Osemdeset let
akademika prof. dr. Bratka Krefta
Pisati o življenju in ustvarjanju Bratka Krefta ob njegovem osemdesetletnem jubileju pomeni pisati o bogatem in raznovrstnem delovanju pomembnega ustvarjalca in javnega delavca, dramatika, režiserja, pisatelja, literarnega zgodovinarja, publicista in politika, a hkrati tudi o dramatični usodi slovenskega intelektualca in slovenske kulture v 20. stoletju. Članek, ki ga posveča naša revija Bratku Kreftu, seveda ne more niti nakazati množice vprašanj, ki se nam zastavljajo ob pogledu na jubilantovo prehojeno pot, njegov cilj je bolj skromen - opozoriti želi predvsem na tista področja jubilantovega delovanja, ki so povezana s prizadevanji naše revije in slovenske slavistike.
Bratko Kreft je bil glavni in odgovorni urednik devetega letnika (1963-64) revije Jezik in slovstvo. Že bežni pregled tega letnika nas opozori, da se je urednik zavzemal za vsestransko obravnavanje slavističnih strokovnih problemov in za upoštevanje vpetosti slavistike tako v slovenskem in jugoslovanskem območju kot v širšem evropskem in svetovnem prostoru. Sam urednik je v devetem letniku Jezika in slovstva objavil odlomek iz članka Ob 150-letnici Petra Petroviča Njegoša in primerjalno študijo Krleža in Cankar. Mirno lahko zapišemo, da je Kreft v obeh spisih izhajal iz gesel, ki jima je tudi sam zvest vse svoje življenje: iz cankarskega gesla »sredi arene življenja sem stal« in zolajevskega »j'accuse«. Bratko Kreft z obema gesloma opozarja na vpetost človeka in še posebej umetnika v družbeno in nacionalno življenje, vendar pri tem ne pozablja na individualno usodo človeka in še posebej na veličino in tragičnost umetnika. In kar značilno je, da Bratko Kreft, kije skupaj s Kosovelom in tudi sam urejal Mladino (1925-26), sodeloval z avantgardistično skupino okrog Delakovega Tanka, urejal revijo Književnost (1932-35) in v težkih tridesetih letih sporov na jugoslovanski književni levici bil Krležev sobojevnik, zaključi odlomek o Njegošu s primerjavo Prešernovega pesniškega imperativa:
173
Kako
bit' hočeš poet in ti pretežko
je v prsih nosit' al' pekel al' nebo!
Stanu se svojega spomni -
trpi brez mirul
in Njegoševih verzov:
Ko vječito hoče da živuje, mučenik je ovoga svijeta!
S tega zornega kota nam je tudi bližje in bolj razumljivo Kreftovo strastno zanimanje in zavzetost za umetnost in usodo takih ustvarjalcev, kot so Prešeren, Cankar, Krleža, Shakespeare, Puškin, Dostojevski, Kalka, Brecht...
V okviru slovenske literarne vede je Bratko Kreft zaslužen predvsem za preučevanje, poučevanje in popularizacijo ruske in ruske sovjetske literature, in še posebej umetnosti in osebnosti F. M. Dostojevskega. - Bratko Kreft sodi med utemeljitelje slovenske rusistike. S svojim delom nadaljuje in seveda dopolnjuje ter revidira tradicijo Frana Celestina in Ivana Prijatelja predvsem v smeri, ki ne dovoljuje, da bi se slovenska rusistika pojavljala kot samozadostna »akademska« literamoznanstvena disciplina, marveč kot disciplina, ki hoče in tudi zna prisluhniti specifiki in potrebam slovenskega kulturnega in še posebej literarnega razvoja in s tem v zvezi tudi potrebam in razvoju slovenske literarne vede in kulture nasploh. Ko je slovenska rusistika leta 1950 dobila samostojni seminar na ljubljanski filozofski fakulteti in leta 1962 samostojno katedro in se je morala vsaj na literamozgodovinskem področju povsem nanovo konstituirati v skladu z novimi družbenimi in znanstvenimi potrebami in zahtevami, je bil Bratko Kreft tisti, ki je dosegel, da je to konstituiranje potekalo v dokaj uspešnem premagovanju kadrovskih in ideoloških težav. Pod vodstvom Bratka Krefta se je slovenska rusistika na ljubljanski univerzi izoblikovala v samostojno, v svojih pogledih suvereno, do tujih virov in ideologij kritično in vsaj na pedagoškem področju dobro organizirano slavistično panogo. Slovenski študenti rusisti so pod vodstvom Bratka Krefta in njegove sodelavke Vere Brnčič prvič v zgodovini slovenske rusistike poslušali sistematično urejena pregledna predavanja o zgodovini ruske literature od najstarejših obdobij do sovjetske sodobnosti, poleg tega so se na vedno bolj uveljavljenih posebnih kurzih in seminarjih seznanjali z nekaterimi ključnimi temami ruske literarne zgodovine, med zadnjimi so bili pomembni predvsem Kreftovi seminarji in predavanja o A. S. Puškinu, F. M. Dostojevskem, sovjetski avantgardi in sodobni ruski sovjetski literaturi. Vključevanje sodobnih literarnih tem v pedagoški proces je omogočilo, da se je posebno pri seminarskih vajah poleg ruske in ruske sovjetske nedogmatične marksistične misli začela uveljavljati tudi ruska poetološka tradicija.
Kreftovi spisi o Dostojevskem so nastajali v razdobju, ki ga označujeta dva za dostojevsko-logijo izredno pomembna jubileja: petinsedemdesetletnica (1956) in devetdesetletnica (1971) smrti velikega ruskega romanopisca. Objavljeni so bili ali kot samostojne enote ali kot spremne besede k posameznim zvezkom obsežne in pri Slovencih prve izdaje Izbranih del F. M. Dostojevskega. Najpomembnejša in tudi v mednarodnih (slavističnih) krogih najbolj odmevna Kreftova razprava o Dostojevskem iz tega obdobja je razprava Dostojevski in njegov roman Besi (1960). Razprava o romanu Besi nakaže in tudi dokaže podobnost med politično obsodbo »bakuninovskega anarhizma in nečajevščine«, ki sta jo zapisala Marx in Engels v svojih pismih in še posebno vknjižici-poročilu L'Alliance de la Democratie socialiste et L'As-sotiation Internationale de Travailleurs (1873), in umetniško, predvsem etično kritiko tega pojava v romanu Besi Dostojevskega. Kreftova kritična obravnava stičnih točk med revolucionarno mislijo znanstvenega socializma in mislijo Dostojevskega je še posebej prepričljiva zaradi tega, ker pri obravnavi upošteva tudi razliko med obema mislima, predvsem različnost njunih izhodišč: »Marx in Engels izhajata s stališča revolucionarnega, znanstvenega socia-
174
lizma, ki je materialističen in ateističen, Dostojevski pa iz idealističnega ...« Tehtnost razprave poveča tudi upoštevanje svojevrstnosti umetniškega spoznanja, ki v romanu Besi ob družbenih problemih ubeseduje tudi čisto človeške probleme. V tej zvezi je posebej zanimivo poglavje, ki govori o Stavroginovi izpovedi Tihonu. Bratko Kreft obdela Stavroginovo izpoved z »erotično-seksualnega« in idejnega vidika. Pri Dostojevskem odkrije prizadevanje, »da prikaže Stavroginov značaj ne le z besovske, marveč tudi s tragične strani«. V tragičnosti Stav-roginove izpovedi naj bi bilo »tudi nekaj mladega Dostojevskega«. Bratko Kreft meni, da je morda Dostojevski napisal to poglavje »zaradi lastne katarze«. »Stavroginovo izpoved o zločinu nad dekletom« in njegov odnos do Kristusa dobita v tej povezavi pri Kreftu novo interpretacijo, ki se nagiba v smer tragičnega. Kot taka izpodbija uporabljanje oziroma izrabljanje tako imenovane peterburške različice izpovedi Stavrogina. Ta se od moskovske loči po odstavku, ki pripoveduje, kako Stavrogin pred Tihonom nenadoma prelomi »mali križ iz slonove kosti«. Stavroginovo dejanje naj bi simboliziralo skrajni nihilizem, ki je pri Dostojevskem za Bratka Krefta »presurovin pretiran«, ker ne upošteva poleg »besovske« tudi tragične komponente v liku Stavrogina in tudi ne pisateljevega »osebnega odnosa do nazareškega tesarja, o katerem lepo govori celo ničejanski inž. Kirilov malo pred svojo prostovoljno smrtjo«. S tega stališča sprejema Kreft kot izvirnik samo moskovsko inačico izpovedi Stavrogina in zavrača tudi Camusovo odrsko priredbo romana Besi, ki upošteva peterburško inačico, hkrati pa dokumentirano nastopa tudi proti tistim izdajam romana, ki poglavja Pri Tihonu ne sprejemajo kot integralni del romana Besi.
Konstruktivno upoštevanje revolucionarne perspektive kot potencialno prisotne komponente v umetnosti Dostojevskega omogoča Kreftu njegov literarno-estetski nazor. Ta se je na primer v drugi polovici dvajsetih let razvijal v boju za uveljavitev socialnega realizma in tistega »marksističnega uporništva«, kije nadaljevalo demokratično tradicijo evropskega humanizma. - Bratko Kreft je v tem pogledu eden od pomembnih kažipotov v zgodovini slovenske kulture, literature in literarne vede, je človek in umetnik, ki se zaveda pomena svobode in dialoga za razvoj človeka kot osebnosti in naroda kot ustvarjalne in suverene skupnosti ljudi.
Aleksander Skaza
175