L. Pesjakova: Iz mojega detinstva.
673
Iz mojega detinstva.
Spisala Lujiza Pesjakova.
I.
Ti otrokom majke Slave Nedosegljiv si uzdr,
Badosti si in ponosa Nevsahljivi jim izv6r !
Nosil je glavo po konci, gojil nehesko-lepe misli in v neprecenljivi, več nego li biseri in zlato vredni posodi jih ostavil svetu, a drznil se je biti večji in plemenitejši, nego so bili sovražniki njegovi, zatorej.....
rečno, presrečno je bilo detinstvo moje! — Ne govorim tu o roditeljih svojih, najboljših, ki jih Bog zemeljski stvari nakloniti more, ampak ob usodi, katera je storila, da so trije veleumi odločno vplivali s svojo oblastjo na življenje moje.
S prvim teh izvoljencev — s prvim v pravem pomenu besede — nisem se nikdar seznanila. Znan mi je bil, od kar sem vedela sama zase. Vsak dan, vsako uro, vedno sem ga videla. Mislila sem, da mora tako biti in ne drugače, mislila, da je ud obitelji naše.
V veliki, svetli, z rumenkastimi vzorci poslikani sobani je stala velika miza, z zelenim suknom pogrnjena, vsa obložena s knjigami in s pismi. Tamkaj je sedeval, zakopan v pravde. Vendar me je vselej ustavil, kadar sem sobo prehodivši šla k ljubemu očetu v dotično pisarno. Razgovarjal se je z menoj, povedal mi kaj veselega ter smijal se mojemu smehu in mojim otročjim odgovorom tako srčno, da so mu solze prihajale v oči.
Živ še stoji pred mano v vedno črni svoji obleki, z blagim, prijaznim svojim obrazom, s svojimi dolzimi črnimi, nekoliko kodrastimi Jj.smi, ki jih ni nikoli nosil poglajenih, ampak ki so padali, kakor jim drago, na visoko čelo. A pod tem vedno zakritim sedežem genijalnih mislij so se svetile sive oči in gledale tako prijazno, tako otroško-dobro ter se upirale tako blagohotno name, da se jih še zdaj spominjam s pravo radostjo, da mi jih nikdar pozabiti ni moči.
Ravno tako še pametim, kako se je on, ki je obično bil redkobeseden, časih hipno namuznil in prav trdno fini ustni tiščal vkupe, ali ob jednem je nabiral globoko gubo sredi Čela in vedela sem, zdaj bode čuti kaj šaljivega. In res sem se že smijala na vse grlo, ko je bila izpregovorjena prva beseda.
Prve poezije, to sta bila po dva, ali največ po štirje kratki stihi,   ki   sem jih   očetu  ali materi  govorila za god  ali za novo leto,
43
<J       sv
y^/oj^c

674
L. Pesjakova: Iz mojega detinstva.
zložil je vselej on in on je bil tudi, ki me jih je naučil na pamet. Vidim ga še, stoječega poleg svojih roditeljev, zadovoljno se mi nasmihati; kadar sem svoje voščilce srčno deklamovaia, in ginenega, ko sem mater qbjemala in v njenem naročaji skrivala solzni obraz.
Rasla sem in skoraj znala citati. Zanimal ga je napredek moj. Dovoljeno mi bodi povedati: pismena moja so mu takoj od začetka bila po volji. Zelo je gledal na čedno, čisto pisavo. Hodila sem v neki dekliški zavod. Jednoč, vrnivšo se iz učilnice, srečal me je ljubeznivi mož na stopnicah in izpraševal po navadi svoji o tem in onem. Vedela nisem, če so mu odgovori moji bili po všeči ali ne, kajti zamišljeno me je dolgo gledal in molčal. Ze sem se hotela posloviti ž njim, ko me prime za roko in vede k očetu. /\/                »Prijatelj, daj mi poučevati hčerko svojo{'; dejal je živahno,  „več-
jega veselja mi ne moreš napraviti!" —
Prerad je dovolil oče moj in čas_o poludne je bil odločen pouku. Ura, kadar bi si bil imel odpočivati od truda in dela, posvetil je plemeniti mož izobraževanju mladega dekletca! In kako gorko, kako resno se je trudil o tem, kar je prostovoljno prevzel! Mkdar se ni ohladil v vnetosti svoji, nikoli ne zamudil ure^ bodisi delavnik ali praznik, bilo mu je vse jedno, in proti meni se je nosil s tako izbornb nežnostjo, s_j;ako — čestitljivo bi skoraj rekla — uljudnostjo, da sem se, četudi otrok, sama pred seboj čutila povzdigovana.
Zgodovina je bila najvažnejši predmet pouka. Kakšen razloček med poukom domačim in onim v učilnici! Tamkaj sem besedo za besedo in časih prav brezmiselno lepetala svojo nalogo, tukaj mi ni bilo treba s suhoparnimi knjigami truditi si glave, kajti zgodovinski prizori so se mi stavili pred oči lepše in živejše nego jih popisuje mrtvo pisme. Vtisnilo se mi je zatorej za vselej v dušo, kar mi je bilo razloženo s tako krotko in uverilno, ako iudi ne sijajno retorično spretnostjo. Sirilo se mi je srce, rasel moj duh ob neprestani misli na vzvišene podobe starih Grkov in Rimljanov in čudila sem se v učilnici, da je to, kar me je doma razvnemalo, časih do solz genilo, bilo isto, kar so součenke moje recitirale malomarno in brez vsega čustva.
Od dne do dne se mi je vekšala ukaželjnost. Nepotrpežljivo sem pričakovala prvega udarca dvanajste ure, ki me je rešil šolske klopi in brezsapno sem pritekla k učitelju, kateri me je vsegdar vsprejel z jednacim veseljem. Kakšno zadostilo zame in menda tudi zanj, ko sem znala na tanko ponavljati, kar mi je včeraj povedal,  ko sem dostojno
v
odgovarjala na izpraševanje njegovo! Cestokrat je bil ljubi, nepozab-Ijivi oča moj priča teh lepih ur,   radostno je poslušal   in z jedno roko
L. Pesjakova: Iz mojega detinstva.
675
potem  stiskal   prijatelju   desnico   in  z   drugo  ljubkovaje  gladil žareče lice moje.
Hitela sva z učenjem, ordločenaL jira je vedno prenaglo minila in vj?ratkem se je pouk ob četrtkih in nedeljah pričenjal že ob jednaj-stih. Nekoč — kako bi popisala, kar sem takrat občutila — nekoč je položil tiho nasmihajoč se dragi učitelj staro, preprosto vezano knjižico predme na mizo, odprl jo in brala sem: „Englische SprachlehreV ¦¦$**Mj^* CImela sem se učiti angleščini! To me je iznenadilo, to mi je bila čast! Zavedla se skoraj nisem od veselja. S pravo razvnetostjo sem se prijela uka in mesec dnij potem sva začela citati „The Vicar of Wakefield" v izvirniku. Nikdar ni učitelju bilo mdči prehvaliti izbornega dela.
A njegovi volji sem se morala podvreči in se poprijeti še druzega jezika. Prestrašila sem se ga — latinski je bil! Dejal je učenik, da /j&~> Pi si z latinščino ugladim pot do sorodnih nji romanskih jezikov. Kolikokrat pozneje sem se uverila, da je trdil pravo. Nu, učila sem se potem dobrovoljno tudi staremu mrtvemu jeziku in kosala se s svojim bratom ter se veselila, če so tudi naloge moje bile „sine". —
Nepozabljiva so mi mladostna leta, nepozabljiv mi je mož, kateri, izvolivši me učenko, mi je hotel blagodušno podeliti vse zaklade izrednega znanja svojega, mož, ki je umel tako ljubeznivo vspodbadati dušno življenje moje, ki mi je bil tako prisrčno dober!
Slutila sem že v ti dobi, daje človek, ki se loči od večine ljudij,
in iz polu izpregovorjenih besed roditeljev svojih sem tudi spoznala —
srčni nagon ie v deci tako razvit — da ni srečen, da je zatiran, zakai,
.           ,     .    .,              ,..                                   ..                 .              rW
to meni,   se ve, ni bilo   razumljivo,   vendar   sem   čutila,  da protivniki
njegovi vsi vkupe  ne   bi bili vredni  odvezati   mu  čevljev jermen.   In
kakor se otrok   teme  boji in vedno le hrepeni   po   luči,   oklepala sem
se še bolj njega, ki je bil tako neizrecno dober,   in trudila sem se na
vjp^mga razv&driti mu časih zelo oblačno čelo. —
(5^          Hvaležna mu bodem do smrti in hvaležna rečem: on mi je bistril
um, on prebudil, kar je prebujenja vrednega počivalo v duši moji;   po
njem sem se navzela ljubezni do  domačega in do tujih jezikov  in   do *
njih   književnostij   in njemu   se   imam   zahvaljevati;   da umejem ceniti »
znanstvo po vsi svoji vrednosti.    Mlado dekletce sem nevede že čutila *
nekakšen ponos, ker se je on, ki je bil tako nenavaden, zanimal zame,
in zdaj me nebi blažila misel, daje meni, srečnici, dano bilo s slabimi
dušnimi svojimi   darovi   razveseljevati uzornega, nesmrtnega moža? —
43*
676
L. Pesjakova: Iz mojega detmstva.
ryf>Oo
II.
O mon pays 1 Dans quelque lointaine contrfie Si quelque jour on m' exilait, Par le coeur et par la pensee, Ah I toujours chez toi je viverais. Qu' en moi le ciel voie un impie, Si pour toi je ne suis un flls Soumis, fidele, o ma patrie I
O mon pays I
(Hymne a la patrie.) Heureux qui peut en combattant Vaincre et mourir pour sa patrie.
(Alexandre Duval.).
^u.. J\JJ Prikazal se je v hiši roditeljev mojih — katera je bila gostoljubno odprta vsemu, kar je bilo dušno-plemenito in slavjansko — ter se ondu skoraj podomačil drug, zelo nadarjen človek, ako tudi ne genij, kakor je bil prvi.
Da sem slikarica, naslikala bi ga lehko še danes. Jako mlad je bil, majhne, drobne postave, roci je imel tako beli in mehki, kakor ženska. Na četrtem prstu se mu je svetil zlat obroček in črno emajliran prstan. Slavjanski tip se mu je videl najepein obličji, katerega rožnata polt je bila poleti jako ogprela in pegava. Pogled bistrega očesa; modre boje, bil je smijoč se in srce ogrevajoč, ali cesto, cesto se je bolestno mračil. Rumene, gladke in goste lase je imel in rumene brke so mu senčile cvetoče-rudeča ustna, izmed katerih sta se pri smehi kazali vrsti najlepših zob. Nosil je po zimi in po leti z vrvcami obšite suknje. Živelo je vse v njem, a nikdar ni vstrpel dolgo na jednem mestu, nemirno je silil le dalje. Vendar se je nam otrokom takoj prikupil, kajti prav po otročje je znal vesel biti in igrati se z nami ter tekati in skakati po vrtu. Morebiti je imela ta živahnost nekaj nervoznega v sebi, saj se dobro spominjam, da se je časih hipno umeknila globocemu
v
zamišljenju.   Začujeni  smo   ga  gledali, in umolknili   tudi mi.   Se zdaj čujem, kako zmagonosno je vselej pričenjal popevati svojo:
„Ni še Poljska izgubljena!" in kako se je razzvenela v glasove najbridkejše toge! L3^, j^«.f   ,Tudi ta ljubi človek, ki je velik prijatelj bil predragemu učitelju mojemu,   ni  bil   srečen.   Tudi on je bil   zatiran in kar je še tisočkrat huje — bil je pregnan iz domovine svoje!
Kakor izgubljenemu sinu mu je bilo hrepeneti po nji v tujini in kar ga je pehnilo v to bedo vendar ni bilo druzega, nego li previsoka, obožujoča ljubezen do nje!
Kolikokrat sem cula,   kako  mu  srce — to blago, dobro srce —
L. Pesjakova: Iz mojega detinstva.
677
mizici sede in igraje se s sestrico, toda milo se mi je storilo, igrače sem položila strani in tiho. sem plakala. Četudi jedra razgovorov mlade-ničevih in svojega očeta nisem umevala, vendar so se vtiskale besede v mehko srce in rojevalo se je po njih med solzami v njem ono nepopisno hrepenljivo, ono sveto in razvneto čustvo, ki je imenujemo domoljubje.
In kaj se ne bi bilo? Saj sem ob jednem zvedela, da se tudi moji domovini godi krivica, moji domovini, ki še za upornike vedela^ ni, katere sinovi so mirno in pohlevno hodili svoj pot, ki so tako pobožno molili Boga in bili do smrti udani cesarju. Čemu zatorej se ji dela krivica, zakaj ni spoštovana, kakor bi imela biti? Vedno so me trpinčile take misli in četudi nisem rešila vprašanja, ljubila sem očet-njavo vendar vedno bolj in bolj in kar prisiliti bi bila hotela svet, da bi se ji klanjal  spoznavajoč jo za   najmilejšo,   najlepšo deželo zemlje.  —
Živahni, svobodnim idejam strastno udani mladenič bi se bil predragi mu domovini posvetil rad vsaj z dušnim delom. A kaj mu je bilo storiti? Kaj bi bilffmel poročati o nji? Nekdanjo velikost? Ne, ne, tega ne, nihče ni smel imeti pojma o nji. Sedanjo sramoto? Bog varuj, to še menj. Saj^ga^je spravilo v pregnanstvo, ko je dražeč se z jednakomiselniki prijel za zastavo svobode in ji hotel znova priboriti čast in slavo.
Vendar križem rok mu ni dalo držati. Žrtvoval je torej svoje moči sorodni deželi in trudoljubivo nabiral zaklade naših narodnih svetinj. V ta namen je popotoval z mojim očetom — katerega so opravki vedli po Kranjskem in Primorskem, gori na Koroško, tja na Štajersko in doli na Hrvaško — in pohajal je sejme in cerkvene shode in če je slučaj nanesel, tudi svatovščine. Pri tacih prilikah so se videle razne šege in običaji, in godci in šaljivci se niso utrudili prepevati narodnih pesmij in uganjati šal in burk.
Mnogokrat smo mi otroci, v veliko svoje veselje spremljali popotnika. Čudili smo se od konca neizogibljivemu Jakobu, ki je-vedno, <v sedel poleg kočijaža na kozlu. Policijski služabnik! Grozovita beseda, ki nas je pretresala. Policaja se je bal tedaj vsak otrok. Po strani in boječe smo ga gledali tudi mi. A ker je Jakob bil poštenega obraza, ker ni imel m orožja ni palice — iznebil se je celo sivomodre svoje uniforme in nosil civilno obleko — ker se nam je nasmihal ter se nosil prav kakor drugi ljudje, sprijaznili smo se naposled še ž njim.
V tem, ko je oče šel po svojih opravkih k sodišči, ogledali smo si mi drugi svet.
678
L. .Pesjakova: Iz mojega detinstva.
Na kmetih biti! Od nekdaj mi je to bilo največje veselje. Vse sile osvoboditi se, malo ne skoraj peroti čutiti, ki bi nas proste kakor ptice odnesle premo v nebo! Tekati med cvetočimi njivami, zamikati se v valove šumečega potoka in — prijetnejšega početja ne znam — iskati stezic! Gledi, tukaj že drži jedna malo navkreber med grmiči do čistega studenca s srebrovitim vrelcem, tamkaj kaže druga pot na zeleno višavo in tretja, oj, se zavija v gozd, kjer je še lepše nego li kje drugje!
; ¦ f Seznanila z domovino svojo sem se za rana, v najmlaiši dobi jo križem prepotovala. Poznala sera malo ne vsako drevo in malin, vsako znamenje, vsako cerkvico. A najbolj po všeči mi je bilo, kadar se je dolina prav stesnila, poleg ceste šumela bistra voda in hrib za hribom zastavljal pot, češ: do semkaj pojdi in dalje ne! In šli smo vendar dalje, cesta se je vila kakor bel trak okoli hribov in za njimi so prihajali drugi in še drugi in napravljali mameče mi prizore. Preljuba mi zatorej vožnja skozi Poljansko, skozi Selško dolino in zlasti skozi Kokro! Neverjetno se mi dozdeva zdaj sami sebi, ali istina je: črni Železniki, očetov rojstven kraj, bili so moja „ obljubljena dežela". Tukaj mi je bilo po godi, tukaj se me je domovina tako tesno oklenila, da bi jo bila lehko z rokama potipala. Res je, kar pesnik pravi :
„Es ist das kleinste Vaterland der grossten Liebe nicht zu kle:n;
Je enger es dich rings umschliesst, je naher wird's dem Herzen sem".
Tedne in tedne sem radostno preživela v kraji, kjer svet ni zabit z^deskami", ampak z gorami, s težkim srcem sem se ločila in prera-čunjala mesece, ki morajo miniti, predno znova sredi zelenih sten zagledam to ljubo sotesko, v ka/tero se nasmiha tako majhen kosec neizmernega  obnebja.
Toda nit detinskih spominov svojih sem izgubila, dasitudi ne v Hesperidnem vrti, vendar v ^labirintu" železniških fužin. 0h; evo je! Preskrbni čuvaj Jakob jo je zvesto varoval in mi izročil. Privozlati mi jo je hitro na mesto; kjer smo se šetali po hribih in dolinah, na Gorenjskem in Dolenjskem in Notranjskem in ogledavali krasni božji svet. Ali ne samo prirodi smo se čudom čudili, stopali smo tudi v hiše in v bajtice in ljubi naš prijatelj, ki je pri tacih potovanjih vedno bil najboljše volje in nikoli ni mogel prehvaliti naše domovine, nagovarjal je vse ljudi. Umeli so ga, dasi ni govoril gladke slovenščine. Stare žene so mu morale pripovedovati še starejše pravljice, a fantje in dekleta peti pesmi in najljubše mu je bilo, če mu je sivi starček s tresočim se glasom zapel pesemco, za katero mladi svet še vedel ni. Privleči so mu morali ljudje,   kar so hranjenega  imeli po   omarah in pod streho:
L. Pesjakova: Iz mojega detinstva.                             679
kolovrate in staro plesnivo orodje, suknena ženska krila s širocimi gubami, sreberne pasove, lepo in gosto vbrane ošpetelje s svetlimi gombi pri rokavih in za vratom, čepice z dragocenim širocim zlatim robom, in tudi peče s čipkami, ki tako čudovito povekšujejo lepoto mladega obraza.
Mi otroci in »neizogibljivi straž", ki je vedno in povsodi hodil za nami, gledali smo in poslušali, in prijatelj, katerega je vse zanimalo, pisal je v zeleno svojo knjižico z onim lepim svinčnikom, ki je _bil v zlato vdelan in meni tako po všeči. Semtertja je risal ž njim tudi podobe in možje in žene so morali prav mirno in tiho stati pred njim. Toda glasno so se smijali, ko so podobice bile zdelane in ta ali oni je dejal: „Nuj glejte nu, to sem pa jaz !" Vendar še glasnejše je bilo veselje, kadar so vzprejeli za trud svoj svetlo dvajsetico ali šmarijino petico, in tačas je Jakob vselej mrmral: „Stare ženice in stare petice, to je kaj vredno!«  —                                                                                     .^  ,
Naj še povem, da je Miloszu — kakor smo mladeniča po krstnem imeni klicali — najljubše bilo nam; otrokom, napravljati veselje. Zdaj nas je iznenadil s knjižico ali s podobo, zdaj s prvenci cvetlic in sadja ter, da si je v_srečo štel, ko je na Dubovo mojemu bratu bil kum. Med darovi, ki mu jih je poklonil, bila je tudi sreberna svetinja z razvnetim, domovino poslavljajočim poljskim napisom.
Kaj misliš, prijazni čitatelj, ali bi bili gospodarji Jakobovi v oni dobi potrdili ta napis? —
Ne vem, koliko časa je med nami bival pregnanec, toda tega se pretožno spominjam, da ni tičakal ure, v kateri je zvestemu krdelu rodnih mu bratov dovoljeno bilo vrniti se svobodno k domačemu ognjišču.
Necega svetlega sporni adanjega dne — rože so bile v najlepšem cvetu — spremili smo potrti in žalujoči svojega ljubljenca, materinega rojaka, na pokopališče.
"Do istega dne nisem znala,   kaj je smrt.  Nepričakovano mi je v grozoviti svoji podobi stopila pred   oči,  vplenila  nam njega, ki nas je objemal s tako gorko udanostjo. Bolečo — prvo — rano je usekala v otroško moje srce.    Dan na dan in leto na leto sem molila za pokoj- — nika; Boga proseč, naj mu da od gori gledati preljubo deželo, po kateri \ je do smrti   tako željno  hrepenel.   A spominjajoč se njega, bilo mi je^
vselej tudi misliti na svojo lepo, milo domovino, katero je on imenoval
ubogo. Zakaj li? — Zakaj li je bila uboga?—-----—
'<
v(J
680
L. Pesjakova: Iz mojega detinstva.
III.
Sve mi sarca neprehini, (Odgovorih) ako fali Sto mi največ dušu pali: I/jubav k muzi i domovini.
D. B. K.
Nekaj let pozneje sem v počitnah spremila očeta na Štajersko v toplice pri Rogatci. Jedva tja dospevši se je očetu pridružil prijatelj s Hrvaškega, kateri je bil pri nas že v Ljubljani. ^V*>2 Ljubezniv, prijazen mož je bil, krepke postave in srednje velikosti, mlad menda še tačas — otroci ne urno presojati starosti — in ako se meni tudi ni videl lep, bilo mi je vendar ugodno njegovo obličje, navzlic veliki temni bradi, ki je je po nekoliko zakrivala. Kar se je videlo obraza, bilo je one lepe zamolkle, jednakomerne boje, katero poljubi  južnega   solnca  dihajo   na  zdravo lice.   Nos   mu je bil precej
v                                                                                                                                                                   t
velik, a upognen. Črni so bili lasje in črne brke. S prikupljivo prijaznostjo so se upirale duhovite ujegove oči v človeka in časih se je kar očarovalno zasvetilo v njih. Prave pesniške oči sta bili, temni in vendar tako svetli ti zvezdi! —
Življenju v toplicah poleg Rogatca, ki so stale na vrhunci ime-nitnosti svoje, čudila sem se na moč. To je bilo kaj za živahno mladostno glavico! Na vse jutro se je glasila muzika v lepem paviljonu z bršljinom obrastenem in mrgolelo je ljudij na asfaltovem tlaku ve-licih drevoredov. Vse se je gnetlo k zdravilnemu studencu, kjer so brdke Stajerke v kmetski svoji opravi polnile kozarce s penečo se kislo vodo. Sukalo se je okoli izvora največ samo to, kar je bilo zdravo. Le sem-tertja je v stranskih drevoredih koračil gost, kateremu se je znalo na lici, da ni iz veselja o življenji, ampak iz strahu pred smrtjo prišel pit zdravilni studenec.
Vjnnožici se je prikazala in očitno odlikovala „zurkaa — to je bila suknja od jako fine tkanine, obšita z ognjeno-rudečim robom in z iednakimi vrvcami — nosili so jo hrvaška gospoda, moški in ženske. Turški fes in narodne nošnje Jugoslovanov so se videli poleg najele-gantnejših oblačil iz Dunaja in iz Pariza. Močno zastopan je bil ori-jentalski tip in kolikokrat na dan so se krasne Židinje preoblačile in nove in dragocene toalete razstavljale na ogled!
Ob deseti uri je potihnila godba in izgubljalo se je burno življenje krog studenca; a pri obedu se je ponavljalo v različnih dvoranah. Popoludne na sprehodih je igrala novic muzika in kadar je legal mrak na prijazno dojino_— ki se sicer ne more ponašati s posebno prirodno lepoto — družilo se je  vse  v največji   in  najkrasnejši
L. Pesjakova: Iz mojega detinstva.
681
dvorani in mladi svet je čestital Terpsihori. Celo mene, najmlajšo deklico, zapazil je v kotičku mojem marsikateri plesalec in me privedel na svetlobo blestečih se lestencev.
Zvesto hranim pesem, ki jo je po jedni teh veselic izročil očetov prijatelj  „"Vekoslavi", kakor me je vedno imenoval po svojem jezici^orr/o-voi
-p,                                                                                                                                                            (yr~vrš eu4Lt~
„Kad Vas vidim, lepe mile!             A kad čujem reč se levat
U tom kolu \x toj slavi,                  S ustiuh Vam našu zdravu,
Mnem da vidim divne Vile             Mnem da čujem s raja pevat
G de igraju u dubravi.                    Zbor angjelah božju slavu.
Da, o družba preljubezna! Silno Vaše dike sjaju, Da nijedno sarce nežna, Jel na zemlji il u raju."
Ako so me čarali večeri, ljubša so mi bila še jutra. Ostavili smo hrumeča sprehajališča krog studenca in po lepih, gozdnih potih hodili vedno dalje ter dospeli na vrh Janinske gore. Polagoma so slabeli glasovi muzike in se culi kakor zamolkel jek dalnje melodije. Sladak mir je vladal okoli nas in v teh samotnih, tihih krajih so, slajše nego li je vsaka godba, znova zveneli navdušeni glasovi domoljubja na moje uho. Znova se jih je nasrkalo mladostno srce in ob jednem je je mamil zdaj tudi divni čar — poezije! Domoljubja in pesmij prekipel^ je najin zvesti spremljevalec, panjem je poezija, svetla hči nebes 4Lae**»ce1 vplivala .name s svojimi čudesi. Tresoča se in željno sem gledala na vhod v nje svetišče!
Rad_se je pesnik  razgovarjal  tudi   z menoj.    Pripovedovati   sem
ffitt mojflljLJL JLrazejn svojem učitelji in o„njem,  katerega je krila /pve- f^U^f &.
rana mogila. V njiju spominu sem se  iznebila  plahote in   menda   sertisjhurryt
celo vneto govorila, kajti strmeč, toda j ako prijazno me je gledal sloveči
mož. In prav v tacih hipih se mu je v očesi zasvetil oni   solnčni čar,
ki je vse obličje izpremenil in se mu tako dobro pristojal.
f*                                                      ...
„Skoda, škoda, da ni dečak!"   cula sem slučajno jednoč reči pe-
snika. Oča moj mu je pritrdil.
Ali so meni veljale te besede? Zvedela tega nisem nikoli. Užalila me je mogočnost, da bi bilo tako. Sama v sebi sem dejala: „Ali mislite, da deklici ni dano ljubiti domovine svoje in se ji žrtvovati, kakor delate vi? Ali ni moči, da bi ona ji prepevala čast in slavo in v sladkih pesmih izrekala čustvo svoje? Ubožice, ubožice potem me, če je to, kar je najvzvišenejšega, najblažjega na svetu, dovoljeno samo možem!"                                                                                       ¦¦-'_-
682
L. Pesjakova: Iz mojega detinstva.
Take misli mi niso dajale več mini. Zatopljena vanje sem se odtegnila večernim zabavam in prerada sem v svoji sobi pri odprtem oknu slonela in sanjala tja v tiho noč. Molčeča sem po sedaj hodila na jutranjih sprehodih pred očetom in njegovim prijateljem, ki sta tako uglobljena bila v svoje razgovore,   da tega  skoraj   zapazila nista.
Proseč sem pogledavala cvetlice, ki so bile tako lepe, gozd, ki je prečudno šumel, in solnčne žarke, ki so mu zelenele veje prešinjali in natikali na dehteče praproti blesteče svoje luči. Sililo me je jih pozdravljati z lepimi, milimi, a vezanimi besedami, s takšnimi, kakeršne je vedno govoril oni srečni domorodec tam v ilirski zurki. Ali solnce in gozd in cvetice mi jih niso hoteli vdihniti. Neusmiljene-!! — In kakor mali vrelec, ki vedno jednoglasno prepeva svojo pesemeo in še po noči, kadar vse miruje, mirovati ne more, takojtudi jaz bedeča in sanjaje nisem mislila druzega, nego li na pesništva božji dar.
In — sreča rajska ! Kar sem si zaman prosila od blestečega solnca, zaman od dehtečih rož in od senčne šume, to mi je milo darovala nebeška luna !
Peljali smo se nekoč iz Podčetrtka nazaj v toplice. Prekrasen večer je bil. Vzhajala je polna luna počasi se pomikala na vrh ob-nebja in migljajoč jo je obkrožalo tisoč in tisoč zvezd. Zamaknena sem upirala oko na to visoko, razsvetljeno nebo in čimbolj sem gledala gori, tem globokoje sem videla vanje.
A glej, z luno vred so se prebudile doli na zemlji dolge črne sence. Čudne so bile na beli cesti podobe visocih koles, na katerih se je premikala naša kočija, in drevesa bližnjega gozdiča s svojo senco so sezala daleč čez ravan in se spotikala nad orjaškimi kolesi.
Na oni strani ceste  pa je  bilo  vse  čisto  in jasno.    Ostrokožni
obraz Rogatske gore tam v dalji je   bil ves oblit  s svetlobo.    Brezam
tu blizu mimo nas so se svetila bela krila in čez in čez so bila obsuta
s srebrom. Vsaka rosna bilka se je napajala z »božjo lučko* — kakor
smo, bivši majhni   otroci,  imenovali  luno —  in  blestele   so   se  lepše
nego li dijamanti in smaragdi   in, blaženstvo,   delitve svetle te milosti
, se je udeležilo tudi srce moje, majhen, mil žarek božje  lučke je padel
W~Ln/     vanje,   čustvo je našlo besede, ki  so se same po sebi vezale v gladke
r' r^°r$     stihe in — prva pesem je bila zložena!
,p yo<fe**          Gospoda sta mislila, da spim, ali jaz_sem se z luno razgovarjala,
hvalila in slavila njo, ki je ustam dala izpregovoriti, kar mi je napolnjevalo dušo. Srce mi je tolklo od sreče, kakor nikdar poprej, znala nisem, ali sem še na zemlji, ali že v nebesih. Takrat še pohlevne lučice, ki se je meni v srci zasvetila, nisjp,jtemi]e_ n\ najmanjše ^se^ce. Pozneje,
Tinea: Izvoljena deklica.
683
6f5~
Dve uri trajajoča vožnja mi je minila kakor minuta. Nihče ni vedel o moji sreči, še zapisati se nisem upala stihov, ali v glavi in v srci sem jih dolgo hranila in ljubkovala. Sama luna je znala zanje, ona jnolčeea in varna zaupnica, ki je navajena okornega posla vila. Saj se menda odpošilja največ poetičnih prvencev na njeno adreso.
Pri kraji sem s svojim poročilom o zlatem časi, v katerem se je detinska duša veselo, krotko in pobožno zamikala v sanje, obsezajoče zemljo in nebo.
Nihče ne bode vpraševal, kateri so bili izvoljeni duhovi, ki mi jih je najmilejša usoda privedla naproti na poti mladostnega življenja. Vsak Slovenpc jih pozna in jih cesti, vsak prvega razvneto in čudeč se mu obožava. Toda jaz sama hočem, da se na tem mestu svetle slavna, ljubljena njih imena. Zveni zatorej, uboga pesem, in oznanjiij s prostim glasom svojim, kar sem hotela živo popisati na tem listu in kar mi bode polnilo hvaležno srce do poslednjega udarca! Detinstvu milo mojemu sijale
Tri zvezde velekrasne so blesteč, Otroka z lučjo svojo ljubkovale, Prijazno blagoslov mu svoj deleč.
Poučuje mi prva je kazala
Neprecenljivi znanostij izvor, Po drugi, hrepeneči sem spoznala
Za rana domoljubja sveti vzor.
A tretja s pesmimi je prebudila
Mi v srci vnetem pesmij prvi glas: In vas bi moja duša kdaj zabila,
Preširen in Korvtko, Stanko Vraz?!
Izvoljena deklica,
<?akrat, ko si se navodila,                             Oči so tvoje poljubili
Bogovi so navzočni bili;                             Bogovi, usta so rudeča:
V pogled se tvoj so zameknili,                   „Da bodi mila tebi sreča4!
Tako si nežno-ljubka bila                           Ti rahlo na uho šepnili.
Ko so od tebe se slovili,
Božanstva sled v očesih tvojih,
Na ustnih ti poljubov svojih
Odsev so rajski zapustili!
Tinea.