SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124- 6596 LETO VI. ŠT. 32 (273) / TRST, GORICA ČETRTEK, 30. AVGUSTA 2001 CENA 1500 LIR 0,77 € NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUZITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARIA 1996 Z NOVIMI MOČMI * Po krajših poletnih počitnicah se tudi naš list vrača med svoje bralce. Kot vsako leto je avgusta (toje zlasti sredpoletni “Ferragosto”) čas mirovanja v javnem življenju nasploh. Marsikdaj pa za poživitev sicer mirnega poletja poskrbijo razne situacije. Tako pred leti prav na dan 15. avgusta znani skoraj avanturistični beg nacističnega zločinca Kapplerja iz rimske ječe. Letos pa je vode razburkal afriški nadškof Milingo s svojo operetno ženi-tovanjsko zgodbo. Bolje pa bi bilo, da bi to čimprej izgini- lo iz medijskega sveta... Pred nami je že bližajoča se jesenska sezona in to v vsakem smislu. Delovanje se je v bistvu spet začelo tako v političnem, socialnem, kulturnem in ostalem življenju. Poglejmo nekaj pomembnejših dogodkov oz. stvari, ki so obeležili ta sicer len, a vroč poletni čas. Nemški filozof iz 19. stoletja Karel Wilhelm Humboldt je v zvezi z zgodovinskim dogajanjem zapisal, da so najmanj tri stvari, ki določajo potek časa. To so narava stvari, človekova svoboda in usodnost slučaja. To naj bi torej pogojevalo potek človekovega razvoja v zgodovini. Je res tako? Nekaj seveda je. To so tudi vsakdanji dogodki, ki lahko pogojujejo razvoj človeške družbe. Sedanji dogodki so sicer morda manj “zgodovinski”, vendar pa dajejo svoj pečat dobi. Poleti je že prišlo tudi v Italiji do številnih premikov v družbi oz. v državi, in to od znanega vrha G8 v Genovi do socialnih in drugih potez. Pred namije še politična jesen z običajno sindikalnofronto, poleg tega paje na vrsti nekaj politično odgovornih mednarodnih srečanj, septembra vrh NATO v Neaplju, novembra pa zasedanje organizacije združenih narodov za prehrano in razvoj PAO v Rimu. Sicer o vsem tem posebej v drugih člankih. Mednarodna in evropska politika je tudi pomemben dejavnik v političnem dogajanju, o katerem sicer pišemo posebej. Naj tu zabeležimo le nekaj stvari. Slovenija je danes v polnem teku za Evropo. Jeseni bo v Ljubljani posebno zasedanje Evropske unije v zvezi z vključevanjem novih članic, v prvi vrsti Slovenije. Kot znano, je poročevalec evropskega parlamenta za vstop Slovenije evropski poslanec Dimitrij Volčič, ki nosi zato danes velik det bremena za proces vključevanja naše matične države v Evropo. Pa naša manjšinska stvarnost?Poletje se končuje. Naša manjšinska politika je zdaj tudi nekoliko počivala, a treba je, da se sedaj z novimi močmi loti dela. Pred nami je nešteto vprašanj in nalog v zvezi z izvajanjem zaščitnega zakona, tako onega št. 482/99 (za vse manjšine) kot št. 38/2001 za slovensko manjšino posebej. Občina Gorica ima še vedno svoje velike zadržke do izvajanja zaščitnega zakona, kot smo že večkrat omenili. Predsednik občinskega sveta Rol-do je sicer napovedal posebno sejo, namenjeno temu vprašanju. Sicer pa vsebinsko vse skupaj ne obeta nič dobrega. Današnji položaj Slovencev v Italiji ni rožnat, kljub dvema zaščitnima zakonoma nimamo (vsaj v Gorici, verjetno pa tudi v Trstu) veliko pričakovati. Zato bomo res morali jeseni napeti vse moči za dosego realnega priznanja oz. pravične ozemeljske porazdelitve in drugih nujnih zadevnih vprašanj. Sicer bomo izgubili vsako zaupanje v obstoječo oblast, v ustavne in zakonske norme! ANDREJ BRATUŽ POMEMBNO SPOROČILO PREDVSEM MLADEMU RODU “Pogoj za naše neovirano delovanje je pra vna država in resnična svoboda, Ta nam bo zagotovljena, če bo država zares laična, se pravi brez lastne ideologije, država, ki ne bo vsiljevala nobene določene kulture ali subkulture in se ne bo istovetila z nobeno stranko. V tem okviru hočemo delovati slovenski kristjani z vsemi ljudmi dobre volje, odprti za vse pristne vrednote naše družbe. (...) Trenutek, ki ga živimo, terja od nas več samozavesti in poguma, več drznosti in sproščene ustvarjalnosti, več enotnosti in usklajenega delovanja, več upanja in vere v prihodnost... ” M S C R. FRANC RODE, 15. AVGUSTA 2001 NA BREZJAH PO SPRAVNEM DEJANJU PRI PORČINJU DRAGO LEGISA Kdor je pozorno bral tisk ali poslušal radijska in televizijska poročila o spravnem dejanju v četrtek, 23.t.m., na Toplem vrhu pri Porčinju v zahodni Benečiji, je imel občutek, da sta se za spravo dejansko odločila de-vetdesetletnika, ki bi se rada poslovila od tega sveta, spravljena "z Bogom in ljudmi". Ne glede na takšne ali drugačne osebne občutke je treba priznati, da sta nekdanji garibaldinski partizanski politični komisar, komunist Gianni Padoan Van-ni in katoliški duhovnik ter med vojno vodilni predstavnik partizanske ( katoliške) brigade Osoppo naredila zelo plemenito in pristno krščansko dejanje. Potek "porčinjske tragedije" v februarju leta 1945 je znan že dolgo let. Skupina furlanskih garibaldincev pod vodstvom komisarja Maria Toffanina (ilegalno ime "Giacca") je ponoči presenetila skupino Osoppo-vcev na planšariji pri Porčinju, začela nanje streljati, nekatere takoj pobila, ostale pa odpeljala v dolino in med potjo vse pokončala. Rešil se je samo eden, ki je skočil v prepad. Med pobitimi je bil tudi brat znanega furlanskega in tudi priznanega italijanskega pesnika in kulturnika Pier Paola Pasolinija. Gianni Padoan Vanni je v krajšem govoru najprej opozoril, da je še edini preživeli vodilni predstavnik partizanskega gibanja v Furlaniji in da zato čuti objektivno odgovornost za zločin, ki je bil zagrešen v fe- bruarju leta 1945 na Toplem vrhu. Ponovil je, kar je bil napisal v svojih knjigah, in sicer, da je ukaz za pokol prišel iz štaba slovenskega IX. partizanskega korpusa in da jeza izvedbo tega ukaza poskrbela videmska federacija KPI. Zato je bil Mario Toffanin obsojen na dosmrtno ječo, ki se ji je izognil z begom v Jugoslavijo. Umrl je v Sežani pred 3 leti. Leta 1987 ga je tedanji predsednik republike Per-tini pomilostil. Komisarja Van-nija pa je sodišče povsem oprostilo. Na spravni slovesnosti je sorodnike pobitih javno prosil za odpuščanje. Drugi protagonist spravne slovesnosti 90-letni duhovnik Redento Bello (ilegalno ime "Candido") je pokol uokviril v širši zgodovinski kontekst. O- pozoril je na raznarodovalno in zločinsko politiko fašizma v naših krajih, spomnil na napad fašistične Italije na Jugoslavijo, proglasitev "Ljubljanske pokrajine" in njeno priključitev Italiji ter pristavil, kako je tudi povojna Italija v teh krajih vodila protislovensko politiko in ni priznavala naših Benečanov za pripadnike slovenskega naroda in njegove kulture. Vsekakor je bil zelo ganljiv prizor, kako sta se na koncu oba objela, potem ko sta si prej zamenjala rutici, duhovnik je imel za vratom rdečo, komunist pa zeleno. Zanimivo je, da tako pomembnega dogodka ni videlo mnogo ljudi, bilo pa je kar precej časnikarjev. Da je prišlo do tako pomembne spravne slovesnosti, imata zaslugo predvsem župana neposredno prizadetih občin, zelo pa jo je pohvalil predsednik deželnega sveta Furlanije-Ju-lijske krajine Marini. PODROBNOSTNI URBANISTIČNI NAČRT ZA SESLJANSKI ZALIV "BENEŠKO" NASELJE SE NE VKLAPLJA V NARAVNO OKOLJE Prav gotovo le zelo redki "izbranci" so si pobliže ogledali podrobnostni urbanistični načrt, ki je bil izdelan po naročilu lastnika Sesljanskega zaliva, ki je "Nepremičninska družba svetih Gervazija in Protazija". Prizadeti župan je sicer v obeh krajevnih dnevnikih sporočil občanom, da so v pristojnem občinskem uradu na ogled vse listine - seveda le v italijanskem jeziku - ki jih občina že zaradi tega ne bi smela sprejeti, saj njen statut črno na belem določa, da morajo biti vsi akti sestavljeni v obeh jezikih, torej tudi v slovenskem. Ne glede na to načelno pripombo svoje bralce obveščamo, da je dr. Jože Skerk, ki ga seveda ni treba posebej predstavljati, saj je na političnih okopih že ves povojni čas, v zvezi s tem načrtom pred dnevi naslovil na pristojni urad Deželne uprave Furlanije-Ju-lijske krajine vrsto pripomb k urbanističnemu načrtu, izdelanemu po naročilu lastnika zaliva. Najprej ugotavlja, da v načrtu ni "dejanskih in pravnih predpostavk, da so elaborati in dokumentacija pomanjkljivi, da se pačijo stvarnost in vrednote zgodovinskega, kulturnega in krajinskega okolja, da se ne spoštujejo in celo kršijo zakoni". Svoje trditve utemeljuje, sklicujoč se na 9. člen republiške ustave in na člen 20 zakona z dne 20.2.2000, ki vsebuje zaščitne norme za slovensko jezikovno manjšino v Deželi Furla-niji-Julijski krajini. Ta zakon namreč med drugim določa, da "dežela, pokrajine in občine sprejemajo zaščitne ukrepe tudi ob spoštovanju posebnih I Janez Povše I JESEN PRIČAKUJE NAŠE ODGOVORE I SEMINAR ZCPZ: GLASBENI UŽITEK IN SPROSTITEV I Alojz Tul I KRIZNA ŽARIŠČA IN NEREŠENA VPRAŠANJA I Danijel Devetak I DOKTORJU IVU KOMJANCU V TRAJEN SPOMIN I Drago Legiša / intervju I IVO JEVNIKAR I Iva Koršič I POPOTNI KOMEDIJANTI NA GORIŠKEM I msgr. Franc Rode na Brezjah I "ODPRTI ZA VSE VREDNOTE!" I Davorin Devetak I PO VEČ DESETLETJIH SPET SLOVENSKI FILM 1 ČETRTEK, 30. AVGUSTA 2001 značilnosti krajev, kjer prebiva slovenska manjšina, tako kar zadeva zgodovinske in umetniške spomenike, kot kar zadeva starodavne navade in druge oblike, v katerih prihaja do izraza kultura slovenskega ljudstva". Ni nobenega dvoma, da je kultura zelo širok, vendar natančno opredeljen pojem, pri čemer sta arhitektura in uporaba teritorija njen sestavni del. —DL / STRAN 6 I Marko Vuk I ZAKLJUČUJE SE RAZSTAVA PETRA JOVANOVIČA I DVA TABORA GORIŠKIH SKAVTOV ČETRTEK, 30. AVGUSTA 2001 OD ČEČENIJE DO BASKIJE KRIZNA ŽARIŠČA IN NEREŠENA VPRAŠANJA TUDI V EVROPI ALOJZ TUL Do pred enim desetletjem je veljala ugotovitev, da je Evropa po drugi svetovni vojni ohranila obdobje miru v smislu, da ni bilo oboroženih spopadov (kljub tudi kritičnim trenutkom napetosti v času hladne vojne med Vzhodom in Zahodom zlasti na območju Berlina). To je bilo vsekakor pomembno in vzpodbudno dejstvo, če pomislimo, da je ista Evropa bila stoletja prizorišče stalnih vojn med glavnimi državami, ki so se borile za prevlado svojega vpliva in moči, vključno v čezmorskih deželah oziroma kolonijah. Daljše obdobje miru je v Evropi bilo od leta 1870 do prve svetovne vojne leta 1914, a kljub temu se ni mogla "izogniti" ne prvi ne drugi svetovni vojni, v katero so se, kot znano, močno vpletle tudi izven-evropske države, zlasti ZDA in Japonska. Zato je izbruh vojnih spopadov na območju nekdanje Jugoslavije leta 1991 bilo šokantno presenečenje tako za navadne ljudi kot za državne diplomacije. Začelo se je v Sloveniji (kjer je vojno stanje trajalo, hvala Bogu, le deset dni), nadaljevalo se je na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini in nazadnje na Kosovu in v Makedoniji (kjer je bilo pravkar podpisano premirje). Pot do trajnega in pravega miru na balkanskem območju bo še mučna in dolgotrajna, kar med drugim potrjuje močna prisotnost vojaških sil zveze NATO in s tem vpletenost samih ZDA. Drugo krizno žarišče s pravimi vojnimi spopadi na območju evropskega dela Rusije je nastalo v Čečeniji na področju Kavkaza. Ta avtonomna republika nekdanje Sovjetske zveze hoče v novi Ruski federaciji doseči popolno politično neodvisnost, za katero se ta kavkaški narod muslimanske vere v bistvu bori že štiristo let najprej proti carski Rusiji in nato proti Stalinovemu preganjanju. Zaradi upornosti je Stalin velik del čečenskega prebivalstva dal preseliti v Sibirijo, od koder se je nato vrnil v domačo deželo. Po zrušitvi komu- nističnega režima leta 1991 Čečenci še odločneje zahtevajo pravico do odcepitve od nove Ruske federacije, ki je v glavnem nasledila Sovjetski zvezi. Njihovemu upiranju ni bil kos niti prejšnji predsednik Jelcin, pa tudi sedanji predsednik Vladimir Putin jim ne more do živega. Vojna v Čečeniji, ki traja že leta, še zdaleč ni končana. Njeno glavno mesto Grozni je zaradi bombardiranj in še vedno trajajočih gverilskih bojev praktično uničeno. V ozadju vseh dogajanj o-koli Čečenije so ne samo prestižni razlogi, temveč predvsem strateški in ekonomski interesi, kajti prek te dežele naj bi v prihodnje potekali najpomembnejši vodi kaspijskega naftovoda. Tudi v Zahodni Evropi, ki naj bi veljala za vzor demokratične ureditve javnih zadev, obstajajo krizna žarišča zaradi nerešenih narodnih in jezikovnih problemov, ki jih sredstva javnega obveščanja prizadetih držav prikazujejo oziroma povezujejo s splošnimi pojavi terorizma, namesto da bi se poglobila v resnične vzroke napetega stanja. Primer takšnih napetosti žarišč z občasnimi nasilnimi izpadi so Baskija v Španiji, Korzika v Franciji in Severna Irska v Veliki Britaniji. Gre za dežele oziroma področja, na katerih od nekdaj živijo pripadniki posebnih narodnostnojezikovnih skupnosti, ki želijo ohraniti svoje samobitne značilnosti, predvsem jezik in kulturo kakor tudi avtonomijo pri upravljanju svoje dežele. Nekateri so menili, da se bodo njihovi problemi lažje rešili v okviru Združene Evrope, kar je povsem nerealistično, ker so evropske institucije zelo počasne in obotavljive, ko gre za vprašanja omenjenih skupnosti. V teh institucijah imajo še vedno velik vpliv države, v katerih te skupnosti živijo. In tako Evropa še naprej deli nauke drugim, zlasti državam, ki se potegujejo za članstvo v njenih institucijah, sama pa malo učinkovitega stori za reševanje omenjenih narodnostnih in jezikovnih skupnosti. SAD SODELOVANJA 32-ČLANSKA KOORDINACIJA SKGZ-SSO Na osnovi sklepov, ki so bili sprejeti na sejah združenih deželnih svetov Slovenske kul-turno-gospodarske zveze in Sveta slovenskih organizacij, šta vodstvi obeh organizacij imenovali člane skupnega koordinacijskega telesa. Slednje bo štelo dvaintrideset članov in članic, vodila pa ga bosta predsednika krovnih organizacij Sergij Pahor in Rudi Pavšič. Poleg njiju bodo koordinacijo sestavljali še: Janko An-dolšek, Giorgio Banchig, Fili-bert Benedetič, Edi Bukavec, Ivo Corva, Jelka Cvelbar, Alenka Florenin, Igor Gabrovec, David Grinovero, Živa Gruden, Damjan Hlede, Branko Jazbec, Ivo Jevnikar, Nives Košuta, Jurij Kufersin, Marij Maver, Ace Mermolja, Jole Na-mor, Damjan Paulin, Nataša Paulin, Nevenka Pečar, Ivan Peterlin, Matjaž Rustja, Livio Semolič, Boris Siega, Tomaž Simčič, Emidij Susič, Drago Štoka, Ana Volpi, Franka Žgavec. Koordinacija Slovenske kulturno gospodarske zveze-Sve-ta slovenskih organizacij nastaja iz občutene potrebe po doslednem in usklajenem nastopanju celotne organizirane mreže slovenskih društev, organizacij in ustanov v Italiji, sicer pa je sad že ustaljenega in večletnega tvornega sodelovanja med obema krovnima organizacijama SKGZ in SSO. Poleg tega sta še bistvena dva osrednja razloga: prvi zadeva potrebo po načrtovanem in usklajenem reševanju številnih odprtih vprašanj in nedorečenosti pri izvajanju zaščitnega zakona, drugi pa odgovarja potrebi po izoblikovanju strategije, ki naj začrta bodoči ustroj organizirane prisotnosti Slovencev v Italiji. Slovenska kulturno-gospo-darska zveza in Svet slovenskih organizacij bosta z ustanovitvijo dvaintridesetčlanske koordinacije tako še utrdila svojo vlogo manjšinskega političnega subjekta, ki kot tak in v zastopstvu včlanjenih množičnih organizacij in ustanov upravičeno nastopa v dvostranskih odnosih do slovenskih in italijanskih državnih institucij in politike. Prva seja koordinacije bo sklicana sredi meseca septembra. NOVI GLAS UREDNIŠTVO IN UPRAVA 34170 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL. 0481 533 177 F A X 0481 536 9 78 E-MAIL noviglas@tmedia.it 341 33 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL. 040 365 473 FAX 04 0 7 75 419 E - M AIL nglasts@tin.it GLAVNI UREDNIK ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK DRAGO LEGIŠA IZDAJATELJ ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA; PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA ITALIJA IN SLOVENIJA 80.000 LIR, INOZEMSTVO 120.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 150.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN 10647493 CENA OGLASOV PO DOGOVORU liC REŠEVANJE MAKEDONSKEGA VOZLA NAPET ZAČETEK 'NUJNE ŽETVE" BREDA SUSIC Makedonska vlada, albanska Osvobodilna narodna vojska in zveza NATO so 13. avgusta prišle do dogovora, s katerim bi se moralo zaključiti obdobje spopadov med ONV in makedonsko policijo ter vojsko, ki je trajalo dobrih šest mesecev. Dogovor predvideva po eni strani razorožitev albanskih gverilcev, ki ga bodo izvedle vojaške enote zveze NATO, po drugi pa sprejem reform v korist albanske manjšine. Operacija zbiranja orožja "Nujna žetev" seje začela v ponedeljek in predstavniki enot, ki so pri operaciji sodelovale, so ga ocenili zelo pozitivno. Kljub temu pa je vzdušje v bivši jugoslovanski republiki zelo napeto, saj je prišlo do več a-tentatov, tako v Skopju kot v Tetovu, v ponedeljek pa je bil umorjen angleški vojak, ki je sodeloval pri zbiranju orožja. Napetost gre pripisati bodisi splošnemu sovražnemu razpoloženju proti zvezi NATO, ki naj bi bila po mnenju Makedoncev preveč naklonjena Albancem, kot nezadovoljstvu makedonskih oblasti nad dogovorom. Makedonska vlada vztraja, da bi morali vojaki zveze NATO med operacijo Nujna žetev zbrati najmanj 60.000 kosov orožja, NATO pa je ocenil, da jih zadostuje le 3.300. Svetovalka makedonskega premiera Emilija Geleva je v pogovoru za radio BBC dejala, da seje treba dogovoriti o bolj objektivni številki. Predstavniki zveze NATO pa zagotavljajo, da so številke, ki so jih navedli gverilci, zelo blizu ocenam omenjene zveze. Ko bodo vojaki zbrali tretjino predvidenega orožja, bo sklicana seja parlamenta, na kateri bodo poslanci razpravljali o reformah, ki bi morale zagotoviti albanski manjšini več pravic, kot jih je uživala doslej. STOPNJEVANJE KRIZE NA BLIŽNJEM VZHODU SPET JE PREVLADALO SLEPO NASILJE Ponovna eksplozija nasilja na Bližnjem vzhodu je konec minulega tedna pokopala prizadevanja za obnovo dialoga med izraelsko in palestinsko stranjo. Dne 21. avgusta je nemški zunanji minister prevzel vlogo posredovalca in pripravil Arafata in Peresa, da sta privolila v skupni sestanek v Nemčiji. Tam naj bi se dogovorila o premirju, ki bi bila o-snova za prekinitev ognja. Gotovo si veliko ljudi želi miru in podpira prizadevanja diplomacije, po drugi strani pa je tudi res, da se nekatere skupine tako na eni kot na drugi strani upirajo kateremukoli kompromisu med stranema. Med temi so oborožene palestinske skupine, ki pripravljajo atentate in samomorilne akcije. Tako je tudi minule tedne prišlo do poizkusov in izvedb atentatov in do hujše samomorilne akcije, v kateri sta dva Palestinca vdrla v izraelsko vojaško postojanko in ubila ter ranila več vojakov. Izraelska vojska je v odgovor uporabila vojna letala F-15 in F-16 in helikopterje. Porušila je glavno palestinsko policijsko postajo in sedež varnostne službe v Gazi, ponovno pa je tudi zasedla delček ozemlja v Gazi, ki ga je leta '94 vrnila Palestincem. V ponedeljek je bil v raketnem napadu izraelske vojske v Ramali ubit vodja palestinskega gibanja Ljudska fronta za osvoboditev Palestine (PFLP) Abu Ali Mustafa, štirje Palestinci pa so bili ranjeni. Izraelske oblasti so pojasnile, da so Mustafo ubile zato, ker je kljub obljubam, da se bo vzdržal nasilja, nadaljeval s teroristično dejavnostjo in je bil odgovoren za številne palestinske napade na izraelske cilje, med katerimi tudi za nedavni atentat v Jeruzalemu, kjer je eksplodirala avtobomba. PFLP spada med skupine, ki odklanjajo kompromise z Izraelci. Pričakovati je, da bodo Palestinci hoteli na silovit način maščevati smrt Alija Mustafe. Ta je do sedaj najvidnejša žrtev izraelske politike t.i. aktivne samoobrambe, ki predvideva likvidacijo domnevnih palestinskih skrajnežev. BS POVEJMO NA GLAS JANEZ POVSE JESEN PRIČAKUJE NASE ODGOVORE Kot bi se jeseni pričelo vse od pričetka, saj se počitniško osveženi lahko učinkoviteje lotimo vseh odprtih problemov ter pričnemo snovati nove načrte. Odprte probleme je namreč nujno rešiti in nas vsi na svoj način pričakujejo. In ker je naše življenje vse bolj odvisno od najširših razmer, se ponovno znajdemo sredi vseza-jemajočega vrtinca dogodkov, ki vsi po vrsti vplivajo na nas. Kako se bodo odvijale zadeve v svetovnem merilu? Bo razviti zahodni svet še naprej ubiral pravo pot v odnosu do preostalega sveta, bo znal najti ravnotežje z nerazvitimi, mu ho uspelo vključiti vase srednjo Evropo in predvsem Rusijo, brez katere ni trdnega ravnotežja ? Bo nastajanje nove Evrope še naprej tako prodorno, kot je bilo doslej in se bo znalo izogniti številnim čerem? Bo nova Evropa pravilno ovrednotila vprašanje pribežnikov v povsem praktičnem pa tudi človeško moralnem smislu? In tu smo že pri nas v manjšini, tu smo že pri Sloveniji in Italiji. Bomo uspeli v teh naših krajih prav zaradi pribežnikov ohraniti in še evropeizi-rati mejo, oh kateri živimo, ali pa bomo prav zaradi pribežnikov padli v past graditve novih zidov in nas bo meja spet ločevala ? Bo Slovenija še naprej napredovala, kot napreduje doslej, bo znala še naprej ubirati pot plodnega vstopanja v Evropsko zvezo? Bo Slovenija znala zagotoviti prostor za življenje in razvoj vseh svojih bogatih notranjih različnosti ali pa je ta proces po zadnjih volitvah zaključen, in to za kar precej časa? In ne nazadnje smo tu mi, narodnostna manjšina, ki je dobila svoj zaščitni zakon. Ga bomo zmogli na najboljši možni način uveljavljati, bomo našli več moči za nastajanje trdnejšega skupnega manjšinskega omizja?Bomo kot manjšina odkrili še več razvojnih možnosti v vrvenju, ki ga povzročata nastajanje nove Evrope in pa pljuskanje vsenavzoče globalizacije? Na vsa navedena in številna druga vprašanja smo sposobni v prihodnje odgovoriti prodorneje in plodoviteje, saj je v bistvu vse odvisno od tega, kako vsi skupaj, bodisi v svetovnem bodisi v domačem merilu pristopamo do vprašanj. V življenjskem prostoru na kateri koli ravni je namreč mogoče okrepiti vrednote resničnega sodelovanja in sožitja. In prav vrednote resničnega sodelovanja in sožitja so bistvene vrednote resničnega upoštevanja drugega; bistvene za odnos celine do druge celine, naroda do drugega naroda, za odnos soseda do soseda, za odnos vsakogar do svojega bližnjega. In za vzpostavljanje in uveljavitev tovrstnih bistvenih vrednot je lahko manjšina enako zaslužna kot po-I lovica sveta, nepopisno pomemben je celo vsak I posameznik, ki v takšne vrednote zares verjame. In prav v tej luči je mogoče razbrati upanje in zagotovilo, da jesen, ki prihaja, ne bo samo jesen lepih pričakovanj, ampak tudi čas resnič-; no lepih in razveseljivih dogodkov, še lepših, kot so bili tisti v minulem letu. AKTUALNO INTERVJU / IVO JEVNIKAR O TRENUTNEM POLITIČNEM POLOŽAJU IN O DRAGI SLOVENSKA "ZBIRNA" STRANKA ČEDALJE BOLJ AKTUALNA Časnikarja in javnega delavca Iva Jevnikarja ni treba predstavljati našim bralcem, saj že nekaj desetletij zavzema vidna in odgovorna mesta v naši slovenski manjšinski politiki. Naprosili smo ga za pogovor o aktualnih manjšinskih problemih, ki jih seveda ni mogoče iztrgati iz širšega konteksta. Na pogovor je, kot vedno, rad pristal, za kar se mu lepo zahvaljujemo. DRAGO LEGIŠA Kot sam pišeš v svojem zadnjem prispevku za Družino, so za nami pomembne volitve. Volilni izidi so omogočili, da so ključna mesta v državi in deželi v rokah Doma svoboščin, političnega zavezništva, ki ni naklonjeno naši slovenski narodnostni skupnosti, kot je zelo jasno in zgovorno prišlo do izraza med parlamentarno razpravo o našem zaščitnem zakonu. Kaj bo po Tvojem v tem pogledu pokazala že bližnja prihodnost? Kaj lahko predvidevamo? Težko je predvidevati, ker je pri politikih nekdanje ideološke vzorce marsikje nadomestila velika pragmatičnost. Stalnica ostaja v glavnem želja po oblasti, poti do nje pa so manj razvidne kot nekoč. Volivci pa sproščeno prehajajo od ene izbire do druge ali pa se za volitve sploh ne zmenijo. Dejstvo, da so politiko spravili na slab glas in da se ljudje zanjo malo zanimajo, zelo lajša delo manipulatorjem javnega mnenja, ki točno vedo, kaj želijo. Da bo na političnih volitvah zmagala desnica, so enoglasno napovedovali že dolgo. Volilni izidi na Tržaškem pa so bili presenetljivi. Kljub vsedržavnim silnicam so prišli 13. maja v parlament tudi zastopniki leve sredine bivši župan llly in podžupan Da-miani, Bordon in pa Miloš Budin. Na junijskih upravnih volitvah pa je "fenomen llly" že splahnel in po osmih letih, ki so bila pomembna za Trst, sožitje in uveljavljanje naših pravic, so prišli na vodilna mesta ne le predstavniki desne sredine, temveč tudi zadrti zastopniki narodnostne nestrpnosti, ki so z nekaterimi potezami že pokazali, da bi najraje zrušili dosežke boljšega razumevanja med Italijani in Slovenci. V pisani desni sredini pa najdemo tudi veliko preprostega nepoznavanja naše stvarnosti. V deželnem svetu je umanjkal glas Slovenske skupnosti ravno v obdobju popolne zamenjave političnih zastopstev. In priče smo tudi naklonjenim potezam, ki jih leva sredina ni "zmogla", na primer pravnemu priznanju srenj. Odločilno bo zadržanje vladajoče koalicije do uresničevanja zaščitnega zakona, začenši z oblikovanjem "paritetne" komisije, in do vprašanja zajamčenega zastopstva Slovencev v novem deželnem volilnem zakonu. En del koalicije, ki zdaj obvladuje rimski parlament in vlado, deželni svet, tržaško pokrajino, tržaško, gori-ško in miljsko občino, odkrito nasprotuje Slovencem, en del pa je toleranten in bi si rad zgradil kako politično postojanko tudi med nami. A tudi odziv naše manjšine je precej pisan. Nekateri, ki so opravičevali vse nedoslednosti in pomanjkljivosti levosredinske oblasti, kličejo zdaj manjšino skorajda na barikade. Drugi pragmatično in z blagoslovom u-glednih vladnih predstavnikov v Sloveniji iščejo stične točke z desno sredino. Tisti posamezniki, ki že deset let demagoško iščejo svoj politični prostor z glasnim napadanjem najbolj organiziranih delov manjšine, pa skušajo od sedanjih oblastnikov doseči čimveč položajev. Ali se Ti ne zdi, daje v takih okoliščinah obstoj t.i. “zbirne stranke", kot jo imamo na Južnem Tirolskem in v Dolini Aosta, tudipri nas naravnost politični imperativ? Ko je načelnik Južnotirolske ljudske stranke posl. Brugger v Števerjanu sodeloval pri predstavitvi sociološke študije Vide Valenčič, ki je izšla pri Krožku Virgil Šček in ki primerja Slovensko skupnost, Južnotirolsko ljudsko stranko in Valdostansko zvezo, je zelo poudaril nujnost politične kohezije manjšinske skupnosti, nujnost "zbirne stranke", ki naj bo nadideološka, ki naj postavlja v ospredje interese svojega prebivalstva in ki naj ohranja določeno "distanco" do države, ki krati temeljne manjšinske pravice. Razdeljenost nas tepe ves povojni čas, vključno v obdobju oblikovanja zaščitnega zakona, ko je naša levica zavrnila predloge, da bi se skušali pogajati na ravni manjšina-država. Mislila je, da bo dosegla več in da bo tudi imela več zaslug, če se bo vedla kot pomemben del vladajočih strank. Dejansko pa so bile ovire za boljši zakon še v vladni večini in samih "naprednih strankah". Da bi jih "krili" pred slovenskim javnim mnenjem, ki jih je desetletja večinsko podpiralo ravno zaradi zavzemanja za pravičen zakon, pa so nekateri slovenski predstavniki levice celo prevzeli nase odgovornost za nižanje naših dolgoletnih skupnih zahtev. Sedanje poudarjanje, da bi z zdajšnjim parlamentom dosegli še manj, drži, ne prepriča pa mnenje, da smo dosegli največ, kar se je dalo. Popuščanje nasprotnikom zaščite ni zmanjšalo njihove obstrukcije. Z glasovi, ki so jo premagali, bi bili lahko odobrili tudi boljši zakon. Je po Tvojem Slovenska skupnost še dovzetna za takšno politično izbiro? Slovenska skupnost ni nikoli opustila ambicije, da bi se razvila v takšno zbirno stranko, kot sta Siidtiroler Volkspartei ali Union Valdotaine. Zgodovinske okoliščine so bile pri nas drugačne in SSk nikoli ni imela absolutne večine v manjšini, medtem ko ima verjetno zdaj na pisani politični sceni relativno večino. Spričo večinskega volilnega sistema je opredelitev za levo sredino sprejemljiva za glavnino naših ljudi, pa kljub temu različne slovenske "komponente" v njej ne najdejo skupnega jezika. "Civilna družba" obeh krovnih organizacij je veliko bolj naprej. Kmalu bodo občinske volitve v de-vinsko-nabrežinski občini, ki jo želi o-svojiti Dom svoboščin. To bo nova preizkušnja za zrelost slovenskih in do Slovencev prijaznih sil. Mislim, daje vedno aktualno vprašanje demokratično oblikovanega skupnega slovenskega zastopstva, ki naj bi tudi z nenaklonjenimi ali brezbrižnimi oblastmi skušal vzpostaviti dialog o problemih naše narodnostne skupnosti. SSk kot samostojna stranka pa lahko glede manjšinskih zadev igra tudi v levi sredini in v odnosih z oblastmi specifično vlogo. Kakšno je pravzaprav trenutno zdravje Slo venske skupnosti? Povsod se opaža zelo zmanjšano zanimanje za politiko, še bolj za strankarsko življenje. V tem okviru je prav- zaprav SSk še na dobrem. Dovolj je, da se spomnimo, da je le tej stranki uspelo izvoliti slovenske rajonske svetovalce v vseh tržaških sosvetih. Pa vendar nikakor ne moremo biti zadovoljni. Ko smo poslušali Bruggerja v Števerjanu o navpični in vodoravni organiziranosti SVP, o mladinski sekciji, številu članov in glasov, smo se spogledovali. Odkar nas ni v deželnem svetu, se pri nas nihče ne more poklicno ukvarjati s politiko. Res živih sekcij ni veliko, pa tudi nekateri višji organi ne zasedajo ravno pogosto. Položaj ni bil nikoli rožnat, tudi v času, ko sem imel visoke odgovornosti v stranki ne, in tudi prej ne. To pa ne pomeni, da se moramo s tem sprijazniti. Če bodo, kot napovedano, jeseni kongresi, si bo treba skupno izprašati vest, ker je SSk več kot običajna stranka in jo naša skupnost ravno zdaj zelo potrebuje. Iz raziskave, ki sem jo v veliki naglici naredil po občinah, kjer so v upravi tudi predstavniki SSk, sem ugotovil, da je stanje dvojezičnosti naravnost porazno. Razen dvojezičnih napisov v “glavah ” uradnih listin, je vse ostalo le v italijanskem jeziku! V tem pogledu seveda izstopa občina Devin Nabrežina, vendar tudi drugod stanje ni žal drugačno. Vse to se dogaja kljub jasnim predpisom in določilom občinskih statutov in poslovnikov. Kako si Ti vse to razlagaš? Ne gre le za vprašanje doslednosti. Desetletja neuspešnih prizadevanj za resnično enakopravnost so našo skupnost utrudile. Sodstvo ni bilo vedno naklonjeno slovenskim pravicam. Pritisk večine in demografske razmere so nas zdesetkali. Neenotnost nas hromi. Zato je tudi zaščitni zakon pomanjkljiv, ker se bo treba za načelno zagotovljene pravice in vsak kraj spet boriti. Velikokrat sem se čudil, kako da ta ali ona v Memorandumu iz 1.1954 jasno zapisana pravica ni zaživela, čeprav je minilo toliko let. Kako da tega niso dosegli naši voditelji, Jugoslavija, demokratična javnost? Zdaj pa je tudi že zapadlo nekaj rokov iz letošnjega zaščitnega zakona, pa se ni nič zgodilo: glasbeno šolstvo, poenoteno besedilo, dvojezični šolski center v Špe-tru itd. Čas beži. Tudi zato potrebujemo živahno stranko in čim večje soglasje v manjšini, da tudi te pravice ne bodo ostale na papirju. Potrebna pa je tudi narodna vzgoja. Razlikovati je treba med sožitjem in vtapljanjem, multikulturnostjo in poplitvitvijo. Ta leden se začenja Draga 2001. Od prve je poteklo že nič manj kot 35 let! Po mojem pa se vedno bolj potrjuje, da je bila pobuda pokojnega profesorja Jožeta Peterlina naravnost genialna! Vzelo težavnih razmerah, ko so bile še odprte rane, ki jih je povzročilo medvojno obdobje, je glasno in jasno prišel na dan poziv k dialogu, kar naj bi bil prvi korak k spravi. Kako si kot mlad fant dojemal tak poziv? Draga je šla skozi različna obdobja. Če pregledujem seznam predavanj od leta 1966 do danes, opažam, da sta bili prvi dve Dragi nekako namenjeni razčiščevanju pojmov med samimi katoličani, vendar je bila od vsega začetka prisotna koncilska misel o dialogu. Prisotna je bila še druga izredno dragocena značilnost Drage: sistematično gojenje stikov med Trstom, Gorico, Koroško in matično Slovenijo, kar seje kmalu razširilo še na videmsko pokrajino in pa na zdomstvo. V tem ustvarjanju skupnega slovenskega prostora in omogočanju srečevanja ljudi od vsepovsod vidim veliko zaslugo Drage. Dialog med katoličani in drugače mislečimi - domačimi, a tudi matičnimi, - nastopi že leta 1968 in ima spet različne faze: od navdušenih pokoncilskih časov in nekakšnega neuradnega dialoga tudi s predstavniki režimske ideologije pa do "zmrzali" s prvimi prepovedmi nastopanja v Dragi, nato s skrivanjem imen predavateljev, z obdobjem disidenstva in soustvarjanja slovenske pomladi ter z normalizacijo s samostojno in demokratično matično državo. Dialog se je razširil še na nekatere predstavnike italijanskega, srbskega, hrvaškega naroda. Lahko povem, da sem sledil vsem Dragam od leta 1968 dalje, ko sem imel dobrih 14 let: Nikoli nisem bil v odboru, ki jih je pripravljal (dolgo je bil v njem moj oče), prireditelji pa so mi že leta 1982 zaupali narodnopolitično predavanje. Na tak način so še marsikaterega mladega spravili v javnost. Predavanja, diskusije, srečanja v Dragi so zame velik in še vedno edinstven dar. Pobudnikom moramo biti res hvaležni. Se Ti ne zdi, da je prav zaradi tega "duha " Draga še vedno aktualna in da bo tudi takšna ostala še mnogo let? Katere teme bi posebno želel, da bi dobile “domovinskopravico” na Dragi? Če so me kot mladega človeka seveda razvnemali predvsem temperamentni in poglobljeni nastopi za demokracijo in svobodo slovenskega naroda, se mi zadnja leta zdi pomembna opazna skrb za sicer težavno obnavljanje dialoga med nami v zamejstvu. Se vedno premalo govorimo med seboj, zidovi predsodkov so se le navidezno zrušili. Manjka nam takih priložnosti, kot je Draga, da analiziramo svoj položaj in razmišljamo tudi o svojih perspektivah. Udeležba različno mislečih zamejcev je še vedno nezadovoljiva. Za ploden dialog pa bi morala seveda tudi vsaka idejna smer v naši skupnosti - to velja tudi za tisto, ki bi rada živela v soglasju s krščanskimi vrednotami - bolj poglabljati in brez togosti izčiščevati svoje poglede. Ali se Ti ne zdi, da je dosedanja Draga morda preveč zanemarjala naše zdomstvo, čeprav je zunaj meja slovenske domovine skoraj četrtina celotnega slovenskega naroda? Vseslovenska razsežnost Drage se mi zdi bistvena in nepogrešljiva. Zdomskih predavateljev, še bolj pa diskutantov, se je zvrstilo precej, čeprav so v seznamih tudi večletne praznine. Prireditelji si dolgo niso mogli privoščiti plačevanja letalskih vozovnic. To se je po letu 1990 izboljšalo, vendar je medtem verjetno upadlo zanimanje zdomstva za Drago. Nekoč je bila na pragu domovine, v katero marsikdo ni hotel iz načelnih razlogov. Draga je bila vseslovenski parlament, ki je odmeval. Zdaj vleče vsakogar v rojstni kraj, priložnosti za javne nastope pa je veliko več. Tudi postarala se je emigracija, zlasti v Severni Ameriki. In vendar imate prav! Ravno zdaj se slovenski parlament loteva posebne resolucije o slovenskem zdomstvu, kot je pred leti odobril resolucijo o dolžnostih Republike Slovenije do zamejcev. Koristen bi bil glas civilne družbe, kakršna se zbira v Dragi. Potrebna bi bila široka izmenjava mnenj o strategiji za ohranjanje slovenske prisotnosti v svetu. Mogoče bi bila to tema za prihodnjo Drago? Kaj želiš letošnji Dragi? In Dragi mladih? Dragi mladih želim, da bi z uspešno letošnjo izvedbo premostila nekakšno malodušnost, ki se čuti ob zamenjavi generacij in brezbrižnosti večine vrstnikov. Pobuda pa je izredno dragocena in jo je treba ohranjati in krepiti. Že v enem samem udeležencu se lahko s časom dragoceno razraste seme, ki je bilo morda nevede zasejano na takem srečanju. Malo za ša- lo, a precej zares so se v preteklih letih že slišale pripombe, da je kdaj tematika Drage mladih zanimivejša od tematike Drage "starejših". In vsekakor si mladi lahko privoščijo več radikalnosti, da prevetrijo kako zatohlost. Dragi 2001 pa želim, da bi udeležencem in tistim, ki ji bodo sledili posredno, res razprla pogled v perspektive naše zamejske skupnosti, naše slovenske kulture in jezika ter krščanske duhovnosti v času izzivov in groženj globalizacije ter evropskega združevanja! Skratka, vse teme se mi zdijo zanimive in upam, da jih bodo predavatelji in diskutanti koristno razvijali. 3 ČETRTEK, 30. AVGUSTA 2001 4 ČETRTEK, 30. AVGUSTA 2001 KRISTJANI IIM DRUŽBA SVETOPISEMSKA RAZMIŠLJANJA V LITURGIČNEM LETU C ŽLAHTEN IZBOR BOZ/E BESEDE, NEDEL/O ZA NEDEL/O VILJEM ŽERJAL 22. NAVADNA NEDELJA 17) "Otrok, opravljaj svoja dela v ponižnosti. ” (Sir 3, “Oče je sirotam in varuh vdovam. ” (Ps 68, 6) “Vi ste se približali... mestu živega Boga. ”(Heb 12, 22) ‘‘Vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.” (Lk 14, 11) Vsa tri današnja mašna berila nam govore o ponižnosti kot o temeljni drži vernega človeka. A da ne bi zamenjali ponižnosti s suženjskim strahom, nam morda najbolje govori list Filipljanom. V znamenitem 2. poglavju govori, da je ponižanje Jezusa svobodno dejanje: "Čeprav je bil namreč v podobi Boga... je sam sebe ponižal" (Flp 2, 6. 8). Po njegovem zgledu naj vsakdo ima drugega za boljšega od sebe in naj nobeden ne gleda samo nase, temveč tudi na druge (vv. 3.4). Ponižnost skriva v sebi milost, silno Gospodovo moč (Sir 3, 18. 20). A ta moč ni plameneč ogenj, mrak, tema, vihar, donenje trombe, kakor ob izročitvi kamnitih tabel zapovedi Mojzesu na Sinaju, marveč je dojemanje živega Boga v veri. Njemu streže cela vojska angelov, prvorojencev, pravičnih, s srednikom Nove zaveze Jezusom, s krvjo kropljenja (Heb 12, 18-24). Je kakor glas rahlega šepeta (1 Kr 19,12). Je skrito Božje življenje, a nabito s slavo. Živi za druge. Seveda plačuje visok davek, ker Jezus "je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine ... Gospod pa je naložil nanj krivdo nas vseh. Bil je mučen, a se je uklonil... njihove krivde bo naložil nase... nosil pa je grehe številnih" (Iz 53, 4 nss). Že Stara zaveza torej poudarja ponižnost in zato odrešilno ljubezen našega Gospoda. Bog je tisti, ki vodi in uči ponižne (Ps 25, 9), a tudi rešuje vse ponižne na zemlji (Ps 76,10). Za naduteža pa ni pomoči, ker zavrača modrost (Sir 3, 28. 29). Uboge in ponižne ter ponižane pa spremlja Bog. On sam prihaja k ljudstvu, Sionski hčeri, krotak, jezdi na oslici in na osličku (Mt 21, 5; Zah 9, 9). Tudi Marija poje o Bogu, "ki se je ozrl na nizkost svoje služabnice... razkropil je vse, ki so ošabni v mislih svojega srca. Mogočne je vrgel s prestolov in povišal nizke" (Lk 1, 48. 51). Jezus je kot prvo vrednoto blagroval uboštvo v duhu ter krotkost, usmiljenje, čistost srca; vse to izhaja iz ponižnosti in ker samo to prinaša veselje, radost, nebesa. Ponižnost je dajala in še daje kristjanom srčnost v strahotah preganjanj zaradi Jezusovega imena, saj ni klečeplazenje in ne strah. Od Abela do konca sveta se zgleduje po Jezusu. Ne zametuje niti tistih, ki so človeško odpovedali v življenju, a se zopet obračajo k Bogu. Salomon moli ob posvetitvi templja: "Ko se bo nebo zaprlo in ne bo dežja, ker se bodo pregrešili proti tebi, pa bodo molili... slavili tvoje ime in se spreobrnili od svojih grehov, ker jih boš ponižal, poslušaj v nebesih in odpusti greh svojih služabnikov in svojega ljudstva Izraela" (1 Kr 8, 35-36). Ponižnost je tudi pogum, ki priznava svoje grehe in slabosti. Je obenem priznanje Očetove ljubezni, ki se veseli človekove spreobrnitve, bolj kakor izgubljene ovce ali drahme. Ustvarja zaupanje in prisrčen odnos do človeka. Ne gane pa trdote srca starejšega brata, ki ne mara usmiljene ljubezni, ki se poniža k sinu (Lk 15). Vsak človek, mi nismo izjema, smo nagnjeni k ošabnosti, ker ne mislimo na druge. Jezus pa nas vabi, naj drugim strežemo ter tako pozabimo nase: "Največji med vami naj bo kakor najmlajši in predstojnik kakor strežnik... Simon, Simon! Glej, satan vas je zahteval, da bi vas presejal kakor pšenico. Jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera. Ko se boš nekoč spreobrnil, utrdi svoje brate" (Lk 22, 26-32). Noben sklep o poboljšanju ne bo vzdržal, če se ne bo oprl na Jezusovo molitev. Z molitvijo pa bo ustvaril čudež novega srca. Za ponižnost je torej treba moliti. Prerok pravi: "Iščite Gospoda, vsi ponižni v deželi... iščite ponižnost" (Sof 2, 3). "Kakor se posmehljivcem posmehuje, tako ponižnim daje milost" (Prg 3, 34). "Bolje je biti krotek s ponižnimi, kakor deliti plen z ošabnimi" (Prg 16, 19). "Zakaj gospod je vzvišen in vidi nizkega, ošabnega pa spozna od daleč" (Ps 138, 6). Jezus vabi: "Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam" (Mt 11, 29). Jezus nas v današnji priliki spomni, da nas drugi opazujejo. Se najprej nas opazuje on. Ne samo pri mizi, marveč v vsem našem življenju. Ne opazujemo pa samo mi drugih. Dandanes je gotovo pri marsikateri pojedini ali pri praznovanju kakega življenjskega dogodka, tudi pri "otroških feštini", preveč potrate. Toda ganejo nas darovi preprostih src, ki se odpirajo za bogat dar za lačne, še posebej za lačne otroke ali za vodnjak pitne vode. Tudi prva obhajila in birme ter poroke razodevajo čuteča srca mladih in odraslih za tiste, ki živijo v pomanjkanju ali celo od lakote umirajo. Takim dobrotnikom ne bo morda noben človek rekel hvala, toda Jezus pravi dobesedno: "Povrnjeno ti bo (namreč) ob vstajenju pravičnih" (Lk 14, 14). Prosimo za dejavno ponižnost. VELIKI ŠMAREN / LJUBLJANSKI NADŠKOF MSGR. FRANC RODE NA BREZJAH "ODPRTI ZA VSE VREDNOTE!" Na Veliki šmaren je ljubljanski nadškof dr. Franc Rode imel na Brezjah odmevno pridigo, ki jo zaradi aktualnosti objavljamo v celoti. Njegove misli objavljamo predvsem zato, ker se vsako leto dogaja, da je njegova pridiga za Veliki šmaren deležna take medijske pozornosti, kakršne sicer nismo vajeni, ko gre za prvega moža slovenske Cerkve. Tudi tokrat je bilo tako in, žal, je bil tudi tokrat dr. Rode deležen neumestnih in žaljivih napadov. Bralec naj se zato sam prepriča, kaj je na Brezjah ljubljanski nadškof rekel in česa ne. Ko z veseljem objavljamo nadškofove jasne misli, si tudi želimo, da bi bile njegove besede predvsem predmet trezne in poštene debate ter razmisleka in ne več predmet natolcevanja in pritlehnega, žaljivega obrekovanja dr. Rodeta in posredno tudi vseh kristjanov slovenske Cerkve. Bratje in sestre! I. Današnji praznik Marijinega vnebovzetja nas spominja na resnico o vstajenju mesa, ki jo izpovedujemo v apostolski veri, se pravi, v odrešenje celega človeka, v njegovi duhovni in telesni resničnosti. Ta vera nam zagotavlja, da bo tudi naše telo imelo delež pri večni slavi našega Odrešenika. Te slave si, ujeti v čas in prostor, ne moremo predstavljati, pa vendar odgovarja našim najglobljim težnjam. Samo Bog je lahko naš končni cilj, samo v tem Oceanu ljubezni je lahko potešeno naše hrepenenje. In prav v tem nas potrjuje naša vera: da smo poklicani k deležu pri Božji slavi z dušo in telesom. Za to jamči Jezusovo vstajenje od mrtvih, za to jamči Marijino Vnebovzetje. To vero moramo oznanjati posebno danes, ko se človek tako močno zanima zase, ne samo kot bitje duha, odprto v brezmejno spoznanje resnice, ampak tudi kot telesno bitje, kot človek zemlje, končnosti in smrti. Temu človeku Cerkev oznanja vero o Marijinem vnebovzetju v duši in telesu in s tem tudi odrešenje njegovega telesa. Neka žena našega rodu, ki je jokala in trpela kot mi, ki je umrla kot umirajo ljudje, je bila povzdignjena v nebeško slavo. Njeno telo, v vsem enako našemu, je že vekomaj pri Bogu. Tako nas na današnji praznik Cerkev vabi, da sredi tegob sveta in stisk časa usmerimo svoj pogled k Bogu, ki nam "pripravlja nadvse veliko, ^ vr večno bogastvo slave" (2 Kor 4,17), k Vnebovzeti, ki v njej pozdravljamo svojo lastno prihodnost slave. Tako je naše veliko upanje, ki ga navdihuje vera. Kako daleč je to od misli in skrbi nevernega človeka, ki je zanj edina j gotovost izničenje v smrti! Se je mar mogoče sporazumeti s smrtjo? Si je sploh mogoče misliti svoj konec kot padec v nič? Kdo se more sprijazniti s tako usodo? Kdo more zlomiti krila hrepenenju, ki stremi v neskončnost? Kdor pristane na to, laže svojemu srcu in si zakriva oči pred velikimi dilemami o dobrem in zlu, o grehu in milosti, o smrti in večnem življenju. In vse njegovo kričanje in hrup, ki ga dela okrog sebe, sta zgolj samoprevara, ker se | izmika vprašanjem, ki so bistveno človeška. V tem svetu brezbrižnosti in brezupa Cerkev oznanja prihodnjo "slavo, ki se bo razodela v nas"