298                             Ivan Albreht: Pomlad. — Lahko noč.
Pomlad.
1  omlad, pomlad! Neštetokrat sem jo iskal, neštetokrat sem žalosten se vrnil sam domov.
Pomlad, pomlad tam iz grobov
nocoj me vabi. —
Na črno prst je žarek pal
in jo pozval v življenje.
Jaz grem, da dokončam trpljenje
pri njej.
Tam mir je, mir . . . Cipresa le šepeče monotono v vetru: Otrok, ki že neštetokrat pomladi je iskal, utrujen ž njo se je sestal globoko, v grobu.
<g&
Lahko noč.
T
voja nežna roka je vzdrhtela v mrak in kot pesem žalostinka je pretrgalo tišino: „Lahko noč."
In odšel sem sam v večerni mir — kakor smrt je bil korak težak. A od vsepovsod žarele tvoje so oči in dobrotno so voščile: „Dragi, lahko noč!"
QB ?«?