------    323    ------
Glasi v državnopravnih rečeh.
     Historično pravo in narodna ideja.
Spisal L. S. „Prosta je pot, ki z ozirom na postavne pravice pelje do porazumljenja vseh narodov Mojih."
Cesarski manifest od 20. sept. 1865.
Po strašnih državnih zgodbah z velikanskimi nasledki, kterih vrsta se še ne da pregledati, nastopa spet z vso silo na dnevni red notranja organizacija avstrijske države. Nepobitna, menim, je resnica, da mora nova notranja uredba avstrijska taka biti, da bo zadovaljala pravičnim zahtevam vseh avstrijskih narodov, Nemcev kot Slovanov, Madjarjev kot Rumunov, a ne samo nekterih. Iznova nastaja za nas Slovane važno vprašanje: kterega načela se bomo pri tem držali? Ali narodne ideje, ali historičnega prava? Moja misel bi bila: Primimo se narodne ideje! —
Historično pravo je bilo morebiti takrat na pravem mestu, ko se je vlada še trdno držala svojih starodavnih tradicij; ko so na zunaj vladale pogodbe leta 1815., na znotraj pa germanizacija; — takrat, ko se o narodnosti niti črhniti ni smelo. Takrat je res kazalo, uteči se k historičnemu pravu, ker je to edino še nekaj upanja imelo, da se ga bo vlada že iz ljubezen do starodavnih tradicij vsaj kolikor toliko držala.
Dan današnji je to drugače. Narodna ideja je zavladala po svetu. Topovi so pri Solferini in Sadovi razdjali historične ideje, premenili stare historične meje. Kaj naj v tacih okolišinah bode vodilo nam Slovanom avstrijskim? Jaz trdim, da je med vsemi avstrijskimi narodi historično pravo nam Slovanom naj menj milo, da ugaja mnogo bolj Madjarom in Nemcem, nego nam. Historično pravo je dobri polovici avstrijskih Slovanov historično krivo. Historija je najmilejša tistemu, ki je v faktični posesti; zakaj tudi ta je nekako historično opravičena; pa preočitno vidimo, da Nemci in Madjari po istem historičnem pravu zahtevajo gospod-stvo nad Slovani. Drže se svojega „Beati posidentes" — in historično pravo tolmačijo, kakor njim bolje služi. Ali ni nespametno za dvoumen naslov tega prava dajati jasno idejo narodno?
Mi, prijemši se historičnega stala le blodimo (motimo) sebe in vlado. Po vse ga sprejeti ne moremo, ako nočemo samih sebe uničiti. A s tem, da nočemo c e-lega, podkopujemo sami svojo podstavo. Jaz historičnemu principu pripisujem krivico, da Slovani nimamo skupnega programa, pa mislim, da ga niti ne dobimo dokler se bomo na historijo ozirali. Njemu pripisujem jaz tudi strašno različnost v mislih na zadnjem zboru trojedne kraljevine. Kako je mogoče slovansko narodnost spraviti z madjarskim historičnim pravom ? Kako n. pr., Reko vteloviti trojedni kraljevini in vendar se historičnega prava držati?
Mi blodimo pa tudi vlado, ker ji kličemo starodavne spomine nazaj, in prečimo, da obilnega števila svojih državljanov ne more zadovoljiti. Jeli mogoče, da bi Slovake, Rusine, Srbe, Rumune, Slovence po historičnem pravu umirila?
In kaj smo neki po tem potu dozdaj dosegli? Madjari, kterim smo pripoznali historične pravice so si iz njih napravili trdnjavo, v kteri vrše brez obzira na druge narodnosti, svojo izključljivo ndrodno politiko. Cehi so historični pravici za ljubo prepustili Slovake, Rusine in Slovence same sebi. Ali so Nemci ali Madjari zato pripoznali pravo češke korune? Ne malo! Doklej se bomo še dajali prevarjati?
Vse^ se giblje in suče po celi Evropi po načelih narodnostnih, a mi Slovani bi zaostajali? — Mi hočemo živeti, razvijati se in napredovati: to je naše historično pravo, naše pravo od veka. Hvalimo Boga, da je enkrat napočila doba narodnosti, nam Slovanom gotovo najmilejša. Ne bodimo proti njej nazadnjaki; ne glušimo se ji, da ne otide memo brez naše koristi.
Ali porečete: vlada še ne pripoznava narodne ideje. Morebiti da ne. Ali to je spet gotovo, da ne moremo vselej čakati, dokler bi se vlada s to ali ono idejo do dobrega sprijaznila; saj tudi mi imamo na postavni poti pravico vladi pot pokazati, ne samo ona nam; saj vidi, da dandanašnji po historičnem principu svojih narodov ne more zadovoliti. Ali je verjeti, da se, n. pr., Nemci na Pemskem, ali Slovani na Ogerskem ali v Galiciji dad6 majorizirati brez nevarnosti tujega vmešavanja?
J edini n&rodni princip je vsem narodom enako pravičen , on edin more vse zadovoliti, in tako postati trdno stalo ednakosti,  svobodi in bratinstvu med njimi.
Nekteri se boje, da bi cela kodrcija nastopila, ako bi se hotela država po narodnosti organizirati; ali naj se pomisli, da se nobeno načelo, ni historično ni n&rodno, ne da izvršiti do zadnje pike, zakaj vsaka reč gnana „ad extremum," vodi „ad absurdum;" pa to mora vendar vsak pritrditi, da po narodnosti država nikoli ne bo tako raztrgana in rakosana, kot je zdaj. Pa naj bi to že bilo, kakor si hoče, to je gotovo, da historični princip veliki množini avstrijskih narodov ne more zadostiti, pa vendar zavisi Avstrije moč, in rekel bi, tudi njen ostanek, leodzadovoljnosti njenih narodov.