potrpežliv v svojem živlenji, in si s tem najlepše spuno volo svojega oče, zato je pa dobro, ka sam tudi jaz ne-volen grešnik potrpežliv po tvojoj voli in nosim, dokeč bo tvoja vola, v hasek mojega zveličanja, težkoče toga živlenja. Čiravno je to živlenje jako težavno, itak si v njem dosta zaslužim s tvojov milostjov; nam slabim je v trplenji ležej in svetlejše, ar vidimo tvoje zglede in stopnje tvojih svetnikov... Oh, kak zahvalen ti morem biti, da si meni in vsem vernim milostno pokazao pot do večnoga kralestva! Či Ti ne bi hodo pred nami in nas ne bi včio, što bi šo za tebov? Tvoje živlenje je naša pot in v svetoj potrpežlivosti potujemo k Tebi, ki si naša korona.«
Žalostna Mati Marija nas vči trpeti.
Vidili smo, kak mnogo je Kristus za nas trpo. Pre-mišlavali smo njegovo živlenje od rojstva do smrti, od jaslic do križa. Pred tak lepim vzgledom, šteroga nam je dao Odrešenik v prenašanji našega trplenja, smo si zbrisali vroče suze, zdignoli svoje oči na sveti križ in morebiti pravili sami sebi: Či je Jezus toliko trpo za mene, zakaj pa jaz ne bi bole potrpežlivo prenašao svoje trplenje, zakaj tudi jaz iz liibezni do njega ne bi kaj trpo?
Zaistino nam Jezusov vzgled more vtišati bolečine, či pri pravoj svetlosti naše svete v£re premislimo, zakaj je on trpo. Ešče vekšo batrivnost in moč dobimo v našem trplenji, či premislimo, ka je tudi Marija trpela na zemli, in trpela neštetokrat več kak mi.
Ta nedužna Devica, prečisla lilija, Kral'ca nebes in zemle, je tudi mogla nositi svoj križ z Jezusom vred. Njeni križ je ne bio z lesa, nego bio je v srci, in zato je tudi tak strašno čutila njegovo težo. Že stari Simeon njoj je naprej povedao: »Tudi tvojo diišo prebodne meč.« Ne pa samo eden, nego sedem ostrih mečov je prehodilo njeno nedužno srce, in zato jo zovemo: »Mati sedem Žalosti.«
Ti meči so bili sledeči: Žalostno dariivanje Jezusovo v cerkvi; pobeg v Egipt; zgiiba Jezusa v cerkvi; žalost materinoga srca, gda je vidila Jezusa križ nositi; smrt Jezusova; prebodjenje srca Jezusovoga i v svoje naročje jemanje njegovoga mrtvoga tela; v grob poioženje Jezusovo.
Zaistino se od nje smejo praviti reči sv. Pisma: >0 Devica, hči Jeruzalemska, tvoja žalost je velika kak morje.« (Thr. 2, 13.)
Matere krščanske, štere noč in den jočete za svojimi sini, ki so v boji, ali pa že morebiti pod hladnov grudov počivlejo daleč, jako daleč od vas, hodite z me-nov v diihi na goro Ka'var'j°- Tam bomo vidili Marijo, od štere tak milo spevlemo:
Stala je Mati dreselna Poleg križa jako tužna, Oda je viso njeni Sin.
Pozdravimo jo etak; Mati sedem Žalosti, Kralica mučenikov! Ta imena ona rada ma, kak pobožna Noemi, štera pravi: »Ne zovite me več Noemi, to je, lepa, nego zovite me Mara, to je, bridka, ar me je Gospod napuno z bridkostjov.
Vse tisto, ka so trpeli mučeniki, je skoro nikaj ne proti Marijinomi trplenji. Oni so največ trpeli na teli, in to trplenje jim je milost boža in vupanje v plačilo tak hladilo, ka so ešče v najvekšem mantranji spevali. Marija je pa trpela odznotra, v duši in v srci, štero je dosta bridkejše, in to brezi vsake nebeške ali zemelske tolažbe.
Či edna mati poleg smrtne posteli svojega deteta tak trpi, ka njoj malo srce ne poči, kak je mogla Marija trpeti tam poleg križa svojega jedinoga Sina? Prle je vidila, kak so ga nesmileni vojaki zvezanoga vlačili in siinjavali po Jeruzalemi, kak so ga gonili od sodišča do sodišča, ga bičali, s trnjom koronali in ga na smrt obsodili. Štera mati ma na zemli tak močno srce, ka bi
mogla gledati svojega nedužnoga sina v roki razbojnikov, ki ga nesmileno mantrajo, na zadnje pa na smrt obsodijo? Marija pa to vse more viditi. Ona dobro zna, ka je Jezus nedužen, dobro zna, ka trpi za nezahvalne grešnike, in ravno to jo najbole boli. Vidi, ka bodo liidje tiidi kesnej žalili Jezusa, čiravno je dao svoje živlenje za nje.
Rada bi zaprla oči pred tak groznim Jezusovim trplenjom, toda liibezen, neskončna ltibezen jo ne pusti
Sv. Frančišek. Noso je rane našega Gospoda Jezuša Kristusa dve leti na svojem teli. — Sv. Maticerkev pravi od njega: „Siromaški i ponižen Frančišek bogat ide v nebesa i ga pozdravljajo spevi nebeški."
od njega. Pa kak bi mogla živeti edno minoto brezi Jezusa? Ne, ne, to je ne mogoče! Naj tečejo suze, naj plava srce v morji bridkoga pelina, samo naj more viditi svojega dragoga Sina. Ona ide za njim na Kalvarijo. Na poti vidi, kak Jeruzalemske žene jočejo nad Jezusom, ki njim pravi: »Ne jočite se nad menov, nego jočite se same nad sebov in nad sini vašimi.« Vidi, kak Jezus spadne trikrat pod križom, vidi, kak se brezsrčni židovje veselijo njegovoj smrti. Vsaka mati bi omedlela či bi to
vse vidila pri svojem deteti. Mnoge žene in matere jočejo za svojimi v boji in pravijo; o da bi ga mogla viditi !... Istina, rade bi ga vidile zdravoga in živoga, nego či bi ga mogle gledati ravno te, gda njemi sabla ali krugla srce rani, gda njemi roko ali nogo trga, gda od vseh zapuščen dušo pušča, tedaj bi od žalosti mogle omedleti ali pa celo mreti, kak se je že večkrat zgodilo. Poglejte Marijo! Tam poleg križa stoji kak edna pečina v morji, v štero se zaganjajo valovi, pa je ne morejo genoti. Čuje, kak pobožne žene na vesglas jočejo za nje-noga sina, čiije, kak njoj ga židovje preklinjajo, čiije, kak zabijajo ostre cveke v roke in noge njegove. Dobro pravi od nje sv. Hijeronim: koliko ran je na Jezusovom teli, toliko ran je v Marijinom srci. Ona pa stoji s sklenjenimi rokami, njena viista molijo k Večnomi Oči, ki je dovolo vse to sinovo in njeno trplenje, samo naj se lii-dem odprejo nebesa. Adam in Eva sta nam jih zaprla s svojov nepokorščinov in gizdostjov, Jezus in Marija sta nam je pa odprla s pokorščinov, ponižnostjov in trplenjom.
Či mati stoji pri posteli svojega vmirajočega deteta, se trudi kak li more, da bi spuniia vsako njegovo želo. Ga vzeme v naročja, ga nosi gori in doli, z edne hiže v drugo, da njemi vse, česa prosi, ar misli ka ga s tem reši smrti ali pa konči ka njemi olajša bolečine.
Ka je pa Marija mogla pomagati svojemi sini? Nikaj ! Vidila je, kak je lista glava, štera je tolikokrat počivala na njenih prsih, zdaj s trnjevov koronov obteršena in na trdi les križa naslonjena, toda ona ne more vzeti doli te korone, ne more si djati v naročje svojega sina, ne more njemi zbrisati krvavih ran. Ona Čiije, kak Jezus pravi s križa: »Žeden sam,< pa njemi ne sme dati niti edno kaplico vode? Vaši sini, možje in bratje tudi prosijo piti, in dobijo od dobrih tovarišov. Ve njim ne morete pomagati, nego so drugi, ki njim vežejo rane, ki jih tolažijo in v bolnišnice odnesejo. Marija pa vidi, kak
Jezusi namesto vode davlejo pekoči ječih, ne ka bi njemi žejo pogasili, nego ešče jo povekšali; zviin par pobožnih žen, ne nikoga, komi bi se Jezus smilo, ne nikoga, ki bi ga tolažo in njemi rane obvezao, pač pa njemi ešče druge delajo, čiravno je celo telo edna sama rana. Marija vse to vidi in čiije, kak Jezus žalostno pravi: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapiisto?« -- čiije — kak moli k Nebeskomi Oči: »V tvoje roke, o Bog, izročim dušo svojo,« nato pa zadnje reči: »Depunjeno je.« — Jezus jn dopuno svoje trplenje, nego Marija-ešče naprej trpi, ešče vsikdar bole. Rada bi vzela zadnjikrat v naročje svoje liibo dete, pa ne more do njega. Čakati more in prositi, či njoj ga kakši smileni človek vzeme s križa. O, strašno čakanje je to moglo biti! »Kak morje je velika njena žalost,« toda Ona potrpežlivo čaka, muči in trpi. Pa ka je ešče v tom čakanji mogla viditi? Viditi je mogla, kak je eden vojak s sulicov smekno v presveto rebro Jezušovo, globoko notri do srca, iz šteroga je tekla krv in voda.
Matere in žene krščanske! Kak lepo gledalo mate pred sebov, najmre Žalostno Mater Marijo. V to gledalo se gledajte, gda vam oči rosijo vroče suze trplenja in gda vam žalost srce stiskavle. Marija vas naj vči trpeti v čelom živlenji, posebno pa zdaj.
Tudi ve morete dariivati svoje drage sine, svoje verne može in svoje liiblene brate. Vojska je Ka'var'ja, gde vaši dragi trpijo in vmirajo. To je Bog dovolo, ar so se liidje obrnoli od njega in so živeli kak ne bi smeli. Morebiti je tudi on, za šterim zdaj jočete, ne živo poleg božih zapovedi, morebiti ste tudi ve to bole iskale, ka telo žele, kak to, kaj je za diišo potrebno. Zdaj je čas vse to popraviti, pokoro delati in se zaistino k Bogi nazaj povrnoti z lepim, poštenim in pobožnim živlenjom. Trpite zato dobrovolno, vdane v volo božo, kak vas vči Marija. Dobrovolno prenašanje trplenja naj bo vaša
pokora. Mislite tudi, ka ste ne samo ve, ki mate sine, može in brate v vojski. Na milijone in milijone je ešče drugih. Vse te jočejo in zdihavlejo za svoje žive ali pa že za mrtve. Vsaka misli, ka ona največ trpi. Pa ka bi, niti vse vkup toliko ne trpite, kak je Marija trpela. Ona je bila nedužna, niti najmenjše sence greha ne bilo na njenoj duši, pa je itak radovolno tak grozno trpela. Ona je že vidila, koliko mater bo jokalo na zemli za svoje sine, zato je pa dala vsem tak lepi vzgled. Marija že vživle v nebesih plačilo za svoje bridkosti na zemli. Ona milo gleda na vas žalostne in vam briše skuze, vas tolaži rekoč: Trpi draga moja sestra, trpi.. Tu gori v nebesih te čaka velika tolažba, večno veselje.
Mej tedaj zavupanje v Marijo. Oda si najbole žalostna, moli k njoj eto molitvico svetoga Efrema: »O Devica, Mati boža, vrata večnoga živlenja, pokaži nam tvoje-smilenje in čudodelno pomoč. Daj vsem to, ka te prosimo, vsakomi to, ka njemi je na hasek. Podeli, o naša liiba Gospa, bolnim zdravje, žalostnim tolažbo, siromakom in trpečim polajšanje. Reši liidstvo, štero v tebe zaviipa, kuge, lakote, vojske, potresa, povodni, ognja in meča, odvrni srditost božo, štero smo si z grehi nakopali. Poglej milostno na nas nevredne slOžabnice; razženi naše vidne in nevidne sovražnike! Bodi nam nevrednim močna obramba, trdno orožje in nepremagliva pomočnica proti neprijatelom. Pokaži nam, ka je edini Gospod t.voj Sin, ka si zaistino Mati boža, ka vse premoreš in ka si Gospa nad vsemi, vse včiniš, ka ščeš, na nebi in na zemli Amen.«
Svetniki nas včijo trpeti.
Že šest jezero let človeški rod ječi pod jarnom trplenja. V tom časi so bili mnogi, ki so nam dali lepe zglede potrpežlivoga prenašanja vsake nevole. Bili so vdani v volo božo in so zavolo Boga vse radi pretrpeli.
Tak vidimo že v starom Zakoni pobožnoga Abra-
hama, šteroga je Bog na poskušnjo djao s tem, ka njemi je velo jedinoga sina Isaka daruvati. Težko je bilo to za očino srce, pa itak se je podvrgeo božoj voli.
Egiptovski Jožef, Jakobov sin, je od svojih bratov bio vrženi v suhi studenec in odani trgovcom. Tei so ga odali Faraoni, ki ga-je po krivici dao v vozo zapreti. Jožef je vse to mirno prenašao. To se je Bogi tak do-padnolo, ka ga je reso ječe in ga povzdigno do visike časti pri samom krali. Prišla je sedemletna lakota. Njegovi bratje, ki so ga odali iz nevoščlivosti, so mogli iti v kralesko žitnico po zrnje, gde je njihov brat Jožef bio gospodar. Oda jih je spoznao, jim je etak pravo: »Bog me je poslao v Egiptom zato, ka bi vi bili rešeni na zemli in ka bi meli hrano za živlenje. Ne ste me vi poslali sem, nego Bog je tak šteo.« (Gen. 45, 5, 8.)
David je bio preganjani od svojega sina, in v toj stiski se obrne k Bogi rekoč: Zmatrani sam zavolo zdi-kavanja, s skuzami perem svojo posteo vsako noč, s su-zami namakam svoje ležišče... jaz pa mučim in ne odprem svojih vust, ve si ti, o Bog, tak naredo.
Poznamo tudi živlenje pobožnoga in nedužnoga Joba. Zgiibo je vse svoje bogastvo in vse sine; iz vrha naj-vekše zemelske sreče je spadno v najglobše nevole. Pa ka dela? Morebiti preklinja ali mrmra proti Bogi? O ne. Etak se tolaži: »Bog mi je dao, Bog mi je vzeo. K^ak se je Bogi povidilo, tak se je zgodilo; naj bo hvaljeno njegovo ime.« (Job. 1, 21.)
Oda so se pa časi dopunili, je prišeo obliibleni Od-rešenik, ki je etak glaso svoj sveti navuk: »Što šče za menov iti, naj zataji sam sebe, naj vzeme svoj križ in naj me naslediije.« (Mat. 16, 24.) Trdi navuk je to za človeško naturo, pa itak so milijoni in milijoni po njem živeli. V začetki samo ništerni, kesnej pa vsikdar več in več. Prvi so bili Apoštolje, ki so se ne bojali nositi svoje križe za Jezusovomi stopinjami. V imeni vseh sv. Peter
etak pravi Jezusi: »Gospod, ovo, mi smo vse povrgli ka smo meli, in smo šli za tebov. *
Gospod jim je naprej povedao, ka bodo mogli trpeti: »Dali vas bodo v roke posvetnoj oblasti in v svojih sinagogah vas bodo bičali.« (Mat. 10, 17.) To se je tudi zgodilo, nego oni so se ne prestrašili. Naprej so glasili ime Jezusovo, za štero so bili vredni trpeti. Veselili so se tomi. Sv. Peter, kakti tisti, šteromi je Jezus dao kliiče nebes, je batrivno ednok Jezusi obliibo, ka či tudi bo mogeo za njega mreti, ga nikdar ne zapusti. Svojo obliibo je obdržao. Po smrti Odrešenika je dugo let glaso reč božo. Nazadnje, okrog 66 leta po Kr., so ga zgrabili poganje in ga v vozo vrgli, gde je/bio 9 mesecov. Potem so ga zvezali in na morišče gnali. Tu so ga naj-prle do krvavoga zbičali, potem pa na križ pri bili. Nikaj se je ne brano ali protipostavlao, ešče veseli je bio, ka more na križi mreti. Samo to je proso svoje morilce, naj ga obrnejo z glavov doli, ar se je za nevrednoga meo, ka bi tak bio na križ razpeti kak Jezus sam. .
Tisto leto je Nero casar tudi sv. Pavla na smrt ob-sodo. Te goreči Apostol in širiteo svetoga Evangelija, je po svojem preobrnenji zaistino mogeo dosta trpeti. On sam pravi: »Bio sam v premnogih nadlogah, večkrat v ječi, ranjen prek mere, večkrat v smrtnoj nevarnosti. Od židovov sam dobo okrog štirideset vdarcov. Trikrat sam bio s šibami bičan, ednok kameniivan, trikrat se je ladja pod menov razbila, cele noči in dneve sam bio na gio-bokom morji; v trudi in stiski, v dugom verestiivanji, v lakoti in žeji, v pogostom posti; v zmrzavanji in nagoti.« Vse to je z veseljom prenašao, dokeč je na zadnje ne zdehno svojo dušo pod ostrim mečom. Glavo so njemi namreč odsekali.
Zviin sv. Janoša je vseh dvanajset Apostolov z mu-čeniškov smrtjov mrlo. Tudi sv. Janoš je bio trikrat v vozo vrženi, potem pa bičani in v vreli olij pogroznjeni.
Bog ga je Pa čudežno rešo s toga, in tak je kesnej mirno v Bogi zaspao.
Starejšega sv. Jakoba je Agripa kral na smrt ob-sodo. Ne dugo nato je bio tudi sv. Andraš pred sodnika postavlen, ki njemi je pravo, ka či ne neha Kristusovo vero glasiti, ga na križ da pribiti. Sv. Andraš njemi pa odgovori: »Ne straši me s križom, ar či bi se jaz križa bojao, ne bi predgao njegovo diko. Čem vekše bo moje mantranje, tem vekšo plačo dobim od Jezusa.« Oda so
Sveta Monika. Dvajsetiosem let je jokala in trpela pa molila za svojega sina. Te je postao sveti Augustin, njej so se pa odprla vrata nebeška
po tom trpljenji.
ga gnali na morišče in je ovarao svoj križ je etak zakri-čao: »O moj dragi križ, o vretina vsega dobroga! Dugo časa sam te želo, sceloga srca te liibo, neprestano te iskao, in ovo, na zadnje itak spuniš moje žele. Pozdrav-lam te, sveti križ, pun vupanja in veselja idem k tebi. ZviŠeni in zmagoslavni križ, poškropleni s krvjov mojega Vučitela, vzemi me v svoje naročje in me zdigni v naročje mojega Jezusa, ki me je po tebi odrešo.«
Sv. Filip je tudi na križi dokončao svoje živlenje. Svetoga Jakoba starejšega, sv. Matjaša in sv. Barnabaša so pa kamenuvali. Grozno je misliti na smrt sv. Brtalana. Tomi so živomi kožo doli potegnoli, potem pa tudi na križ pribili. Svetoga Tomaža so poganje vmorili v. Indiji. Sv. Mataj je bio pri oltari, gda je mešuvao, presmeknjen. Tudi sv. Simon in Tadej sta s krvjov potrdila Jezusovo vero. Prvoga so na dvoje razžagali, drugoga pa z me-čom vmorili.
Tak se je spunilo, kaj je Jezus naprej povedao, da jih bodo namreč preganjali, bičali , in morili.
Kak po tihom letnom dežji vse bole zeleno in živo postane, tak se je spremenilo po smrti svetih Apostolov. Vsaka njihova kaplica krvi je takrekoč obrodila na jezero in jezero drugih mantrnikov. Skoz 300 let je tekla ne-dužna njihova krv. Nesmileni rimski casarje so jih dali na vse mogoče načine mantrati. Edne so v živinske kože zašite pred krvoželne zverine metali, druge so v predivo in smolo zavite na križe pribijali, nato pa zažgali; niš-ternim so oči vun skopali, drugim pa roke, noge in jezik odrezali, potem pa pustili na mrzlom sevri ali na pekočem sunci, dokeč so ne mrli. Z žarečimi klešči so počaSj z njih meso trgali, nad ognjom so jih držali, na s cvekj nabito postel devali, podganom in drugim živalim so na-lekli že zmantrana in zvezana tela.
Neštevilno drugih škeri so ešče rabili, pa vse zobstom. Mantrniki so se ravnali po Jezusovih rečeh: »Ne bojte se tistih, ki vam telo vmorijo, duše vam pa ne morejo vmoriti.« (Mat. 10, 28.) V svojem trplenji so meli pred očmi lepa nebesa, gde več ne trplenja nego večno blaženstvo; samo na nebesa so misli, in ta miseo jim je hladila pekoče rane.
Sv. Ireneus, ki je v tistom časi bio škof v Galiji, nam etak piše od svojih ovčic: Popolnoma mi je nemogoče popisati vse stiske in trplenje, štero so naši tu mogli
prestati pred divjimi pogani. Neprijatel se je s ceiov moČ-jov vrgeo na nas, toda boža milost je bila z nami, štera je dala moč tudi najbole gingavim. Tak so bili stanovitni, . ka je sovražnik bio premagani. Naši so pretrpeli najstrašnejše ponižanje in bolečine. Pa za vse to so se malo brigali, samo h Kristusi so se paščili, da bi s svojimi deli pokazali, ka je vse zemelsko trplenje nikaj ne proti blaženstvi, štero v upam o ednok vsi doseči.«
Zgodovina mantrnikov je tak velika, ka bi se cele knige lehko napisale. Nam naj bo to zadosta v našem trplenji. Potrpežlivost mučenikov naj nas podpira, da ne spadnemo pod žmečavov naših križov.
Oni so šli radovolno v trplenje in smrt, naj bi samo mogli hitro priti v nebesa. Bog jim je gotovo dao zasluženo korono i palmo v roke, ar so za njega in za sv. vero dali živlenje. Srečni so bili mučeniki, jeii?Da, srečni so bili, nego mi smo dosta srečnejši. Trpeti par minut, edno voro, eden den, tak strašno mantranje kak so mogli oni prestati, je težko istina, nego vse to je kratek čas trpelo, potem je pa njihova nevmrtelna duša zapustila razrezano telo in šla vživat večno veselje. Trpeti pa mesece in leta, kak mi moremo, čeravno ne bičanje in rezanje na teli, je dugo mantrništvo. Naša korona bo dosta lepša kak njihova, ar si jo pletemo celo živlenje. Vsaki den, morebiti vsako voro denemo k njoj edno rožico, namreč vsikdar, gda kaj pretrpimo z mislijov, ka smo vredni trpeti za naše grehe, vsikdar gda svoje težave, žalosti in nevole prenašamo potrpežlivo in z liibezni do Boga. Jezus Kristus je oblubo, ka bo v nebesih bogato poplačano, či što da edno kupico mrzle vode v božem imeni. Ali ne bo tem bole poplačano naše trplenje, naše dugo mučeništvo na zemli? Naši vojaki so pa pravi mu-čenikom. Oni trpijo za vero, ki te namen majo. Oni spun-javajo Jezusove reči: Dajte casari, ka je casarovoga, Bogi pa, ka je Božega. Trpijo ne samo glad, žejo zimo, vro-
4
Čino, zapuščenost, nego istinske rane, in kak strašne rane! O srečni, mantrnikom spodobni ste vi!
Matere, ki morete položiti na oltar vere in domovine svoje drage sine in jih dariivati Bogi, ne jočite preveč za njimi. Oni so spodobni mantrnikom. Lepi zgled vam da edna židovska mati, ki je mela sedem sinov. Vsi, in ona z njimi vred, so bili pred nesmilenoga krala pozvani, ki jim je zapovedao prepovedano meso jesti, naj bi tak prelomili božo zapoved staroga Zakona. Šest sinov je • kral dao tam pred materjov vmoriti, sedmi, te najmlajši se je pa prestrašo takše smrti in je šteo bogati krivič-noga sodnika. Mati njemi pa etak pravi: Sinek moj, usmili se me, štera sam te devet mesecov nosila pod srcom, tri leta te nadajala in vzgajala.
Prosim te, sinek moj, pogledni na nebo pa na zemlo in premisli, ka je Bog vse to in celi človeški rod z ni-česa stvaro. Ne boj se toga morilca, nego podvrži se smrti kak tvoji bratje, naj tebe z njimi vred najdem. Nagovorila ga je. Dečkeč je nagno svojo glavo in mlada krv je stekla. Nazadnje je pa mati sama zapečatila s svojov krvjov sveto vero in šla za vrlimi sini na drugi svet čakat nebesa.
Od vas, drage matere, Bog ne žele, ka bi takrekoč silile v smrt svoje sine in ve same šle za njimi, ne žele toga, žele pa, ka prenašate vdano, potrpežlivo, to je, ka či zgubite v boji ali doma svoje dete, pravite v srci: Bog mi ga je dao, Bog mi ga je vzeo, naj bo kak je njegova sveta vola.
Ne pa samo Apoštolje in mantrniki prvih časov so radi prenašali svoje križe. Mnogo, mnogo krščenikov je ešče kesnej vzelo svoj križ na sebe in je sledilo Jezusa. Mnogi so celo iskali trplenje, prosili Boga, naj jim da kakše križe. To je najpopolnejša vdanost v volo božo, kak pravi sv. Anton Padovanski. Posltišajmo BI. Margejto Alakok: »Neščem poznati druge poti kak tisto, štera pela
na Kalvarijo. Ne poznam drugoga veselja kak križ. Kak srečna bi bila, či bi mogla neprestano na skritom trpeti in nazadnje mreti na križi, obdana od najvekšega siromaštva na duši in na teli, pozablena od sveta! Samo trplenje me more srečno včiniti. Za Jezusa trpeti, to je jedina tolažba v nevolah zemelskoga potiivanja. Zato se pa neščem staviti, nego v trplenji ščem stanovitna ostati, ar samo križ me more združiti s trpečim in vmirajočim Zveličarom. Nišče ne more njega lubiti brezi trplenja.
Sv. Alfonz Ligvorij je po svojem nevtrudlivom deli
Sv. Filumena. Na zemlji so samo toliko znali od nje, ka je krščenica i jo zato vmorila. Zdaj jo milijoni častijo na nebi i na zemlji. Večna slava jo venča za prestano trpljenje.
za blagor duš jako obetežao. Vsi so mislili, ka v pardneh zapusti to suzno dolino. On sam se je tudi pripravo na smrt. Bog je pa nači zravnao. Alfonz je živo ešče 17 let po tom in vsikdar beteguvao. Protin pa krč sta mantrala njegovo slabo, staro telo. Glava se njemi je tak naprej nagnola, ka je bio viditi, kak či je ne bi meo. Najbole je pa trpo zadnje leto pred smrtjov.
Pa itak ga je nikdar nišče ne čiio, ka bi se starao
ali tožo. Včasi, gda ga je preveč bolelo, je etak zdiha-Vao: Zahvalim ti, o moj Zveličar, ka mi dovoliš, da sam tudi jaz deležen bolečin, štere si ti na križi trpo. O moj Jezus, jaz rad trpim kak ti želeš in koliko ti ščeš, daj mi potrpežlivost. Gospod, tu na zemli žgi, tu reži, tu mi ne prizanesi, nego prizanesi mi v večnosti! O moj Jezus, moje viipanje, ti jedini lajšaš moje trplenje. Gda je mislo, ka ga že nebeški sodnik zove, je veselo in močno pravo: O kak sladko je na križi mreti!
Sv. Frančišek Asiški je v svojoj bolezni etak molo: Hvala ti, o Bog, za bolečine, štere si mi poslao; prosim te, povekšaj mi je stokrat, či je tvoja vola tak; jaz bom plavao v najvekšem veselji, či boš me brezi smilenja mantrao, ar najvekša tolažba mi je to, či tak delam kak
je tvoja vola.
Lepi zgled nam da tudi sv. Elizabeta, vogrskoga
krala hči. Krščeniki so zbirali vojsko proti Torkom. Tiidi Ludovik, njeni mladi mož, je mogeo iti v boj, daleč ta na sveto zemlo v Palestino. Kak žalostna je bila ta ločitev od moža, dobro zna vsaka verna žena, štero je povrgeo v toj vojski dragi tovariš. Ludovik je odišeo. Doma je od-stavo jokajočo Elizabeto in liibeznivo dečico, pa što zna kak dugo, morebiti — se ne povrne več nazaj... Edno leto dni je vdablala od njega vesele glase, naednok njoj pa samo prinesejo čarno pismo: Ludovik je mrtev. Elizabeta je v svojem dvajsetom leti postala dovica. Kak či bi to ne bilo zadosta veliko trplenje, se je cela rodbina proti njoj zdignola in jo z nevoščlivosti pregnala z last-noga grada z dečicov vred. Elizabeta je vse potrpežlivo prenašala in si tak zaslužila večno korono.
Ja, bi znao što praviti, vsi tei so bili svetniki in zato so trplenje želeli in radi trpeli. Ne je tak, dragi moji. Oni so ne zato radi trpeli ar so bili svetniki, nego zato so postali svetniki, ar so radi trpeli. Takši liidje so bili kak mi, samo ka so znali ceniti poleg vrednosti vse tisto, ka njim je Bog pošilao, znali so trpeti.
Pobožni liidje nas včijo trpeti.
Moj Bog, je djala edna kralica, jaz se ti zahvalim, ka si mi vzeo tri kralestva, či je to bilo bole za mojo dušo. Ta kralica je bila po krivici od svoje tetice v ječo zapreta, gde je 18 let trpela. Na zadnje so jo na smrt obsodili. Prle kak je nagnola glavo pod meč, je etak molila: Gospod, v tvoje roke zročim dušo svojo.
Glasoviten angležki minister, Tomaž Moro, je bio krivično na smrt obsojen. Žena je z decov prišla k njemi v vozo in ga klečeč prosila, naj včini, kaj kral žele, či-ravno je proti božoj zapovedi, da si tak reši živlenje. Tomaž pa etak odgovori: »Ah! žena moja, ti bi rada bila, ka bi jaz dao večnost za dvajseti let živlenja, ešče znabiti za menje?« Rajši kak bi razžalo Boga, je zapiisto ženo, deco in vso čast. Batrivno je šo na morišče, spe-vajoč psalm-Miserere. (Smiluj se nam.)
Pobožen Perzijan Lokman piše: Vsikdar sam dob-rovolno prenašao nevole, štere mi je Bog pošilao. Nikdar sam ne mrmrao, kakšte mi je slabo šlo. Samo ednok sam se malo razčemero. Ne sam namreč imeo niti toliko, ka bi si črevle kupo in sam mogeo bos hoditi. Ves žalosten se napotim v cerkev. Tu pred cerkvov zagledam človeka brezi nog. To me je do srca genolo. Zadovolen sam bio s svojimi bosimi nogami, in sam Boga hvalo, ka ešče hoditi morem brezi črevlov. Bole je biti bos, kak brezi nog. Tisti siromak bi rad hodo bos, či bi samo meo noge.
»Kak je pa to, ka ste vsikdar dobre vole?« je pitala edna ženska svojo siromaško sosedo. »I<akšešte nevole mate, ste vsikdar veseloga obraza in zadovolni.« »Vse občutim, odgovori, vse, toda nikaj me ne rani, nikaj me ne žalosti.« »Kakše vrastvo pa mate?« jo pita prva. »Za vse trplenje, pravi, štero mi delajo liidje, mam liibezen, za vse nevole, štere pretrpi m zavolo neme stvari, pa mam
molitev, in vsikdar, gda se mi kaj hiidoga pripeti, pravim: Bog šče taki
Monsignor Segur je bio 25 let slepi. V tom časi je pisao svojoj sestri, naj da z njim vred hvalo Bogi za »srebrno zaročitev« njegove slepote.
Pobožen profesor K°ntard-Ferrini je dao na posodo 30,000 K- svojemi prijateli. Tomi se je takša nesreča zgodila, ka je vse zgObo. Ferrini pa nikdar reči ne od toga povedao.
Eden romi siromak, brezi desne roke in leve noge, je pred cerkvenimi vrati čakao milodare od mimo idočih. Pride eden gospod, ki ga lepo pozdravi: Dobro jutro 1 Samo ka je za vas vsikdar žalostno jutro, ne istina? — O ne — odgovori siromak — vsako jutro je za mene dobro, ar sam zadovolen. — Kak je to mogoče — ga pita gospod ves začuden. — Vidite — pravi siromak — zato sam srečen, ar znam ka me Bog ma rad! Nikaj nemam na sveti, ešče roko in nogo sam zgiibo v boji, in zato se tak veselim svetim nebesom, ka se včasi od veselje jočem, či mislim ka me čaka. Bogati gospod, ki je meo tiidi dosta nesreče, se je čiideč obrno od lazara in globoko zdehno: Te romi siromak je srečnejši od mene, čiravno mam vse, ka mi srce požele.
Poznao sam edno bogato in bogaboječo družino. Štirje so bili. Oča, mati in dve hčerki. Starišje so gotovo radi meli svoje bogastvo, nego stokrat raj so.meli tevi hčerki. Ne sta mogla biti brez njivi niti edno mi-noto, posebno ne mati. Vkup so šli v cerkev in domo, vkup šli na božo pot, na šeto, na sejmnje itd. Hčerki sta bile zaistino kak dve liliji; pobožnivi, zdravivi in veselivi. Prišla je pa strašna v6ra za te srečne stariše. Vekša deklica je zbolela in za par dni sta je oča pa mati gledala v drevi z vencom na glavi. Što more povedati kak strašno sta trpela? V tom morji trplenja sta pa mela dve iskrici tolažbe, dve kaplici hladilne rose za trpeče srce,
to je: vdanost v volo božo za mrtvo deklico in misel, da ešče mata edno. Nego Bog je šteo meti obe sestrici pri sebi. Naskori je mrla i ta mlajša. Ka je ešče ostalo tem starišom ? Samo edno: vdanost v volo božo. Večkrat sta pravila: Bog nama je dao, Bog nama je vzeo.
Pa zakaj bi šli iskat v preteklo zgodovino lepe zglede potrpežlivosti v nevoli? Mamo pred očmi žive podobe. To so naši dragi vojaki.
Eden vojaški kaplan piše: Vojak je bio od falačkov
Sv. Augustin. 43 leta je živo v vednoj pokori, spokorne psalme moleč ijo-čič zapusto svet. Zdaj pa, kak je veseli 1 Večkrat je pravo, ka či što ravno ne bi grešio, brez pokore ne bi smeo iz sveta iti.
granate težko zadeti in je zgubo pogled. Gda sam ga šteo potolažiti, mi pravi: Ne trudite se, prečastiti gospod, oslepno sam istina, nego v mojoj duši je ne tmično; tO notri je vse svetlo, dnes sam se združo v svetom obhajili s svojim Tolažnikom.
Eden Gančki je nedavno etak pisao; »Dvakrat me
je med potjov zemla od granate vržena zasipala, ka so me pajdašje mogli vovleči; edno voro smo bili v napadi na nože, v strašnom prelivanji krvi, in vendar smo s po-močjov svetoga Križa in Žalostne Matere Bože ostali živi;... vnogi, ki je prle ne čuti šteo od Boga, je po bitki k meni prišeo pa z genjenim srcom spoznao, ka nas je zaistino Križani rešo po prošnji svoje Žalostne Matere.«
Eden drugi z Adrijanec pa piše: »Z Jezusovim imenom vas damo vse pozdraviti. Sladke slovenske reči naših Novin i M. Lista nas junačijo i krepijo, ka veseli trpimo za naš lubi dom, še mreti smo pripravleni za njega, ar nas pelajo k presladkomi Srci Jezusovomi našega Kr>-žanoga Jezusa, šteroga biti želemo v žitki i smrti.«
Dragi moji! Odkrijmo se spoštlivo pred našimi vojaki, ki nas tak lepo včijo trpeti. Mi doma tudi prena-šajmo vse težave iz lubezni do Srca Jezusovoga, ki nas milo etak zove: Pridite k meni vsi ki ste obteršeni od trplenja in jaz vam je polejšam.
Vi vojaki, vse hvale in poštenja vredni, se tudi, či nači ne, z mislijov, paščite v vsem vašem trplenji k tomi nebeskomi Tolažniki. On vam polejša telovne rane s tem, ka vam da milost dobrovolno trpeti, in vam da lepo korono na trpečo glavo, tam gori v nebesih, gde ne bo ne vojske, ne trplenja.
Na križi je naše zveličanje.
Križ je najsvetejše znamenje sv. katoličanske Cerkvi. Pa kak ne bi, ve se je na križi dovršilo naše odrešenje, na križi je bila povedana tista lepa reč: Doputijeno je*"Ta reč je raztrgala peklenske verige, v štere so bili narodje štiri jezero let vkovani; gda je Jezus na križi to reč po-vedao, je spadnola strašna lakat iz zaprtih nam nebeških vrat. Pravično je zato, ka nas križ celo živlenje vodi, pa ne samo zato, ka bi nas težo, nego naj bi nam kazao pot v nebesa, naj bi nas včio živeti.
Oda si na svet prišeo, so te mama zraven prekrižali ; pri sv. krsti so duhovnik tudi večkrat napravili nad tebov znamenje križa; pri sv., firmi so te škof s križom potrdili v veri; grehi pri sv. spovedi se ti odpiiščajo v znamenji svetoga križa, in gda ti mešnik dajo Gospodovo telo, te tudi ž njim prle prekrižajo. Gda pa pride zadnja voro, ti okolistoječi dajo križ v roke, šteroga boš po smrti držao v mrzlih rokah in ga neseo v grob. Na te grob ti tudi postavijo križ, ki bo vsem mimoidočim pravo: tu počiva človek na svetom Križ' odrešeni.
Nadale, križ vidimo na zvoniki, križ na vsakom oltari v cerkvi. Poleg ceste večkrat najdeš križ. Vidiš ga v školi, vidiš ga v zidini in kuči, na ladji in na brodi. Križ je znamenje časti, zato ga pa nosita na prsah casar, kral; vojak, ki se je vojskovao za domovino, ki je postavo v nevarnost svoje živlenje, je za plačilo dobo križ na prsi. Znamenje križa odtira od nas hiidoga duha, nečiste in druge grešne misli, nas tolaži v žalosti in nas potrdi v strahi.
Kak se vidni križi vseširom sveta nahajajo, tak so nevidni križi v vsakom človeki na zemli. Dobro pravi Tomaž Kempčan : Beži kam ščeš, ne skriješ se pred njim. Idi gori, idi doli, idi vun, idi notri, povsod najdeš križ (ne-vole). Zaistino je tak. Na tom sveti smo tak kak bolnik na posteli. Čiravno je vse mehko, itak se toži, ka ga tišči, čiravno je široka postel, itak pravi, ka ne ve kam bi se obrno. Bog je stvaro veliki svet, pun lepote in dobrote, pa itak nam je tesno, ar kamkoli se obrnemo, povsod nas kaj smekne. To so križi, težave, trplenje. Pokažite človeka, ki je nikdar nikaj ne trpo! Na zemli ga ne najdete.
Mi radi pravimo: zakaj pa ravno jaz morem toliko trpeti? Nas reže mala smet v oki in ne vidimo kak drugi ječi pod celimi brvnami trplenja. Mislimo, ka vsi drugi plavajo v najlepšem veselji celo živlenje, samo mi moremo trpeti. Pa je ne tak. Vsaki človek ma svoje križe
in težave. Istina, edni več, drugi menje; edni bole morejo trpeti dokeč so mladi, na stare dni pa menje, drOgi se pa zarnlada veselijo, kesne pa zato več jočejo; so pa tDdi taksi, ki celo živlenje majo dosta, jako dosta križov. Vse je tak kak moder Bog zravna. Trplenje je za nas skrivnost. Zakaj bi si zato šli glavo tret, kak je to, kak je ono. Zakaj edni več trpijo kak drugi, zakaj ravno to moremo prenašati in ne ono, zakaj ravno dnes in ne viitro. Či bi mi s tem ravnali, te nikdar nikaj ne bi trpeli. Naj nam bo zadosta to, ka nad sebov mamo ednoga neskončno dobroga Očo, ki dovoli, ka sunce tak sija na grešnike kak na pravične, ka dež tak moči pole bogatca kak siromaka in ka brezi njegove vole ne spadne niti eden list z dreva.
Či je to tak odločeno od Boga, ka na toj zemli vsi nikaj morejo trpeti, zakaj bi pa mi radi bili brez križov? To si niti misliti ne smemo, spominajoči se na prve sta-riše, šterim je Bog povedao: z znojom svojega obraza boš jo kruh, to je, mogeo boš trpeti. Edna sama pomoč nam ostane pri tom, in to je: znati trpeti. To je najvekša modrost na sveti. To je pravo in jedino vrastvo, zdravilo za naše rane.
Poglejmo ešče ednok na Kalvarijo. Ka vidimo tam? Tri križe. Za vsaki stan je eden. Za pravične eden, za pokoro čineče eden in za trde grešnike eden. Nego kak veliki razloček je med temi tremi križi! Kristus lubi svoj križ, ga obimle z veseljom, sam si ga je gori prineseo. Čiravno bi se ga lehko rešo, ar kak Bog je bio vsemogoči, itak ne stopi doli s križa, nego mirno trpi na njem. Na desnoj strani Jezusovoga križa je eden drugi postavleni, na šterom visi pokoro čineči hudodelnik. Ža-losten premišlavle svoje grehe in se tolaži, rekoč razbojniki na levoj strani Jezusa: „Midva po pravici trpiva, ar sva dobila to, ka sva si zaslužila." (Luk. 23, 41.) Trdoga srca, gizdav in nespokoren razbojnik se pa samo jezi
nad tistimi, ki so ga na smrt obsodili in na križ obesili, kak či si ne bi bio sam kriv s svojim grdim živlenjom. Namesto, da bi se ponižno k Bogi obrno in pravo: Oča pregrešo sam proti tebi, vreden sam toga križa, ga preklinja in se norca dela s Kristusa: »Či si Kr>stus, reši sebe in naj dva.« (Luk. 23, 39.)
Ali je ne nespameten te drugi razbojnik? Rad bi se
Sv. Alojzij. Iz plemenite vladarske rcdovine rodjeni mladenec se v čelom žitki ostro pokori, se posti in biča vsaki tjeden do krvavoga,... in dobo je za to pokoro takšo plačo v nebi, ka je sv. Magdalena Paciška, štera jo vredna bila viditi, pravila: „ne sem mislila, da bi celo bila tak velika plača v nebi."
rešo pravične smrti, rad bi stopo s križa in šo po sveti iskat to, kaj telo žele, to ka zadovoli meseno poželenje. Pun čemerov preklinja Boga, svoje stariše, svoje živlenje in sam sebe; obrača se na desno in na levo, išče kak bi se strgao z rok strašnoj smrti, štero že vidi pred se-
bov, toda zobstom. Vse to njemi samo povekšavle trplenje, dokeč v dvojnosti ne zdehne svojo žalostno dušo.
Poglejte. Trpeti moremo tak in tak, radi ali neradi. Či trpimo s tov ponižnov mislijov v srci, ka nam trplenje Bog pošila, ka smo si je zaslužili, in trpimo potrpežlivo, te nam postane ednok ležejše.
Či pa što nosi svoj križ samo zato ar se ga ne more rešiti, pa vsikdar ječi, se stara in jezi, povekšavle svoje bolečine. Rad bi trpo menje, zato pa trpi več, poleg toga pa ešče zgubi zaslužen je pred Bogom.
Neščem govoriti od tistih nesrečnih liidi, ki gda morejo kaj trpeti, mrmrajo proti Bogi ali ga pa celo preklinjajo. Takši nespametni si naj zapomnijo, ka s tem ne samo, ka ešče bole odpirajo svoje rane, nego zaslužijo, ka njim na sodni den Bog pove tiste grozne reči; Ite od mene prekleti, v večni ogenj, gde je jok in zobno škripanje,
So tedaj na zemli takši, ki radi nosjjo svoj križ za svoje grehe in z lubezni do Boga, drugi so, ki tudi nosijo svojega, nego posili, samo zato ar se ga ne morejo znebiti, tretji so pa tisti ki ga vlečejo za sebov, se norca delajo z njega in po njem hodijo.
K šterim izmed teh treh oddelkov mi slišimo? Kak nosimo svoj križ, kak prenašamo vse svojo težave, velike in male, dušne in telovne? Nasledujmo prve. Tiste namreč, ki vsikdar, v kakšemkoli trplenji so, najprle zdig-nejo svoje oči k Bogi in ponižno v srci pravijo: Oča moj nebeški, križ, šteroga si mi zdaj poslao, rad ali rada nosim, ar znam, ka vse ka ti pošleš, naj bo trplenje ali veselje, vse je v hasek mojoj duši. To pa ne zadosta samo praviti, nego tudi pokazati moremo, ka smo potr-pežli v naših nevolah. So edni, ki, či jim količkaj nakriž pride, či njim krava lonec potere in mleko razlije, či njim dete nešče spati, či njim dež v šajbe vujde, veter snopje razmeče itd, se kregajo z vsemi pri hiži, tak kri-
čijo, ka jih ešče sosedje morejo čuti, kamkoli pridejo, vse jih draži, vse jim je na poti, z ednov rečjov, postanejo pravi križ za vse druge pri hiži. Ka mislite, so to potrpežlivi liidje ? Či takših malih nevol ne vejo in neš-čejo prenašati vdano in mirno, kak bodo pa prenašali velike ?
Oda pravimo, ka vsi liidje morejo trpeti in celo živlenje, neščemo praviti, ka ravno vsikdar, dokeč smo živi, moremo noč in den jokati in ječati zavolo težav. Ne. V živlenji je tudi dosta veselih, srečnih in lepih dnevov. Po trdoj zimi pridejo topli časi, po viheri in dežji zasija svetlo sunce. Zgodi se pa tudi ravno naopak, namreč po leti pride zima, po toplom in mirnom vremeni pa viher in dež. Vse to že naprej znamo, zato nas pa nikaj ne prestraši, či meseca decembra sneg ide, či po dugom lepom vremeni grmi in se bliska. V našem živlenji je pa ne vsikdar tak. Oda se nam dobro godi, ne mislimo radi na trplenje, fn či nam to nanagli pride, gda smo je nikak ne čakali, nas preveč priteži, ar smo ne bili pripravleni. Ka pa moremo delati, da bomo pripravleni? To, kamo prenašali potrpežlivo vse tiste male brige, šterih je zais-tino vsaki den puno okoli nas.
Mi za najvekše trplenje in nesrečo mamo, či smo betežni, či nam što merje, či nam kuga pomori živino, ogenj požge hižo in toča pobije polje. To se pa ravno ne dogaja tak pogosci, či se pa zgodi, te malo v dvojnost ne spadnemo od žalosti. Či bi se znali v malih nesrečah zatajuvati in vsikdar k Bogi obrnoti, bi dosta menje čutili te velike vdarce.
Pa ešče drugi vzrok je, zakaj moremo biti potrpežlivi tak v malih kak v velikih nesrečah. Cil našega trp-lenja pred Bogom je tudi te, ka si zasliižimo nebesa. Zdaj bi se pa što znao hvaliti rekoč: jaz sam jako dosta trpo celo živlenje: dvakrat sam pogoro, živina mi je večkrat prejšla, žena mi je betežasta, edini sin mi je v boji
spadno, zato pa gotovo pridem v nebesa. Počasi, dragi moj. Pitanje je, kak si vse te nevole prenašao. Si bio potrpežliv, si mislo, ka ti je Bog vse to poslao za tvoje dobro? Či si se tak ravnao, si zaistino jako srečen človek, čiravno te svet za nesrečnoga ma. Či si pa ne dob-rovolno prenašao, maš menje zasluženja pred Bogom, kak eden drugi, ki je meo samo male brige, nego te male je rad trpo. Vse obstoji v tom, kak prenašamo svoje nevole. Ka moremo iz vsega toga sklenoti? To, bodimo potrpežlivi v vsakoj nevoli, naj bo velika ali mala; da so pa male bole goste kak velike, včimo se trpeti pri malih. Či smo potrpežlivi, gda nas komar smekne, bomo tudi bole potrpežlivi, gda nas osa vje.
Kak pa moremo biti potrpežlivi? Znabiti moremo stati kak drevo, trdi in mrzli pri vsakoj nesreči? Ne. To je ne potrebno, pa tudi ne mogoče. Mi smo z mesa pa krvi, zatogavolo pa čutimo težavo križov. Na priliko, koga" zob boli. Ja, kak pa vendar, naj samo gleda in posluša? Te človek je potrpežliv, či ne mrmra proti Bogi, či si nad drugimi ne devle, kak da bi njemi oni krivi bili, či pravi v srci: Bog mi je poslao to bolečino, naj bo ve že mine. To je zadosta. Čeravno je popolnejše brez vse pritožbe prenašati križe, vendar smemo v našoj nevoli iti k ednomi ali drugotni dobrotni prijateli, njemi potožiti, ka nas mantra. Či mamo telovne bolečine, nam morebiti naš prijatel pove za kakše zdravilo, či so duševne bolezni, n. pr. či smo koga v boji zgubili, či so nam deca nebogavna itd., nas naš prijatel potolaži, nam obeča, ka bo molo za nas, in tak nam trplenje ležejše postane. Iščimo pomoč, iščimo tolažbe, prosimo Boga, naj nas reši, toda pri vsem tem dodajmo te reči: naj se zgodi kak Bog šče. Jezus je tiidi na Olskoj gori proso nebeskoga Očo rekoč: Oča, či je mogoče, vzemi te kelih (trplenje) od mene; nego naj se zgodi kak je tvoja vola i ne moja. Pravimo tudi mi v vsem našem trplenji tak, in
bomo potrpežiivi. Večkrat tudi zdehnimo kak škof Slomšek pravi:
Dokeč je boža vola, na sveti rad trpim; in gda bo boža vola, rad zemlo zapustim.
V trplenji smemo jokati.
V prejšnjih poglavjih smo vidili dosta zgledov potr-pežlivosti v trplenji; med temi sta dva najlepšiva: Jezus in Marija. Čudili smo se nad njiva strašnim trplenjom in velikov potrpežlivostjov; v srci smo si morebiti mislili: ščem tak trpeti kak me včita Jezus in Marija. Či ščemo z njima trpeti, smemo tudi z njima jokati v žalosti. Oda je Jezus ednok gledao na neverno Jeruzalemsko mesto, pravi sv. Evangelij, ka se je jokao nad njim, ar je naprej vido grozno kaštigo, štera je mela priti na nje. Pri La-zarovom grobi se je tudi jokao, tak, ka so okoli stoječi začudeni pravili: Poglejte, kak ga rad ma. V Getsemarii, gda je vido pred sebov svoje bližnje trplenje, je bio tak žalosten, ka ga je prišeo eden angeo z nebes tolažit. Marija je tudi suzna stala pod križom svojega sina.
O predrage suze, matere in sina, ve nam hladite objokano srce! Sv. Peter je celo svoje živlenje jokao za včinjene grehe, ka je Jezusa zatajo. Sv. Augustin je na ves glas jokao pri mrtvom teli svoje pobožne matere sv. Monike. Gda je sv. Alojzij zvedo, ka njemi je mati mrla, je v jokanji in žalosti omedlo, in ki so pri njem bili so pravili: mrtev bo tudi on.
Jokati se v žalosti je ne prepovedano, je ne proti potrpežlivomi prenašanji. Srečen je človek, ki se more dobro razjokati. Blaženi so oni, ki jočejo, ar bodo poto-laženi. Tisti sin, tista hči, šteriva nemata skuze pri ma-terinom ali očinom mrtvom teli, sta deteti brezi srca, brezi liibezni. Tisti mož, ki po sprevodi svoje žene ide
z mrzlim srcom in s suhimi očmi domo, je ne veren mož. Suze so najlepše znamenje liibezni.
Oda pa jočemo v žalosti, mejmo pred očmi te tri jakosti: vero, vupanje in lubezen.
Prva, to je vera, nas vči, gda moremo jokati, viipa-
Sv. Mikloš. V čelom živlenji od rojstva mao se je vsako sredo i vsaki petek pošto. Kak cecatje dete je samo večer vzeo .cecka teva dva dni. Bio je preganjan, v vozo zaprt, imanje je med siromake razdelo,... i gda je mirao, so angelje prišli njemi proti pa ga sprevodili v večno veselje.
nje nam da moč, da se dobro razjočetno, tretja, lubezen, nam briše suze.
Što ma močno vero, gda joče etak pravi: O moj Bog, to trplenje si mi ti poslao, zato je dobro, čiravno
ne morem razmiti zakaj morem trpeti. Zadosta mi je znati ka ti tak ščes: jaz verjem v Tebi.
O moj Bog, či je mogoče, naj odide od mene te bridek kelih. Nego či ti ščeš, ka ne, naj se zgodi tvoja vola! Jaz verjem v tvojoj modrosti.
O moj Bog, jaz verjem ka si ti dober z menov, ka me rad maš, ka si smileni nad menov. Verjem, o moj Bog, ka vse, kaj mam, je od tebe, zato či mi ti pošleš kakšo nesrečo, štera mi vzeme moje silje, moje gorice in vse kaj mam, se tr ponižno podvržem rekoč: ti si mi dao, ti si mi vzeo, tvoje sveto ime naj bo pohvaljeno!
O moj Bog, ti si mi dao tak dobre stariše, potem si pa poslao smrt, š-tera mi je pokosila liibo mater in dragoga očo. Znam, ka si mi z lubezni dao sina, ki me je mogeo v žalosti povrči in v boj iti. Noč in den jočem za njim, toda tvoja vola je tak, pa naj bo.
Vsi križi, štere mi pošilaš, me tak težijo, ka omed-levlem pod njimi, pa zato ne spadnem v dvojnost, ar verjem, ka si mi jih ti poslao. Jaz ne vidim kak, ne raz-mim zakaj vse to trplenje, moja natura se močno proti postavla vsakoj bridkosti, nego verjem, trdno verjem, poleg sv. Vere, ka mi ti samo dobro ščeš, tudi gda me bičaš. Zaprem svoje objokane in trudne oči, pa si odpočijem na tvojem svetom Srci, kak malo dete v mater-nom naročji.
O moj Bog, jaz želno čakam, toda v miri, tisti den, gda se mi odkrije skrivnost mojega trplenja. Zdaj samo verjem, te bom pa vido, zakaj si dovolo, ka mi je siro-tici smrt pokosila drago mater, iuboga očo, zakaj mi je strgala z rok vernoga moža, lublenoga sina. Zdaj jočem in verjem, te bom pa vido zakaj sam bio tak zapuščeni v živlenji, zakaj so me ludje tak mantrali in v siromaštvo vrgli.
Vido bom, zakaj si me vrgeo betežnoga na posteo, zakaj sam mogeo toliko noči pri posveti in v ječanji pre-
6
biti; zdaj verjem, ka si to vojsko ti poslao na narode, te bom pa vido, zakaj sam tudi jaz mogeo toliko trpeti v boji. Zdaj mi je zadosta to, ka me sv. vera vči, namreč ka si ti, o Bog, dober smileni in pun lubavi do nas. Pride pa den, gda mi tvoja roka, štera me zdaj biča, lubeznivo zbriše skuze z mojih objokanih oči. Jaz čakam in verjem...
Vupanje nam da moč v trplenji. Ravno tisti Bog, ki ždaj dovoli, ka nas križi težijo, je že davno oblubo, ka bo v nebesih bogato poplačana edna kupica mrzle vode, či jo damo komi v božem imeni, nam gotovo dosta bole poplača naše suzč, štere potrpežlivo točimo tii na zemli.
Oda moremo kaj trpeti, či se zmislimo na večno blaženstvo, štero nam je Jezus s svojov smrtjov spravo, in po njegovoj oblubi trdno viipamo, z božov milostjov to blaženstvo doseči, tedaj nam je trplenje olajšano. Nikši sladek glas nam pravi: ne joči preveč, ve nevole toga živlenja ne bodo dugo trpele; viipaj in tolaži se z več-nov srečov, štero gotovo zadobiš po smrti, samo pošteno živi, bodi potrpežliv in vupaj. »V tebi, o Gospod, sam meo, vupanje, in nikdar ne bom osramočen. V miri bom spao in počivao, ar si me ti sam, o Gospod, postavo v vupanje.« (Ps. 4.)
Gda je človek v dobroti, se ne briga rad za nevole drugih, či pa sam spadne v nje, se obrača na vse kraje, išče pomoč in tolažbo pri drugih, posebno pri prijatlih. Toda kam so odišli vsi tisti prijatelje, ki so nas radi meli dokeč smo bili v sreči? Ogiblejo se nas zdaj, gda smo v nevoli in potrebščini 1 Malo je takših, ki ostanejo zvesti in verni. Eden sam prijatel nas nikdar ne zapusti, ešče v nevoli nas rajši ma kak v sreči. Te prijatel je lu-bezen boža. Prava lubezen boža je tisto sunce, štero nam suši objokane oči, nam segrevle od bolečine dreveno in mrtvo srce.
Ci verjemo in viipamo, nam je trplenje olajšano,
nego vsikdar je ešče nevarno, ka v velikom viheri žalosti in nesreče pozabimo zakaj moremo trpeti. Či pa verjemo, viipamo in lubimo, te naj pride kajkoli, smo vsikdar pripravleni, ar lubezen vse premore, kak pravi sv. Pavel.
Moč liibezni vidimo že med Iudmi. Večkrat se je že zgodilo, ka je mati šla v gorečo hižo po dete, štero je v zibeli spalo in ne moglo samo viin, da bi se rešilo. Pa zakaj je mati tak batrivna, ka ide v smrtno nevarnost, skozi plamena za svojim detetom ? Zato ka je ltibi. Čj to dete zraste in zvedi, ka se jedino materi ma zahvaliti, či ga je maloga ogenj ne na pepeo obrno, ka mislite, ne bo celo živlenje rado prenašalo in podvorilo kajkoli je mati prosi? Najgrdejša nehvaležnost bi bila, či ne bi tak delalo. Ali ne bomo mi z liibezni do Jezusa, ki nas je tudi odrešo iz strašnoga peklenskoga ognja, radi trpeli kaj na zemli?
Lubimo zato Boga iz celoga srca, s cele duše in z vsemi močmi, potem pa naj pride ka šče, mi vse obla-damo. Bog je svet tak liibo, ka je svojega jedinoga sina poslao, naj nišče, ki v njem verje in ga ltibi se ne zgubi, nego ma večno živlenje. Te edini boži Sin je pravo: Jaz sam dober pastir, ki dam živlenje za svoje ovce. Pove-dao nam je lepo priliko od dobroga pastira, ki ma sto ovc, in gda ovara, ka se je edna zgubila, se pašči nazaj in jo išče. Hodi dugo časa po trnji, po grabah in pečinah; dosta more trpeti prle kak jo najde, nego ka je to vse? Lubezen ga vleče za zguglenov ovčicov, in za vse drugo trplenje se malo briga. Oda jo pa najde, si jo dene na rame in jočeč od veselje jo nese nazaj k čredi. Ta zgiiblena ovčica smo mi. Či je Jezuš, naš dober Pastir, toliko rad trpo z liibezni do nas, naša duž-nost je, ka tudi ml za njega kaj pretrpimo. V žalostnih časih zdignimo gori svoje suzne oči rekoč: Vse z liibezni do Boga, vse.
^Veselite in radiijte se, ar vaše plačilo je obilno v nebesih."
To so ne reči toga sveta, šteri dosta rad obeče, pa nikaj ne da. To so reči tistoga, ki je pravo: »Meni je dana vsa oblast na nebi in na zemli.« (Mat. 22, 18.) To je, jaz lehko obečam kajkoli in to tudi lehko dam. Oda je te veliki Gospod nebes in zemle razglaso osmčra bla-ženstva, je dokončao svoj govor: »Veselite in radiijte se, ar vaše plačilo je obilno v nebesih. (Mat. 5, 12.) Med osmerimi blaženstvi je tudi govoro od preganjanja, od žalosti, od trplenja. Naj pa tisti, ki so ga poslušali, in mi vsi, ne bi bili preveč prestrašeni in pobiti v časi trplenja, jim je zraven povedao, ka či tiidi bodo mogli trpeti, naj se ne bojijo, nego naj se ešče veselijo, ar jim On vse poplača.
Ode pa dobimo to plačilo, in kakše bo? Čiijmo sv. Augustina. Oda je on ednok šteo popisati nebeško lepoto, začuje skriven glas: »Augustin, ka delaš? rad bi celo morje spravo v malo posodo, ali pa zemlo obrno s svojov rokov? Ščeš viditi to, ka ešče niedno človeče srce ne občutilo, razmiti, kaj je neskončno? S kakšov merov boš mero to, ka je neizmerno?« Kesnej je sam pravo: »Slava lepota in veličanstvo, štero bo tam naša blaženost, presegajo vse misli, vse občiitke in človeče reči. Ka je Bog pripravo svojim lublencom, prekosi vso našo vero, presega naše vupanje, našo Iubezen, vse naše misli in želenje. Ta blaženost se da dosegnoti, pa ne za-dosta činiti, se da zaslužiti ne pa popisati. Či bi mi samo eden trenutek, eden hip vidili Boga, potem pa preminoli kak dim, s tem kratkim pogledom bi bilo obilno poplačano vse naše trplenje.«
Zato pa ves veseli zakrikne: »O predraga domačija, od daleč te pozdravlamo; ti si tista obliiblena dežela, štero je Bog pripravo vsem odebranim, gde nas čaka
dovršena, večna in neskončna sreča!« Te sveti mož je rad premišlavao nebeško srečo in diko. Pravi nadale: »Veličanstvo večnoga živlenja je takše, ka či bi je tiidi samo eden den vživao, za te eden den bi mogeo sovražiti brez računa dugo let vsa bogastva in veselje toga sveta. V nebesih je vse, ka je lublenoga in dragoga; nemogoče je ešče kaj želeti, kaj tam ne bi bilo. V nebesih je vsa dobrota, neskončna dobrota, ar je Bog sam vretina vseh dobrot, je sladko vživanje odebranih, zveličanih, in to vživanje jim je zagotovleno za večne čase brezi straha ali nevole. V tvojoj neskončnoj dobroti, o Gospod, je skrito neskončano veselje za tvoje sluge. Ar veliki si, o Gospod, in neizmerna je tvoja velikost; brez-računani so tvoji kinči in neskončana je tvoja dobrota. Zato je pa tiidi plačilo, štero nas čaka v nebesih, neskončno, brez računa, neizmerno. Ar veliki si, in tvoji dari so takši, kakši si ti, ti boš pa naše plačilo in naše zveličanje. Tedaj bo Bog sam čaša dovršena sreča. Na veke ga bomo gledali, na veke bo naša lubezen gorela in našim zahvalnim pesmam ne bo nikdar konca. To je naša sladka tolažba, da se po tom živlenji začne novo živlenje, štero bo trpelo na vse veke. Tam bo vse dovršeno, vse istinsko, vse sveto in vse večno. Tam bo pravičnost naša jestvina, modrost naša pijača, nemrtelnost naš kinč in večnost naše prebivanje.«
Sv. Treza je bila tak srečna, ka njoj je Bog poka-zao nebeško srečo že v tom živlenji. Ona sama etak piše: »Reči, štere sam vidila, so takše in tak lepe, ka najmenjša izmed njih vso dušo napuni tak, ka ta more celo živlenje sovražiti vse posvetno.
»Kaj takšega si človek niti mistiti ne more. Ta prikazen me je tak razveselila in moje srce zazibala v tak sladko zadovolnost, ka ne morem povedati. Gospod pa, gda mi je pokazao te lepe reči mi je pravo: »Glej moja hči, kaj zgubijo oni, ki me razžalijo.« Te pogled v več-
nost, pravi svetnica, je mojo dušo tak presiino in mi napuno srce s takšim sovražtvom do vsega posvetnoga, ka sam odzdaj vse dobrote toga sveta mela za ničvred-nost, za laž in dim.«
»Eden me prime moja navadna bolezen, in jako sam trpela. Pride me edna bogata gospa tolažit. Kazala mi je svoje drage kinče. Ne sam mogla smeha držati in pomi-luvala sam gospo, gda sam vidila kak nevolne reči svet za veliko ma, in sam se spomnila, koliko lepše kinče nam je Gospod pripravo v nebesih.«
Sv. Vincenc Fereri pravi: > Nebeško kralestvo je tak nezapopadlivo, ka vse trplenje toga živlenja in celo bolečine, štere so svetniki prestali, so ne zadostna cena, da bi vživao za njo, ne pravim nebesa, nego samo edno vdro nebeskoga veselja.«
»V tom svetom mesti, pravi sv. Augustin, ne bo bolezni, ne žalosti, ne skuz, ne trplenja, nego preobilno čisto veselje, večni mir je tam del zveličanih. Tam bodo vse meli, ka poželejo. Njihovo srce bo nasičeno in njihova duša bo plavala v rajskom veselji. Ne samo vse dobrote, nego Bog sam, vretina vseh dobrot, bo njihov deo.«
Gda je opaziivao lepoto, toga sveta, je vez izvun sebe pravo: »Či si ti, o moj Bog, nevolnomi in slabomi teli pripravo že tu na zemli toliko dobroga, štero vdabla od sunca, zraka, zemle, morja, svetlosti, tmice, sunce, rose, dežja, vetra, ptic, rib, živine, drevja, sadja, kakše in brezračunane dobrote si te pripravo v nebeskoj domačiji tistim, ki teMiibijo.«
Že Izaija prorok se je veselio toj lepoj domovini rekoč: »Nikdar je ne bilo čuti, na nikša vuha je ne prišlo, oko je ne vidilo zvun tebe, o Bog, kaj si pripravo tistim, ki te čakajo.«
Po rečeh sv. Janoša bomo vidili Boga, tak kak je. Gledali ga bomo od obličja do obličja. S tem zveličani majo vse, ka jih dela srečne in vesele. Oni so pred bo-
Žim tronom, Bogi služijo noč in den v njegovom svetišči, in tisti, ki sedi na troni, bo nad njimi prebivao. Ne bodo več ne lačni, ne žedni, tudi sunce jih več ne bo peklo, ar Agnjec (Jezus), ki je na sredi, jih bo paseo in vodo k vretini žive vode in Bog' bo vsakomi obrisao suzo od oči. Smrti več ne bo, niti žalovanja, niti kričanja, ne bolečine, ar je vse to minolo.
Samo, čisto veselje obdaja zveličane, in toga jim nišči ne more vzeti. Zato pa kliče sv. Augustin: »Zveličani nebes vživlejo večno živlenje, večno in srečno živlenje, ar je tam veselje brez trplenja, počitek brezi dela, čast brezi skrbi, bogastvo brezi zgube, obilnost brezi po-pornenkanja, živlenje brezi smrti, zveličanje brezi trplenja. Blaženi so zato žalostni, ar bodo potolaženi.«
Pa zakaj bi ešče več povekšavao nebeško srečo? Svetniki, razsvetleni od Boga, so iskali reči, s šterimi bi mogli bole razložiti, kaj so nčbesa, pa zobstom. Človeča pamet ne more zarazmiti, jezik ne povedati, kaj nam je Bog pripravo v nebeskom raji. Či je to tak, ka se mamo bojati v žalostnih dneh? Zakaj trepečemo kak trstika v viheri, gda nas kakši križ obišče? »Zakaj si žalostna duša moja, zakaj mi ne daš mira? Vupaj v Bogi, ar bom ga gotovo ešče častio; on je moj rešitel in moj Bog.« (Ps. 42.) Pravimo v svojem srci, gda nam je žalostno, s svetim Pavlom: »Trplenje toga živlenja se ne da primeriti s častjov, štera bo nad nami razodeta.«
Sv. Gebhard, škof iz Kostance, je pred smrtjov pravo: »Moje romanje se skoro dokonča. Skoro bom pozvani na potiivanje v večno domovino; jaz ne trepečem pred smrtjov, ona je prelaz na edno bolše živlenje, ona je eden kratek sen, po šterom se tudi telo k večnomi živ-lenji obudi. Istina, ka sam grešnik, toda smilenje bože in smrt mojega Odrešenika sta mi zaloga stalnoga od-piiščenja.« Tak tudi sv. Ciril: »V hižo Gospodovo, idemo, je zdehno, veseli se duša moja, raduj se mojo srce! Več
ne bom sliižo ne casari ne drugotni na zemli, nego Bogi.«
Tu na zemli se mantramo noč in den, iščemo kak bi zadovolili naše telo, naše .srce, štero vsikdar nikaj žele, pa zobstom. Nikdar smo ne zadovolni, O, či bi to mogeo dobiti, či bi ono mogeo doseči, pravimo včasi, kak srečen bi bio! Či pa potem dosegnemo to, zraven kaj drii-goga želemo, zato pa pravimo včasi na koga: več ma, več bi rad meo. To je istina, takše je naše srce. Nam se to čudno vidi, či pa premislimo, ka smo stvarjeni za nebesa ne pa za zemlo, razmimo, zakaj je ta nezado-volnost. Eti na zemli je vse minlivo. Dnes je, vtitro že ne. Ničevost ničevosti, in vse je ničevost, zvun kak Boga liibiti in njemi samomi služiti. Samo tam, gde kraluje popolna lubezen boža, bo naše srce zadovolno in srečno, in to je samo v nebesih. Nemarno tu stalne domovine, nego drugo iščemo - - nebesa. Dokeč pa ne pridemo ta, naše srce ne bo melo pokoja, ar je stvarjeno za Boga in v njem šče počivati.
Gori zato, gori srca, dragi potniki na zemli! Ka bi se tak močno držali za trnje toga sveta, ve nas v nebesih čakajo samo rože, večne, nepovehnjene cvetlice. Ka bi pravili, či bi edna zdrava in brzna ptičica, zaprta v kletki, namesto da bi iskala luknjo skoz štero bi zletela pod sivo nebo, gledala samo lepo zlato kletko, in se šli -mala s srebrnov nitjov, s šterov je privezana za nogo ? Tak je tudi človek.
Ona je stvarjeno za prosti zrak, in samo tam je srečna pa zadovolna; človek je stvarjena za nebesa, gde se njemi spunijo vse žele. Ža naprej se lehko radiijemo toj sreči, rekoč z Davidom: »Srce moje se bo veselilo zavolo rešitve, štera mi pride od tebe, o Gospod. Prepeva© bom, igrao na čast imeni Najvišnjega.« (Ps. 12.)
Plačilo nam je pripravleno in obečano. Odvisno je pa od nas, da je dosegnemo. Kak pa? Tak či bomo ži-

veli po božoj voli, kak Bog šče. Bog nam pa razodevle svojo volo na mnogo načinov. Razodevle nam jo z deseterimi božimi zapovedi. Tu nam pove, kaj smemo in moremo delati pa tudi, kaj ne smemo. Zapovedavle nam njega liibiti, njemi služiti, prepovedavle nam grehe delati. Oreh je naš najvekši sovražnik. Oreh jedini nam zapira vrata nebeška, nas ne pusti iti ta, kam naša duša tak žele priti kak žeden jelen k vretini hladne vode. Oreh je tedaj zaistino najvekša nesreča za nas. Trplenje na zemli je pa ne nesreča, kak se nam vidi, nego sreča, ar si ž njim služimo jako veliko veselje po smrti, či samo trpimo potrpežlivo, po božoj voli. Bog nam ešče razodevle svojo volo v peterih cerkvenih zapovedih, z razlaganjom svetih resnic v predgi, z dobrimi knigami itd.
Delajmo zato dobro, ogiblimo se greha, trpimo do-keč bo boža vola, in tak bomo enkrat culi tisti veseli glas z Jezusovih viist: »Pridite blagoslovleni mojega oče, vzemite plačilo kralestva, štero vam je pripravleno od začetka sveta.«
Tam se bomo vidila.
Boli na srce, či nam toča silje in gorice pobije; prestrašeni kričimo, či nam ogenj hižo požira; tužni hodimo okrog, či nam kuga živino kole. To pa ne trpi dugo, ar nam notranji glas in drugi pravijo: Naj bo z Bogom, ve ti za to Bog na drugom kraji pomori. Pa istina, či je edna letina slaba, druga pride boša, či nam hiža zgori, pomali si napravimo drugo, živina tudi hitro raste, pa smo v par letih na mesti. Či nam pa što merje, smo skoro v dvojnosti od žalosti in kričimo: Draga moja mati, liibo moje dete, veren moj mož itd. nikdar več, nikdar te ne bom vido ali vidila!... Ktišiijemo zlato mrežo,'nemo drevo in tužen križ; jočič gledamo v globoko jamo, dokeč zemla ne pokrije siromaško hižico našega dragoga, Vsikdar si mislimo zadnjikrat,zadnjikrat...
,Rakel je jokala za svoje sine, in se je ne štela potolažiti, ar sinov ne bilo več. (Jer. 31, 15.)
>)Pa je ne tak, dragi moji. Vidili se bomo znova po smrti. To nas yči 1. sv. Pismo, 2. Jezus K1*-, 3. Sv. Cerkev, 4. Sv. Očetje.
Sv. Pismo pravi: »Vido bom mojega Boga na zemli živih.« Na drugom prostori pa: »Bog je ne Bog mrtvih, nego živih.«-To je, zveličani v nebesih bodo živeli z dii-šov in telom kak na zemli. Samo te razloček bo, ka tii na zemli trpijo in grešijo, tam pa ne morejo ne trpeti, ne grešiti. Njihova najvekša blaženost je v tom, ka vidijo Boga od lica do lica. Druga sreča in veselje za zveličane je pa ta, ka spoznajo tiste, s šterimi so tii na zemli živeli in jih lubili.
Mi pa vsi ščemo priti v to domovino živih, to je, v nebesa, ar se vsi ščemo zveličati. Ci pa pridemo ta, bomo vidili vse tiste naše, šteri so odišli te pred nami, ali pa pridejo kesnej. Deca so bodo veselila svojim sta-rišom, žena moževi, sestra brati, prijatel svojemi prijatli.
Mnogi mislijo s trepetanjom : Se bomo poznali v nebesih? Eden je pravo: »Ptice so resan srečne; one se vkup vse naednok selijo, mi pa skoro vsikdar po ednom. Dva živeta duga leta vkup, pride smrt, in eden sam more oditi z njov. Kakša žalost je to za človeče srce!«
Da se nam za to ne trebe bojati, nas vči nadele Jezus Kr. On je- meo mater na zemli. Po svojoj smrti je odišeo v nebesa nazaj, mater je pa ešče na zemli pusto. Tudi Marija, njegova mati je v nebesih, pa što bi vupao praviti, ka se ne poznata? Meo je tudi Apostole in vučence na zemli, šterim je pravo: »Nikaj se ne bojte; jaz idem, da vam pripravim prostor, ar gde sam jaz, bodite tiidi vi.« (Jan. 14, 24.)
Sv. Peter ga žalosten pitao: »Vučitel, kam pa nameniš iti? Jezus njemi je odgovoro: Kam bom šo jaz
1) Vekši del toga poglavja je vreti iz knige: 11 dolore. Mons. Bougand.
zdaj, ti ne moreš z menov, nego kesnej prideš za menov. Apostolom je pravo: »Vi bote sedeli na dvanajseterih tronih, in sodili Izraelove sine.« (Mat. 30, 29.) Či nas bodo sodili, nas tudi morejo poznati, mi pa njih. Tak ravno vse druge, oni pa nas.
Sv. Cerkev jako dostakrat naznanja to veselje. Večkrat moli k svetnikom, kak n. p.: „Daj nam o Bog, ka bomo na veke živeli v njihovoj družbiNa drugom prostori moli: »Prosim te, Gospod naš Bog, da, kak se radii-jemo spomini svetnikov na zemli, tak se po smrti na veke veselimo z njimi." V mešnoj knigi so posebne molitvi, štere duhovnik moli za svoje pokojne stariše. Moli pa ne samo za zveličanje njihove duše, nego prosi Boga, naj se on, sin, z očom in materjov vkup more na veke veseliti v nebeskom kralestvi. To ka sv. Cerkev vči od sina, oče in matere, vala tudi za moža in ženo, za brata, sestro in vse druge.
Cerkveni Očetje so potrdili te navuk. Moder Tertu-lijan, ki je živo okrog 150 leta po Kr. pravi: »Po smrti Bog ne dovoli, ka bi bili razločeni tisti, štere je On na zemli združo. Mož se bo veselio ženi, ta pa moževi.«
Sv. Ciprijan piše: »Mi smo na toj zemli kak tiijinci in potniki; zdihavlemo za tistim dnevom, gda nas Bog pripela v našo stalno hižo, namreč v nebesa. Tisti, ki so zavzeti v delešnjem kraji, se ne bodo paščili domo? In ki naj ladji potuje proti domi, k svojim dragim, ali ne želi, ka bi prišeo takši veter, šteri bi kak najhitrej rivao ladjo? Naša domovina so nebesa. Ta so odišli pred nami naši očetje. Paščimo se, bežimo jim proti in jih pozdravimo. Tam nas čaka dosta naših dragih. So naši sorodniki, bratje, sestre, deca, ki se dosta brigajo za naše zveličanje, ar nas ščejo viditi. Hodimo jih gledat, pa jih obijnimo. Oh, kakše veselje bo za njih pa za nas!«
Sv. Anastazij nas tolaži rekoč: »Pravičnim dušam Bog da v nebi edno veliko dobroto, to je, ka poznao edna drugo.«
Sv. Augustin je dugo časa jokao za svojim mrtvim bratom. Na zadnje se je s tem tolažo, ka si je začno z njim pogovarjati, kak či bi ga vido. »Brat moj, pravi, ti si pred menov odišeo v nebesa, pripravi mi prostor v toj skupnoj domovini, štero jaz zdaj tak želem. Kak sva živela tii na zemli vkup, tak bova tiidi tam. Odpri svoje roke onomi, ki ti ide proti. Brat moj, kakše drugo veselje mi ešče ostane, či ne viipanje, ka bom te skoro vido?«
Edna mlada žena je zgubili svojega moža. Bridko je jokala pred svetim Janošom Zlatoviistnim, ki jo je etak tolažo: »Či želež viditi svojega moža v nebesih, živi tak lepo, kak je on živo. Ž njim boš živela ne samo pet let kak si živela na zemli, ne samo dvajseti, sto, jezero, nego na veke. Zemelski zakon združi samo telo, drugi zakon v nebi pa združi duše.«
Sv. Teodor Studita je pisao ednoj dovici: »Bog, ki vas je stvaro in vam je dao za moža tak poštenoga človeka, bo vas znao združiti ž njim tudi po smrti. Njegova oddaljenost je samo potiivanje. Či bi njemi eden kral zapovedao to potiivanje, ali se ne bi potolažili? Dobro, zdaj ga je kral celoga sveta poslao. Prosim vas zato, potolažite se, ar znova dobite svojega moža na den Gospodov.
Sv. Frančišek Šaleški je mnogim suze obrisao s tem tolažilnim in pravičnim navukom, ka se bomo po smrti vidili in poznali.
Ednoj gospej piše: »Skoro mo šli v kraj počitka za vašim inožom. Tam bomo naprej živeli v liibezni, štero smo na zemli začnoli...«
Svojoj sestričini, štera je iokala za pokojnoga očo, je pravo: »Ne joči se, moja hči, skoro pridemo vkup. Vsaki den smo bliže pri naših preminolih.« Edno mater, štera je nevtolažena jokala za svoje dete jetolo: »Mirni bodite, moja hči, položite svoje srce v nebesa, kam ste
že poslali svojega maloga angela; skoro ga bote vidili. Nebesa ne poznajo razdelitvi, štero tu dela smrt.«
Tak je, dragi moji. Zdaj znamo, ka bomo na dru-gom sveti vidili tiste, s šterimi živimo tu na zemli. Oča in mati, ne jočita, preveč za svojimi sini, ki so v boji, ali pa že mrtvi! Pride čas, gba se bote znova vidili. Žena, ki noč, in den maš rosnate oči in zdihavleš za dragim možom, misli na nebeški zakon, ki ho trpo na veke. In vi, preliiba dečica, ki vsaki večkrat bežite na cesto gledat, či skoro pridejo oča domo, molite radi, naj vam jih Bog skoro nazaj pripela, či pa ne, naj vam da srečo po smrti vkup priti.
Ne smemo pa pozabiti, ka na drugi svet pelata dve poti. Edna v nebesa, druga pa v pekel. Či se zveličani v nebi najdejo tudi skvarjeni v pekli pridejo vkup. Pa, oh, kakša razlika! Zveličani bodo v nebi prepevali in hvalili Boga, ka se morejo viditi; skvarjenim bo pa to najvekše trplenje, ka bodo mogli gledati one, s šterimi so na zemli živeli. Stokrat bi raj bili sami, kak z drugimi.
Sursum corda — gori srca! Pustimo vendar ednok grešno živlenje in vzdignimo se više, zdignimo svoje srce nad vse te zemelske nasladnosti! Spomnimo se, ka mamo samo edno dušo, in či to zgubimo, smo najbole nesrečni liidje, ar vse zgubimo. Naša domovina so nebesa. Nebesa iščemo, za nebesa trpimo, in tak bomo na veke srečni.
Pred krlžom.
Tiikaj bom vu senčici pod drevom odrešenja iskala mir diišici, hladilo za trplenja.
Preveč sam obteršena, ne morem dale iti, s tugami napunjena, ki ščejo me vmoriti.
»
Kak pregnano ftičico moči vse zapustijo, tak od me sirotico tolažbe vse bežijo.
0 Gospod, poglej na mč, pred tebov tu klečečo, zbriši vroče mi suze, tolaži me trpečo.
K. J.
Angelček moj.
Angelček varvač moj, vsikdar me brani; vedno pri meni stoj, vedno na strani.
Preveč je jalen svet, ves zapeljivec, zanke na vsako sled devle skažlivec.
Nemam več nikoga v etoj dolini, čuvaj me hiidoga v toj zapuščini!
Težko je mladomi čisto živeti, žmetno je staromi tol'ko trpeti.
Z zlato perotico skrij me in brani, mene sirotico, naj me ne vkani.
Angelček varvač moj prim me za r6ko, iti ščem jaz s teboj v nebo visčko.
R. J.
- m -
Dve srci edne misli.
Z oči celo noč odprtih rano skuza se blišči... »Ode si moje drago dete? kak se tebi zdaj godi?«
V lepom jutri zlate zarje edno srce krvavi... »Luba mati, či bi znali ka se z menov zdaj godi!«
Sunce hodi gori, doli, suza materna stoji... krv je stekla ono jutro, sinek pa Že v grobi spi.
R
Domovina, domovina! Tak se mnogi derejo. Trbe kaj za njo trpeti? Hitro se poberejo . ..
Žizijo, živijo naši vojaki! Pravijo ništerni vrli rojaki. Trebe pa ranjenim kaj dartivati? Neščejo ne za dar, ne za — Bog plat
Sukič Ana 2 kor., Marič Rozalia 2 kor. VkUp 1075 K. Naprava studenca je zročena Spatauf Juliusi, radgonskomi stiidenčari za 1600 kor. — Bog plati!	Bagdry Nep. Janoš, pl.
II. Na Bratonske kapele popravek.
f . Herman Mihal 7 kor., Škafar Mihal 6 kor., Sreš Ivan 6 K, Zorko .Mihal 2 kor., Špilak Matjaš 1 kor., Sreš Ivan 4 K, VOros Andraš 3 kor., Hajduk Jožef 60 fil., Hajduk Martin 2 K., Pivar Jožef 1 kor. 80 fil., Legen Mihal 2 kor., Legen Štefan 1 kor., Škafar Ivana žena 1 kor., Zver Mihal 3 kor., Erjavec Martin 5 K, Sraka Števan 3 kor., Balažic Ivan 2 kor., Horvat Števana žena 3 kor., Novak Mihal 2 kor., Balažic Kata 2 kor. 40 fil., Balažic Štev. 2 kor., Balažic Ferenca žena 1 kor. 40 fil., Zorko Matjaš 3 kor., Horvat Andraš 1 kor., Škerget Štev. 40 fil., Krauthaker Janoš
2	kor., Petrka Mihal 2 K, Zver Ivan 3 K 40 fil., Forjan Martin
3	kor., Pivar Marjanka 1 kor., Horvat Orša 1 kor., Lonec M'arija
1	kor., Gujtman Martin 1 kor. 60 fil., Novak Ivan 2 kor., Kolbl Mihal 4 kor., Škafar Ivana žena 1 kor. 40 fil., Legenj Martina vena 2 kor., Marič Jožef 40 fil., Sočič Marija 40 fil., Zver Ferenc
2	kor., Legenj Števan 1 kor., Majar Mihala žena 20 fil., Majar Števan 50 fil., Gujtman Ivan 1 kor. 20 fil., Hozjan Ivan 1 K 30 f., Horvat Alojz 3 kor., Mlinaric Jožef 5 kor., Poredoša Ivan 4 kor., Kuhar Jožef 2 kor. 40 fil., Pivar Števan 2 kor, Mulič Martina žena 2 kor. 60 fil., Ščančar Števan 80 fil., Vučak Marija 1 K 40 f., Bakan Ivan 2 kor., Bakan Štev. 2 kor., Mertik Balaž 1 kor., Mat-jašec Štev. 40 fil., Zver Bara 20 fil., Hozjan Štev. 20 fil., Verban Mihal 3 kor., Pivar Martin 4 kor., Gujtman Ivana žena 60 fil., Žalik Janoša žena 1 k(?r. 20 fil., Škafar Matjaš 1 kor., Domijan Ferenc 2 kor., Gibizer Konrad 2 kor., Ros Ana 20 fil., Balažic Štev. žena 40 fil., Meserič Ivan 2 K 80 f., Horvat M^rko 2 kor., Mertik Martin 2 kor. 60 fil., Furšt Jožef 20 fil., Kavaš Števana žena 20 fil., Gregor Štev. 40 fil., Kavaš Štev. 3 kor., Žilavec Marko 1 kor., Bžilažic Ivan 50 fil.; Pucko Marija 6 kor., Forjan Martin
3	kor., Zver Martin 3 kor., Krauthaker Marija 2 kor., Horvat Mihala žena 2 kor., Zver Štev. 1 K 40 fil., Sreš Ivan 2 K, Kuhar Ivan 3 kor., Horvat Matjaš 30 fil., Žužek Andraš 20 fil., Bobovec Orša 40 fil., Mlinarič Matjaša žena 1 kor. Vkup 117 K.
POŽNAM SRCfi...

V •• v U :: : . * '
Poznam Srce lubeznivo, Neizmerne lflbav(i) punoj To je Srce Jezusa, Zveličara našega.
Oda mi pride smrina v8ra, Vu to Srce bo se skrila: Revna moja dušica, Pred oblastjov satana.



"iCo

Kološša J.

VSEBINA,
Začetek trplenja...........199
Bog je naš Dobrotnik.........203
Svet se je obrno od Boga, svojega Dobrotnika 207
Bog je pravičen ...........214
Bog dovoli trplenje..........221
230 235 249 252 259
Jezus Kristus nas vči trpeti Svetniki nas včijo trpeti Pobožni ludje nas včijo trpeti Na kiiži je naše zveličanje V trplenji smemo jokati . . Veselite in radujte se, ar vaše plačilo je obilno 264
Tam se bomo vidili..........270
Pred križom .............274
Angelček moj............275
Dve srci edne misli..........276



it ■