Leposloven in znanstven list. ———-- Leto V. v Celovci, 1. decembra 1885. Štev. 18. -«-- Rozamunda Kacenštajn. Spisal Anton Koder. I. |||ori, gori!" klicali so pred več stoletji neko poletno popoldne tlačani, ki so baronu Kacenštajnarju pšenico želi na polji. Kazali so kričeč na temni grad Kacenštajn, kterega razvaline stoje še dandanes na višini ob smrekovem gozdu. Trenotek pozneje so srpe po razorji pometali ter stekli proti gorečemu gradu. Prišedši pred grad, spoznajo, da tu ni pomoči. V sto in sto plamenih šviga ogenj izpod vsakega škrla na strehi. Iz grajskih okenj vali se gost dim in se dviga razsvetljen od plamena kakor gora proti nebu. Vmes se razlega obupen krik, vprašanje, zapo-vedovanje in grmenje razgorelih tramov, žvenketanje razgretih šip, žalovanje gasilcev in kletev kakor brez uma okrog divjajočega grajščaka barona Kacenštajnarja. Akoravno se prepričajo vsi, da je tu pomoč nemogoča, vendar ne stoje s prekrižanimi rokami pred pogoriščem; drug nadkriljuje drugega pri gašenji, tretji je na poti četrtemu. Na mostovžih, na stopnicah, kjer se pospravlja blago in razno orodje iz sob, pa je gneča, kakor da bi bil sodnji dan. Zdaj zopet zagrmi. Se gostejše šine dim in prah iz oken in vrat. Krik se razlega; vežni obok se je podrl ter podsul gasilce. In v resnici kmalu potem vspo se tlačani iz veže z ogorelimi lasmi, opečenimi rokami, krvavimi obrazi. Zadaj priueseta grajska hlapca svojega valpeta Nikelja in ga položita nezavestnega na zemljo. Jok, strmenje in občudovanje pogumnih gasilcev čuje se okrog in okrog. Polagoma potihne prejšnje življenje. Nihče si ne upa dalje v goreče razvaline. Med tem ko se trudijo možaki, da bi vsaj zajezili ognju pot v stranska poslopja, ko razprostirajo rjuhe po strehah, je polivajo 41 z vodo, izpuščaj o živino iz hlevov, ki dirja mukajoča in preplašena po vrtu, ko nosijo žito iz kašč in prepuste glavno poslopje nesreči, nastane večer, a viharen večer. Od daleč se čuje grmenje. Kmalu potem se vlije ploha kakor iz odprtega neba. „Hvala Bogu," čuje se okrog in okrog izmed groma in sikanja deževnih kapelj, ki padajo na goreče oglje, na razbeljeno železje in kamenje. In ko umira zadnji plamen na razvalini, razidejo se polagoma gasilci. Med potem ugibljejo in poprašujejo, ali je kdo zažgal poslopje, ali pa je nastal po nesreči požar. Mnogo prepira je bilo o tem in onem, saj pravega nihče ni vedel. Le grajščaka niso pomilovali možje meneč : „Kaj to njemu škoduje; denarja ima na mero, pravega srca in usmiljenja pa nič." n. Noč je bila potem tiha in mirna. Trud strašnega dne je zatisnol marsikako oko prej, kot je bila sicer navada. Celo stara v dve gubi držeča se grajska dekla Marijana, ki je ves večer nesrečnemu valpetu stregla, jokala in klicala svetnike na pomoč, zadremala je poleg njegove postelje. Slabo je brlela v malej sobi oljnata svetilnica ob stropu viseča. Le kdor bi bil stopil bliže, videl bi bil, koliko trpi valpet. Njegov lepi obraz je izpremenjen, visoko čelo je nagubano kakor sedemdesetletnemu starcu, krepki roki ste sključeni. Lepo rasteni život se zvija od bolečin, kajti hrbtišče in vrat sta strašno sežgana. In vendar ne zapusti zavest nesrečnika. Črne velike oči pričajo, da mu biva krepko življenje v prsih, in pogled, obrnen proti vratom, naznanja, da še pričakuje nekoga nocoj. „Ni je," vzdihne črez dolgo valpet in se obrne k zidu. Med tem ugasne luč v gradu na severnej strani pri tleh, kamor ni segel požar. Temna podoba se prikaže na pragu, ondi postoji, kakor da bi se hotela prepričati, ali nihče ne čuje. Potem hiti proti stranskemu poslopju. Ondi žubori studenec. V njem zmoči bel, drag robec in nate izgine za vrati stranskega poslopja. Hitro potem omahne deklica na bolniško posteljo, položi moker robec na valpetovo glavo in šepeče: „Nikelj, ali čuješ, Nikelj, Nikelj?" Tiho je nekaj časa vse. Stoprav mokro obvezilo je vzdramilo bolnika; 011 poskuša vstati, a zdrsne nazaj in deje: „Rozamunda, — ali si ti?" „Ne zameri, dolgo sem to pustila čakati, a prej nisem mogla priti. Oče so kakor brez uma," šejieče deklica, popravi z belo desnico dve rlolgi rumeni kiti, prepleteni z rudečim svilenim trakom, ki ste zdrsnoli na oprsje, levico pa položi tovarišu na čelo. »Nič ne de, da si le prišla, Rozamunda," pristavi zopet valpet in poda tovaršici roko. „Dejal sem že, da umrjem tu — brez tebe. In vendar si mi prisegla nekdaj, da greš v vodo in ogenj za menoj. Mislil sem si potem: neumnež, ki zahtevaš, naj te ljubi — bogata grajska hči?" Deklica se zgane pri teh besedah, da zašumi njeno temno svileno krilo. Z levico si podpre lice, na kterem se bero, da se je močilo danes s solzami. Polglasno reče: »Nikelj, kolikokrat sem te prosila, da ne govori tako." »Pa bodem, pa bodem, ker tako hočeš, saj je proč vse, vse. Rad bi šel s sveta, ko bi tebe ne bilo, Rozamunda." Potem se zopet po-nove bolečine valpetu in prej jasni obraz se zmrači. Bolnik bojuje boj za mlado življenje, tako ljubezni polno življenje, črez nekoliko se zopet pomiri. Z obema rokama prime dekličino desnico in pravi: »Rozamunda, ali se še spominjaš istega večera, ko sem te prvič iz glavnega mesta domu vozil z mladima, iskrima vrancema. Kako sva dirjala, kakor ptica pod nebom. V gozdu se splašita konja in zavijeta v prepad. Tam obležiš ti nezavestna, konja se ubijeta, le jaz ostanem zdrav. In potem, Rozamunda, neseni te na rokah v bližnjo vas. Odslej, povem ti, greh je, velik greh, mislim noč in dan na-te." Pri teh besedah zopet umolkne. Stoprav ko čuti na svojej dlani kapljo za kapljo, ki lije iz dekličinega očesa na njo, nadaljuje: »In Rozamunda, ali še veš potem, ko si se zopet zavedla, ko si mi podala roko in uprla v me svoj pogled? O zakaj si storila to? Bledel sem potem v sanjah, da si moja, grajska hči nevesta grajskega — hlapca, ki niti ne ve, kje se je rodil, ki ne pozna niti očeta niti matere." Deklica ne odgovori tem besedam. A če sodimo po tem, kako zdrsne na koleni, kako pritisne svoje objokano lice na goreče hlapčevo, ni nam potreba zatajevati čudne uganke, da ljubi imenitna grajščakinja priprostega človeka. »Rozamunda," čuje se črez nekoliko zopet bolnikov glas. »Prosim te, položi desnico na moje čelo. O kako dobro dene to, kako hladi pekoče oglje v mojej glavi in v mojih prsih. Cuj me, skrivna nevesta moja, strašna kazen me je zadela, ker ljubim tebe, strašna kazen, saj sem jaz grajski — požigalec. Vroče popoldne je bilo včeraj. Jaz sem v kašči pod podstrešjem žito meril. Ker je bilo mračno, ukrešem gobo, prižgem smrekovo treščico in si svetim pri delu. A hipoma čujem tvoj glas na vrtu. Bila si sama. Neko nepopisljivo hrepenenje me vodi k tebi. Luči pozabim, ko hitim dol. A jedva pridem na dvorišče, je že 41* prepozno. Predivo v kašči se je vnelo, — in tako je nastal požar. Obupen planem v plamen, s pestjo izbijam" iskre, z životom prikrivam tramove, a bilo je zastonj." Slabost premaga pri teh besedah pripovedovalca, na blazine omahne in se ne gane. Deklica se prestraši. Poljubuje mu čelo in obraz in kliče njegovo ime. Žalovanje vzbudi staro Marijano. Kvišku plane, mane si oči in pravi: „Kaj se je zgodilo?" Izgovorivši nagne se črez bolnika in ko vidi, da je bled, da ne odpre očes, obupno zakriči: „Umira, — moj Nikelj umira". Potem hiti kakor brez uma na dvorišče. Ondi zapazi v grajščakovej pritličnej sobi luč, potrka na okno in kriči: „Pojdite po duhovnika, hitite, Nikelj, moj Nikelj umira!" Kmalu potem se prikaže grajščakov obraz na oknu. Ko pa zapazi staro služabnico, zakriči odurno in se skrije za zagrinjalom. Služabnica pa dvigne koščeno pest kakor v maščevanje v višavo ter 11 iti v noč, ne iskaje pravega pota, v oddaljeno vas po izpovednika. III. Suh, visokorasten možak je slonel v grajskej pritličnej sobi. Z desnico okinčano z briljantnim prstanom podpiral je dolg, bled, tako zvan aristokratičen obraz. Nemirne misli so mu baš rojile po glavi; kajti govoril je nerazumno sam s seboj. Le sem in tja poseže v kitasto lasuljo. Naposled premeri urnih korakov sobo. Raz stene vzame pesji bič in zapusti sobo. Prišedši na dvorišče, zapiska na piščalko, da po ušesih zveni in čudno odmeva po razvalinah na pol podrtega gradu. „Vsi spe, kakor da bi se ne bilo ničesar zgodilo." Tako je govoril grajščak baron Kacenštajnar. Potem odpre duri v stranskem poslopji. A kakor da bi ga pičil gad, strese se. Na postelji leži grajski valpet in poleg njega kleči kamenita podoba — grajska hči Roza-munda. Nepremakljivo zre v bolnikov obraz, kakor da bi hotela uganiti v najmanjšem gibljeji vsako njegovo željo. Prišleca ne čuje in ne vidi, kako je skrčil pesti, kako je dvignol bič, kako je planol k postelji in kako je švigal jermen po objokanem obrazu in po bolnikovih prsih. Obupen krik se čuje potem, a poslušal ga ni grajščak. Za dolge rumene kite zgrabil je hčer, vlekel jo do praga, kakor se vleče zver, in jo sunol črez prag. Potem je zaprl duri in se nagnol nad bolnika ter mu pogledal v obraz. Ker je videl, da se ne gane, zapusti poslopje. Med tem je hitel mlad duhovnik za staro grajsko Marijano, ki mu je kazala pot in molila na glas za nesrečnega Nikelja. Med potjo skozi vas privabil je mrtvaški zvonec nekaj možakov, ki so hoteli še enkrat videti svojega znanca valpeta. Prišedši pred grad, najdejo zaklenene duri na dvorišče. Ko zahtevajo,, naj se jim odpre, čujejo le grajščakovo kletev. Strast skipi možem. S silo ulomijo duri. Ko pridejo do bolnika, najdejo ga mrtvega. IV. Drugi dan zve se ta novica daleč na okrog. Grajščakova grozo-vitost vzbudi občno nevoljo. V gradu pa je bilo vse izpremenjeno. Grajščak ni zapovedoval, za pogorišče se ni zmenil nihče, družina se je molče srečevala. Bilo je kakor pred strašno nevihto. Ondi pod slamnatim pritličnim podstrešjem pa je ležal na ogorelili deskah mrtev grajski valpet. Skledica blagoslovljene vode je stala na tleh poleg odra. Ko čuje grajščak o ljudskej nevolji, zapre grajska vrata in zapodi kropilce. Tudi zvoniti prepove mrliču. A poslednjega ne more zabra-niti. Ljudstvo samo je zvonilo po vseh crkvah na okrog in razširjalo vest, kako se maščuje Kaceuštajnar nad svojim valpetom zaradi njegove ljubezni. Proti večeru istega dne raznese se novica, da pogrešajo grajsko Rozamundo, kajti grajščak sam je naročil svojim hlapcem, naj jo iščejo. Obljuboval je lepo darilo tistemu, ki jo najde. Ves trud je bil zastonj. Prehodili so gozd na daleč okrog, preiskali so grad in stranska poslopja. Najbolj čudno pa je bilo, da so našli v Rozamundinej sobi vso boljšo obleko, kar je pričalo, da ne more biti daleč. Pozno je bilo isti večer, ko se vrne stara služkinja v grad in najde grajščaka samega v njegovej sobi. Kdor bi jo bil opazoval, kako je odpirala duri, kako je stopila v sobo, kako je sklenola roki nad prsimi, kako so jej žarele od nepopisljive strasti in poguma oči in s kakim glasom je vzkliknola: „Vedela nisem do danes, da nisi človek, temveč mrzel kamen!" poznal bi ne bil stare služabnice. Tako govori človek, ki je imel ali ima tehtne uzroke in pravice ter zahteva opravičevanja. „Ali je nisi našla torej?" pravi grajščak z milejšim glasom, kakor bi bil kdo pričakoval, in zre v staro ženo, ki se je bila ponosno raz-koračila pred njim. „Srečen si zdaj, ker si se iznebil obeh." Poslednje besede je govorila grajska dekla z ostrim naglasom in pristavila potem: „Vsega tega bi ne bilo potreba, ko bi imel ti srce, ko bi se ne bil sramoval lastne krvi!" Z desnico potegne baron po visokem čelu, kakor da bi hotel izbrisati nekaj spominov iz njega, potem se nagne proti ženski in pravi mirno: „Veš, kdo je kriv, da se je zagledala baronica va-nj? Moja dobrota, nihče drug. Raj ni živel kakor gospod, ali se ni bolje oblačil kot drugi, ali ni zmajevala ostala družina z glavami, ker je vladal povsod le Nikelj, samo Nikelj. In 011, nihče drug ni kriv požara, tega sem prepričan jaz in ves svet. Potem naj pa mi očita kdo, da nisem bil njemu več, kakor bi bil moral biti?" Tihota nastane nato za nekaj časa. Črez nekoliko vstane starka, sklene roki in pravi: „0n je prestal, Bog ga je sodil in mu odpustil grehe do nepoznanih starišev. Le vprašam te, zakaj si mu prepovedal crkven pokop, zakaj si mu zabranil duhovnika, zakaj braniš kropilce k njemu?" Na vsa ta vprašanja jokajoče starke bila je le kletev odgovor. V. Bil je drugi dan, kar je ležal grajski valpet na mrtvaških deskah, in nihče ni vprašal, kdo ga naj pokoplje in kdaj, ali se mu sme skopati jama na blagoslovljenem pokopališči, ker je umrl brez zakramentov. Solnce tretjega dne je zamižalo za gorami. Grajščak je boječ prijezdil iz bližnjega mesta. Zapahnol je lastnoročno grajska vrata, ko jame po treh crkvah v obližji biti plat zvona, ko se jame dvigati prah po cesti. Malo trenotkov pozneje prikaže se procesija s sekirami, koli. kosami in cepci oboroženih kmetov; v divjem begu hiti proti gradu, dviga pesti in kliče: „Smrt Kacenštajnarju, gorje zasramovalcu naše vere iu našega mrtvega prijatelja." Baron je stal bled na obzidji. S samokresom v desnici ukazoval je svojim hlapcem, kako se naj postavijo in razdele v obrambo proti puntarskim kmetom in kako naj ubijejo vsakega, ki si upa prodreti na dvorišče. Hlapci sicer molče ubogajo, kajti dobro poznajo svojega gospoda, ki milosti ne pozna. Med tem dospe razjarjena četa do obzidja. Grozeč zahteva truplo mrtvega valpeta, da ga po krščansko pokoplje. Mesto odgovora čuje se strel iz grajščakovega samokresa. Prvi izmed kmetov, lep korenjaški mladeneč, ki se je uprl v grajska vrata, zgrudi se smrtno zadet na zemljo. Kri razjari osupnencT množico. Sekire se jamejo dvigati, vrata se tresejo. Se en mahljej in z divjim krikom planejo srditi kmetje na dvorišče. Nekaj mož dvigne truplo na rame, nekaj jih drvi v grad kričeč: „Grajščak sam mora pokopati valpeta. V pričo nas mora moliti za-nj in ga prositi odpuščenja." Kmalu potem pripeljejo kmetje bledega in raztepeuega grajščaka, vprežejo ga v voziček, na kterega polože truplo. Med nepopisljivim hrupom in kričem mora peljati Kacenštajnar mrtveca na pokopališče. Med potem mu obesijo celo velik molek na vrat in na glas mora moliti rožni venec za umrlega. Ko pridejo na pokopališče, dajo mu lopato in odkažejo kraj, kjer naj počiva mrtvec. Ponosni plemenitaš mora lastnoročno kopati jamo istemu, kterega je pustil umreti brez zakramentov. Takega pokopa ni pomnil nihče, ostal je do današnjega dne v ljudskej pravljici na Gorenjskem. VI. Odslej je bil grad Kacenštajnarjev zapuščen. Grajščak je bežal po prisiljenem grobokopanji v mesto in tožil puntarske kmete. Dolgo je trajala pravda, a brez uspeha. Zaraditega ni tudi Kacenštajnar mogel misliti na popravljanje svojega gradu. Naposled proda posestvo neple-menitašu, bogatemu kupcu iz Nemčije. Stoprav drugo pomlad prične se v gradu novo življenje. Podira se staro zidovje in stavi novo. V lepem slogu se mora prenoviti poslopje, kakor da bi hotel novi grajščak s tem zakriti žalostno zgodovino svojega prednika. Dve leti pozneje praznovalo se je slovesno dozidanje novega gradu. Prenovilo se je v krasnem slogu obširno grajsko poslopje. Le starodavni vodnjak na grajskem dvorišči stal je neizpremenjen kakor stoletja poprej in kakor še dandanes stoji. Skrivnostna tihota ga obdaje. Zale spomine vzbuja njegov z mahom zarasteni kameniti obok, kakor da bi čutil tudi on, da si je končala zadnja grajska hči v njegovoj globini svoje mlado življenje — zaradi ljubezni do svojega nezakonskega brata, lepega valpeta. V vodnjaku so našli namreč nekaj dnij po valpetovej smrti mrtvo grajsko Rozamundo. V sedaj zopet razpadlem gradu nekdanjih Kacenštajnarjev ne prebiva več gospoda. Ali na obrobji starodavnega vodnjaka razločujejo se še na pol izbrisane besede: „In memoriam bar. Rosamundae Katzenstein." Letna številka in daljši latinski verz spodaj ne moreta se raztol-mačiti več, ali lj udska pravljica o grajskej Rozamundi pa še živi od roda do roda. Pesni mladeniške ljubezni, Jtičice lepo so pele Milo in glasno žgolele, Ko se vesna je vrnila Raj nam zopet odklenila. 21. Za-te zorna ti deklica Srca mojega kraljica Se ljubav je v srci vnela Za-te v srci je vzplamtela. Tudi jaz glasno sem peval Radost svojo razodeval In kako ne, saj med cvetjem In med ptičic glasnim petjem In sedaj kot žar nebesni V dičnej milokrasnej vesni Z lučjo milozlate boje Glej, obseva srce tvoje. 22. Vinca si mi piti dala Sladko zraven se smejala K meni se za mizo vsela Živo v lica zarudela. In ko tebe sem se taknil Sladek ti poljub izmaknil V prsih mojih srce burno Bilo bolj in bolj je urno. 23. Zvunaj je vihar razsajal Z grozo srca vsa navdajal Vmes je blisk po zraku švigal Koče po doleh užigal. Raz visoke pa planine Vode vrele so v doline In po polji, cvetni trati Pokončale up so zlati. 24. Daleč proč si se peljala Daleč, daleč potovala Mene deva ljubomila Pa si samega puštila. Srce zdaj mi bol boluje In po tebi zmir vzdihuje, Tiho, tajno pa solzice Kapljejo črez bledo lice. In nekako hrepenenje Milosladko poželenje V srci se mi je vzbudilo K tebi vedno me vabilo. In sedaj pa brez pokoja Poljubljal bi lica tvoja Tebe bi goreče ljubil Enkrat pa lepo zasnubil. In ko v vodo divjo, kalno Zrlo mi oko je žalno Ko pod milim nebom stal sem, Pred požarom trepetal sem, Glej, tedaj dekletce milo Srce je za te molilo: „ Hiig neskončni, oče mili Varuj mi sedaj jo v sili!" Za-te šel bi v ljute boje Za-te dal bi žitje svoje, Tebe zvezda moje sreče Ljubim vedno jaz goreče. In zato dekletce milo Mojih srčnih ran hladilo Oh nazaj, nazaj vsaj pridi, Da oko te zopet vidi. Cveti, cveti roža moja Cveti, dehti brez pokoja, Na-te rad se jaz oziram Na-te vide rad upiram. Kedar zrem v oko jej jasno O kako takrat pač glasno V srci mojem, v hrami sreče Milo mi ljubo šepeče: Oj kako si vendar dična Ljubici si mojej slična, Lica tudi nežna njena Kakor ti so zmir ognjena. »Ljubi jo! V ljubezni srečni In zvestobi sveti, večni Deva zorna, blaga, mila Tudi tebe bo ljubila." Cveti torej roža moja Cveti, dehti brez pokoja, Na-te rad se jaz oziram Na-te vide rad upiram. A. Pin. Sonet. Jo belej cesti se glase podkove, Junaki drzni, na gosti krvave Na brzih konjih se ženo v daljave Na boj, na vraga je trobenta zove; Ob cesti orje kmetič in glasove Junaške čuje, a ne dvigne glave, Do boja njemu ni in ne do slave, Za brazdo s trudom reže brazde nove. Pač krasno hrabre je junake zreti, A sled jim zemlje bodo razteptane, Spremljalka smrt in smrtne bridke rane; Kmetiču pak o srečnem mladem leti Iz zemlje z lastnim znojem pognojene Obilen božji blagoslov požene. Mirko. Stari Džuldaš in njega sin Mamet. Povest, iz življenja v srednje - azijatskih pustinjah. — Kuski spisal N. N. Kara z i u, preložil f Fr. Jos. Remec. (Konec.) XIII. §ladzori.ik Nauni Konovalov oddajal je oves iz državnega skladišča topničarjem iu bil že gotov s poslednjo vrečo, ko se zopet privle-čejo vojaki pešci po moko. „Ne zadržuj nas, Naum Ivanič, nam se mudi," pravijo mu oni. Dan je bil vroč, na nebu ni oblačka; vse je tiho, samo beli, drobni, močni prah plava po zraku nad skladi ter se vseda na vojaško obgu-Ijeno obleko. Semkaj dirja na vso sapo vozar Jaška, skoči z voza na diru ; njemu samemu primanjkovalo je sape in izgubil je kapo. „Naum Ivanov, gospodinjo tvojo so pripeljali! Katarino Nikolajev 110 !" Naumu Konovalovu, sedečemu na vreči, padla je računska knjiga iz rok . . . Posedel je en trenotek s široko odprtimi očmi, a potem jo udri proti pristanišču naravnost črez polje, črez ograje in meje. Pozabil je celo, da je duri v skladišči pustil na stežaj odprte, da ga čaka narod za delom. „Ali, presrečni!" govorili so delavci gledajoč za njim. „Nikar tako ne leti!" rekel je za njim smehljaje podčastnik s svetinjami. In tu so obkolili vojaki vozarja Jaško z vprašanji. „1 nu, bratci," dejal je vozar Jaška . . . „Peljala sva se s polkovnikom v trojki1 k pristanišču; prišla je namreč četa novobrancev iz Nukusa in polkovnik si jih je hotel ogledati na bregu. Gledava, kar vidiva, da nekdo čoln k bregu privezuje. No in tu, bratci moji, prične se naša povest. Iz čolna skoči ženska in pade na tla, kakor bi jo božje vrglo ter jame kričati, ali ničesar ne razumeš . . . Potem je prišla k sebi. Kje, dejala je, je moj Naum Ivanič? — In suha je postala, bratci moji, obleka vsa razcapana, ne razločiš, kaj ima na sebi. Poročnik Šutor jo je jel gledati ter jo spoznal. To je, dejal je, Konovalova žena, ki je nedavno v stepi izginola. I11 tudi izmed drugih spoznali so jo takoj nekteri. Polkovnik jo je ukazal posaditi v svoj tarantas (voz 1 Rusi se vozijo zelo radi v trojki (Dreigespann). V ojnice vpreženi konj je bol krepek in velik od pripreženih. Prvega imenujejo „ojničnega" in zadnja „priprežna" s pokritim zadnjim koncem) in jo pokril s svojim lastnim plaščem. A ona je še vedno kakor omedlela, brez zavesti in se samo z vsem telom stresava. Mi smo postali žalostni; nekoji, na-njo pogledujoč, kar na glas jokajo, a drugi se jedva vzdržujejo in se obračajo proč ... Od gospodov častnikov nekoji kriče: „Dajte jej čaja!" nekoji: „Pošljite jo k doktorju!" Polkovnik reče meni: Vprezi takoj priprežnega in goni v skladišče k možu, naznanjat mu. A tli, golobčki moji, zgodi se nekaj drugega, še bolj čudnega! Iz čolna prileze starček, pade na koleni in leze tako, ne vstajaje, naravnost k polkovniku. Ko naši to zagledajo, priskočita precej dva s puškami, no polkovnik ju je odgnal. Pošljite, dejal je, po tolmača! No čemu bode tolmač, ko jo je on sam jel rezati po rusko, po našem . . . To in to, rekel je, storil sem, Kristusovo vero sem zatajil in zavrgel, kri nedolžno sem prelival vse življenje, bežal sem od vojakov . . . Nagovoril vam je strašno veliko! Lasje se se jeli ježiti, duša strjati. In govori vam on, bratci moji, brez vseh ovinkov, ne tako, kakor bi ne znal, kaj govori, ampak vse po vrsti, vse zaporedoma in sam plaka, sam kesa se v duhu. Še le ko je opomnil o grofu Perovskem in o atamanovem namestniku Stirovu, mahnol je polkovnik z roko in se nasmehnol, a poprej je gledal s strašno grozo na starčeka. Nasmehnol se je polkovnik in rekel: Nu, navedel si dovolj starega, 110 pozabil ši, da imamo Rusi pregovor, ki pravi: „Kdor se starega spominja, temu oko ven". Ravno tako je rekel. Potem je ukazal njemu vstati, a on ne vstane, ne uboga. Polkovnik mu je razsodil precej potem: Kar si se ti, dejal je, pregrešil proti carju belemu, to ti odpustim jaz v njegovem imenu po danej mi oblasti; kar proti ljudem, preživi ti tukaj svoje življenje in poravnaj z dobrimi deli; a kar proti svete j veri, proti Bogu, od vedo naj te k očetu Spiridionu . . . Tu pa sem jaz semkaj podirjal in polkovnik, posadivši ženo k sebi v tarantas, sedel je in pognal v trdnjavo." „To je 011 razsodil dobro, prav dobro," dejal je važno podčastnik s svetinjami. „Sedaj pa, fantje, le poberite vreče in zaprite skladišče. Sedaj pač Naumu Ivanoviču ne bode več do izdavanja moke; sedaj se bode razveseljeval vsaj kake tri dni." „Gotovo se bode razveseljeval," potrdil mu je osepičen vojak. „0n je od gorja več ko pol leta samo pil, potem se je strezoval in se vrgel v molitev, 110 in sedaj bode jel zopet živeti veselo." „Res, kaka radost pride včasih človeku, kako srečo pošilja komu Gospod?" „Sedaj ga pa le pojdimo pit, sedaj ga lahko. Če ga sedaj pri takem slučaji ne bomo, ne bodemo ga nikoli ... I11 to se tudi pri tako važnej dogodbi spodobi." In četa pešcev, pobravši vreče in spravivši skladišče v red, povlekla se je korakom po prašnej, globokotirnej cesti proti kraju, kjer se je videla skupina topolov in košatih jagnjedoV in se je v tankej, zob-častej črti raztezala stena Petro - Aleksandrovske trdnjave. XIV. Glej, stari Džuldaš že sedmi dan kleči pred crkvenimi durinii. Nihče ga ne moti, še ceio straže menjavajo se po tihoma, oziraje se s češče-njem na spokornika. Oče Spiridion mu je naložil sedemdnevno očitno pokoro, no sedaj mu je že samemu žal, da je tako dolg čas določil. Pravil je polkovniku pri čaji: „Sesto desetletje živini," dejal je, „četrto sem duhovnik, a takega poučnega primera nisem še videl . . . Vse svoje življenje hoče on Kristusu in Bogu posvetiti ... To je dejanje, ne same prazne besede . . . Presunljivo!" Bil je neki major iz pribaltijskega okraja, strašen pijanec, in še ta, ko je šel mimo crkve, postal je, pogledal in dejal: „No, jaz menim, daje dovolj . . . Poslušaj, starček, poslušaj . . . dovolj je!" No starček ni slušal majorja, ne ubogal njegovega: „ dovolj je," — on kleči, kakor bi ne bil s tega sveta, ter se goreče priklanja k prašnim, od solnca razgretim crkvenim stopnicam, in suhi njegovi ustni šepečete neprestano besede kesanja. Vzdrami se jedva, ko mu sam oče Spiridion ostro in resno ukaže vstati, iti za njim in použiti čašico čaja s koščekom kruha. Stari Džuldaš použije podarjeni mu grižljej in se zopet vrne na svoje mesto. Tamkaj prebije tudi noči; tu in tam malo zadremlje, 110 tudi v spanji, v dremoti šepečete in se gibljete njegovi moleči ustni. Na zadnje prišel je zaželeni sedmi dan; bilo je ravno na nedeljo. Zvečer po večernicah izpovedal je še enkrat oče Spiridion spokornika. izpreobrnenca in mu dejal krotko: „A jutri, Simon, dopustim te k svetemu obhajilu. Poprej pa pojdi še v kopelj. Tja te popelje moj Karp in te napravi potem v čedno obleko." Vsi prebivalci Petrovo -Aleksandrovska zbrali so se ta dan v crkvi, da bi videli, kako bode Simen sprejel sveto obhajilo. Sam polkovnik se je napravil v paradno uniformo z redovi in gospodje častniki tudi po njegovem zgledu. Pobožno, veličastno izvršil se je sveti obred. In čudno! Videli so vsi . . . Jaz sam bi ne veroval, če bi ne bil videl s svojimi lastnimi očmi. To strašno, od bolezni izrito, spačeno lice, s sivimi razmršenimi lasmi, z rezko razločuj očimi se čeljustmi — to lice odvrženca, lice s pečatom prokletstva — zdelo se je vsem veličastno in še celo, naj reče kdo, kar hoče, obrazno lepo. „Duh prosvetljenja vesti, razuma in miru duševnega bil je odtisneu na njem," pojasnil je oče Spiridion za slavnostnim zajutrekom pri samem načelniku oblasti. A drugi (lan izginol je bivši stari Džuldaš, sedanji Šimen po prejšnjem, iz Petro-Aleksandrovske trdnjave. Pogrešili so ga pozno, še le proti noči, sicer bi ga bili morda poiskali. Izginol je, kakor bi se bil v zemljo pogreznol. XV. Starček koraka po bregu reke Arau proti njenemu toku po debelo nanošenem pesku. Čoln svoj pustil je na svojem mestu, saj ga ne more vleči s seboj navzgor po tečenji, ko še sam s težavo prestavlja nogi. Pot, ki sta jo naredila v onem dnevu, ko sta plula semkaj, premaga sedaj 7, božjo pomočjo v treh dneh. No zadovoljen jo s tem, samo Bog daj kreposti v nogah, moči in sile duševne. Nogi, dasiravno stari, ste k hoji po pesku privajeni, a te druge sile tudi ne primanjkuje, nasprotno, ona se vedno pomnožuje in po-množuje. Šimen je že mislil, da ne bode več videl svojega sina Mameta, a sedaj se je obrnolo drugače, obrnolo se je vse tako lepo, nepričakovano in mu novo misel probudilo v glavi. „Sedaj se hočem vrnoti takoj na otok, pregovoriti in preprositi sina, da pojde z menoj. Povem mu vse, kaj sva sedaj postala, da sva ruska, in semkaj pripeljem mladenča . . . Moja pesen je izpeta — jaz nisem ničej, jaz sem sedaj samo božji, a on naj posluži carju belemu, veri in resnici. Sprejel bode krščansko vero, delo za očeta poplačal . . . Zakaj bi ne šel, zakaj bi se ustavljal . . . Povem mu tudi, kar se tiče Katarine . . . Porečem mu, da mi je sama ukazala iti po njega, da je sama obljubila preskrbeti mu mlado, lepo ženico . . . Da tako mu porečem ... Pa saj je tudi on, moj Mamet, krepek mladeneč, lep, da mu ga ni para. Bode se takoj privadil, za vsako delo bo krepek. Ne z nevoljo, z radostjo bode ga vzelo dekle . . . Ah, daj samo, Gospod, doživeti še to — meni sivemu starcu. Milostljivi Bog mi je odpustil, odpustil vse moje težke pregrehe. Sam oče Spiridion je rekel na glas vpričo vseh: »Odpuščajo se ti, rob Simeon, voljni in nevoljni grehi ..." S tem je tedaj poravnano, samo v prihodnje ne greši več ... No sedaj tudi lahko od Boga pričakujem milosti. No kake milosti je meni treba . . . Samo ene: Daj mi, Gospod, najti živega, zdravega mojega preljubljenega sina, pomagaj mi ukrotiti njegovo zakostenelo dušo, premagati trmasto nrav, pripeljati semkaj brezdomnika, nesrečneža, vpeljati ga v novo življenje, pošteno, delavno, družinsko, da sprejme pravo vero in čuje besedo evangeljsko po očetu Spiridionu ... Ne za sebe, o Gospod — za njega molim, za Mameta, mojega goloba!" Tako premišljuje in prebira v svojej glavi Šimen in brez utru-jenja, brez oziranja koraka vedno naprej in naprej ... A naproti njemu vali se motna, penasta voda Amu-Darje ter nese stebla suhega trstja, staro dnišče segnilega čolna; vsakojako nesnago nese in šaro s samega vrbovja noter do morja Aralskega, 110 ne nese pa ni ene vestice o zaželenem otoku niti enega zvoka od sinovega glasu. No glej,' dolgo že, ah kako dolgo koraka stari Šimen po pesku. Ali na dvanajsti ali na sedemnajsti dan, ne more se pomniti, zagledal je Šimen v daljavi z grmovjem zarasten kraj. in precej za njim leži njun otok. Spustil se je z brega in šel prav ob vodi; kmalu je našel tudi bolj plitvo mesto, kjer se more priti brez čolna, nekoliko v brod, nekoliko v plav, na otok. Solnce je že jelo zahajati, ko je Šimen zagledal svoj dolgi kot, no kako čudo je to? Strehe na zemljanki ni videti, a mogla bi se videti od tukaj prav dobro . . . Mučno stisnolo se je srce. Šimen se je ustavil malo, pomislil in se spustil hitro v brod . . . Plavati zna starec ko riba . . . Drugi pot šel bi na krivo, ovinkom, a sedaj spustil se je naravnost črez strmino in globoke vrtince ... Z božjo pomočjo premagal je vse to, in glej, že čuti z nova trdo dno pod nogami; tu se je pričelo znano trstje, tamkaj mole iz vode količi, kjer sta prošlo jesen štiri jesetre na enkrat ujela . . . Dospel je Šimen na breg, ves premočen; noge je imel odrte ostrim kamenjem, pleča opraskana trnjevim grmovjem. Spustil se je skoro begom naravnost proti zemljanki. Vse je prazno . . . prazno . . . Samo kup oglja in pepela leži na kraji, kjer je stala njuna koča. Starček je vse ogledal, a ne prišel precej ob pamet ... Bil je krepek ! Tamkaj leži tudi dnišče velikega čolna, vse obžgano; s peskom in ilom ga je prevleklo. Tamkaj, kjer so visele mreže, kjer so se ribe na razpelah sušile, tudi tam vidi se oglje in pepel, no že star. Tu in tam pognala je že sočnata trava skozi požarišče . . . Ni zgorelo vse samo od sebe; vidno požgano je po človeških rokah, in ne od tujih, ampak domačih . . . „Mamet, Mamet!" zaoril je na vse grlo stari Simen in glas se mu je pretrgal. „ Mamet — golol) moj jasni — Mametček, moj sin . . . Kje si ti?" Od nikoder ne čuje se ni zvok ni odklik . . . Samo bregov jek je poprijel obupni krik starčev, in odmevalo je od ene nabrežne peči , pletenka iz p rute vb u rybakovi.; torej enako litovsk. venta ris, das Netz, česk. vata, mreža. Ker so se poznamenovanja za spleteno posodo in mreže stvarjale iz snov, ktere označujejo vezanje, izraževala je korenika: ve nt — v j a t — vat izvirno vezati. Pomen zvezi je tudi zapopaden v besedi: vjatka, ktera po Dalji označuje: tolpa, verenica, vataga, arselb, Genossenschaft, Gemeinde, Familie, Gesellschaft. V slovanščini nisem sicer doslej našel korenike: van t, ve nt s pomenom: zvezati, pač pa v sansk. vat in van t. jungere, serere, nec-tere, dividere, distribuere. Ve nt i bi torej bili: ventani, v en tj an i, vjatjani, ljudje spadajoči k venti — vjati — vatagi, die zur gleicben Genossenschaft, Gesellschaft, Familie gehorigen. Tako tudi imena staronemških plemen: Tencteri, Semnones, Iuthungi 1 Jordan, Adelung, Barth, Wilhelm so Wende, Wi 11 de izvajali iz winda vvenda, kar pre v indoevropskih jezikih vodo označuje; torej Winden, Wenden so „ain Wasser wohnende Volker"; a to tudi niti jezikoslovcem niti zgodovinoslovceni ni kazalo. po Schweitzerji in Mtillenhofu označujejo foederati, združeni, die Verbundenen, in Fick razlaga tudi ime Arjas iz korenike ar, coniungere, iz ktere je tudi ruski: ar teli,. Tudi ime keltskega plemena: Andicavi pomenja po Gliicku: invicem juncti. Oblike Ve-nedae, Veneti, W i ne da s, Wi netlii so nastale po uplivu grških, latinskih in nemških pisateljev.1 Sicer nahajamo tudi v slovanščini prikazen, da se je, če je stopil n med e in soglasnika, postavil glasnik pred soglasnikom. Tako se v starih dostavkih k Nestorjevej kroniki ime mesta: Sloviiiski. piše: Sloveueski; primeri tudi italsko: 111 ene se za meiise; star o slo v.: Inbdt za Indt. Isto, kar Venti Ventjani, pomenja tudi ime Slovanov: "Avxai, Antae, Antes. Ker je staroslov. ^ v rušč. in v češč. h, nahajamo staroslov. ime: Antin v ruskej obliki: Utin, v česk. Uta iz An ta, osebna imena zapisana v Safafikovih Starožitnostih in Moroškinovem Imenoslovu. Korenika: ant označuje v sansk. isto, kar v ant, serero, nectere, ligare; slovanščina sicer ne poznava več glagola a nt it, utit, ali nahajamo še besede iz korenike: a*nt, in sicer staroslov.: u t- ok -l, jugatiin2, verbunden, novoslov: nt-a, der untere Verbund beim Oehsen-joch, jenes Querholz, das die Seitentheile verbindet3; v venetšč. an-tarie, goži. In kakor so se v ruščini iz vant, vat, vjat, stvarile besede v j ata, vjat-ka s pomenom: družnaja tolpa, tako tudi iz ant ut, rtisk. po Dalji: ut-uga, tolpa, vataga4 ljudej, Uty, Utin k a, Utovo, imena ruskih vasij. Ako pomislimo, da so Slovani v zadrugah živeli, ni nikakor neverjetno, da Venti in Anti označuje: foederati. Na konci še eno vprašanje. Nima se li staroslov. v^štij, maior, plus, perfec.tior, rusk. vjaščiy, boljšiy, veličajšiy, višji po sili, veličini in oblasti, po čislu in količestvu, vjašče — boljše, prednje, znatnie, sanovije, bogatije, tudi izvajati iz vet, vjat; kajti tako bi bil vtjštij, vjaščiy oni, ki ima več vente, v jate, familije^zadruge, „družnajej tolpe" v ljudeh in v živini?! Imena: Ventoslav, Vijšteslav, česk. V a c s 1 a v označevala bi torej: familia, gente, caterva clarus, in tako bi se s Pervvolfom pri podstavi v e n t srečala, samo v drugem pomenu. __________Davorin Trstenjak. 1 Šafarik v svojih „Slov. starožitnostih" (I., 8) bistroumno pojasnjuje početek teh oblik. 2 Znano je jezikoslovcem, da se v nrkvenoslovanskih spisih starejši glasnik a večkrat že nahaja kot u. 3 Beseda uta, juta, je znana sploh v celjskej okolici. * Vataga po Dalji: družnaja tolpa, artelj, tovariščestvo. Pomen zvezi je tudi v rusk. besedi: verenica, rod arteli, podrazdenie obšoiny, iz korenike: ver, binden; primeri analogično: pagus, iz pag, pangere; drug, družina, iz drg, constringere, rusk. sem t j a iz si, ligare, nectere. Poročilo o hrvatskej književnosti. Spisuje J. Steklarn. XIII. 1. Rad jugoslavensk e akademije znanosti i umjetnosti. Knjiga LXXV Razred mathematičto-prirodoslovni. U Zagrebu 1885. Razprave: 1. Pred teče Danvina od dr. H. Šuleka. Pisatelj nam prav zanimivo tolmači, kako so prirodoslovci pred Darwinoin razlagali glasovito njegovo hypotheso o razvitku in postanku bitij. Ta razprava je razumljiva tudi za one, ki nimajo strokovnega prirodoslovnega znanja. 2. O krivuljah u ravnini od dr. Zahradnika. 2. Rad. Knjiga LXXVI. Razred fllologičko-historički i tilosofičko-juridički XI. U Zagrebu 1885. Razprave: I. Priloži za sintakso jezika hrvatskoga. I. Imperativ od Ivana Broza. 2. Prinos k naglasu u novo slovenskem jeziku od M. Va-ljavca. Naglas u prezentu glagola, koji prezentni nastavak jo drže same u i!, plurala. Tukaj nadaljuje marljivi naš rojak svoja strogo znanstvena raziskavanja o slovenščini. St. Izvještaj o šestom arheološkem sastanku u Odesi. Od dr. Fr. Račkoga. V tem sestavku nam opisuje pisatelj veliko zanimanje ruskega naroda za arheologijo in tudi kongres sam, pri kterem je i on s prof. I.jubičem sodeloval. 3. Marjanska vila ili sbirka narodnih pjesama sakupljenih n Spljetu po Dujmu Srečku Karamanu. U Spljetu 1885. Str. 270. Cena 1 gld. V tej zbirki nahaja se do 210 narodnih pesnij različnega sodržaja po sledečem redu: 1. Ljubovne II. Usviestne. III. Prigodnice. IV. Uspavanke. V. Kolede. VI. Napitnice. VII. Sitnež. VIII. Junačke. IX. Starojimačke. V teh narodnih pesnih, ki jih je večjidel zbral sam Karamau, nahaja se najlepša in najčistejša hrvaščina, ki se govori okoli Spljeta, ter je za jezikoslovca od velike važnosti kakor tudi za narodopisca, ki more po teh pesnih lahko razsoditi, kako čil in zdrav narod stanuje v teh predelih nekdanje slavne hrvatske kraljevine kljubu vsem italijanskim trditvam, da je ta zemlja italijanska. 4. Pjesme Milke Pogačičeve. U Zagrebu 1885. Knjigotiskara C. Albrechta. U mal. 8° str. 121. Ciena 80 nove. — To je zbirka večjidel liričnih pesmic, ki se dado prav ugodno čitati, posebno neke balade yi romance, iz kterili veje pravi sveži duh pesniški. Manje dovršena jo oblika v teh pesmicah, čemur se pa ne smemo čuditi, ker so t,o le prvenci mlade pesnice. Izdanje samo je lepo, okusno, celo elegantno, kar služi na čast tiskarni Albrechtovej. 5. Put na Plitvice. Napisao Adolfo Veber. Drugo izdanje. U Zagrebu 1885. U 8" str. 102. Ciena 40 nove. — Kar je Slovencem blejsko jezero, to so Hrvatom plitvička jezera, kar se tiče prirodne krasote. Že pred 25 leti opisal je Veber ta jezera in pot do njih (sedem jih je namreč), a ker se je v tem času začelo malo več misliti na te krasne predele ter se vsako leto bolj obiskujejo, izdal je pisatelj v drugo ta svoj opis. Knjižica pa je tudi radi uzorne hrvaščine važna, saj se Veber smatra najboljšim hrvatskim stilistom. G. Zvonimir hrvatski ilustrovani koledar za godinu 188(5. Naklada knji-žare Lav. Hartmana u Zagrebu 1885. Ciena 60 nove. — V tem koledarji nahaja se 30 slik glasovitih Hrvatov, posebno onih, ki so važni za preporod hrvatske književnosti, ter nekih hrvatskih mest, s potrebnim opisom. Vrh tega obsega še Puškinovo povest »Hiteč" in eden higijetiski sestavek od prof. Lobmajera. Potem pa sledi natančen šematizem vsega činovništva v Hrvatskej, Slavoniji in Dalmaciji ter v Bosni in Hercegovini. Take vrste koledarja pogrešamo še v slovenskej literaturi, kar sem že lani omenil; bilo bi potrebno, da se izda v Ljubljani za vse slovenske zemlje. 7. Slava preporoditeljem! Naklada odbora za proslavo pedesetgodišnjice preporoda hrvatske književnosti. Tisak dioničke tiskare u Zagrebu god. 1885. 48 str. u največem 4". Ciena 1 gld. — Pod tem naslovom je prišel na svetlo dolgo pričakovani slavnostni spis, s kterim so vzveličali hrvatski književniki in odličnjaki proslavo pel desetletnice preporoda hrvatske književnosti, ali bolje le prenos onih književnih prvakov, ki so v Zagrebu po različnih pokopališčih ležali, v skupen grob ali arkado, ktero je postavil Zagreb tem neumrlim možem. Saj druge svečanosti so bile vse prepovedane. Ta spis je podoben onemu, ki so ga Čehi izdali na korist svojega gledišča pod naslovom „Narod sobe" in kakoršuega bi mogli tudi Slovenci izdati" sčasoma v prospeh „Narodnemu domu". Kar se tiče sodržaja, mora se reči, da se odlikuje v vsakem pogledu in sicer v književnem in umetnem delu ter nadkriljuje celo češki spis. Tukaj naj sledi v kratkem sodržaj književni: Uvodni članek o dr. Ljudev. Gaji od prof. Smičiklasa, v kterem nam živahno opisuje mladega Gaja v njegovem razvitku do 1. 1835. Nato sledi 76 životopisov odličnih ilirskih književnikov, rodoljubov, mecenatov, umetnikov in boriteljev, zbranih od Milana Grloviča. Potem člančič „Slava i Slovencem" od Ivana Trnskega, v kterem omenja zasluge Slovencev za hrvatski podvig; — sedemnajst sentencij teh le hrvatskih odličnjakov: Antonoviča, Bana, Bučara, A. Mažuraniča, Iv. Mažuranioa, Okrugiča, Motela barona Ožegoviča, Pavlinoviča, Račkega, Strossinajera, Suudečiča, Šuleka, Utješenoviča, Vebera, Vežica, Zigroviča, z autografovanimi podpisi; 12 pesnij od Bana, Bogoviča, Ilijaševiča, Kukuljeviča, Nediča, Okrugiča, Sundečiča, Tordinca, Trnskega, D. Trstenjaka (Do-movinka, u Gradcu, 1837), Utješenoviča in Vukotinoviča, z autografovanimi podpisi; — 4 črtice: Jabuka od N. Kokotoviča, Priča rodu mome od J. Kozarca, Na morskoj obali od J. Sisolskega in Od prvih mučenika od K. Š. Gjalskega; — 21 pesnij: Bogu molim od Gjure Arnolda, Hrvaticam od Badaliča; Odjek iz sidražke županije od Biokovca; Naprjed od Buzoliča; Ave Marija od Cirakija; Hrvati iz Dalmacije na pedesetgodiš-njici preporoda u Zagrebu od Despota; Budnica od Deželiča; Hrvatom na pedeset-godišnjicu preporoda od Grloviča; 1835—1885 od Harambašiča; Trobojnica od Hrani-loviča; Slava njima od Kozarca; Na grobu preporoditelja od Kranjčeviča; Knjiži i prosvjeti od Kutena; Ilirski sokolovi od B. Kukuljeviča; Pjesnički viek od Manojloviča; Prkos od P. Markoviča; Slovencem od Milakoviča; Ne bilo vas od Pogačičke; Hrvat-skoj pjesmi od Varjačiča; Pjesnik i Vila od Vuletiča Vukasoviča; Ilircem od dr. Pr. Markoviča; konečno dolg red od 101 sentencije. Umetniški del pa obsega 19 slik in načrtov ter šest kompozicij. Slike M a š i -č e v e se med vsemi posebno odlikujejo. Kot posebna priloga je dodan spisu še velik tableau, ki prikazuje 59 glav, mož ilirskih od 1835—1850; med njimi sta samo dva Slovenca, namreč Stanko Vraz in Davorin Trsteujak. Tudi med životopisi ne nahajamo vseh Slovencev, ki so bili privrženci ilirizmu; Trnski se jih sicer spominja v člančiči „Slava i Slovencem", ali ne vseh. Tako sta na pr. izpuščena iz spisa dva znamenita Ilirca, Matija Majar in Juri Kobe, od kterih je prvi izdal slovnico: „Pravila, kako izobraževati ilirsko narečje", drugi pa je pisal v ilirščini po Gajevih časopisih ter navdušeno pozival svoje rojake v kolo ilirsko. To se je pa bržkone zgodilo zaradi naglice, v kterej se je ta spis izdal; ali sicer je vendar tako krasno vzpel, da služi na čast hrvatskej literaturi, pa tudi umetnosti. A dionička tiskarna je poskrbela, da je knjiga izšla v tako elegantnej obliki, kakoršnih se le malo nahaja. Po tem takem je pa tudi cena tej knjigi jako nizka (1 gld.); zatorej opozarjamo slovensko razumništvo na njo ter jo toplo priporočamo vsem, ki so prijatelji slogi med Slovenci in Hrvati. 8. Prvostolna crkva zagrebačka nekoč i sada. Napisao Ivan Krst Tkalčič. Str. 128. Ciena 1 gold. U Zagrebu 1885. Tiskani Karla Albrechta Knjiga, kterej ste priloženi tudi dve sliki prvostolne crkve, ima sledeči sodržaj: Proslo\ narodu hrvatskomu. I. Kako je postala zagrebačka biskupija. II Prva zagrebačka stolna crkva i njezina sudbina. III. Osnutak današnje prvostolne crkve i njezina poviest. IV. Opis crkvene sgrade iz vana i nutra. V. Žrtvenici, grobni spomenici, nadpisi, slike na zidovili i klecala. VI. Propovjedaonica. VII. Orgulje. VIII. Svietil-njaci. IX. Zvonovi i ura. X. Sakristana i riznica. — Imena graditelja, umjetnika i liieštra. Tudi ta knjiga je svečani spis na spomin blagoslovljenja stolne crkve 8. novembra t. 1. Vsakemu je še znano, kako je zadnji strašni potres v Zagrebu tudi stolno crkev poškodoval, da je bila bolj ruševini nego hramu božjemu podobna. Požrtvo-vanjem hrvatskega naroda pa je zdaj notranji del te crkve ves obnovljen v prvotnem gotskem slogu in od 8. novembra t. 1. bode se zopet služba božja opravljala v njej Ker spada zagrebška stolna crkev med najlepše spomenike graditeljstva, bode gotovo knjiga Tkalčičeva zanimala vsakega, ki se bavi z umetnostjo in starinami; kajti pisatelj je crkev opisal vsestranski in prav temeljito, kar je samo njemu mogoče, ker se bavi že dalje časa s starinami in povestjo mesta Zagreba ter zajedno tudi prvostolne crkve 9. Priručni rječnik sveobčega znanja ili mala hrvatska enciklopedija. Ob-radjuju dr. Ivan Zoch i Josip M ene in uz sudjelovanje i pripoinoč mnogih književnika. U Osieku 1885. Tiskom i nakladom Dragutina Laubuera. Ciena svežčiču 40 nov. Svez. 1—4. V »Kresu" štev. (i. se je to delo že slovenskemu razumništvu naznanilo. Do zdaj so izšli že 4 zvezki, in reči se mora, da to podvzetje lepo napreduje. S početka se je mislilo, da Osiek ni mesto, kjer bi se dalo tako važno delo točno izvesti, ali urednika sta poskrbela za sodelavce, in z njih pripomočjo rečnik lepo napreduje. Da se pa sem in tam vendar le premalo na Slovence ozira, je morda uzrok, da nima dovolj sodelavcev med njimi. Tako sein namreč opazil, da niso navedeni do zdaj v tem rečniku sledeči slovenski pisatelji: Ahacelj Matija, Alazija da Sommaripa Gregor, Albrecht Andrej, Alešovec Jakob in Andrejčekov Jože (morda pride pod imenom Pod-milšak); pa tudi imena nekih krajev manjkajo, ali pa niso točno navedeni, tako na pr.: Ajdovščina ne leži v Istri, nego na Goriškem. Tukaj sem navedel pomanjkljivosti, ktere sem opazil v prvih štirih zvezkih, pa bi želel, da jih bode v prihodnjih manje; Slovencem pa priporočamo to delo, ker bode za nas vendar le boljše, nego ktero nemško te vrste. Drobnosti. Zgodovina sv. katoliške cerkve za slovensko ljudstvo. Spisal dr. Ivan Kri-žanič, kanonik itd. v Mariboru. Izdala in založila družba sv. Mohorja v Celovcu. II. zvezek. 1885. Natisnila tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu. — Jnter arma silent Musae. Dobro da nima vsak pregovor o vsakem času veljave. Ko bi namreč to bilo, ne imelo bi slovensko ljudstvo skoro ničesar pokazati, kar bi ga uvrstilo med kulturne narode. Boja — tega, ki dela pravico z mečem, ni sicer veliko imelo in nima ga tudi v naših dneh, vendar pa je ono skoro ves čas, kar obstoji, v silnem boji, v boji za svoj obstanek; bilo bi se mu torej po vsej pravici bati, da ostane brez vse literature. Toda hvala Bogu, slovensko ljudstvo je v tem srečnejše, kajti ono nima samo literature, ki jo tak boj stvarja sani ob sebi, marveč ono dobiva čim dalje tem več književnosti, tudi leposlovne, ki nima nič opravila z omenjenim bojem. O tem se človek lahko prepriča, kedar koli hoče; treba »m je samo vzeti v roko knjige, ki prihajajo leto za letom med ljudstvo, in v novejšem času je teh že lepo število. Da je v tem družba sv. Mohorja v Celovci prva, tega ne taji in ne more nihče tajiti in kolikor vem, jej je slovensko ljudstvo tudi hvaležno za to; saj jo 0110 tudi podpira v tolikem številu, da je v tej stroki ona menim .da edina v celem cesarstvu. Kar nam je Mohorjeva družba letos bukev priskrbela, vse so po svojej strani lepe in ljudstvo jih je tudi gotovo rado sprejelo. To se vidi že nekaj iz sodeb. ktere človek ali le sliši ali pa že tudi čita o njenih letošnjih knjigah. Sodbo o drugih strokovnjakom prepuščajoč hočem jaz na tem mestu nekaj malega reči o zgodovini sv. katoliške crkve. Družba sv. Mohorja nam je letos drugi zvezek izdala, in že naprej rečem, da je slavni odbor takrat veliko za to skrbel, da je ta zvezek, kolikor je možno, _ prišel ljudstvu dovršen v roke. Tisek je snažen in obliki knjige celo primeren. Kar pa zadeva vsebino v tem zvezku, deli g. pisatelj čas, ki ga ta knjiga obsega, „drugi vek", v dve dobi; vsaka ima po troje poglavij, čisto tako, kakor je bilo to že v prvem zvezku. Prva doba sega od S. do 12. stoletja, in prvo poglavje nam pripoveduje razširjanje sv. crkve, najprej med germanskimi (str. 4—38), potem med slovanskimi narodi (str. 39—79) in na zadnje pri Magyarih (str. 80—81). Drugo poglavje pa razpravlja, verske boje in prepire (str. 82—109) in tretje nam razlaga notranje razvijanje sv. crkve, kažoč na njen čim dalje večji upliv v državi in v družini (str. 109—118). V drugej dobi tega veka pomaknemo se v zgodovini sv. crkve za nova štiri stoletja naprej, črez dobo velikega papeža Gregorija VII., potem križarske ali kakor jim g. pisatelj pravi, križne vojske tja do začetka Hi. stoletja. Prvo poglavje razkazuje nam najprej (str. 119—134) sedmero „križnih vojsk", zatem (str. 135—138) nam kaže njih konečne koristi in na konci nam še pripoveduje pokristjaujenje pomorskih in drugih polabskih Slovanov (str. 138—110). Drugi del tega poglavja pa je ves prepleten in zapleten z boji, ki so se —- nekaj tudi krvavo — bili med državno in duhovsko oblastjo: boj za investituro (str. 140—148), boj za crkvene pravice v Angliji (str. 148—150), boj med papeži in Hohenstaufoviči (str. 151—Kili). Za tem pride boj Francozov zoper pa pest vo, babilonska sužnjost papežev in pa dolgi razpor na njih stolici s svojim konečnim poravnanjem na raznih erkvenih zborih (str. 169—190). Drugo poglavje je precej kratko in nas seznanja z raznimi krivoverci, Kathari, Valdovci, Albižani, Viklifci in Husovci (str. 190—202), potem pa nam pripoveduje življenje in delovanje največjih učenikov sv. crkve iz te dobe, namreč sv. Bernarda, sv. Bonaventure pa sv. Tomaža Akvinskega (str. 202—211). Tretje poglavje nam še na zadnje razvija notranje razmere sv. crkve v duhovništvu (str. 212—216), bogočastji (str. 216—218) in v celem krščanskem življenji; v le-tem se odlikuje posebno novo ineništvo sv. Frančiška pa sv. Dominika (str. 218—225). Pogled v novi svet, v Ameriko, sklene drugi vek in z njim konča tudi g. spisatelj drugi zvezek crkvene zgodovine (str. 225—228). Iz tega že lahko vsakdo razvidi, da je široko polje, po kterem nas vodi učeni g. pisatelj. Izvedencem pač ne bo nič več novega v tej knjigi, ali vendar jim pride prav; zakaj način, v kterem se ta ogromna tvarina razpravlja, ni navaden, zgoli stro-kovnjaški in zato suhoparen, marveč g. pisatelj si prizadeva, iz cele velike grmade v svojej knjigi to in samo to podati bralcem, kar spada v splošno zgodovino sv. crkve in zanima te bralce, ki so v velikej večini pri družbi sv. Mohorja. Krajevne zgodovine ni mogel in ni smel z ozirom na družbo pisati. Kolikor se meni zdi, bilo je pač g. pisatelju včasih težko odločiti se, kaj bi v svojo zgodovino sv. crkve sprejel in kaj bi naj izpustil. Jaz za-se bi na pr. glede zgodovine o pokristjanjenji slovanskih narodov, ki nam jo prinaša letošnji zvezek, imel luarsiktero željo. V tem zvezku se mi niso izpolnile. Toda vest mi ne dopušča, tožiti zato g. pisatelja. Kakor terjam namreč jaz spoštovanje za svoje mnenje, tako ga moram dajati tudi g. pisatelju. Kakošno pa je ono, vidi se iz tega, kar nam je v svojej zgodovini podal. Ali je njegovo mnenje pravo ali ne, to razsodi najbolje ljudstvo, ktero bere knjigo. G. pisatelj si je tudi vidoma prizadeval, kar je bilo v njegovej moči in mu dovoljeno glede namena njegove knjige, da zadovolji vsem pravičnim željam. Ali se mu je to posrečilo? Jaz rad priznavam, da se mu je; zakaj od več stranij sem slišal, da ljudstvo (o zgodovino rado prebira. Imel pa je tudi g. pisatelj ljudstvo, kakoršno je naše slovensko v obče, nekaj'pa tudi tisto pred očmi, kakoršno se nahaja v njegovem kraji, tedaj že narodno prebujeno; in zato je tisto, kjer se mu je zdelo potrebno, z domačo besedo poučil ali pa mu je z zgledom, povzetim iz domačega življenja razjasnil, kar bi ono sicer težko razumelo ali ne obdržalo lahko v spominu. V tem se mu je največkrat dobro poneslo, ali včasih tudi izpoddrknolo. Za prvo najde bralec skoro na vsakej strani lepih zgledov, za drugo pa podam tu nekaj takih. Na str. 7. v 23. vrsti: »hudobna babura"; na strani 11. v 7. vrsti: »strašne kazni zapela"; na strani 17. v 30. vrsti: »Rim se je strahu tresel, kakor šiba na vodi"; na stani 41. v 30. vrsti: »se čniiga razlije po zemlji", iu še več drugih. Ker ni tej knjigi namen, da bi bila učena knjiga, zato ne najdemo nikjer v njej raziskavanj ali tudi lastnih mnenj, — takih, na ktera pisatelj trka, češ ta so moja; vendar pa se vidi knjigi, da je g. pisatelju marsikaj znano, če tudi tega na vsa usta ne pove, ampak le poroča, kakor je v enakih knjigah običajno. V celem se drži nemških originalov, glede razdelitve tvarine pa izključljivo učne knjige Briickove; sicer pa si je pogledal tudi vzlasti glede Slovanov spise dotičnih narodov. Koliko je imel v njih porabljenji sreče, tega nočem jaz razsojevati, ali zdi se mi, da ti i smel vsega sprejeti, kar se sem ter tja razglaša za resnico. Glede stvarij, ktere se razpravljajo v tem zvezku, ne govorimo tedaj dalje, ker se v njih g. pisatelj ne loči od drugih zgodovinarjev in nam jih tudi v celem zgodovinski resnično podaje. Posebnih, znamenitih pogreškov glede na zgodovinsko resnic« nisem našel. Kar pa je sem ter tja krivega, to je z večine samo lapsus calami, kakor na pr. na 40. strani v 33. in 34. vrsti in še morebiti kje drugje. Več, veliko več bi pa imel reči o slovniških iu pa tiskovnih pogreškili. V obojnej vrsti jih je še veliko večje število, kakor je to za knjigo in za ljudstvo, kte-remu je ona namenjena, dobro. Da ne preseženi prostora, ki se mi je odmeril, ne morem se spuščati v posameznosti; zato rečem samo glede slovnice, da pisava ni vselej dosledna in je na več mestih nepravilna. Tako stoji že na 3. strani v 6. vrsti »za-hodnjega" in takoj v 17. vrsti potem »v zahodnih" in enako pozneje še večkrat; na istej strani v 11. vrsti stoji »preseljevanje", potem pa skoro vselej »preselovanje" iu tako tudi drugje. Napaka je na strani H. v 4. vrsti »vprl"; ravno tam v 21. vrsti »vsevidejočim". Predlog „k" se rabi večkrat z mestnikom; predloga »z in s", pa tudi „k in h" sta se na več krajih krivo postavila. Glede rabe glagola pa je v tem zvezku skoro vse ali vsaj z večine prav; tu in tam se sicer na pivi hip vidi napaka, ali da se tudi zagovarjati oblika, v kterej stoji glagol. To tedaj rad in navlašč pri-poznavam očitno, ker v prvem zvezku ni bilo v tem oziru vse dobro. Kar je še sicer slovniških hib, to pa prezre človek tem rajši, ker je sicer cela knjiga pisana v dobrem, pravilnem jeziku, nekaj pa jih gotovo gre tudi korekturi na rovaš. Korektura je pač v tem zvezku veliko, veliko boljša, kakor je bila v prvem: vendar pa je še precej tiskovnih pomot ostalo. Jaz jih tukaj ne naštevam; sicer pa jih tudi ne bo težko veščemu bralcu najti, a prosto ljudstvo jih ne zapazi, vzlasti že za to ne, ker ne motijo preveč misli v tej knjigi. Nekaj jih je pač večjih, na pr. na 20 strani v 40. vrsti: »kaj bo le konec . . ."; na 23, str. v 21. vrsti: »takoj" nam. ta koj; na 35. str. v 40. vrsti: »vedno" — nevedno; na 75. str. v 39. vrsti: »kedaj" — od kedaj; na 141. str. v 21. vrsti: »trdo oral" — trda ral; na 144. str. v (i. vrsti: »glavi" slavi. Krivo štejejo se v tem zvezku strani na novo, ne pa tudi paragrafi. »Zgodbe sv. cerkve," kar stoji na robu posameznih pol, pa niso to, kar je »zgodovina sv. cerkve". Nekaj ni, da pozabim. Tudi v tem zvezku še rabi g. pisatelj nekaj besed in izrazov, ki so le v njegovem kraji, ne pa drugje v navadi. Jezikoslovcem hodi to morebiti prav, bojim se pa, da za navadne bralce ni. Tako beseda »vinanj" na str. 32. v vrsti 31. večini bralcev ne bo znana; na strani 38. v vrsti 12. »so se vsi misijonarji nekako dela lecali" ; kaj je to V Na strani 84. v vrsti 2: »trešlika", na strani 815. v vrsti 30: »potrupal"; na strani 90. v vrsti (i: »kupanja" in še nekaj drugih enakih -besed bi človek rajši ne videl v knjigi, čije jezik je sicer dokaj pravilen, gladek in lahko umljiv. Nenavadni ste tudi obliki: »zveča" (z večega) na str. 17. v vrst.i 1 in na str. 32. v vrsti 11. ter »počasem" na str. 73. v vrsti 32. . Končujoč to poročilo, ki mi je zoper voljo skoro preveč narastlo, izrečem le še željo, naj bi vsi bralci, k te rim pride ta knjiga v roke, brali jo s tolikim veseljem, s kolikoršniin sem jo jaz prebiral; potem bodo tudi sklepnega zvezka te zgodovine z menoj vred le težko pričakovali. Na svetlo ima sicer priti še le za dve leti, ali kolikor slišim, je v rokopisu blizu gotov. Z njim dovrši veleč. g. pisatelj imenitno knjigo in si postavi v srci slovenskega ljudstva lep spomenik. Dr. Iran Mlakur. Leopold Volkmer, veseli pesnik Slovenskih goric. 1741—1810. Objavil in založil dr. Jožef Pajek. (Ponatis iz Popotnika.) V Mariboru 1885. Natisnila Leonova, pozneje tiskarna sv. Cirila. Str. lili v vel. S". Cena 40 nove. — Učiteljski list »Popotnik", ki izhaja v Mariboru, prinašal je celo leto to književno blago pesnika Volk-merja. Dr. Jožef Pajek si je stekel lepo zaslugo za slovstveno našo zgodovino s tem, da je zbral Volkinerjeve proizvode in omladil med nami spomin na starega, častit.ega pevca štajerskega. Prvi obširnejši životopis o Volkmerji podal nam je Slomšek, in njega podatke je dr. Pajek tu dopolnil in popravil (str. 5—8). Na str. 8—12 razvrstil je izdajatelj književno blago pesnikovo po onem redu, v kterem je nastalo, in na str. 13—116 podaje nam njegove basni in pesni, kterih je skupaj 81. V podlago tej izdaji služil je v prvej vrsti lastni Volkinerjev rokopis »Zmes", ki obsega 37 številk posvetne vsebine, potem pa Murkovo izdanje od 1. 1836: »Leopolda Volkmera . . . fabule ino pesmi". G. izdajatelj se jo jako trudil, da bi kolikor mogoče vse tiskane in v rokopisih nahajajoče se spise Volkinerjeve v eno skupino zbral, ali vendar Se toži, da ni mogel vseh proizvodov dobiti v roke. Izdaja sama je tako urejena, da se pod naslovom vsakterega spisa pove, od kod je imenovana basen ali pesen prepisana, oziroma kje je bila prvič natisnena, in nato se pristavlja, kje je Volkmer svojim basnim zajemal snovi ali koga je posnemal v njih (vzlasti nemške basnike Gellerta, Gleima, Lessinga). Volkmerjev jezik sodržuje mnogo posebnostij in je za jezikoslovca jako zanimiv. Zatorej je g. izdajatelj prav dobro učinil, da ga ni celo nič izpreminja! v svojej izdaji. Vsak Slovenec ga itak lahko razume, posebno ker se je tu pa tam pod črto manj znanim besedam podajal tolmač. Glede oblike bi bilo želeti, da bi se pesni ne bile tiskale in continuo, ker nam to moti pregled, ali sicer smo z izdajo jako zadovoljni in jo vsem gorko priporočamo. Indijska Talija. Urvaši. Indijska drama Kalidasova, Na slovenski jezik preložil dr. Karol Glaser, c. kr. gimnazijski profesor. Trst. Založil dr. K. Glaser. Tisk V. Dolenca. 1885. Str. 105 v mal. 8". — To je prvi zvezek od zbirke indijskih iger, kterih nam hoče čvetero prof. dr. K. Glaser presaditi na slovenska tla. Začel je g. pre- lagatelj z igro Urvašico od znamenitega indijskega dramatika K al i da s a ter posvetil to knjigo preč. g. D. Trstenjaku, starosti naših pisateljev. V kratkem uvodu podaje nam prof. Glaser nekaj o indijskej glediščnej igri in na str. 11—105 sledi Urv.išica v petih dejanjih v prav krepkem prevodu. Kar je v izvirniku v nevezanej besedi, to je tudi v prevodu tako ostalo, kar pa je v vezanej obliki, to se je v petstopnih jambib preložilo, ker ni mogoče indijske izvirne mere posnemati v slovenščini. Kalidasove glediščue igre so preložene v razne evropske jezike, iu mi moramo hvaležni biti g. prof. dr. Glaserju, da nam je to praznino^ našem slovstvu zamašil. Ni nam treba še po-sebič poudarjati, daje g. prelagatelj igro na podlagi indijskega originala poslovenil; zatorej pa sinemo biti tudi prepričani, da se v njegovem prevodu točno in kolikor možno natančno indijski izvirnik zrcali. Opombice pod črto olajšujejo berilo. Ta zvezek je vse priporočbe vreden, in naše razumništvo ga bode gotovo prijazno sprejelo. Cena mu je .'!() nove. Jurjev Koledat za navadno leto 1886. II. letnik. Cena 50 nove. Trst. Natisnila tiskarna Iv. Antati-ja sinov. 1K85. Str. 112 v 8". Kakor lansko leto, preskrbelo je tudi letos uredništvo „ Ju rja s pušou šaljivi koledar. Drugi letnik sodržuje dokaj dovtipnih šal in smešnic ter se vsakemu, kdor je željen šaljivega berila, priporoča. Pridejane slike bodo čitatelju mnogo smeha izvabile. Z potulek po Slovensko piše Rudolf Pokoril j. Dil II. V Praze. Tisk: l»r. J. 11 Pichl a spol. Nakladem spisovatelovym. 1885. Str. ->29 v 8". Velja 2 gld. — Večkrat smo že imeli priložnost, čitatelje našega lista opomniti na opis slovaške zemlje, kterega je jel v zvezkih izdajati R. Pokorny v Pragi. Njegov početek je našel glasen odmev v čeških listih in posebno v „Izvest ji" dobrotvornega slovanskega društva v Petrogradu. To je napotilo g. pisatelja, da je izdal še drugi del. V tem se opisuje vzlasti Liptov in Spiš, Gemer in M al v Hont, Zvolen, Tekov in Velkv Hont ter Orava. Na, konci je pridejan točen imenik obeh delov na str. 301—321). Iz dodatka povzamemo, da je ogerskih Slovakov 2,125.399, drugje bivajočih pa 279.419. Žal se nam stori, videčim, da se ne more ta narodič tako razvijati, kakor bi to zaslužil. Mi nm želimo, da mu v kratkem rnilše zvezde prisijejo. V to naj tudi po svoje pripomore omenjena knjiga, ki vso pozornost zaslužuje. Slovensko berilo za peti in šesti razred srednjih šol. Ker nam dohajajo poročila, da primanjkuje v petem in šestem razredu nekterih gjmnasij Janežieevega „Cvetnika .slovenske slovesnosti", naznanjamo slovenskemu občinstvu, da se ravnokar tiska v tiskarni družbe sv. Mohorja »Slovensko berilo za V. in VI. razred srednjih šol". Sestavil ga je prof. dr. J. Sket po novem gymnasijskem načrtu na podlagi novejše naše literature. Knjiga bode obsegala 25 pol in pride cela najbrže meseca aprila na svetlo, tako da jo bodo mogli č. g. učitelji slovenščine na vseh šolah že za bodoče šolsko leto kot učno knjigo uvesti. Onim g. profesorjem pa, ki bi to berilo že sedaj potrebovali v šoli, pa naznanjamo, da bode najmanj v desetih dneh končana knjige prva polovica, epsko pesništvo obsegajoča, skupaj 13 pol. Kdor želi za svoje dijake takoj zdaj dobiti prvo polovico, naj piše tiskarni družbe sv. Mohorja po njo, in ona mu zahtevane izvode dopošlje, a po 80 nove. Ali vsak, kdor vzame prvo polovico, je obvezan kupiti si tudi drugo, ko se cela knjiga dotiska. V knjigotrštvo ne dojde prva polovica, ampak le cela knjiga pozneje. Izdaje, založuje in tiska tiskarna družbe sv. Mohorja v Oelovci. Odgovorni akob Sket.