L. Pesjakova: Iz mojega detinstva. 673 Iz mojega detinstva. Spisala Lujiza Pesjakova. I. Ti otrokom majke Slave Nedosegljiv si uzdr, Badosti si in ponosa Nevsahljivi jim izv6r ! Nosil je glavo po konci, gojil nehesko-lepe misli in v neprecenljivi, več nego li biseri in zlato vredni posodi jih ostavil svetu, a drznil se je biti večji in plemenitejši, nego so bili sovražniki njegovi, zatorej..... rečno, presrečno je bilo detinstvo moje! — Ne govorim tu o roditeljih svojih, najboljših, ki jih Bog zemeljski stvari nakloniti more, ampak ob usodi, katera je storila, da so trije veleumi odločno vplivali s svojo oblastjo na življenje moje. S prvim teh izvoljencev — s prvim v pravem pomenu besede — nisem se nikdar seznanila. Znan mi je bil, od kar sem vedela sama zase. Vsak dan, vsako uro, vedno sem ga videla. Mislila sem, da mora tako biti in ne drugače, mislila, da je ud obitelji naše. V veliki, svetli, z rumenkastimi vzorci poslikani sobani je stala velika miza, z zelenim suknom pogrnjena, vsa obložena s knjigami in s pismi. Tamkaj je sedeval, zakopan v pravde. Vendar me je vselej ustavil, kadar sem sobo prehodivši šla k ljubemu očetu v dotično pisarno. Razgovarjal se je z menoj, povedal mi kaj veselega ter smijal se mojemu smehu in mojim otročjim odgovorom tako srčno, da so mu solze prihajale v oči. Živ še stoji pred mano v vedno črni svoji obleki, z blagim, prijaznim svojim obrazom, s svojimi dolzimi črnimi, nekoliko kodrastimi Jj.smi, ki jih ni nikoli nosil poglajenih, ampak ki so padali, kakor jim drago, na visoko čelo. A pod tem vedno zakritim sedežem genijalnih mislij so se svetile sive oči in gledale tako prijazno, tako otroško-dobro ter se upirale tako blagohotno name, da se jih še zdaj spominjam s pravo radostjo, da mi jih nikdar pozabiti ni moči. Ravno tako še pametim, kako se je on, ki je obično bil redkobeseden, časih hipno namuznil in prav trdno fini ustni tiščal vkupe, ali ob jednem je nabiral globoko gubo sredi Čela in vedela sem, zdaj bode čuti kaj šaljivega. In res sem se že smijala na vse grlo, ko je bila izpregovorjena prva beseda. Prve poezije, to sta bila po dva, ali največ po štirje kratki stihi, ki sem jih očetu ali materi govorila za god ali za novo leto, 43 Pi si z latinščino ugladim pot do sorodnih nji romanskih jezikov. Kolikokrat pozneje sem se uverila, da je trdil pravo. Nu, učila sem se potem dobrovoljno tudi staremu mrtvemu jeziku in kosala se s svojim bratom ter se veselila, če so tudi naloge moje bile „sine". — Nepozabljiva so mi mladostna leta, nepozabljiv mi je mož, kateri, izvolivši me učenko, mi je hotel blagodušno podeliti vse zaklade izrednega znanja svojega, mož, ki je umel tako ljubeznivo vspodbadati dušno življenje moje, ki mi je bil tako prisrčno dober! Slutila sem že v ti dobi, daje človek, ki se loči od večine ljudij, in iz polu izpregovorjenih besed roditeljev svojih sem tudi spoznala — srčni nagon ie v deci tako razvit — da ni srečen, da je zatiran, zakai, . , . ., ,.. .. . rW to meni, se ve, ni bilo razumljivo, vendar sem čutila, da protivniki njegovi vsi vkupe ne bi bili vredni odvezati mu čevljev jermen. In kakor se otrok teme boji in vedno le hrepeni po luči, oklepala sem se še bolj njega, ki je bil tako neizrecno dober, in trudila sem se na vjp^mga razv&driti mu časih zelo oblačno čelo. — (5^ Hvaležna mu bodem do smrti in hvaležna rečem: on mi je bistril um, on prebudil, kar je prebujenja vrednega počivalo v duši moji; po njem sem se navzela ljubezni do domačega in do tujih jezikov in do * njih književnostij in njemu se imam zahvaljevati; da umejem ceniti » znanstvo po vsi svoji vrednosti. Mlado dekletce sem nevede že čutila * nekakšen ponos, ker se je on, ki je bil tako nenavaden, zanimal zame, in zdaj me nebi blažila misel, daje meni, srečnici, dano bilo s slabimi dušnimi svojimi darovi razveseljevati uzornega, nesmrtnega moža? — 43* 676 L. Pesjakova: Iz mojega detmstva. ryf>Oo II. O mon pays 1 Dans quelque lointaine contrfie Si quelque jour on m' exilait, Par le coeur et par la pensee, Ah I toujours chez toi je viverais. Qu' en moi le ciel voie un impie, Si pour toi je ne suis un flls Soumis, fidele, o ma patrie I O mon pays I (Hymne a la patrie.) Heureux qui peut en combattant Vaincre et mourir pour sa patrie. (Alexandre Duval.). ^u.. J\JJ Prikazal se je v hiši roditeljev mojih — katera je bila gostoljubno odprta vsemu, kar je bilo dušno-plemenito in slavjansko — ter se ondu skoraj podomačil drug, zelo nadarjen človek, ako tudi ne genij, kakor je bil prvi. Da sem slikarica, naslikala bi ga lehko še danes. Jako mlad je bil, majhne, drobne postave, roci je imel tako beli in mehki, kakor ženska. Na četrtem prstu se mu je svetil zlat obroček in črno emajliran prstan. Slavjanski tip se mu je videl najepein obličji, katerega rožnata polt je bila poleti jako ogprela in pegava. Pogled bistrega očesa; modre boje, bil je smijoč se in srce ogrevajoč, ali cesto, cesto se je bolestno mračil. Rumene, gladke in goste lase je imel in rumene brke so mu senčile cvetoče-rudeča ustna, izmed katerih sta se pri smehi kazali vrsti najlepših zob. Nosil je po zimi in po leti z vrvcami obšite suknje. Živelo je vse v njem, a nikdar ni vstrpel dolgo na jednem mestu, nemirno je silil le dalje. Vendar se je nam otrokom takoj prikupil, kajti prav po otročje je znal vesel biti in igrati se z nami ter tekati in skakati po vrtu. Morebiti je imela ta živahnost nekaj nervoznega v sebi, saj se dobro spominjam, da se je časih hipno umeknila globocemu v zamišljenju. Začujeni smo ga gledali, in umolknili tudi mi. Se zdaj čujem, kako zmagonosno je vselej pričenjal popevati svojo: „Ni še Poljska izgubljena!" in kako se je razzvenela v glasove najbridkejše toge! L3^, j^«.f ,Tudi ta ljubi človek, ki je velik prijatelj bil predragemu učitelju mojemu, ni bil srečen. Tudi on je bil zatiran in kar je še tisočkrat huje — bil je pregnan iz domovine svoje! Kakor izgubljenemu sinu mu je bilo hrepeneti po nji v tujini in kar ga je pehnilo v to bedo vendar ni bilo druzega, nego li previsoka, obožujoča ljubezen do nje! Kolikokrat sem cula, kako mu srce — to blago, dobro srce — L. Pesjakova: Iz mojega detinstva. 677 mizici sede in igraje se s sestrico, toda milo se mi je storilo, igrače sem položila strani in tiho. sem plakala. Četudi jedra razgovorov mlade-ničevih in svojega očeta nisem umevala, vendar so se vtiskale besede v mehko srce in rojevalo se je po njih med solzami v njem ono nepopisno hrepenljivo, ono sveto in razvneto čustvo, ki je imenujemo domoljubje. In kaj se ne bi bilo? Saj sem ob jednem zvedela, da se tudi moji domovini godi krivica, moji domovini, ki še za upornike vedela^ ni, katere sinovi so mirno in pohlevno hodili svoj pot, ki so tako pobožno molili Boga in bili do smrti udani cesarju. Čemu zatorej se ji dela krivica, zakaj ni spoštovana, kakor bi imela biti? Vedno so me trpinčile take misli in četudi nisem rešila vprašanja, ljubila sem očet-njavo vendar vedno bolj in bolj in kar prisiliti bi bila hotela svet, da bi se ji klanjal spoznavajoč jo za najmilejšo, najlepšo deželo zemlje. — Živahni, svobodnim idejam strastno udani mladenič bi se bil predragi mu domovini posvetil rad vsaj z dušnim delom. A kaj mu je bilo storiti? Kaj bi bilffmel poročati o nji? Nekdanjo velikost? Ne, ne, tega ne, nihče ni smel imeti pojma o nji. Sedanjo sramoto? Bog varuj, to še menj. Saj^ga^je spravilo v pregnanstvo, ko je dražeč se z jednakomiselniki prijel za zastavo svobode in ji hotel znova priboriti čast in slavo. Vendar križem rok mu ni dalo držati. Žrtvoval je torej svoje moči sorodni deželi in trudoljubivo nabiral zaklade naših narodnih svetinj. V ta namen je popotoval z mojim očetom — katerega so opravki vedli po Kranjskem in Primorskem, gori na Koroško, tja na Štajersko in doli na Hrvaško — in pohajal je sejme in cerkvene shode in če je slučaj nanesel, tudi svatovščine. Pri tacih prilikah so se videle razne šege in običaji, in godci in šaljivci se niso utrudili prepevati narodnih pesmij in uganjati šal in burk. Mnogokrat smo mi otroci, v veliko svoje veselje spremljali popotnika. Čudili smo se od konca neizogibljivemu Jakobu, ki je-vedno, 2 Ljubezniv, prijazen mož je bil, krepke postave in srednje velikosti, mlad menda še tačas — otroci ne urno presojati starosti — in ako se meni tudi ni videl lep, bilo mi je vendar ugodno njegovo obličje, navzlic veliki temni bradi, ki je je po nekoliko zakrivala. Kar se je videlo obraza, bilo je one lepe zamolkle, jednakomerne boje, katero poljubi južnega solnca dihajo na zdravo lice. Nos mu je bil precej v t velik, a upognen. Črni so bili lasje in črne brke. S prikupljivo prijaznostjo so se upirale duhovite ujegove oči v človeka in časih se je kar očarovalno zasvetilo v njih. Prave pesniške oči sta bili, temni in vendar tako svetli ti zvezdi! — Življenju v toplicah poleg Rogatca, ki so stale na vrhunci ime-nitnosti svoje, čudila sem se na moč. To je bilo kaj za živahno mladostno glavico! Na vse jutro se je glasila muzika v lepem paviljonu z bršljinom obrastenem in mrgolelo je ljudij na asfaltovem tlaku ve-licih drevoredov. Vse se je gnetlo k zdravilnemu studencu, kjer so brdke Stajerke v kmetski svoji opravi polnile kozarce s penečo se kislo vodo. Sukalo se je okoli izvora največ samo to, kar je bilo zdravo. Le sem-tertja je v stranskih drevoredih koračil gost, kateremu se je znalo na lici, da ni iz veselja o življenji, ampak iz strahu pred smrtjo prišel pit zdravilni studenec. Vjnnožici se je prikazala in očitno odlikovala „zurkaa — to je bila suknja od jako fine tkanine, obšita z ognjeno-rudečim robom in z iednakimi vrvcami — nosili so jo hrvaška gospoda, moški in ženske. Turški fes in narodne nošnje Jugoslovanov so se videli poleg najele-gantnejših oblačil iz Dunaja in iz Pariza. Močno zastopan je bil ori-jentalski tip in kolikokrat na dan so se krasne Židinje preoblačile in nove in dragocene toalete razstavljale na ogled! Ob deseti uri je potihnila godba in izgubljalo se je burno življenje krog studenca; a pri obedu se je ponavljalo v različnih dvoranah. Popoludne na sprehodih je igrala novic muzika in kadar je legal mrak na prijazno dojino_— ki se sicer ne more ponašati s posebno prirodno lepoto — družilo se je vse v največji in najkrasnejši L. Pesjakova: Iz mojega detinstva. 681 dvorani in mladi svet je čestital Terpsihori. Celo mene, najmlajšo deklico, zapazil je v kotičku mojem marsikateri plesalec in me privedel na svetlobo blestečih se lestencev. Zvesto hranim pesem, ki jo je po jedni teh veselic izročil očetov prijatelj „"Vekoslavi", kakor me je vedno imenoval po svojem jezici^orr/o-voi -p, (yr~vrš eu4Lt~ „Kad Vas vidim, lepe mile! A kad čujem reč se levat U tom kolu \x toj slavi, S ustiuh Vam našu zdravu, Mnem da vidim divne Vile Mnem da čujem s raja pevat G de igraju u dubravi. Zbor angjelah božju slavu. Da, o družba preljubezna! Silno Vaše dike sjaju, Da nijedno sarce nežna, Jel na zemlji il u raju." Ako so me čarali večeri, ljubša so mi bila še jutra. Ostavili smo hrumeča sprehajališča krog studenca in po lepih, gozdnih potih hodili vedno dalje ter dospeli na vrh Janinske gore. Polagoma so slabeli glasovi muzike in se culi kakor zamolkel jek dalnje melodije. Sladak mir je vladal okoli nas in v teh samotnih, tihih krajih so, slajše nego li je vsaka godba, znova zveneli navdušeni glasovi domoljubja na moje uho. Znova se jih je nasrkalo mladostno srce in ob jednem je je mamil zdaj tudi divni čar — poezije! Domoljubja in pesmij prekipel^ je najin zvesti spremljevalec, panjem je poezija, svetla hči nebes 4Lae**»ce1 vplivala .name s svojimi čudesi. Tresoča se in željno sem gledala na vhod v nje svetišče! Rad_se je pesnik razgovarjal tudi z menoj. Pripovedovati sem ffitt mojflljLJL JLrazejn svojem učitelji in o„njem, katerega je krila /pve- f^U^f &. rana mogila. V njiju spominu sem se iznebila plahote in menda sertisjhurryt celo vneto govorila, kajti strmeč, toda j ako prijazno me je gledal sloveči mož. In prav v tacih hipih se mu je v očesi zasvetil oni solnčni čar, ki je vse obličje izpremenil in se mu tako dobro pristojal. f* ... „Skoda, škoda, da ni dečak!" cula sem slučajno jednoč reči pe- snika. Oča moj mu je pritrdil. Ali so meni veljale te besede? Zvedela tega nisem nikoli. Užalila me je mogočnost, da bi bilo tako. Sama v sebi sem dejala: „Ali mislite, da deklici ni dano ljubiti domovine svoje in se ji žrtvovati, kakor delate vi? Ali ni moči, da bi ona ji prepevala čast in slavo in v sladkih pesmih izrekala čustvo svoje? Ubožice, ubožice potem me, če je to, kar je najvzvišenejšega, najblažjega na svetu, dovoljeno samo možem!" ¦¦-'_- 682 L. Pesjakova: Iz mojega detinstva. Take misli mi niso dajale več mini. Zatopljena vanje sem se odtegnila večernim zabavam in prerada sem v svoji sobi pri odprtem oknu slonela in sanjala tja v tiho noč. Molčeča sem po sedaj hodila na jutranjih sprehodih pred očetom in njegovim prijateljem, ki sta tako uglobljena bila v svoje razgovore, da tega skoraj zapazila nista. Proseč sem pogledavala cvetlice, ki so bile tako lepe, gozd, ki je prečudno šumel, in solnčne žarke, ki so mu zelenele veje prešinjali in natikali na dehteče praproti blesteče svoje luči. Sililo me je jih pozdravljati z lepimi, milimi, a vezanimi besedami, s takšnimi, kakeršne je vedno govoril oni srečni domorodec tam v ilirski zurki. Ali solnce in gozd in cvetice mi jih niso hoteli vdihniti. Neusmiljene-!! — In kakor mali vrelec, ki vedno jednoglasno prepeva svojo pesemeo in še po noči, kadar vse miruje, mirovati ne more, takojtudi jaz bedeča in sanjaje nisem mislila druzega, nego li na pesništva božji dar. In — sreča rajska ! Kar sem si zaman prosila od blestečega solnca, zaman od dehtečih rož in od senčne šume, to mi je milo darovala nebeška luna ! Peljali smo se nekoč iz Podčetrtka nazaj v toplice. Prekrasen večer je bil. Vzhajala je polna luna počasi se pomikala na vrh ob-nebja in migljajoč jo je obkrožalo tisoč in tisoč zvezd. Zamaknena sem upirala oko na to visoko, razsvetljeno nebo in čimbolj sem gledala gori, tem globokoje sem videla vanje. A glej, z luno vred so se prebudile doli na zemlji dolge črne sence. Čudne so bile na beli cesti podobe visocih koles, na katerih se je premikala naša kočija, in drevesa bližnjega gozdiča s svojo senco so sezala daleč čez ravan in se spotikala nad orjaškimi kolesi. Na oni strani ceste pa je bilo vse čisto in jasno. Ostrokožni obraz Rogatske gore tam v dalji je bil ves oblit s svetlobo. Brezam tu blizu mimo nas so se svetila bela krila in čez in čez so bila obsuta s srebrom. Vsaka rosna bilka se je napajala z »božjo lučko* — kakor smo, bivši majhni otroci, imenovali luno — in blestele so se lepše nego li dijamanti in smaragdi in, blaženstvo, delitve svetle te milosti , se je udeležilo tudi srce moje, majhen, mil žarek božje lučke je padel W~Ln/ vanje, čustvo je našlo besede, ki so se same po sebi vezale v gladke r' r^°r$ stihe in — prva pesem je bila zložena! ,p yo