520
ŠTIRI PESMI Igor MaIahovsky
MREŽNICA 1
Na površini noči
so se počasi zbirala drevesa
in tiho prižigala sveče.
Z njihovih vej se je v
šelestu
spuščalo drobno listje
in se stapljalo z nizko
travo.
Veter se je pozabil na
strehi večera,
zato so plamenčki
neslišno tleli svojo
luč.
In te zazebe okoli vratu,
da ti pokajo žile kot
slama;
pohajkuje s sivino
Štiri pesmi                                                                                                                                               521
drobnih oči osušenih
potokov;
le na veji se ziblje
izvirek
črn in
razžira lubje, ki se lušči
in pada na korenine
pod sabo.
Ko se razkaže jutro
debla posrkajo noč
pod lubje,
zadušijo plamenčke
in ostanejo velika,
dotakljiva zvonovom in pticam
MREŽNICA 2
Potem izstopi tiho skozi
priprto lobanjo,
da ne zbudi možganskih celic,
raztrga kapljo tesnobe
med prsti
in odide.
Meso postaja preveliko za vse
nože.
Nikoli ne prideš čez.
Nikoli ne prideš čez.
Preležanina juga.
Drevesa se umikajo medse,
lažejo vejam o deblu in
veliki zemlji.
Iz trebuha gre para na zrak,
rdečkast leži in
ne išče rešitve.
Na začetku ceste čepi vran,
silhueta večera je
tako zelo blizu.
Ni moči v krilih
odleteti
odleteti
čez živalsko dolgo vodo.
Igor Malahovsky                                                                                                                   522
Lovke hobotnic se premetavajo
na gladini;
živ ostane le tisti, ki poljubi
lovke,
ki se da umreti
veliki, črni koži in globini.
Povorka v ušesih školjk,
v glavi pasji lajež.
Drobno
leti z grmade oblakov,
mivka na obali
se počasi vzpenja.
INTRADA
Slišiš premikanje mišic
v steklenem telesu;
mesec še ni vstal,
zvezde so zgrizle alge
noči —
ne puščaj vrat priprtih,
da ne bodo vabila prepihov;
na serpentinah ur
visijo trave
izoblikovane v siv
vrt —
ogoli se trenutek
med besedami in tišino,
ko se ustavi veter
na tvoji cesti —
prišli so in odšli
a za njimi je ostal
pritrjen
na zgodnjem jutru
tih kamen;
tonejo ribe
s skrhanim srcem
pod goro —
na gladki koži hrbta
se je pojavil ptič;
zasaja kremplje.
Štiri pesmi
da se pokaže
kri;
kaplja za pas,
kaplja za pas,
a krika ni.
523
DOGODEK
Po tanki stezi
nezaupanja prihaja
žirafa z levjo glavo.
V polsnu se vlečejo
čutni glasovi
v telesu in
te pokličejo po imenu.
Domov prinašaš
pra-dež,
topel in nasičen
s koraki stonog.
Možgani jutra.
na gladkem robu
se prestopa žirafa;
pod njo se odpira
jama penaste megle.
Luči skačejo iz žarnic,
struga je votla
in naplavi j a
stekleno ledovino z
oken.
Žirafi spodrsne
in pade čez rob;
lev skoči na teraso
kjer tiho raztrga
telo.
Spolzek dan
z vonjem prvega molka.
Skleroza svetlobe.