PROBLEMI Številka 10-12 (154-156), 1975, letnik XIII Nova pota psihiatrije On in ml dr. H. PožarriiJc Nekatere dileme ¡л alternative psihiatrije dr. j. Lakar: Antlrazmišijanja dr. D. Kecmanović: Laing i antipsihiatrija dr. A. Rojnik: Teze o antlpsihlatrijl dr. P. Brajša: Moj doživljaj antlpsihiatrije Intervju z dr. L. MMčimskfm Prevodi A. Artaud: Pismo predstojnikom umobolr»ic R. Laiing: Razcepljer>l jaz T. Szasz: Komu koristi psiihiatrlija D. Cooper: Kaj je anëpslhiatnija F. Basagjiia: Utopija realnosti G. Bermann: DuševrK) zdravje na Kitajskem A. Barabaste: Dialektični materlailizem, pslhlatriija in pslhoainaiiza Filozofske razprave M. Potrč: Lacanovo nezavedr)o Kritika R. Riha: jürgena Habermasa zaiintere&iirano spoznanje B. Rolair: O nekem pojmovanju vrednot III. ČASOPIS ZA KRITIKO ZNANOSTI, DOMISLUMO IN NOVO ANTROPOLOGIUO številka 11, 1975, letnik III. PROBLEMI—RAZPRAVE Uredništvo Problemov-Razprav: Mladen Dolar, Jure Mikuž, Rastko Moč- nik (odgovorni urednik), Rado Riha, Braco Rotar. Glavni urednik: Lev Kreft. Uredništvo: Soteska 10, Ljubljana. Tekoči račun številka 50101-678—48982, z oznako: »za Probleme«. Letna naročnina 60 di- narjev, za tujino dvojno. Cena posamične številke 5 dinarjev, dvojne 10 dinarjev, trojne 15 dinarjev. Izdajatelj RK ZSMS. Natisnila tiskarna ZGP »Pomurski tisk«, Murska Sobota, v marcu 1976. Revijo denarno podpira Kulturna skupnost Slovenije; po sklepu repub- liškega sekretariata za prosveto in kulturo št. 421-1/74, dne 14. marca 1974, je revija oproščena temeljnega davka od prometa proizvodov. ČASOPIS ZA KRITIKO ZNANOSTI, DOMIŠLJIJO IN NOVO ANTROPO- LOGIJO Uredništvo: Franko Adam, Bojan Baskar, Mladen Dolar, Srečko Fišer, Pavel Gantar (glavni in odgovorni urednik), Primož Južnič, Tomaž Mast- nak. Zoran Pistotnik, Rado Riha, Jadran Sterle, Leo Šešerko, Darko Strajn, Peter Wieser. Letna naročnina 60 dinarjev. Ziro račun 50100-678-47303, »za Časopis«, UK ZSMS, Ljubljana, Trg Osvoboditve 1. Izdajata univerzitetni konfe- renci ZSMS Ljubljana in Maribor. Revijo denarno podpirata Kulturna skupnost Slovenije in Raziskovalna skupnost Slovenije. Po sklepu sekretariata za informacije pri IS skup- ščine SR Slovenije št. 421-1/72 je Časopis oproščen temeljnega davka od prometa proizvodov. la zvežčič je uredil Mladen Dolar, odgovorni urednik Rastko Močnik. NOVA POTA PSIHIATRIJE_ ON IN Ml (Štirje pogledi na duševno abnormnega) OBSEDENEC »Gospod te bo udarili z blaznostjo, slepoto in bojazljivostjo srca.« (Sv. pismo stare zaveze, Mojzes 3. kn.) »Ce imata mož ali žena v sebi duha mrtvih ali vedežnega duha, morata umreti: s kamenjem naj ju posujejo, smrt zaslužita.« (Sv. pismo stare zaveze, Mojzes 5. kn.) + »Bolečini v maternici. V imenu Boga, Očeta, Sina in Svetega Duha. Gospod, naš Bog, ki ukazuješ trumam angelov, pred njim stoječiih in drhtečih v strahu in spoštovanju. Amen, amen, amen. O materniica, maternica, maternica, ovalna, rdeča, bela, mesena, krvaveča, napeta materniica, o maternica zlega duha! V imenu Boga, Očeta, Sima In Svetega Duha. Gospod vojnih trum, obdan od arhangelov, ki te v strahu drhteči častii}o: svet, svet, svet. O Gospod Zebaoth, poglej na našo slabost in nebogljenost, nakloni svojo pozornost naravi iin telesu našemu, ne zavrzi nas — delo svojih rok! Kajti Ti si na« ustvairil in se niismio samii. Ustavi divjajočo maternico svoje dekle in reši jo njenih nadilog. Zaroitim te, o maternica, v imenu Svete Trojiice, vrni se na svoje mesto in tam ostami pa se nikdar več ne gani odtod. Brez jeze in nevwlje se vrni na mesto, kamor te je bil Gospod posadil«. (Eksorcizem iz 10. stol.) »Z bridko žailostjo prizadeti slišimo, da se v deželah severne Nemčiije ... mnoge osebe obeh spolov predajajo hudiču in uporabljajoč njegove čairovnije, zaJj navadami. Vse te razliične oblike trpljenja izvirajo iz možgajnov, če niso zdravi, temveč postanejo neprimerno vroči, hladni, vlažni ali pa suhi oziroma kako drugače prizadeti ...« (Hippokrates 460—370 p. n. š.) + »Meni se ta bolezen ne vidi prav nič boij sveta kot katerakoli druga. Ver,- diair ljudje, neiizkušenii i/n vraževerni kot so dominevajo, da je nekaj svetega v njenih vzrokih in naravi pač ker n"i' priv rnč podobna drugim boleznim ... Kar se mene tiče, ne verjamem, da bi kdaj kak bog onečenjaj človeško telo.« (Hippokrates) -I- 2 »Kot naj ne bi poslcušailit zdraviti oči ločene od glave aJi glave brez te- lesa, talco tudi nikar ne zdravite telesa pa da bi pri tem dušo puščali vnemar.« (Platon 427—347 p, n. š.) 4- »Pri večini ljudi črni žolč, ki se ustvarja iz vsakdanje prehrane, ne spre- minjaj niijhovega značaja, temveč provzroča le črnožolčno bolezen. Oni pa, ki jim je že v naravi črnožolčni temperament, pokažejo vsakovrstne iastnosti, n. pr. oni, ki so že od prej polni črnega žolča, postainejo počaisni in topi, medtem ko on(i, ki' iimajo ipoJno vročega žolča, poblazne, se ijubezerrsko raz- vnamejo ali pa postanejo poželjivi in duhoviti, oziroma utegnejo pobesnet; drugi spet postanejo klepetavi ...« (Aristoteles, 384—322 p. n. š.) + »Enega bo treba tolažitii v njegovi pretirani zaskrbljenosti, Neugr»an pogum drugega bo pa treba dušiitL Odganjali» je treba nekaterih žalostrve misli, n. pr. z m.uziiko. Nasploh pa je pri teh bolnikih pogosteje potrebna vzpodbuda, kot pa ugovarjanje. Usmerjati jih je treba, vendar polagoma in ne preveč vsiiljivo očitno«. (Asklepiades, 126—56 ^р. n. š.) »Freniiiis je ekstaza duha s hudo utrujenosjo, nesmiselrNim oplelanjem z rokami, paberkovanjem in visoko vročino ... Ce se pri nekom v možganih nabere žolčmi sok s pekočo vročino, p»tem se razvije nekakšen dim, kol pri oljenkab. Dim prodre skozi žile v oko In povznoči privid«. (Galenus, 130—200 n. š.) -I- »Znaki frenltiisa so v glavnem trojni. Bodisi da je prizadeta predstavnost, medtem ko ostaneta razum in spomin neokvarjena. Drugič je razum okvar en pa sta predstavnost in spomin neprizadeta. Ali pa sta predstavnost in razum okvarje- na, spomin pa ohranjen. Kadar pa pri vročinskih boleznih spomin propade, tudi razumu in predstavnosti ni prizanešeno.« (Caelius Aurelianu«, okoli 400. n. š.) -i- 3 1377.: Loodonsici Betlehem Hospital (»BedJam«) začne sprejemati osebe, »ki so zblaznele aiú izgubiJe spomin«. V inventarju zavoda so: »štirje pari okov, enajst železnih verig, šest ključavnic s ključi' in dva para hlodov (za imobiliza- cijo nemirnih op. pr.)«. (Po Zilboorgu) + 1784.: Zgrajen Narrenthurm na Dunaju. Terapija: puščanje krvi, dajainje močnih dristiJ in bijuval, tunkanje v hladrw vodo (»šokovne kopeli«), tepež. Nato tja v začetke 19. stoletja: pojavljajo se razne dtuhovlite, za bolniika pa precej neprikladne metode ponuirjevanja in zdravljenja. Za nemirne: pri- vezati jiiih na »Rushov ponwrjevalni stol«, ali jih stisniiti v »angleško krsto«; za kričave: vtaknili firn v usta »Autenniethovo hruško«, in še In še. — Gan- ljivo iskanje ... Tudi Esquimol se je lovil: »Velikokrat«, pravi, »sem uporabil godbo, toda zelo poredkoma sem videl uspehe s tem sredstvom. ZgodiAo se je, da je duševno bolni, ob muziki pobesnel ... Pri maniji sem ponovno uspeš- no uporabil žgainje tiliniika ...« Huxley ima k takšnim prizadevanjem v pretek- losti pikro pripombo: »Mučitelji duševrro bolnih so v preteklem obdobju iz- hajati v glavnem iz dveh poklicev: duhovniškega in zdravniškega.« -I- 1792.: Ph. Pinel (1746—1826) sname verige duševno bolnim v zavodu Bicetre. Obravnavanje duševno bolnih postavi na temelje človečnosti, pravice in zdravljenja. + 1801.: Izide prvi psihiaitrični učbenik: Phiiliippa Pirtela: O obli^kah in zdrav- ljenju duševnih motenj. — Začenja se stoletje opisovanja, razčlenjevanja in klasifikadij duševnih motenj, vzporedno odkrivanje drobne anatomije in funk- cije možganskih sCrukltur. Gradnja velikih psihiatričnih bolnišnic. 1899.: Izide obsežni priiročnik psihlatriije Emila Kraepelina (1856—1926) s svojo klasifikacijo duševniii bolezni. Ustvarjena sta pojma: »dementia praecox« (kasnejša Bleulerjeva »shizofrenija«) in »manično depresivna psihoza«. — Utrdi- tev »klasične psihiatrije«. + 1917.: VVagneir von Jauregg uvede zdravljenje progresivrke paralize z ma- larijo. -H 1920.: H. Simon uvaja sistematično »zafK>slitveno terapijo« v psihiatričnih zavodih. -1- 1932.: Von Meduna uvede zdravljenje s kardiazolskiuni šoki -i- 1933.: M. Sakel raizvije insui(nsko komaitozno zdravljenje. -f 1936.: Španski nevrolog Egas Moniz da idejo za operativno zdravljenje du- ševnih bolezni in kmalu nato Amerikanca Freeman in Watts to metodo pod naziivom »prefrontalna levkotomija« realizirata na senijii duševno bolnih oseb. Začetnemu navdušenju in operativni vnemi sledita iztreznenje in zadržanost, ko se pokaže, da se bolnik po operaciji kot osebnost često hudo spremeni in postane top rn lenoben. Caprav so metodo izboljšali, se danes le že izjemno uporablja. — Szasz misli, da si Moniz za ta prispevek k zdravljenju duševno bobnih ni zaslužili svoje Nobelove nagrade. Menda je res tako. (T. S. Szasz: Interview. The New Physician, 18: 453—476, 1969.) -Н 4 1938.: Uvedba elektrokonvulzivne metode v zdravljen-}e duševnih bolezni (Cerletti ¡Л Bini). — Ta takoimenovani »elektrošok« je v času, ko psihiatnija še ni iimela zdravil kot danes, rešil n>airsikateremu do obupa bolezensko potr- temu življenje. Danes nekatern to metodo povsem odklanjajo, še posebno pa Szasz, ki oponaša Cerletti'ju, da je prišel na idejo takšnega zdravljenja, ko je v klavniici videl, kako z električnim uda.rcem omamljajo prašiče pred zakolom. Res mučna povezava. Pa vendar. (T. S. Szasz: From the Slaughterhouse to the Madhouse. Psychotherapy, Theory, Research and Practice. Vol. 8/1, 1971, 64—67.) -I- 1952.: Odkritje učinkov chlorppomazina na zdravljenje duševnih motenj. Začetek psihofarmaikološke ere v psihiatrijii. Večja dinamika v zdravljenju du- ševno tiolnih, zniževanje bolnišničnih kapacitet, zlasti dispanzerskih psihiatrič- nih dejavnosti ... Na splošno pa oseb z oznako duševne moter»osti le ni manj. + 1895.: Nastopi disident Sigmund Freud (1856—1939) s svojo knjigo »Stu- dije o histeniiji«. Začetek izgradnje psihoanailiitskega nauka: izvenzavestno, di- namična struktura osebnosti, vloga iibida v človekovem ravnanju, pomen do- živetij v rani mladosti, obrambni mehanizmi, diagnostična in terapevtska me- toda svobodnih asociadij. — Začetki »globinske psihoterapije«. + »Tako kot Kopernik in Darwin — moža, s katcnima se je priimerjal — je Freud zrevoiuciioniiral naš pogled na nas same. In — tako kot onadva — je tudi Freud v večjii meri preobtikovaJ vzorec našega nnišljenja, kot pa da bii nam zgolj odkrival dejsitva, Kopernik je razdnl uradno teorijo, da je zemlja srediäce vesolja, s tem, da je iz pozabljenja dvignil staro pitagorejsko heliiocentrično teoniijio ter jo podprl z lastnimi dognanji, Darwin je prav tako gradil na stari teoriji evoluciije in jo krepko p>odprl z opazovanji iposledic naravne selekcije ... Svet smo uzrli v povsem drugačni luö, odkar smo od'ktriilH, kako nepomemben je naš položaj v vesolju in da> smo samo člen v verigi biološkega kontinuuma, ki nam je skupen z drugimi živimi bitji, Freud dopwlnjuje to preobrazbo našega gledanja na svet s tem, da diskvalificira človekov »božansikk intelekt, češ tk (z besedami H. C. VVelIsa) »ni nič bolj primeren za odkrivanje resnice, kot je svinjski rilec«. (J. A. C. Brown: Freud and the Post-Freudians, Penguin, 1963) -f 5 1908.: Pivi internaoionalini psihoainailitski kongres v Salzburgu. 4- 1%6.: D. Wyss (Die tiefenpsycbologisclien Scliulen von den Anfängen bis zur Cegenwairt. Vandenhoeck, Göttiingen) ugotavlja nad 30 različnih giobiinsko- psiholoških šol alii smeri, ki izhajajo iz Freudovega nauka. + Po drugi svetovni vojnii živahen razmah skupinske psihoterapije v različnih obiikah, prt alkoholikih, nevrotikih, psiihotikih, v malih im velikih skupinah. Te- rapevtska skupnost, socioterapija. Vključevanje laičnih oseb kot pomočnikov v skupinski terapiji. + In današnjii čas? Manfred Bleuler toži: »Psihiatrija — nekdaj kompaktna, v celoitno zgradbo mediiolne vgrajena stroka — se pred našimi očmi razkraja ...« Glas povzdiguje antipsibiatrična smer, ki izraža mnenje, da so psihiatrovi k)i- enti manj bölni, kot je pa bolna družba, v kateri so postaii takšni, kakršni so. »Ali smo zatorej kot psihiatri in zdravniki še upravičeni eksisbiinati, all pa naj, če je naša pripravljenost pK>magati resna, postanemo družbeni reformatorji ali revoiuoiorvarji? ... Danes postaja brezno okoli bolnika in bolniki čutijo ... Ne zapuščajmo bolnika .. (M. Bleuer: Gefährdete Psychiatrie und gefährdete Berufung zum Arzt. Schwei- zerische Ärztezeitung. 56/20,21; 741—780, 791—794; 1975) NADLOGA, 2LOTA, CLOVESKA LUPINA »Cisto gole sem jih videl ali pa s cunjami pokrite. Ležišče jim je pred- staivljala le siama, postlana na vlažnem, hladnem podu. Ugotovil sem lahko, da so kaj borno prehranjeni, oropani svežega zra.ka In vode, da bi potešiii žejo, brez najpotrebnejših življenjskih potrebščin. Prepuščene sem jih vidd nadziorstvu grobih ječarjev. Našed sem jih tudi v nemarnih, smrdljiivlh in tesnih bajtah, uklonjene v luknjah brez zraka in luči, kjer bi zver ne hotela prebivati. Ta nesrečna bitja se kot najhujši zločinci znajdejo v celicah in bunkerjih, ka- mor človeško oko ne prodre več. Tu obtiče in hirajo v lastni nesnagi in pod težo verig, ki jiim režejo rane v telo. Obrazi so jim bledi in upadili. Le še tre- nutka čakajo, ki bo končal njihovo bedo — pa skril tudi našo sramoto. Po- goltni pazniki jih raizkazujejo za denar kot redke zverine. Nagneteni so in pomešani skupaj brez reda in edini način, kako jih disciplinirajo — je ustra- hovanje. Bič, veriga in bunker so običajna sredstva prepričevanja, ki jih upo- rabljajo pazrtirtd — divjaški v isti meri kot nevedni.« (Esquirol, poročilo o oskrbi duševno bolnih v Franciji, 1818) + »VkJela sem več kot 9.000 idiotov, epileptlkov in blaznih oseb brez ustrez- i>e nege in nadzorstva ... uklenjene v verige, sklonjene pod težo okov in železnih krogel, marogaste od vrvi' rn palice, preplašene pod točo kletvin in surovih udarcev, Izpostavljene zdaj najostudnejšim nasilstvom, drugič prepušče- ne posmehovanju, zaničevanju in ponižujočim burkam«. (D. L. Dix (1802—1887), poročilo o oskrbi duševno bolnih v Franciji, 1848) -t- »1) Kdor je dedno bolan, ga je dopustno rvapraviti neplodnega (ga torej sterilizirati), če je po Izkušnjah zdravniške znanosti z veliko verjetnostjo mo- goče pričakovati, da bodo njegovi potomci trpeli za hudimi telesnimi in du- ševnimi okvarami. 2) Dedno bolan v smislu tega zakona je oni, ki boluje za eno od nasled- njih bolezni: 1. priirojena slaboumnost, 2. shizofrenija. 6 3. oirkularna (manično-depresivna) blaznost, 4. dedna božjast, 5. dedna vidovica (Huntingtonova horea), 6. dedna slepota, 7. dedna gluhost, 8. huda dedna telesna iznakaženost. 3) Nadalje je dopustno napraviti neplodnega tistega, ki trpi za hudim alko- hol iizmom. (Nemški zakon za preprečevanje dedno bolnega potomstva, 14. 7. 1933) + 1935.: Zasedanje nemške nacionalrtosocialistične stranke. Na programu je vprašanje »evtanazrje« ( = mile, dobrotljive usmrtitve) neozdravljivo duševno bolnih oseb (»nekoristnih jedcev«, »človeških lupin«). 1939.: Rajhslajter Bouhler in dr. K. Brandt dobita nalogo, da izvedeta »evtanaziijski program«. »Državna delovna skupnost bolnišnic za duševrve bolezni« — razpošlje vprašalnike o duševrvo boinih, ki pridejo za takšen postopek v poštev na vse nemške psihiatrične zavode. »Dobrodelna ustanova za zavodno nego« — prispeva finančr>a sredstva. »Dobrodelna družba za transport bolniikov« — prepelje odbrane bolnike v zavode, ki so opremljeni za »evtanazijo«. Zavodi: Hadamar, Hartheim, Grafeneck, Brandenburg, Sonnenstein in dr. Postopek: Pregled zdravstvene dokumentacije, pregib bolnika, ock>britev evtanazije, injekcija morfija s skopolaminom, plinska ceJiica, krematorij. 7 Uönek: V posameznih zavodih do 75 bolniikov dnevno. Vsega do jeseni 1941, ko je evtanazijsJci program usUvljen: okoli 100000 duševno bolnih in de- fektnih oseb. (Po Miitscherlich-Mlelke: Medicina brez človečnosti, CZ, Ljubljana, 1962). 4- »Kmalu po okupacijii predvojne Jugoslavije so začele prihajati v bolnišnico za duševne bolezni Novo Celje nekakšne komisije. Najprej so si ogledovale stavbe in jih tudi fiilmale. Potem so prišli v bolnišnico zdravniki: iz psibiiatrične ustanove v Feldhofu pri Gradcu iin začeli so pregledovati bolezenske popise pacientov. Pozneje so se ti zdravniki' vračali še skupaj z nekiimii ljudmii, ki so rvosiiii prstane z mrtvaško glavo. Tedaj so vsakega pacienta zaznamovali na nadilehti s števiJko, ki so jo vpisali tudi v kartoteko. Nekateri' bolniki- so se ob tem vznemirjali', češ da niso živina. Kmalu se je v javnosti' razneslo, da bodo paciente premestili v Nemčijo. Sredi junija leta 1941 so res prišli z avto- busi in bolnike odipeljali. Tedaj je biJo v bolnišnici okrog 450 pacientov, pri- bližno polovica žensk in polovica moških. Od vseh teh so jih le kakih 20 (menda na novo obolelih ter invalidov iz prve svetovne vojne) premestiti v bolniišnico v Feldhofu. Vsi drugi so v naj'krajšem času žalostno končali. Njih svojoi pa so prejeli obvesdblo, da jim je sorodnik umrl za takšno ali drugačrHD boleznijo in so jim ponudili žaro s pepelom, če bi to želeli. Tisti transport iz Novega Celja je bil žalosten sprevod. Ker niso imeli dovolj svojiih sprem'Ije- valcev, so vzeli s seboj tudi nas, domače bolniške strežnike. Med potjo do Maribora so se priključevali koloni avtobu^sov z duševnimi bolniiki iz Novega Celja še drugi avtobusi, s katerimi so pobrali ljudi iz takratnih h'iiralnic in ubož- nic v Vojniiku, Ptuju iin od drugod. Ko je kolona prispela do Šentilja, so paci- ente premestili na vlak. Nepozabno krut je biil postopek Nemcev s transporti- ranci, ki so vse onemogle premetali v vagone kot m'rtva teleta. Uslužbenci bol- nišnice v Novem Celju smo se potem vrnili in ko smo v nekaj dneh pripravili ves inventar, so nas 1. juliija premeatiili v Feldhof.« (Bolničar }ože Urek, ustno sporooiilo; ¡x) J. Kanoni: Pota in ciilji slovenske psi- hiatrije nekoč in danes, v Poslanstvo slovenskega zdravnika, SM, Ljubljana, 1965). + »Od leta 1940 do 1943 je umrlo od lakote pol prebivalcev graščine — umobolnice. Vedite pa, da- je bil takrat v vsej Franciji približno enak položaj in da je v listih letih umirio več kot šli'ridesettisoč duševno bolnih, ki so jih dobesedno sestradali. Lepa evtanazija, kaj? Billa je kar dobra protiutež —■ če pustiva številke — krematorijem in sterilizaci-ji bolniikov, s čimer so nam veli- kodušno postregli nacisti ...« (Soubiran A.: Ljudje v belem. Liipa, Koper, 1959) -i- (Hud padec v številu sprejemov v 1941. letu gre na račun zelo omejenega dotoka bolnikov izven ljubljanskega območja med okupacijo, pozneje tudi nemške zasedbe večjega dela bol misnice. Zob v 1952. letu — zapora bolnišnice zaradi prezasedenosti. Silen porast smrtnostii, v letih 1941—1945: stradanje, tuberkoloza, nehigienski prostori). -i- CLOVEK »Koliko opažanj se vsiljuje nn.islečemu, ki je zapustil vsakdanji direndaj našega sveta in se za h-ip pomudi v blaznicii Tu najde prav isite misli, -iste zmo- te, iste strasti, iste nezgode; prav isti svet je tu, le poteze so ostrejše, odtenki izrazitejši, barve živahnejše, učinki močnejši; pač zato, ker se človek tukaj ra- zodeva v popolni goloti, ker svojih misli ne pretvarja, napak ne skriva, ne daje svojilm strastem zapeljive draži, niti svojim napakam varljivega dobrega vi- deza«. (J. E. D. Esquirol, 1772—1840) -I- 8 »Avtoriteta božja o prelulcn-janiih eritrocitih božje stvarice imenovane v klasično latinskem izrazu: HYLA ARBOREA. Kdaj je ustvarili stvarnik matere zemlje zeleno rego, ne vem. Niti datuma ne vem. Iz Beliigrada — imenovanega v historiiji tudi Singidunum — se spomi- njam budističnega svetišča kaJmiikov — podobnega uljnjaku čebel. Videl sem lam duhovnika, ki je pel pesem. Sen melanholije, tugo, domotožje je bilo slišati. (V lesovju Prekmurja pozrheje sem v vigredi strmel v smaragdne pramene sonca. Med tem so rege otožno prepevale ter skakale od lis>ta do lista v zelenju po- mladnega rastlinja.) Pod Vračarom sem neprestano domneval oni »sveti čebel- njak« — pod observatorijem z reflektorji ter reliraktorjil, teleskopi ter kupolami. 9 Dalfnogledii kakor topovi naperjeni v vesoljstvo. Kaj hoče človek osvojiili v ve- soljstvu? Hoče Ili imičTitl stvarstvo? (Kras mikroskopije uvelSčuje bajnost zale re- gice. Njene uvel'ićane žiJiice se zde podobne rekam. Ko so rego — božjo ža- bico popolnoma spoznal, ji prešteli molekule, atome, elektrone, protone, fo- tone itd., se mi je zdelo da je v tem malenkostnem bitju zapopadeno vse stvarstvo, celo vesoljstvo, sploh vse, kar mone dojeti sen človekov .. .) Skrušen ob neizmernem stvarstvu rn obenem ničevi veličini, ki nima meja, sem vzkliikal Bogu: _ »Usmiljenje bednlku!« (M. T.) + »Obvestilo. Podpisani N. N. podpisano obveščam, da imam nenadročeno nevdanostni izpit iz slovenske svodobiije dolžno nedolžrki veri. S podpisano nematično prisego bogu ter se za to ne bi suženjsko obdolževal četudi bi se me zato ustrelilo. Bog mi: je »dolžno nedolžno versko uboganje«. Ker se splošnost ne oddolžuje podpisano prisegijsko bi bi;lo usodno za moje bližnje vmešavati se v nebesno zavarovanje se iz opisanega vzroka ne vmešavam oddolžujoč se po dolžno nedolžni veri. Se ne smatram zadolže- nega nesebno plačano do.lžnostno oddoilževati se. S prošnjo in s predvelespoštov dolžrvo nedolžno versko ročno P. B.« »Sem s svojim zdravjem zadovoljen saj nimam kakšnih psihičnih motenj. Imajm precej prijateljev, grem dosti med ljudi in imam svojo dobro prijateljico. Sam si ne delam problemov in v življenju nekako shajam. Vendar pa sem kot čk>vek nadpovprečno osebno inteligenten saj imam to prednost da se lahko miselno povežem v kontakt z drugim bitjem na daljavo. In ker sem teh zmog- ljivosti, sem prišel do važnih zaključkov. Nekatere od teh težav želim povedati tud'i Vam. Namreč, kmalu ko sem prišel iz bolnišrhice se mi je nekega večera nekaj pripetilo. Tistega večera sem mirno stopal proti domu ko se mi je za- zdelo da čujem glas svojega očeta. Prisluhnili sem. Zopet sem slišal glas svojega očerta. Moj oče je že leta 1966 preminil za zemeljske pojme lin sedaj se mi je predstavil kot dober posmrtnlk Iz Kranide. Tako kot jaiz je bil tudi moj oče vesel še posebrKJ zato »ker sem ga slišal«. Tistega večera nui je oče povedal da so mi dobri posnrrtniki (moj praoče) vcepiili s svojo mislijo (motno) v teJo še eno misel, ki je bila razumnejša od tiste, ki sem je zmogel (imel) jaz. Ta vcepljena misel se je mogla v meni intenzivno razvijali in se izipopolnjevaiti. Sedaj mi ta dobra notranja misel pomaga, da pridem v nniselni kontakt z dru- 10 gjtni bitji rva da1ijav43. To se trudim tudi dokazati. Tistega večera mt je m-oj oče povedaJ, da iima v resnjoi- slelierni žiivi človek v sebi še svoj obvezni dobri notranj.i duh, ki je v vsem človekovem telesu, poleg tega pa ima vsak človek tudi svoiega dvojnika. 2e zelo rano se v človeku pojavi še ena misel ki po- staja samostojna vendar je v tesni povezavi z osebo v kateri je. Ta notranja človekova misel (duh) se biitreje razvija kot sam človek zato je človeku, v ka- terem je, tudi v korist. Človekov dobri notranj.i duh želi osebi, v kateni- je, le dobro; saj osebi, v kateri je precej pomaga s sipominom, instinktom, idejami in razumom. Ta dobri notranji človekov duh se v resnici pripravlja na novo —■ večno življenje, ki mu je dano. Ako bi človek za zemeljske pojme preminil bi njegov dobri notranji duh izstopili iz njega ter se preselili v drug kraj izven zemlje in nadaljeval svoje življenje. Kraj odnosno novi dom dobriih posmrtnikov se imenuje Kranida. Dobrih posmrtnikov je veliko število, ti pa imajo še svoje generacije. Del človekove dobre in razumne misli se lahko loči od človeka ne da bi za to človek vedel in se s primerno aktivnostjo sama razvija v razumno blitje ki je kasneje človeku (svojem^u enojniku) v precejšnjo korist. To je dobei dvojnik. Sleherna dobra in razumna misel se lahko dosti hitreje in smotrneje razvija od bitja, ki je žive materije, ne glede na to kje je taka n>isel. Dobri dvojniki so precej razumni in miselno precej napredni; so utrjeni proti notra- njim in zunanjim škodljivim vplivom kot so: virusi, miikrobi, temperatura .. . laki dobri dvojniki se lahko zelo hitro gibljejo in sicer na velike razdalje. Poznani fenomeni, kot so: Albert Einstein, Lenin, Nikola Tesla, so imeli svoje razumne dvojnike. Ti dobri dvojniki so mogli svojim enoj nikom pomagati s spomiinom, idejami, razumom — lahko tudi na daljavo. Oče mi je povedal, koli'ko dobrega so stonili dobri dvojniki ljudem. 2al pa se od človeka lahko loči tudi škodoželjna misel. Tudi škodoželjna misel se lahko s svojio aktivnost- jo razvije v določeno bitje, ki pa po zunanjosti ni dosti podobna človeku in sicer zato, ker je škodoželjna — ker nima podpore pri dobrih. In ako se več takih škodoželjnih bitij združil v skupino, so tudi ljudem škodij-ivi (predvsem posameznikom). Tako škodoželjno bitje človeku predvsem škoduje s spo- minom, mu vsiljuje svoje škodoželjne želje in misli. Zgodilo se je, da je đovek proti svoji voljii storil nekaj kar ni bilo zaželeno. Tak človek je prišel pod Mplh^ škodoželjnega dvojnika. Mnogi psihični bolniki pa so imeli še kar dobro podporo pri dobrih psihiatrih. Moj oče mi je povedal da ste tudi težje primere iiz svoje prakse dobro reševali. Nekateni sbizofreniki so taka škodoželjna bitja brez materije tudii slišali, bolj razumni celo uganili njihove misli. Kot mi je moj oče iz Kranide dejal, so se mnogi dobri posmirtniiki vračaii nazaj k »svojims na zemljo in se s svojiimi iz zemlje normalno pogovarjali vendar so ljudje pod miiselnim pritiskom takih škodoželjnih dvojnikov poza- bili na take kontakte. Zato je zares dobro, da človek verjame v posmrtno živ- ljenje, v dobre dvojnike in v »DOBRO«. Kot sem že prej omenil pa imam jaz pravi miselni kontakt z svojim očetom iz Kranide že več let. Tudi po pravici ipovem, da kdaj pa kdaj ob večerih svojega očeta tudi vidim vendar zelo lepega. Včasih, na zemlji, moj oče ni imel obeh očes (eno je izgubil v kamnolomu) sedaj pa ima obe. Ko sem se z njim rokoval, 11 težine njegove roke nisem občutij. Četudi nisem posečail univerze, vertdar pa, kot mir je potrdil moj oče liz Kranide, je moja vloga vendarle važnega ркхпепа. Ce bi se miselno še naprej tako utrjevaJ bi ob času mogel dokazati resnični obstoj dvojnega in posmrtnega življenja. Človek bi moral pred\'sem verovati v dobro, .pravično, pošteno, v dobre d\4>jira'ke in posmrtnike. Človek bi moral biti bolj povezan med seboj in bolj organiziran. Prav gotovo da bo prišel — v priiiod'nosti — človek v pravi miselnih kon- takt z dobrimi posmrtniki iz Kranide in tudi z dobriimi dvojniki; saj se mu bo dvignili njegov razum in se utrdiila njegove misel.« (P. H.) + Sindi kindii ajni sirvdi gindii kindi kaj.ni kin esi kusi kusi kis niiki kindii niki kajndi ni.ki kizi kiii kus. Niki kiindi niiki kajndi kudi kidii kuki kus miki kuki kuki luli liuli lala I u Ili Uj Nila bla luii bs liiil'i l'izi lizi sis. Nuki siki muki sajna sina sajna su na san lepi pina puna pan pulla pica pula pan igi disti gigu gusi liiga gusa gasa kas dasii kiine kana kan. (M. V.) »V bolnici sem, ker moram biti. Dali so mi diagnozo shizofrenija. To pa ne drži. Nekdo je rekel, da je bolnik vsakdo, ki trpi. Pa ne more biti tako; Kristus je trpel, Prešeren je tudi trpel, pa nista bila bolnika. V bolnici me pa sedaj držijo zato, ker sem deblo, kot drevesno deblo sem pognal korenine v bolnišnici. Ker sem toliko časa bolnišnico obiskoval — 8 let — sem postal nesposoben, da bi zunaj živel. Hegel, nemšk» fiilozot, največjii fiilozof po Kristusu je rekel: Razvoj je teza, antiteza in sinteza. Jaz pa vem da so stimi te stvari: teza, antiteza, sinteza in — nisem siguren, mislim pa, da je tako — kontrateza. Prejšnjo noč nisem mogel sf>atii. Sem leteči krožniik videl skozi okno. Videl sem ga krožiti kakih 10 metrov od okna. Potem sem zaslišal šumenje, in občutili kot da prehaja energija v mene. Drugi ga sicer niso videli, le jaz, ki sem višje biitje, oni. dnigi' so pa ljudje. Sedaj je nova doba prišla pa sem jaz postali nekakšen Kristus novega veka. Veste, odkair sem zadnjič v bolnišnici, sem spoznal tole: Ce človek molči in premišlja in če pride do kakega stiskanja, če pride takšna atmosfera, potem se človeku nekakšen glas vaiili, zaradi tega, ker če moJči, lahko kdo drugI misli nanj. Tako včasih tudi silišim kakšen glas. Vendar ne da bi bii duševni bolnik, ampak mnogoličen človek. Duševni bolniki so nekaj, zdravniki sOi nekaj, du- hovniki' so nekaj, jaz sem pa vse. Za bodočnost? Na bodočnost nič ne mislim, razen toliko, kolikor je po- trebno. Namireč, če človek pričakuje, da bo nekaj prišdo, potem je nagnjen na- prej. Ce ima pričakovanja na bodočnost, potem ne živi v trenutku sedanjosti. Ni .pa mogoče pritii v bodočnost drugače kot prek sedanjosti. Tdrej; kdo misli na bodočnost, ne živi časa, ki se imenuje sedanjost.« (S. V.) -I- »Kdor enkrat v svojem življenju ni ponorel, sploh ni človek.« (M. 2.) Zbral: Lev MILClNSKI Portreti bolnikov so iz Esquivolovega psihiatričnega učbenika. Ostale risbe so izdelek bolnika iz Hrastovca. Fragment teksta je iz brošure K. Bleiweis: Blaznice (norišnice), kakršne morajo biti, in kaj je njih namen (1878). 12 NEKATERE DILEME IN ALTERNATIVE PSIHIATRIJE » . . Vsa znanost bi bila odveč, če bi se pojavna obliika in bistvo stvari neposredno ujemala.« K. Marx Psihiatrija je danes predmet resne kritike. Na eni strani se vedno bolj jasno kaže, da dosedanje trditve o organski naravi vrste duševnih bolezni niso točne, na drugi strani pa so sociološke raziskave psihiatričnih institucij razkrile, da psihiatrija, taka, kot jo večinoma poznamo, »služi s svojo teorijo in prakso v bistvu apologiji obstoječih družbenih razmer« (D. Cooper, 1973). + + + Neuspeh klasične psihiatrije je vedno bolj očiten. Fürstenau (1972) je mnenja, da ležijo vzroki tega neuspeha v dejstvu, da »imajo psihiatri le malo interesa za refleksijo, znanstveno razčiščevanje in teorijo, zaradi česar jih bolj zanimata- razvoj ali celo samo uporaba posameznih tehnik zdravljenja«. Znanstvena ozkost, ki smo ji priča v psihiatriji in o kateri govori Fürstenau, je v veliki meri posledica dejstva-, da se psihiatrija do nedavnega ni otresla napak razumljene prirodoslovn-osti, v katero je zašla kot del medicine sredi prejšnjega stoletja in po kateri je »sedež« vseh bolezni v organih i-n organskih sistemih. Zaradi tega temeljnega nesporazuma, ki je onemogočal spoznati, da sta- lišča, čustva in značaj bolnikov niso materija, temveč historična materija, je psihiatrija vse do nedavnega proučevala človeka, oropanega njegovega drama- tičnega značaja. Ker je proučevala abstraktno izoliran individuum, se je psi- hiatrična teorija izčrpavala v kopičenju nepomembnih, banalnih in trivialnih dejstev, iz katerih se človekova celovitost tudi sicer ni dala konstruirati. Drugi razlog, zakaj se je psihiatrija vse do nedavnega izogibala prouče- vanju sceničnega konteksta duševnih bolezni, leži v njeni konservativnosti. Kot je zapisali Cooper (1973), je za mediicino sicer značiilno, da se je, v svesti svojega prestiža in svojega mesta v zgornjem družbenem razredu, sku- šala vedno prikazati kot liberalna in humana, če drugače ne, s sklicevanjem na visoke ideale in Hipokratovo prisego. V resnici je velik del medicine vse prej kot to. 2e leta 1938 je L. Davis v svoji kritični razpravi Mental hygiene and the class structure dokazal, da vsebujejo koncepti psihiatrije dobro mero »uncon- scious system of prem-ises«, ki je tesno prepleten s kapitalistično-protestantsko moralo. V tem smislu je opozoril tudi Dreitzel (1968), da je stališčem psihi- atrov skupna »ideologija priJagajanja«. Funkcija psihiatrov je po Davisu sledeča. »To enforce in a secular way and under the guide of science the standards of the entire society.« Se bolj kritičen je bil W. Mills (1943). V svoji razpravi o »professional ideoJogy of social pathologists« je prišel do zaključka, da je za to ideologijo značilna provincional-na ozkost v oceni problemov bn želja po konformizmu. Kot je zapisal K. Keup (1972), zveni emfatični pojem »terapevtsko pomagati« sicer zelo hu- mano in angažirano, je pa tako dolgo le deklaracija namena in s tem le malo indiika-tiven za funkcionalni pomen ravnanja, dokler ne uspemo v celoti raz- kriti njegove družbene funkcije. Situacija v psihiatriji se po mnenju nekaterih do danes ni bistveno spre- menila. V analizi novejše literature sta prišla E. Bend in M. Vogelfänger (1970) do podobnih zaključkov kot MMIs. Napadi na razredni značaj psihiatrije postajajo zadnje čase vedno ostrejši. Tako je R. Leifer (1966) mnenja, da služijo terapevtske metode psihiatrije pod- piranju vladajoče socialne moči, medtem ko zastopa Ronald Laing (1966) mnenje, da psihiatrična teori-ja zgolj nadaljuje, poglablja in še bolj maski-ra bolnikovo odtujenost. Posledica takšne teorije je po njegovem mnenju tudi terapija, ki jo označuje nehumano razvrednotenje ljudi. Se vrsta drugih avtorjev danes resno kritizira psihiatrijo (Szasz, 1970, Ba- saglia, 1971, Cooper, 1971). V njihovih kritikah je največji očitek ta, da se za zrvanstveno fasado nereflektirano produciraijo obstoječi odnosi vsakokratne druž- be, 13 Izhod iz slepie ulice, v kateri se je znašla klasična psihiatrija, je torej v preiinterpretiranju njenega predmeta proučevanja in v formuliranju kriterija ema.ncipatorične relevantnosti njene prakse. + + + Mnenje, da predstavljajo dosedanje psihiatrične bolnišnice totalne institu- cije, v katerih se v veliki meri »fabricira norost« (Szasz, 1970), odkriva grobo resnico. Zato ni čudno, da prihaja ponekod v teh institucijah zaradi kritike domnevno do »nove terapevtske kulture in ideologije, ki postavlja v ospredje aktivno rehabilitacijo namesto »zaščitništva« in segregacije; demokracijo name- sto stroge hierarhične ureditve, vezane na različen status; liberalizacijo namesto stereafiipnih modelov komunikacije in ravnanja; skupnost namesto visoko spe- cializiranih terapevtskih vlog, kii so se največkrat omejevale zgolj na zdrav- nike«. (M. Jones, 1962). Te visoke cilje naj bi izpolnila t. im. socialna psihiatrija, v kateri vidijo ne- kateri prihodnost psihiatrije sploh. Na žalost pa nam že preprosta analiza razkrije, da raznim vizijam in de- klariraniim nalogam socialne psihiatrije manjka jasna predstava o strukturi pred- meta in o cilju. To ugotavlja tudi Kecmanovič (1975), ko piše: »Može se reči, da je nedefinisanost predmeta istraživanja i. nerazgraničenost i prirode i obima praktičkih zadataka jedno od osnovnih obilježja, kako u vremenu prošlom, tako i u vremenu sadašnjem, onih oblika aktivnosti, koje nazivaju sociialno psihijatrijskim« Podobno kot V klasični psihiatriji, ki je videla vse vzroke duševnih bolezni v prebavnem traktu, metaboličnih procesih ali okvairi možgan, je tudi v »so- cialni« psihiatriji opazna odsotnost kritičnih refleksij, zaradi' česar je konec koncev prav tako oropana teoretično zasnovane prakse. Slednje potrjuje tudi mnenje ekspertov Komiteja za mentalno zdravje Svetovne zdravstvene organi- zacije iz leta 1959, po katerem se protagonisti socialnopsibiatrične aktivnosti trudijo, da »duševnim bolnikom ustvarijo takšne pogoje, da z družbeno skupnostjo vzpostavijo odnose, ki' bodo siužili vzdrževanju in vzpostavljanju socialne adaptacije.« Se bolj jasen je bil E. Krapf (1960). Po njegovem se pojem »socialna psihiatrija« nanaša na »psihiatrično zaščito (in kurative), ki F>omaga posamezniku s tem, da ga uči boljše integracije v socialni okvir.« Kolikor socialna psihiatrija definira svoje širše cilje, potem so ti naj- večkrat skrajno problematični. V mislih imam njene poskuse, spremeniti so- cialno-terapevtske klube, dnevne in nočne od'delke, v nekakšne »socialne oaze«. Tam, kjer je do tega prišlo, smo namreč priča, s kolikšno bolestnostjo se jih boJni'ki oklepajo. Razlika med notranjimi razmerami v teh »toplih gre- dah« in zunanjo realnostjo je tako velika, da jih bolniki preprosto ne želijo več zapustiti. Zanimivo je, da se tega socialni psihiatri sami prav dobro zavedajo. Toda namesto da bi analizirali konkretne vzroke notranje in zunanje odtujenosti svojih bolnikov in revidirali dosedanji pojem psihiatrične prakse, skušajo — vsaj v teoriji — vedno bolj širiti svojo Civitas solis. »Vseobsega- joča psihiatrična zaščita«, kot je slišati', naj bi v končni fazi zaobsegala cela rvaselja, mesta in tovarne. V njih naj bi živeli, pod diskretnim nadzorom psi- hiatrov, »srečni« ljudje. -I- -t Pravo naravo socialne psihiatrije vidimo, če se zavemo, da se je v zadnjih letih vedno najraje oprijemala tistih metod, ki v komunikacijskem iprocesu niso dopuščale tematizirati odnose moči' in odvisnosti. Takšni obliki terapije sta n. pr. vedenjska terapija (behavior therapy) in sprostitvena terapija. Vedenjska terapija je nekakšna mešanica učenja Pavlova in ameriškega pragmatizma in gradi na eni od teorij učenja. Po njenih razlagah so člove- kove misli, čustva, znanje in ravnanje, zgolj rezultat kondicioniranja, njen cilj pa je odprava sim'ptoma (Eysenck, 1960). Simptom, ki ga pristaši vedenjske terapije enačijo z boleznijo, je predmet njihovega osrednjega interesa. Na- sprotno je osebnost bolnika, da ne govorimo o širših socialnih dimenzijah, zanje povsem drugotnega pomena. Zato so se pristaši vedenjske terapije vrgli izključno na razvijanje najrazličnejših perfidnih tehnik, s katerimi moremo v relativno kratkem času doseči pri duševnih bolnikih — in kot se je izkazalo, tudi pri duševno zdravih — vsaj začasno velike spremembe vedenja in čustvovanja. Izrazito manipulatoren značaj te metode je bil že večkrat poudarjen (MiJscherlich, 1973). Prav tako ni točna trditev, da je nevroza zgolj simptom. 14 Potlačitev vsega seksualnega pri histeriku, njegova nezmožnost, priznati po- membnost, mesto in vlogo spolnosti v človekovem življenju, nam razkriva namreč v prvi vrsti napačno zavest oziroma napačen pogled na svet. In konč- no se nam zdi, da vedenjska terapija s tem, ko ni niti teoretsko niti praktično zainteresirana za človekovo osebnost in socialno interakcijo, razkriva svoj razredni značaj. Navidezno se tehnike sproščanja (avtogeni trening, avtohipnoza, joga, meditativna relaksacija in druge) močno razlikujejo od dresurne in »brain- -vvashing« metode vedenjske terapije. Toda razlika je samo zunanja, vsaj kar se tiče posledic. Nekateri avtorji so mnenja, da tehnike sproščanja, kakršne poznamo v strukturiranih terapevtskih situacijah v psihiatriji, v bistvu služijo definiranju vloge terapevt — bolnik. Drugi opozarjajo, da je namen teh tehnik, povzro- čiti pri bolniku senzorno deprivacijo (do tega stanja pride, če osebo načrtno izoliramo pred raznimi zunanjimi dražljaji, skriti namen te tehnike pa se kaže v dejstvu, da človek v takšnem stanju močno hlepi po kakršnihkoli in- formacijah In jih tedaj tudi mnogo bolj voljno in nekritično sprejme). Toda resnična nevarnost tehnike sproščanja in samokontrole je drugje. Po mnenju K. Holzkampa (1972) je neko ravnanje emancipatorično relevantno le, če »prisipeva k osveščanju človeka o njegovi družbeni in socialni odvisnosti in pvomaga tako ustvariti pogoje, da človek s tem, ko se osvobodi te odvisnosti, izboljša svoj položaj.« Ce izhajamo iz tega kriterija relevantnosti, potem bi bile metode samokontrole le tedaj sredstvo odprave odvisnosti in odtujenosti človeka, če bi bile neločljivo povezane z analizo družbene situacije posa- meznika. Ker tega v svojem programu nimajo, pomenijo v bistvu le zatekanje v iiluzijo in nirvano. Podobno kot vedenjska terapija in tehnike sproščanja tudi druge oblike terapije in notranje organizacije življenja v socialno-psihlatričnih ustanovah ne omogočajo bolnikom soočanja s pravimi vzroki njihovih težav, pač pa slu- žijo navadno bolj površinski kozmetiki psihiatričnih ustanov kot takih. V mislih imam predvsem t. im. terapevtsko skupnost in uporabo medikamentov. Terapevtska skupnost, ki je nastala po drugi svetovni vojni iz protesta proti načinom obravnave bolnikov v psihiatričnih ustanovah, ni izpolnila pri- čakovanj. Taka, kot jo vidimo sedaj, ni skorajda nič drugega kot navadna or- ganizacijska varianta, ki je v celoti pod kontrolo terapevtskega tima. Ker ne pridejo v njej do izraza resnična iniciativa in spontanost bolnikov, pač pa kontrolirana dinamika, se terapevtska skupnost vse bolj spreminja v kon- formno rehabilitacijsko psihiatrično metodo. Isto moremo ugotoviti za uporabo psihofarmakov. Ti so v zadnjem času sicer izrinili druge, bolj grobe oblike somatske terapije, niso pa postali še »nujno zlo«. Namesto da bi v duhu razmišljanj H. Hoffa (1956) služili v ne- katerih primerih za »odpiranje vrat do bolnika« in tako sploh omogočiJi ko- munikativen proces z njim, postajajo sami po sebi »vse ozdravljajoče« sred- stvo. Ker psihofarmaki v bistvu delujejo kot »psihična ovirnica«, služi nji- hova uporaba danes največkrat zgolj kontroli nad bolnikom. Vse to nam raz- kriva, da se socialna psihiatrija še ni osvobodila ahistoričnih pogledov na du- ševne bolezni in da pri definiranju svoje naloge ni presegla v najboljšem pri- meru nivoja tehnične relevantnosti S tem ko še dalje locira vzroke za duševne bolezni v bolniku, hkrati v službi družbe mistificira tudi prave razmere v druž- bi sami. -I- -I- -h Zadnja leta je zlasti pod vplivom študentskih nemirov v svetu močno po- rasel interes za psihoanaJizo. Ponovno je biil odkrit Wilhelm Reich in drugi freudom arks isti, interes pa je segel, kot je ugotovil Lorenzer (1973), tudi v samo jedro Freudove teorije nevroz. Toda navdušenje za psihoanalizo je tra- jalo le kratek čas. Izkazalo se je, da večji- del psihoanalize ni imel mladim ljudem ničesar povedati. Zato so jo zavrgli z očitkom, da je »psihoanaliza znanost meščanskega individualizma«. Mnoga dejstva govorijo, da je psihoanaliza že пђкај časa v krizi in da je potrebna korenite revizije. Nič čudnega tedaj ni, da prihaja zadnje čase v njej do pomembnih sprememb. Ena največjih je nedvomno v tem, da psi- hoanaliza |X)stopno zapušča Ono in se intenzivno posveča proučevanju Jaza. Ta proces, ki se je pričel že pri Freudu samem in se je pozneje nadaljeval zlasti pri Hartmanu (»duševna bolezen ni samo rezultat podzavestnih konflik- tov, pač pa razvoja Jaza kot takega«), Eriksonu (»nujnost občutkov identitete Jaza za zdrav duševni razvoj«), pri Rapaportu (»obstoj relativne avtonomije 15 Jaza«) ter pri Federnu (»nujnost razmejitve ob ohranjeni komunikaciji z dru- gimi«), je pripeljal do tega, da so danes analitska spoznanja o Jazu vsaj ena- kovredna spoznanjem o nagonih ali pa jih celo prekašajo. Za del psihoterapevtov je sicer ojdipalno-falična kastracijska faza še vedno osrednjega analitskega pomena, vedno več pa je terapevtov, ki menijo, da pripada danes pojmoma identiitete in avtonomnosti prav isti pomen, ki so ga nekoč, v času Freuda, pripi^sovali genitalnosti. Ti terapevti se opirajo med drugim tudi na klinična opažanja, ki kažejo, da prihaja zadnje čase do po- memibnih sprememb v naravii problemov, s katerimi se bolniiki zatekajo v psi- hoterapijo. Zlasti števi'lo klasičnih nevroz, pri katerih so problemi bolj ali manj odvisni od izida ojdiipovega kompleksa, je v upadu, medtem ko se vedno bol pogosto srečujemo s psihosomatskimi, mejno-psihotičnimi, značaj- skimi in drugimi »Egosintomini« motnjami, v osnovi katerih slutimo resnejše motnje v razvoju samega Jaza in njegovih funkcij. Velika sprememba, ki jo opažamo znotraj psihoanalize v zadnjih letih, je nastala tudi iz spoznanja, da je »pravi predmet psihoanalize duševno živ- ljenje podružbijenega človeka« (Marcuse, 1957). Ker sta se oba, Freud in Marx, zavzemala v principu za osvoboditev od- tujenega človeka, ni čudno, da je del psihoanalitikov že pred mnogimi de- setletji skušal združiti obe teoriji v enotno »kritično teorijo«. Neuspeh t. im. Sexipol gibanja je imel različne vzroke. Eden je bil nedvomno ta, da so videli njegovi člani dokaz, da je psihoanaliza » materialiistična psihologija« v tem, ker je naloga psihoanalize, kot je definiral Reich, »reducirati, vse tako imeno- vane višje duševne funkcije na biološke substrate ... nagone na njihove so- matske vire, vedenje ljudi na materialistični princip užitek — neužitek ...« (Reich, 1933). Kot se je pozneje izkazalo, je namreč prav tako napačno ra- zumevanje materialističnih osnov psihoanalize vodilo prej do razhajanj kot do zbliževanja med njo in historičnim materializmom. Podobno v preteklosti niso uspeli v svojih prizadevanjih niti drugi re- verzlonistii: K. Horney, H. S. Suliivan in E. Fromm, čeprav je posebno slednji odločno zahteval, ko je razpravljal o krizi psihoanalize, njeno kreativno obno- vitev v obliki kritične in izzivalne teorije. + -f + Vzrok za neuspeh predhodnih prizadevanj vidimo danes v premajhnem upoštevanju dejstva, da je pogoj za osvoboditev psihoanalize iz ahistoričnih interpretacij človekove življenjske prakse v tem, da psihoanaliza preide iz svoje resignativno pesimistične kulturne teorije v resnično emancipatorično znanost. Dokler bo videla psihoanaliza človeka kot asocialnega individuuma, kateremu je potrebna dresura in sublimacija in katerega Jaz je zgoij posred- nik med nagoni in kulturo ali je celo rezultat konflikta med obema, tako dolgo bo psihoanaliza prisiljena opravljati zgolj funkcijo priilagojevalca obsto- ječim družbenim razmeram ali — kot je posmehljivo zapisal Wiegand — »vlogo karitativnih organizacij, kot je Rdeči križ, ki se na obvezovališču za fronto prizadeva poskrbeti za žive rane in narediti najbolj hude bolečine kolikortollko znosne, ne da bi vplival na same vzroke.« Resnična sprememba in resnično zbližanje s historičnim materializmom sta možna šele, če sprej- mejo misel, da razvoj Jaza ni le produkt družbene prisile, kot pri Freudu, temveč poteka v interakciji primarno danih funkcij Jaza (npr. kreativnosti, konstruktivne agresivnosti) z okoljem, ker lahko le tedaj družbo kritično opa- zujemo z vidika, ali omogoča ali onemogoča zdrav in človeka vreden razvoj (Ammon, 1973). Steviilne raziskave danes potrjujejo to misel. V tem smislu torej duševna bolezen ni več prvenstveno individualno obolenje oziroma izraz nekega apri- ornega intrapsihičnega konflikta, pač pa rezultat podzavestnega konflikta neke bolne grut>e, ki onemogoča posamezniku artikulacijo potreb, razumevanje samega sebe in razumevanje ter podporo širšega okolja. Psihoterapija, ustrezajoča problemom današnjega človeka, ne sme ponav- ljati napake Freuda, ki je nehistorično enačil kapitalistično družbo s »princi- pom realnosti«. V psihoanalitični situaciji', ki jo koncipiramo danes kot inter- personalni laboratorij«, namreč ni dovolj, da si bolnik zastavlja zgolj vpra- šanje: »Kaj imam?, to je vprašanje o simptomu, temveč želimo, da si zastavi mnogo važnejše vprašanje: »Kdo sem?« in »Kdo smem biti?« Z drugimi bese- dami pomeni to, kot je zapisal Ammon (1975), da ima psihoanalitska tera- pijadanes nalogo ustvariti situacijo, v kateri bo bolnik spoznal svoj konflikt kot identitetni konflikt. 16 Primarni ciij take terapije je sicer še nadalje osvetlitev podzavestnih vzrokov individualnega trpljenja, t. j. rešitev boinika njegovih simptomov. To- da preko tega mu mora psihoterapiija pomagati tudi premostiti njegovo za- vest o zgolj individualnih vzrokih njegove bolezni. Psihoanaliza je in mora biti torej tudi politična terapija in sicer v tem smislu, da s psihoterapevtsko situacijo nujno razkrivamo strukturo in odncise znotraj vsakokratne družbe. Ciij osebnostnega razvoja bolnikov, h kateremu v taki psihoterapiji težimo, mora biti v prvi vrsti avtonomija in identiteta njihovega Jaza in prežetost s humano solidarnostjo. Revolucionarna zavest se lahko namreč kreativno raz- vije in organizira šele, če sloni na avtonomnosti posameznika in njegovi spo- sobnosti komuniciranja. -f -I- -1- Kot odgovor na nerešene probleme v psihiatriji se je pred časom poja- vilo t. im. anti-psihiatrično gibanje (Laing, Cooper, Szasz, Basaglia). To giba- nje je sicer postavilo v središče svojega teoretičnega in praktičnega izhodišča pojem človekove totalne odtujenosti, vendar — vsaj po tem, kar vemo da- nes — ni uspešno rešilo osrednjega vprašanja, to je odnosa med posamezni- kom in družbo. Odtujenost, kot sta jo pojmovala Laing in Cooper, se je v njunih razla- gah sprevrgla v nekakšen eksistencialen pogoj bivanja, ki ga je možno po njunem mnenju odpraviti le z zaznavo notranjega sveta. Toda prav ločitev sveta v notranjega in zunanjega je vodila avtorja na koncu do idealistične ločitve posameznika od družbe in do njegove oznake kot enkratnega so- lističnega bitja (Sigusch, 1975). Antipsihiatrija Lainga in Cooperja zato ni presegla metapsihologije H. Marcuseja in njegovih narcističnih sanj o človeku kot bogu podobnem avtonomnem bitju. Antiavtoritativno gibanje, ki so ga ti avtorji' sprožili, se tudi ni usmerilo proti resničnim centrom politične moči, pač pa bolj proti očetu, učitelju ali šefu, v smislu zapoznelega razreševanja Ojdipovega kompleksa. In končno ti avtorji niso uspeli niti v svojih konkret- nih terapevtskih prizadevanjih. Medtem ko so v »Villa 21« še izhajali iz kon- cepta terapevtske skupnosti, so pozneje (»Kingsley Hall«) postavili pod vpra- šaj sleherno terapijo sploh in to negacijo pozneje še dopolnili taiko, da so se odpovedali sleherni teoriji duševne bolezni. Podobno ni uspel s svojo meta-psihiatrijo Basaglia (T973), po katerem nasilje in izobčenje določata sleherne odnose v družbi. Tudi analiza njegovih stališč nam razkrije, da ostaja na površini resničnih družbenih dogajanj. In končno s svojimi radikalniimi zahtevami niso uspeli niti avtorjii »Socia- lističnega kolektiva pacientov« (SPK) v Heidelbergu. S svojo osrednjo tezo o izkoriščanju so zašli v absurd, ki se je kazal v trditvi, da je kapitalizem iden- tičen z boleznijo in vice versa, duševni bolniki pa predstavljajo v bistvu revo- lucionarni razred. Zato naj bi bila po mnenju terapevtov v SPK, politična akcija za te bolnike edina ustrezna terapija. Vzporedno z antipsihiatričnim gibanjem so se pojavili avtorji, ki so sku- šali preinterpretirati predmet psihoanalize (Lacan. iHabermas, Lorenzer, Horn, Dahmer). Na žalost ti avtorji svojih kriticrvo-emancipa-loničnih pogledov niso razvili v kritiko konkretne psihoanalitične prakse. Podobnega mnenja sta o njih Spaizer In Bopp (1975). Po njunem postavljajo ti avtorji psihoanalizo si- cer v žarišče procesov splošnega človekovega odtujevanja in odtujenosti, to- da namesto kritičnih i-mplikacij in konsekvenc je izpod njihovega peresa na- stala zgolj »literatura o kritični teoriji«. -i- + -I- Kot že omenjeno, tvori realno alternativo klasičnim oblikam psihiatričnega zdravljenja danes dvoje spoznanj, in sicer da so subjektivne strukture po- sledica družbenih vplivov ¡in se zato v njih odražajo tudi vsa nasprotja družbe in drugič, da se družbena protislovja reproducirajo ne samo v subjektivnih strukturah, pač pa tudi v interkacijskih oblikah, ki predstavljajo realizirane subjektivne strukture. Ce ta spoznanja razširimo na pri'hodnjo prakso in če hkrati upošte\'amo, da človekova samouresničitev nI noben individualen, temveč socialen proces, katerega potek je možen le v grupi, potem bo po našem mnenju kot današ- njim problemom ljudi le življenje v grupi, — ki bo spoznala, da so duševni konflikti in motena interakcija posameznika posledica patogenih grupnih procesov, 17 — katere ciJj bo razvoj človekovega Jaza in odprava bojazni pred identiteto in avtonorrtifo, —■ ki' sebe ne bo razumela kot socialno oazo, pač pa kot resnično osvobojeno področje. Prepričani smo, da je resničen emancipator,ičen proces možen le v tako koncipirani grupi. Ko bo taka grupa odpravljala popačenje človekove biti, 1х> hkrati ustvarjala pogoje za konstruktivno spremembo sveta. Pni tem pa mora- mo stalno imeti pred očmi specifična spoznanja, ki so danes tuja celo velike- mu delu psihiatrije in psihologije, da sploh ne govorimo o družboslovju. Računati s tem, da se bo kakršenkolii emancipatoinični proces odvijal brez zavestii človeka., takorekoč za njegovim hrbto.m, po »objektivnih« ekonomsko- -družbenih zakonitostih, je seveda čista iluzija. Se več. Za takimi pričakovanji neredko naletimo celo na poskus mistifilkadje, češ ■— bo že nekaj revolucio- narna elita razviila »praviino« zavest za vse druge. Zato smo mnenja, da se en- krat odtujena zavest da spren»eni(i zgoJj s siistematično praksio, katere oiilj je razkrivanje razrednih kot tudi individualno-psiholoških vzrokov človekove biti. Tej nalogi bomo pri tem, kar danes vemo, zares kos le ob tesnejši povezavi marksizma in moderne psihoanalize. Hubert Požarnik 18 ANTI — RAZMIŠLJANJA Razmišljati je treba, sicer strokovnih spoznanj ne bi mogli prav razvrstiti. Toda spoznanja je treba sprejeti kot spoznanja, ne pa kot eno izmed možnosti. Treba se je varovati nepotrebnega modrovanja, ki človeka^ samo zmede. Crno naj bo črno, belo naj bo belo — in vse je enostavno. Treba je misliti tako kot misli uniiformna večina, pa človek vedno ve, pri čem je. Ce slučajno zaide v zagato, se pač spretno reši z zapletenimii stavki, polnimi tujk in strokovnih besed, ter se skrije za bogato fasado .. . Kaj, če imajo tudi vsakdanja spoznanja kakšno skrilo stran, ki je nočemo videtii, o kateri nočemo razmišljati? Kaj, če se pri strokovnem ddiu dostikrat zatekanw k vnaprej odrejenim rešitvam, ker nas je strah, da bi. iskali drugačne, aJli pa tega ne zmoremo? Kaj, če je v vsakem izmed nas veliko vprašanj, ki pa so tako ne- navadna, da si jih ne upamo niti izreči? Kaj, če ... Kdor razmišlja, zaide v stisko. Najprej zaradi, sebe, ker se mu podre samovšečnost, nato pa zaradi drugih, ki tako razmišlja- nje sprejmejo kot nesramen vdor v njihov strokovni zelnik. -f -t- + Znamo ceniti svoje možgane. Zaradi njih in z njimi smo gospodar Sveta. Nočemo biti živo bitje v naravi, hočemo biti bogovi nad naravo. Brez razmiš- ljanja moramo zavreči bogokletno misel, da ima morda hobotnica podobne živčne ceiice kot mi, le bistveno manj. Nergačem je treba odločno pojasniti, kaj pomeni preskok iz kvantitete v novo kvaliteto in dokazati upravičeno zvi- šenost zaradi naših možganov ... Kaj, če je to, s čimer smo se ošabno povzpeli nad vse, kar nas obdaja, vendarle kdaj bolno? Kaj, če včasih vendarle deluje tako, kot se spodobi za očlovečene bogove? Kaj, če ... 2e sama misel o tem povzroča tesnobnost, ki jo je najlažje omiliti s tem, da glasno zavrnemo kakršnokoli misel o duševni motenosti, čeprav tihi strah pred njo ostane. -I- -f -I- Normalnost — to sem jaz. Ce drugi niso usNarjeni po moji podobi., je to slabo za njih, ker so manj normalni kot sem jaz. Jaz sam sem nezmotljivo me- rilo. Nič ni treba razmišljati, samo primerjati^ Ce primerjava pokaže razliko, je to odstopanje 'od normainosti, ki je z mojo podobo postala stvarnost. Tudi tako odstopanje pa ni motnja, je samo »individualna različnost«. Cim večja je, tem slabše za tiste — toda bolnih ni. Ne sme jih biti, ker sem jaz merilo za normalnost in ne merilo za nenormalnost. Ce bi v primerjavi z menoj od- krivali bolezen, bi bil merilo za bolezen — in s tem bi že odprl vrata za spoznanje, da bi utegnii biti tudi sam bolan . .. Kaj, če ni niti absolutne normalnosti niti absolutne nenormal- nosti? Kaj, če ni niti absolutnega zdravja niti absolutne bolezni? Kaj, če so tudi v meni potericialne možnosti, da postanem du- ševno bolan? Kaj, če ... Strah pred duševno boleznijo, ki mu v eni ali drugi obliki nihče ne uide, nas sili, da iščemo najrazličnejšo zaščito pred njim. Včasih so ti zaščitni mehanizmi tako prevejani, da jih spretno maskiramo pred drugimi in pred samim seboj. -h -f- -I- Ljubiitii in rad imeti moram druge. Grda in nespodobna je misei, da imam rad predvsem sebe. Taki so egoisti, jaz pa nisem tak. Vedno misHm na druge, vse delam za druge, drugim hočem pomagati, za druge se borim. Cim bolj so sami nebogljeni, tem več moram jaz storili za njih. Cim bolj različen je nekdo od mene, bolj jasno vidim, kako mu lahko pomagam, ker je velike razlike lažje opaziti kot majhne. Pomagal mu bom, da se bo z notranjim preporodom pribli^ 19 žal meni, očiovečeni normalnost)». To bo dokaz, da nt nenormalen, temveč — slučajno — različen. To bo dokaz, da sem jaz bolj normalen. To bo dokaz, da nihče niti ne more biti duševno bolan. To bo dokaz, da so sli duševno bolezen izmislili. Ce je ni, tudi strahu pred njo ne more biti .. . Kaj, če je neprestano poudarjanje ljubezni do drugih le ne- prestano potrjevanje ljubezni do samega sebe? Kaj, če ni v »skrbi za bolj različne« vse preveč narcističnega samopotrjevanja? Kaj, če je to le t>eg v mesijanstvo? Kaj, če . .. Tudi sprevračanje in tolmačenje duševnih motenj pri drugih kot njihovo »duševno stisko« utegne biti le izraz lastnih bojazni, pomoč »ljudem v duševni stiski« pa le zanikanje lastne stiske in reševanje iz nje. + + . Ker ni duševno bolnih, temveč so samo ljudje v duševni stisiki, naj da m-edi- dma roke stran od njiih. Ta stroka, ki se bori za svoj prestiž in razredni položaj, naj se ukvarja s telesno bolnimi-, ne pa z ljudmi v duševni stiski. Drugi, bolj poicl-icani, jih bomo reševali iz nje in jim svetovali, kaj naj naredijo. To ni zidravljenje (kajti zdraviti nam ne bi pustiii, ker si je nek strokovni ceh pri- lastil pravico do zdravljenja in nikogar od neposvečenih ne pusti blizu), zato nam nihče ne more preprečiti, da ne bi pomagalii ljudem iz duševnih stisk. V telo zagledana medicina naj ostane pri telesu, dušo pa naj prepusti nam. Kaj, če ni duše in telesa, temveč sam-o duša v telesu? Kaj, če se ne da zganjati dušeslovja, ne da bi poznali telo, brez katerega ckiše nii? Kaj, če duševna stiska ni odsev zunanjiib okoliščin, temveč odsev tega, kako naši možgani te okoliščine sprejmejo in predelujejo? Kaj, če duševna stiska nikoli nima le duševnega od- meva, temveč vedno še telesnega, ker enega brez drugega ni? Kaj, če ... Tisti, ki hočejo videti samo dušo, namenoma pozabljajo, da imajo ljudje duševn-ost zaradi teiesa So strokovnjaki in poklici, ki se гкхејо rešiti jezuitskega dualizma, ker jim to prija. + -f- + Ce se strokovno usposobim, bom znal ocenjevati ljudi in razreševati njihovo stisko. Zmeril bom nj-i-hovo inteligentnost, zmeril bom njiihovo ži-včno-mišično skladnost, opazoval in meril bom njihovo vedenje, ocenjeval bom njihovo oseb- nost, z zvitimi vprašanji bom poizvedoval o njihovih zanimanjih in navadah. Vse bom vedel o njih in moja strokovna usposobljenost mi zagotavlja, da jih bom tudi razumel, če bom o njih vse vedel. Specialist za njihovo duševnost bom in moja vsemogočnost bo večja, če bom z lastno duševnostjo presojal in гг>егт1 duševnost drugih . .. Kaj, če uporabljena merila merijo samo delček človeka? Kaj, če izmerjeni delčki niso enaki celoti? Kaj, če poenostavljamo le zato, ker vidimo delčke, celote pa ne? Kaj, če nam lastna neved- nost zamegljuje pregled in nas siili v posploševanje in poeno- stavljanje, ker si ne upamo priznati naših lastnih meja spoznanja? Kaj, če ... Od nekdaj so poklici, ki si lastijo vednost o duševnosli ljudi, le imena so se spremenila. Od nekdaj največ razlagajo tisti, ki veliko vedo o čim manjših delčkih. Od nekdaj so sestavljalci mo- zaikov, ki menijo, da je možno s sestavljanjem kamenčkov ustva- riti živo podobo. Se nikoli pa ni bilo toliko psihologoidov, pre- pričanih, da lahko z merjenjem nadomesti-jo spoznanje. -f + -H Vse je treba -testirati, s testi se da vse ugotoviti. Zaenkrat začnemo šele pred vstopom v šob, pa bomo morda kmalu tudi že pred sprejemom v \'rtec. Psiiix>loške teste pred vstopom v šolo, med šolanjem, pred vstopom na uni- verzo, pred zaposlitvijo .. . Družba mora biti urejena, mora vnaprej vedeti, s kom ima opravka. S tem pomagamo šolarju in učiteljem, s tem pomagamo, da si ljudje prav izberejo -poklic. Nič ni narobe, če testiramo otrokovo zre- lost . . . 20 Kaj, če je testiranje surov poseg v človekove pravice? Kaj, če so testi pred vstopom v šolo neupravičen poseg v ustavna do- ločila? Kaj, če testiramo, da bi testatorji imeli delo? Kaj, če uči- telji uporabljajo rezultate testov za to, da jim je treba manj razmišljati o otroku? Kaj, če testi, vsaj pri enih otrocih, povzro- čajo škodo, kakršno povzroča vsak poseg v človekovo osebnost? Kaj, če je le huda strokovna utvara, da }e možno z uporabljenimi testi' res merliti »zrelost«? Kaj, če ... Testomanija, pogojena s prekomerno in bliskovito razširitvijo nekega poiklica in pospeševana s čudnimi vzori, očitno ne pozna meja, V zdravstvu so vsaj zapihana doiočiJa o posegih na člo- veku, pri psihološkem delu, ki je glede etičnih določil še v ka- meni' d'0'bi svojega razvoja, pa je »dovoljeno« marsikaj. Od tu do strokovnega rasizma je le majhen korak. -f -f -I- Dokler so o duševnih motnjah presojali zdravniki, ti biologistično usmerjeni strokovni profili, so se kar naprej vrteli okoli genov, pa dednosti, pa organskih ali funkcijskih motenj v delovanju živčevja, okoli' presnovnih motenj in celo tako skrajnega biologizma kot je biokem'ija. S takimi zakrknjenci, ki se drznejo celo izreči besedo determinizem, smo enkrat za vselej opravili. Danes zatrdno vemo, da shizofren ni našel lastne realne identitete in realnih komuniikacij z realnostj'o, ker je bila njegove mati takšna in takšna, oče pa tak in tak, živ- ljenjska pot pa taka in taka. O drugiih motnjah sploh ne govorimo, saj so nevro' tiki le nedolžna žrtev družinskih okoliščin, osebnostno moteni so žrtev družine in družbe, toksikomani pa jasno ogledalo družbenih razmer, ne pa tudi samega sebe .. . Kaj, če človek po svojem bistvu ne more biti nevtralno ogle- dalo zunanj'ih okoliščin? Kaj, če je genska informacija vsa'j toliko pomembna kot kulturno-socialna informacija? Kaj, če ima vsakdo drugačne možgane, podobno kot iima vsakdo drugačne tako pre- proste strukture, kot so prstni odtisi ali šarenica? Kaj, če besede, kot so »vplivati« in »spremeniti«, nekritično zamenjujemo z bese- dami »povzročiti«? Kaj, če ... Genetska informacija je biološka vnaprejšnja odločitev, ki se prepleta z vsem, kar v življenju doživimo. Razlaga, da je vsega krivo tisto izven nas, je dostikrat prozoren beg pred odgovor- nostjo in beg pred spoznanjem, da je v nas vendarle nekaj, kar ne moremo kar po svoje spreminjati. Olovek, ki bi bil rad vsemo- gočen, se takega spoznanja na vse načine otepa. -f + -f Nevroz je vedno več. Vsi so nevrotični, vsi' smo nevrotični. V vsakem izmed nas trije psihoanaliitičnii ips.ički ijono, jaz, nad-jaz) lajajo drug na drugega in nas s tem spravljajo v roke psihiatrom. Ti so usposobljeni, da jih priklenejo na verige in s selotejpom utišajo renčanje. Z njihovo pomočjo bomo razkrinkali svojo podzavest in ji polo'mili osti, ko se bo vtikala v zavestno dogajanje. Psihiatri bodo vse razumeli — in kdor vse razume, vse odpušča. Vsa naša deja- nja bodo zaželena kot dejanja, ki' jim je botrova'la podzavest — zakaj bi se torej pekl'ill, okoli- zavestne odgovornosti ... Kaj, če nevroz sploh ni več, kot jih }e bilo? Kaj, če jih našte- jejo več zato, ker običajne zaščitne reakcije na neobičajne življenj- ske okoliščine štejejo med nevroze? Kaj, če »ono« le n-i krivo za nemoč »jaza« v življenjskih okoliščinah, ki so vsiljene? Kaj, če v »nad-jaz« vnašamo preveč družbenih pričakovanj o prilagojenem in prilagodljivem homo telinologicus uniformus? Kaj, če ... Beg v nevrozo postaja splošen vedenjski vzorec, ker razlaga z nevrozo opravičuje in pojasnjuje prav vse. Enostavneje je biti kreatura nevroze kot kreativen posameznik. Varneje in udobneje je nič ukreniti navzven i-n razlagati to z notranjim razsulom. Zapletenost identitete v današnji odtujeni družbi je najlažje reše- vati — nevrotično. 21 + + + Alkoholizem — na Slovenskem od nekdaj domač in udomačen. V alkoholu samem ni ničesar slabega, le alkoholika je treba ozdraviti, pa ne bo težav Pijači je treba dati pametno ceno, da se je bo dovolj prodalo, pa vendarle ne sme biti prepoceni. Vino je hrana in kdor preveč pije, ne spoštuje tega. Davke na pijačo je treba znižati, če ne, bodo pridelovalci preveč revr>i, ker se bo pre- malo prodalo. Prenizki vendade ne smejo biti, ker bi se pritok v državne bla- gajne preveč posušil. Alkoholike pa naj le zdravijo, z milino ali prisilo, samo da jih zdravijo. Možgane na¡ jim sperejo in prevzgojijo naj jih, več pa od strokovnjakov itak ne zahtevamo . . Kaj, če alkoholiki sploh niso krivi za alkoholizem kot družbeni pojav? Kaj, če zdravljenje alkoholikov prav nič ne preprečuje da ne bi nastajali novi? Kaj, če družba v eni roki ponuja polno steklenico, v drugi pa plakate za boj proti alkoholizmu? Kaj, če družba rabi alkohol za občasne sprostitve pri posameznikih, kadar napetosti v njih narastejo? Kaj, če .. . Zdravljenje alkoholikov je kot frontrvo prevezovališče. Eni umrejo, drugi ostanejo živi z brazgotinami. Na dogajanja na fronti pa prevezovališče nima vpliva, še manj pa na vzroke, zaradi kate- rih fronte so. -I- 4- -I- Narkomanija, to je zlo, hudo družbeno zlo. Narkomani so tisti, ki se drogi- rajo z opiati, in tisti, ki emljejo marihuano, hašiš, LSD. Odločno se je treba boriti zoper njih, treba jih je ¡izkoreniniti. Uvesti je treba uraden register nar- komanov, na zdravljenje pa bi jih bilo treba pošiljati na osamljen otok. Ti sejalci zla bodo okužili še druge, zato ne kaže izbirati sredstev ... Kaj, če niti hašiš, niti marihuana, niti LSD ne povzročajo niti duševne niti telesne odvisnosti, kvečjemu odvisnost od družab- nikov, ki jo jemiljejio, in njihovega življenjskega stika? Kaj, če mari- huana in hašiš nista kaj prida bolj nevarna kot alkohol in tobak? Kaj, če ne preganjamo le enih drog, drugih pa ne? Kaj, če ... V slovenskih razmerah sta najbolj nevarni drogi alkohol in to- bak, takoj za njimi pa — tablete zoper bolečine. Ljudi, ki redno jemljejo te tablete, je v Sloveniji vsaj 50—100 krat več kot mladih, ki redno kadijo »travo«. Te tablete povzročajo zasvojenost, kakršne »mehke droge« ne povzročajo, in tudi škodiljivih posledic, inîajo bistveno več. In vendar jih z nasmeškom prodajajo kjerkoli, koli- kor jih kdo želi kupiti. V lepih ovojčkih, čim bolj pripravnih za vsakdanjo rabo. Stotine miilijonov takih tablet prodajo na leto. -f + + AlkohoJiike in narkomane je treba prevzgojiti. Zdravljenje, ta zaprašen pojem iz okostenele psihiatrije, to ni nič. Prevzgoja naj naredi iz njih listo, kar želimo iz njih imeti. Ker je v alkoholiku in narkomanu odpor zoper prevzgoje, ker je eden ali drug nekritičen in ne vidi dobronamernosti naših namenov, moramo najti sistem, da se bo vanj vključil in ne bo mogel oklevati. Dali ga bomo v skupino, ki bo pazila nanj in misliJa zanj, kadat bo sam mislil drugače. Da bo skupina vedela, kaj naj misli, jih bomo učili, s knjižicami in besedami. Vrhovni vodja bo skrbel, da bo en sam razlagalec vsega znanega, sicer bi bila zmeda mnenj — in kjer je več mnenj, je prevzgoja slaba. V predvzgoji misli vodja, drugi ukrepajo. Kaj, če beseda »prevzgoja«, tolikokrat uporabljena v zvezi z alkoholiki in narkomani, ni le slučajno enaka besedi »prevzgoja«, ki jo je tako navdušeno uporabljal stalinistični sistem? Kaj, če ni slučaj, da se je nacizem rodil v bavarskih pivnicah? Kaj, če od- visnost od pijače in droge pri prevzgoji le nadomeščamo z od- visnostjo od skupine in vodje? Kaj, če prevzgoja odraslih sploh ni možna, če jim poprej dodobra ne speremo možganov? Kaj, če . .. Zdravljenje in rehabilitacija alkoholikov in narkomanov je za- pleten proces, kjer nam končni cilj ne sme posvečati sredstev. 22 Preveč bi izgubiiH kot ljudje, če bi pristali na tisto, kar bi nam sicer olajševalo njihovo — navidezno — ozdravljenje, a bilo v nasprotju s človeško vestjo. So poti, ki so daljše in trnjave ter ne dajejo posameznim strokovnjakom toliko osebne veljave in občutka nepogrešljivosti, vendar so človeško manj oporečne. + + + Tiste mlade barabe, ki ne znajo spoštovati tuje lastnine, ki ne cenijo dela, ki se ne pokorijo odraslim in — zato — pametnim, ki vnašajo nemir med hvale vredne občane, tiste je treba poslati v vzgojne zavode in jih prevzgojiti v pri- lagojene. Tam naj jih tako primejo, naj jih ostrižejo in umijejo, delati in služiti kruh naj jih navadijo, pa resnega življenja. Ce tr.kih ne bi biJo, bi bila naša družba najbolj poštena med poštenimi .. . Kaj, če smo agresivni do njih, ker počnejo nekaj, kar bi tudi mi, pa si ne upamo? Kaj, če lastno nezadovoljstvo vpliva na to, da hočemo vsiliti-, kaj je za njih zadovoljstvo? Kaj, če v svet obr- njeni in kreativni odrasli mora kot mladič preskusiti veliko lastnih poti in se spopasti z mnogimi, preden najde samega sebe in svoj prostor na svetu? Kaj, če s sedanjimi vzgojnimi ukrepi vžgemo marsiikateremu nevzgojenemu tako družbeno znamenje, zaradi ka- terega se niikoli več ne bo mogel vrniti v njo? Kaj, če nam naša normopatska zavest zmanjšuje strpnost zato, da vzdržujemo lastno normopatijo? Kaj, če nam nevzgojeni pridejo prav, kadar moramo pokazati, koliko boljši so vzgojeni? Kaj, če .. . Družba si je uzurpirala kar preveč represivnih sistemov, ki koristijo njeni večini, ne pa tistim, ki jih v te sisteme pahnejo. + + + 2al ne moremo povsem preprečiti, da se ne bi rodiii otroci;, ki so bist/eno manj bistri in počasneje dozorevajo kot ostali. Dokler jih vzgaja družina, gre brez posebnih težav. Nerodno je, ko morajo v šolo. V običajni osemletki ne morejo slediti pouku, ne naredijo razreda, zaradi nemira motijo druge. Učite- ljica — saj učiteljev skorajda ni — je obupana, ker mora samo zaradi njega isto snov večkrat razlagati, ne more jih ukrotiti, kvarijo ji končni učni uspeh. Zato je treba take otroke sprejemati samo v posebne šole, s prilagojenim pro- gramom in izven običajnih šol, tako, da ne bi motiili »običajnih« otrok. Ko jih bodo v posebnih šolah vzgojili, da bodo postali pravi člani naše družbe, jih bomo sprejeli kot druge člane ... Kaj, če izoliranje še nikdar in pri nikomer ni pospeševalo socializacije? Kaj, če se hočemo teh otrok znebiti, da nas ne bi stalno spominjali, da se rojevajo tudi taki otroci? Kaj, če hočemo »običajnim« otrokom lažno priikazovati, da so vsi ljudje približno enako sposobni, enako bistri in enako zdravi? Kaj, če to načrtno spodbuja v »običajnih« otrocih mnenje, da je treba »neobičajne« ljudi izločevati in izolirati? Kaj, če ... Psihiatri se že desetletja trudijo, da bi bili ljudje strpnejši do duševno motenih, da ljudje ne bi zahtevali od drugih, naj bodo narejeni po njihovih merah. Šolniki pa načrtno vzgajajo otroke v miselnosti, da je treba manj enake med enakimi izločiti iz nji- hovih vrst. -f -i- + Preprečevati, to je najpomembnejše. Primarna preventiva, torej prepreče- vanje, da bi sploh kdo duševno zbolel, sloni na spoznanjih, kako razviti in ohraniti duševno zdravje. Pri iskanju vzrokov, zakaj so posamezni duševno mo- teni, smo našli tisto, kar je skupnega vsem ali vsaj večini. Ti vzroki so taki, da je treba ljudi poučiti, pa takih napak pri vzgoji otrok ne bodo delali — in zato duševno motenih skorajda ne bo. Tiste motnje, ki jiim botrujejo družbe- ne okoliščine, pa bomo odpravili ali vsaj bistveno omilili z najširšim prosvetlje- vanjem in družbeno angažiranostjo ... Kaj, če ima isti vzrok pri raznih ljudeh različne posledice? Kaj, če imajo Iste posledice pri raznih ljudeh različne vzroke? Kaj, če nimamo nikakršnih meril, s katerimi bi opredelili, kaj je de- 23 janski vzrok, kaj je posledica, kdaj je posledica sama vzrok za novo motnjo? Kaj, če so naše razlage o vzrokih in posledicah šele iskanje luft v temi, ne pa strokovno neoporečna dognanja. Kaj, če ... Kar zanesljivo je, da bi bilo treba prepovedati otroške vo- zičke, ki jih matere ipostavijo med sebe in dojenčka, s čimer ga že takoj po rojstvu odtujijo od ljudi in podredijo tehničnemu pri- pomočku. O drugih »primarno preventivr»ih« ukrepih pa veliko več pišemo kot vemo. -f -I- -l- Svetovanje, to ljudje potrebujejo. Treba je samo dobro organizirati in do- biti ljudi, ki, znajo vsem svetovati vse. Morali bi imeli svetovni svetovalni center, pa bi ljudje zvedeli, kaj morajo delatii, kaj govoriti, kako živeti, na kakšen načim vzgajati in učiti. Vsakršno duševno tegobo, ki pekli ljudi, se da odpraviti s svetovanjem, če je le svetovalni strokovnjak dovolj razgledan in preverjen. Svetovati je treba celim sie.temom in ustanovam, ne le posameznikom. Ves razvoj kaže, da primanjkuje samo globokoumnih nasvetov. Tudi ljudje so včasih tako zanikrni, da ne povprašajo za nasvet modrejših od sebe. Zato je treba med njimi samo razširjevati sporočilo, kje lahko vse zvedo in najdejo posvet, nasvet in svet. Kaj, če svetovanje pomaga le pri kuhanju in uporabi tehno- loških priipomočkov? Kaj, če vsi ljudje že od mladega slišijo nasvet za nasvetom, pa zalo ne živijo prav nič srečneje? Kaj, če čustvenih stisk ljudi še nikoli ni nihče uspel odpraviti s svetovar njem? Kaj, če je pretirano zatekanje k svetovanju le čudna anti- teza nekdanje spovednice? Kaj, če je svetovanje dostikrat bolj v tolažbo tistim, ki svetujejo, kot tistim, ki jim nasvet vsiljujejo? Kaj, če je za človekovo duševnost znači,Ino prav to, da ne more siprejeti nasveta o tistem, kar je za njo boleče in skrito? Kaj, če ... Svetovanje ima pogosto isto vrednost kot nasvet izgubljenemu v velikem mestu, naj vendar premisli, kje je in najde pravo pot. 4- -I- -I- Psiboterapija je sposobna rešiti vse frustracije in konflikte sodobnega člo- veka. Zavrte seksualnosti in drugih motenj iz tega področja, ki povzročajo freudovske nevroze, je sicer manj, zato pa je drugih nevroz več. S psihoterapijo bomo razkrinkali težnje po prevladi, agresivnosti, uveljavljanju in podobne, ki povzročajo osebne in družbene nevšečnosti. Psihotera-pija bo vrniia človečnost odtujenemu človeku in ga usposobila, da bo zmogel živeti sam s seboj, da bo našel svojo identiteto in najuspešnejši način sporazumevanja z -drugimi. Njegovo »ono« je pri tem manj pomembno, treba je krepiti in utrditi njegov »jaz«. S psiho,terapijo doseženi »konstruktivni jaz« je pravzaprav ideal, ki ga velja priporočiti vsakomur, če tega ne doseže sam ... Kaj, če sedanja f>sihoterapija preveč prilagaja čbveka in pre- malo razrešuje? Kaj, če je beg v psihoterapijo le beg pred stvar- nostjo, ki jo težje spremenimo kot pa se prilagodimo? Kaj, če s sedanjo psihoterapijo le vnašamo v čustva še več razuma, čeprav razumarski ni isto kot človeški? Kaj, če . .. Človek, gola opica, i,ma izmed vseh opic največje možgane In največji penis. S tistimi težavami okoli f>enisa naj bi že Freud opravili, s temi okoli možganov pa bodo bojda neo-ego-psibo-dina- miki. Zani,miva megalomanija. -f + 4- Vedenjska terapija — to je tisto pravo. Človek je vendar najlažje učljiva žival, ki je niti ni treba dresirati, saj se kar sama uči. Z igro med kaznijo in nagrado je treba doseči tisto pravo vedenje. Zlahka jih bomo naučili enakega vedenja in enakih navad. Kdor se enako vede kot drugi, kmalu tudi enako misli kot drugi, vsaj približno. Pravzaprav pa ni niti pomembno, kaj m,isli,, važno je, kako se vede. Naučiti ga je treba, kaj sme pokazati ter povedati in česa ne sme. Tisti,m, kii s svojim vedenjem kvarijo družbeni ugled, bomo pomagaiii, da bodo postali podobni drugim ter prilagojeni njim in sebi .,. 24 Kaj, če želimo spreminjati pri dirugih vedenje zato, da bi lažje zavrgli: razmišljanje o sebi? Kaj, če počnemo tisto, kar že od nek- daj počnejo marsikje marsiikateri generali in bi- to radi znali, še bolje in Vključili še več ljudi? Kaj, če želiimo doseči vedenjsko u:n.ifotminoet zato, ker se bojimo hudourniika individualnih varir aciij? Kaj, če so vedenjski vzorci le prilagoditev na »tukaj in sedaj«, kar zavrača misel, da bo morda kdaj tudi »jutri in tam«? Kaj, če je beg v vedenjsko teraipijo pravzaprav beg od zapletene duševno- sti? Kaj, če ... Naučiti nekoga vedenja, ki naj spremeni njegovo miselnost, je spretno prikrita prisila. Ločevanje vedenja od doživljanj in misli je usmerjanje k dodatni razrvanosti ljudi. -f -t- Z »zdravili za živce« je možno vse zgladi-ti iin narediitii bolj zdrave iz tistih, ki. so manj zdravi. Ce pri angini dajejo zd.raviia, jih morajo tudi. pri »živč- ni prenapetosti«. Današnj.i človek to rabiv ko se toliko novega dogaja okoli njega, kar vpliva nanj. Treba mu je z zdraviili' po:magati, da bo našel svoj no- tranji mir in ne bo preveč brcal navzven, kadar mu kaj ni všeč. To vendarle ne gre, vsaj v urejeni in spodobni družbi ne, zato je treba ljudi umiriti'. Nič ni manj nasiilno kot Iqpa tableta v lepem ovitku ... Kaj, če zmanjševanje borbenosti in konstruktivne agresivnosti s pomočjo pomirjeval ni' v pri.d posamezniku, temveč le kemična oviirnica, da ne bi brcal sosedov? Kaj, če kemična udušltev na- ravnih reakcij ni le nasilno prilagajanje neustreznim razmeram? Kaj, če zdravstvo s tem marsi'koga ne zdravi, temveč le naredi ubogij'ivega? Kaj, če ... Sedanjost je zaradi množičnega jemanja pomirjeval tako za- skrbljujoča, da je bolj zaskrbljujoča samo še bodočnost. -t- -h -i- Odkar imamo nova zdravila in več vemo o raznih socio-terapevtskih in psihoterapevtskih metodah, tudi pri ljudeh z najhujši.mi duševnimi težavami te težave bistveno omilimo ali celo odpravimo. Začelo se je novo obdobje psihi- atrije, ko nismo več zadovoljni samo z zdravljenjem, temveč se zavzemamo za čim boljšo rehabilitacijo ljudi z duševnimi tegobami. Rehabilitacija mora biti zdravstvena, socialna in delovna. Kdor hoče živeti kot vsi drugi ljudje, mora delati, kajti delo dela iz IjU'di ljudi. Ker nekateri le ne zmorejo toliko in tako delati kot tisti, ki so bolj zdravi, je treba za njih ustanoviti posebna podjetja in delavnice. V teh »zaščitnih delavnicah« ne bodo obremenjeni z normo, s plačilom po učinku In podobnimi zahtevami, ki jim ne bi bili kos ... Kaj, če težnja po delu za vsako ceno lizvira iz naše lastne nevrotične težnje po delu? Kaj, če pretirano popuščamo zahtevam družbe na račun posamezni:ka? Kaj, če so »zaščitne delavnice« sam'O bolj prefi:njeno in bolj prikriito izločevanje d'UŠevno motenih iz »zdrave družbe«? Kaj, če se v take dejavnosti zatekamo zato, ker je to lažje in manj nevarno kot spreminjati profi.tarsko misel- nost nekaterih družbenih slojev? Kaj, če . .. Popuščati zahtevam ergomanske družbe in pristajati na od- rinjanje duševno motenih, ker so »manj pr-oduktivn:!«, pomeni, da — podzavestno? — soglašamo z denarno vladavino. -f -I- -f Družba je nekdaj ponudila psihiatru vlogo družbenega policaja in ta jo je sprejel. Skrbel je za 'duševno zdravje vseh članov te družbe, odipadni-ke pa usmerjal po družbeno všečni' poti boljšega zdravja. Kdor se je temu upiral, je dobil diagnostično etiketo in požrla ga je družbena kloaka', ki so ji rekli psihi- atrija. Psihi.ater je bil sodni'k, ki je v imenu znanosti ločeval zdravje in bolezen ter s prisilo obvladoval tiste, ki je označil kot bolne. Toda tega že zdavnaj ni več. AziJska psi'hiatrija se je spremeni:la v socialno psihiatrijo. Pacienta ne zapiramo več v bolnišnico (ali pa izjemoma za kratek čas), temveč prihaja svobodno k nam ali celo psihiatrija k njemu. Z modrova- njem, z zdravili in s števi.lnimi ugodnostmii pacienta tako umirimo in tako 25 priilagodimo, da postane častrtljiv član naše diružbe. Vseobsegajoča psiihiatrična služba seže na njegov dom, vpliva nanj, sorodniike iin delovne tovariše, da ostanejo dobri., prijazni in prijateljski, torej zdravi. Kaj, če so tipalke, ki jih psihiatrija izteza na domove ljudi, še hujše in bolj prevejano nasilje kot nekdaj aziilaciija? Kaj, če smo le spremenili obliko, nasilje pa je ostalo? Kaj, če ne rečemo več »moraš narediti«, temveč »jaz bom za tebe vse naredil, zato bodi tudi dober .i.n zame vse naredi«? Kaj, če smo pacientom dali navi- dezno svobodo, da lahko z njiimi 1зо1ј na široko maniipuliramo? Kaj, če paciente le prilagajamo, namesto da bi jih zdravili? Kaj, če .. . Surove prisile ni več aJii pa vsaj vse manj. Danes vlada prisila normalnosti, duševnega zdravja, zdravega razuma in drugih poj- mov, ki jih še nibče ni uspel opredeliti in razložiti. Ti pojmi imajo hkrati avtoriteto anonimne znanosti in dostojanstva etičnih norm, zato je odpor zoper njih še manj uspešen kot nekdaj zoper neuke bolničarje — paznike. -I- -I- + Psi.biatrija se je humanizirala, odnosi med osebjem .in pacienti so se spre- menili. Povsod so vpeljali terapevtsko skupnost, ki združuje paciente in osebje v eno. Pacienti svobodno izražajo svoje pomisleke in negodovanje zoper ne- ustrezni način ali neustreznega zdravstvenega delavca in te njihove svoboščine podpiramo. Vse je dovoljeno reči, vse je dovoljeno očitati, zoper vse je dovo^ Ijeno očitati, zoper vse je dovoljeno negodovati — in vse to spretno upora- bimo v interpretacijah, ki ipospešujejo »pacientovo zorenje«. Pacienti si sami aktivno začrtujejo življenje na oddelku, njibove želje je treba upoštevati. Ni več nobenih ostrih besed osebja, vse je treba zgladiti in potrpeti, noben ukrep ne sme pacienta spom.i.njati na kazen. Kaj, če vsakdanje življenje ni tako? Kaj, če pacienta postav- ljamo v začasni raj, od koder se bo vrnil v ostro vsakdanjost? Kaj, če tak način pospešuje beg iz vsakdanjosti v okrilje psihi- atrije? Kaj, če je to prav tako neživljenjsko in nevšečno kot nek- danje nasilje in prisila? Kaj, če ... Hospitalizem, ki ni več človeka nevredno prilagajanje na ne- ustrezne razmere v psihiatričnih bolnišnicah, temveč beg iz trde vsakdanjosti v lažni demokratični raj na nekaterih psihi.atričnih oddelkih, je vedno hujši in ga je vedno več. Mnogi začenjajo psihiatrično bolnišnico doživljati kot svoj dom, kar godi narcistič- nim težnjam psihiatrov, pacientom samim pa škodi. LITERATURA Misli, napisane ali izrečene, ukradene drugim in sebi. Potrebna PS.: Razmišljanje je vedno nekaj osebnega, pa naj bo kakršnokoli že. Ustanove in skupine niso krive, če posameznik ne razmišlja po njihovo. Jože Lokar 26 LAING I ANTIPSIHIÜATRIJA Za razliku od psihijatrije čija se teorija i praksa povezuje s nečim usko specijalistički opredeljenim, pa i autonomnim u toj svojoj specijalizovanosti »antiipsihijatrija« je »stanje duha, jezik, način mišljenja, a to znači način živo- ta«'. »Antipsihijatrija« imponuje kao odredjeno duhovno stanovište, kao odre. djen pogled na svijet prvenstveno zato što njeni akteri mijenjaju uobičajeno značenje takvih fenomena kao što su ludilo, normialno, zdravo i bolesno: na- ime, svaki pokušaj da se (iznova) odredi značenje pomenutih fenomena nužno pretpostavlja više iii manje dorečen (nov) stav prema značenju jednog šireg duhovnog i materijalnog koordinatnog sistema koji čovjek stvara i u kome se kreće, a čije veoma značajne traverze čine upravo normalno, patološko, zdravo i bolesno. Iz rečenog jasno proizilazi da i psihijatrija kao skup institucionalizovanih pravila i uputo za prepoznavanje, dijagnostikovanje i tretman duševno poreme- ćenih osoba kojim se siluže u psihiatriji počev od kraja 18 vijeka —, kada je psihijatrija i konstitutisanay •— predstavlja takodje sastavni dio iii izraz jednog duhovnog stanovišta, jednog pogleda na svijet. Razlika izmedju psihijatrije i »antipsihijatrije« u odnosu na njihovo duhovno izvorište je u tome što po- stoji koresipondentnost izmedju psihijatrijskih i društvenih pogleda na ludilo, zdravlje i duševnu bolest, dok »antipsihijatrijski« stav prema istim fenomenima ne korespondira s postojećim društvenopsihijatriijskim (i psihijatrijsko-društve- nim) stavom prema njima, pa je time i utoliko »anti«-psihijatrija orijentisana ne samo antipsihijatrijski, već i antidruštveno. I, doista, implicitan ili više eksplicitan otpor, pa i pobuna protiv novovje- kovnog, postrenesansnog, racionalističkog povijesnog iskustva u cjelini, a po- sebno onog njegovog djela koji uključuje ludilo, zdravlje i bolest, i kritika toga iskustva sa pozicija humanističke socio-filosofske misli prisutni su u svim »anti- psibijatrijskim« razmišljanjiima'. oni čine pozadinu na kojoj se radja i uobličava »antipsihijatrijskii« stav. Ovakav antipsihijatrijski i antidruštveni karakter »antipsihijatrije« oprijedje- lio je: prvo, veće zanimanje za »antipsihijatriju« lai'ka — posebno onih kri- tički nadnesenlh nad stanje savremenog društva ■— nego psihijatara-stručnjaka, drugo, otpor psihijatara prema »antipsihijatrijskim« Idejama, i treće, učinio problematičnim mogućnost realizacije »antipsihijatrije«. Nakon što damo osnovne fakto-istoriografske podatke o antipsihiijatrijskom pokretu (ako se o antipsihijatriji kao pokretu uopšte može govoriti: čini nam se da je najprikladniji izraz — stav, antipsihijatrijski stav) i njegovim najistaknu- tijim protagonistima, pokušaćemo da prvenstveno na primjeru Laingovog (Lejng) djela obrazložimo i llustrujemo iznesene tvrdnje o karakteru »antipsihijatrije«, »antipsihijatrije« kao ideje, i »antipsihijatrijskih« ideja kao realne i moguće prakse. »Antipsihijatrija« ne postoji kao sistematizovan slijed ideja. Samo ime »anti- psihijatrija« koje je prvi upotrebio David Cooper (Dejvid Kuper), obično se vezuje za teorijsku i praktičnu aktivnost grupe engleskih psihijatara Ronalda D. Lainga, Davida Coopera i Aarona Estersona, s tim što sam Laing nikada tim imenom nije nazvao ono čime se bavio i zašto se zalagao. Laing se smatra čovjekom »antipsihijatrije«: on to ime i zaslužuje kako po tome što je u odredjenom periodu svoje aktivnosti najdoslednije mislio na »antl«-psihijatrijski način, tako i po tome što je zvanični ili nezvanični koautor i Cooperovih i Estersonovih radova: Cooperova Psychiatry and Anti-Psyciiiatry (Psihijatrija I anti-psihijatrija) (1967) znatnim djelom je sačinjena na materijalu projekta koji su zajednički radili Cooper, Laing i Esterson, Laing i Cooper su tvorci knjige Reason and violence (Um i nasilje) (1964), sažetog prikaza Sartre- ovih (Sartr) ideja iz Critique de la raison dialectique (Kritika dijalektičkog uma) (1960), Estersonova knjiga Leaves of spring (Proljetno lišće) (1970) nije ništa drugo nego proširen I obradjen prilog ovoga autora knjizi Sanity, madness and the family (Zdravlje, ludilo i porodica) (1964) čiji su pisci Laing i Esterson. U tzv. antipsihijatrijskim ustanovama kraće ili duže vrijeme djelovao je manji broj »anti«-psihijatrijski oprijedjeljenih psihijatara. Da li bi i oni zaslužili ime »antipshijatara«? 1 Gentis, R.: »De René ù Mary: naissance de l'anti-psychiatrie«; predgovor knjige Ch. Bosseura: »Clefs pour l'anti-psychiatrie«. Seghers, Paris 1974, p. 13. 27 Uobičajeno je da se ovo ime rezerviše za one (anti)psihijatrijske poslenike koji su u svojim napisima idi) praktičnom radu iskazali i obrazložiJi svoj »anti«- psiihijatrijski stav ili barem ta^kav stav, takve poglede koji su bliski izvornom krugu »antipsihijatrijskih« razmišljanja. Po tom kriteriju, pored Lainga, Coopera i Esterspna, najčešće se kao antipsihijatri pominju — F. Basaglia (Bazalja)^, ta- lijanski psihijatar koji je niz godina djelovao u psihijatrijskoj bolnici u Gorici, nastojeći da revolnjcioniše ne samo odnose u psihijatrijskoj ustanovi, već i njen odnos prema otvorenoj društvenoj zajednici, W. i-luber (Huber) koji je postao širom poznat kako osnivanjem tzv. socijalističkog kolektiva pacijenata u psihi- jatrijskoj bolnici u Heidelbergu, tako i društveno reakcijom na ovaj revoJu- cionarni akt^, J. Hochmann, autor knjige Pour une psychiatrie communautaire (Za jednu psihijatriju u zajednici) (1971), M. Mannoni, koji je i sam boravio jedno vrijeme u Kingsley Hallu, toj najčuvenijoj antipsihijatrijskoj ustanovi, i čiju knjigu Le psychiatre, son »fou« et la psychanalyse (Psihijatar, njegov »lu- đak« I psihoanaliza) (1970) kritičari antipsihijatrije ne propuste da pomenu u spisku »antipsihijatrijskih tvoreviina«. Ronald D. Laing rodjen je u Glasgovvu 1927. godine gdje je 1951. godine završio studij medicine. Nakon dvije godine provedene u vojnoj službi (1951-3), kada stiče prva psihijatrijska iskustva, zapošljava se u gradskoj psihijatrijskoj bolnici u Glasgovvu, i sljedeće tri godine (1953-6) bavi se tretmanom mahom dugogodišnjih shizofreni'ka. Godine 1957 Laing se zapošljava na »Tavistock« klinici u Londonu i iste godine završava rukopis The divided self (Podijeljeno ja). Period prvih godina provedenih na »Tavistock« klinici obilježen je Laingo- vim intenzivnim proučavanjem kako frojdističke i neofrojdističke literature, ta- ko i — što je posebno značajno — radova egzistencijalno-fenomenološki ori- jentisanih psihijatara: L. Binsvvangera, E. Minkowskog (Minkovski), М. Bossa (Bos) i dr. Od fiiosofa pažnju mu trajno vezuje J.—P. Sartre; studira М. Hei- deggera (Hajdeger), G. W. F. Hegela. Početkom šezdesetih godina (1962) laing postaje direktor langham klinike u Londonu; na tom mjestu ostaje sve do 1965. godine. U istom vremenskom razdoblju (1961-7), zajedno sa Cooperom i Estersonom, a u okviru jednog ve- likog istraživačkog projekta »Tavistock institute of human relations« (»Tejvistok institut za medjuljudske odnose«) bavi se ispitivanjem odnosa u porodicama shizofrenika. U vezi sa temom ovoga projekta jedno vrijeme tokom 1962. go- dine radi sa G. Batesonom (Bejtson) u Palo Altu (Kalifornija). Godine 1961 izlazi Self and others (Ja i drugi), po redu objavljivanja druga Laingova knjiga, koja predstavlja u izvjesnom smislu nastavak, u The divided self započete, fenomenološke analize samodoživljaja i odnosa prema drugim ljudima psihotičnog čovjeka —, a 1964. godine knjiga Sanity, madness and the family, koja je neposredno vezana za rezultate Tavistockskih istraživanja struk- ture i dinamike odnosa u porodicama shizofrenika Vremenski period od 1965. do 1970. godine u znaku je osnivanja i rada Kingsley Halla, antipsihijatrijske ustanove na čijem je čelu stajao sam Laing, i pojave najprije The politics of experience (Politike iskustva) (1967) a zatim The politics of the family (Politika porodice) (1969). Obje ove posljednje Lain- gove knjige u stvari su zbirke ogleda koje je Laing publikovao u različitim pe- ri.odicima prije njihovog objavljivanja u formi knjige. The politics of experience predstavlja najznačajniju Laingovu knjigu, najznačaijniju po radikalnosti ideja koje je u njoj izložio, po tome što Laing upravo u ovoj knjizi tematizira ot- krivateljsko značenje shizofrenog iskustva, terapijsko značenje regresije shizo- frenika, dakle, jednom rječju, bavi se »najantipsihijatrijskim« aspektima »anti- psihijatrije«. U tom smislu stoji opaska jednog od Laingovih kritičara'' koji kaže da je potpuno neosnovano proglašavati se pristalicom antipsihijatrije ili čak antipsibijatrom zato što prihvatamo i odobravamo Laingove ideje i stavove iz The divided self. Stepen našeg otpora prema idejama izloženim u The po- litics of experience ill, pak, njihovog prihvatanja prava je mjera naše moguć- nosti da stanemo uz antipsihijatrijske ideje, pa i iza njih. Kingsley Hall je zatvoren 1970. godine. U ljeto 1971, godine Laing odlazi na Cejlon gdje se pod nadzorom sveštenika posvećuje budističkoj meditaciji. * Način na koji se odredjuje i interpretira priroda psihoze, njen bićevni i sa^zna-fstveni status, predstavlja temelj svakog psihijatrijskog konceptualnog zda- 2 Cf. F. Basaglia: »L'institution en négation«. Seuil, Paris 1970. 3 Cf. »Psychiatrie politique. L'affaire de Heidelberg (S. P. K.)«. François Maspero, Paris 1972. * Ch. Bosseur: «Clefs pour l'anti-psychiatrie«. Seghers, Paris 1974, p. 78. 28 nja, svake psihijatrijske škole iJi pravca. Pojedi.ne više ili manje zaokružene psihijatrijske koncepcije se i razlikuju prevashodoo po tome gdje traže i nalaze ili ne nalaze, gd-je si'tuiiraju izvor psihotičnog poremećaja, u čemu vide temeljnu karakteristiku psihoze. Stoga nam se čini da se u prikazu (anti)psihijatrijskog stava Laiingove provenijencije najuputn.ije zadržati na načinu na koji Laing interpretira psihotični fenomen. Osvjetlimo ii Laingovo shvatanje suštine psi- hoze lakše bismo sagledali ne samo prirodu njegovog pristupa ostalim pojavama vezaniim za duševne poremećaje, već i ono što čini »antipsihijatriju«. No prije nego što naznačimo Laingov pogled na problem psihoze, a time i njegovo vidjenje odnosa psihoze i duševnog zdravlja, jer je ova dva fenomena nemoguće odvojeno razmatrati, potrebno je učiniti nekoliko prethodnih ili uvodnih napomena. Prvo, kada govori o duševnom poremećaju (bolesti), Laing uvijek uzima u obzir psihozu, psihotičan tip poremećaja. Neuroza, neurotske smetnje uopšte se ne pojavljuju kao predmet zanimanja ni Lainga ni ostalih »antipsihijatara«®. Drugo, kada govori o psihozi-, Laing redovno misli na shizofreniju. U rječniku Lainga postoji znak jednakosti izm-edju duševne bolesti, psihoze i shizofrenije; Laing jednostavno ne pominje ostale vidove psihotičnih manifestacija. Treće, bez obzira na to što se m-ože utvrditi unutrašnja povezanost medju laingovim stavovima o psihozi iz različitih perioda njegovog stvaralaštva, Laingov pogled na prirodu psihoze mijenjao se takoreći od jedne njegove knjige -do druge tako da se u njegovom opusu može identifikovati nekoliko m'odela ludila. М. Siegler (Sigler) sa saradnicima na pr. uspio je da iz Laingovih radova ekstrapolira tri nepotpuno doradjena modela lu-diila: »urotnički« (»conspirational), psihoanalitički i psihodelički^. Četvrto, Lai-ng se u opisu aktuelnog stanja psihijatrije, pa dakle i u opisu aktuelnog odnosa prema psihozi unutar psihijatrije i — van nje —, obilato oslanja na dva različita izvora, dva različita autora. Riječ je o M. Fou- caultu (Fuko) i J.—P. Sartreu koji su različiti -i suprotstavljeni prije svega po njihovom odnosu prema čovjeku, prema njegovoj moći ili nemoći da »isko- rači«, da negira istorijski apriorizam u kome je zatečen, epistemsko polje u kome se kreće. Kada pribjegava opisu položaja psihijatrije unutar ši-rokog konteksta novo- vjekovnog iskustva razuma i ne-razuma, kada opisuje način na koji psihijatrija svojim dijagnostičko-terapijskim i klasifikatorskim koncepcijama čini sastavni dio novovjekovnog racionalističkog iskustva, odgovara i udovoljava onim prin- cipima na kojima se to iskustvo temelji i koje je formulisalo, Laing se kreće u oni,m istim okvirima u kojima je Foucault »odčitao« psihijatrijske ¡-mpliikaciije raciona-lističko-poziitivističke episteme'. S druge strane, kada analitički detaljnije obradjuje duh I način aktuelnog pristupa pojedinim psihijatrijski,m fenomenima, a pogotovo onda kada predlaže i zagovara drugačiji oblik pristupa, Laing se — kao što i sam kaže^ — obilato služi Sartreovim kategorijalnim aparatom i pojmovnim arsenalom iz Critique de la raison dialectique. Tako će se Sartreovi poj-movi inteligi-biilnostl, totaliteta i tota-lizacije, pozitivističkog i dijalektičnog uma, praxisa -i procesa nepromijenjenog sadržaja naći na stranicama Laingovih, Cooperovi-h i Estersonovih knjiga kao temeljan pojmovni instrumentarij najprije u otkrivanju karaktera i opisu aktuelne psihijatrijske prakse i teorije a zatim ekspliciranju onog načina pristupa duševno poremećeniim osoba-ma čiji je Laing zagovornik i koji on sam u svojim prvim radovima naziva egzistenciijalno-feno- menološki', a u onim docnijim — socijalno-fenomenološki^o. Već samo ovo Laingovo oslanjanje na dva različita (po sebi) duhovna iz- vora — Foucaultov strukturalizam i hollzam i Sartreov egzistencijalizam, koji su, pored G. Batesona (tj. njegovi,h postavi o oblici,ma komunikad-je u poro- dicama shizofrenika) i zapadno-evropske egzistencijaJno-fenomenološke psihi- jatrijske misli, osnovna inspiritivna vrela i uporišta antipsihijatrijske misli u cje- 5 »Zašto nam antipsihijatri govore samo u shizofreniji? Kakva je njihova pozicija u odnosu na neurozu?« (Н. Sztuhman: »Antipsychiatrie et Psychiatrie«. Evol. psy- chiat. 37. 100 (1972). 'Siegler, M. et al: »Laing's models of madness«. Brit. j. psychiat 115,-947 (1969). ^ Cf. M. Foucault: »Historie de la folie à l'âge classique«. Gallimard, Paris 1961. 8 Laing, R. D. and A. Esterson: »Sanity, madness and the family«. Penguin 1970, p. 22. » Laing, R. D.: »The divided self«. Penguin 1972, p. 17. 10 Laing, R. D.: »The politics of experience«. Penguin 1972, p. 17, »The politics of .the family«. Vintage books. New York 1972, p. 48. 29 Iin.i, ukazuje na unutrašnje protiivurječje »antipsihijatrije«, koje njeni protago- nisti —■ da unaprijed kažemo — neće uspjeti da prevladaju. Gledajući Laingovo djelo u cjelini, u njemu je moguće identifikovati tri ključne teme: prvo, kritika onih psihijatrijskih poz'ncija i prakse koje karakterišu psihijatriju od: njenog konstituisanja a čije su osnovne odlike antisubjektivizam i pozitivizam, drugo, suprotstavljanje ovim psihijatrijskim pozicijama i praksi jednog drugačijeg pristupa duševno poremećenim osobama koji je u osrK)vi egzistencijalno-fenomenološke prirode, i treće, ukazivanje na otkrivateljske as- pekte psihotičnog iskustva, te s tim u vezi zagovaranje jednog sasvim novog pristupa, koji predstavlja jezgro — »anti«-ps¡hi¡atriju lU užem smislu. Ove tri osnovne teme Laingove teorijsko-praktične aktivnosti nisu strogo odvojene; one se isprepliću takoreći kroz čitavo njegovo djelo, jedna u drugu uviire, tako da ih je često teško razlikovati i još teže jasno identifikovati. IJ daljem izlaganju najprije ćemo se zadržati na dvije prve ključne teme Laingovog djela: kritici psihijatrijskog iskustva i zagovaranju »antipsihiijatrijske« a zapravo egzistencijaJno-fenomenološke pozicije. Nakon toga ćemo analizom najznačajnijih Laingovih radova pokazati u kom vidu se u njima nahode ove dvije prve ključne teme Laingovog stvaralaštva, koje su specifičnosti Laingovog pristuipa' tim temama u pojediniim fazama njegovog rada, da bismo na kraju osvjetlili i treću ključnu temu: viziju jedne radi-kalno nove »anti«-psihijatriijske prakse. Da bi se bolje shvatilo porijeklo i priroda osnovnih psihijatrijskih stavova i teza, a tiime i porijeklo »anti«-psihiijatrijske kritike i pozicije rekli bismo da valja poći od modernog iskustva o ludiiu (Foucault), jer ono — prema antipsi- hijatrima .— korespondira »psihijatriji modernog doba«. Izv4)re modernog iskustva o ludiilu valja tražiti u značenju naizgled dvo- jakog, a u suštini jednog te istog postupka: postupka oslobadjanja i postupka podjarmljenja ludi:la. Postupak oslobadjanja odnosi se na Izdvajanje ludiia iz kruga bijede, siro- maštva, nerada i nemorala, a postupak njegovog podjarmiljenja tiče se njegavog svodjenja na nivo predmetne, objektne datosti. Raspravljajući o uslovima u kojima je došlo do konstituisanja predmeta psihijatrijskog zanimanja Foucault ističe da je istorijska afirmacija pozitivizma tek u sekundarno povezana s povećanjem lili razvijanjem znanja; prvi i neopho- dan korak sastojao se u prethodnom, takoreći apriornom definisanju načina da se ne bude lud, u obezbjedjiyanju vlastite pozicije izvan ludila, u stvaranju sigurne zaštite od svih pogibeljnostii ii neizvjesnosti ludiila. Tek onaj ko sebi osigura takvu poziciju može da postane protagonista upoznavanja ludila. »U klasičnoj epohi postojala su dva načina da se ne bude lud, dva vida jednog jedinstvenog načina postojanja: s jedne strane svakodnevno i neposred- no poimanje razlike i, s druge strane, sistem isključivanja koji nije pravio raz- like izmedju ludila i ostalih zala i pogibelji; klasična svijest o nerazumu formi- rala se i postojala u znaku napetosti izmedju unutrašnje očiglednosti koja se nije dala lako poreći i arbitrarne socijalne granice, tj. podjele koju je biJo moguće kritikovati.«" Ta napetost je, medjutim, iščezla onoga časa kada su se — pred kraj osam- naestog stoljeća — ova dva iskustva spoji:la, u času kada je sistem zaštite bio interiorizovan u oblike svijesti, a prepoznavanje (identifikovanje) ludila i »otre- sanje od njega pretvorili se u jedan te isti čin. Oblici prepoznavanja (iden- tifikacije) ludila i strukture zaštite od njega stopiJi su se u — ubuduće suve- renu — svijest o tome da se nije lud. Ta mogućnost da jednim te istim aktom svijesti ludilo imamo i kao poznato i kao savladano jeste fundamentalna ka- rakteristika pozitivističkog iskustva ludila. U modernoj epohi luđak više ne dijeli društvo različitih socijalnih otpad- nika; medjutim, vremenski duga i bliska povezanost s njima nije ostala bez traga. Luđak je nastavio da nosi stigmu moralno nečistog, manje vrijednog, ne- čeg što zavredjuje osudu i isključivanje iz društvenog života. Negiran je kontakt ludila s »mračnim silama svijeta«, sa iracionalnom istinom čovjeka, s poetskom suštinom istine; tragička svijest ludila (Foucault) povukla se u stvaralaštvo genijalnih kreatora (»vidovnjaka«) (Hölderlin, Nerval, Nietsche, Gogh, i dr.), a ludilo svedeno na objektivnu datost, na objektivno spoznatljiv objekt medju objektima o kome će se brinuti pozitivna psihijatrijska nauka^ Ludi,lo u modernoj epohi nije — kao što je bilo u nekim ranijim epohama — ni otkrivateljski princip ni moment razuma. Svedeno na nivo objekta, pod- " Foucault, .M., ibid., p. 437. 30 jednako osiromašeno za njegovu kritičku i tragičku svijest, ludilo ne može da bude prepoznato, tj. ne uopšte da bude — kao u najmanju ruku nerazumno — a da ne bude odstranjeno iz vidokruga razumnih i sklonjeno na, za njega odredjeno, mjesto, u •— azil. Kakva psihijatrija odgovara ovom modernom, pozitivnističkom iskustvu o ludilu? Pozitivistička psihijatrija, psihijatrija u kojoj će vladati principi pozlati- vističkog uma. Jedan od prvih izraza inaugurisanja pozitivističkog uma u psihijatriji sa- stojao se u postavljanju psihijatrije u istu razinu s mediko-biološkini discipl«- nama. Izjednačavanje psihiijatrije s mediko-biološkim naukama i disciplinama imalo je nekoliko veoma važnih posljedica; uopšteno govoreći, na vrata iz- jednačavanja psihiijatrije s mediko-biološkim disciplinama u psihijatriju je ušlo i steklo pravo gradjanstva niz principa koji nisu p.ajprimjerniiiji predmetu psihi- jatrijskog zanimanja, dakle biti duševno poremećenog čovjeka. Biolog, medi- cinar odnosi se na pr. prema svom predmetu zanimanja kao prema nečem spoJjašnjem; izmedju njega i predmeta vlada diskontinuitet; spol.jašnje ne smije da ga »remeti« Ш eventualno mijenja. »Cjelokupna nauka, uključujući medi- cinu izgradila se«, tvrdi Cooper, »na toj permanentnoj reilikaciji koja isklju- čuje čisto subjektivnu intervenciju (pojedinca).« U prirodnim naukama predmet zanimanja, proučavanja, obrade i si. treba izdvojiti u što čistijoj formi da bi bio što viioljivi.ji, što podobniiiji za proučavanje. Analitička racionalnost svojstvena prirodnim naukama nalaže da se pojavama pristupa kao totalitetu. Sam, pak, totalitet je »ishod kontinuiranog niza ope- racija koje nemaju aktera kao svog autora«.»Ontološki status koji on (tj. totalitet) zahtjeva zbog same svoje definicije jeste status stvari po sebi ili,_ako hoćete, status inertnog.«i'* Kakvo je onda čudo što sa-znajstveni model poziti- vističkog (analitičkog) uma karakteriše dvostruka pasivnost: posmatraca u odnosu na posmatrani sistem ii posmatrani sistem u odnosu na posmatraca. Ima (li, medjutim, u psihijatriji mjesta — pitaju se antipsihijatri —■ totalitetu, pozitivističkom umu, analitičkoj racionalnosti; može li, drugim riječima, psi- hijatrija biti prirodna nauka (»natural science«)^^ i shodno tome povinovati se principima koji vladaju u prirodnim naukama. Čovjek, biće-u-svijetu jedini je pravi predmet psihijatrijskog zanimanja, — smatraju oni, — iz čega proizilazi da u psihijatriji nema mjesta pozitivističkom već dijalektičnom umu. Kada psihijatar pristupa svome predmetu zanimanja — čovjeku kao biću- -u-svijetu, pored njegovog doživljaja konkretnog pojedinca, lelevatan je i na- čin na koji taj psihijatar doživljava pojedinca. »Sintetičko objedinjavanje jedne životne sredine nije samo rad kojj ju je proizveo, već i način življenja u njoj.«" Sta znači: čin življenja jedne životne sredine, jedne situacije? Kakvo je njegovo značenje u susretu psihijatra i »ispitanika«? »Moj« doživljaj drugog neizostavno uključuje i njegov doživljaj »mene«; u suprotnom, ako ignorišem čin življenja jedne situacije, čiji je sastavni dio svaki njeni učesnik izlažem se opasnosti donošenja pogrešnih zaključaka o značenju ponašanja »moga« sago- vornika koji je »mojom« krivicom sveden na nivo nemuštosti totaliteta. U želji da što jasnije ilustruje razliku izmedju prirodnonaučnog, uslovno rečeno, klasičnog psihijatrijskog i dijalektičkog, odnosno — po Laingovim rije- äma —■ egzistencijalno-fenomenoJoškog pristupa Laing u novom svjetlu odči- tava Kraepelinov primjer katatonog (šizofrenog) ponašanja jednog mladića, pri- mjer koji se navodi u većini psihijatrijskih udžbenika i na kome su učile ge- neradje psihijatrijskih poslenika. Ni Kraepelin ni toliki poslije njega nisu se zapitali kako taj mladić doživljava Kraepelina odnosrvo cjelokupnu situaciju di- jagnostičkog intervjua. Ponašanje tog mladića redovno se tretira kao znak i dokaz bolesti i nikome ne bi paio napamet za ono što pacijent želi da »kaže«, da saopšti svojim ćutanjem Ш svojim »besmislenim« odgovorima. Jer, dovoljno je — kao što to čini Laing — pretpostaviti da je mladić želio podsmjehnuti se načinu na koji mu Kraepelin pristupa ili da je naprosto želio da se očajnički oglasi ne bi li ga neko konačno čuo pa da njegovo ponašanje postane itekako smisleno i razumljivo.S tim u vezi totalitetu suprotstavljajući totalizaciju koja Cooper, D.: »Psychiatrie et anli-psychiatrie«. Seuil, Paris 1970, p. 20 (fran- cuski prevod). Laing, R. D : »Sanity, madness and the family«, p. 22. Sartr, 2.—P.: »Kritika dijalektičkog uma«, i »Egzistencijalizam i marksizam«. Nolit, Beograd 1970, pp. 196-7 (prevod: S. Maric i B. Jelić) '5 Laing, R. D.: »The politics of experience«, p. 17. Sartr, 2.—P., ibid. p. 197. Laing, R. D.: »The divided self«, pp. 29—31. 31 »nastavlja kroz mnoštvenostl onaj sintetički rad zbog koga svaki dio postaje jedna manifestacija skupine«'® Cooper piše: »Ja vas totaiizujem ali vi u vašoj recipročnoj totalizacijii — mene uključujete moju lotaJiizaciju — vas na takav način da moja totalizacija — vais uključuje totaJ.izaciju vaše totaiizacije mene I tafco dailje.«" Osnovne karakteristiike pozitivističkog (analitičkog) i dijalektičkog uma, uma »psihijatrijskog« i »anti'«psihi,jatrijskog mogle bi se radi bolje preglednosti sistematizovati na sljedeći, način. analitički um dijalektički um predmet istraživanja dat je izmedju istraživača i predmeta izvan istraživača istraživanja postoji interakcija odnos izmedju istraživača i odnos izmedju istraživača i njegovog predmeta je diskon- njegovog predmeta je tinuiran dijaiektičan sistem je pasivan spram sistem je aktivan naspram istraživača istraživača totalitet totalizacija eksteriornost inferiornost apstraktno konkretno procesus praksis fizika »nauka o osobama« (science des personnes) Kao što je vladavina pozitivističkog uma u psihijatriji funkcija osnovnog povijesnog stava ili potrebe opredmećenja liudiid (luđaka) i njegovog odbaci- vanja, tako su pojedinačni temeljni aspekti psihijatrijske prakse takodje funk- cija pozitivističkog uma, te samim tim i objava i realizacija novovjekovnog od- nosa prema lud.ilu« Da bi pokazali do koje mjere je psihijatrijska praksa »u služoi« pozitivi- stičkog uma, odnosno modernog iskustva o ludilu, antipsihijatri podsjećaju na »pravu prirodiu« nekoliko suštinskih aspekata psihijatrijske praikse, — na pri- rodu nozografiije, psihijatrijske institucije i terapije. Nozografiija počiva na stavu da bolesnik »ima« bolest kao vanvremenski atribut pridodat njegovom biću, kao nešto sobom dato, endogeno, završeno. Bolest kao totalitet maskira personalnu psihološku realnost zbog čega bolesnik iščezava »iza« bolesti. Nozografski simptomi i znaci (elementi) nisu originalan, za svaki individuum specifičan način izražavanja vlastite patnje, već faktori uni- verzalne patološke slike iza koje je zaludo tražiti individualni projekt. »Psihi- jatar — po naredbi društva — po drugi put otudjuje luđaka time što ga stavlja van trajanja, van vremena, time što ga utapa u nepokretnu anonimnost svojih nozografskih opisa.«^' Psihijatrijska instiitucija prirodom svog unutrašnjeg — moralnog i fizičkog ustrojstva takodje jasno »otkriva« potrebu da se luđak reificiira, da se materi- jalno i moralno povuče jasna granica izmedju ludiila i društva, patološkog i društvenog. Najzad, svi kurentni oblici tretiranja (»liječenja«) psihotičnog poremećaja takodje su »rječita potvrda« opšteg stava po kome u svijetu psihotika nema mjesta pojmoviima odgovornosti, izbora, slobode, po kome su nespojivi stvar- nost psihoze i njeno razumjevanje. Ranije smo rekli da Laiing u egzistencijalno, odnosno socijalno fenonteno- loškom pristupu vidi ne toliko korektiv način na koji se pristupa duševno po- remećenoj osobi u psihijatriji — i van nje — koliiko plauzibiinu po sebi psi- hijatrijsku poziciju. Anal'izom osnovnih Laingovih radova pokazaćemo na koji način se Laing služi egzistencijalno-fenomenološkom metodom, specifičnosti u 18 Sartr, 2.—P., ibid., p. 197. " Cooper, D., ibid., p. 22. 20 Bosseur, Ch., ibid., p. 50. 21 Hochmann, ).: »Pour une psychiatrie communautaire«. Seuil, Paris 1971, p. 71. 32 njegovoj primjeni ove metode, i pomak Laingovog interpretalivnog stanovišta u jednom od njegovih posljednjih radova — u The politics of experience. Prva Laingova knjiga The divided self nije ništa drugo nego pokušaj da se u opisu načina na koji se postaje lud pokaže da postoji razumljiv prelaz iz zdravog shizoidnog oblika postojanja^^ u psitiotičan oblik bića-u-svijetu. Shizoidan oblik postojanja odlikuje stanje ontološke nesigurnosti. Nizak prag sigurnosti shizoidne osobe uslovljava to da se shizoidna osoba osjeća ugrožena u običniim životnim okolnostima tako da čitav njen život protiče u znaku po- kušaja i sve više grčevitih nastojanja da se očuva od svijeta »punog prijetnji«. Zdravi shizoidni oblik postojanja prerasta u psihotični onda kada pojedinac u samoobezbjedjivanju, u izgradjivanju brana prema spoljašnjem svijetu dospje dotle da izgubi vezu s drugim ljudima i postane svoj vlastiti objekt, »pretvori se u odnos koji se odnosi jedino prema samome sebi«^^. Desi li se to »jedna od neizbježnih posljedica tiiće da će vlastito ja imati problema u održavanju biJo kakvog sentiment du réel upravo zato što nije u dodiru' sa sn'arnošću; ono u stvari nikada ne sreće stvarnost. Kako Minkowski postavlja stvar tu se javlja gubitak 'vitalnog dodira' sa svijetom«.^^ Laingu iz The divided self ne m-ože se sporiti analitičan duh kao i plastično mjestimično izra^zito literarno kazivanje; medjutim, sa istim metodskim postup- kom, pa i istim rezultatima njegove primjene već smo se sreli čitajući Bings- wangera koji je — za razliku od Lainga — upadljivo, ponekad ropski vezan za kategorijalni aparat М. Hekieggera. Ima.jući j vidu da je The divided self napi- sano u tradiciji egzistencijalno-fenomenološkog pravca (čiji su zagovornici prvi ustali protiv antisubjektivizma i pozitivističkog duha u psihijatriji) ne bi se moglo reći da je Laing u The divided selfu oniginalan. Važno je uočiti da u The divided self psihoza ima dvije bitne oznake: psi- hoza je poremećaj, otudjenje, i drugo, psihoza je i individualno obilježje, njen nastanak i trajanje vezano je isključivo za individualnu egzistenciju. Pošto osim materijalne i interpersonalne realnosti koju percipiramo li u kojoj se kreće- mo, nema druge realnosti, to se i shizotreno iskustvo jedino s njom može samjeravati. »Psihotično ili shizofreno ja obuzeto je maštanjem u privatnom 'svijetu' mentalnih entiteta, tj. 'svijetu' njegovih vlastitih predmeta; ono po- smatra lažno ja koje je jedini dio njega zabavljen životom u 'zajedničkom svi- jetu'«^^ i bez sumnje predstavlja poremećaj, put mimo realnosti koji nosi ne- gativan predznak. S druge strane, sama ontološka nesigurnost kao temeljno obilježje shizoidnog načina postojanja i duboka osnova individuacije shizofre- nika ima naglašen individualni, personalan karakter. Ona je oblik strogo indi- vidualnog odnosa prema sebi i »svijetu«. Kada, ostajući — kako sam kaže^' — vjeran fenomenološkom pristupu, Laing u Sanity, madness and the family premjesti centar pažnje sa pojedinca na porodicu, na porodični nexus, psihoza u laingovoj interpretaciji gubi ova dva bitna obilježja iz The divided selfa. U knjizi Sanity, madness and the family, čiji najavljeni drugi dio Laing i Esterson nisu napisali, i koja predstavlja opis porodičnog nexusa jedanaest shi- zofrenika, shizofrenija (psihoza) je izgubila individualni karakter i postala kva- litet porodice. I ne samo to: ozbiljno je dovedeno u pitanje i samo postojanje »nečeg takvog kao psihoza«. »To da neko pati od nečeg što se naziva shizofre- nija je po našem mišljenju pretpostavka, teorija, hipoteza, ailii ne i činjeniica. Mi ne prihvatamo 'shizofreni/ju' kao biohemijsku, neurofiziološku, patološku činjenicu (...), mi je čak ne prihvatanx) ni kao hipotezu. Ne predlažemo ni jedan model za nju.«^' U želji da što dosljednije poreknu »nešto tako kao shizofreniju« Laing i Esterson čak tvrde da oni ne poriču postojanje shizo- frenije jer bi već samim poricanjem posredno govorili o njenoj potvrdi. Osnovno pitanje koje Laing I Esterson sebi postavljaju i na koje u Sanity madness and the family žele da odgovore glasi: da li su iskustvo i ponašanje koje psihijatri uzimaju kao simptome i znakove shizofrenije socijalno svatljiviji (razumljiviji) nego što se pretpostavlja.Pretpostavka od koje polaze nije dakle da je porodica patogeni faktor u nastanku shizofrenije, već, da ponašanje i 22 Ibid., p. 17. 23 Ibid., p, 137. Ibid., p. 137. 25 Ibid., p. 138. 2' Laing, R. D.: »Sanity, madness and the family«, o. 19. 27 Ibid., p. 11. 28 Ibid., p. 12. 33 iskustvo osoba koje nazivaju sbizofrenicima postaje smisleno ako im se pri- stupa iz aspekta njihovog porodičnog nexusa. Razmatranje se — dosljedno osnovnoj fenomenološkoj poziciji — ne od- vija na nivou etio'loškom, na nivou traganja za uzrocima, već na nivou zna- čenja. U tom smislu Laing i Esterson se distanciraju od shvatanja — kome, moglo bi se učiniti, vuče njihova pozicija — da je jedinica bolesti porodica a ne pojedinac I da shodno tome nju valja »liječiti«. Porodice shizofrenika — to jasno ilustruje opis svih jedanaest porodica — prožete su kontradikcijama; teško je, medjutim, reći smatraju Laing i Esterson, koji faktori stvaraju i održavaju te kontradikcije, jedino je sigurno da je osnovni vid kontradikcije tzv. paradoksalna komunikacija ili dvostruka veza (double bind), osnovni vid kontradikcije koji se sreće u porodicama shizofrenika.^' Dvostruka veza sadrži tri faktora iÜ, tačnije, tri faze. Prvo, postoji- poruka; ona se upućuje jednoj osobi i nosi sljedeće značenje — ili »ne čini to i to, inače ću te kazniti« iii kazniću te ako učiniš to -i to«. Odbijanje usaglašavanja vlastitog ponašanja sa ovom porukom povlači za sobom tjelesnu (i)lÌ! moralnu kaznu: uskraćivanje ljubavi, napuštanje. Drugo, u toj listoj poruci sadržano je i drugo, suprotno i'li kontradiktorno (apstraktnije) značenje koje se saopštava na više manje prikriven način (gestom, stavom, tonom glasa; »nemoj smatrati kaz- nom« illi »ne vjeruj da te to ja kažnjavam«. Najzad, treće, onaj ko prizna takvu u osnovi kontradiktornu poruku ne može prema njoj ostati indiferentan; stoga na paradoksalan način reaguje na paradoksalnu poruku. Pojednostavljeno rečeno, dvostruko vezana ili kontradiktorna situacija u uslovima porodice znači sljedeće: članu porodice poručuje se (vaspitanjem i si.) da se ponaša shodno nekom porodičnom fantazmu, potrebi i si.; u suprot- nom —■ uskratiće mu se ljubav i toplina. Tom istom članu porodice istom po- rukom se saopštava da to što će mu se desiti zapravo i nije kazna. Pošto »žrtva« ne može pobeći od porodice kao introjeciranog sistema odnosa, a još manje može da ostane Indiferentna na ko-ntradiktoran sadržaj poruke, ona se počinje ponašati na kontradiktoran način •— koji je, dakle, značenjem bremenit, a ne besmislen. Medjutim, o psihozi još nema pomena. Psihoze naprosto nema, jer su kontradiktorne poruke čest, pa i dominantan oblik saobraćanja u hiljadama porodica ne-shizofrenika. Po čemu su, medjutim, porodice koje Laing analizira ipak porodice shizo- frenika ilii, drugačije rečeno, kada i kako se začela i uobličiila shizofrenija shi- zofrenog člana porodice«. Laing — kao što je rečeno —• »stavlja u zagrade« »tako nešto kao shizo- frenija«, te se pitanje o tome kako nastaje shizofrenija pokazuje suvišnim. S druge strane, jedanaest porodica koje su prikazane u Sanity, madness and the family ipak su porodice shizofrenika Laing je očigledno bio svjestan ove nedo- sljednosti pa nije propustio da je i sam prokomentariše izražavajući mišljenje da mu izlaganje ima ozbiljno ograničenje u tome što je »u znatnoj mjeri po- larizovano usmjereno oko shvatljlvosti iskustva i ponašanja koja je već započela karijeru shizofrenika«.^" Pitanje o tome kako nastaje shizofrenija valja, dakle, iz konteksta Sanity madness and the family p reform ul isa ti i pitati: kako zašto i kada porodica ne- kog svog člana proglasi ludim, — a potom se psihijatri pobrinu da kod njega nadju »simptome i znakove shizofrenije«. Porodica je, prema Laingu^', više »nepriznat fantazam« nego realnost; po- rodica je kao sistem interiorizovan; ona nije skup objektivno postojećih odnosa, jedinstvo porodice koje postoji u svakom od njenih elemenata (članova) — i ni na jednom drugom mjestu — počiva na recipročnoj interiorizaciji koju vrši svaki član i interioirilzaclji svih ostalih člainova«23. Svaka porodica se održava li osigurava prema »spoljašnjem svijetu« putem mistifikacija — kako Laing drugačije naziva situacije dvostruke veze; ucjenama, iznudjenom i uslovljenom ljubavlju, stvaranjem prisilnog duga i si. Onaj član porodice koji se usudi da prozre sistem porodičnih mistifikacija da ga objelodani ili čak prema njemu zauzme stav otpora i pobune biće pro- Riječ je o Batesonovoj koncepciji o »double bind« vrsti odnosa u porodicama shizofrenika. Laing i Esterson se služe ovom koncepcijom uz njene sasvim neznatne modifikacije. Cf. Bateson, C. Jackson, D., Haley, J. and J. Weakland: »Toward a theory of schizophrenia«. Behav. sci. 1, 251 (1956). 30 Laing, R. D. and A. Esterson: »Sanity, madness and the family«, p. 26. Cf. »Self and others«, »The politics of the family« I dr 32 Laing, R. D.: »The politics of the familly«, p. 16. 34 glasen zli-m ili ludim. »Psihollk je onaj ko dere veo porodičniih fantazama; on dovodi u opasnost ravnotežu porodice, koja se brani na taj način što ga pro- glašava zlim ili' ludim. Ono što se naziva psihotična epizoda neke osobe često se može shvatiti kao kriza posebne vrste u medjuiskustvu nexusa«" Važno je pri tome dodati — što je posebno važno za karijeru shizofrenika — da se porodica prema prestupniku odnosi kao prioiičenju porodiičnog zla (ili ludila) i na taj način ga pretvara u trajnu funkciju porodice. Drugim rije- čima, porodica kao »princip dobra« i luđak kao »princip zla« postaju komple- mentarni, čime luđak biva osudjen na svoju ulogu — ulogu luđaka. Prema tome, »shizofrenija kao činjenica ne postoji na početku, već na kraju«3'*. jednom, pak, ko'nstituisan, shizofrenik ne mcže da ozdravi, jer grupa neće da ozdravi. Tu se, po Laingovom mišiljenju, krije tajna famoznoj (kobnoj) neizlečivosti shizofrenije. Rezimirajući Laingove poglede na shizofreniju iz onog perioda njegovog stvaralaštva u kome je porodica shizofrenika bila u centru njegovog zanimanja može se reći da je — po Laingu — shizofrenija istovremeno manifestacija nesvjesne strukture porodice — simptom čije je značenje u strukturi porodice — i pokušaj da se izbjegne jednom zatvorenom sistemu kome je neprestano potrebna ravnoteža«^^ Očigledna je promjena koju je pretrpiilo osnovno Laingovo vidjenje shizo- frenije — od The divided self do Sanity, madness and the family. Shizofrenija u Sanity, madness and the family nije više — barem ne prvenstveno individu- alno, već socijalno zbivanje; shizofrenija takodje nema više karakter neuspjeha, promašaja, poremećaja, već nečeg u suštini pozitivnog: ona otkriva istinu o la- žima porodičnog života; ona je pobuna protiv lažne situacije porodičnog živo- ta. Podvlačimo ove, u mjenama Laingovog pogleda na shizofreniju, nove kva^ lítete shizofrenije, jer u sljedećoj knjizi — The politics of experience Laing će najprije radikalizirati svoju (novu) poziciju u odnosu na shizofreniju, a potom će shizofreniju investirati, »obogatiti« jednim sasvim novim značenjem koje samo sobom a svojim praktičniim posljedicama predstavlja nesumiljivo naj- originalniji dio cjelokupnog antipsihijatrijskog stava. Pošto je prvenstveno namijenjena socijalizaciji, porodica prenosi pojedincu zahtjeve i obaveze društva. Stoga ne samo da ne postoji razlika izmedju si- stema vrijednosti opšte duhovne klime porodice i društva, već je i sudbina pojedinca u porodici i društvu identična. Dvostruko-vezana, kontradiktorna ili šah-mat situacija^' karakteristika je položaja irvdividuuma podjednako i u poro- dičnoj grupi i u široj društvenoj zajednici. Iza nježnosti i ljubavi krije se lu- kavstvo autoritarnog uma, iza participacije iznudjena igra represivne moćii. Kon- tradiktornost poruka kojima je pojedinac svakodnevno izložen tako je neumo- ljiva da je sve što liči na mogućnost individualne inicijative i ličnog izbora jedva zamislivo. Laing neosjetno prelazi sa kritike stanja u psihijatriji i kritike psihijatrije na kritiku stanja u društvu, na kritiku aktuelnog društva; tačnije, nastavljajući da eksplicira neo-drživost osnovnih stavova i principa na koji'ma počiva zgrada »moderne psihijatrijske nauke« Laing se iz napisa u napis sve više i, na koncu, skoro isključivo posvećuje kritici aktuelnog društva, ukazivanju na njegovu drastičnu neprimjerenost biću čovjeka. Neumoljiva vladavina pozitivističkog uma i praktično-tehničke raoio,nalnosti otudjlla je čovječanstvo od njegovih autentičnih mogućnosti. »Oko nas su pseudozbivanja na koja se prilagodjavamo lažnom svješću koja je adaptirana na to da ove dogadjaje vidi kao istinite i stvarne, pa čak i lijepe. U društvu ljudi istina sada više počiva u onome što stvari nisu nego u onome što jesu. Ako se na nju pogleda u svjetlu programa istine, naša društvena stvarnost je izu- zetno ružna, i ljepota više nije moguća ako nije —• laž.«^' Posvećujući znatan broj stranica svojih posljednjih radova opisu »jedno- dimenzionalnog čovjeka« u savremenom društvu, atrofiji ljudskog u njemu Laing ne izlazi iz okvira onih značenja koje su odredili i konceptualno osmlf- sliili autori kritičke teorije društva. Ne može se kao inovacija okarakterlsati ni Laingov uvid u činjenicama da društvo najviše vnijednuje i cijeni svog normal- nog čovjeka zbog čega se i dešava da na pr. u naše vrijeme paradigma nor- 33 Laing, R. D.: »Self and others«. Penguin 1971, p. 41. з-' Delacampagne, Ch.: »Antipsychiatrie. Les voies du sacré«. Grasset, Paris 1974, p. 175. 35 Bosseur, Ch., ibid., p. 119. 3« Laing, R. D.: »The politics of experience«, p. 95. 37 Ibid., p. 11. 35 maliK>g čovjeka postane čovjek-proizvod represije, »čovjek sebi tudj, uspa- van, nesvjestan«. Naime, Laingove iinterpretacije na temu »patologija normal- nosti« ostaju potpuno u horizontu one tradicije gledanja na dinamiku odnosa društvenog, normalnog i patološkog, čiji je »najglasniji izdanak« — E. Fromm. Važnije od Laingove, teorijski najčešće nedovoljno artiikuliisane, kriitike ifužnoće društvene stvarnosti« i raširenog poistovjećivanja normalnog i od čovjeka otudjenog jeste ipitanje: zašto Laing tako uporno i glasno insistira na odsustvu Ijudskili vrijednosti iz savremenog društva. Kakvo ziiačenje u cjelo- kupnom kontekstu Laingovog razmišljanja i zaključivanja ima njegovo ostra- šćeno, pa i patetično upiranje prstom na nehumane aspekte aktuelnog stanja društva i ciljeva koje ono postavlja pred sebe. Čini se da je Langovo sve veće bavljenje društvom (a sve manje psihija- trijom) neizbježna posljedica njegovog saznanja da je —• zbog prirode odnosa izmedju društva i psihijatrije — veoma teško istinski promijeniti karakter psi- hijatrijske prakse a da pri tome društ\'ena praksa (stanje u društ'.'u) ostaie ne- promijenjena. Zar misao egzistencijalno-fenomenološki orijenitisanih psihijatara rvije ostala glas vapijućeg u pustinji velikim djelom upravo zbog toga što egzi- stencijalno-fenomenološki orijentisani psihijatri nisu — mogli ili htjeli —• da sagledaju pravi značaj mnogostruke povezanosti društvene i psihijatrijske prakse. (Pri čemu društveno valja shvatiti u značenju i povijesnog horizonta i političke svakodnevnice.) Najzad, kako se drugačije nego svješću o potrebi revolucionisanja društve- ne stvarnosti kao uslovu realizacije jedne drugačije psihijatrije može objasniti — i pored izjava da misli da je politički neutralan^e — Laingovo ne samo organizovanje već i veoma angažovano učešće na skupu »Dijalektika oslobodje- nja« održanog jula 1%7. god«ine u Londonu, koji se odvijao u znaku naglašene antiimperijalističke i revolucionarne pozicije." I Cooperavo zagovaranje osnivanja »revolucionarnih centara« takodje je izraz »antipsihi'jatrijske svijesti« o potrebi, pa i neophodnosti promjene dru- štvene stvarnosti. Cooper »revolucionarne centre« zamišlja kao neformalne, spontane grupe koje će u prerevolucionarnoj epohi djelovati u pravcu odbrane i razvijanja individualnosti svakog pojedinca, što je »izuzetno teško obziirom na to da je izvršena interiorizacija objektivne protivurječnosti buržoaskog društva«.'*® Autentične ličnosti su, smatra Cooper, osnovni revolucionarni potencijal; one su najčvršća garancija da će — nakon uspješno obavljene revolucije na mi- krosocijalnom planu — i revolucija na makrosocijalnom planu biti uspješna. Zar takodje samo ime hajdelberškog »anti«-psihijatrijskog »socijalističkog ko- lektiva pacijenata« i njegov program jasno ne ukazuje na političku obojenost » 'an t i' -psi hi j atri j skog subjekta«. Kada društveno politička akcija na revolucionisanju stvarnosti ne da željene rezultate, a otpor bude integrisan u sistem sveopšte »lagodne nelagode«, onda vaJja iznalaziti nove instrumente borbe protiv stvarnosti »u kojoj ljepota nije moguća — osim kao laž«. Laing to novo sredstvo nalazi u — ludilu, u ideologiji po kojoj Ne-razum vrijedi više od Razuma. Laing zapravo otkriva revolucionarni karakter ludila. Iz fundamentalne različitosti iskustva normalnog i ludog čovjeka nadaje se zaključak koji u Laingovom razmišljanju i zaključivanju dobija izuzetnu ot- krivateljsku vrijednost. Ako je društvo u biološkom i još više humanom smislu postalo disfunkcionalno onda bi izvjesne forme sblzofrenog otudjenja od otu- djenog društva mogle imati odredjenu socio-biološku funkciju koja dosada nije uočena. Epohu racionalizma odlikuje, izmedju ostalog, razdvajanje unutrašnjeg i spoljašnjeg svijeta. Upućen više na ovaj poslednji u kome vlada zahtjev za postizanjem što veće adekvacije ciljeva li sredstava, čovjek se sve manje okreće svom unutrašnjem svijetu koji mu, prirodno, postaje stran i nepoznat, izvor prijetnje i straha. »Shodno tome skloni smo da svako zagnjurivanje u unutrašnji prostor i vrijeme gledamo kao anti-društveno povlačenje, odstupanje koje je per se patološko, sramno u izvjesnom smislu«.'*' Čovjek, nosilac jastvenog (ego-ičnog) iskustva neće da zna za drugi i dru- gačiji doživljaj sebe i »svijeta« oko sebe osim onog koji je dat u okviru de- 38 Friedenberg, E. Z.: »Laing«. Fontana/Collins, London 1973, p. 51. 3' Cf. »Dijalektika oslobodjenja«. Praxis (džepno Izdanje, broj 2—3), Zagreb 1%9. « Cooper, D.: »Mort de la famille«. Seuil, Paris 1972, p. 26 (francuski prevod; naslov originala: »The death of ihe family«) Laing, R. D.: The polities of experience«, p. 103 36 finisanih prostarno-vremenskih struktura i identiteta, što su do te mjere opšte prihvaćeni i zaijedinički da svakom pojedinačno obezbedjuju privid ontološke sigurnosti. Nema, medjutim, smatra Laing, ništa patološko u iskustvu gubitka ja (ego-a) — u gubitku bezličnog anonimnog ja; u tome što će se čovjek odvažiti na »putovanje u unutrašnji prostor« s nesigurni,m ciljem r još nesigurni.jom na- dom u povratak. Ne samo da nema ništa patološko u gubitku horizonta konvenolonailnog, poznatog i ničijeg — što ga omogućuju »nepremostive kontradikcije izvjesnih životnih situacija, neki otrovi i hemiijske promjene« — već taikav gubitak, prema Laiingu, može da ima i potencijalno iscjeljiiteljski efekat. Upravo zbog tog potencijalno blagotvornog efekta »putovanja u unutrašnji prostor« umjesto duševnih bolnica i ceremonije degradaciije (psihijatrijskog ispi- tivanja, dijagnostikovanja, .prognoziranja) potrebno je za one koji su spremni »za putovanje« obezbjediti ceremonijal posvećivanja (uvodjenja). Jer »ludilo ne mora biti samo slom (break-down), ono može da bude i proboj (break- -through)«''^; proboj u mogućnost autentičnog izbora, proboj iz svijeta slučaf nog i bezličnog u otvorenost za izvorno buduće. Pri tome Laing je oprezan. »Potencijalno, ludilo je oslobodjenje i obnova, ali i utamničenje i egzistencijalna smrt«^^ U revolucionarnoj prirodi ludila sadržan je i njegov potencijalno iscjeljitelj- ski efekat. Ludilo je »oslobodjenje i obnova« onda kada se situacija egzistenci- jalne obeskućenosti može da iskoristi kao pretpostavka vlastitog autentičnog izbora. Naime tek o,nda kada se prekine lanac mistifikacija kojim je čovjek oko- van na »ničijoj zemlju«, kada se »centar iskustva od ja pomjeri prema jedin- stvenog Sebi'« (fiiom ego to Self), a »vrijeme vječnosti zamjeni svjetovpio vri- jeme« sva odgovornost za čovjeka je u čovjekoviim rukama. Jedinstveno isku- stvo toga časa, ili toga stanja Laing naziva transcendentalno iskustvo. Transcendentalno iskustvo ne oslobadja svakog i —■ ne uvijek. Nai,me, po- jedinac koji iskusi bezdan odsustva empirijske predmetne datosti bića moie da ne pronadje put koji vodi nazad, može ne biti u stanju da ponese teret temeljne mogućnosti samoizbora i na taj način postati žrtva transcendentalnog iskus'tva: »njime sprežen«'''' Od provale ili tek same objave transcendentalnog, a to znači nesvjesnog i iracionalnog društva se brani poistovjećivanjem ludila i bolesti-. Jer. koliko god je ludilo revoiluciio,narno, bolest nije. Umiruje saznanje da se neko »čudo« ponaša, ispoljaiva neuobičajeno i »zabrinjavajuće« mlisli (samo) zato što je bo- lestan. Bolest je nešto poznalo, identi,fikovano, omedjeno, nešto što je psihi- jatrija pozvana i zadužena da »kontroliše«. Ludilu kao transcendentalnom iskustvu dopušteno je prisusüo »u svijetu« samo u »manje ozbiljnom«, »neobaveznom« obliiku: u obliku umjetnosti, umjetničkog djela. Svaki drugi proizvod »podzemnog rada Ne-razuma«, »kritičke svjesti ludila« (Foucault) nepogrešivo se identifiikuje kao bolest i kao takav liječi: što prije svodi u okvire normalnog. Ako je u svijetu jastvenog (ego-ičnog) iskustva progres zalog i pokazatelj zdravlja, u svijetu trans-jastvenog (trans-egoičnog) regresiija je »psihološka šansa, ličnosti«. U zapadnoevropskoj psihološko-psihiatrijskoj literaturi Laing je — na- ко'П C. G. Junga — najveći pobornik regresije. Sto manje ometane, što dublje regresije — do arhetipskog, do prapočetka. Kakve praktične upute za »iscjeljitelje ljudskih duša« proizilaze iz, na ovaj način shvaćene, prirode ludila i značenja regresije: ludila i regresije kao ne samo psihološke već i ljudske šanse čovjeka. Prvi princip »anti«-psihijatrije glasi: put psihotičara ne treba ometati; treba ga čak podržati i pomoći. Mary Barnes, slikarka, koja je nakon višego- dišnjeg boravka po različitim ludnicama stigla u Kingsley Hali, doživljava u ovoj »anli«-psihijaitrijskoj ustanovi ponovo rodjenje i to nakon što je prešla čitav put — samo »unazad«.**' Ona je na svom putovanju »u unutrašnji pro- stor« u uslovima antipsihi,jatriijske zajednice Kingsley Halla bila do le mjere « Laing, R. D., ibid., p. 110 ■•3 Ibid., p. 110. Ibid., p. 114. Cf. Barnes, M. and J. Berke: »Two accounts of a journey through madness«. London 1971 .47 regredì,rala da je vršHa izmet podase, igrala se izmetom, slikala i pisala njime po zidu sobe; morali su da je hrane mlijekom »na cuclu«.'*' Da bi biili terapijski, stav prema psibotiku i (terapijska) sredina u kojoj boravi moraju biti takvi da u njima ništa ne omela realizaciju onih tendencija koje su sadiržane u prirodi, u samoj biti psihoze. Aktivnost terapeuta je, stoga, — kada je riječ o terapijskom stavu prema psihotiiku — svedena na minimum. On najviše može da uradi tj. pomogne psi- liotiku ako naprosto osluškuje i očekuje; na taj način najmanje će se izložiti opasnosti da spriječi put psihotika prema predjelima kojima ga vodi njegova vlastita psihoza. »U svojoj suštini«, osnovano primjećuje J.-Cl. Arfouilloux, »antipsihijatrija je uskraćivanje tretmana (refus de soigner)«.*' »Povratak« shizofrenika iz »predjela« u kojima se gubi razlika izmedju čovjeka i prirode, individualnog i kosmičkog nesvjesnog druga je ključna i isto- vremeno kritična tačka cjelokupnog »terapijskog zbivanja«. Laing terminom metanola označava promjenu koja se dešava u shizofreniku u času »povratka«, onda kada se »porK>vo radja« obogaćen novim iskustvom, »ncvvom vizijom istine«. Onaj ko doživi metanolu doživljava istovremeno (po)kajanje, preobra- ćenje i duhovnu transformaciju. »Klasični« tj. psihijatrijski terapeut malo može da pomogne psihotiku kada se ovaj iz »svijeta trans-jastvenog« počne da vraća u »svijet jastvenog iskustva«. U pružanju pomoći psihotiku da se »vrati« nezamjenljivi su oni koji su već prešli isti put. Nakon »izliječenja« Mary Barnes je veoma produktivna kao slikar, ali i jedan od najaktivnijih »anti«-psihijatrijskih terapeuta (iii psihijatrijskih »anti «-terapeuta). Osim onih koji su prešli isti put, dakle ex-pacijenata, »medju Ijekarima i sveštenicima moralo bi biti onih koji su dobri vodiči, koji su u stanju da osobu izvedu iz ovog svijeta i uvedu je u drugi. Odvedu je u njega: i dovedu je opet nazad«.*® Pošto su psihoza i duševno zdravlje usko povezani i uslovljeni, investi- ranje psihoze ovim novim značenjem nužno je praćeno i odredjenjem novog značenja, novog sadržaja duševnog zdravlja. Psihoza očigledno nije vrijedna samo po tome što ništi jastveno iskustvo — koje pretstavlja iskustvo normal- nosti koja je bolesna već i po tome što je uslov duševnog zdravlja. Nema, na- ime, duševnog zdravlja tamo gdje se zna i vjeruje jedino u onaj svijet »u kome je ego' instrument življenja«. Duševno zdrav čovjek: to je luđak koji je ozdravio; tačnije to je čovjek koji se »vratio« nakon što je upoznao »predjele« u kojima kompas ego-a ničem ne služi a pri tome je uspio da izbjegne inter- venciji organa psihijatrijske službe. Tako je i odnos psihoze i zdravlja uspostavljen na nov — »anti«-psihija- trijski način, a pomenutim odredjenjem zdravlja kao i ranije psihoze u pot- punosti je afirmisano »anti«-društveno antipsihijatrije. Teško je iz The politics of experience zaključiti u kojoj mjeri Laing puto- vanje u »unutrašnji prostor« smatra preporučljivim pa i poželjnim ne samo za shizofrenike nego i za članove tzv. normalne populacije. Ako je, medjutim, »trans-jastveno iskustvo« nešto što čovjeka obogaćuje, pa čak pretstavlja i uslov istinskog duševnog zdravlja osnovano je pretpostaviti da je zadatak pojedinca da nastoji da ostvari putovanje van granica omedjenih »ja-iskustvom« Pitanje je samo na koji način bi ljudi mogli dosegnuti »trans-jastveno« iskustvo onda kada nisu u situaciji da im. »ja bude uništeno nepremostivim kontradikoijama izvjesnih životnih okolnosti, otrovima, hemijskim promjenama u organizmu i si.«. Da li uzimanje droga, prvenstveno tzv. psihozomimetičkih sredstava pretstavlja put izbora za ne-shizofrenike koji žele da se »izlože dru- Zanimljivo je da, prema nekim tumačenjima inspirisanim neo-džeksonizmom, tzv. konvulzivna terapija, doskora skoro isključivi oblik tretmana shizofreniii psihoza, terapijski efekat duguje upravo izazivanju duboke regresije shizofrenika. Postoji ipak bitna razlika Izmedju regresije izazvane spontanim razvojem psihoze I regre- sije Izazvane (inzulinskim, elektro i dr.) šokom (komom) kao osnovom i ciljem konvulzivne terapije: prva je vještačka i trenutačna, druga je prirodna i može tra- jati više dana, pa i mjeseci, u prvoj ne učestvuje aktivno ličnost shizofrenika, u drugoj ličnosti shizofrenika je takoreći jedina aktivna; prvenstveno od nje zavisi I dubina regresije I njen ishod. " Cf. Koupernik, C.: »L'anti-psichiatrie. Sens ou non-sens«. PUF Paris 1974, p. 27. talng, R. D.: »The politics of experience«, p. 114. 38 gim svjetovima što su 'realni' na drugačiji način od znaniih nam snova, mašte, percepcije i fantazije«/' Osim toga, ako je, kao što Latng tvrdi, »shizofrenija prirodni put liječenja našeg vlastitog stanja užasne otudjenosti zvanog normalnost«, onda su shizo- frenici, kada je riječ o šansama za »izliječenje«, u prednosti u odnosu na ne- -shizofreniike. Kao sbizofreniciima njiima je (ni njihovom zaslugon; ni kiiiviooiTi) već samom »njihovom« shizofrenijom data šansa za »izliječenje« koju ne-shi- zofrenici' moraju sebi tek da stvore. Od shizofrenije kao poraza, poremećaja, otudjenja, puta mimo realnosti sa izrazito negativnim predznakom upravo zbog gubiitka sentiment du réel (The divided seif) preko »shizofrenije kao onog što se tako naziva« (Sanity, madness and the family) shizofrenija u The politics of experience postaje pred- nost, ».prirodni put izliječenja«, psihološka ¡ ljudska šansa ličnosti, obrazac na- čina da se postigne ono bez čega nema zdravlja. Teško je reći da li Laingova koncepcija o načinu i putu shizofrenikovog (i čovjekovog uopšte?) »ozdravljenja« pretstavlja izraz njegovog saznanja da pojedinačan revolt protiv otudjene društvene stvarnosti ne može da izmijeni takvu stvarnost — ni nju ni malo šta u njoj —, te da stoga valja, na način nadrealista, krenuti od društvene (interpersonalne) stvarnosti i u dubinama »trans-jastvenog« iskustva tražiti mogućnost istine i zdravlja, ili pak inaugurisanje iracionalnog u conditio sine qua non individualnog, pa time posredno i- dru- štvenog »zdravlja« prelipostavlja samo još jedan pokušaj da se ospori smisle- nost »svijeta racionalno sazdanog«. Sasvim je, medjutim, sigurno da Laingovo odtedjenje otkrivateljskog zna- čenja psihoze uključuje novo odredjenje prava i dužnosti shizofrenika, njihovih porodica I društva, kao i unutrašnju organizaciju zajednica u kojima će se obavljati »putovanje shizofrenika u unutrašnji prostor i vrijeme«. Shizofrenik ima pravo na to da bude »kako treba« vodjen na svom puto- vanju u »unutrašnji prostor i vrijeme«, i to u sredini koja pogoduje takvom »putovanju« (ili šetnji). On ima pravo da bude poštedjen od psihijatrijske di- jagnoze li tretmana čiji je ciilj prisiliti ga da se odrekne vlastitog egzistencijal- nog stanovišta. Dužnost je porodice da prepusti shizofreniku da sam odabere gdje i kako će poduzeti »unutrašnje putovanje«. Porodica nema pravo da nekog svog člana etiketira kao »shizofrenika« i da ga hospitalizuje »radi tretmana«. Društvo nema nikakvih prava u odnosu na shizofrene osobe, u svakom slučaju nema pravo da ljude etiiketi.ra i da ih šalje u »bolnicu«. Dužnost je društva da se organizuje na takav način da stanje otudjenja ne bude »normal- no«. Dužnost je društva takodje da omogući i dozvoli većii broj proboja (break-through) u svijet »trans-jastvenog iskustva«.^п Unutrašnja pak organizacija i »kućni red« antipsihijatrijskih zajednica mo- raju imati izrazito nerepresivni karakter. »U Kingsley Hadu svako može da raspravlja o bilo čijim postupcima, lako nema ni osoblja ni bolesnika ni institu- cionalnih rituala nikome se ne daju umirijuća sredstva. Ovdje je sasvim uobi- čajeno ponašanje koje je na drugom nekom mjestu naprosto nezamislivo. Svako prema svojoj želji ustaje iz kreveta iJi ostaje u njemu, jede što želi i kada želi, osamljuje se ili traži društvo, i uglavnom sam odredjuje svoja vlastita pra- viila. (...)«=' Antipsihijatrija tj. mogućnost njene realizacije doživila je sudbinu koju joj je odredila nerazriješena protivurječnost koja je u njenim temeljima. Naime, ako je antipsihijatrija manje ili više uspješno artikulisan otpor protiv psihija- trije koja nerazlikovanjem ludiia i duševne bolesti, svojim konceptualnim i prak- tičnim — nozografskim, institucionalnim i terapijskim principima i postupcima, i najzad, samom sobom kao prevashodno bio-medicinskom naukom prevodi opšte stanje i potrebe duha epohe u kojoj caruje pozitivistički um, — a to je jedan od temeljnih stavova koji se u različitim oblicima pojavljuje u svim antipsihijatrijskim napisima, — onda »anti«-psihijatriji nije ostalo drugo nego da čeka »svoje vrijeme«, vrijeme koje će trebati »antipsihijatrijsku psihijatriju« •«' Ibid., p. 115. 50 Siegler, M. et al., ibid. p. 954. 51 Iz izvještaja o trogodišnjoj (1965—7) aktivnosti »Philadelphia Association«, udruženja koje je Laing osnovao 1965. godine u Londonu. Zadaci udruženja su, izmedju ostalog, bili: istraživanje uzroka duševnih bolesti, metoda njihovog otkri- vanja, preveniranja i tretiranja; pružanje finansijske pomoći oboljelim ili onima koji su bolovali od neke duševne bolesti i dr. Cf. »La Nef«, br. 42 (januar—-maj), 1971 — specijalan broj posvečen antipsihijatriji 39 i koje će takvu psihijatriju i imati. Onda je »anii«-psihijatrija jednostavno došla prije »svog« vremena iii, uslovno rečene, »anti«-vremena i nema ničeg neoče- kivanog u tome što je Laing 1971. godine napustio kulturni krug u kom.e se rodio i djelovao, otišao na Cejlon i pwsvetio se budističkoj meditaciji; onda je sasvim razumljivo što su Cooper i Esterson prestali da se oglašavaju na »antipsihijatrijski način« i posvetih se unosnom poslu privatne analitičke prakse (u Londonu), što je Basaglia p>otjeran iz Gorice, a Huberu zaprijetili da će ga strpati u ludnicu nakon što su pK>licijom rastjerali »socijalistički kolektiv paci- jenata« (S. P. К.).* Medjutim, ako se antipsihijatrija konceptualno oslanja na jedan misaoni sistem (konkretno: Foucaultov) koji poriče mogućnost van-epistemskog isku- stva, kakav je onda uopšte smisao i opravdanje antipsibijatrijskog zagovaranja iskoraka (i iskoračivanja) iz iskustva jedinstvenosti i zatvorenosti episteme. Kako može računati na realizaciju projekt čija jedna od temeljnih premisa negira ne samo mogućnost njegove realizacije nego i samu mogućnost tj. smisao nje- govog postojanja, dakle mogućnost njegove mogućnosti. S druge strane, pitanje je da li bi u okviru jedne druge i drugačije episte- me psihijatrija imala antipsihijatrijski karakter da li bi imala nešto zajedničko sa antipsihijatrijom koja nam se nudi, koju poznajemo. Jer, sigurno je da je niz karakteristika pa i bitnih crta antipsihijatrije reaktivne priirode, da su izraz ot- pora protiv istorijski konkretne forme psihijatrije, koja samim tim antipsihi- jatre — i protiv njihove volje — vezuje i ograničava. Jedan broj psihijatara — koji nije kao njihova veliika većina odbio bilo kakav razgovor o antipsihijatriji proglašavajući je suviše efemernom ni kao ne- kolicina njih gorljivo prihvatio antipsihijatrijski stav u cjelini i proglasio ga vlastitim credom — sklon je i spreman da u antipsihijatriji vidi upravo samo ono što je u njoj reaktivno, upereno protîiv »policijsko-administrativnih« aspekata psihijatrije, što bi da ih koriguje, što je, kako kaže Н. Еу52, »protest protiv loše psihijatrije«. Shvatanje da je antipsihijatrija samo protest protiv »ioše psihijatrije« nije ništa drugo nego loš kompromis izmedju pripadnosti r odanosti psihijatriji, pa i onom lošem u njoj i želje da se bude »progresivan«, avangardan, otvoren za novo. Oni koji su o antipsihijatriji spremni da razmišljaju samo kao o po- kušaju da se kritikom »unaprijedi« savremena psihijatrijska teorija i praksa čini se da žele zapravo integrisati antipsihijatriju u krug postojećeg psihijatrijskog iskustva. Na isti način bi se mogao okarakterisati Lebovicijev »pomirijiv stav prema antipsihijatriji«. Ovaj autor ne isključuje, naime, mogućnost postojanja »anti«- -psihijatrijske prakse uporedo sa ostalim više-manje različitim vidovima psihi- jatrijske prakse. »Anti«-psihijalrija bi, po njemu, naprosto trebalo da egzistira kao jedan specifičan oblik prostupa duševnim poremećajima koji ni časa ne bi ugrožavao identitet psihijatrije i psihijatara." Protiv integrisanja »anti«-psihijatrije u psihijatriju govori: prvo, činjenica da »anti'«-psihijatrija negira temelje na kojima počiva zgrada psihijatrijske disci- pline, te samim tim jedna drugu uvelikom isključuje, i drugo, onaj afirmativan dio »anti«-psihijatrije koji od nje čini »psihijatriju« sui generis u mogućnosti. O antipsihijatriji kao psihijatriji sui generis može, medjutim, biti govora samo u jednoj prospektivnoj ravni, dakle kao o nečem nTogućem, jer zasada postoji samo skica, nagovještaj, grub obris »antipsihiijatrijske psihijatrijske prak- se«. Postoji, kada je riječ o antipsihijatriji kao psihijatriji sui generis (u mo- gućnosti), jioš dosta nedorečenog i neskega organskega pa niti biokemičnega aii genet- skega substrata, da se jih proglasi' za kronične, procesualne bolnike, pa četudi so prestali v svojem zrelem obdobju le eno ali dve psihozi ali samo reakciji. Ali omejujemo bolnika s posebno fizično ko-nstelacijo, ko večkrat preboli pljuč- nico, kronični ključni bolnik. Ze pri tuberkoloznih bolnikih so se z uspešno kemoterapijo otresli kroničnosti. Ali oseba s specifično in svojsko osebnostno konstelacijo zasluži' status duševnega bolnika in ga zato poriinemo na specialno mesto socialne lestvice. .VVorda so ravno to imeli v mislih zagovorniiki antipsihiatrije in zahtevali uicini- tev vsakega socialnega nasilja. Kako še zagovarjati trditev, da je vsa simptomatika 43 duševnega bolnika .s tako imenovano eridogeno duševno ^lole^nijo, le endogeno pogojena, zakaj mu ne priznavajo še eksogeno pogojenih vedenjskih manife- stacij In obrazcev, ki se jiih da tako lepo zdraviti s psihoterapijo, ki je sicer posebna in zahteva posebno sposobnost psihoterapevta, da komunicira na vseh nivojih človekovega jaza, kot je to primer pri delu s psihotiki. dr. Ana Rojnik 44 IVIOU DOZIVLÜAJ ANTI- PSIHIUATRIUE KROZ IDEÜE DAVIDA COOPERA I RAZGOVORE SA UEDNIM SHIZOFRENIM BOLESNIKOM Moto: »Prema m-išljenju sve većeg broja psihijatara u posljednjih sto godiina psihijatrija se sve više usmjerava prema otudjeni'm potrebama društva unutar kojega djeluje. Psihijatrija se na taj način izlaže opasnosti da u najboljoj namjeri iznevjeri one članove društva, koji su kao pacijenti ubačeni u psihijatrijsku situaciju«. David Cooper Uvod O antipsihijatrijskom pokretu, koji je vezan uz imena kao što su Cooper, Laing, Szasz, Basaglia i dr., mnogo se piše kako u stručnoj taiko i u laičkoj ii- teraturi. Jedni pod antipsihijatrijom razumjevaju borbu protiv dosadanje psihi- jatrije, koju nazivaju klasičnom, nehumanom konzervativnom, otudjenom, insti- tucionaliziranom i šabioniairanom. Takvoj psihijatriji predbacuju primjenu sile, korištenje prisilnh mjera, elektrošokove kao i zloupotrebu kemoterapije, čime se, prema njihovom mišljenju, masovno uništavaju ličnosti pacijenata i pokora- vaju jednoj otudjenoj i dehumaniziiranoj mašineriji u kojoj glavnu riječ vode psihijatri. Takvoj se psihijatriji predbacuje zloupotreba dijagnosticiranja, dije- ljenje dijagnoza kao što su na pr. shizofrenija, na što se gleda kao na žigo- sanje slično onom na »divljem zapadu«, samo za razliku što se ondje to pri- mjenjuje na govedima. U okviru takvog gledanja isključuje se važnost i potreba psihijatara, i na prvo se mjesto stavlja psihijatrijski bolesnik. Ujedno se čitavoj dosadanjoj psihijatriji negira status medicinske znanosti. Ta mržnja protiv psihi- jatara ide dotle, da smo nedavno u jednim njemačkim novinama mogli čitati dopis iz Londona kako su pretstavnici antipsihijatrijskog pokreta na zidovima kuća ispisivali parole: »smrt psihijatrima«. U ovom napisu ja bih htio podvrći kritici s jedne strane takvo ekstremno antipsihijatrijsko stanovište, sa kojim se jasno uopće ne slažem, ali u isto vri- me izvući iz tih antipsihijatrijskih ideja ono pozitivno, konstruktivno i napredno, što bi trebalo nas psihijatre potaknuti da razmisliimo o svom radu, o svojim po- stupcima o svojoj psihijatriji. S tim u vezi ja se slažem da treba podvrći kritici našu svakodnevnu -i službenu psihijatriju, ali ni'kako ne sa navedenog antipsi- hijatrijskog stanovišta. Ideje antipsihijatrije sa'rno mi. služe kao poticaj za takav kritički stav prema vlastitom psihijatrijskom radu, i; tjeraju me na razmišljanje o mom vlastitom postupku prema psihijatrijskom bolesniku, o mom vlastitom stavu prema psihijatrijskoj bolesti, o mom vlastitom položaju i statusu psihi- jatata u društvu. Moje daljnje misli treba shvatiti ne kao kritiku službene psi- hijatrije u nas več kao samokritiku moje vlastite psihijatrije t kritička razmišlja- nja o mom vlastitom psihijatrijskom radu. Budući je čitav antipsihijatrijski pokret zapravo i počeo u vezi- problematike shizofrenih bolesnika to će i moja daljnja razmišljanja biti vezana uz taj dio psihijatrije 1 uz moj vlastiti rad sa shizofrenim bolesnicima, s kojima već ne- koliko godina radim u okviru vanbolničke dispanzerske terapeutske zajednice u Neurološko psihijatrijskom dispanzeru Medicinskog centra Varaždin. U prvom bi dijelu iznio glavne antlipsihijatrijske ideje Davida Coopera, zatim u drugom dijelu izvatke mojih razgovora sa jednim kroničnim shizofrenim bolesnikon>, kojega već niz godinai liječim unutair navedene terapeutske zajednice, i na kraju u trećem dijelu u okviru diskusije usporedio bi Davida Coopera i tog bolesnika 45 odnosno njihove ideje i misi» te pokušao dati i vlastito mišljenje o antipsihi- jatrijskim idejama jasno u kontekstu naše jugoslavenske psihijatrije. Antipsihijatrijske ideje Davida Coopera Shizofrenija je mikrosocijalna krizna situacija unutar koje bude pojedinac izabran i identificiran kao »duševno bolestan« i pomoću specifičnog ali maksi- malno proizvoljnog žigosanja od medicinskih i kvazimedicinskih gremija po- tvrdjen i uguran u ulogu »shizofrenog bolesnika« (str. 14). Osnovni uzroci i motivi psihotičnog ponašanja pacijenta negiraju se i naglašava se upravo su- protno tj. da se radi o procesu bez ikakve veze sa životnom okolinom bolesni- ka pa i ovaj s vremenom tako doživljava sebe i svoje oboljenje, (str. 22) Bolest i nelogičnost shizofrenih imaju svoje porijeklo u poremećenoj logici drugih oko njih. (str. 38) Obitelj pronalazi bolest tj. shizofreniju., kako bi očuvala svoj krivi tj. iskrivljeni način života. Kao shizofreni simptom uzima se sve ono što obi- telji prouzrokuje nepodnošljivu tjeskobu u vezi nastojanja njenog člana da bude neovisan, (str. 38). Mnogi (shizofreni bolesnici!) umiru parcijalnom smrću, kako bi drugi, čije su žrtve, mogli živjeti, (str. 40) Problem ne leži kod tako- zvanih »bolesnih« nego u interakcionoj mreži njih i njihovoj obitelji, (str. 43) Ludost se ne nalazi u pojedinom čovjeku, nego u sistemu odnosa unutar kojeg se ovaj kao označeni »pacijent« nalazi. Ako shizofrenija uopće nešto znači tada je ona više ili manje karakterističan način poremećenog grupnog ponašanja. Uobičajena apstrakcija »bolesnika« iz sistema odnosa u kojemu je on zapleten, razara problem, rasplinjuje ga i otvara širom vrata pseudo problemima, koji se tada posve ozbiljno uzročno klasificiraju i analiziraju, (str. 43) Shizofreni bo- lesnik, bez obzira koliko on izgleda poremećen ne nalazi fe sam s tilm poreme- ćajem. Iskusni bolnički personal naslućuje da se nešto neobično ili čak ludo odigralo u obitelji, pacijenta i taj osjećaj dolazi do izražaja u primjedbi: »tko zna nismo li krivog dobi'li u bolnicu« (str. 49). Problem shizofrenije i problem otudjivanja i otudjenosti u tim obiteljima imaju realno i identično značenje (str. 52). Pod nasiijem podrazumjevamo razarajuće djelovanje jednoga na račun slobode drugoga. Slobodno ponašanje jednog čovjeka može onemogućavati slobodu drugoga iii ju u najmanju ruku krivim vodjenjem paralizirati, (str, 32). Veoma često praktični liječnik i psihijatar upadaju u supti-lnu mada nesvijesnu ali unapred pripremljenu konspiraciju sa članovima obitelji duševnog bolesnika i to postaije baza realn,og nasiija u psihijatriji, (str. 44). Moderno antropoemičko društvo (izbacuje iz svoje sredine sve one ko,ji, ne mogu prihvatiti umjetno iz- mišljena pravi'la igre. Na toj bazi društvo izbacuje iz svoje sredine činjenice, teorije, stavove i ljude. U ove posljednje spadaju i, duševni bolesnici, koji »isplju- nuti« iz svojih obitelji i društva budu »progutani« od duševnih bo,lnica pro- bavljeni i metabolizirani sve dotle dok ne postanu potpuno neprepoznati kao osobe. To je nasilje, (str. 43—46) »Zdravi« ljudi označuju Izvjestan broj svojiii članova za »lude i zle«, izbacuju ih iz grupe i tom laži nad lažima osiguravaju sebi sigurnu i udobnu homeostazu. Izabrana »žrtvena jagnjad« često se i sama složi sa tim procesom. Cesto se takvi osjećaju samo tada korisno upotrebljeni i često samo ti-m načinom potvrdjeni u svom točno definiranom identitetu ako preuzmu doznačenu im društvenu ulogu »ludog i zlog«, (str. 45). Na temelju izabranih gore navedenih Coopeiovih tekstova možemo uočiti dva osnovna problema: problem shizofrenije kao patološkog entiteta (što je to shizofrenija? što znači postaviti dijagnozu shizofrenije, dali ona uopće postoji kao bolest? itd.) i problem odnosa psihijatra prema psihijatrijskom bolesniku i to posebno sa stanovišta primjene sile, nasilja, prisilnih mjera. Prema Cooperu shiizofrenija nije točno odredjeni patološki entitet sa uzrocima u samom boles- niku, sa točno odredjenom prognozom i kauzalnom terapijom, nego je to na- čin ponašanja pojedinca prema okolini, rezultat njegovog reagiranja u okviiru interpersonalnog emocionalnog, interakcionog grupnog sistema u kojemu se ovaj nalazi. To nije nešto fiksirano što ima svoje točno odredjene simptome, već je »klinička slika« ovisna o medjuljudskom interakcionom sistemu sredine u kojoj »shizofreni živi«. Prema tome razumjeti shizofrenog može se jedino putem poznavanja njegovog interakcionog, interpersonalnog sistema (prvenstve- no obitelji), a bez toga on i njegovo ponašanje ostaju potpuno nerazumljivi, nesvatljivi, nelogični i shizofreni. Dijagnoza shizofrenije nema samo medicinsko značenje, nije samo radna hi,poteza psihijatra za daljnji rad sa bolesnim nego je prvenstveno društvena činjenica, društveni žig stavljen na bolesnika, kojemu 46 si tliime mijenja društveni status, gura u ulogu duševnog boilesniika pasivizi-ra i onemogućuje daljnji dijalog i kontakt s društvenom sredinom u kojoj se nalazi. On time prestaje biti član društva, on gubi pravo na vlastito iskustvo i vlastito mišljenje, njemu se više ništa doslovce ne vjeruje, on postaja žrtveno janje pre- ko kojega društvo oko njega održava vlastitu homeostazu i na taj način tom društvu sliuži kao garancija njihovog duševnog zdravlja. U takvom kontekstu on ne može nikada više biti zdrav, na njega se doživotno gleda kroz prizmu postavljene dijagnoze što onemogućuje a čini i nepotrebnim bilo kakav napor okoline da ga razumije, da ga realno shvati, da ga upozna. On postaje pasivna lutka izbačena, »ispljuvana« iz usta društva bez prava na osciiladje svog raspo- loženja i ponašanja, jer svaka takva inače uobičajena varijacija dobiva odmah oznaku shizofrenog siimptoma. Ako se kod toga ima u vidu od Coopera nagla- šena nestručnost, proizvoljnost i neosnovanost postavljanja takove dijagnoze, onda logički proizlazi nehumanost takvog etiketiranja. Sve navedeno smatram osnovnom niti antipsihijatrijskog Cooperovog pristupa shizofrenom oboljenju. Drugi problem je problem nasilja u psihijatriji. Pod tim Cooper ne podra- zumjeva samo fizičkr agresivitet, fizičko nasilje u smislu zatvaranja u ludnice, primjene fizičkih kažnjavanja elektrošokova, raznih stezulja i »gajbi«, nego ta- kodjer i ono suptiilno psihičko nasilje, »pranje mozgovai«, ponižavanje, obez- vredjivanje, nepovjerenje, uguravanje u šablonizirane dijagnostičke sheme, jed- nom riječju sve one fine »psihijatrijske tehnike« prema duševnim bolesnicima, koje susrećemo ii u modernim iu veoma naprednim psihijatrijski.m institucijama. Pod tim on razumjeva i prisilno naguravanje bolesniku često veoma sumnjivog »duševnog zdravlja«, forsirano prilagodjavanje »umjetno stvorenim društvenim normama ponašanja«, depersonaliziranje bolesnika i stvaranje od njih pasivnih lutaka, automatiziranih jedinki, kojima se ne priznaje nikakva odgovornost, ni- kakva inicijativa, kojima se jednostavno ništa ne vjeruje, koje se ne sluša, koji nemaju pravo na anamnezu nego samo na heteroanamnezu, koji nisu samostalne i aktivne ličnosti već samo objekti, koje se eventualno nakon uspješnog drila mo- že i korisno upotrijebiti. To nasilje prema Coqperu počinje več u obiteljima budućih shizofrenih bolesnika i nastavlja se u psihijatrijskim institucijama, koje sa svojim najmodernijim i psihološki veoma subtilnim metodama dokrajučuju u tim ljudima još ono malo ljudskog što je ostalo i nakon »uspješne hospita- lizacije« oni izlaze ponovo u društvo, ali. nesposobni da u njemu aktivno sudje- luju, pa im se zbog toga stvaraju rezervati koji se zovu klubovi, zaštitne radi- onice, domovi za otpuštene psihijatrijske bolesnike : si. I time postaju objekt raznih neurotskih potreba tako zvanih duševno zdravih članova društva. Prema Cooperu duševni bolesnik sa dijagnozom shizofrenije podvrgnut je nehumanom ugnjetavanju i nasilju, koje završava potpunim uništavanjem njegove ličnosti i njegovog statusa ravnopravnog člana ljudskog društva. U tom kontekstu Cooper vidi značajnu ulogu psihijatra, koji se u većini slučajeva podvrgava takvom opće društvenom stavu i pristupu duševnom bolesniku i svojim lakomislenim dijelje- njem dijagnoza upravo pod pritiskom tog laičnog mišljenja a ne medicinskih stručnih kriterija sam doprinosi širenju grupe žigosanih. To naročito vrijedi pre- ma Cooperu, za konzervativne klasične duševne bolnice i u njima zaposlene psihijatre, ili kod toga ne isključuje niti razne moderne socijalno psihijatrijske institucije, koje prema njemu rade to isto, samo na finiji i suptilniji način. Razgovor sa jednim kroničnim shizofrenim bolesnikom Radi se o 30 godišnjem psihijatrijskom bolesniku, iz shizofrenog kruga sa oko desetak boravaka u psihijatrijskim ustanovama Zagreba i Varaždina, ne- oženjenom. Nazovimo ga Franjo. Dugo je već godina član naše terapeutske zajednice I za vrijeme naših grupnih razgovora uzima riječ. Listajući protokole naših sastanaka i čitajući njegove diskusije uočavao sa^m sve više i više istovjet- nost njegovih misli i antipsihijatrijskih ideja. Moramo imati na umu da pro- vjereno znam da nije do sada čitao nikakvu antipsihijatrijsku literaturu. Coope- rova djela nikada nije imao u rukama. Pokušat ću vjernije prikazati tok nje- govih misli pa čete se i sami uvjeriti u istovjetnost sadržaja. Na jednoj seansi terapeut iznosi neuspjeh svojih nastojanja i pokušaja da dobije novčanu pomoć od nekih radnih organizacija I socijalnih ustanova, za- vršava svoje izlaganje riječima: »Ja više nikom ne vjerujem, jer svi pričaju da će mi pomoči a nitko ništa ne daje.« Navedeni bolesnik hvata se za navedenu rečenicu terapeuta i dodaje: »Doktore, a meni vjerujete?« Terapeut nastavlja go- 47 voriti o gornjem problemu a pacijent ponovo: »Doktore, vjerujete í¡ meni?« Ne dobivši odgovor pacijent nastavlja: »Doktor vjeruje okolini«. Kasnije u istoj se- arvsi govori se o samokritičnosti duševnog bolesnika li naš Franjo opet dodaje: »Pa ja saim kritičan, ali kad vi vjerujete drugima«. I nastavlja »Gledajte u kakvoj smo mii siluacijti: ne smiješ piti, ne smiješ se kartali, ne smiiješ ići u društvo, svagdje si manje vrijedan, nemaš nikakve veze, pa gdje smo mii? Mi smo manji od Zidova za vrijeme Hitlera.« U jednoj drugoj seansi razgovor se povede o situaciji u našim psihijatrij- skim bolnicama. Naš Franjo kaže: »Ako naidjemo na jednog otudjenog psihir jatra u bolnici mi ćemo tamo daleko duže ostati.« Na terapeutov upit što to znači otudjeni psihijatar Franjo odgovara: »To je psihijatar koji ima ideje stare filozofije, starog društva i odnosa prema ljudima, sa jednog sadomazohističkog stanovišta.« Na upit terapeuta tko je tu sadista a tko mazohista pacijent bez posebnog prelaza nastavlja odgovarati u okviru svoje obiteljske situacije: »U obitelji postoje članovi obitelji koji na neki način svoje tenzije odbacuju na jednog člana i taj je član mučen ... mi smo crne ovce u našim obiteljima. Točno! ... Mi smo crne ovce i u našem društvu! . .. Kad sam bio 1966 godine u Vrapcu, upoznao sam jednog bolesnika koji je nama subolesnicima a i psi- hijatrima tvrdio kako mu je u obitelji sve u redu, kako ima divnu majku, dob- rog strica. No meni se činilo da on ne govori istinu. Tek nakon šest mjeseci i nakon što smo se dobro upoznali, priznao mi je da ga stric naziva prokletim ludjakom kojemu nema mjesta u obitelji, da ga se želi riješiti-, jer mu smeta u njegovim nastojanjima da dodje do njegovog stana. Pričao mi je kako već od ranog djetinstva odinosi medju njegovim roditeljima nisu bili u redu. Takvih slučajeva u našim psihijatrijskim bolnicama ima mnogo. Ne vjerujem da su uzroci našeg oboljenja u nama samima, nego u našoj okolini . .. Psihijatar če- sto izgleda kao član obitelji. Na strani obitelji! Molim lijepo!« Terapeut do- daje: »Koji tebe tlači?« Pacijent odgovara: »Nije to paranoja, doktore! Nemojte me izazivati. To je zaista tako. Kad dolazimo prvi puta psihijatru, mislimo da ćemo mu moći kazati sve o onima koji nas gnjave i kojima se ne usudimo ništa reći. Ali psihijatar se mudro ipostavi i odmah postavlja pitanje: »Je li da te svi mrze? I kad ja odgovorim da on odmah stavlja križić I proglašava me paranoiikom.« U jednoj od slijedećih seansi na kojoj sudjeluje kao gost jedan psihijatar iz Pule, grupa prihvaća razgovor općenito o psihijatrima i naš Franjo kaže: »Svi ste vi psihijatri opterećeni- vlastitom naukom«. Na u-pit psihologa kakav bi pre- ma njemu trebao biti psihijatar, on odgovara: »Da pristupa meni kao čovjek čovjeku, da ne osjećam degradaciju sebe ka-o pacijenta nasuprot psihijatra, več da mu mogu pristupiti ka-o sebi ravnom a da me on pokuša razumjeli sa svim mojim problem-ima, a ne da me promatra sanro u okviiru dijagnoze koju mi je postavio — ... to znači da me ne promatra kao problem u okviiru di- jagnoze nego kao problem koji se proteže na moju porodicu i na društvo ... kada zajedno sa članovima svoje obitelji dod-jem psihijatru tada on sluša samo moju okolinu, bez kritičnosti je sluša i to smatra objektivnim, a mene auto- matski prima kao nešto neobjektivno .. . moje riječi se smatraju kao neistinite, a ono što kaže moja obitelj (moram reći do ona obično laže) prihvaća kao gotovo. I ja želim reči istinu, medjutim psihijatar to odmah smatra neistinitim ako mu obitelj to sugerira .. . Uostalom članovi naše obitelji dolaze psihijatru zbog nas samo onda kad nas trebaju strpati u bolnicu i obično tada dobivaju vašu podršku . .. naša okolina naprosto se želi nas riješiti. Je li to tačno, dok- tore?« U jednoj drugoj seansi razgovor se vodi o jednom bolesniku i njegovom stricu koji se za njega brine. Naš Franj-o odmah zauzima negativan stav prema tom članu obitelji i o-pet nastavlja razgovor o odnosu okoline prema shizofrenom bolesniku i ulozi psihijatra u svemu tome: »Sve što bolesnik kaže to mu se ne prizna, u to se ne vjeruje. Okolina medjutim sigurna u sebe, a ima ih i više, sinhronizira svoje ponašanje i ono što ona i-zn-osi to se odmah prihvaća i tu nema dvojbe .. . članovi obitelji često se ponašaju kao psihijatri ... oni su naučeni da vladaju ljudima, lo je sa nama bolesnicima . .. okolina se osjeća superiornom .. . ona zna sve a mi pacijenti ništa ... ja mi-sli-m da pacijent zna više od okoline ... moram reći, kada dodje do konflikta, zadnja nada nas bo- lesnika je psihijatar. I šta se često dešava? On nas uopće ne sluša nego nas obaslplje stereotipnim pitanjima ... Kad dodješ psihijatru on te pita da li te svi mrze, ti kažeš da i misliš na one koji- su oko tebe i koji te stvarno mrze, psihijatar medjutim upisuje plus. Još nekoliko pitanja i dijagnoza je tu. Disku- sije nema. Okolina koja dolazi s tobom je sigurna, da joj se ne može ništa do- goditi, u najgorem slučaju dobe te natrag kući, a ti medjutim strepiš jer ti prijeti bolnica, osuda okoline i susjedstva, i ono uvijek isto: opet mu se po- 48 goršalo, on je stvarno lud. To nrtko ne shvaća ... m¡ smo vrše puta prisiljeni da priznamo okolinii njihove laži samo da nas dan dva puste na miru ... često okolinu oko sebe doživljavamo kao hipnotizera, kao nešto snažno i unaprijed znamo da gubimo bitku.« Kao prvo Franjo konstatira činjenicu da psihijatar više vjeruje okolini nego li bolesniku, da je psihijatar na strani okoline, da je zapravo produžena ruka obitelji! i društva a ne na strani- bolesnika. Drugo da taj isti psihijatar gleda na duševnog bolesnika kroz prizmu postavljene dijagnoze za koju odmah do- daje da je sumnjivog porijekla jer je prebrzo lakomisleno i u večini slučajeva samo na temelju izjava okoline donesena. Prema Franjioom mišljenju psihijatar sve gura u tu dijagnozu pretvarajući i najobičnije sitnice u simptome. Treće, uzroke duševne bolesti Franjo ne vidi u sebi nego u okolini, u svojoj obitelji u društvu. Duševnog bolesniika smatra crnom ovcom grupe u kojoj se nalazi scapegoating objektom projekcija svoje okoline a naročito članova obitelji. Naglašava da se psihijatar veoma često priključuje okolini pacijenta i zajedno s njom, davajući joj podršku služi podržavanju njegovog statusa duševnog bolesnika. Četvrto Franjo sumnja u psihijatriju kao znanost i nauku, smatra ju opterećenjem za psihijatra i ¡izvorom njegovih predrasuda o njemu kao du- ševnom bolesniku. Upravo dijagnoza i psihijatrija kao nauka prema mišljenju Franje onemogućuje psihijatra da prodre do njega kao čovjeka, do njega kao si-mptoma poremećenih Interpersonalniii odnosa unutar obiteljskih j društvenih odnosa. Peto, Franjo ističe neravnopravni položaj psibijatriijskog bolesnika u dru- štvu i usporedjuje ga sa položajem Zidova za vrijeme nacijma. Kao i Zidovi u to vrijeme i duševni bolesnik je žigosan, degradiran, označen, odbačen, tlačen, guran u geto rezervate bez ikakvih prava na vlastito mišljenje, na vlastita is- kustva i si. Sesto, Franjo iznosi još jednu veoma interesantnu misao, da psihi- jatrijski bolesnik je često prisiljen prihvatiti i sam laži i predrasude okoline o njemu i igrati nametnutu ulogu ludjaka, jer je to jedini način kako sam kaže da ga malo puste na miru i da barem donekle živi u miru sa okolinom. Nisu li sve to jasno izražene antipsibljatrijske ideje? Ne upada li vam u oči manifestna podudarnost prije iznesenih Cooperovih i Franjinih Ideja? Sto to znači? Nisu ti možda izvori isti? Nije li to možda originalno i izvorno m'Blje- nje duševnih bolesnika, koje je slično meni slušao i Cooper? Diskusija 1 David Cooper u Londonu i naš Franjo u Varaždinu misle na istoj vaJnoj dužini, imaju ista mišljenja o psihijatriji, o shizofreniji, o odnosu duševna bo- lest — okolina, o nasilju u psihijatriji. Ta koincidencija vjerojatno nije slu- čajna. Makar ih dijeli izobrazba kao i veliki broj. kiiometara, njihove su ideje veoma slične. Zašto? Vjerojatno zaito jer se oba napajaju na istim izvorima. Naš Franjo je jednom, rekao: »Doktore, zašto tražite informacije o meni od onih oko mene kada možete i mene samoga pitati. To je isto kao kad bi vodu uzi- mali nekoliko kilometara ni-zvodno a ne bi Išli na izvor koji vam je lako do- stupan. Voda niže nije tako čista kao ona na izvoru.« To je vjerojatno razlog istovjetnosti njihovog mišljenja. Obojica su na izvoru pa su im ideje jednake. Cooperove ideje imaju vjerojatno svoj izvor u slušanju shizofrenih bolesnika i u prenošenju istih na papir. Prema tome tu je negdje i izvor onih osnovnih antipsihijatrijskih ideja. To su zapravo misli samih psihijatrijskih bolesnika, slušane bez predrasuda i u čistom svom obliku možda i nekritički prenesene u antiipsihijatrijsku literaturu. Sada se postavlja jedno osnovno pitanje, da li se te ideje mogu kao takove prihvatiti, da li su one realne, da li one odgovaraju stvarnosti. Antipsihijatriija zapravo predstavlja jasni revolt psihijatrijskih bolesnika i nekih psihijatara protiv dehumanizirane, institucionaMzirane, otudjene, klasične i konzervativne psihijatrije sa njenim autokratskim, hijerarhijsko-admiinislra- tivnim duševnim bolnicama, gdje vlada monolog psihijatra uz nwinjkavo ili nikakvo slušanje bolesniiika i gdje se neodgovorno koriste fizičke pnisüíle, elektrošokovi i ogromne doze neurolqptiika. Ona je jednako teko uperena protiv modernih oblika tih istih metoda u suvremenim psihijatrijskim usta- novama, koje pod drugim imenom i prikrivenim ali sličnim tehnikama pro- vode to isto. Ona medjutim gubi svoju aktualrvost u onim sredinanva, gdje se psihijatrijskom bolesniku pristupa iskreno, humano, otvoreno i jednako tako pažljivo kao i njegovoj oko ini. Antipsihijatrija bi trebala biti poticaj 49 svakom pojedinom psihijatru da preispita svoj odnos prema psihijatrijskom bolesniku, prema svojim metodama pristupa prema njemu. Ona postaje sve manje aktuelna u oniim psihijatrijskim sredinama, gdje se mjenja odnos piema bolesniku, gdje duševni bolesnik postaje subjekt a ne objekt tretmana. Ona gubi svoju oštricu ogorčenja i razlog svog egzistiranja u psihodinamski ori- jentiranoj, inte^ersonalno i socijalno usmjerenoj psihijatriji. Ona je uperena zapravo na psihijatre koji zloupotrebljavaju svoj poziv, mrze i podništavaju svoje bolesnike, iiii osjećaju prema njima samo samiilost. Ona je uperena i iprotiv neodgovornog i olakog djeljenja psihijatrijskih dijagnoza, naročito Iz kruga shizofrenije kao i predrasudia, da se sa takvim bolesnicima ne može ko- munidrati i suosječatii. Svaka psihijatrijska sredina, u kojoj se pojave antipsihijatrijske ideje tre- bala bi preispitati svoj odnos prema psihijatrijskom bolesniku i kriitički se osvrnuti na svoje metode i svoje stavove. Antipsihijatrija je kritika loše psihi- jatrije, kritika zastarjele, konzervativne psihijatrije, kritika nehumane psihi- jatrije. Ona je antiteza takve psihijatrije i poticaj stvaranja sinteze t. j. suvre- mene, humane, psihodinamski i socijalno orijentirane psihijatrije. Prema mom mišljenju, jugoslavenska se ^ihijatrija sve snažnije kreče upravo u tom smjeru i vjerujem, da antipsihijatrija kao pokret sve više gubi razlog egzistira- nja u našoj jugoslavenskoj psihijatrijskoj sredini. Zaključak: Mjesto zaključka ja bi ponovo citirao Davida Coopera: »Korak naprijed u suvremenoj psihijatriji znači korak iz psihijatrijske ustanove u ljudsko društvo« (str. 124) Literatura: Kod pisanja ovog rada služio sam se samo jednom Cooperovom knjigom: David Cooper: Psychiatrie und Anti-Psychiatrie. Edition Suhrkamp. Frankfurt am Main 1971. Osim toga sam koristio protokole grupnih sastanaka Dispanzerske tera- peutske zajednice psihijatrijskih bolesnika u Neurološko psihijatrijskom Di- spanzeru М. C. Varaždin. Dr. med. et sci. Pavao Brajša 50 INTERVUU Z Dr. LEVOM MILICINSKIM VPRAŠANJA: I. Duševna bolezen, čeprav izrinjena na družbeni rob kot mejno, nenormalno, patološko stanje, reflektira Izrinjeno in zatrto plat neke družbe — v tem tiči naj- brž tudi njena nevarnost. Psihiatrija, čeprav daleč od pogleda javnosti, v obravnavi te nevarnosti reflektira bistveno družbeno Ideologijo, lahko bi rekli, da se prav v obravnavi »mejnih« pojavov ta Ideologija šele kaže v svoji resnici. Represivna razredna družba, tudi če se njena repiesivnost skriva pod plaščem navideznega li- beralizma (kot na Zahodu), ima represivno razredno psihiatrijo. V tem pomenu je psihiatrija zmeraj tudi razredno vprašanje. Kakšen je po vašem mnenju domet in obseg tega razmerja med družbo In politiko na eni strani In psihiatrijo na drugI? II. Ce si odmislimo modni prizvok tega termina, je anti-psihiatrija {s tem mislimo dela Lainga, Cooperja, Basaglle In drugih) v zadnjih petnajstih letih gotovo kori- stno razmajala samozadovoljno gotovost klasične psihiatrije, ki je še danes v svetu daleč najbolj razširjena. Antipsihiatrija razume po eni strani norost kot funkcijo družbenih dogajanj, izraz odtujene družbe, zato tudi »zdravljenje« zamenja potrje- vanje bolnika v njegovem simptomu, po drugI strani pa vidi v shizofrenem razbitju osebnosti in sestopu v notranjost tudi revolucionarno možnost prevlade odtujenih odnosov. Kako ocenjujeje rezultate anti-psihiatričnega gibanja? Do katere mere so po vašem uporabni In aktualni pri nas na Slovenskem (recimo konkretne reforme, ki jih je izvedel Basaglia v Trstu, v naši neposredni bližini)? lil. Psihoanaliza je sicer po eni strani postala splošno sprejeta, institucionalizirana in skomercializirana, po drugI strani pa je njen kritični potencial še vedno ostal nepremišljen — od tod tudi današnja velika aktualnost vmestitve psihoanalize v marksizem in številni poskusi združevanja obojega. Kaj sodite o nadaljnji možni uporabi psihoanalize, tako teoretični kot praktični? Kakšno vlogo lahko igra psiho- analiza v alternativah klasični psihiatriji? IV. Kaj menite o sedanjem stanju slovenske psihiatrične prakse s posebnim ozi- rom na njeno represivnost ali nerepresivnost? ODGOVORI: I. »Duševna bolezen reflektira izrinjeno in zatrto plat neke družbe« — ta misel me spominja pojavov, ki jih srečavam v svoji vsakadnji praksi: Človek — sicer urejen — Izrine kot tujo In nesprejemljivo določeno težnjo aH predstavo, ki ne gre skozi preveč ozkosrčni filter njegovega jaza, pa se mu spak pojavi nepričako- vano v preobleki nadležnega simptoma, n. pr. nemarnega kolcanja aH neutemelje- ne bojazni pred cesto. Ali pa — na familijarni ravni: Vsa družina sami kristalno čisti poštenjaki In garači, ponosni na svoje visoke moralnoetične norme — vmes pa črna ovca, ki vedno spridi to romantično harmonijo: hčerka, ki krade; sin, ki se ne UČI In se potepa; teta, ki pije in dela škandale, in končno na družbeni ravni: Navzven odlično organizirano ljudstvo, sila učinkovito In uspešno, se koplje v blagostanju — toda obremenjeno s številnimi nevrozami, alkoholizmom, narko- manijami, samomori. — Se pravi: Zunanja urejenost nI vselej odsvit notranje har- monije: Nevrotični simptom pri posamezniku, »črna ovca« v familiji, alkoholizem, samomori itd. v določeni družbi so pa lahko dragocen signal, da so nastopile motnje v pretakanju podob In energij med velikim rezervoarjem individualnega In kolektivnega izvenzavestnega sveta In ono šibko strukturo, ki jo predstavlja naša »persona« — jaz, ki ga kažemo navzven In s katerim se zavestno Identificiramo. Vzpostavljanje opustošenih poti v ta potopljeni svet pa terja trud In povzroča krize In muke, pa zato takšne signale, če se le da, rajši spregledamo, jih odrivamo, sku- šamo odmisliti, da bi si ohranili svoj mir In Iluzijo, da je vse dobro in prav. Ne- vrotik prinese potem svoj simptom kot nekakšen tujek v zdravniško ordinacijo, fa- milija svojo »črno ovco« prepusti Dolicljl In socialnim organom (če je ne zapre v svinjak, kot so storili z ubogim slaboumnim Carminom Ferettijem, ki je v !ak- 51 šnem bivališču prebil baje šestdeset let. Delo 21. januarja 1975), družba pa ustvari posebno službo, da bo oni del prebivalstva, ki s svojim čudnim vedenjem kazi idilo harmonije in blagostanja, kakorkoli že popravila ali spravila izpred oči. Ta posel v veliki meri pade na pleča psihiatriji, ki ima ambicije, da bi se kot enako- piavna veja vključila v medicinsko znanost in prakso, ji pa to vselej in povsod ni mogoče, kadar in kjer so vodilni zdravniški krogi še preveč biološko orientirani in enačijo človeka z organizmom, in kadar in kjer kratkovidni družbeni činitelji me- nijo, da je mogoče ta problem rešiti ceneje pa bolj radikalno (n pr. s krematori- jem), ali da bi psihiatrija mogoče lahko pomagala s svojimi fintami v indoktrinaciji nekaterih preveč svojeglavih ljudi Mislim, da je takšno nazadnje omenjeno nepo- sredno vmešavanje v funkcioniranje psihiatrije danes redek pojav, zato je pa po- gostnejši oni fenomen, da odgovorni družbeni organi psihiatriji naklonijo le nekaj generalnih smernic pa malo denarja, s posvetilom, da bi o njej (psihiatriji) poslej čimmanj slišali. II. Mogoče mi moja leta (59) ш dolgotrajni staž v (pretežno klasični) psihiatriji (34) ne dasta, da bi se stari psihiatriji kar poprek in počez odrekel. Klasična psihi- atrija je po mojem le ustvarila trdne temelje za razumevanje in zdravljenje du- ševnih abnormnosti in brez nje bi antipsihiatiična aktivnost povzročila v praksi le hud regres v obravnavanju duševno abnormnih oseb. Se danes vidimo, da so pah- njeni duševno moteni ljudje v zapuščenost in propadanje tam, kjer žele kaki za- nesenjaki duševno abnormne osebe »osvoboditi« (n. pr. hospitalizacije), ne da bi bila zdravstvena služba in družba v celoti organizirani in pripravljeni za dosti težjo nalogo (kot je hospitalno obravnavanje): da izven zavoda spremlja in rehabilitira osebe, ki so bile spoznane kot duševno abnormne. Tako n. pr. pravi (1975) »mladi« (Manfred) Bleuler, sjn znanega Eugena z njegovo »Shizofrenijo«. Zame je prepričljiv in dragocen oni del antipsihiatrije, ki je zrastel iz prak- tičnih izkušenj in iz iskrene želje vnesti več pristnih človeških elementov v odnose med onimi, ki so klasificirani kot duševno abnormni. in drugimi ljudmi, zlasti oni- mi, ki so prevzeli funkcijo terapevtov. Tako me je n pr. prepričal Goffman s svojo knjigo Asylums (1%8), ko govori o silah in mehanizmih, ki v »totalnih institucijah« (zaporih, internatih, duševnih bolnišnicah) lahko osmukajo človeka njegovih indi- vidualnih značilnosti in ga zreducirajo na medlo shemo. Goffman me prepričuje, ker sem sam imel v preteklosti še priložnost videti sekundarne duševne deformacije pri osebah, ki so bile dolga leta internirane v psihiatrilnem azilu z njegovo brez- upno puščobnostjo. Antipsihiatrijo tudi sprejemam, ko pomaga razgrajevati hierarhične odnose v psihiatričnih ustanovah in ko prispeva k uveljavljanju skupinskega in samoupravnega povezovanja bolnikov in osebja z namenom učinkovitejšega in hitrejšega vključenja v družbo onih oseb, ki so bile kot duševno abnormne iz nje izločene. To pa terja veliko osebnostne zrelosti, obvladovanja narcizma in agresivnosti, pa sposobnost za skupinsko delo in pristne samoupravne odnose (na splošno bolj pristne, kot nam nudi vzore poprečna današnja družbena praksa), zlasti pa ljubezni do človeka kakr- šen že je, pri osebju zavoda, ki stopa na pot takšnih reform. Zato je uveljavljanje takšne smeri v psihiatriji po pravilu dolgotrajen proces. Usiljeno uveljavljanje tak- šnih načel, kjer še ni pričakovati zadovoljive resonance pri večini sodelavcev, lahko napravi škodo ustanovi in bolnikom. Ko pa postane antipsihiatrija manira, so zadevni sestavki (zlasti n. pr. Szaszovi) zame duhovito in dražljivo branje, katerih tez si pa vendar ne bi upal sprejeti kot vodilo svoje vsakdanje psihiatrične prakse. Tudi kar zadeva shizofrenijo, menim, da ji antipsihiatrija še ni našla tiste \'se- stransko zadovoljive razlage, v katero bi končno olajšan sedel kot v mehak fotelj. Ta bolezen aH »bolezen«, mislim, nas bo še precej časa begala. V obilici antipsihiatrične literature je danes kar težko ločiti pleve od semena. Tistemu, ki še ni dovolj časa prebil med duševno abnormnimi, da bi si lahko ustva- ril neodvisno sodiw o vrednosti takšnih idej in pogledov, bi nasvetoval, da bi av- torje preskusil z naslednjim vprašalnikom: 1. Starost avtorja: 2. Koliko let se aktivno ukvarjate z obravnavanjem duševno abnorm- nih oseb? 3. Poprečno dnevno število abnormnih oseb, s katerimi imate nepo- sredni kontakt; 4 Kaj bi storili, če bi 52 4.1. Vaša mati postala hudo pozabljiva, dezorienlirana, vznemirjena, nečedna? 4.2. Vaš sin popustil v učenju, se potepal, si začel brizgati narkotik v žilo? 4.3. Vaša sestra postala čudaška, nezaupljiva In se Izražala, da sliši glasove? 5. Ali ste že kdaj bili realno v takšnih ali podobnih situacijah, kot so opisane pod 4) In kako ste tedaj ukrepali? 6. Koliko domačih In tujih kongresov ste obiskali v zadnjih 3 letih? 7. Koliko avtorskih pol antipsihiatričnih člankov aH knjig ste v zad- njih 3 letih objavili in koliko je znesel skupni honorar? 8. Ali Vam popularnost veliko pomeni? 9. Ali se kdaj zlažete? (Vrednotenje tega vprašalnika zaenkrat še nI dokončno izdelano) Ker sem doživel čase, ko si lahko videl zmedenega človeka v zaklenjeni, mrač- ni celici, golega na slami, in ko so se uporabljali v pomirjanju bolnikov poleg ovirnice (»prisilnega jopiča«), še zaklenjene rokavice, nagobčnik, stoječi bunker in mokra rjuha čez glavo, sem z današnjim stanjem slovenske psihiatrije prav zadovo- ljen. Brez šole pa menim, da je težko reči, kdo se od koga lahko kaj nauči — ali slovenska psihiatrija od Italijanske ali obratno. Zame namreč nI odločilno merilo ravni psihiatrične stroke v neki deželi to, s koliko blestečiml profesorji se lahko ponaša, temveč to, kakšno nego Ima tam poprečni nemirni Idiot, ki se ponečeja in ne zna sam jesti. Upam, da bomo znali počasi in koristno uporabiti tudi v našem svetu tisto, kar je v antipsihlatriji resnično dobrega, pa se ne pustili impresionirati od njenih ekscesov. Delo prof. Basaglle poznamo In iz razgovorov z njim tudi verno za šte- vilne težave, ki jih preživlja pri uveljavljanju svojih reform. Njegovo delo pa po- teka v resnici v atmosferi hudih političnih pritiskov pa je zato težko primerjati naša prizadevanja z njegovimi. m. Ne samo da psihoanaliza lahko postane posameznikom aH skupinam donosna obrt In sredstvo uveljavljanja, temveč se to marsikdaj dogaja tudi s političnimi in re- ligioznimi gibanji. Krivde potemtakem ne bo iskati pri psihoanalizi, politiki in re- ligiji, temveč si lahko pač mislimo, da je takšen način obdelave (psihoanalize itd.) eden od možnih programov, ki so človeku na voljo. Težko si predstavljam danes svoje delo z osebami, ki žive v družbeni skupno- sti, nanjo vplivajo In reagirajo, brez tega, kar vem o psihoanalizi. V zelo podobni situaciji, ko sem jaz v dispanzerju, je pa še vrsta delavcev v raznih posvetovalnicah, družbenih službah itd. Glede pomembnosti psihoanalize za sociologijo bi pa citiral Parsonsa (Psychoanalysis and the Social Structure v Psychoanalysis and Social sci- ence. Ed. Ruitenbeek, N. Y., Dutton, 1%2): »Sociolog se mora spoprijeti s prob- lemi človekove motivacije — hotel aH ne. Ce si ne usvoji resnično kompetentne teorije, si bo implicitno ustvarjal serijo ad hoc Idej, kar pa gotovo nI manj ne- varno, saj se takšna stališča izmaknejo kritični presoji. Iz dileme se pa lahko Izvleče, če se nasloni na psihoanalizo — z ustreznimi adaptacijami«. Psihoanaliza obogatuje psihiatrijo in jo lahko še naprej humanizira — tista psi- hoanaliza namreč, ki zna priznati zgodovinsko In aktualno veljavo psihiatrije. IV. Tole vprašanje je tako resno postavljeno, kot da bi bila pri nas psihiatrična služba morebiti aparat podoben policijskemu In psihiatrična bolnišnica nekaj takega kot zapor — vse skupaj pa zakrinkana možnost za Izolacijo nezaželenih ljudi. Na vso srečo ni tako. Razen če bi kot represijo šteli one nekoliko smešne akcije naših skrbnih varnostnih organov — še pred leti, ko smo se mogli nadejati, da bomo ob vsakokratnem obisku kakega tujega državnika morali za nekaj dni sprejeti skupino naših starih znancev, sicer svobodno živečih, neobvladanih alkoholikov. Iztirjenih osebnosti In kronično shizofrenih oseb, katerih morebitne ovacije ne bi bile v za- želenem slogu. SIcer pa je pri nas po moji vednosti močnejši pritisk v psihiatrične bolnišnice, kot pa iz njih. In kolikor je bolnikov sprejetih, toliko jih je odpuščenih. Ljubljana, 25. januarja 1976 Lev Milčinski 53 PREVODI_ PISMO PREDSTOJNIKOM UMOBOLNIC Gospodje! Zakoni in običaj vam dajejo pravico, da menite duha. To suvereno in strah vzbujajočo sodno oblast izvajate pač po svojem preudarku. Dovolite no, da se vam smejemo. Lahkovernost civiliziiranih ljudstev, učenjakov in vla- darjev obdaja fKihiatnijo s kdo ve kakšnim nadnaravnim sijajem. Sodni proces o vašem poklicu je odločen že vnaprej. Tukaj ne nameravamo obravnavati vrednosti vaše znanosti im tudi ne dvomljivega obstoja duševnih bolezni. Toda koliko poštenih poskusov, da bi se približali duševnemu svetu, v katerem živi toliko vaših zapornikov, lahko postavite ob stotine umišljenih patoloških stanj, kjer naj bi divjala zmeda materije in duha, ob stotine klasifikacij, med katerimi so najbolj nejasne tudi edine up%rabne? Koliko je, na primer, med vam'i takih, ki jim sanje v dementii praecox in podobe, ki mučijo bolnika, pomenijo kaj drugega kot besedno solato? Prav nič se ne čudimo, da ne zmorete opravljati naloge, za katero je le malo poklicanih. Nastopamo pa proti temu, da se ljudem, naj bodo omejeni ali ne, dodeljuje pravica, da svoje raziskave na področju duha sankcionirajo z zapiranjem ljudi v doživljenjske zapore. In to kakšne zapore! Znano je — še premalo je znano —, da so umobol- nice daleč od tega, da bi biie zavetišča (asiles), da so zloglasne ječe, kjer zapornike uporabljajo kot pripravno zastonjsko delovno silo, kjer je grobost pravijo, vi pa to miirno prenašate. Umobolnica je pod plaščem znanosti in pravice podobna kasarni, zaporu, prisilnemu delu. Tukaj ne bomo načenjali vprašanja o samovoljnih irvternaciljah, da bii vam prihranili napor gladkega zanikanja. Trdimo, da je tudi velik del tistih vaših varovancev, ki so po uradni definiciji popolnoma nori, neupravičeno interni- ranih. Nedopustno je, da uklepate svoboden razvoj delirija, ki je prav tako legitimen in logičen kot katero koli- drugo sosledje človeških idej ali dejanj. Zatiranje protidružbenih reakcij je nesmiselno in v principu nesprejemljivo. Vsako individualno dejanje je protidružbeno. Norci so individualne žrtve družbene diktature par excellence; v imenu te individualnostii, ki je lastna človeškemu bistvu, zahtevamo, da te kaznjence osvobodite, saj tudi zakoni ne sežejo dovolj daleč, da bi pozaprli vse misleče in delujoče ljudi. Ne bomo posebej poudarjali, da so dela nekaterih norcev zares genialna, kolikor pač o tem lahko sodimo, zahtevamo pa popolno legitimnost njihovega pojmovanja realnosti in vseh dejanj, ki iz tega sleidijo. Spomnite se tega jutri zjutraj, ko boste opravljali viizito in se boste brez svojega besednjaka poskušali pogovarjati s temi ljudmi, pred katerimi je vaša edina prednost, le priznajte, gola premoč. Antonin Artaud La Révolution surréaliste, no. 3 (1925) 55 RAZCEPLJENI UAZ Prevod, ki sledi, je vzet iz prve Laingove knjige Razcepljeni jaz — Eksisten- cialna študija o zdravju in norosti (the Divided Self. An Existelial Study in Sanity and Madness), London, Tavistock Publications (1959) Ltd. 1960. Prevedena sla dva odlomka, drugo in enajsto, zadnje poglavje. Ta knjiga velja danes za klasiko anti- -psihiatrije, doživela je že številne ponatise in prevode. Stališča, ki jili Laing tukaj zastopa, je sicer kasneje znatno spremenil in radikaliziral (cf. Kecmanovičev prispe- vek). Lahko bi rekli, da v tej knjigi še nima jasne zavesti o dometu lastnih spoznanj in se zato široko in marsikdaj naivno in nekritično opira na eksistencializem (zla- sti na Sartra, pa tudi na Heideggra Binswangerja, Jaspersa etc.). Socialno še ne jasno opredeljeno tezo o shizofreniji kot eksistencialnem izkustvu razcepljenosti in o neadekvatnosti klasične psiiiiatrije, da bi se s tem soočila, kasneje Laing radika- lizira v vprašanje, kakšna družba poraja shizofrenijo, kakšna je družba, ki temelji na družini kot osnovni instituciji prisile, in katerim družbenim zahtevam ustreza psihiatrija. Delno se kasneje spremeni tudi sam koncept shizofrenije, ki mu v zgod- njih delih pomeni poskus povsem dojemljivega odgovora na odtujeno (družinsko) situacijo in poskus preživetja v njej — cena tega preživetja je prav razcepljeni jaz. kasneje pa mu pomeni potovanje vase, regresijo, mnogokrat obdano 7 mistiko, kot možnost transcendentiranja postvarelega sveta. Kljub tem raznovrstnim problemom, ki se odpirajo, pa pomenijo analize iz Razcepljenega jaza osnovo za ves nadaljnji razvoj anti-psihiatrije. (Op. ur.) Eksistencialno fenomenološke osncve za razumevanje psihoze Naslednja značilnost običajnega žargona psihiatrov. O psihozi se govori kot o neuspeli družbeni ali biološ:ki prilagoditvi ali ipa kot o izredno slabem prilagajanju, govoiri se o izgubi kontakta z realnostjo in o pomanjkanju pravega vpogleda. Van den Berg (1955) meni, da je ta žargon prava »zbirka besed za očrnitev« (»vocabulary of denigration«). Ta očrnitev ni moralistična, vsekakor ne v smislu 19. stoletja; v mnogih pogledih je ta jezik rezultat naporov, da bi se Izogniili mišljenju v pojmih, kot so: svoboda, prosta izbira, odgovornost. Vsebuje neko standardno obliko človečnosti, ki ji psihotik ni kos. V bistvu ne nasprotujem vsem i-mplikacijam v tem »slovarju«. Čutim pa, da bi morali biti bolj iskreni v sodbah, ki jih mimogrede napravimo, ko o nekom rečemo, da je psihopat. Ce potrdim, da je nekdo duševno bolan, se ne izražam dvoumno, ko pišem, da duševno ni zdrav, da lahko postane nevaren sebi iin drugim in da je potreben oskrbe in nege v bolnici. Seveda pa se obenem zavedam, da obstajajo ljudje, ki veljajo za duševno zdrave in katerih duh je ravno tako zelo nezdrav, ki so enako ali celo bolj nevarni sebi in drugim, pa jih družba ne smatra za duševne bolnike In osebe zrele za norišnico. Zavedam se, da mi človek, ki velja za bolnika, v svojih zmotah lahko pripoveduje resnico in to ne v nekem dvoumnem ali metaforičnem smislu, temveč čisto dobesedno. V zdirobljen duh shizofrenika lahko pripusti svetlobo, ki je nedotaknjen in zaprt duh zdravih ljudi ne pusti vase. Ezekiel, meni jaspers, je bil shizofrenik. Priznali moram, da imam kot psihijater neko določeno težavo, ki je občutna v precejšnjem delu te knjige. Stvar je v tem, da le s težavo dejansko odkrijem »znake in simptome« psi- hoze pri pacientih, s katerimi se pogovarjam, razen v primeru, ko gre za kronične shizofrenike. Včasih sem misIM, da gre to na rovaš mojih pomanjkljivo- sti, da nisem dovolj bister, da bi odkril halucinacije in utvare. Ce sem pri- merjal svoje izkušnje s psiihotiki, z opisi psihoz v običajnih učbenikih, sem ugotovil, da njihovi avtorji niso opisali načina, na kakršnega so se moji pacienti vedli do mene. Morda so imeli prav in sem bil jaz v zmoti. Potem sem mislil, da morda le nimajo prav. Toda tudi ta domneva ne drži. Zdi se, da ustreza resnici naslednje: Običajni sestavki vsebujejo opise vedenja v vedenjskem polju, ki vsebuje psihiatra. Vedenje pacienta je do neke mere funkcija vedenja psihiatra v istem 57 vedenjskem polju. Običajni duševni bolnik je funkcija običajnega psihiatra in običajne bolnišnice. Osnovna misel, ki na njej slonijo vsi znani Bleulerjevi opisi shizofrenikov, je v pripombi, da so mu bili pacienti potem, ko je biilo že vse rečeno in storjeno, bolj tuji kot ptice v njegovem vrtu. Kot vemo, јеВ leuler ravnal s pacienti tako, kot speciailist-nepsihiater ob- ravnava kliničen primer; spoštljivo, vljudno, premišljeno in z znanstveno rado- vednostjo. Pacient pa je bolan v zdrav-stvenem smislu. Potrebno je postaviti diagnozo njegovega stanja, tako, da opazujemo znake bolezni. Ta pristop je za večino psihiatrov tako sam po sebi umeven, da bodo morda težko razumeli., kam merim. Seveda obstaja sedaj tudi mnogo drugih nači-nov mišljenja, toda ta je v tej deželi še vedno najbolj razširjen. To je pristop, ki je za laiike sam po sebi umeven. S tem mislim na bolnike, ki so psihotiiki (tj., kot večina takoj pomisli, ne ti ali jaz). Psihiatri se tega načina v praksi še vedno drže, čeprav na videz upoštevajo s tem nezdružljive poglede, zunanji izgled in vedenje. Da, v tem načinu je toliko dobrega in vrednega, tako veliko varnega, da ima vsak pravico, da kar najbolj natančno preuči vsako mnenje o tem, da tak profesio- nalno kliničen odnos nI vedno zadovoljiv, ali pa da je v nekaterih okoliščinah celo škodljiv. Težav nimamo samo v tem, da opazimo znake pacientovih čustev, kot se nam odkrivajo v njegovem vedenju. Ce je bolnik živčen, bo dober zdravnik upošteval, da je zato njegov krvni pritisk višji kot običajno in da mu srce bije hitreje itd. Bistvo stvari je: če nekdo preiskuje »srce«, ali celo celega človeka kot organizem, ga ne zanimajo njegova osebna občutja o tej osebi. Kakršna koli že so, so nepomembna in niso upoštevana. Zdravnik obdrži bolj ali manj običajni profesionalni videz in vedenje. Da se ta klasični klinično psihiatrični odnos v bistvu ni spremenil od Kraepelinovih časov, je razvidno, če ga primerjamo s podobnimi odnosi v ka- terem koli rvovejšem britanskem učbeniku psihiatrije (npr. Mayer-Gros, Slater in Croth). Kraepelin (1905)' predava študentom o pacientu, ki kaže znake katatonič- nega vznemirjenja: Bolnika, ki vam ga bom danes pokazal, je treba skoraj pri- nesti v predavalnico, ker hodi na široko, po zunanji strani stopal. Ko vstopi, vrže z nog svoje copate, glasno zapoje himno in po- tem dvakrat zavpije (v angleščini): »Moj oče, moj pravi oče!« Star je osemnajst let in je dijak Oberrealschule (višje realke). Je velik, razmeroma močno rasčen, toda bledega obraza in pogosto za trenutek zardi. Bolnik sedi z zaprtimi očmi, in ne kaže nobenega zanimanja za okolico. Tudi ko je ogovorjen, ne odpre oči, začne potiho odgovarjati, postopoma pa vpije vse glasneje. Ko je vprašan kje je, reče: »Tudi to hočete vedeti? Povem vam, koga merijo, kdo je zmerjen in koga bodo zmerili. Vse to vem in bi vam lahko povedal, toda nočem.« Ko ga vprašam, kako mu je ime, zakriči: »Kako ti je ime? Kaj zapira? Zapira oči. Kaj sliši? Ne razume; razume ne. Kako? Kdo? Kje? Kdaj? Kaj misli s tem? Ko mu rečem, naj pogleda, ne pogleda prav. Ti tukaj, samo poglej! Kaj je? Kaj je narobe? Prisostvuj; ni prisoten. Kaj ti pa je, pravim. Zakaj mi ne odgovoriš? Spet postajaš nesramen? Kako moreš biti tako nesramen? Le počakaj! Ti bom že pokazal! Se mi ne boš prodal? Pa tudi predrzen ne smeš biti; ti si nesramen, ušiv fantin, takega nesramnega ušivca še nisem srečal. 2e spet začenja? Sploh ničesar ne razumeš, ničesar, ničesar ne razume. Ali razumeš, ne bo ubogal, noče ubogati. Postajaš še bolj nesramen? Postajaš ne- sramen še bolj? Kako so prisotni, res prisostvujejo«, in tako dalje. Na koncu zmerja s popolnoma neartikuli'ranimi glasovi. Kraepelin zabeleži tu poleg vsega drugega bolnikovo »nedostopnost«: Čeprav je nedvomno razumel vsa vprašan a, nam ni dal niti ene same koristne informacije. Njegov govor e biil ... samo vr- sta nepovezanih stavkov, ki so bili brez vsake veze s splošno situacijci. (1905, stran 79—80, podčrtal R. L.) Ni dvoma, da ta pacjent kaže znake katatoničnega vznemirjenja. RAZLAGA, ki si jo ustvarimo o tem vedenju, je, seveda, odvisna od odnosa, ki ga ustva- rimo z bolnikom. In hvaležni smo Kraepelinu za njegov nazoren opis bolnika, 1 Kraepelin, E.: Lectures on clinical psychiatry, 2nd. rev. ed., London, 1%5 Baillière, TIndalI & Cox. 58 lei je še po petdesetih letih гга teh straneh tako živ, kot da bi stal pred nami. Kaj se zdi, da dela bolnik? Jasno je, da viidi dialog med svojo lastno parodiirano verzijo Kraepeliria in med svojim izzivalnim uporrvim jazom. »Tudi to hočete vedeti? Povem vam, koga merijo, kdo je zmerjen in koga bodo zmerrli. Vse to vem in bi vam lahko povedal, toda nočem.« To se zdi dovolj običajen go- vor. Domnevam, da siJno zameri tako vrsto izpraševanja, ki se dogaja v pre- davalnici polni študentov. Verjetno ne vidi, kakšno zvezo naj bi to imelo s stvarmi, ki ga spravljajo v globoko stisko. Toda vse to bi za Kraepelina ne bile »koristne informacije«, razen kot nadaljnji »bolezenski znaki«. Kraepelin ga vpraša, kako mu je ime. Bolnik odgovori v zagrenjenem iz- bruhu, v katerem pove tisto, za kar čuti, da je implicirano v Kraepelinovem pristopu do njega: Kako ti je ime? Kaj zapira? Zapira oči ... Za'kaj mi ne odgovoriš? Spet postajaš nesramen? Se mi ne boš prodal? (tj. čuti, da Kraepe- lin protestira, ker se noče prostituirati pred celim razredom študentov), in tako dalje ... tak predrzen, nesramen, beden, ušiv fantalin, kot ga še nisem srečal itd. Zdi se razumijiw, da je to bolnikovo vedenje mogoče videti na ivajmanj dva načina, podobno kot na sliičici lahko vidimo vazo ali obraz. Njegovo ve- denje lahko vidimo kot »znake bolezni«, ali kot izraz njegove eksistence. Eksi- stencialno-fenomenološka razlaga je sklepanje o tem, kako drugi čuti in deluje. Kako deček ck)življa Kraepelina? Zdi se, da ga le-ta muči in ga spravlja v obup. Kaj »hoče« s tem, da tako govori in ravna? Protestira, ker ga morijo in preizkušajo. Hoče, da ga slišijo. INTERPRETACIJA KOT FUNKCIJA ODNOSA S PACIENTOM Klinični psihiater, ki želi biti bolj »znanstven« ali bolj »objektiven«, se lahko omeji na »objektivno« opazno vedenje pacienta, ki sedi pred njim Najbolj preprost odgovor k temu je, da je to neizvedljivo. Ce nekdo vidi »znake bolezni«, to ni nepristransko gledanje. Ravno tako ni nepristransko videti nasmeh kot krčenje obraznih mišic (.Marleau-Ponty, The Phenomenology of perception; London: Routledge & Kegan Paul 1953). Ne moremo drugače, kot da vidimo neko osebo v tej ali oni luči in da si ustvarimo razlage in tol- mačenja »njegovega« vedenja, takoj ko smo z njo v nekem odnosu. Ravno tako je tudi v obratnem primeru, ko smo zmedeni in ostanemo brez besed, kadar ne najdemo odziva pri pacientu, kadar čutimo, da ni nikogar, ki bi reagiral na naš pristop. Zdaj smo zelo blizu bistva našega problema. Težave, s katerimi snro tu soočeni, so nekako analogne tistim, ki jih ima razlagalec hieroglifov, analogija, ki je biia zelo všeč Freudu a — le da so, če nič drugega, večje. Teorija tolmačenja ali dešifriranja hieroglifov, ki jo je Dilthey v prejšnjem stoletju napravil lažje razuniljivo, se je razvijala naprej kot teorija tolmačenja psihotlčnega »hieroglifskega« govora in dejanj. Da si razjasnimo naš položaj, si lahko pomagamo, če primerjamo naš problem s problemi zgodovinosilovca, kot jih opisuje Dilthey.^ V obeh pnimerih je giavno apravi lo tolmačenje. Starodavne dokumente lahko podvržemo formalni analizi glede na struk- turo iin stiJ, lingvistične poteze in značiJne sintaktične sinkretizme, itd. Klinična psihiatrija poskuša analogno analizirati pacientov govor in vedenje. Formali- zem, historični ali klinični, ima zelo omejeno področje uporabe. Mimo for- malne analize je mogoče razjasniti neko besedilo s spoznavanjem povezave s sociološko zgodoviinskimi pogoji, v katerih je nastal. Podobno običajno po- skušamo razširiti formalno in statično analizo posameznih kliničnih »znakov«, da bi razumeli njihovo mesto v življenju neke osebe. Tu je potrebno uvesti dinamično genetično hipotezo. Kakorkoli že, historične informacije, per se, o starih besedilih ali o pacientih, nam bodo pomagale pri razumevanju le, če premoremo listo, čemur se pravi simpatija (so-čutje), oziroma dosledneje empatija (vživljanje). Ko torej Dilthey »okarakterizira odnce med avtorjem in razlagalcem kot odločilni faktor za razumevanje besedila, je v bistvu odkril predpogoj za vsako tolmačenje, katerega osnova je razumevanje (Bultmann, op. cit.). 2 Neposreden vir citatov iz Diitheya v sledečem odstavku je Bultmann: »The problem of hermeneutics«; Essays, 1955, strani 234—61. 59 Razlagamo (piíe DiJtbey) s pomočjo čtetih mtelektualmih pro- cesov, razumevamo pa s pomočjo sodelovanja vseh duševnih sil. Pri razumevanju izhajamo iz povezave z darvo, živo celoto, da bi tako z njenimi pojmi razložili preteklost. Torej, naš pogled na druge je odvisen od naše pripravljenosti, da za razu- n>evanje zberemo vse naše sile. Zdi se, da se je na pacienta treba obrniti na tak način, da si pustimo odprto mcžnost za razumevanje. Umetnost razumeva- nja tistih vidikov nekega bitja, ki jih lahko opazujemo, kot izraz njegovega načina bivanja-v-svetu, zahteva od nas, da povežemo njegova dejanja z njego- vim izkustvom položaja, v katerem je z nami. Podobno moramo razumeti njegovo preteklost s pojmi- njegove sedanjosti In ne le obratno. To drži tudi v negativnih primerih, ko lahko v njegovem vedenju kaže zanikanje obstoja situacije, v kateri bi lahko bi-l skupaj z nami, ko čutimo, da ravna z nami, kot da nas ni, alii da sm-o le na način, ki ustreza pacientovim željam ali skrbem. Tu ne gre za vnaprej določene toge razlage takega vedenja. Ce na njegova dejanja gledamo kot na »znake bolezni«, s tem že vsiljujemo pacientu naš način mišljenja In to na način, ki je analogen načinu, na katerega se nam zdi, da on ravna z nami. Enako bomo storili, če si predstavljamo, da lahko »razlo- žimo« njegovo sedanjost kot mehanično rezultanto njegove nespremenljive »pre- teklosti«. Ce ima kdo tak odnos do pacienta, je komaj mogoče, da bi obenem razumel, kaj mu hoče ta sporočiti. Premislimo še enkrat, ko poslušamo nekop govoriti-. Ce ti sedim nasproti in govorim s tabo, ti lahko poskušaš (1) ugotoviti kakršne koli nepravilnosti v mojem govoru, ali (2) razložiti, kar govorim, TAKO s svojo predstavo o tem, kako celice v m-ojih možganih presnavljajo kisik, ali (3) odkriti zakaj, upoštevaje preteklost im družbeno ekonomske okoliščine, go- vorim take stvari ob takem času. Nobeden od odgovorov, ki bi j-ih lahko ali pa tudi- ne, dail na ta vprašanja, ti ne bi omogočil enostavnega razumevanja tega, kam merim. Ravno tako je mogoče, da temeljito poznamo vse, kar je biJo že odkriito o dednih ali družinskih učinkih, o manično depresivni psihozi ali shizofreniji, da nimamo težav pri ugotavljanju shizoidne »distorcije ega« in shizofreničnih osebnostnih motenj, različnih »zmedenosti« mišljenja, spomina, opazovanja itd., skratka, da vemo čisto vse, kar je znanega o psihopatologiji shizofrenije ali o shizofreni-ji kot bolezni, ne da bi bili sposobni razumeti enega samega shizofrenika. Vsi taki podatki so načini, da ga ne razumemo. Gledati in poslu- šati pacienta in videti »znake« shizofrenije (kot bolezni) in videti in poslušati ga kot človeško bitje, sta dva, tako bistveno različna načina, kot kadar nekdo vidi najprej vazo, potem pa dva obraza na dvoumni sliki, (pri-mera iz prejšnjega poglavja, op. p.). Seveda ima, kot pravi Diilthey, razlagalec nekega besediila pra- vico predpostavljati, da kljub preteklemu času i-n velikemu razločku v pogledu na svet med nji-m in avtorjem, nima popolnoma drugačnih življenjskih izku- šenj od pisca besedila. Tako kot pisec obstaja tudi on kot stalen objekt v pro- storu in času, skupaj z drugimi, njemu podobnimi. Ravno to predpostavko pa je nemogoče sprejeti pri psihotikih. Kar se tega tiče, je lahko veliko težje razumeti psihotika, ki je tukaj in sedaj pred nami, kot pa pisca hieroglifov, ki je že tisočletja mrtev. Ta raz-liika pa ni bistvena. Končno je psihotik, kot je rekel Hairry Stack Sullivan, bolj kot karkoli drugega le človeško bitje. Osebno- sti zdravnika in psihotika, ravno tako kot osebnosti razlagalca in pisca, si nista nasprotni kot dvoje zunanjih dejavnikov brez stičnih točk i-n nista taki, da ju ne bi bilo moči primerjati. Tako kot razlagalec mora imeti tudi terapevt tisto elastičnost, ki mu omogoči, da se vživi v nek drug nenavaden ali celo tuj pogled na svet. Pri tem si pomaga s svojimi lastnimi psihotičnimi možnostmi, ne -da bi se s tem odrekel zdravi pameti. Le tako lahko pride do razumevanja pacientovega eksistencialnega položaja. Jasno je, da z besedo »razumevanje« ne mislim na čisti intelektualni pro- ces. Namesto razumevanja bi lahko rekel ljubezen. Toda nobena druga beseda ni billa bolj prostituirana. Kar je potrebno, čeprav sámo ne zadošča, je zntož- nost spoznanja, kako pacient doživlja sebe in svet, vključno z zdravnikom. Ce ga ne razumemo, ga bomo le stežka pričeli ljubiti na kakršen koli dejanski način. Zapovedano nam je, naj ljubimo svojega bližnjega. Jasno je, da ne moreš ljubiti prav tega bližnjega, ne da bi vedel, kdo je. Nihče ne more ljubiti konglomerat »znakov shizofrenije«. Nihče nima shizofrenije, kot bi imel nahod. Pacient je shizofrenik. Shizofrenika moramo spoznali, ne da bi ga pri tem uničili. Moral bo odkriti, da je to mogoče. Terapevtovo sovraštvo in njegova ljubezen sta torej najbolj pomembna. Kaj za nas shizofrenik je, določa v pre- cejšnji meri, kaj mu pomenimo mi in tako torej tudi njegova dejanja. Mnogi šolski »znaki« shizofrenije so drugačni od bolnišnice do bolnišnice in se zde v 60 glavnem le funkcija zdravniške nege. Nekateri psihiatri upoštevajo določene shizofrenične znake mnogo manj kot drugi. Obstaja obsiirna literatura, ki pod- ipira to mnenje. Glej, na primer; »In the mental bospiial« (članki iz The Lan- cet, 1955—6). Zatorej mislim, da sledeča trditev Fride Fromm-Reichman drži, čeprav nas v prvem trenutku zmede: ... za psihiatre je sedaj samoumevno, da je v principu mož- no s shizofrenikom vzpostaviti odnos zdravnik — pacient. Ce in kdaj je to mogoče, je odvisno od zdravnikovih osebnih težav, ne pa od pacientove psiibopatologije (1952) (»Some aspects of psychoanalysis and schizophrenics«. V delu REDLICH, F. C. in BROODY, E. R. Psychotherapy with Schizophrenics. New York: International Universities Press). jasno je, kot na primer pri Kraepelinovem katatoničnem mladeniču, da posameznik čuti in reagira do sebe le delno na način osebe, kakršna misli, da je, in delno na način one, kakršna je v njegovi domišljiji. Poskušamo pomagali pacientu, da spregleda, da tak način ravnanja proti samemu sebi vsebuje do- mišljijske predstave ene ali druge vrste, česar sam po navadi f>opolnoma ne spozna (se ne zaveda), kar pa je vseeno neogibno potrebno za neko smiselno vedenje. Kadar se srečata dve zdravi osebi, je pričakovati, da bo A prepoznal v B več ali manj tisto, kar B misli,, da je, in obratno. Torej, kar se mene tiče, pri- čakujem, da bo moja označba mene samega bolj ali manj potrjena od drugih, če seveda predpostavimo, da ne posnemam koga drugega, nisem hipokrit, ne lažem ild.^ Tudi v primeru obojestranske zdrave pameti je še kar precej prostora za konflikte, napake, napačna pojmovanja, skratka za kakršrio koli ločitev med tem, kar je nekdo v svojih lastnih očeh (to, kar si, sam sebi) in tem, ker je v očeh drugih (to, kar si drugi,m), ali obratno, kdo ali kaj je on zame in kdo ali kaj je on sam sebi; končno med tem, kar si nekdo predstavlja, da je njegova podoba in njegovi odnosi in nameni do samega sebe, in med tem, kar dejansko je njegova pixloba, njegovi odnosi in nameni in obratno. Torej, ko se srečata dve zdravi osebi, se zdi, da obojestransko prepoznata identiteto drugega. V tej obojestranski prepoznavi imamo sledeče osnovne etemente : a) V drugem prepoznam osebo, kakršna on misli, da je. b) On v meni prepozna osebo, kakršna jaz mislim, da sem. Oba imava svoj lasten pojem identitete in svojo lastno opredelitev o tem, kdo in kaj ,oni drugi je. Od, tebe pričakujem, da me moreš prepoznati, se pravi, navajen sem na to, da se bosta ТУОЈ.Л predstava o meni in identiteta, ki jaz mislim, da jo imam, v glavnem ujemali. Recimo enostavno »v glavnem<;, ker je vsekakor dovolj prostora za odstopanja. Ce pa so taka odstopanja dovolj korenita in obstajajo tudi še po posku- sih, da bi jih odpravili, potem ni druge možnosti, kot da eden -od naju ni pri zdravi pameti. Brez težav ugotovim, da je nekdo psihotik, če na primer: trdi, da je Napoleon, medtem ko jaz trdim, da ni; ali če on trdi, da sem jaz Najpoleon, medtem ko jaz trdim, da nisem; ali če misli, da ga hočem zaplejati, medtem ko jaz mislim, da mu dejansko nisem dal prav nobenega povoda za tako mišljenje; ali če nrisli, da se bojim, da me bo ubil, čeprav se tega ne bojiim in mu nisem dal nobenega vzroka, da bi lahko mislil, da se. Zatorej predlagam, naj se duševno zdravje in psihoza preizkušala s stop- njo ujemanja In ločitve med dvema osebama, med katerima je ena po sploš- nem soglasju zdrava. Kritična preizkušnja tega, ali je pacient psihotik, ali ne, je pomanjkanje skladnosti, neskladje, konflikt med mano in njim. »Psihotik« je ime, ki ga damo drugi osebi, kadar gre za neujemanje posebne vrste. Samo zaradi tega medosebnega neujemanja začnemo pregle- dovati njegov urin in iščemo nepravilnosti v grafih električnih aktivnosti nje- govih možgan. Na tem mestu je vredno prodreti malo globlje v naravo bariere oziro- ma neujemanja med zdravim in psihotikom. Ce nam, na primer, nekdo reče, da je »neresničen človek« in če pri tem ne laže, se ne šali ali na kakšen prefinjen način Izraža dvoumno, potem 3 Obstaja anekdota o pacientu, ki so ga priključili na detektor laži in, ki je, ko so ga vprašali, če je on Napoleon, odgovoril: »Ne«. Detektor je pokazal, da se je zlagal. 61 bomo brez dvoma mer>iil(, da živi v utvarah. Kaj pa ta utvara eksistencialno pomeni? Res je, ne šali in ne pretvarja se. Nasprotno, ves čas trdi. da se je celo življenje pretvarjal, da je neka resnična oseba, sedaj pa da se ne more več. Celo življenje je okleval med željo, da bi se razkril, in med željo, da bi se skrii Vsi imamo enake probleme kot on in uspeli smo najti bolj ali manj zadovoljivo rešitev. Imamo svoje skrivnosti, včasih pa si želimo, da bi komu kaj priznaJi. Morda se spominjamo, da so, ko smo bilT še majhni, od- rasli lahko videli skozi nas in v našo notranjost, in kakšen dosežek je bil, ko smo v strahu In tresoč se povedali našo prvo laž. OdkriJi smo, da smo v nekateriih pogledih brezupno sami in da bomo na področju nas samih od- krili le svoje lastne sledove. Toda nekateri ljudje niso nikoli z gotovostjo občutili,, da so v takem položaju. Taka pristna osamljenost je osnova prist- nih odnosov. Človek, ki mu pravimo, da je »shizoiden«, se počuti bolj izpo- stavljenega in bolj ranljivega kot mi, in tudi bolj osamljenega. O shizoire- niku lahko rečemo, da je narejen iz stekla, tako prozornega in krhkega, da ga pogled namerjen nanj razcepi na kosce in gre naravnost skozenj. Lahko domnevamo, da natančno tako doživlja samega sebe. Recimo, da je zaradi te izredne ranljivosti ta neresnični človek postal izredno spreten v prikrivanju samega sebe. Naučii se je jokati, kadar je vesel in se smehljati, kadar je žalosten. Mrko gleda, kadar odobrava, in hvafi, kadar je nezadovoljen. »Kar lahko vidiš, sploh nisem jaz« si pravi. Toda samo v tem in skozi to, kar vidimo, je sploh lahko nekdo (v resničnosti). Ce ta dejanja niso njegov pravi jaz, potem je neresničen; samo simboličen in dvoumen; sarrio navidezna, možna imaginarna oseba; »mitičen« človek; nič »resničnega«. Ce se torej enkrat neha pretvarjati, da je, to kar ni, m nastopi takšen, kakršen je postal, se pojavi kot Kristus, ali kot duh, ne pa kot človek: ker nima telesa skupaj, }e nihče, (no-body). »Resnica« o njegovem »eksistencialnem položaju« pride na dan. Svojo »eksistencialno« resnico živi kot »resnično« resnico. Nedvomno ima večina ljudi za »resnično« samo tisto, kar ima zvezo s slovnico in z naravnim svetom. Nekdo trdi, da je mrtev, vendar pa je živ. Toda njegova »resnica« je, da je mrtev. To izraža na edini način, ki mu ga javno (tj. skupno) mnenje dopušča. Reči hoče, da je »resnično« in popol- noma »dobesedno« mrtev, ne samo simbolično ali »na nek način« ali »kot da bi bili« in je resno odločen, da bo to resnico posredoval drugiim. Cena pa, ki jO' mora plačati za tako gledanje na skupne resnice, je ta, da »je« nor, kajti edina resnična smrt, ki jo mi priznamo, je biološka smrt. Shizofrenik je obupan, je enostavno brez upanja. Se nikoli nisem sre- čal shizofrenika, ki bi mi rekel, da je ljubljen, kot človek, od Boga očeta, ali od Matere božje, ali od drugega človeka. Ali je sam bog, ali hudič, ali pa je v peklu, izgnan od boga. Kadar nekdo reče z vso resnostjo, da je ne- resničen, ali da je mrtev, izražajoč na radikalen način globoko resnico svojega obstoja, kot ga doživlja on, je to — duševna bolezen. Kaj je potrebno storiti? Ga razumeti? Jedro njegovega nedoumljivega doživljanja samega sebe nam mora ostati nedoumljivo. Dokler smo mi zdravi, on pa ne, bo tako tudi ostalo. Toda razumevanje kot poskus, da ga dose- žemo in dojamemo, medtem ko ostajamo v našem svetu in ga ocenjujemo z našimi pojmi', pri čemer je vedno prikrajšan, nikakor ni tisto, kar si shizo- frenik želi ali potrebuje. Ves čas mora'mo prepoznavati njegovo različnost in drugačnost, njegovo ločenost, osamljenost in obup.* Duh s plevnatega vrta: Studija kronične shizofrenije Maksim Gorki . . kajti Resnica je onstran vsakega usmiljenja Ko sem spoznal Julie, je bila pacient v oddelku bolnišnice za duševno bolne od svojega sedemnajstega leta, to je devet let. V teh letih je postala tipičen »nedostopen in odmaknjen« kronični shizofrenik. Imela je halucinacije. * Shizofrenije ni mogoče razumeti, ne da bi razumeli obuo. Glej posebno Kierkegaard, The Sickness unto death, 1954; Binnswanger, »The case of Ellen West^ 1944-45; Leslie Färber, »The therapeutic despair«, 1958. 62 nagnjena je bila k poziranju, k stereotipnim, čudnim, nerazumljivim dejanjem; v glavnem je biJa nema, če pa je govorila, je bilo to v najbolj »popačerni« »siiizofreniščini.« Ob sprejemu je bila z diagnozo označena kot bebefrenik in je dobivala inzulinske šoke, vendar brez izboljšav, in ničesar drugega niso poskusili, da bi jo ozdravili. Nedvomno bi prepuščena sama sebi postala fizič- no povsem zanemarjena, vendar je biJ njen zunanji videz ohranjen s skoraj vsakodnevno rvego matere v pomoč delu strežnega osebja. Zaradi različraih čudnib in nekoliko vz nemiri j iviih stvari, ki jih je takrat govorila in počela, so jo starši- peljali k psihiatru, ko ji je bilo sedemnajst let. V pogovoru z njo je psihiater opazil, da v njenem ne-verbalnem obnašanju kot takem ni nič posebej nenavadnega, ampak da so stvari, ki jih je govorila, za- dostovale za to, da se postavi diagnozo shiz:ofrenije. V klinični psihiatrični ter- minologiji je trpeia za depersonalizacijo, de realizacij o, autizmom, nihilistični- ml prividi, preganjavico, om-nipotenco; imela je ideje o napotiilih, fantazije o koncu sveta, slušne halucinacije; osiromašenje čustev itd. Izjavila je, da je problem v tem, da ni resnična oseba; poskušala je po- stati 'Oseba. V njenem življenju ni biilo sreče in poskušala jo je najti. Počutila se je neresnično in obstajaJa je nevidna zapreka med njo in ostalimi. Biila je prazna in ničvredna. Skrbelo jo je, da ni preveč destruktivna in začela je mi- siiiti', da je bolje, če se ne dotakne ničesar, da ne bi povzročila kakšne škode. Veliko je imela povedati o svoji materi. Dušila jo je, ni ji pustila živeti in ni- koli je ni želela. Glede na to, da jo je mati vzpodbujala, naj ima čim več pri- jateljev, naj hodi ven na plese, nosi lepe obleke in podobno, se zdijo te ob- tožbe očitno nesmiselne. Glavna psihotična trditev, ki jo je izrekla, pa je bila, da »je bil otrok umorjen«. O podrobnostih je bila zelo negotova, dejala je, da je o tem slišala od svojega brata (brata ni imela). Vendar se je spraševala, če ni to njen glas. Ko je bil umorjen, je otrok nosil njene obleke. Ta otrok bi bii lahko ona. Umo- rila se je sama, ali pa jo je umorila mati, o tem ni bila gotova. Predlagala je, da bi to poveda-la policiji, Mr>ogo tega, kar je povedala, ko je imela sedemnajst let, nam je domače s prejšnjih strani. V njenih trditvah lahko vidimo eksistenčno resnico, da ni oseba, da je neresnična, in lahko razumemo, kaj je mislila s tem, ko je rekla, da je poskušala postati oseba in kako je lahko kar naenkrat prišlo do tega, da se je počutila tako- prazno in tako močno destruktivno. Toda od te točke dalje postane njena komunikacija »parabolična«. Sumimo, da njene obdolžitve zoper mater izhajajo iz neuspeha, da bi postala oseba, vendar so na površju videti precej divje in neverjetne (glej spodaj). Ob trditvi, da »je bil otrok umorjen«, bi moral zdravi razum seči dlje kot je mogoče, ona pa ostane sama v svetu, ki ga z njo nihče ne deli. Zdaj bi rad preiskal naravo psihoze, ki se je začela pni sedemnajstih letih, in miislim, da k temu najlažje pristopimo tako, da najprej proučimo njeno življenje do takrat. KLINIČNA BIOGRAFIJA SHIZOFRENIKA Nikoli ni lahko dobiti zadovoljivega opisa shizofrenikovega zgodnjega življenja. Vsako poizvedovanje o življenju posameznega shizofrenika je teža- ven del prvotne raziskave. Težko je zadostno poudariti, da »rutinska« ali celo takoimervovana dinamično orieritlrana življenjska zgodba dobljena v vrsti raz- ličnih intervjujev, lahko dà zelo mato odločilnih informacij, ki so nujne za eksistencialno analizo. Ob tem posebnem primeru sem videl mati enkrat te- densko v obdobju več mesecev in intervjuiral (vsakega po večkra-t) očeta, tri leta starejšo sestro, ki ji je bila edina blizu, in teto (očetovo sestro). Vendar ni nobena količina zbranih dejstev nepropustna za pristranost. Searles (1958)*, je na primer povsem pravilno poudaril obstoj pozitivnih čustev med shizo- frenikom in njegovo materjo, ugotovitev, ki je bila začuda »izpuščena« pri vseh drugih opazovalcih. Ne ustvarjam si iluzij, da je pričujoča študija imuna zoper pristranost, ki je sam ne morem videti. Oče, mati, sestra in teta so bili dejanski svet oseb, v katerem je pacientka zrasla. Pacientkino življenje v njenem lastnem interpresonalnem mi-krokozmu je jedro vsake psihiatrične klinične biografije. Taka klinična biografija je torej zavestno omejena. Socio-ekonomski faktorji širše skupnosti, v kateri je paci- entova družina integralni del, niso neposredrw relevantni za vsebino, za katero 63 nam gre. To ne pomeni, da takšni faktorji ne vplivajo globoko na naravo družine in s tem tudi na pacienta. Vendar prav tako kot cltolog qua cltolog postavlja svoje poznavar>je makroanatomije v oklepaj pri opisu celičnih fenomenov, ko hkrati to tudi ohranja, tako mi postavimo v oklepaj širše sociološke probleme, ki niso direktr>o in neposredno relevantni za razumevanje tega, kako je to dekle postalo psihotik. Tako mislim, da bi klinična biografija, ki jo bom pred- stavil, lahko biia klinična biografija delavskega dekleta iz Züricha, dekleta srednjega razreda iz Lincolna ali miilijonarjeve hčerke iz Texasa. Tako zelo podobne človeške možnosti se pojavljajo v interpersonalnih odnosih ljudi v tako različnih družbenih položajih. Vendar opisujem nekaj, kar se dogaja v zahodnem svetu dvajsetega stoletja in morda ne v povsem isti obliki kjerkoli drugje. Ne vem, kakšne so osnovne značilnosti sveta, ki dopušča, da se take možnosti pojavijo. Toda mi, kot zdravniki, ne smemo pozabiti, da to, kar se dogaja onstran naših samovsiJjenih horizontov, lahko ima velik vpliv na vzorce, ki jih tvorimo znotraj meja našega kliničnega inteфersonalnega mikrokozma. To se mi je zdelo nujno tukai kratko poudariti, ker se mi dozdeva, da se klinična psihiatrija na zahodu nagiba k temu, kar je moj shizofrenični prijatelj imenoval »družbena neotesanost« (gaucherie), medtem ko je kot kaže, sovjet- ska psihiatrija bolj »neotesana« v interpersonalni sferi. Čeprav mislim, da se mora klinična biografija osredotočiti na interpersonalno sfero, bi se to moralo zgoditi na tak način, da to ne bi bil zaprt sistem, ki bi načelno izključeval to, kar se lahko začasno zaradi večje pripravnosti postavi v oklepaj. Kljub temu, da je imel vsak od izprašanih svoj lastni zorni' kot na Julijino življenje, so se vsi strinjali v tem, da so opazili tri osnovna stanja ali faze v njenem življenju. V določenem obdobju je biJ namreč 1) pacient dober, normalen, zdrav otrok, dokler ni postopoma začel 2) biti slab, početi in govoriti stvari, ki so povzročale veliko žalost in ki so biie na splošno pripisane porednosti in zlobnosti-, dokler 3) ni to prešlo vse meje tolerance, tako da so }o lahko imeli le še za povsem noro. Ko so starši »vedeli«, da je nora, so si očitali, da tega niso spoznali že prej. Njena mati je dejala: »Začela sem sovražiti grozne stvari, ki mi jih je rekla, toda potem sem videla, da si ne more pomagati ... bila je tako dobro dekle. Potem je začela govoriti tako grozne reči ... če bi le vedeli. Ali smo se motili, ko smo miislilli, da je odgovorna za vse, kar je rekla? Vedela sem, da ni mogla resno misliti groznih stvari, ki jih je govorila. Po svoje se čutim krivo, po svoje pa sem srečna, da je to bila kljub vsemu bolezen, ko le ne bi čakala tako ciolgo, preden sem jo peljala k zdravniku.« Kaj je točno mišljeno z dobra, slaba in rvora, še ne vemo. Vendar vemo ka.r precej. Začnimo s tem, da se je po sedanjih spominih staršev, seveda, Julie vedla na tak način, ki se jim je zdel povsem v redu. Bila je dobra, zdrava, normalna. Potem se je njeno obnašanje spremenilo in se je vedla na tak način, da so se vsi ostali v njenem svetu enoglasno strinjali, da je »slab«, dokler ni kmalu postala »nora«. To, da je bil otrok dober, slab ali nor v očeh svojih staršev, nam ne pove ničesar o tem, kar je počel, vendar nas oskrbi s pomembno informacijo o tem, da je bil prvotni vzorec njenih dejanj povsem v soglasju s tem, kar so njeni starši imeli za dobro in hvalevredno. Potem je bila nekaj časa »slaba«, se pravi, »na plan« so prišle tiste stvari, ki zanje njeni starši v glavnem niso ma- rali, da jih počne ali govoriti, ali za katere niso hoteli, verjeti:, da v njej sploh obstajajo. Za zdaj ne moremo reči, zakaj je b'nlo tako. Toda dejstvo, da je bilia sposobna govoriti in početi takšne stvari, je bilo za njene starše skoraj nemogoče. Vse, kar se je pojavilo, je bilo povsem nepričakovano. Najprej so temu poskušali odrekati pomembnost, toda ko so žalitve rasle, so si nasilno prizadevali, da bi jo zavrnili. Tako je nastopilo veliko olajšanje, ko je potem, namesto tega, da ji mati ne pusti živeti, izjavila, da je. njena mati umorila otroka. Potem so ji lahko vse odpustili. »Uboga Julie je biia bolna. Ni bila odgovorna. Kako sem mogla kdaj tudi za trenutek verjeti, da je resno mislila vse to, kar mi; je rekla? Vedno sem poizkušala vse, da bi ji bila dobra mati.« Imeli bomo še priiložnost, da se sipomnimo tega stavka. Ti trije stadiji v evolucijii ideje psihoze med člani družine se pojavljajo zelo pogosto. Dober-slab-nor. Način, kako so ljudje v pacientovem svetu gle- dali na njegovo obnašanje, je prav tako važen, kot poznavanje njenega ob- našanja samega. To bom poskušal dokončno prikazati spodaj, na tej točki pa bi se rad posvetil neki pomembni stvari v zgodbi tega dekleta, kot so mi jo povedali njeni starši. 64 Niso zamolčevali dejstev ali me poizkušali prevarati. Oba starša sta hotela biti v pomoč in na splošno nista prikrivala informaci'j o resničnih dejstvih. Važno pa je, kako so dejstvom zmanjševali pomembnost, ali raje, kako so biJe do- ločene ¡implikacije v dejstvih malo cenjene ali zanikane. Verjetno lahko najbolje prikažemo kratko oceno dekletovega življenja tako, da najprej grupiramo do- godke skupaj znotraj zgradbe, ki so jo postaviti starši. Naslanjam se predvsem na besede matere. Faza 1: Normalen in dober otrok Julie ni bila nikoli zahteven otrok. Brez težav je nehala sesati. Mati z njo ni imela težav vse lod dneva, ko so jo vzeli iz plenic pri starosti petnajstih mesecev. .Nikoli ni bila »nadioga«. Vedno je naredila, kar so ji rekli. To so materine osnovne pospiositve v podporo trditve, da je bila Julie vedno »dober« otrok. Pred sabo imamo opis otroka, ki na nek način nikoli ni zaživel: resnično živ otrok je zahteven, je nadloga in na noben način ne počne tega, kar mu je rečeno. Prav lahko je možno, da ni nikoli biia tako »popolna«, kakor za- gotavlja njena mati, zelo pomembno pa je, da je ravno ta »dobrost« tisto, kar predstavlja pri otroku njen idea-l. Morda ta otrok sploh ni biil tako popoln, morda je mati poudarjala to zato, ker jo je skrbelo, da je ne bi na kak nači'n krivil. Odločilno se mi zdi, da ima gospa X. očitno stvari, ki jih imam jaz za izraz notranje mirtvosti v otroku, za izraz skrajne dobrote, zdravja, normalnosti. Odiločilen moment, če ne mislimo 'poenostavljeno o pacientki, ločeni od njene družine, temveč raje o celotnem družinskem sistemu odnosov, katerih del je bila Julie, ni' to, da njena mati, oče, teta opisujejo eksistenčno mrtvega otroka, temveč to, da nihče Izmed odraslih v njenem svetu ne pozna razlike med eksistenčnim življenjem in smrtjo. Nasprotno, to, da si eksistenčno mrtev, je deležno z njihove strani največje pohvale. Proučimo vsako od zgornjih materinih izjav posebej. 1. Julie ni biia nikoli zahteven otrok. Nikoli ni resnično jokala zaradi hrane. Nikoli ni krepko sesala. Nikoli ni Izprazniila stekleničke. Vedno je bila »zado- voljna in prijazna« (»whihie and girnie«); ni se hitro redilla. »Nikoli ni ničesar zahtevala, vendar sem čutila, da ni ni'koll zadovoljna.« Tu imamo opis otroka, čigar oralna lakota in pohlep niso nikoli prišli do izraza. Namesto zdravega, močnega izražanja instinkta, z razburjenim jokom, energičnim sesanjem, praznjenjem stekleničk, čemur sledi sit in zadovoljen spanec, se je nenehno vznemirjala, biia je videti lačna, toda ko so ji dali stekleničko, je površno sesala im se ni nikoli zadovoljila. Vabljivo je poskušati rekonstruirati te zgodnje izkušnje iz zornega kota otroka, vendar se žefcm tu omejiti zgolj na oprijemljiva dejstva, kot se jih spominja mati. po dvajsetih letih in le na podlagi teh napraviti naše konstrukcije. Kot sem že poudaril, in to je po mojem pomembna točka pri razmiš- ljanju o etiološki'h faktorjih, eden najpomembnejših vidikov tega pripovedo- vanja ni samo to, da dobimo sliko otroka, ki ob fizičnem življenju ne postaj.4 eksistenčno živ, temveč da njegova mati tako zelo napačno razume situacijo, da se še vedno veseli spominov ravno tistih vidiikov otrokovega obnašanja, ki bo biili najbolj mrtvi. Mati ni bilia vznemirjena, ko otrok ni »zahtevajoče« jokal ali (izpraznil stekleničke. Da J-ulie tega ni počela, ne občuti kot odločilno ne- zmožnost oralnih instinktualnih gonov, da bi našli izraz in zadovoljite^', tem- več edino kot znalk »dobrosti«. Gospa X je vseskozi poudarjala, da Julie ni bi-la nikoli »zahteven« otrok. To pa ni pomenilo, da ona sama ni biia radodarna oseba. Dejansko je »dala svoje življenje« za Julie, kot se je izraziia. In kot bomo videli, je bila Julijina sestra zahteven, pohlepen otrok. Mati ni vanjo nikoli polagala preveč upanja. »Pustila sem j.'0', da je šla svojo pot.« Vendar je dejstvo, da Julie že od začetka ni bi'la nikoli zahtevna, kot kaže nročno vzpodbudilo njeno mater, da ji je toliko dajala. Tako je bilo zanjo strašna stvar, ko je Julie v najstniških letih, namesto da bi pokazala hvaležnost za vse, kar so zanjo naredi:ll in ji dali, začela obtoževati svojo mater, da ji nikoli ni pustila živeti. In čeprav se mi zdi glede na nekatera genetična dejstva povsem možno, da je bil ta otrok rojen z organizmom, ki je imel težave z instinktualnimi potrebami in z nji'hovo zadovoljitvijo, če naj se splošno izrazim, je bilo k temu dodano še dejstvo, da so vsi ostaili v njegovem svetu vzeli ravno to značiilnost za znak dobrosti in potrdiJi s pohvalo odsotnost samoiniclative. Povezavo otrokovega skoraj po- polnega poloma, da bi dosegel samoinstiinktualrvo zadovoljitev, z materin'O popolno slepoto, lahko opazimo kot eno ponavljajočih se tem v zgodnjih za- 65 četkih cxlnosa matere do shizofreničnega otroka. Več raziskovanja je potrebno, da bi ugotovi'l.i, kako specifična je ta povezava. 2. Brez težav je nehala sesati. Pri hranjenju je otrok prvikrat aktivno živ z drugim. V času odvajanja od dojenja se od normalnega otroka pričakuje, da bo razvil določen občutek o sebi kot o samostojnem bitju, ki ima »svojo lastno pot«, im določen občutek o pernamemtnosti matere kot prototipa dru- gega. Na taki osnovi poteka odvajanje brez mnogo težav. Otnok ima na tej stopnji rad »igre odvajanja«, v katerih izpusti, recimo, ropotuljo, da mu jo zopet vrnemo, nato jo spet izpusti, damo mu o nazaj in spet jo izpusti, in tako naprej v neskončnost. Zdi se, da se otrok igra s stvarjo, ki izginja, se vrača, izginja, se zopet vrne, to pa je centralni problem odvajanja. Se več, navadno se je treba igrati na njegov način, tako obstoji »naravni« tihi dogovor, ki ohranja vtis, da on vodi. V Freudovem primeru je majhen deček svitek niti, ki ga je metal proč, imel privezan z vrvico, za razliko od dejstva, da svoje matere ne more nadzorovati tako, da bi jo držal za »trakove predpasnika«. Ce torej to dekle, kot smo ugotoviili, v prvih mesecih ni dosegla avtonon>ije, ki je predpogoj sposobnostih za lastno življenje in za svojo lastno voljo, potem ni presenetljivo, da se je brez težav odvadiia sesanja, čeprav bi' težko rekli odvajanje temu, da otrok opusti nekaj, česar nikoli ni imel. Dejansko je težko govoriti, da se je odvajanje v Julijinem primeru sploh dogodiio. Stvari so šle v tem času tako gladko, da se je mati lahko spomnila le zelo malo incidentov. Vseeno, se je spomnila, da se s pacientko je igrala »metanja proč«. Julijina starejša sestra se je igrala navadno verzijo te igre, in je s tem spraviila gospo X v jezo, »Poskrbela sem, da se ona (Julie) že ne bo igraJa te Igre z mano. Jaz sem stvari metala proč in ona mi jih je prinašala nazaj«, kakor hitro se je lahko plazila. Skoraj ni potrebno opomniti na nasledke te zamenjave vlog za Julijin neuspeh, da bi razvila kakršno koii samostojnost. Povedali so, da je začela prezgodaj hoditi (več kot eno leto), iin kričala je, če ni mogla dovolj hitro preko sobe do svoje matere. Morali so premestilti pohištvo, kajti »Julie se je bala že tega, da bi bili stoli med njo in mano«. Mati si je to razlagala kot znak tega, kako jo je hči vedno ljubila. Vse do tretjega leta je »skoraj ponorela«, če za trenutek ni videla matere. To najbrž potrjuje trditev, da ni biila nikoli resnično odstavljena od prsi, kajti nikoli nil dosegla stanja, v katerem se lahko odstavljanje izvrši, razen v fizičnem smislu. Ker ni nikoli uveljavila avtonomnega lastnega bivanja, se ni mogla lotiti problemov prisotnosti in odstonosti, tako da bi lahko dosegla zmožnost biti sama s seboj in bi odkrila, da fizična prisotnost druge osebe ni nujna za njeno lastno eksistenco, kolikor njenih potreb in želja bi že tako bi.lo onemogočenih. Ce nekdo potrebuje drugega zato, da bi biil on sam, to predpostavlja popoin neuspeh v doseganju avtonomije, se pravi, da se življenja loti z v osnovi nesigurne ontološke pozicije. Julie ni mogla biti ona niti v prisotnosti niti v odsotnosti matere. Kolikor se mati spominja, ni biia fizično nikoli iz Julienega slušnega območja skoraj do njenega tretjega leta. 3. Bila je čista od trenutka, ko so jo vzeli iz plenic pri petnajstih mesecih. Na tej točki lahko opozorimo, da pri shizofrenikih ni nenavaden prezgodnji raz- voj telesne kontrole, čeprav ni znano, kakšni so glede tega v primerjavi z drugimi. Pogosto se siisi od staršev shizofrenikov, kako ponosni so bili na svoje otroke zaradi zgodnjega plazenja, hoje, delovanja črevesja in mehurja, go- vorjenja, prenehanja z jokom in tako naprej. Treba pa se je vprašati, upošte- vajoč zvezo med tem, o čemer starši s ponosom govorijo, in tem, kar je otrok dosegel, koliko otrokovega obnašanja je izraz njegove lastne želje. Ne gre za to, kako dober ali kako pvoreden je otrok, temveč ali otrok razvije občutek, da je izvor vseh svojih dejanj, da je izvir, iz katerega izhajajo vse njegova de- janja: ali pa čuti, da njegova lastna dejanja ne izhajajo iz njega, temveč iz matere, kljub temu, da lahko dajejo povsem tak vtis, kot da je on sam njihov povzročitelj (prim, oseba pod hipnozo, ki ji je ukazano, naj se dela, da je avtonomna). Lahko se zgodi, da telo izpopolni svoje spretnosti in tako opravlja vse, kar se od njega pričakuje; vendar se pristna lastna akcija (self action) verjetno ni nikoli kakor koli uveljavila, namesto tega se vse dejavnosti skoraj popolnoma pokoravajo in sledijo direktivam od zunaj. V Julijinem primeru ji je njena dejanja po vsej verjetnosti privzgojila mati, »ona« sama pa ni bila »v« njih. To je morala imeti v mislih, ko je rekla, da ni nikoli postala oseba, in pri tem, ko je kot kronični shizofrenik stalno ponavljala, da je »pozvonjeni zvonec« (ali »ukazovana lepotica«), (»tolled bell« in »told belle«). Z drugimi besedami, bila je le tisto, kar so ji ukazali, naj bo. 66 4. Vedno je naredila, 1<аг smo ji rekli. Kot smo omenili že prej ob govorjenju resnice iin laganju, obstajajo dobri razlogi za poslušnost, vendar pa to, da nisi sposoben neposlušnosti ni eden najboiljšib. V pripovedovanju gospe X doslej ni biio možno videti, da bi mati spoznala v Juilie kakšne druge sposobnosti kot tisto, kar je Julie sama imenovala »ukäzovana lepotica«. »Dala ji je življenje« pozvonjenemu zvoncu, vendar je ona tudi petindvajset let kasneje povsem zanikala možnost, dft hi ta dobra, ubogljiva, majhna deklica, ki jo je tako močno ljubila, da je skorja ponorela, če je biJa ločena od nje pa čeprav samo s stolom, okamenela v »stvar«, preveč prestrašena, da bi postala oseba. 5. Nikoli ni bila »nadloga«. Postalo je jasno, da je bil pacient od takrat, ko je prešel prvih nekaj mesecev življenja, brez avtonomije. Sodeč po spon>inih njene matere ni nikoli razvila svoje samostojnosti. Instinktualne potrebe in zadovoljitve se niso niikoli izrazile preko kanalov telesne aktivnosti. Resnično zadovoljenje izvirajoče iz pristne želje po pravi dojki so sploh ni pojavilo. Mati je gledala na posledice tega s povsem istim odobravanjem kot prej na prve manifestacije. »Nikoli ni vzela preveč kolača. Treba je bilo le -reči »Dovolj je, Juliie« in mi nasprotovala.« 2e prej smo omeniiHv kako lahko pride do tega, da se sovraštvo izraža le v in skozi privolitev sistema lažnega jaza (false-self system). Mati jii je ukazovala poslušnost, toda Julie je začela pretiravati s poslušnos- tjo, tako da je to postalo »nemogoče«. Tako je imela pri desetih letih oibdobje, ko so jii morali povedati vse, kar se bo zgodilo v toku dneva, in vse, kar naj naredi. Vsak dan se je mioral začeti s takšnim katalogom. Ce se mati ni ho- tela podrediti temu ritualu, se je začela Julie cmeriti. Ta jok je po materinih besedah lahko ustavilo le par zdravih batin. Ko je odrasla, ni zapravljala de- narja, ki ga je dobila. Celo ko so jo vzpodbujali, naj pove, kaj hoče ali da naj si kupi obleko ali da naj ima prijatelja kot druga dekleta, ni hotela pove- dati svojih želja; mati ji je morala kupovati obleke in ni kazala nobene inci- ative v sklepanju prijateljstev. Nikoli ni sprejela nobene odločitve. Poleg zgoraj navedenega jokanja so bile v otroštvu še nekatere druge priložnosti, ko jo je Julie razburila. Med petim in sedmim letom je imela ob- dobje, ko je grizla in trgala nohte; od prvega dneva, ko je začela govoriti, je imela tendenco, da je obračala besede naokoli. Ko je bila stara osem let, je kar naenkrat začela veliko jesti, to je počela nekaj mesecev, potem pa je zopet začela jesti na običajen malodušen način. Njena mati je takšnim stvarem od.rekala pomembnost in je to smatrala kot prehodne faze. Vendar se lahko v njih opazi nenadne preobliske r>otra- njega sveta nasilne destruktivnosti s kratkotrajnimi, obupanimi napadi očitne- ga pohlepa, ki kmalu postane zopet obrzdan in potlačen. II. »Slaba« faza. Ko je bila stara približno petnajst let, se je njeno obnašanje spremenilo, iz »dobrega« dekleta je postala »slabo« V tem času se je tudi spremenil odnos matere do nje. Medtem ko je prej mislila, da je v redu in primerno, če je Julie čimveč z njo, jo je zdaj začela siJiti, naj gre več ven, naj ima prijatelje, naj gre v kino ali celo na plese m naj ima fante. Nam.esto tega pa je Julie sedela in ni ničesar počela, ali pa je pohajkovala po ulicah in nikoli ni povedala nvateri, kdaj se bo vrnila. Svojo sobo je imela pretirano zanemarjeno. Se zmeraj je negovala svojo punčko, čeprav je mati mislila, da bi morala to že »pre- rasti«. Kasneje bomo imeli priložnost, da se k tej punčki zopet povrnemo. Julijini ogorčeni izpadi zoper mater so bili brez konca in so imelii vedno isto vsebino: obtoževala jo je, da je ni marala, da jo ni pustila, da bi postala oseba, da ji ni nikoli pustila dihati., da jo je dušila. Preklinjala je kot star mornar. Vseeno pa je lahko bila do drugih očarijiva, če je le hotela. Doslej smo upoštevali te odnos Julie do svoje matere. Preden nadalju- jemo, moramo reči nekaj o celotni družinski konstelaciji. V zadnjih letih je bil uveden pojem »shizofrenogene« matere. Na srečo je zgodnja lastnost »lov na čarovnice« pri tem pojmu začela upadati. Do tega pojma lahko pridemo na več različnih načinov, vendar ga lahko določimo z naslednjimi opredelitvami: na določen način lahko mati prej ovira kot olaj- šuje aJi »krepi« različne genetične determinirane vrojene težnje v otroku proti doseganju primarnih razwjnih stadijev ontološke varnosti. Ne le mati temveč tudi celotna družinska situacija lahko prej ovira kot olajšuje otro- kovo sposobnost udeležbe v resnično skupnem svetu kot posameznik-z-dru- gimi (self-vvith-other). 67 Teza te študije, da je shizofrenija možen rezultat več kot običajnih težav v tem, da bi bi.l človek v odrvosu do drugega celo^ta osebnost in bi sebe v SN-etu doži.vljai ne da bi sprejel zdravi razum (to je skupni razum) (common- ser»se, œmmunity sense). Svet otroka, kot tudi svet odirasliih je »encvtnost danega in konstruiranega« (Hegel), za otroka enotnost tega, kar mu posreduje- jo starši, v prvi instand mati, i-n kar iz tega napravi sam. Mati in oče v veliki meri poenostavljata svet za mladega otroka in ko se razvijejo njegove spo- sobnosti-, da kaos obbkuje v vzorec, da doume vedno bolj kompleksne razlike in povezave, je, kot pravi Buber, postavljen v »možen svet« (feasible). Toda kaj se lahko zgodi, če se materina ali družinska shema stvari ne ujema s tem, kar otrok lahko živi in vdihava? Potem mora otrok sam razviti svojo prodorno vizijo in mora biti sposoben ob njej tudi živeti — kot je to uspelo VVillamu Blaku, kot jo je Rimbaudu uspelo razviti, ne pa živeti — ali postati nor. Iz zgodnj.ih ljubečih vezi z materjo razvije otrok začetke bivanja- zase. V teh vezeh in preko njih najprej mati »posreduje« svet otroku. Ta stev je lahko tak, da mu uspe biti v njem; možno pa je, nasprotno, tudi to, da v tem, kar mu je dano, takrat zanj ni prostora. Kljub pomembnosti prvega leta življenja, ima lahko narava okolja, v katerem mora otrok preživeti svoje detinst- vo, otroštvo in aidolescenoo, še vedno na tak ali drugačen način velik vpliv. T teh kasnejših stanjih lahko oče ali drugi pomembni odrasli igrajo odJočiilno vlogo v otrokovem življenju bodisi z direktnim odnosom do otroka ali pa indirektno, preko vplivov na mater. Ta zapažanja dajo slutiti, da je bolje misliti o shizofrenogeni družini kot pa preveč izključno o shizofrenogeni materi. Takšno stališče lahko vsaj vzp<^udi večje število raziskav o dinamiki družinske konstelacije, namesto študij mater, očetov ali bližnjih brez zadostne povezave z celotno družiinsko dinami-ko.* Julijina tri leta starejša sestra je biila dokaj odločna, samozavestna poročena ženska, vendar ne brez ženskosti in privlačnostii. Kot pravi mati, je bila »te- žavna« že od rojsN-a; bila je zahtevna in vedno »nadJoga«. Skratka, zdi se, da je biia relativno »normalen« otrok, ki ga mati ni nikoli preveč hvaliia. Vendar sta vseeno dobro shajali. Sestra je imela svojo mater za precej gospo- dovalno osebnost, dokler se ji ni kdo zoperstavil. Vendar »je za Julie napravila vse in Julie je bila vedno njena mlijenka«. Povsem jasno je bilo, da je sestra zgodaj dosegla integralni avtonomni status. Kdor bi si dovolj dobro ogledal njeno osebnost, bi lahko v njej našel mnogo nevrotičnih elementov, vendar ni nobenega dvoma, da je nazadnje le dosegla primarni ontološki status, kate- rega Julie ni dosegla nikoli. Ko je bila otrok, je imela prijatelje svoje starosti, ki pa so bili prestari za Julie in Julie se jim, kot "kaže ni približala. Vseeno je juiie v svojo shemo fantomov vgradila veliko sestro, ki je bila ena redkih pretežno dobrih osebnosti v njenem »svetu«, »Usmiljena sestra«. Oče je imel bolj očitno pomembno vlogo. V očeh Julijine matere je bil »seksualna zver«, v njegovih pa je bila Juìijina mati hladna in neprijazna. Med sabo nista govoriila prav nič več kot je bilo nujno potrebno. Seksualno zadovoljitev }e našel drugje. Vendar kljub številnim obtožbam drug zoper dru- gega v te obtožbe ni nihče vpletel nobene izjave o zanemarjanju hčerke. Oče, kot je dejal, mi res nI imel mnogo povedati, kajti »emocialnc se je odmaknil od družine« še preden se je Julie rodila. Sestra pacic4ilke mi je povedala dva incidenta, ki sta morala imeti zelo velik pomen za Julie. O prvem mati najbrž niti ni vedela; glede drugega pa se ni mogla pripraviti do tega, da bi mi povedala. K drugemu se bomo povrnili kasneje. Prvi se je pripetil, ko je bilo Julie štirinajst ali petnajst let. Kljub očetovi odmaknjenosti in relativni nedosegljivosti, ga je Julie najbrž imela rada. Včasih jo je peljail na sprehod. Ob eni takšnih priložnosti se je Julie vrnila domov v solzah. Materi ni niikoii povedala, kaj se je zgodilo. Mali mi je to omeniJa in mi povedala, da je prepričana, da se je nekaj strašnega dogodilo med njenim možem in Julie, vendar ni nikoli odkrila, kaj. Po tem Julie ni imela nobenega opravka več z očetom. Cnkrat pa je vseeno zaupala svoji sestri, da jo je oče peljal v telefonsko govorilnico in da je slišala »grozen« razgovor med njim in njegovo ljubico. Gospe X si ni pomišljala obrekovati svojega moža hčeram in jih je z naštevanjem neštetih primerov nepravičnosti poskušala pridobiti na svojo stran. Vendar je starejša sestra ubrala srednjo pot, Julie pa ni nikoli očitno spletkarila z materjo proti očetu: po incidentu s telefonom se je samo preki- * elei zlasti Lainga Esterson: Sanity, Madness and the Family. Vol. I. families of Schizofrenics. London: Tavistock 1964 68 ni'la odnose z njim, niikoli pa ni dala informacije za napelje^^an^e vode na materin mlin. Oče pa se je, kakor je sam rekel, ločiil od družine. Ni obtoževal matere pred hčerami, ker proti njej ni rabil njihove opore. Četudi jo je imel za brezkoristno ženo, »bodimo pravični do nje«, kakor je sam rekel, »bila je dobra mati. To jii- moram priznati«. Starejša sestra je videla krivdo na obeh stra^ neh, toda poskušala je biti či.mbolj razumna in uravnovešena in ni stopila niti na eno niti na drugo stran. Toda če je morala izbirati, je stopila na mate- rino stran proti očetu in na materino stran proti Julie. V tem zadnjem primeru ni biio tako nerazumno, da je tako storila. Julijine obtožbe proti materi so bile z realističnega, zdra voraz umskega zornega kota divje in fantastične. 2e od začetka so se morale slišati noro. »Gobezdanje in čenčanje«, da je bila udu- šena, ter da je niso pustili živeti in biti človek, se je zdelo tej zdravorazumskl družini brezumno. Rekla je, da je njena mati ni nikoli marala, in vendar je bila njena ljubljenka; njena mati je naredila zanjo vse in dala ji je vse. Kekla je, da jo mati dušila in vendar jo je vzipodbujala, гиј odrase. eRkla je, da ji ni pustila postati osebnost, in vendar jo je mati silila', naj si pridobi prijateije, gre na plese itd. Pomembno je, da sta kljub radi'kalnemu zlomu odnosov med možem in žerK), v enem oziru ohranila dogovor. Oba sta sprejela pacientkin lažr.i jaz kot dober in zavrni'la vsak drug aspekt kot slab. Toda v »skibi« fazi je biil za- ključek iz tega celo bolj pomemben Ne samo, da sta zavrnila kot slabo cèto Julie, razen ustrežljive, brezživljenjske sence, ki je zanju veljala za resnično osefcio, popolnoma sta odklonila »vzeti si k srcu« katero koli obtožbo, ki jo je Julie iimela proti- njima. Julie in njena mati sta bi-le v tem času popolnoma obupani. Julie je v svoji psihozi samo sebe klicala gospodična Taylor (Taylor = krojač). To por meni: »Ш1а sem ukrojena. Jaz sem ukrojeno dekle; bila sem narejena, nahra- njena, oblečena in ukrojena — (I'm a taiiored maid; I was made, fed, clothed and tailored«). Takšne trdiitve so psihotične ne zato, ker morda ne bi bile resnične, ampak ker so kriptične: mnogokrat jih je skoraj nemogoče razbrati, ne da bi jih pacient dekodificiral. Toda tudi kot psihotičen stavek se zdi zorni kot zelo tehten in podaja na kratko jedro obtožb, ki jih je metala materi, ko ji je bilo petnajst ali šestnajst let. To »gobezdanje in čenčanje« je bila njena »slabost«. Po nx)jem je moral biti najbolj shizofrenogen faktor v tem času ne le Julijin napad na mater, ali celo materin protinapad, ampak popolna od- sotnost kogarkoli v njenem svetu, ki bi v njenem stališču videl kakšen pomen, pa če je bilo pravilno ali ne. Zaradi različnih vzrokov niti oče niti sestre nista mogla videti nobene vrednosti v Julijinih argumentih. Kakor naš pacient iz skupine (str. 43) se ni borila za to, da bi imela zadnjo besedo, ampak za ohranitev svoje eksistence; po svoje pa Julie ni samo skušala ohraniti eksistence, ampak jo je poskušala doseči. Lahko vidimo, da pri petnajstih ali šestnajstih Julie še skoraj ni razvila tistega, kar bi lahko imenovali »sposobnost zdravega razuma«. Družinski zdrav razum »njej« ni priznal nobene eksistence. Njena mati je morala imeti prav, popolnoma prav. Ko ji je mali rekla, da je slaba, je Ju'lie to občutila kot umor. To je bi'a negacija kakršnegaikoli avtonomnega stališča z njene strani Mati je bila pripravljena sprejeti ubogljivi, lažni jaz, ljubiti to senco in ji dati karkoli. Poskušala je tej senci celo ukazati, naj se obnaša kot osebnost. Toda nikoli nr spoznala prave moteče prisotr>osti v svetu hčerke z njenimi lastnimi možnostmi. Eksistencialna resnica v Julijinih razočaranjih je bila ta, da so bile njene resnične možnosti udušer>e, zadav- ljene, ubite. Da bi lahko eksistirala, da bi lahko dihaia, je Julie čutila, bi morala njena mati priznati, da se lahko v nekaterih stvareh moti, da lahko dela napake in da so v določenem smislu izjave njene hčere pravflr>e in imajo svojo težo. Lahko bi rekli, da bi bila Julie potrebna wliti, da 'projicira nekaj svojega slabega jaza v mater in vzame nekaj dobrega iz nje, ne pa, da je bila ves čas soočena le z dobroto. Toda za celo družino je Julie skušala dokazati, da je belo črno. Resničnost ni popustila. Začela ie spreminjati eksi- stenčno resnico v fizična dejstva. Dobila je halucinacije. Ce ie začela z oIj- toževanjem matere, da je v nekem eksistenčnem smislu nikoli ni pustila živeti, je končaJa tako, da je govorila in delala, kakor da je njena mati, v le- galnem smislu, dejansko umorila dejanskega otroka, in to je bilo družini jasno v olajšanje, ko so jo lahko pomilovaJi in se jim ni bdo več treba oprn- vičevati z obtožbami. Samo oče jo je na čuden način imel za odgo%4;rno osebo. Nikoli ni pristal na to, da je nora. Za njega je büa hudobna. Njena igra ga ni »preslepila*. V celoti je bita odraz klj-ubovalnosii in ne- hvaležnosti. Zanj je bilo tisto, kar mi imenujemo katatoničn: negativizem, sama »zametljivost«, njeni hebefrenični simptomi pa maščevalna neumnost. Bil je 69 edini, ici je ni pomilova!. Na nekaterih slučajnih obiskih jo je ščipal in ji zvijal roko, da bi »nehala«. III. faza: Nora Julijina temeljita obtožba je bila, da jo je mati skušala ubiti. Ko je bila stara sedemriajst let. se je dogodil incident, ki je bil verjetno učinkovit vzrok v preliod z biti silab na biti nor. To je druga okoliščina, ki mi jo je povedala njena sestra. Do sedemnajste- ga leta je imela Julie lutko iz otroštva: oblačila jo je in je delala obleke, igrala se je z njo v sobiv nihče ni sicer točno vedel, kako. To je biila skrivnost v njenem življenju. Imenovala jo je Julie Doll (Lutka Julie). Mati je vedno bolj vztrajala, naj jo opusti, ker je sedaj že veli.ko dekle. Nekega dne je lutka izgi- nila. Nikoii se ni zvedelo, če jo je Julie vrgla proč, ali pa jo je odstranila mati. Juiie je obtožila mater. Mati je zanikala, da bi bila lutki karkoli na- pravila in rekla, da jo je verjetno Julie izgubila. Kmalu po tem je neki glas po- vedal Julie, da je mati pretepla »v kašo« nekega otroka oblečenega v Julijine obleke, in predlagala, da bi šli na policijo prijaviti ta zločin. Rekel sem, da sta lutko vrgli proč bodisi Julie ali njena mati, ker se zdi zelo verjetno, da je bila na tej stopnji za Julie »mati« bolj arhetipni uniče- valec, kot pa resnična zunanja mati. Ko je Julie rekla, da je »mati« uničila lutko, je zelo verjetno, da je to napravila »ona«, to se pravi njena »notranja« mati. Kakorkoli je že bilo, dejstvo je bilo katastrofalno, zato ker se je Julie z lutko očitno ildentificirala. V igri je bila lutka ona sama, ona pa mati. Zelo možno je, da je v igri postajala vedno slabša mati, in da je na koncu lutko ubila. Pozneje bomo videli, da je v psihozi »slaba« mati govorila in delovala dobršen del skozi njo samo. Ce je bila lutko uničila prava mati in bi. bila to priznala, bi bil dogodek morda manj katastrofalen. Julijini trenutki zdravja so bi,ti na tej stopnji odvisni od možnosti, da vmesti nekaj slabega v resnično mater. Nemožnost, da bi to na zdrav način storila, je bil eden od faktorjev, ki so pripomogli k shizofreni psihozi. DUH S PLEVNATEGA VRTA ... na določeni stopiji lahko naleti stroj, ki je bil prej sestavljen na ce- lovi't način, na svoja vezja razdeljena na delne sestave z višjo ali nižjo stop- njo samostojnosti. NORBERT WIENER: Human Use of Human Beings Pripombe, kt sledijo, se nanašajo na Julie in druge kronične shizofrenike hebefrenično-katatoničnega lipa. Nimajo namena zajeti vse oblike kroničnih psihotičnih stanj, kjer je razkol v taki ali drugačni obliki zelo razviden; naj- manj so uporabne pri paranoidnih psih.Tzah, kjer je integracija osebnosti precej večja kot pri Julie in njej podobnim. Julijino lastno bivanje je postalo take fragmentirarK), da bi, njeno eksi- stenco najbolje opisali kot smrt-v-življenju blizu kaotičnemu nebivanju. V Juli- jinem primeru kaos in pomanjkanje identitete nista bila popolna. Toda, če si bil dolgo z njo, si imel tisti čudni »praecox« občutek^, ki so ga opisali nemški kli- niki, se pravi občutek, da si v prisotnosti drugega človeškega bitja in vendar čutiš, da ni niikogar tam. Tudi ko si čutil, da je vse rečeno izraz nekoga, fragment jaza, za besedami in dejanji ni bilo Julie. Morda se kdo obrača na nas, toda če poslušamo shizofrenika, je zelo težko spoznati »kdo« govori, in prav tako težko je spoznatii na »koga« se obrača. ' S terminom Dementia praecox so nekdaj označevali to, kar mi danes v glavnem imenujemo obliko shizofrenije, ki se pripeti pri mladih in za katero se smatra, da se konča s kronično psihozo. Ta »praecox občutek« naj bi bil, mislim odgovor občinstva Ofeliji, ko je postala psihotik. Klinično je kasneje nedvomno shizofrenik. V njeni norosti ni nikogar. Ona ni oseba. Preko njenih dejanj ali govorjenja ni izražen integralni jaz. Ona je že mrtva, samo še vakuum je, kjer je bila nekdaj oseba. 70 Ce si poslušal Julie, je Mo mnogokrat tako, kot da bi delal skupinsko psihoterapijo z enim pacientom. Tako sem bil soočen s čebljanjem ali zmešnjavo zelo različnih zdaržanj, občutkov, izrazov impulza. Pacientkine intonacije, gibi, obnašanje so se spreminjali iz trenutka v trenutek. Počasi se je dalo pre- poznati krpe govora-, fragmente obnašanja, ki so se pojavljali ob rzličnih časih in so verjetno spadali skupaj zaradi podobnosti v besednjaku, intonaciji, sintaksi, poudarkih v govoru, ali pri obnašanju zaradi stereotipnih gibov ali navad. Videti je bilo, da so pred tabo različni fragmenti ali nepopolni ele- menti različnih »oseb«, ki delujejo hknaiti. »Njena« besedna solata se je kaizala kot rezultat skoraj avtonomnih delnih sistemov, ki so si prizadevali, da bi iz istih ust istočasno našli svoj izraz. Ta občutek je pojačan, čeprav zato nič manj zmeden, z dejstvom, da je Julie govorila o sebi v prvi drugi ali tretji osebi. Potrebno je intimno pozna- vanje individualnega pacienta preden lahko karkoli rečemo o pomenu tega (to velja tudi za vse druge aspekte shizofrenične dejavnosti). Janet je razlikoval disociacijo na molarne razkole in na molekularne raz- kole. Histerično razklana osebnost je molaren razkol. Shizofrenijo sestavljajo molekularni razkoli. V Julijinem primeru je bilo videti, da gre za oba. Enot- nost njenega bivanja se je razklala v več »delnih združenj« aJi »parcialnih sistemov« (skoraj avtonomnih »kompleksov« »notranjih objektov); vsak od njih je imel svojo lastno majhno stereotipno »osebnost« (molami razkol). Poleg tega je biJa vsaka aktualna sekvenca obnašanja razdrobljena na precej bolj nadroben način (molekularni razkol). Celo Integriteta besed na primer je bi-la raztrgana. Tako ni presenetljivo, da v takšnem pri.meru govorimo o »ned-osegljivosti« in »praecox« občutkih. Z julie ni bilo težko voditi določene verbalne izmenjave, toda zdelo se je, da nima nobene celovite enotnosti, ampak je bolj konstela- cija kvazi-avtonomnih sistemov, zato je bi.lo zelo težko govoriti z »njo«. Kljub vsemu ne smemo prvenstveno misliti v terminih kakršne koli mehanske analogije, ker to stanje kaotičnega ne-bivanja nikakor ni biio iniverzibiino in fiksirano v svoji dezintegraciji. Včasih je čudovito prišla k sebi in pokazala patetično zavest o svojem stanju. Toda takšnih trenutkov reintegracije se je iz več razlogov bala. Med drugim, ker je v njih morala prenašati intenzivno tesnobo, in ker je bilo videti, da se spominja procesa dezintegracije in se ga boji tako močno, da išče zatočišče v svoji neintegralnosti, neresničnosti in smrti. Julijino bivanje kroničnega shizofrenika je torej karakterizirala odsomost enotnosti in razdeljenost v kar bi lahko imenovali delne »sklope«, kon>plekse delne sisteme ali »notranje objekte«. Vsak teh sistemov je imel prepoznavne lastnosti in čisto svoje mehanizme. Ce se ravnamo po teh postulatih, po- stane mnogo lastnosti njenega obnašanja razložljivih. Ob dejstvu, da njeno samo-bavinje (self-being) ni bilo združeno v enoto, ampak je biio razklano v različne delne sklope ali sisteme, lahko razumemo, da različne funkcije, ki predpostavljajo doseg osebne integritete ali vsaj visoko stopnjo osebne in- tegritete, v njej niso mogle biti prisotne in tudi v resnici niso bile. Enotnost osebnosti je predpogoj reflektiranega zavedanja (refleci:ive awareness), se pravi zmožnosti zav^ati se relativno nezavednega delovanja V Julie se je lahko vsak delni sistem zavedal objektov, toda sistem se ni za- lastnega jaza. ki deluje s preprostim primarnim ne-reflektiranim zavedanjem vedal i>rocesov, ki so se dogajali v drugem ločenem sistemu. Ce je, na primer v pogovoru z mano en sistem »govoril«, se je zdelo, da nI v njej nobene enotnosti, s katero bi se »ona« kot enotna osebnost zavedala, kaj ta sistem govori ali dela. Ker je bilo reflektirano zavedanje odsotno, je bii »spomin«, za katerega bi biJo reflekth^no zavedanje predpogoj, zelo raztrgan. Vse njeno življenje je biio istočasno. Odsotnost totalnega izkustva o svoji celovitosti je pomenilo, da manjka enotno izkustvo, na katerem bi se lahko osnovala ideja »meje« njene- ga bivanja. Takšna celotna »meja« pa ni biia povsem odsotna. Tako je Feder- nov termin meje ega nezadovoljiv. Potrebujemo nov izraz za celoto, katere del je ego. Raje, vsak sistem je imel svojo lastno mejo. To se pravi, zavedanju, ki je opredeljevalo en sistem, se je drug sistem zdel zunanji. V celoviti enot- nosti bi bistveno drugačen aspekt njenep bivanja, če bi bil dovolj »distoničen« glede na vse ostalo sprožil boleč konflikt. Vendar v njej do takšnega konflikta ni moglo priti. Samo »od zunaj« se je dalo videti, da so njeni različni kon- fliktni sistemi delovali istočasno. Videti je bilo, da ima vsak delni sistem v sebi lastni fokus al center zavedanja: imel je svoje lastne zelo omejene spo- minske sheme in začrtane načine struktuiranja percepij, svoja lastna kvazi avto- rvomna gonila ali delna gonila, lastno težnjo po ohranjanju avtonomije, in 71 posebne nevarnosti, ki so njegovo avtonomijo ogrožale. Julje je imenovala le različne aspekte »on«, »ona«, »ti«. Se pravi, namesto da bi se reflektirano za- vedala teh svoj.ih aspektov, je »ona« zaznaJa operacijo delnega sistema, kakor da ne bi bila »njena« ampak bi prišla od zunaj. Imela je halucinacije. Poleg tega, da je sprejemala aspekte svojega lastnega bivanja kot ne- njenega, je biila nezmožna, da bi ločite med tem, kar »objektivno« ni bila ona, in tistim, kar je bila. To je preprosto drug aspekt pomanjkanja celovite onto- loške meje. Lahko je na primer občutila dež na licih kot svoje solze. Wi.lliam Blake je v svojih Prophetic Books opisal razklana stanja bivanja kot težnjo postati to, kar zaznavaš. V Julie so vsaka preceipcija nosila grožnjo konfuzije z objektom. Velik del svojega časa je porabiJa za to težavo. »To je dež. Lahko bi bila dež. Ta stoi ... ta zid. Lahko bi bila ta zid. Strašno je za dekle, če si zid.« Vsaka percepcija je nosila grožnjo spojiitve in vsak občutek, da jo drugi zaznavajo, jo je podobno ogroziJ. To je pomenilo, da je živela v svetu stalne ogroženosti in zdelo se ji je, da drugim dela to, kar se boji, da se dogaja njej. Skoraj vsak akt percepcije je vseboval konfuzijo jaza z nejazom. Tla za takšno konfuzijo je pripravilo dejstvo, da so bili veliki' deli njene osebnosti delno zunaj njenega »jaza«, je biilo lahko zamenjati te določene aspekte nje- nega bivanja z drugimi ljudmi, npr. zamenjati njeno »zavest« z materjo in mater z njeno »zavestjo«. Ljubiti je bilo tako zelo nevarno; imeti rad = bitl kot=biti enak kot (to like = to be like = to be the same as). Ce ima rada, je takšna kot jaz, je jaz. Tako je začela govoriti, da je moja sestra, moja žena, imenovala se je McBride (bride = nevesta). Jaz sem bi'1 življenje. Ona je bila Nevesta 2ivljenja (the Bride of Life). Privzela je moje obnašanje. V sebi je imela Drevo življenja. Bila je drevo življenja. Ali pa: Ona misli misli a, b, c. Jaz imam približno enake misli al, bi, c1. Torej sem ukradel njerve misli. Popolnoma psihotičen izraz tega je bila obtožba, da imam njene možgane v svoji glavi. In obratno, ko me je kopirala ali oponašala, je pričakovala kazen, ker je »nastopila« s koščkom mene, ki je zanj čutila, da ga je ukradla. Seveda je bila stopnja spojiitve od trenutka do trenutka različna. Kraja, na primer, pred- postavlja določeno mejo med jazom in ne-jazom. Zgomje trditve bomo sedaj podrobneje osvetlili s primeri. Enega najpomembnejših primerov za dejavnost razkola njenega bivanja v dva delna »sklopa« lahko vidimo v tem, da je sebi dala ukaz in ga skušala izvršiti. To je počela neprestano, prav potiho, na glas, ali v halucinacijah. Tako je »ona« rekla »sedi, vstani«, in »ona« je sedla in vstala; ali pa ji je halu- clniran glas, glas delnega sistema, dal ukaz in ona, kot dejavnost drugega delnega sistema ga je ubogala. Drug pogost primer je bii, da je »ona« rekle, nekaj, kar je »ona« sprejeia s posmehljivim smehom (inkongruiteta misli in afekta). Predpostavljamo, da je stavek prišel iz sistema A in smeh iz sistema B. Potem mi A reče: »Ona je prava kraljica«, B pa se ob tem posmehuje. Dober del tega, kar se je zgodilo, je bilo podobno »jantmingu«. A je rekel nekaj relativno koherentnega, potem se je zmedel in B je začel govoriti. A je zoipet vskočil in rekel: »Ukradla (B) mi je jezik«. Potem, ko si jo spoznal, je bilo mogoče različne delne sisteme vsaj do neke meje identificiratii, zaradi stalnosti vloge, ki jo je vsak igral v tem, kar bi lahko imenovali »intra-personalna grupa«. Pojavljal se je, na primer, nasilni oblastnež, ki ji je venomer ukazoval. Isti nasilni glas se je pritoževal nad »tem otrokom«; »To je hudoben otrok«, »ta otrok je zgubljen čas. Ta otrok je samo razvajen čemernež. Niikoli ne boš napravit nič iz njega«. Tisti »boš« se je lahko nanašal name ali pa na enega njenih sistemov, ali pa sem bil jaz vključen v enega njenih sistemov. Jasno je bilo, da je bila ta oblastna figura v njej večino časa »bog i batina«. Julie ni posebej cenita-. Nikoli ni verjela, da ho Julie ozdravela ali da ozdravlje- nje zasluži. Ni bila nitì na njeni niiti na moji strani. Ta kvazi-avtonomni notranji sistem bi lahko imenoval sistem »slaba notranja, mati«. V bistvu je biila notranji ženski preganjalec, ki je v zgoščeni obliki vsebovala vse slabo, kar je Julie pripi- sovala svoji materi. Ni bilo težko Identificirati še dva druga sistema. Eden je igral vlogo za- govornika njenega obnašanja pred mano, varovalca aJi zaščitnika odbijača pred preganjanjem. Ta sistem je o Julie pogosto govoril kot o svoji mlajši sestri. Fenomenološko bi ga lahko imenovali »njeno dobro sestro«. 72 Tretji delni sistem, ki ga bom uvedel, je bila v celoti dobra, ubogljiva in spravljiva majhna punčka. Kaže, da je bilo to izpeljano iz sistema, ki je bil pred nekaj leti verjetno zelo podoben lažnemu jazu (false-self system) v shi- zoidnih primerih. Ko je ta sistem govoril, je rekla: »Pridna deklica sem, redno hodim na stranišče«. Prisotni so bili tudi ostanki nekega »notranjega« jaza, ki se je skoraj popolnoma subliimiral v čisto možnost. Končno, kakor sem že prej omenil, so biia obdobja krhkega zdravja., ko je govorila v patetično prestrašenem skoraj neslišnem tonu, toda videti je bilo, da takrat govori »njena lastna oseba« bolj kot kdajkoli drugič. Poglejmo sedaj, kako so si različni sistemii delovali skupaj. Primeri, ki jih dajem, so vzeti iz bolj koheratnnih izjav. Bila sem rojena pod črnim soncem. Nisem bila rojena. Bila sem izvržena. Tega človek ne prenese kar tako. Nisem imela ma- tere, bila sem udušena. (1 Wasn't mothered, I was smothered.) Ona ni bila mati. Izbirčna sem pri tem, koga imam za mater. Nehaj. Nehaj. Ubija me. Reže mi jezik. Pokvarjena sem, nizkotna. Hudobna sem. Zgubljen čas ... Sedaj bi v luči prejšnje diskusije podal sledečo interpretacijo dogajanja. Pogovor z mano začne v svoji lastni osebi; in obtoži mater z obtožbami, na katerih vztraja že leta. Toda na zelo jasen in luciden način. »Črno sonce« (sol niger) je simboi njene destruktivne matere. To je bila zelo pogosta podoba. Prvih šest stavkov je povedanih v zdravem stanju. Nenadoma pa je podvržena ogrožajočemu napadu s strani slabe matere. Zaide v intra.personalno krizo. »Nekaj. Nehaj.« Zopet se obrne k meni in izjavi: »Ubija me«. Potem sledi defenzivna očrnitev povedana z istimi besedami kot materine obtožbe, s Po- kvarjena sem, nizkotna. Hudobna. Zgubljen čas...« Obtožbe materi so vedno povzročile kakšno katastrofalno reakcijo. Enkrat pozneje, ko je zopet obtoževala mater, jo je slaba mati prekinila z ustaljenimi pritožbami proti »temu otroku«. »Ta otrok je slab, ta otrok je hudol>en. Ta otrok je zgubljen čas«. Prekinil sem te pripombe in rekel: »Julie se boji, da se bo ubila, ker vse to govori.« Ploha besed se ni nadaljevala, toda »ona« je rekla zelo potiho: »Da moja zavest me ubija. Bala sem se matere celo življe- nje in vedno se je bom. Misliš, da lahko živim?« Ta relativno integrirana trditev pojasni ostalo konfuzijo (zlivanje) njene zavesti in prave matere. Njena slaba zavest je bila njena slaba mati, ki jo je preganjala. Kot sem že prej rekel, eden od shizofrenogenih elementov v njenem življenju je bii ta, da ni mogla pripraviti matere v realnem smislu do tega, da bi sprejela njeno potrebo po projekciji dela svoje slabe zavesti vanjo. Se pravi, da bi mati v resnici- priznala neko vredinost Julijinim obtožbam, tako da bi ji dovolila videti lastne nepo- polnosti., da bi sprostile del notranje persekucije v njeni »zavesti«. »Ta otrok noče priti sem, vam je to jasno? Ona je moja mala sestra. Ta otrok ne ve stvari, ki. jih ne sme vedeti.« Tukaj govori »velika sestra« in mi razlaga, da je Julie nedolžna in nevedna in zato neodgovo.rna. Sistem »velike sestre« je bil v nasprotju z nedolžnim in nevednim sistemom »male sestre« zelo razgledana in odgovorna »oseba«, malo pokroviteljska četudi prijazna in varovalska. Vendar »ona« ni na Julijini strani, na strani male sestre, ki naj bi zrasla, ampak vedno govori, »za« malo sestro. Zeli ohrani.ti status quo. »Zavest tega otroka je zlomljena. Njena zavest je zaprta. Poskušaš odpreti njeno zavest. Nikoli ti ne bom odpustila, ker poskušaš odpreti njeno zavest. Ta otrok je mrtev in ni mrtev.« Imiplikacija tega zadnjega stavka je, da četudi ostaja v nekem smislu mrtva, lahko v drugem sm.islu ni mrtva, toda če sprejme odgovornost, da je »resnično« živa, potem je lahko v »resnici« ubita. Vendar ie ta »sestra« lahko govorila tudi tako: »Moraš si želeti tega otroka. Pokazati ji moraš, da je dobrodošla .. . skrbeti moraš za to punčko. Jaz sem dobro dekle. Ona je moja mala sestra. Moraš jo odpeljati na stranišče. Ona je moja mala sestra. Nič ne ve o teh rečeh. To ni nemogoč otrok.« Ta velika sestra je posedovala izkušnje, znanje, odgovornost, razumnost, v nasprotju z nedolžnostjo, nevednostjo, neodgovornostjo, trmo male sestre. Tukaj tudi vidi-mo, da je Julijino shizofrenijo sestavljalo vsesplošno poma- njkanje integracije, ne samo odsotnost mesta »zdravja«. Ta komponenta »velike sestre« je lahko govorila na razumen, zdrav in uravnovešen način, toda to ni bila Julie; njeno zdravje se je ločilo in se neprodušno zaprlo. Njeno pravo zdravje ni bilo odvisno od zmožnosti, da govori »zdravo« v osebi »velike sestre«, ampak v dosegu celovite integracije njenega totalnega bivanja. Shizo- 73 frenijo izdaja njeno naslavljanje sebe kot tretje osebe in nenadna «nbruziija male sestre med govorom veWke (»Jaz sem dobro punčka«) Ko mi je dejansko prezentirala besede in akcije kot svoje lastne, je bil ta tako predstavljeni »jaz« popolnoma psihotičen. Večina resnično kriptičnih, kondenziranih stavkov je najbrž pripadalo ostankom njenega lastnega jaza. Ko jih dekodeficiramo, se izkaže, da je biJ ta sistem verjetno derivacija tan- tasticiziranega notranjega jaza, ki smo ga opisovali v zdravih shizoidnih stanjih. Poskušali smo že podati sliko, kako pride do tega, da izkustvo tega jaza hkrati vsebuje take velike paradokse fantastične vsemogočnosti impotence in tako naprej. Fenomenološke karakteristike izkustva tega jaza so si bile v Julie v principu podobne. Vendar moramo biti pripravljeni prevesti njeno shizofre- nijo v zdravo govorico, preden poskušamo napraviti fenomenološki konstrukt izkustva tega »jaza«. Se enkrat moram pojasniti, da ob uporabi izraza »jaz« v tem kontekstu ne mislim na njen »resnični« jaz. Vendar je ta sistem vsebovai zbirno točko, okoli katere bi se lahko začela integracija. Ob dezintegraciji je bilo to najbrž »središče«, ki ni zdržalo. Videti je bilo, da je to osrednja oporna točka za centripetalne ali centritugalne težnje. To je bilo pravo noro jedro njenega bivanja ta njen osrednji aspekt, ki je moral, kot je kazalo, ostali kaotičen in mrtev, da bi ne bila ubita. Poskušali bomo okarakterizirati naravo tega »jaza« s trditvami, ki jih ni izrekel samo ta »jaz« direktno, ampak tudi s trditvami, ki so kot kaže, prišle iz drugih sistemov. Teh trditev ni veliko, vsaj ne od tega »jaza« samega. V letih,, ki jih je prebila v boinici, se je veliko teh trditev začelo stekati in so rezultirale v nenehno ponavljajoče se stavke, vsebujoče célo bogastvo impli- kacij. Kakor smo videli zgoraj, je trdila, da ima v sebi Drevo Življenja. Jabolka tega drevesa so bile njene dojke. Imela je deset prsnih bradavic (njeni prsti). Imela je »vse kosti brigade gorske lahke pešadije«. Imela je vse, česar se je lahko domislila. Karkoli si je zaželela, je imela in ni imela, vse v istem tre- nutku. Resničnost ni položila niti zatemniia niti osvetlila nobene želje in no- benega strahu. Vsaka želja je dobila takojšnjo fantastično izpolnitev in vsaka grožnja je prav tako fantastično prišla in prešla. Tako je bila lahko kdorkoli, kjerkoli, kadarkoli. »Sem Rita Hayworth, sem Joan Btondel. Sem kraljica. Moje kraljevsko ime Julianne«. »Samozadostna je«, mi je povedala. »Obsedena je od same sebe.« Toda ta obsedenost je bila dvorezna. Imela je tudi svojo temno stran. BiJa je dekle, ki jo je »obsedel« fantom lastnega bivanja. Njen jaz ni imel v resničnem svetu nobene svobode, avtonomije ali moči. Ker je bila kdorkoli', ki ga je lahko omenila,, ni, bi-la nihče. »Tisočera sem. Razdeljena sem med vse vas (I'm an 'in divide you all.). N,isem nobena (I'm no un', (i. e, a nun (nuna): a noun (samostalnik): no one siingle person, (nobena posamezna oseba). Biitii nuna je imelo zelo mnogo pomenov. Eden od nj'ih je bil v na- sprotju s tem, da je bila nevesta,. Ponavadi se je obračala name kot na brata in e imenovala sebe mojo nevesto ali nevesto »zvestega ljubečega življenjskega živjenja» (leally lovely lifely life). Ker sta bila življenje in jaz včasih zanjo identična, }o je življenje (ali jaz) teroriziralo. Življenje (jaz) jo je lahko zmeč- kalo v mrtvo trup,lo, zažgalo njeno srce z rdeče razbeljen,i'm železom, ji odrezalo noge, roke, jezik, prsi. Življenje je bilo pojmovano v najbolj nasilnih in destruktivnih term'inih. Ni šlo za kakšno mojo lastnost, ali nekaj kar sem imel ( npr. falos = rdeče razbeljeno železo). Slo je za to, kar sem bil. Jaz sem bil življenje. Ker ni prenesla tega, da je imela Drevo Življenja v sebi, je navadno čutila, da je uničevalec življenja. Bilo je razumljivo, torej, da se je bala, da jo bo življenje uniči,lo. Življenje je ponavadi predstavljal moški ali falični si'mbol, toda videti je bilo, da si ne želi preprosto biti moški, ampak imeli težko oborožitev spolne oprave obeh seksov, vse kosti brigade gorske lahke pešadije in deset prsnih bradavic. »Rojena je bila pod črnim soncem Ona je zahajajoče sonce.« Stara in skrivnostna podoba zahajajočega sonca je vstala neodvisno od kakršnegakoli branja. Julie je pustila šolo pri štirinajstih, brala je zelo malo in ni bila posebno bistra. Bilo je povsem neverjetno, da bi se bila s to podobo že srečala, toda ne bomo se spuščali v razpravo o izvorih si,mbola in se bomo omejil ina gledaje njenega jezika kot odraza izkušnje njenega bivanaja v last- nem svetu. Vedno je vztrajala, da je mati nikoli ni marala in da jo je iztrgala na nek strašen način, namesto, da bi jo rodila normalno. Njena mati je »hotela in ni hotela« si'na. Ona je bila zahajajoče sonce (occidental sun), se pravi slučajen si'n (accidental son), ki ga je njena mati iz sovraštva spremenila v 74 žensko. 2ark¡ črnega sonca so jo opekli in ji osuäiili kožo. Pod črnim soncem je eksistirala kot mrtva stvar. Tako: »Prerija sem. Ona je porušeno mesto.« Edine žive stvani v preriji so bile divje zveri. Podgane so preplavljale porušeno mesto. Njena eksistence je bila naslikana v podobah popolnoma pustega, iz- sušenega obupa. Ta eksistenčna smrt, ta smrt v življenju je bil najpogostejši način njenega bivanja v svetu. »Ona je duh s plevnatega vrta.« V tej smrti ni bilo upanja, bodočnosti, možnosti. Vse se je zgodilo. Ni bilo užitkov, virov mogočnega zadovoljstva, ker je bil svet prav tako prazen in mrtev kot ona. »Vrč je razbit, vodnjak je izsušen.« Biia je brezciljna in nekoristna. Ni mogla verjeti v možnost ljubezni nikjer. »Samo ena tistih punčk je, ki živijo v svetu. Vsakdo se dela, da jo želi, pa je ne mara. Sedaj živim življenje poceni vlačuge.« In vendar, kakor smo videli iz prejsijih stavkov, si je sama sebi zdela dragocena, četudi na fantastičen način. Verjela je (to je bila, čeprav psihotična, oblika vere v nekaj dragocenega v njej), da je bilo v njej nekaj zelo drago- cenega, izgubljenega ali globoko zakopanega, kar ni še odkrila niti sama niti kdorkoli drug. Ce bi se odpravil globoko v globine temne zemlje, bi odkril »svetlo zlato«, in če bi se spustil zelo globoko, bi našel »biser na dnu morja«. R, D. Laing 75 Shicofrenija S shicofrenijo — duševno razcepljenostjo odpìranro najbolj žalostno po- glavje specialne psihopatologije. Žalostno iz mrtogih vidikov. Shicofrenija je najboJj pogosta med duševnimi obolenji. Računamo, da je polovico vseh bolnikov, ki so h ospitai iz irani v psihiatričnih zavodih, shico- frenih. Računamo, da je na 1000 ljudi 6—8 shicofrenikov. Ne poznamo še pravega vzroka oboienja. Zdravljenje je še nesigurno. Začenja v 2/3 primerov med 15. in 30. letom. BoJezen je progredientna. — Same usodne konstatacije! O et io log i ji shicofrenije je biio že toliko povedanega in napisanega, kot še zlepa ne o kaki stvari. Pa še vedno tavamo v megli. Postavljenih, oma- janih, ovrženih, pa na novo rojenth je biilo že vrsto teorij. Vzrok obolenja so iskali v psiholoških konfliktih, dednosti, organski ok- vari, intoksikaciji možgan in kombinaciji vseh faktorjev. Vedno znova, z raz- ličnih aspektov in po različnih poteh, so veliki strokovnjaki skušali priti do srčike. Pa za sedaj še niso uspeli. Kljub temu pa moremo trditi, da ne tava- mo več v temi — majveč v megli. Bodi kakorkoli — neizpodbitno je dejstvo, da pride do bolezni le, če gre za podedovano ali priirojeno dispozicijo centralnega živčnega sistema. S tem pa ne negiramo pomembnost eksogenih faktorjev, nasprotno, damo jim še večjo veljavo, le v pravem razmerju. Shicofrenija se torej razvija z vpli- vanjem eksogenih faktorjev na živčni sistem s spremenjeio reaktivnostjo. To je definicija, ki nas v blodnjaku teorij trenutno še najbolj zadovolji. Simptome shicofrenije delimo na osnovne in dodatne. Osnovne vidimo pri vsaki shicofreniji in so zato obligatni, dodatni pa se menjajo in karakteri- zirajo posamezne oblike obolenja. Seveda pa je ta delitev simptomov pogojna, diaktična — ob bolnikovi postelji smo večkrat daleč od sleherne sheme. OsnO'Vni simptomi shicofrenije so; motnje v čustvovanju, mišlje- nju in voiji^ Dodiatni pa; čutne prevare, blodine misli, katatonični pojavi in razni telesni simptomi. Potek bolezni je različen, vendar v večini primerov začenja počasi, rekli bi, neopazno in zato zahrbtno. Neprijetne telesne senzacije, razdražljivost, upad delovnega elana, utrudljivost — to so pogosto premobidni znaki, ki jih diagnostici'ramo s »splošno nervoznostjo«. Po krajšem ali daljšem času pa se pojavijo prvi resni glasniki nesreče. Prvi resni znak shicofrenskega procesa je emoc'alna spremenje- nost, ki se praktično pokaže v skaljenem odnosu do okoija. Bolnik se začne odtujevati najbližjim, na katere je bii navezal z vsem srcem. .Vllada mati z dveletno hčerko, ki je sonce njenega življenja, začne tožiti, da svoje punčke nima več tako rada, neguje jo in hrani, ker je to njena materirvska dolžnost, le dolžnost pa nič več. Ljubeči sin se ohlaja do matere in očeta, žena do moža, mož do žene. Pa ne gre zgolj za inter personalne odnose, tudi do splošnega ambienta je bolnik spremenjen. Njegova soba, ki mu je biia vselej ljuba, mu je postala tuja. Neka naša pacientka je tožiia, da se ji- zdi kot bi prihajala vedno znova v hotelsko sobo — preje pa je uživala v dekliškem am- bientu prijaznega prostora. Ze v tern obdobju je opazno zmanjšanje bolnikove psihične produktivnosti, pacient se začne bati obolenja. Začno se pojavljati tudi prvi znaki zbeganosti. Pacient jih včasih podrobno obrazloži, ko pravi; »Ne vem, kaj se z menoj dogaja, tako čuden sem postal, da sam sebe več ne poznam«. Usodna konsta- tacija je po besedi citi.rana iz enega naših popisov bolezni' Pogosto opažamo v tej dobi tudi preobčutljive reakcije na psihotravma- tične dražljaje v smislu reaktivnih depresivnih stanj. Ko se začno pojavljati prve halucinacije ali naznačeni katatonični simptomi, je bolezen že na začetku popolnega razmaha. V posameznih primerih pa nas shicofrenija preseneti tudi z akutnim za- četkom. Takrat pa kar na lepem začenja z halucinacijami in blodnjami ter psihomotornim nemirom. Namerno smo opisali začetne znake shi.cofrenije bolj na drobno, ker jih bo socialni delavec najpogosteje srečaval pri svojem delu. Naprcdovani shico- frenski procesi so običajno hospitalizirani. * Za primeriavo navajamo klasični opis shizofrenije iz standardnega učbenika psihopatologije (Borštnar; Psihopatologija za socialne delavce, Ljubljana, 1%2, še danes v rabi.) 76 Za duševno razcepljenost je značilna terxlenca k naglemu napredovanju bolezenskih pojavov, rekli smo že, da je progredientna. V prvem obdobju funkcionalnih sprememb se da v določenih primerih bolezen še pozdraviti, od tod tudi pomembnost rane diagnoze. Cim preje pride oboleli v roke te- rapevtu, tem boljši, trajnejši in trdnejši so uspehi zdravljenja. Včasih, na ne- srečo redko, nas bolezen preseneti s tem, da se iz nepojasnjenih vzrokov ustavi, ne napreduje. No, običajno vodi obolenje do končne faze — po- bebljenosti, seveda če terapevtski poseg ne spremeni njegovega poteka. Glede na komunikacijo osnovnih in dodatnih simptomov, se nam predstav- lja duševna razcepljenost v glavnem v 4 pojavnih podobah: 1. Shicofrenija simpleks — enostavna shicofrenija 2. Paranoidna shicofrenija — duševna razcepljenost z blodnimi mislimi in čut- nimi prevarami 3. Katatonija 4. Hebefrenija Shicofrenija simpleks — enostavna shicofrenija se imenuje simpleks, ker ima le osnovne simptome, to je motnje čust\'ovanja, mišljenja in volje. Daleč pa smo od tega, da bi jo imenovali enostavno, zavoljo njenega milega poteka, nasprotno, je ena najhujših shicofrenskih oblik. Gre običajno za počasi, tudi desetletja, potekajoča obolenja, ki vodijo postopoma v demenco. Bolniki so samošni, po cele dneve topo posedajo, ugaslih oči, se samoodsebno sploh ne menijo za okolico. Živijo svoje, le v sebe obrnjeno življenje. Spočetka še skopo, bledo odgovarjajo, potem pa do- cela utihnejo. Ze na zunaj kažejo svoje ugaslo zanimanje za dogajanje okoli sebe. Zgrbljeni sami vase, sklonjenih obrazov, odražajo na zunaj le notranje dogajanje. Paranoidna shicofrenija se jasno loči od ostalih oblik po sli- koviti fenomenologiji halucinatornih in blodnih doživetij. Začenja običajno kasneje, okoli 30. leta. Značilno zanjo je počasi se razvijajoča blodnjavost, ki se vse bolj sistematizira. Pri razvoju blodnega sistema igrajo vlogo neprijetne telesne senzacije in halucinacije. Bolnik začenja tudi realna doživetja tolmačiiti blodno. Vse bolj postaja nezaupljiv do okolice. Nekaj proti njemu rovarijo, šepetajo za nje- govim hrbtom in utihnejo, ko stopi v sobo. Toda on ve svoje ... Hrana ima včasih sumljiv okus, brez dvoma ga hočejo zastrupiti. Bolnik sliši sumiljivo ro- potanje, glasove, ki se o njem pogovarjajo, mu pretijo. Sovražniki vplivajo nanj s hipnozo, ga opazujejo s televizijskimi in rentgenskimi! napravami, obsevajo z atomskimi žarki . .. Paranoidni shicofreniki sodijo med najbolj asocialne in antisocialne psi- hotike. Pri pravilnem ravnanju z njimi preprečimo marsikatero nesrečo. Katatonija je shizcofrenska oblika, ki jo mimo osnovnih simptomov obvladujejo katatonični pojavi, ki smo jih obširno opisali v splošni psihopato- logiji v poglavju o motoričnih motnjah. Mutizem in stupor zavzemata centralno mesto, videvamo pa seveda prav vse katatonične simptome, ki smo jih opisali. Zlasti v prvem obdobju obolenja, se kaj rada menjata katatonično razbur- jenje in stupor. Katatonično razburjeni- bolnik sodi takoj v zavod, ne le zavoljo antieocialnosti, marveč predvsem radi hitre pomoči, brez katere v nekaj dneh umre. Hebefrenija začenja običajno že v puberteti. Njena prognoza ¡e slaba. Definicija hebefrene shicofrenije ni tako jasno omejena, kot smo to videli pri do sedaj opisanih obli.kah. Ima posamezne simptome iz vseh shicofrenskih oblik, mimo tega pa še svoje lastne, značilne. Hebefreniki se vedejo prismojeno, manirirano. Mogoče bi še najbolje opisali to značilnost, če bi njihovo ponašanje primerjali z ve- denjem otročje prismojenega, tečnega in patološko razvajenega, ne preveč bistrega maminega ljubljenčka. Znajo se tudi razburiti in so v psihom-otornem nemiru zelo nadležni. Afekt je prazen, smeh in jok sta nedoživeta. Do pobebljenosti pride nagleje, kot pri ostalih oblikah. Shicofrenija v otroški dobi jena srečo redek pojav. Menijo, da nastopa v 4 odstotkih pred 15. letom (Bleuler) in v 1 odstotku pred 10. le- tom (Lutz). Simptomi otroške shicofrer>tje so v prvi vrsti avtizem, razne bizarnosti, mutizem: redkeje blodnje in halucinacije. Različni avtorji opisujejo vedno nove in nove oblike shicofrenij, njih šte- vilo raste kot gobe po dežju. Ne vem, če je to vselej potrebno in za stvar koristno. — Toda vse preveč radi drobimo, da nam ni treba gledati celote ... 77 Ni dolgo tega, ko sem dobil v roke delo, ki se odlikuje z 22 oblikami shico- frenije. — Nekaj, mogoče ne tolikokrat omenjenega pa bi vendarle še rad dodal. Gre za telesne spremembe pri shicofreniji. Opisane slike psi- hičnih sprememb so bolj ali manj odraz procesov, ki se odvijajo- v organizmu, v prvi vrsti seveda v možganih. Pri shicofreniji opažamo pešanje v delovanju notranjih organov, zlasti srca, ožiilja in pljuč. Pogosto ugotavljamo tudi- spremembe v delovanju žlez z notranjim iz- ločanjem, zlasti ščitne, nad-obistne in spolnih žlez. Kožo imajo, zlasti na ob- razu, mastno. Pretirano se slinijo. Shicofrenija ima tudi svojo lastno nevrologijo, pa njeno opisovanje in in- terpretacijo pustimo strokovnjaku. O zdravljenju shicofrenije bo govora v posebnem poglavju psihiatrične terapije. 78 KOMU KORISTI PSIHIATRIUA?* I. OD MESNICE DO UMOBOLNICE Kakor vsa zelo razširjena verovanja, ki vsebujejo pomembne socialne posle- dkre, je tudi verovanje v »duševno bolezen« kot motnjo zdravstvenega značaja v našem govoru udomačeno, reflektirano in podprto. V bistvu poimenujemo z »duševnimi boleznimi«, določene življenjske prob- leme; posamezniki, ki se obrnejo na psihiatra ali so prisiJjeni to storiti pod prisiJo ali s pomočjo prevare, so »duševni bolniki«; stvari., nad kateri.mi se pritožujejo, ali pa pritožbice drugih zaradi tistega, kar počenjajo, so »psihia- trični simptomi«; motnje, zaradi katerih baje trpijo in katere naj bi »izzvale« in »razlagale« njihovo obnašanje, so »duševne bolezni« (med temi zavzema posebno pomembno mesto shizofrenija); imenujmo psihiatrične raziskave, pa najsi jih zahtevajo pacienti, ki se z njimi strinjajo, aH pa so jim vsi.ljene proti nj.ihovi lastni voljii, »diagnoze«, in psiihiatrične posege »zdravljenja«; in končno imenujmo scenarij, v katerem se odvijajo ta psihiatrična srečanja »zdravniška ambulanta« ali »klinika« ali »bolnišnica«. In od trenutka, ko razpolagamo celo z Državnim inštitutom za duševno zdravje, je povsem lahko razumeti., zakaj imajo vsi konformisbično usmerjeni ljudje možnost ne-obstoja duševnih bolez- ni in duševnega zdravja za nezaslišano. Ce bi bilo temu tako, bi biii mi vsi žrtve naše lastne norosti (Szass 1961). Ne! Za nas je mnogo bolje obdržati, in če bo potrebno, še okrepiti naše izmišljotine. Mnogo slavni.h zdravnikov je posveti.io svoje napore — in s tem še na.- daljujejo — okrepitvi zdravniške utvare o duševni bolezni: rezultat tega je prava trdnjava, ki se imenuje Institucionalna psihiatrija (Szasz 1970). Kakor sem prikazal v Proizvodnji norosti (The .Manufacture of Madness) (Szasz 1963), so psihiatri, ki jih najbolj spoštujemo in upoštevamo, tisti, ki so zasnovali naj- boljše orožje v obrambo in razširitev upravičevanja zahtev in mnenj, ki jih zagovarja njihov poklic. Njihova »odkritja« — vse od osvobodiitve norca iz verig, pa tja do elektrošoka, lobotomije in terapij na osnovi pomirjevalnih sredstev — sestavljajo zgodovino psibiatričnih »terapij« »duševnih boleznih«. Te kratke opazke ¡.majo namen zasledovati zgodovino enega teh odkritij: elektrošok; poleg tega imajo namen napeljati na misel, da ta postopek ipred- stavlja le en primer posegov i.nstitucionalne psihiatri.je, ki je osnovana na pri- sil.i iin na prevari, in jih opravičuje »zdravniška nujnost«. Primarni smoter psi- hiatriičnega zdravljenja — pa naj uporabljajo postopke z zdravili, elektriko, ki- rurgijo ali prepir, še posebno kadar so vsiljene pacientom, ki se z nji,mi ne strinjajo, — je v tem, da se poistoveti subjekt s »pacientom« in psihiater z »zdravnikom«, in sam poseg z neko obliko »zdravljenja«. Cena te utvare je zelo visoka: zahteva se dejansko žrtev pacienta kot osebnosti., psihiatra kot kritičnega miisleca in moralnega zastopnika, .im zakonskega sistema kot zaščitni- ka državljanov pred zlouporabami državne oblasti (Szasz 1963). Znano je, da je zdravljenje z elektrošokom uvedel v psihiatrijo italijanski psihiater Ugo Cedetti. V nekem eseju, v katerem govori o odkritju tega po- stopka, je na sledeči, način opisal delo, ki ga je pripeljalo do razvoja njego- vega postopka: »Vanni mi je povedal, da v ri.mski klavnici koljejo prašiče z električnim tokom. Zdelo se m.i je, da to dejstvo potrjuje moje dvome, ki sem jih imel glede nevarnosti uporabe električnega toka na človeku. Napo-til sem se v klav- nico, da bi opazoval to tako imenovano električno klanje, in opazil sem, da so pujskom pritrdiili na sencá kovinske klešče, .povezane z električmiim tokom (125 voltov). Cim so jim pritrdili klešče, so prašiči izgubili zavest, otrdeli, in čez kakšno sekundo so jih popadli krči, prav tako kakor pse, ki smo jih mi upo- rabljali za naše eksperimente. V času izgube zavesti (epiileptične kome) je mesar brez vsake težave razkosovail živali in jim pustil odtečii kri. Vendar ni bilo res, da bi živali ublil električni tok, kakor je bila sugerirala klavnici Zveza za zaščito živali pred krutim ravnanjem zato, da prašiči pri klanju ne bi tnpeli'. * Thomas S. Szasz, ameriški zdravnik, je s svojo knjigo Mit o duševni bolezni (The Myth of the Mental Illness), 1958, eden od začetkov antipsihiatričnega gibanja. Članek, ki ga obiavljamo, je preveden po italijanskem zborniku Crimini di pace, Einaudi, Torino 1975 79 Zdelo se mi je, da bi mi prašiči mogli preskrbeti zelo pomemben material za moje eksperimente. Poleg tega mi je šiniila v glavo nvisel, da bi postavil na glavo prejšnji eksperimenta ni postopek: medtem ko sem pri poskusih s psi poskušal vedno uporabiti najmanjšo možno količino električnega toka, ki je biia zadostna za izzvanje napada, ne da bi s tem škodovala živali, sem se tedaj odločil določiti časovno trajanje, napetost in način uporabe električnega toka, ki bi bili potrebni za izzvanje živali. Tako bi torej za nekaj minut spu- stil električni tok v različnih smereh skoaii lobanjo .in skozi telo. Prva ugoto- vitev, ki sem jo naredil, je bila ta, da so živali le redkokdaj umrle, in Ira v pri- merih, ko je šlo trajanje 'iztoka električnega toka skozi telo in ne skozi glavo. Zi.vali, na katerih se je uporabljal najostrejši postopek, so ostajale otrdele med vsem trajanjem pretoka električnega toka, nato pa so po silnem napadu krčev ostajale za nekaj časa mitne, ležeč na boku, včasih po nekaj minut. In končno so poskušale vstati. Po mnogih neuspešnih poskusih, da bi si znova nabrale moči, se jim je končno uspelo postaviti na nogo in narediti par neodločnih korakov, dokler jim ni uspelo pobegniti. Vsa ta opazovanja so me s preprič- ljivimi dokazi, da uporaba toka pri 125 voltih, trajajoča nekaj desetin sekunde na glavi', ki zadošča za povzročitev popolnega krčnega napada, ni škodljiva. V tej točki sem bil prepričan, da bi lahko poskusili delati eksperimente na lju- deh, in dal sem napotke svojim asistentom, naj imajo odprte oči za izbiro pri- mernega subjekta. Komisarlat rimske policije je 15. aprila leta 1938 posla! v naš inštitut ne- kega človeka s sledečo spremno oznako: »S. E., deveti n trideset let, tehnik, sta- nujoč v Milanu, prijet na železniški postaji medtem ko se je potikal po vlakih, ki so bili tik pred odhodom. Kot vse kaže, ne obvlada popolnoma svojih mentalnih sposobnosti, in pošiljam ga v vašo bolnišnico na opazovanje ... « 18. aprila je bilo stanje pacienta sledeče: luciden, dobro orientiran. Opisuje blazne ideje tako, da uporablja neologizme, in poroča, da je telepatsko pod vplivom sensoričnih interfrenc, njegova mimi'ska se sklada s smislom besed; duševno stanje je glede na okolje indiferentno, čustvene rezerve so majhne; telesne in nevrološke preiskave so negativne; predstavlja očiten primer hiipo- akuzlje in catarrate na levem očesu. Na osnovi njegovega pasivnega obnašanja, inkoherence, slabih čustvenih rezerv, halucinacij, blaznih idej glede na tele- patske vplive, ki jih je bil po lastnih besedah deležen, neologizmov, ki jih je uporabljal, smo postavili diagnozo sindromične shizofrenije. Ta subjekt je bil izbran za prvi eksperiment električno povzročenih krčev na človeku. Na frontqparìetalnem območju človeka smo pritrdili dve veliki elektrodi in sklenil sem začeti previdno, tako da sem uporabil tok nizke na- petosti, 80 voltov za 0,2 sekunde. Komaj je bil tok spuščen, je pacient reagiral tako, da je planil pokonci in njegove mišice so otrdele; nato je omahnil na posteljo, ne da bi izgubil zavest. Nenadoma je začel na ves glas prepevati, nato pa se je pomiril Mi, ki smo izvajali eksperiment, smo bili seveda podvrženi nadvse močni čustveni napetosti, in zdelo se nam je, da snro že zelo mnogo tvegali. Kljub vsemu temu nam je bilo jasno, da smo uporabili prenizko napetost. Padel je predlog, naj bi pacienta pustili nekaj časa počivati in da bi ponovili eksperi- ment naslednjega dne. Popolnoma iznenada je pacient, ki je očitno sledil našemu razgovoru, jasno in slovesno, brez vsakršnega znaka ,pomanjkanja arti- kulacije govora, ki jo je bil kazal vse doslej, rekel: »Ne še enkrat! Strahotno je!« Priznam, da je tak jasen qpomin v tistih okoliščinah, tako poudarjen in avtoritativen, prihajajoč s strani osebe, katere enigmatični žargon je bil vse do tistega trenutka zelo težko razumljiv, pretresel mojo namero, da bi nada- ljeval z eksperimentom. Zanjo sem se odločil samo iz strahu, da ne bi podlegel kakšni vraževerni ideji. Tako smo ponovno pritrdili elektrode in dobavili smo pretok 110 voltov za 0,2 sekunde. (Ceriettl 1956) Kakor vse odkrite samoizpovedi, pove pripoved Cerlettija o odkritju elek- trošoka mnogo več, kot pa je avtor nameraval ali želel povedati. Naštel bom nekaj dejstev, citiranih iz Cerlettija, in nekaj sklepov osnovanih na le-teh, ki se mi zdijo še posebno pomembni; 1. Uporaba elektrošoka na prašičih je bila empirična metoda za pomi- ritev in podvrženje živali, z namenom, da bi jih lahko zaklali brez razbur- jenja in vreščanja, ki jih je ta operacija običajno vsebovala. 2. Prvo človeško bitje, na katerem je bil uporabljen elektrošok, je bil človek, ki so ga Identificirali samo po inicijalkah S. E., po poklicu »tehnik«, 80 s stalnim bivalščem »Milano«, in, pomembno dejstvo, s psihiatrično diagnozo »shizofrenija«. 3. S. E. je biil doktorju Cerlattiju popolnoma neznan, ni se obrnil nanj za pomoč (in kasneje je celo /avrnii njegov poseg). V resnici je bil S. E. zapornik: aretirala ga je bila policija zaradi »klatenja« in namesto da bi ga bili sodili zaradi tega prekrška, so ga poslali k Cerlattiju. 4. Četudi je bila oseba poslana v bolnišnico z namenom, da bi jo dali »na opazovanje«, se Cerletti popolnoma očitno ni držal pooblastiila rimskega po- licijskega komesariata: namesto da bi S. E.-ja opazioval, ga je uporab»! kot poskusno osebo za elektrošok. 5. Cerletti ne govori o tem, da bi za eksperiment dobil kakršnokoli po- oblastilo. Vse kaže, da je Cerletti potem, ko je dobil zaporni-ka iz rok policije, nemudoma smatral le-tegla za svojega »pacienta« in da je videl v sebi samem edinega razsodriika, ki naj bi odločal o vrsti zdravljenja, ki bi se mu naj njegov »pacient« podvrgel. In tako Cerletti piše: »Mi, ki smo izvajali eksperi- mente, smo bili podvrženi nadvse močni čustveni napetosti, in zdelo se nam je, da smo že zelo mnogo tvegali.« Toda prav nič ne omenja tveganja, ki mu je bil podvržen S. E., in to brez lastnega privoljenja. 6. Vse dokler je trajal eksperiment, so ravnali z S. E. kakor z živaljo ali stvarjo. Nad svojo lastno usodo ni imel nobene kontrole. Ko je po prvem šoku »jasno in slovesno oznanil: Ne še enkrat! Strahotno je!«, ni imelo njegovo sporočijo, ki je biio videti popolnoma racionalno, nobenega učinka na tiste, ki so na njem izvajali eksperiment 7. Na kratko, prva oseba, na kateri je bii poskusno izvajan elektrošok, ni bila prostovoljec, niti ni šlo za rednega umsko bolnega pacienta (prostovoljnega ali prisilnega), čigar zgodba, osebnost in družinska situacija bi bile psihiatrom znane; niti ni šlo za zapornika, obsojenega zaradi kakega prekrška, pod ju- risdikcijo sodišča, ki bi bil nato proglašen za mentalnega bolnika. Vsa ta dejstva so važna zato, ker je imel Cerletti glede na to, da je bil profesor psihiatrije na rimski univerzi, prav gotovo možnost opazovanja mnogih »shizofreničnih pa- cientov, ki bi bili lahko potencialni kandidati za njegov eksperimentalni po- stopek. Četudi so že same okoliščine, ki so spremljevale odkritje elektrošoka, zadovoljivi pokazatelji, je to odkritje možno poiytaviti v pravilno in popolno perspektivo tudi- s tem, da pridamo nekatera dejstva, ki se nanašajo na od- kritelja elektrošoka, Uga Cerlettija. Cerletti je bil rojen 26. septembra v Corniglianu in umri 26 julija 1963 v Rimu. Medicino je študiral v Torinu in v Rimu, diplomiral v Rimu leta 1901. Spočetka se je posvetii raziskavam s področja histopatologije in neuropato- logije. Potem je s Kraepelinom študiral klinično psihiatrijo, ki ga je nezadržno pritegnila. Leta T933 se je začel zanimali za Medunovo delo o shizofren.iji in postal navdušen zagovornik teorije o nezdružljivosti shizofrenije in epiilepsije. Po svojem imenovanju za profesorja psihiatrije na rimski univerzi leta 1935 je Cerletti začel s svojimi, eksperimenti o induciranih krčih. V sodelovanju s pro- fesorjem Binijem je ustvarM prvo pripravo za elektrošoke in aprila leta 1938 sta prvikrat uporabila električne krče na človeku, kakor smo ravnokar opisali. Feruccio Di Cori je v nagrobnem govoru Cerieltiju (1963) na sledeči način ocenil ,pomembnost elektrošoka: »Nova (Cerlettijeva) metoda je bila podvržena obširnim raziskavam in bila univerzalno sprejeta po svem svetu . .. Brezštevilna življenja, trpljenja in tragedije so bile na ta način prihranjene.« Creletti je vse do smrti nadaljeval s svojim delom na elektrošoku. »Posta- vil je teonijo, po kateri z epileptičnim napadom vzbujene spremembe čiidi in hormonov v možganih privedejo do formiranja določenih substanc, substanc ekstremne obrambe organizma, ki jih je Cerletti imenoval »akroagonične«. V priimeru, da bi te substance vbrizgal; pacientu, naj bi imele podobne terapevtske učinke kakor elektrošok.« (Di Cori 1963). Ayd (1963)je seznanil svet z nekim drugim zanimivim aspektom prvega elektrošoka v zgodovini,. Kot vse kaže, je imel Cerletti navado vračati se na tisto pomnenja vredno izkušnjo. »Medtem ko je opisoval tisto, kar se je bilo zgodilo, — piše Ayd, — je rekel: Ko sem videl reakcijo pacienta, sem si mislii: to bi bilo treba odpraviti! Vse od tistega trenutka dalje sem upal in čakal na odkritje novega postopka, ki bi nadomestil elektrošok.« »Toda če je Cerletti mislil tako, zakaj je to obdržal samo za sebe? Niti Cerletti niti drugi 81 pristaši elektrošoka niso nikdar v javnosti govorili o odpravljanju tega »zdrav- ljenja«. Tako kakor zgodba Anne O. in Breuer-ja (Szasz 1963) predstavlja primer pravega osebnega srečanja med pacientom in zdravnikom, je zgodba S. E.-ja iin Cerletti-ja primer resničnega brezosebnega odnosa med razčlovečeniim subjektom in zdravnikom eksperimenterjem. Prva zgodba je primer prostovoljnega odnosa med »nevrotikom« in »ipsihoterapevtom«, druga je primer neprostovoljnega odnosa med »psiibotikom« in »institucionalno psl- hiatrajo«. In dejstvo, da sta bili ti dve osnovni distinkciji — med osebo in predmetom,, zdiravnlikom in alienistom, prostovoljnimi in neprostovoljnimi ipsir biatričnlmi posegi — mnogo bolj cenjeni v prvih desetletjih našega stoletja kakor pa danes, vsaj v praiksi, če že ne v teoriji, predstavlja to dejstvo mero moralnega propada psihlaitrije kot poklica (Szasz 1970). 2e v svojem samem status nascedi je iznajdba elektrošoka moderni terapevtski totalitarizem: nekega duševnega bolnika, neko ne-osebo Izroči po- licija v roke psihiatrom, ki jo »zdravijo« brez njenega lastnega privoljenja. SoclaJne okoliščine, v katerih se je porodi-lo in razvijalo zdravljenje z elektrošo- kom, so koherentne z njegovim »terapevtskim« delovanjem. Ce si nekdo želi kaznovati In si podvreči nekoga drugega, ga ne prosi za dovoljenje. Na isti način javnost v neki družbi, ki dovoljuje In naravnost vzpodbuja ta tip človeš- kega odnosa, zato, ker je »terapevtski«, ne more pričakovati, da bi zakon ščitil žrtve. II. Jezik, zakoni in norost Pogostokrat se dogaja, da jezik, s pomočjo katerega se izraža nek socialni ali osebni problem, ipokaže na zakrit, vendar neizprosen način tudi rešitev, in to je še posebno očitno na področju tako imenovanih duševnih bolezni. V preteklih časih, ko so »problemu« rekli čarovništvo — se pravi, ko so ozna- vali s čarovnicami obsedenimi od demonov osebe, ki so morale biti, kazno- vane za določeno antisocialno obnašanje, ali ki so jih Iz drugih razlogov spreminjali v vsega krive grešne kozle — sta biil rešitvi problema Izganjanje zlih duhov In grmada. Danes, ko je »problem« duševna bolezen — se pravi, ko se definira te osebe za psihiatrične paciente, ki tripijo zaradi duševnih bo- lezni — obstaja rešitev v tem, da jih zapiramo v poslopja imenovana bolnišnice, in da jih tam trpinčimo v Imenu zdravljenja. V nobenem od obeh primerov nI bila »rešitev« rezultat natančne in poglobljene analize težave, ki jo pred- stavlja situacija. In v tem kontekstu moramo obavnavati to, kar dandanes običajno imenujemo »problem državljanskih pravic duševnih bolnikov«. Mnenja sem, da gre predvsem za jezikovni problem. To seveda še ne pomeni, da bi šlo »samo« za semiantlčno vprašanje ali za vprašanje terminov, ampak bolj za tO, kako se termini uporabljajo za oblikovanje javnega mnenja, za upravi- čenje legalne akcije in za politične ukrepe. Koncepta in termina »duševna bolezen« in »duševni bolnik« združujeta, s tem, da se ju zamenjuje, dva popolnoma različna in v bistvu kontradiktorna kompleksa idej in posegov: bolezen in zdravljenje na eni strani, devlantnost in kontrolo na drugI. III. Zdravljenje in kontrola Ce na nepristranski način upoštevamo tradicionalna in vsesplošno sprejeta pomena termiinov »bolnik« In »norec«, vidimo, da odgovarja dvema popol- noma različnima konceptoma In da nam prilkllčeta v spomin različne podobe. Boilezen pomeni, da je s telesom osebe, ki je definirana za bolno, nekaj narobe, medtem ko norost pomeni, da je nekaj narobe v obnašanju osebe, označene za noro. To je razlog zaradi katerega je po tradiciji prva Ideja privedla do oblike posega, ki ga Imenujemo »terapija« In »zdravljenje«, medtem ko je druga privedla do posegov, ki jih imenujemo »restrikcije« in »kontrola«. Posebno v sodobnih svobodnih družbah ne obstaja, ne glede na praktične efekte, neprostovoljno zdravljenje odraslih ljudi. Socialni akt zdravniškega zdravljenja obstaja ne toliko, ker je pacient bolan, kolikor zato, ker želi bili 82 zdravljen in je pripravljen podvreči se zdravljenju: poslednje opraviičiJo zdrav- niškega zdravljenja ni bolezen ampak soglasje. Prav nasprotno pa je bistvo tistega, kar označuje nezahtevano diagnozo, hospitalizacifo in psihiatrično zdravljenje v tem, da vse to obstaja r>e zato, ker bi se oseba, ki fo smatrajo za bolno, želela, ali bi se biJa pripravljena podvreči vsemu naštetemu, ampak zato, ker nekdo, ki ni bolan, trdi«, da je »pacient« »duševno bolan«. Trenutnega stanja v psihiatriji- ne moremo razumeti, če ne vemo nekaj malega iz zgodovine psihiatrije. Na kratko, moderna psihiatrija Ima svoje za- četke v sedemnajstem stoJetju, s tem, da so zgradiili umobolrtiice, v katere so zapiraili vsakovrstne nezaželene ali nadležne osebe. Psibiatrija je bi-la spočetka torej »institucionalna«; bHa je vrsia izvenlegalne kriminologije. V treh stoletjih svoje zgodovine, in še posebno v zadnjih sto letih, so bili narejeni neizmerni in stalni napori za to, da bi ponovno defini.rali psihiatrično segregacijo kot »biolniiško bivanje« in psihiatrično kontrolo kot »zdravljenje«. Morda sla zaradi dejstva, da so glavni napori najaktivnejših psihiatrov — od Philippe Pinel-a in Benjamina Rusk-a do Sigmunda Freud-a in Karla Menninger-ja — težili k temu cilju, imeli medikalizacijo človeških problemov in prisilna konirola, ki jo je izvajala policijska oblasl v državi, presenetljiv uspeh (glej Szasz, The Myth of Mental Illness, 1961; The Manufacture of Madness, 1970; The Age of Madness, 1973). Iz tega sledi, da ni- bila v moderni zgodovini nobena druga skupina zasledovana tako prisilno in neizprosno ter oropana svojih človeških in družbenih pravic, kakor norci ali tako imenovani duševni bolniki. IV. Prostovciljno oziroma prisilno bivanje v psihiatričnih bolnišnicah Najvažnejši akt odvzema človeških in ustavnih pravic, kar zadeva osebe de- finirane kot duševno bolne, predstavlja njihova neprostovoljna hospitalizacija, se pravi prisiino bivanje v neki instituciji, imenovani psihiatrična bolnica. V tem trenutku so tisoči in tisoči oseb v Združenih državah in še brezštevilne osebe v drugih deželah v takem položaju. Četudi se natančni legalni razporedi glede prisilnega bivanja razlikujejo od države do države in med različninvi de- želami-, je procedura dejansko osnovana na kar se da ozko povezanih konceptih duševne boJezni in nevarnosti, konceptih, ki jo istočasno opraviičujejo. Kot pri- mer lahko navedemo tradicionalno legalno formulo Združenih držav, po ka- teri pacient trpi za »duševno boleznijo« ali »duševnimi motnjami« in je »ne- varen samemu sebi in drugim«. Brez upoštevanja legalne frazeologije, ki ob- daja zakone o prisilnem bivanju, je njihovo izvajanje odvisno skoraj popolno- ma od ideologije, ki preveva psihiatre in sodnike, ki izvajajo ta tip »medicine«. Gre za čisto enostavno očetovsko ideologijo. »Ce nekdo pripelje k meni svojo hčer iz Kalifornije, — je izjavil neki od- lični psihiater pred neko komisijo Senata Združenih držav, — za!o ker je oči- vidno v nevarnosti-, da zapade pregreham ali da bi se na kakršenkoli d-rug način onečastila, se od mene ne pričakuje, da bi jo pustil svobodno pohajati naokrog v svojem mestu, da bi se to tudi zgodilo« (Constitutional Rights of the Men- tally 111, U. S. Government Printing Office, Washington (D. C.) 1961). Pravni.ki so zavzeli glede na ta problem isto stališče. Ko so zavrnili izplačilo odškodnine nekemu človeku, ki je bil prostovoljno vstopil v psihiatrično bolnišnico in ka- teremu kasneje niso dali dovoljenja za odhod in je le-ta zalo podvzel pravno akcijo, je neki sodnik na pri-zivnem sodišču v Connecticut-u zatrdil, da »du- ševni bolniki čes-lo niso v stainju preceniti, kaj je v njihovem lastnem interesu dobro in kakšne so njihove dejanske želje« (Roberts vs. Pain, 124 Conn., 199 A. 115 (1938)). Četudi je velika večina ljudi, ki jih spravi-jo v psihiatrične bolnišnice proti njihovi lastni volji, revni,h in starih, je mnogo pomembnih oseb tako v pretek- losti kot dandanes doletela ista usoda. Ludvik II. Bavarski, Mary Todd- Lincoln, \-dov3 ameriškega predsednika, ameriški obrambni minister James Forrestal; Ernest Hemingway, i-n odpadni intelektualci Sovjetske zveze, so samo malošte- vilni primeri slavnih žrtev psi-hiiatri-čnega zapiranja kot metode socialne kon- troJe. V m-nogih primerih izgubijo osebe, ki se zatečejo v psihiatrično bolnišni- co, samo navidezno pravico do tega, da bi lahko iz nj-e tudi odšle, v resnici pa zelo pogosto izgubijo vse svoje državljanske pravice, lahko so označene za nesposobne za to, da bi same upravljale s samimi seboj i-n svoji-mi dobri- nami, lahko izgubijo volilno pravico, vozniško dovoljenje, odvzame se jim lahko pravica do opravljanja lastnega poklica; lahko so podvržene najbrutal- nejši-m in najškodlj-i-vejšim dejanjem, — imenovanim psihiatrična zdravljenja -- 83 ki si jih more predstavljati sodobni človek; in za vse večne čase so označene za »bivše duševne bolniike«. Četudi so nekateri priimeri psihiatričnega bivanja z dobesednega in she- matičnega stališča »prostovoljni«, morajo -prestajati tako imenovani prosto- voljni pacienti mnogo istih privacij državljanskih pravic kot pacienti. Glede na to, da je prostovoljno bivanje v psihiatrični bolnišnici le pogojno in često v resnici zakrita oblika prisilnega bivanja, in glede na to, da ta način hospi- talizacije dandanes zanima mnogo večje število ljudi kakor prisiino bi-vanje, predstavlja ta tjp psihiatričnega posega še hujšo grožnjo za državljanske pra- vice kakor pa samo prisiilno bivanje. Dejstvo je, da z zakonskega stališča rav- najo na isti način s prostovoljci in prisilnimi pacienti-. Povrhu vsega pa še prosto- voljni pacienti često vstopjio v psihiatrično institucij-o pod grožnjo možnega prisilnega bivanja. Potem ko so enkrat notni, ne morejo zahtevati, naj jih izpustijo, kar lahko storijo pacienti, ki jih napada kateraikoii druga bolezen, in če vztrajajo na tem, da iiočejo biti odpuščeni iz bolnišnice proti mnenju psihi- atrov, jiih lahko zdravniki in sorod-ni-ki prisilijo, da ostanejo. Stanje teh pacien- tov-zapornikov je bilo javno sprejeto leta 1971 z neko odločitvijo Najvišjega sodišča- v Utah-u, v kateri je sodišče izjavilo, da je »prostovoljni« pacient v neki bolnišnici (psihiatrični) v prav tolikšni meri »kaznjenec« in njegova svoboda prav tako omejena kakor svoboda nekega duševno zdravega zapornika v ječi« (Emry vs. Slate, 483 P 2d 1296). Proti osebam obtoženim kriminala se lahko zahteva- vedno, kadar krimi- nalno ravnanje teži obtoženca, psihiatrl-čni |X>seg. V vseh teh momentih se uporablja psihiatrijo za odvzem osebne svobode in lastne vrednosti obtožencu, v imenu zaščite njegovega duševnega zdravja in v imenu zdravljenja njegove duševne bolezni. Osebo obtoženo nekega prestopka lahko proglasijo za nespo- sobno za to, da bi prisostvovala procesu, in jo lahko zaprejo v psihiatrično bolnišnico vse dotlej, dokler ne bo proglašena za sposobno prisostvovati. Oseba je tako oropana pravic, ki jih je od-obnii Sesti amand-ma (k ameriški ustavi), ki jamči javni in hitri sodni proces, in je lahko zaprta v ječo, seveda pod pokroviteljstvom psihiatrije, brez sodnega pocesa^ Na ta način je bil Ezra Pound zaprt trinajst let. Na desettisoče Američanov je bilo in so na ta način zaprti, in nekateri so prejeli doživljenjske psihiatrične obtožnice za banalne prestopke. Obtoženec, ki je v sodnem postopku, se lahko proglasi za nedolž- nega zaradi duševne neuravnovešenosti — njegov advokat lahko postavi to zahtevo ne da bi obtoženec resnično razumel, kaj vse to vsebuje. Sledi obsodba obtoženca na obdobje psihiatričnega zapora za nedoločen čas, namesto da bi bil deležen neke možne odveze ali da bi bil obsojen za določen čas na zaporno kazen v ječi. In končno je lahko človek potem, ko je že v zaporu, proglašen za psihotika in ga lahko prestavijo v umobolnico za zločince. Ta kratki seznam ne vsebuje vseh načinov, po katerih se dandanes upo- rablja psihiatrični poseg kot metoda socialne kontrole — preko zakonodaje in sodišč, zdravniških organizacij in psihiatričnih institucij, i-n, nič manj po- membno, preko osebne želje po tem, da bi kontrolirali ostale. Naša družba je prepredena z uporabo obdolžitev in psihiatričnih opravičil, ki segajo vse od proglasitve d-uševne nesposobnosti bogatih sonodniikov, pa tja do poskusov izog- niti se vojaškemu naboru in do posledic zakona o abortusu. (Glej Szasz, Law, Liberüiy and Psychiatry, 1963; Psychiatric justice 1965; Ideology агк1 Insanity, 1970). V. Reforme Skozi stoletja se je smatralo, da so nezahtevani psihiatrični posegi ukrepi v dobro pacientu i-n ne proti njemu. Ta pogled, ki je še danes uradna psihiatrična pozicija, ovira vsako izvi-rno reformo na področju duševnega zdraiv- ja. Kljub temu pa so v zadnjih letih vse številnejši tisti, pa najsi bodo poklicno povezani s psihiatrijo ali pa delajo v javnem življenju, ki so prepoznali ne- zahtevane posege za oblike socialne kontrole. Izhajajoč iz te predpostavke se po-îtavi problem psihiatrične reforme takole: ali želimo te metode obdržati, z uvedbo nekaterih varnostnih ukrepov, ali pa jih želimo popolnoma odpraviti! Iz tako moralnih kakor praktičnih motivov sa-m osebno podpiram odpravo vseh neprostovoljnih psihiatričnih posegov. Ta cilj bi lahko z lahkoto dosegli, toda glede na našo veliko vdanost zdrav- niškemu pogledu na človeške probleme bo vsak trud v tem smislu, vsaj za- enkrat, nezaželen in nepraktičen. Za dosego cilja bi morali najprej priznati, da 84 so talko imenovani problemi, ki jih predstaivljajo duševne bolezni, problemi ljudi in ne zdravnikov — tu gre za ekonomske, moralne, socialne in politične probleme. Z drugimi besedami, duševne bolezni so metaforične boiezni. Metaforična narava duševne bolezni je seveda nerazumljiva, če najprej ne analiziramo dobesednnega pomena koncepta običajne boiezni oziroma telesne bolezni. Kadar rečemo, da je določena oseba bolna, pod tem razumemo navadno dve dobro ločeni stvari: prvič, da oseba, njen zdravnik, ali oba, ver- jameta, da dotična oseba trpi zaradi kakšne anormalnosti ali disfunkcije telesa, pač glede na to, ali zainteresirana oseba želi, oziiroma je vsaj pripravljena v svojem trpljenju sprejeti zdravnišiko pomoč. Tako se oznaka bolezen nanaša v prvi vrsti na biološko anormalno sfainje, čigar obstoj lahko po pravici ali kri- vici potrdi pacient, zdravniik ali kdo drug in šele nato na socialno vlogo pa- cienta, ki je lahko privzeta ali pripisana Dobesedni pomen »bolezni« je zato biološko anormalno stanje, na primer mioikardski infarkt. Kadar definiramo navadne tožbe — na primer pritoževanje neke osebe kar se tiče njenega lastnega telesa ali glede telesa ali obnašanja drugih--za bolezni, se znajdemo pred metaforično uporabo in pomenom besede »bolezen«. Na kratko, odnos med telesno in duševno boleznijo je podoben tistemu, ki obstaja med televizorjem, ki ne dela, in slabim televizijskim programom. Seveda se beseda bolan često uporablja v metaforičnem pomenu. Komik lahkO' pripoveduje »bolane šale«, gospodarstvo »zboli«, včasih je lahko cel svet videti »bolan«. Toda samo kadar rečemo, da je »bolna« neka d;uševn.ost, sistematsko za- pademo v napako, strategično zamenjamo metaforo z dejstvom in pokličemo zdravnika, da bi »bolezen« »ozdravili«. To je tako, kot če bi televizijski gledalec poklical popravljalca televizorjev zato, ker mu oddajani program ne ugaja (Szasz, Mental Illness as a Metaphor, v »Nature«, n. 242, marec T973, pp. 305 — 7). Za ukinitev nezahtevanih psihiatričnih posegov bi morali predpostavljati tudi, da so prisilne tudii diagnoze, prognoze, hospitalizacije in tudi tako ime- novane psihiatrične terapije, katerih samii pacienti eksplicitno ne zahtevajo. Z drugimi besedami, obvezna psihiatrija je izvajanje socialne kontrole v smislu kriminologije in ne v smislu medicine. In končno bi bilo treba zaključiti, da so psihiatrični posegi, ki jih pacient ne zahteva, posilstvo zaščite, za katero jamči Ustava Združenih držav (v nasprotju z osnovnimi principi človeške po- štenosti in pravičnosti) in morajo biti zatorej odpravljeni. Ze samo dejstvo, da se govori o zaščiti »državljanskih pravic duševnih bol- nikov«, je žalitev njehovih državljanskih pravic. Govoriti o »državljanskih pra- vicah sužnjev« se pravi uzakoniti na i'mplicitni način zakonsko razliko med sužnjii iin svobodnimii ljudmi, tore prikrajšati prve za svoboščine in časti, ki so jih drugi deležni. Danes vemo, da to nima smisla, da biti suženj pomeni ne imeti državljanskih pravic, oziroma iimeti jih manj od svobodnih ljudi. Toda še vedno govorimo o »državljanskih pravicah duševnih bolnikov«, in s tem, da to počnemo, implicitno legitimirano razliko med norimi bolniki in zdravimi dr- žavljani, s tem, da odvzamemo prvim svoboščine in časti, ki jih uživajo drugi. Samo tedaj, ko bo nek svobodni narod sprejel in zahteval, naj bodo» držav- ljanske pravice neodvisne od psihiatričnih kriterijev, tako kot so neodvisne od religioznih kriterijev, in kakor postajajo neodvisne od rasnih in spolnih kriterijev, in samo tedaj, ko bodo zakonodajalci in pravniki odvzeli zdravnikom in še po- sebej psihiatrom oblast izvrševanja socialne kontrole s pomočjo quasi-zdrav- niških sankcij, bodo zaščitene državljanske pravice ljudi obtoženih duševnih bolezni ali kakorkoli zapletenih v psihiatrične posege, ki jih niso zahtevali. Le kaj bi se zgodiio s psihiatrijo, ko bi bile odoravljene nezahtevane psihiatrične diagnoze, bivanja v bolnišnicah, zdravljenja? V svojih principih bi postala bolj podobna drugim specializacijam v medicini, kot so na primer dermatologija all okulistika, ki jih prakticiijajo samo na prostovoljnih pacientih. Bolj na spiošno povedano, postala bi takšna kot vsi drugi poklici, tako kot računovodstvo ali arhitektura., ki ponujata v prodajo določene usluge in pro- izvode i.nformiraniim kupcem in na svobodnem tržišču. V praksi bi morala psihiatrija identificirati in definirati — česar ni biila še nikdar prisiljena storiti — usluge, ki jih ponuja v prodajo. Jasno je, da bi taka sprememba naznanila konec psihiatrije v smislu, v kakršnem nam je znana danes. Ce bi ji uspelo preživeti to spremembo, kar se nam zdi hudo dvomljivo, bi se psihiatrija manifestirala kot več .sistemov uporabne posvetne etike. In tako bi se torej znašli tisti, ki jo prakticirajo, v položaju, ko bi morali konkurirati ne kliničnim zdravnikom ampak duhovnikom. Prevedla Sabina Petkovšek Thomas S. Szasz 85 zdravljenje duševnih motenj V ljudeh je še vedno bolj ali manj zakoreninjeno prepričanje, da du- ševna bolezen sploh ni ozdravljiva. Menijo, če kdo prestopi iprag psihiatričnega zavoda, da je obsojen na dolgoletno aH celo dosmrtno bivanje v bolnišnici. Uspehi sodobnega zdravljenja duševnih bolezni pa povsem upravičeno razbi- jajo ta dandanes le še zgodovinski postopek. Ce pa ga navzlic vsemu tu in tam še vedno zasledimo, je za tako prepričanje več vzrokov. Eden od njih je po našem mnenju tudi v izrazito družbenem pomenu duševnih bolezni. Bolj aii manj pogosto se duševne bolezni povrnejo, so recidive in prav to poraja mnenje o jalovosti psihiatričnega zdravljenja. Toda recidive so tudi pri zdravljenju drugih bolezni — včasih celo nič manj pogoste kakor v psi- hiatriji — pa vendar ne čutimo onega črnega nihilizma, ki včasih že celo zdravniku jemlje pogum in vero v psihiatrično terapevtičn-o dejavnost. Ko nekdo oboli, denimo na žolčniku, ve za to bolezen on sam, zdravniki in njegova najbližja okolica. Ko ozdravi, so tega z njim vred veseli zopet isti ljudje in ko ponovno oboli za isto boleznijo, so prizadeti zopet le najbližji, javnost ni zvedela, da se je t>olezen povrniJa. Tako torej zdravljenje ni izgubilo prav nič ugleda. Docela drugače pa je pri duševni bolezni. Ko človek duševno oboli, ve za njegovo bolezen hiša, ulica in vse naselje. Nešeto prošenj in posre- dovanj družbenih organov za hospitalizacijo duševno obolelega vsak dan zr»ova potrjuje družbeni značaj duševnih boiezni. Ko psihiater terapevt vrne ozdravljenega duševnega bolnika družbi, se zopet čudi hiša, ulica, naselje.. . Dvomimo, če še kašen terapevtski uspeh zapušča tako globok vtis, kot ga na primer po nekaj elektrošokih normalizirani duševno razcepljeni- bolnik. Nav- dušenje in veselje nad uspehom ipa sta prevelika, da ne bi. bilo razočaranje ob ponovitvi bolezni pregrenko! Recidiva žolčnih kamnov pekli le bolnika samega, če pa se povrene duševna razcepljenost (shizofrenija), je to kamen spotike za vso njegovo okolico. Potem se ši.ri glas, da so duševnega bolnika sicer pozdra- vili, vendar pa je po šestih mesecih ponovno zbolel. Torej gre kratko malo za neuspešno zdravljenje, ker se duševna bolezen pač »ne da ozdraviti«. Ti- sti duševni bolni'k, ki smo ga popolnoma pozdravili in že vrsto let živi v družbi, pa sramežljivo zamolči, da je bil sploh kdaj duševno bolan, še manj seveda razglaša, da so ga zdravili in tudi pozdravili'. Ta torej ne dvigne glasu v prid psihiatričnemu zdravljenju. Tu pa začenjamo žc novo, nič manj važno in pereče poglavje o pomanjkljivi zdravstveni prosvetljenosti ljudstva, vprašanje, ki se ga to pot ne bomo lotili. Sodobna psihiatrična kurativa razpolaga danes z mnogimi uspešnimi na- čini zdravljenja duševnih bolezni, in se upravičeno postavlja ob bok zdravljenju v drugih strokah medicine. Kakor v medicini nasiploh, velja seveda tudi v psi- hiatriji osnovno načelo, da je uspeh zdravljenja v znatni meri odvisen od tega, kdaj začnemo bolezen zdraviti. Cim prej, tem bolje — to velja še prav po- sebno za duševne bolezni. Zgodnje ugotavljanje duševnih abnormnosti pa terja precej več zdravnikov psihiatrov kot jih imamo pri nas, od praktičnega zdravnika samega pa zahteva globljo psihiatrično izobrazbo. Res je, da še zdaleč nismo kos nekaterim duševnim boleznim — prav tako kakor v drugih panogah medicine. Toda celo v takih primerih opravi psihiatrična terapija svoje humano poslanstvo. Za duševno hudo bolnega, ki tnpi v svojii bliodnjavosti, ki ga mučijo ču:tne prevare, begajo nepojnuljiva psi- hična dogajanja in je strahotno napet od notranjih teorij — prav gotovo po- meni veliko olajšanje, če mu om.ilimo duševno trpljenje, če mu pomagamo v njegovi usodni stiski. Po zaslugi sodobnega zdravljenja duševnih bolezni se danes psihiatrični zavodi vse bolj in bolj spreminjajo v mirne bolnišnice na- mesto prejšnji'h blaznic. Pretreslji.vi kriki razbolelih in mučenih duš se vztrajno umikajo spokojnemu življenju bo.lni'kov v bolnici za duševne bolezni. Po- memben uspeh sodobnega zdravljenja je tudi socializacija duševno hudo bol- nega človeka, ki še do nedavnega niti pomisliti ni smelk da se bo še kdaj vrnil k svojcem. Danes se tudi tak bolnik, sicer ne vselej popolnoma zdrav, pa vendar sposoben za življenje v družbi, vrača domov, živi in se večkrat od primerni profesionalni preorientaciji vključi celo v delovni proces. Ker v kratekm, priikazu ne morem opisati vseh številnih metod sodobnega psihiatričnega zdravljenja, naj bežno omenim le nekaj najbolj značilnih na- činov. * Za primerjavo spet odlomek iz: Borštnar: Psihopatologija za socialne delavce, Ljubljana, 1962. 86 1. Psihoterapija je eden od načinov zdravljenja, zlasti nervoz. Pa tudi pri terapevtskem obravnavanju psihoz, se sodobni psihiatrični terapevt kot dodatne metode s pridom poslužuje psihoterapevtskiih prijemov. Psihoterapija je pravpazrav že vsak globlji, človeško razumevajoči in topli smiselno vodeni razgovor s pacientom. No, običajno razumevamo pod pojmom psihoterapija le formalno izdelane psihoterapevtske tehmke. Te pa so individ'uaine in kolek- tivne. a) Z i n d i v i d u I n i mi psihoterapevtskimi metodami zdravimo predvsem psihonervoze, psihopatije in lažje duševne motnje. Najbolj znana individualna psihoterapevtska tehnika je globinska metoda tako imenovane psi- hoanalize po Freudu z vsemi njenimi modifikacijami. Med površinske metode individualne psihoterapije pa štejemo sugestijo v budnem stanju, sugestivne prijeme v hipnozi, prepriče- valne načine vplivanja aili persuazijo in metode koncentracijske samo- sprostitve, ki so zajete v pojmu autogenega treninga. b) Kolek tli vne psihoterapevtske metode zajamejo v ob- ravnanje grupo pacientov. Najbotj znani načini so zaposlitvena tera- pij a, o kateri bo še govora, grupna sugestija in psiho drama, pri ka. teri pacienti sami samosprostitveno iznašajo svojo psihično problematiiko. Psihoterapija gledana v luči nevrofiziologije pa ohranja osnovno načelo enovitosti vseh procesov, ki jih uresničuje centralni živčni sistem. Sem vodi predvsem enovitost organizma z okoljem. Iz lega sledi pri- zadevanje, da tudi pri psihoterapevtskem obravnavanju gledamo v bolniku ce- lovitost njegove osebnosti. Prizadevamo si torej aktivizirati socialno plat nje- gove osebnosti, pri čemer skušamo predvsem utrditi njegov odnos do delov- nega procesa. Pavlov pravi,, da daje delo človeku občutek zadovoljstva in ga priporoča kot zdravniilno sredstvo. In prav ima! Seveda pa mora tako uporab- ljeno delo biti organizirano, strokovno vodeno in adekvatno aplicirano. S takim načinom psihoterapije dosežemo prevzgojo bolnikove osebnosti. Za uvod v postopek razložimo boiniiku v grobih potezah bistvo njegove bolezni in uporabi- mo psihoterapevtično sugestijo. Samo cb sebi je razumljivo, da se moramo se- znaniti z bolnikoviimi življenjskimi pogoji, kar nam daje celotni okvir za vodenje psihoterapije. Pri vsem tem pa seveda ne puščamo ob strani zboljšanja te- lesne kondicije in krepitve bolnikovega živčnega sistema. Tudi v psihoterapiiji smo postavili docela biologičnemu konceptu psihoa- nalitične .psihologije nasproti psihobiološko-socialni princip obravnavanja. Psihoterapiji, ob strani stoje danes mnoge aktivne bi.ološke metode psi- hiatri.čnega zdravljenja, ki jih bomo le v grobih potezah omenili. 2) Insulin uporabljamo sicer za zdravljenje sladkorne bolezni, a je pomembno terapevtično sredstvo tudi v rokah psihiatra-terapevta. Njegov pomirjajoči vpliv na bolnikov nem.ir je prvi opazil Sakel in ga začel s pridom uporabljati pri zdravljenju najbolj hude duševne bolezni — shizofrenije. Danes nam z insuli.nskim komatoznim zdravljenjem uspe rešiti marsikaterega prej neozdravljivega duševnega bolnika. 3) E lektrošok. Tudi umetno izzvani, božjastnim slični napadi so učin- kovito sredstvo proti nekaterim hudim duševnim boleznim. Takšne, za bolni- kovo telesno zdravje popolnoma nenevarne in boleče najpade povzročamo da- nes z električnim tokom. Pri tem uporabljamo precizne elektrošok aparate, ki nam omogočajo najsubtilnejše dozi.ranje električnega toka. Z elektrošokom nam danes uspeva reševati celo bolnike, ki so še pred kratkim zavoljo stra- hotnega nemira po nekaj dnevih um.irali. Uporabnost električnega šoka v psihiatričnem zdravljenju se precej omeji, kadar je pacient na kakršenkoli način telesno bolan. Z elektrošokom zdravimo namreč lahko edinole povsem zdrav in krepak organizem. Toda sodobni psi- hia/trlčni terapevt ni klonil pred to oviro. Danes uporabljamo elektrošok v relaksaciji. Pri tej bolnika predhodno uspavamo, mu docela ohladimo mišičevje, tako da poteka šok brez krčev. Na ta način uporabljeni električni šok ne pozna omejitev, z njim zlahka zdravima celo najhuje telesno prizadete bolnike. 4) Nevroplegika. Zdravljenje z elektrošokom je bilo do nedavnega najmočnejše orožje proti duševnim boleznim, danes pa njeno mesto vse bolj in bolj zavzemajo tako imenovana nevroplegika. Zdravila kot largaktil, nozian, ataraks, stemetil, so postala poka učinkovito sredstvo proti duševnim boleznim, 87 da jih danes v psihiatričnem zavodu ne moremo več pogrešati-, isto \-elja za serpasiil, ki so ga Indijci že stoletja uporabljali- kot pomirjevalno sredstvo, danes pa je postal učinkovito zdravilo v psihiatrični' terapiji. 5) Progresivna paraliza, huda duševna bolezen, ki jo povzroči okužba s s'iiilisom, je prej v nekaj letih povzroči-la bwlnikovo smrt. Danes jo uspešno zdravimo z umetno povzročenimi malaričn-imi napadi in s penicili- nom. Ce z zdravljenjem začnemo pravočasno, nam neredko uspe boinika po- polnoma pozdraviti, tako da se zdrav vrne v kolektiv in nadaljuje svoje delo. 6) Tudi nepretrgano ali trajno spanje sodi v uspešne na- čine psihiatričnega zdravljenja. Z različnimi uspavali uspavamo bolini'i;a do take mere, da v 24 urah spi 18 do 20 ur. Postopek traja 8 do 10 dni. Ta metoda je zlasti učinkovita pri hudih duševnih nemirih. 7) Psihokirurške metode. Sodobno zdravljenje duševnih bolezni si pomaga tudi z možganskimi operacijami. Pri teh psihokirurških posegih prekinejo določene živčne poti. Danes se zatekamo k operativnim posegom le v priimerih, kjer so odpovedale že vse druge metode in imamo opraviti z bolniiko'm, ki tripi hude notranje napetosti, grozavostnih stanj, množičnih čut- nih prevar in blodenj. 8) Znano je tudi zdravljenje kroničnega alkoholzima z antabusom. Pri tem zdravljenju disulfiramski preparat bolnika senzibilizira na alkohol, da ga ne more piti. Vendar moramo opozoriti, da ta metoda sama, brez psihoterapije, ni' učinkovita. 9) Pijanski bledež, ki je posledica dolgoletnega hudega kro- ničnega alkoholizma, je bil prej pogosto nevaren za bolnikovo življenje, danes pa ga uspešno zdravimo z insulinom, z vitaminom B, s si'ntetičnim steroidom viadrllom. 10) Razne zasvojenosti, na primer kronični morfinizem, zahte- vajo tako imenovano odvajalno kuro, v kateri se bolnik odvadi uživati to nevarno mamilo. Ta prehod, ko na naglem preneha uživati morfij, je za paci- enta sila neprijeten in miučen postopek. Pomagamo mu s pomirjevalnimi siedstvi in uspavali ob istočasni podpori srca. 11) Novejša metoda, ki si utira pot v psihiatrično zdravljenje, je elekt- rično spanje. Z električnim tokom, enega do desetih impulzov v sekundi, minimalne jakosti in majhne napetosti, povzročimo fiziološko spanje, ki bla- Žilno deluje na bolnikov nemir. Bežno sem očrtal le nekatere najobičajnejše sodobne načine zdravljenja duševnih bolezni. Poleg teh pa imamo danes na voljo še celo vrsto raznih drugih postopkov, kot n. pr. elektronarkoza, različne vaskularne šoke, mož- ganske prekokrvje s pomočjo sredstev, ki naglo širijo ožilje, in še mnoge druge. Vse metode aktivne biološke psihiatrične terapije so dolgotrajni in zahtev- ni postopki —■ za bolnika in zdravnika. Povprečni čas zdravljenja je vsaj tri mesece. Terapevtu mora biti na voljo laboratorij, ne samo splošni, marveč tudi specifično psihiatrični laboratorij; elektroencefalografski, elektrookulo- grafski i'n še drugi. Le pri takem slogu dela je zdravljenje uspešno in varno. Okupacijska terapija je danes nepogrešljiv sestavni del psihiat- rove terapevtske dejavnosti. Ta način zdravljenja, ki skuša bolnika vključiti v delovni proces, ni le važen člen pri resocializaciji kroničnega pacienta v psi^ hiatrlčni ustanovi, marveč je tudi dragoceno pomagalo in dopolnilo o-menje- nih aktivnih načinov zdravljenja. Ce je delo ustvarilo človeka, potem ga bo do neke mere tudi resocializiraio, če je zavoljo svoje duševne bolezni okrnel. Brezvoljnost in brezdušnost, ki prevevata duševno bolnega, se pod vplivom smotrno vodene delovne terapije umiikata prebujeni aktivnosti še «zdravih elementov« njegove psihične dejavnosti. Bežni opis sodobnega zdravljenja duševnih bolezni naj služi spoznanju, da je naše stoletje vse bolj in bolj kos tudi duševni patologiji, da psihiatrična medicina, najmlajša zdravstvena veja, z naglimi koraki dohiteva, kar je v preteklosti zamudila, da duševna bolezen ni več nesipremenljiva usoda, ki je nekoč duševno bolnega pri zdravem telesu zbrisala iz seznama živih. 88 KAU JE ANTIPSIHIATRIJA?* Ko sem uvedel izraz antiipsihiatrija v knjigi, izdani pred šestimi leti, z nasivom «Psiiiiatrija in antipsihiatrija«'', nisem imel pojma, koliiko nedolžnih delavcev na področju norosti — in to na obeh straneh namišljene in resnič- no obstoječe pregraje med norci In zdravniki norcev — se bo ujelo v mitično in mistike polno mrežo, ki se je kasneje ustvari.la ckrog te navidez preproste sestavljenke. Prav tako se nisem zavedal, koliko strokovnjakov bo Izraz upo- rabljajlo kot nekakšno osebno Izkaznico. Nekateri so se jasno Im pravilno distancirali od te bremeniine etikete, za kar sem jim hvaležen. Ker sicer še nihče ni adekvento definirai, kaj je antipsihiatrija, pač ne more biti ničesar, čem/ur bi se lahko pridružili ali kar bi lahko zavrnili. Po mojem je antispihiatrijo bilo In je še mogoče definirati. In četudi sem doslej le z živimi primeri poskušal prikazati, kaj je mišljeno s tem konceptom, je zdaj čas, da nedvoumno nanizam protislovne točke, ki postavljajo ta navi- dezno negativen pojem v nasprotje z očitno obstoječo pozitivno stroko, »državno registrirano« kot Klinična psihiatrija. Ta Ima v ,Anglijl svoja kraljeva združenja, kolidže in podobno in je tudi v drugih državah, zlasti očilno pa v obeh supersiJah, jasno del političnega delovanja države, ki hoče zatretl raz- liko, originalnost, vizijo In preprečiti odiočno zavračainje nekaterih ljudi, da bi jih na kakšen koli način nairedUi manj človeške. Klinična psihiatrija pa je le majhen del obsežnega sistema, nasilja, tehnik vkleipanja v pravila, ki se začne z družino — najpomembnejšim instrumentom vcepljanja konformizma buržu- azne države — in se nadaljuje skozi osnovno in srednjo šolo do univerze, s ciljem producirati In reproducirati neskončno vrsto identičnih pridnih bitij, ki vsa' delajo za nek Cilj, ta cilj pa se je že davno Izmaknil in pravzaprav ni- koli ni bil kaj dosti viden. Najprej moramo spoznati Igralno strukturo psihiatrije, njene skrbno ne- skrbeče načine, s katerimi se oddaljuje od zdravilske tradicije zdravstva in pos- taja del državnega sistema, ki ljudem vceplja konformizem in jih omejuje. Obi- čajna znanstvena pot, ki vodi od srečanja z boleznijo k dlagnoziranju, prognozi ranju in zdravljenju, postane mikro-polltično dejanje najprej etiketiranja In po- tem sistematičnega uničevanja s 'psihiatričnim zdravljenjem. To zdravljenje je dovršeno takrat, ko postane nekdanja oseba ubogljiv robot, premikajoč se v izoliranih zadnjih oddelkih psihiatrične ustanove, ali ipa se brez vsa'kega zdravega razuma giblje v zunanjem svetu, tako kot vsi drugI neljudje s človeku podobnim nastopom, toda brez vsakršne sposobnosti spustiti se v že davno po- šen tedaj, ko je njegova žrtev (pacient) omenjena na zgolj bedno in zapuščeno zabljeni svet podob, sanj In spontanega dejanja. Buržoazni psihiater je uspe- šen tedaj, ko je njegova žrtev (pacient) omejena na zgolj bedno in zapuščeno stanje, v katerega je pal psihiater sam.^ Antipsihiatrija skuša za uvod preobrniti pravila psihiatrične igre zato, da bi take igre ukinila. Naj za primer vzamemo »diagnozo«, potem pa si zam'is- llmo, kaj bi lahko bila antl-diagnoza. Neko deklico, ki jo poznam s psihiat- rične ustanove, so diagnozirali za shizofrenično, ker si je med drugim »umiš- ljala«, da se je bila preobrazila v visoko, trti podobno rastlino, ki je vsak dan rasla proti soncu, kar je deklica Izražala z nenavadnim, počasnim zvija- njem telesa: pričela je z gibanjem stopa! In se potem dvigala, dokler nit kon- čala z rokami razprostrtimi nad glavo. Anti-d'Iagnoza bi tukaj ne bila le v predmetnosti ustrezni etiketi, ki. bi jo obesil opazovalec, iemveč v dekličini osrednji trditvi o sami sebi in o tem, kar čuti, da je, skupaj z njenim prelepim plesom, kot so ga videli drugi. Potreba po tem, da te vidijo (the need for a witness), je gotovo ena najglobljih človeških potreb in se bom k njej v tej knjigi še vrnil. Samo skrajno mistificiran človek utegne potrebovati diagnozo in varnost, ki je v definitivni označbi, kajti diagnoza je način ne-videnja, to je * Odlomek je prevod petega poglavja iz tretje Cooperieve knjige Slovnica življenja (The Grammar of Living), London, Allen Lane 1974. Poleg Lainga najpro- minentnejši »teoretik« anti-psihiatrije je doslej izdal še knjigi Psihiatrija in anti- -psihiatrija (Psychiatry and Anti-Psichiatry) 1967, in Smrt družine (The Death of the Farn lly), 1971, organiziral pa je tudi znani kolokvij Dialektika osvobajanja (The Dialectics of Liberation), ki je izšel tudi v hrvaškem prevodu (žepna izdaja Praxis). Bralce navajamo še na daljši odlomek iz Smrti družine, ki je bil preveden v Tri- buni, letnik 1973/74. (Op. ur.) 89 način popredmetenja drugega človeka namesto medčloveškega videnja. Seveda bi bilo lahko pomembno doumeti dekličino izkustvo preobrazbe v rastlino skupaj z nenavadno koreografijo, vendar le tedaj, če se ne popači pričujoče resničnosti njene izkušnje; zanjo je želela pričo, ne pa interpretacije in prav gotovo tudï ne raznih pomiirjevainih sredstev — Sredstev za abortiranje Duha. Drug način, kako preobrniti psiihiatrično igro, je, da napademo enosmerno razdelitev vlog na psibiatra, ki stoji nasproti pacientu in da jo nadomestimo z recipročnim odnosom. Recipročnost ni možna znotraj poneumljajoče, pater- nafelične strukture psihiatrične ustanove, niti v večini psihoterapevtskih situ- acij, kjer dana struktura konteksta onemogoča recipročnost. V komunah, kjer ljudje živijo skupaj, pa nastajajo drugačne možnosti; v taki skupini so lahko nekateri »od stroke« in drugi »pacienti« le po zunanji definicijii, toda v določenih točkah se ti zunanji vlogi lahko zamenjata in tisti »od stroke« lahko doživi izkustvo razdrobitve, zanj pa skrbi »pacient«. Tako ukinjanje vlog skozi večkraten preobrat dobro deluje le, kadar je doseženo določeno ravnovesje, in ko si je skupina zgradila dovolj močno solidarnost ter svojo posebno anti-družinsko tradicijo. Morda je najbistvenejša lastnost antipsibiatrije v sipoznanju, kako potreb- no je pazljivo nevmešavanje, ki teži k odpiranju ne pa k zapiranju doživljanja. Pogoj za to možnost so pravi drugi ljudje — to so tisti, fci so zadosti raziskovali svojo notranjost in svoj lastni obup. Končno je antipsihiatrija ravno po svoji naravi politična in subverzivna do represivnega buržoaznega družbenega reda, ne le, ker vrednoti določnene izra- zito nekonformistične načine obnašanja, marveč tudi zato, ker prinaša radi- kalno seksualno osvoboditev. Kar sem zgoraj očrtal, postane dovolj subverzivno šele ko se dovolj razširi. Pogovori z mnogimi študenti in miadi-mi strokovnjaki v najrazličnejših deželah so me prepričali, da bodo sedanje psihiatrične ustanove v naslednjih dveh desetletjih ob ves svoj ugled in popolnoma ne- sprejemljive, vendar jiih bodo nadomestiJe institucionalizirane oblike antipsi- hiatrije, ki so že v principu nemogoče, saj mora biti antipsihiatrija ravno po svojem bistvu prisotna v permanentni revoluciji. Vsak noro-zdravi in zdravo- nori človek, ki dela na tem področju, prevzame nase tudi svojo skrajno vple- tenost pri revolucianiziranju celotne buržoazne družbe. V tem smislu moramo v antipsihiatriji, kljub temu, da je po obliki niikalna beseda, videti nekaj iz- redno pozitivnega. Barikade se gradijo zdaj. Ko sem že toiiko povedal o tem, za kar gre po mojem v antipsihiatriji, se bom vrnil k tisti točki zavesti, v kateri se mi je pokazalo potrebno uvesti to besedo. Ko sem kot psihiater delal v angleških zavodih, sem moraj hoditi na sestanke zdravniške in običajne zavodske uprave. Ves čas sem imel popoln občutek nerealnosti tega, o čemur so tam zdravniško dobro usposobljeni dušni pazniiki oziroma upepeljevalci razpravljali, in kar so miisliii, da počenjajo — pa ne iz kakšne hudobije, niti ne iz morebitne kasnejše svetniškosti, ampak iz čiste duhovne slepote in zares dobronamernega profesionalizma. Ce bi človek na samem govoril s kom med njimi, bi še bila nekakšna možnost, da prklejo do spoznanja, da so vendarle kaj več kot le paradna kolektivna per- sona. Toda ta možnost se je vsakokrat hitro izmuznila, kajti groza jiii je bilo, da bi se vedeli sami v svetu kot avtonomna človeška bitja brez čisto abstrakt- ne institucionalne hrbtenice, ki bi držala pokonci njihovo osebno mlahavost. Nekateri so takšno vrsto neeksistence (ki s pretvezo, da je, prekriva nič in bi billa lahko tako očitno uničevalna) nadalje dopolnili še z ustanovitvijo »indivi- dualne« privatne prakse; zadnje tri besede nam že same dovolj povedo. Cez čas sem tem neskončno poštenim in neprekosljivo trapastim nese- stankom ušel, ta čas sem bil s »psihotičnimi« žrtvami njihovih posvetovanj. Najsi jih je psihiatrično zdravljenje še tako razbilo, te žrtve so nekako pre- živele, kar me je razvedrilo, a kljub temu so utrpele predpisano izgubo živ- ljenjske sile. Temu sem torej dajal neizmerno prednost pred slepo, gluho in nemo pohabljenostjo poklicnih varuhov. Tudi pozneje mi ni bilo treba dosti novih iskušenj v »najnaprednejših« psihoterapevtskih klinikah v drugih deželah, da sem prišel do enakega zaključna y psihiatričnih ustanovah izvajajo pazniki svojo moč nad zaprtimi s po- močjo družbenih procesov sprejema (sem spada krst z diagnozo, ali vsaj opredelitev »nevaren sebi« oziroma »nevaren drugim«) in rapidnega prilaga- janja v družbeno priznane oblike, kar se kasneje konča kot trajen zapor, kontrola zunaj bolnice ali kot zelo verjeten ponovni sprejem. Nasilno se po- laščajo duha tudi pri zdravljenju z zdravili. Ce so uporabljena mosovno, brez razločevanja, često kot očitna kazen, lahko uničijo telo (kot pri kemični ka- strakciji) pa tudi duha; z elektrošoki, psiho-kirurgijo in z manipulativno in- 90 òoktrinacijo v terapevtskih skupinah in komunah. Pazniki v bolnicah, ki so v sebi nakopičili vsesiplošno zasidrani družbeni strah, se bojijo svoje lastne norosti, toda ne prepustijo se ji temveč, nadzirajo norost zaprtih. Dosti bolj uničevalno pa je to, da jetnikom zavidajo njihovo norost, ko-Hkor pomeni norost nekakšno prodiranje ali osvobajanje, ki ga sebi prepovedujejo. Zato je torej treba odstraniti norost, ki jo zavidajo drugim — sicer se lahko celotna družba sesuje, kdo ve? Seveda se mnogo strokovnjakov v psihiatričnih usta- novah resnično trudi, da bi razumeli norost in nasilnost ustanov, a če posku- šajo delovati v skladu s svojim razumevanjem, se kmalu znajdejo na milost in nemislost prepuščeni v rokah prestrašenih malih birokratov ter zdravniške in nezdravniške miselne policije, ki ravna kot zbor družbenih nadzornikov zunai Institucij. jMIsllm, da bi bilo zategadelj koristno reči kaj več o odnosu med nor- malnostjo (z njenimi paradoksi) in različnimi oblikami norosti. Seveda s tem tvegam, da bom ponavljal trdi'tve, kl sem jih v podobnih besedah razvil v drugih delih te knjige in v prejšnjih knjigah. »Primarna socializacija« v družini in kasnejša »sekundarna socialfeacija« v družbi zunaj družine: v šoli, na univerzi, ,v sindikatu, na delovnem mestu itd., vcepljata konforizem, ki leži (v vseh pomenih ležanja) v polarnem nasprotju s stanji duševnega zdravja In norosti.^ Duševno zdravje in norost se srečata na nasprotnem polu, edini razloček med njima je v tem, da duševno zdrav človek, za razliko od norega, s kančkom sreče obdrži pravšnjo mero normal- nega ravnanja, ki je navidezni, ne pa dejanski konformizem, da bi se tako ognil razveljavljenju (invalidation), namreč temu, da ga plenilci Normalnega Sveta spremenijo v invalida ali bolnika. Na drugem polu predstavlja normalno stanje zastoj in sklerozo osebnosti, ali vsaj duševno defektnost, če že ne smrt človeške eskistence. Proces normalizacije temelji na želji po enakollčnem, vedno bolj prikladnem, varnem, »srečnem« in lahkem življenju, ki je gotovo nekakšna smrt. Hkrati so prepovedani vsi znaki življenja, vse ekstatične intenzivnosti veselja ob doživljanju, ki presegajo mejo obupa in trpljenja, prepovedana je orgastična ljubezen. Da bi prikazali skupek tipičnih lastnosti Normalnega Človeka v vsem blišču njegovega nepriznanega obupa, moramo raziskati nekatere strukture zatiranja (oppression), potlačenja (suppression) in pritiska (repression) njegovega Izkustva. Zatiranje (oppression) je očitnejše, a pazljivo moramo ločiti med potlačenjem (suppression) in pritiskom (reppresslon). Pri pritisku deluje sekundarno zavedanje na primarno zavedanje, tako da se zavemo primarnega zavedanja. Pri potlačitvi pa terciarno zavedanje deluje na sekundarno zavedanje, tako da se ne zave- damo, da nas sekundarno zavedanje dela nezavedne primarnega zavedanja. Dobra očiščevalna vaja, s katero bi se znebil takih relficiranilh tvorb kot je pritisk, je odkrito govorjenje. Ce se nam zdi nekoliko popačeno, je tako zato, ker je poipačeno civilizirano življenje samo. Vsem so jasna dejanja, ki jih pripisujemo »moškemu«: Nikoli naj se ne vede »kot otrok« (»dober«) — kar je nekaj drugega kot biti »otročji (»slab«), »svojii« ženi naj bo v močno čustveno oporo (čeprav nikoli ne kaže čustev). Prav tako je jasno, kakšna so dejanja »ženske« — je lastnina moškega, raz- stavljena kot prvonagrajeno živinče na lepotnih tekmovanjih, njen edini prostor je dom. Manj razvidno pa je, kakšna so dejanja osvobajajoče norosti. Ta začnejo razdirati normalnost, ali že rakasto rast zgodnje normalnosti v otroštvu in mladostni dobi. To so načini prodiranja skozi zaprtost (blockage), ki je pri odraslih posledica neprestanega notranjega delovanja primarne II sekundarne socializacije in novega konformističnega pritiska, ki ga obdaja. Izraz norost je nekoliko dvomiljiv In Ima različne modalnosti. Najprej poznamo norost kot družbeno ožigosanje. To stanje je povzročila vrsta načrtnih družbenih dejanj, ki se jih bolj ali manj zavedamo. Preprost primer bi bila »paranosogeneza« (nastajanje paranoje): neavtentično delujoče skupine potrebujejo žrtev, ki bi v sebi utelesila negativno počutje vseh in ki jo po določenem času lahko izobčijo. V delovni skupini lahko nekdo postane predmet zavisti svojih kolegov, morda zato, ker posebno jasno vidi osnovne slabosti njihovega skupnega načrta. Takega človeka trpinčijo na različne pre- metene načine v imenu enotnosti skupnega načrta In nekdo, ki ravno zapušča prostor, morda komaj slišno izreče o njem kritično pripombo (da bi, če je le mogoče, povzročila »prisluhe«). Nekoga, ki postaja vse bolj negotov svojega občutka preganjavice končno izločijo s tem, da ga degradirajo v paranoika, skupina pa se v tem času čuti potrjena in zadovoljna sama s sabo. Resnična zarota je topa učinkovito prikrita, nasilno pa pride na dan Inscenirana zarota oziinoma paranoična »bolezen«. Mnogo oblik družinske »shizogeneze« z dvoj- nimi vezmi (double binds), itd., deluje seveda na isti način in tako imeno- 91 vane psihotične simptome je možno razvozljati. To je norost v narekovajih in nikakor ne imphciira, da se je človek, ki ga imajo za norega, podal na po- membno notranje potovanje — čeprav lahko tako potovanje kasneje sledi. Vse drugačna je norost potovanja po svoji notranjosti, v kateri imajo res- nični ljudje, ki človeka obkrožajo, le neznatno mesto, čeprav so lahko shizo- genetski sprožilec. To je potovanje skozi razstavljanje odtujenega izkusiva k ponovnem sestavljanju neodtujenega izkustva. Težavno delo terapevtske sku- pine ni v odstranjevanju shizogenetskih dejavni'kov iz človekovega življenja, kamor spada tudi delo z njegovimi družinskimi člani in z mrežo drugih, zanj pomembnih ljudi (sosedov, delovnih tovarišev itd.). Bistveno delo je nevme- šavanje, ki ga drugje povezujem s taoističnim principom wu-wei. V priču- jočem kontestu bi to pomenilo pustiti norega človeka, da je; medtem pa smo mu ves čas dostopni, (kakor bo tudi on dostopen nam v določenih trenutkih našega potovanja).'' Prav tukaj je psihiatrično zdravljenje s svojimi običajnimi metodami katastrofalno vmešavanje. Nevmešavanje in dostcpnot nezastrašenih ljudi sta osrednji lastnosti antipsihiatrije. Primeri tako mišljene norosti bi vključiili ludi norost Cérarda de Nervaia, Antonina Artauda, Horderlim in tako naprej. Le da oni niso imeli nikogar, ki bi »bil z njimi«. Norost obstoja tudi na masovnem družbenem nivoju. Ta tretja norost je v nasprotju s prvima dvema rasnično zlo in jo bom raje imenoval blaznost (craziness). Blaznost je propadla norost ekeoidnib (ki so »iz-uma«), popolna ujetost v Normalnost. Gnozodjestva imperializma, rasnega in seksualnega raz- likovanja, uničevanja okolja in človekovega duha so blazne stvaritve uradno normalnih ljudi. Odkrita ali prikrita vojna imperialistične sile proti narodom tretjega sveta je analogna' družinski situacijii, kajti edino, česar družina ne more tolerirali, je to, da hoče biti eden njenih članov samostojen. Stvar gre tako daleč, da mora bili tisti, ki si drzne zahtevati pravico do samostojnosti, po- habljen. Tako na primer, mora biti vietnamsko ljudstvo pohabljeno, fizično izropano in odstranjeno z blazno vnemo, da se tistega, ki hoče biti samo- stojen, uniči, kajti samostojni uteleša svobodo in odgovorno samoodiločanje, ki se ga preganjalec tako boji in ga sovraži v vrsti svojih lastnih možnosti. Ista norost je biia značiilna za nacistično državo, v kateri si je vladajoča elita izmislila pravcati slepiini sistem, po katerem je verjela, da je zemija votla in napolnjena z nadijudmi, ki naj bi nacističrvo elito vodiii z nenavadnimi koz- mičnimi vplivi. Vsako »drugačnost«, ki bi utegnila zahtevati svoje pravice, je bilo treba zatreti: Zide, Cigane, Slovane, psihiatrične bolnike pa so imeli za SS-ovski poskusni material. Končno, antipsihiater je človek, ki je pripravljen tvegati v progresivnem in radikalnem spreminjanju svojega načina življenja.' Pripravljen se mora biti odreči varnostnim pripomočkom, kot je lastnina (razen potrebnega minimuma), izkoriščevalnim, denarnim igram in statičnim, udobnim, tako rekoč družinskim odnosom v zameno za solidarnost in tovarišh'o s tistim, ki se z vso silo ljubezni in plemenitosti na podoben načiin borijo proli malenkostnosti doživljanja, ki je ciij buržoazne vzgoje in psihiatrije. Biti mora pripravljen, da se popolnoma sooči s svojo lastno norostjo, morda celo tako, da ga družba izobči, sicer je brez kvalifikacij. Antipsihiatrija je nujno potreben del permanentne revolucije, ali pa sploh ni nič. Rekel sem, da duševno zdrav človek obdrži zadostno mero normalnega ravnanja, da bi ušel pohabjenju v norca, a biti duševno zdrav je nevarno, kajti prav taktike preživetja so dejansko sredstva, s katerimi se vse bolj pogubljamo. Nič čudnega torej, da mora biti razpoloženje antipsihiatrije sočutno ogorčenje (compassionato anger). Ce se vam zdim ogorčen v tem, kar sem povedal, je to zato, ker sem v resnici besen. Sr vi upate ne biti besni? David Cooper Prevedla Irena Novak 92 OPOMBE: ' David Cooper, Psychiatry and Anii-Psychíatry, Travistocl< Publicitations, Lon- don, 1967 2 Vendar so neltateri psihiatri, li v antagonijsličnem in enotnostnem razmerju. Ravnotežje in neravnotežje nasprotij, zdravje in bolezen sta dva dialektična pola stvarnosti, ki se gibljeta med smrtjo in življenjem, v neprestanem vrtincu privlačevanja in odboja. V tem smislu naj bi medicinska ideologija cbstajaia le kot posrednik, ki teži k temu, da vzdržuje ravnotežje obeh nasprotujočih si oblik: mediacija je v našem primeru odkrivanje protislovij življenja, odkrivanje, ki skrbi, da ne bi življenja in njegovih protislovij prikrili z raznimi ideologijami. Ce pa ¡imamo zdravje za nekaj absolutnega, tedaj nam pomeni bolezen neljubo nesrečo, k¡ se, na žalost, vmešava v normo, kakor da norma ne bi billa že vključena v napetost med življenjem in smrtjo. Medicinska ideologija, ki ima zdravje za absolutno vrednoto, ki zakriva človeku njegovo temeljno skušnjo, (priznanje smrti za del življenja), kot si to skušnjo prisvaja kot pred- met svoje izključne kompetence. Paradoksno medicinska ideoilogija tako unič¡ bolnjka prav takrat, ko ga zdravi, ker ga oropa odnosa do njegove bolezni (odnosa do njegovega telesa); to bolezen bolnik potem doživlja kot pasivnost in odvisnost. Tako je zdravnik odgovoren, da bolnik ne doži\'lja več lastne bo- lezni, temveč sam sebe doživlja zgolj kot predmet medicine. Klinična dijagnoza ni nič drugega kot rezuiltat odnosa med zdravnikom in ne. kim telesom, ki ga zdravnik raziskuje, čeprav je prisotna tudi druga stran; pred- metnost vključuje prisotnost subjekcivnoslii. Diistanca, s katero zdravnik obravna- va bolezen, bo postala vzrok tudi za bolnika in njegov odnos do bolezni, za odnos med njim in njegovim telesom, ki ga zaupa zdravniku. Stopnjo objekti- vacije, ki iz tega izhaja, sprejema bolnik kot psevdovrednoto, ki rnu omogoča, da cirugim posreduje svoje srečanje s smrtjo kot možno realnost. V tem smislu zdravnik ni nič drugega kot tehnik mistifiikacije smrti, mistifikacije, kii jo dosega z iinstrumenti, ki jih rabijo pri zdravljenju bolezni. Tako je razviidno, da je ozdravitev pravzaprav odprava identifikacije z last- nim telesom ter z njegovimi izkušnjami, ko bolnik ozdravi, se pravzaprav spri- jazni s tem, da je orppan možnosti, da bi lahko doživljal svojo bolezen dia- lokttično. Medicinska ideologija pni tem pomaga, da pnide do razpoke, pripo- пкзге k potrjevanju alienacije kot vrednote s pomočjo tehnike, onkraj katere je zdravje. Samo to, da doživimo odnos med življenjem in smrtjo, med boleznijo in zdravjem, ustvarja življenje, ki je nekaj več kot gob bivanje in prekrivanje živ- ljenjskega časa. V trenutku, ko protislovij ne doživljamo tako, kot da so v svoji notranjosti že razrešena, ne moremo pozabiti obeh nasprotujiočih si polov, ki *Franko Basaglia je leta 1971 postal vodja Ospedale psiciatrico provinciale v Trstu, kjer je z velikim uspehom uvedel anti-avtoritaren način obravnave duševnih bolnikov. Basaglia je tudi izrazito marksistično angažiran mislec. Članek Utopia della realtà je preveden po rokopisni predlogi Za sodelovanje se tukaj posebej zahva- ljujemo tovarišu Danilu Sedmaku, psihologu na omenjeni kliniki. 95 sestavljata protislovje. Zato отато mstitucije, kjer je smrt nesreča, in institucije, kjer je življenje nesreča. V trenutku pa, ko sta oba pola Jočena, ostaneta ločena za vedno. Zato tudi bolezen takoj zadobi pomen smrti, če se le takoj ne spre- meni v ozdravitev. Ta model medicinske ideologije znanstveno opravičuje alienacijo; tako je evidentna povezava med znanostjo in sistemom, ki producira alienacijo. (Druž- ba, ki sprejema delitev dela, delitev na razrede, ki sprejema produktivnost, je družba aiienacije, družba obrnjenih odnosov« — Gianni Scalia, La ragione delila follia, v Classe e Stalo, 5, 1968.). Koherentnost med tem sistemom in me- dicinsko znanostjo je popolna; diagnoza in zdravljenje nista nič drugega kot nadaljevanje istega procesa, ki jjospešuje izobčenje in izkoriščanje človeka: allienacija, instrumentailizirana pozitivna in negativna vrednota kot pot v izko- riščanje in dominacijo. Ce se osredotočimo na specifično področje psihiatrije, lahko z vso jas- nostjo uvidimo naravo objektivizacije-alienacije v odnosu med zdravnikom in bolnikom; v tem primeru je protislovje še toliko bolj -razvidirvo: to, kar bi mo- ralo zdraviti alienaci'jo, jo producira^ Kajti odnos, ki se ustvarja med zdravnikom in duševniim bolnikom, odseva medicinsko ideologijo, četudi psihiatrove diag- noze ne moremo vključevati v iste kategorije, kot diagnoze splošne medicine. Odnos zdravniiik-pacient proizvaja objektivizacijo duševnega boliiika in s tem pospešuje alienacijo iin oddaljenost bolnika od njegove lastne izkušnje, oddalje- nost, ki v izviru označuje bolezen. Bolnika, ki ga ta psihiatrija ni sposobna obdržati kot odprt i.n protisloven problem, oblačijo v suknjo nerazumevanja. Tako psihiater nosi norme, ki jo duševni bolnik krši. Ali drugače, psihiater je s tem, da je objektiviral duševno boinega, dosegel zanikanje sposobnosl:i priče- vanja, kar se je konkretiziralo v diskriminaci-jii vrednote in nevrednote, diskrirni- nacifi, o katere naravi niso nikoli dvomili. Zdravnik sprejema projiciranje v bližnjega, ki ga sami nočemo sprejeti za temelj kateregakoli diskriminacijskega dejanja (rasnega, razrednega, znanstve- nega), le kot analizo dinamik, ne pa kot dejstvo, stvarnost, ki jo je treba obde- tovati' ali jo spreminjati. Nujno je potrebno spoznanje, da si s tem, da nekaj zreduciramo na goio objektiivizacijio, zagotovimo oblast in podrejenost onega, ki ga upravljamo. Bili nekaj drugega kot konkrelizacija simboličnega, česar svoje odklanjamo, postane tako neka druga originalna bit, ki sama na sebi opravičuje izobčenje in izperc krivdo. V biblijskem grešnem kozlu, ki mora v puščavo, je razvidna individu- aiizacija onega, kar hočemo zanikati, in prehod v nekaj drugega. Izbira živali, na katero projiciiramo vse, kar zanikamo pri sebi, nam prikazuje izbiro načina, kako oprati krivdo in kako v trenutku objektivizacije stresti s sebe odgovornost akta objektivizacije: pred telesom, pred absolutno pasivnostjo poudarjam svojo absollutno subjektivnost, hkrati pa poslavljam različnost od drugega za nekaj naravnega in nespremenljivega. Samo da se je tehnika grešnega kozla spremenila v racionalizacijo, ideolo- gijo različncsti, s pomočjo katere je mogoče celotne nezaželene skupine tako objektivirati, da lahko opravičimo njibovo izključitev iz socialnega konteksta. Od nekdaj in v raznih obdobjih so to bili sužn/i, koloni, proletariat, črnci, Judje, Slovenci (dodal prev.), duševno bolni, neprilagojene!, ljudje, ki so molili. Razredi;, kategorije, rase, znanstvene definicije so jih katalogizirali kot drugačne ne da bi bilo mogoče te opredelif/e kakorkoli' verificirati, in ne da hi tiste, ki se jih je to najbolj tikailo, vsaj vprašali o njibovi identiteti. Interpretacija projekcije onega kar sami odklanjam-o, v drugem poteka prek individuaiiziranja psiholoških mehanizmov in rabi prikrivanju točniih diskrimi- aaciij. To je razvidno tudi iz Fanorvove kritike Sartra, kjer se jasno vidi, da v psiholoških mehanizmiih ni dialektike in ravno odsotnost dialektike nas pripelje k drugemu kot kategoriji, kot k pravnemu zatirancu. Tako nam tudi Jaspersova razumevajoča teorija, ki je hotela na vsak način humanizirati psihiatrijo, kaže, kako ozko je povezana z ideologijo različnosti. Nerazumevajoči, ki mora stati daleč od zdravega, ohranja tu svojo večno vlogo izobčenca in tako potrjuje vrednote razumevajočega. Trditev o izvorni različnosti privzema naravo determinizma, kar je ta psihiatrija samo sipodbi- jala; to pa pomeni, da izobčuje različnost in zoži njen prostor. V potrditev gornje teze jaspers na koncu svojega življenja vabi Američane in Ruse, naj se združijo,, da Oti z atomskimi bombami uničiili milado kitajsko re- publiko. Kako naj si razlagamo njegov predlog, če ne s tem, da so bili zanj Kitajci drugi, in da bi jnh biilo zato treba uničili V Kaj niso tudi Judov, za katere pa se je Jaspers zavzel, uničevali prav zato, ker so drugačni od Arijcev? Kako naj si razložimo, da človek, ki ni hotel veljati za Nemca, predlaga uničenje tako velikanske države, da z enim samim dejanjem izključuje 80Ö milijonov 96 ljudi? Alii so njegove besede drugačne kakor takrat, ko je branil 6 meni, da če je intünstituclonalna borba pokaza-la funkcijo institucij kot instrumentov družbene kontrole, pa je sistem dokazal svojo moč in pripravljenost na prak- tično borbo s tem, da je zanj »zunaj« le velikanska institucija pod njegovim nadzorom (celotna družba). Konkretni, primeri nam jasno dokazujejo te trditve. V AngMji je pnišla po II. svetovni vojni, na oblast laburistična stranka, ki je skušala reševati protislovja kapitalistične države s sredstvi in instrumenti kapitailistične družbe. Nacionalizacija zdravstva je omogočila, da na nov način rešujejo probleme psih,iatničnah bolnic, in to s pomočjo liberailizaclje in rehabliHtacije duševnih bolnikov. Vendar ta rehabilitacija ni' b¡Ja vezana toliko na novo zdravstveno zakonodajo, kolikor na ekonomski status povojne dobe. Prišlo je do ustanav- ljanja ¡,nstituc¡j, ki so imele namen rehabiWtIrati ljudi, kolikor je biilo potrebmo. Socialna psihiatrija In tudi komunita,rna psihiatrija nista sprožili posebnih pre- tresljajev, ker sta blill tehnični odgovor na neko določeno ekonomsko vpraša- nje. Danes pa v isti državi prisositvujemo involuciji na [xxlročju programi,ranja, psiihiatrije, (pr¡ tem ne mislimo na izkušnje R. Lainga in D. Ccx^rja, ki sta nam zelo blizu, vendar njune Izkušnje niso vezane na javne institucije). Tako se dogaja, da se angleške psihiiiatnične bolnice, ki so takoj po vojni bile precej Izpraznjene, zdaj spet po,lnijo. To je v neposredni zvezi z ekonomska recesijo, ki jasno kaže protislovja, katere je kapitalistična država skušala reševati z ob- likami sodalističnih orgamizacij, s tehničnim posegom (razširjanje ali oženje norme glede na ritem produkcije!). V drugih evropskih državah (posebno v Italiji in Franciji) je biila ipotrebna antiinstituclonalna borba kot praktična obsodba ozke povezanosti sistema in institudj, da se je lahko začelo z rehabilitacijo bolnikov, katerih produktivni svet ne potrebuje. V tem primeru je imela antiiinstituGÍo,nailna borba an- tagonilstično funkcijo do sistema, saj je prikazala skrita protislovja in je tako dokazala, da so tehnične rešitve nezadostne. Zato pa je prišlo tudi, do odločilnih teženj, da bi te ¡poskuse zadušili ali da bi sprejeli samo njihovo tehničrK) stran. (V Franciji' je po začetni borbi prišlo do reformizma v t. i. institucionalni psi- hoterapiji, kjer gre za nove modele Institucij z rafini,rano ideologijo. Vendar po maju 1968 tudi tu nastanejo nekatere majhne skupine, ki v psihihatriji vidijo antilnstitudonailno borbo). Seveda je vsaka rehabilitacija v teh novih centrih sterilna, ker ni nikakrš- ne možnosti, da bi se bolnik vključili v družbo: ta ne ve, kaj bi z rvekdanjimi bolniiki, kakor tudi ne ve, kaj bi z vsem,i tistim,i, ki niso emiarginirani od pro- dukcije. Zato vse te nove institucije, ambulatoriji, dnevne bolnice, odprte bolnice, socialna sredstva ne rabijo drugemu kakor temu, da vzd,ržujejo rehabi- litirane bolnike v emairginadji. Zato vse te novotarije prikrivajo notranja proti- slovja, zmanjšujejo terapevtsko vrednost institucij in so navsezadnje zgolj druž- bena kontrola — kakor stara psihiatrična bolnica. Tako se v Evropi po začetni fazi psihiatrične bolnice ponovno zapirajo in ponovno ustvarjajo otoke izobčenja (čeprav drugačne), funkcionalne glede na ekonomsko ureditev. V ZDA, kjer je tehnološka raven izredno visoka, je tudi položaj drugačen. (Community Mental Health Centers skušajo s pomočjo natančno določene Ide- ologije prikrivati nevzdržne socialne konflikte.) Alienacija kapitala producira ta- ko velikansko število emarginiirancev in izobčencev, da jih ni mogoče več za- Dirati v gete. Zato je nujno potrebno, da sistem ustvarja nove sisteme kontrole, oi omogočajo nadailjnji razvoj. V tem smislu (Kennedyjev zakon iz leta 1963) zakon proti abnormnosti ni nič drugega kot nov sistem družbene kontrole, to so novi Community .Mental Health Centers. Tu je negacija azilarne stvarnosti že instiitucionailizirana:'v no- tranjosti novih bolniških centrov je viden proces adaptacije In integracije, kar je tipično za vsako institucijo. Komunitarna tehnika, ki je biila pravzaprav insti- 99 tudoruilfli cxigovor psihtótricrhi stvarnosti, zadobi viogo psihiatrične tehnike v speoitičnem smiisJu; taiko izgine še tista pnos-tost, ki je onx>gočaila proces trans- fcwmaxiije, kar je brJa edina garancija za situacijsko transformacijo. In tako nova institucija igra vlogo lintegraoije, ђо je regresije v odnosu do bolnika. Brisanje institucionalnih vlog, odpravljanje nasilja, poudarjanje demokra- tičnih odnosov — vse to v trenutku, ko jiih jemljejo kot nekaj absolutnega in nediaiekcičnega, poslane izumetničeno: vloge zbledijo v dejanjiih, demokratične vrednote postanejo obče za vse; nasiilje pa mora biti odpravljeno kot vsaka na- daljnja možnost za podporo novim stvarnostim. Ce psihiatrična bolnica obstaja in nudi taiko možnost za sprejemanje motenih bolnikov, je psihiatrična bolnica tista^ ki omogoča naividezno bolj svobodno življenje. Brž ko obstaja ,psihiatrič- na bolnica, se lahko druge ustanove posvečajo duševniim boleznim, vendar ne da W ta problem tudi reševale. Zato se moramo prav tu ustaviti in premisliti. Kateri so ti novi bolniki, katerim te novo institucije posvečajo pozornost; kakšni so rezultati tega pre- ventivnega dela, ki niJcakor ne spreminja stvarnosti, ne kulture, vzdržuje pa pri življenju psihiatrične bolnice kakor tudi koncept neozdravljiivosti ; kateri so socialni faktorji, ki se nam priicazujejo v tej novi struji psihiatrije, kakor se re- šujejo problemi; ali ni vse to v kapitalističnem sistemu nova tehnika, ki naj bi nadzorovala uboštvo riovega produkcijskega cikla, ohranjujoč tako vlogo in pogoje te produkcije. Ze takoj ugotovimo, da nove institucije ne rešujejo problem na sektorju, za katerega odgovarjajo, temveč ustvarjajo novo kategorijo (emotional patients) med emarginadjami, neprilagojenimi. Mejo norme, ki je določena v smislu produktivnosti, ustvarja v revnih okra- jih, kjer se ustvarjajo novi centri, nov tip marginalnosti, ki je iahko vključena samo v novo institucijo, ki zadobi smisel obstoja v tej novi emargimaciji. Tako ekonomsici' siistem proizvaja nov tip neprilagojenosti, katero rešuje tako, da ustanavlja nove institucije, ki naj bi kontrolirale novo emarginacijo. Profilaiksa v tem primeru razširja območje bolezni namesto, da bi jo odpravljala. Tako nova psihiatrična institucija ustvarja novo regresivno kategorijo bol- nikov (namišljeni bolniki) in zožuje koncept norme, vključujoč devianco, mar- ginalnost, neprilagojenost, ki so izključno socialno pogojer>e v duševno pato- logijo. In tako pride do popolne izključitve vsakršnega dialektičnega momenta v odnosu do neprilagojenosti. Novi poklici, kot so socialni delavci, socialni organizatorjii, ki že nadome- ščajo stare poklice (psihiatre), pod krinko progresivnosti, anti-tehničnostiv že kažejo svojo socialno funkcijo nove psihiatrične institucije. Ce so bile stare institucije sredstvo za nadzorstvo nad resnimi družbenimi ogrožnjami, so nove institucije veliko bolj prefinjen tehnično-socialni -iristrument, kjer je meja med normo in devllanco zelo zrahljana in diskriim'inacijska. V tem smislu lahko ra- zumemo, kako medsebojno menjavanje vlog ter meddiisciplinskost novih psiihi- atničnih institudj izražata odsotnost tehnične specifičnosti, ki gre preko družbe- nega nadzorstva na sektorju, kateremu je namenjena določena psihiatrična in- stiitucija. Predmet nove institucije (predmet prejšnje je bil nevaren bolnik) je skon- struiran na podlagi nove tolerantne institucije in sredstev, s katerimi institucija razpolaga. Tako se nam jasno pokaže, da ¡institucija ne odgovarja na potrebe, temveč da ji njena stvarnost (¡deologlja sistema) od časa do časa določa naravo predmeta, za katerega se zan¡ma. Nova sodalna psihiatrija skuša zmanjšati pomen duševne bolezni kot bo- lezni in jo delno povezati z družbenimi protisilovji. Toda v trenutku, ko posta:.Hja v prakso ta princip, razširja območje bolezni na družbo, ustvarjajoč tako nove meje nove institucije, ki ni samo bointönkra, temveč sektor, ter¡tor¡j, k¡ je pod njenim nadzotxam. Novi tehnik¡ še naprej sprejemajo igro sistema tako, da pod krinko tehnike kot instrumenti nadzorujejo družbeno stvarnost. Tolerantna institucija, drugi adialektični obraz nasilne inst¡tuc¡je, odkriva svojo funkdjo neke določene neučinkovitosti, bistvene ter intencionalne ne- efikasnosti. Kajti spoprijeti se z realnimi problemi, pomeni, postaviti pod vprašanje celotno stvarnost. V tej stvarnosti tehniki sprejemamo vlogo nosilcev novih idej, ki proizvajajo nove in umetne probleme, saj stvarnost ostane vedno ista in enaka, nespremenljiva. V visoko razvitih državah postaja uboštvo prava industrija. Gre za dolo- čeno notranjo kolonizatorsko delo, z različnimi ta.ktikami in z eno strategijo: obdiržati splošno ekonomski status quo. Asisten dal nI sistem — nov kakor star — teži k temu, da ublaži rane brezposelnosti im uboštva, hkrati pa umilil revo- ludonarno silo. Ce upor definiramo kot bolezen, in to s pomočjo institucij, ki imajo nailogo zdraviti, potem je krog popoln in je sistem na varnem, vsaj 100 še za nekaj časa. Luksuzna bolnišnica ni nič drugega kot nenastoi obraz sii- sten>a, ki; je odkril nov način, da si podaJjša življenje, iin obrani nov način naid- zoirstva, bolj rafiniranja, boi) globokega in šiiršega nackzorstva, ki zajema ce- lotmi razred tehnikov in vsa- območja, ki jib ti opravljajo. Sklepi te kra>tke anaJize o nespremenljiivi vlogi psiihiatrične institucije naj bi nas privedli do pesimističnih stališč, da je vsaka intervenaci-ja pravzaprav brez pomer»a. Nove institucije so dokazale, kako lahko duševno bolezen, ki je bila do nedavnega izključno v lasti duševne boJnišnice, zdravijo tudi v по\Л, bolj hu- manih institucijah. Razne nesreče, spodrsljaj^« so v zaprtih in odprtih bolnišrticah bolj ali manj enaki, kar jasno ne opravičuje nasilnosti in uničevaitnoslii zaprtih boilinišnic. Vendar nam je stvarnost, ki smo jo doživljali pri preobrazbi psihiatrične bolnice, odkrila, da je ta insUiitucija: funkcionalna v sistemu, in tako je tudi spre- jeta vsaka reforma, če se le omejuje na tehnično intervencijo. Tolerantna insti- tucija nadaljuje svojo primarno vlogo, ne da bi prišlo do kakršnekoli spremembe v strukituralno-strateškem smislu aii pa v območju oblasti. Odprta, komunitarna institucija je v bistvu zaprta institucija, ki onemogoča, sleherni izhod. Tako tudi sektoriaina asistenca, ki je bolnika navidezno osvobodiila vsakršr»e etikete, ga pa zato vključuje v normo, kaibero meje so pred tem zožite, taiko da bolnik ostane vsekakor pod nadzorstvom. To, kar se dogaja v ZDA pod krinko prevenciije, je pravzaprav razširitev polja deviance, ki naj bi bila sestavni del bolezni in terapije. Toda kako naj v tej profilaksi ne vidimo prizadevanja, da bi definirali- in pKjpredmetiiln bolezen? Ali ne ¡izvršujejo tudi v tem primeru tehniki svojo večno nalogo, da skrbijo za prilagajanje situaciji, ki nam je predstavljena kot nekaj nespremenljivega? To kar je povsem jasno v naši antMnstitucialni borbi (katere omejenost pri- znavamo), je dejstvo, da je bilo mogoče rehabilitirati duševno bolnega, edi- nole če so mu to omogočile reaine potrebe produkcije. Tehnični odgovor na ekonomsko vprašanje pokaže svoj učinek v praksi. V tinenutkiu pa, ko se tehnič- no-instituoionalna presnova prikazuje v nasprotju s potreba-mi produkcije, po- stane vsaka presnova sterilrka. V Italiji, kjer so psihiatrične bolnišnice v katastrofalnem stanju, še vedno poteka boj med zagovorniki' starih in zagovorniki novih bolnišnic: kar pomeni, da zagovarjajo psihiatrične bol'n'¡snice in odklanjajo pretiravanja, v splošnem se je uveljavilo spoznanje, da- bi če bi zidaèi nove psihiatrične boln¡sn¡ce, prav- zaprav ustanavljali; nova koncentracijska taborišča. Tako bo položaj ostal ne- spren>enjen, kljub vsem polemiikam, kongresom, rtatečajem, skupščinam, kjer razpr-avljajo ps¡h¡atг¡čnч oskrbi. Medtem pa bolniki čakajo zvezani v posteljah. Poskusi prenosov, kjer je do njih prišlo, so samo osamljeni otoki, ki so presenetili sistem, ki je spoznal, da -iima antliinsti-tiucionallna borba svoj poli^-čen pomen. Zato pa tudi obtožujejo tehrvike teh institucij, da izkoriščajo duševne bolnike v poJitične nanvene, pozabljajo pa, da s¡stem, ki ustanavlja psihiatrične bolnice, ustanavlja te bolnice prav v politične namene! Franco Basaglia Prevedel; Danilo Sedmak 101 DUŠEVNO ZDRAVUE NA KITAJSKEM' 1. ZDRAVJE IN ZDRAVSTVO I. Množično zdravstvo^ Nujna reforma zdravstva je samo del reforme družbe. Virchovv Psihiatrično službo, kakršna je danes, moramo obravnavati v kontekstu družbenih razmer in v splošnem okviru problema zdravja. Hude bibe obre- menjujejo dediščino, ki jo je prejela ureditev, ki je zdaj v veljavi: opustošu- joče epidemije, podhranjeno prebivalstvo, ki je njegova življenjska raven bila v vseh ozlrih zelo nizka, naravne nadloge, ki se proti njim niso ustrezno bo- jevali, zelo nizka sanitarna raven, zatekanje k tujim Idejam In metodam, anar- hičen sistem služb, navednost in praznoverje, V času, ko ni bilo nobene sta- tistike, so menili, da na leto umire trideset promilov prebivalstva, od katerih bi se bilo polovici mogoče izogniti, se pravi 7,5 milijonov oseb pri» prebivalstvu, ki so o njem menili, da ga je 500 milijonov. Pri 20 odstotkih teh smrtnih pri- merov je šlo za otroke, stare manj kot eno leto, najpogosteje zaradi gastro- -Intestinalnih bolezni. In v sorazmerju 200 do 250 smrtnih primerov pri tisoč rojstvih. V drugih primerih excess death lahko mislimo, da je do milijona med njimi prišlo zaradi tuberkoloze, do drugega milijona pa zaradi koz. Leta 1927 je Center za javno zdravje v Pekingu sporočil, da v prestolnici umre 39,4 od^ stoika prebivalcev brez kakršnekoli zdravstvene oskrbe, 44,3 odstotka so zdra- vili zdravniki, ki so praktlclirali tradicionalno medicino, samo 16,3 odstotka pa so jih zdravili moderni zdravniki. V neki tovarni na Severu, ki je bila med najbolje opremljenimi', je bilo 95 odstotkov delavcev, ki so v njej delali, bolnih za trahomom, in pri več kot polovici so se kazali simptomi slabe prehrane. V neki drugi študij'i, ki je zajela 1200 učencev iz petih šol, so ugotovili, da jih je 14,1 odstotka zbolelo za trahom-om, 16,2 odstotka jih je Imelo vnete man- deljne, 30,9 odstotka pa zobni karles.' Poleg tega so se različni deli dežele in zdravstvene razmere v njih skrajno neenakomerno razvijali. Medtem ko cele pokrajine, zlasti pokrajine z 200 pre- '' Temeljni premiki in prelomi, ki danes pretresajo področje psihiatrije, so med protagonisti teh prestrukturacij zbudili živahno zanimanje za psihiatrično prakso na Kitajskem: sodobna revolucionarna prizadevanja v psihiatriji se s ki- tajsko prakso križajo pač v vozliščnem vprašanju o političnih predpostavkah psihi- atrične prakse in v luči nujnosti, da se izdela teorija »odnosa« med tem poljem psihiatrije in območjem političnega. V procesih, ki danes potekajo pod imperativ- nim pritiskom te nujnosti, ima opazno vlogo knjiga G. Bermanna »Duševno zdravje na Kitajskem«: kljub vrsti očitnih naivnosti, izvirajočih iz nemara premalo kritične- ga navdušenja nad kitajsko prakso (ki ima svoje objektivne korenine bržčas v polo- žaju revolucionarno usmerjenega psihiatra v sodobni kapitalistični družbi), to delo prinaša množico zanimivih podatkov in informacij, ki lahko plodno prispevajo k razreševanju perečih vprašanj tukajšnje psihiatrije. Ob prevodu odlomkov Iz Ber- mannove knjige objavljamo tudi odlomek Iz spremne besede k francoski Izdaji: ta spis kljub nemara preveč apodiktično orisanim načelnim izhodiščem natančno opredeljuje mesto, kjer kitajska praksa lahko postane predmet našega spraševanja. — V pričujočem tekstu so prevedeni odlomki Iz knjige Gtegorla Bermanna La Salud mental en China (ed. Jorge Alvarez, Buenos Aires 1970) po franc, prevodu (La santé mentale en Chine, Francois Maspero 1973). Izbrani so taki odlomki, kl vsebujejo kar največ podatkov o kitajskem zdravstvu in kar najmanj Bermannovih sodb (Op. ur.) 2 V argentinski izdaji 4. del, 18. poglavje. 3 Herbert Day Lamson, Social Pathology in China, str. 270. 103 bivaki in več na kvadra'tni kilometer, kakršna je SInkiang, all avtonomno ob- močje Tibet s samo 1 do 5 prebivajlcev na kvadratni kilometer, niso imele skoraj nobenega zdravnika, pa je Sanghaj imel enega na tisoč prebivalcev. V obširnih ruralnih področjih je bila zdravstvena organizacija zelo pomanjkljiva ter je biia odvisna od zeliščarjev in improviziranih babic, včasih pa celo od čarovnikov. V Sanghaju, najmcxlernejšem mestu v deželi, ki mu je bilo na voljo največ babic, je kakih 30 odstotkov porodov potekalo brez vsakršne zdravstvene pomoči. Leta 1949 je bilo v vsej Kitajski 90 000 bolniških postelj za več kot petsto miilijorKJV prebivalcev. V poprejšnjih štiridesetih letih so zdravstvene šole vzgojile manj kot 20 000 zdravnikov, 300 odontologov, 2000 farmacevtov, 13 000 bolničarjev in 10 000 porodničarjev; k temu moramo dodati skoraj pol milijona zdravnikov, ki so prakticirali tradickjnalno medicino. V teh okoliščinah je bilo nujno široko zastavljeno zdravstvo. Samo načrt zdravstva, ki bi ga strukturirala država in ki bi zajel vso deželo, bi se lahko lotil takiih nalog . .. Kitajska se je morala v procesu, ki ga je začela, da bi se otresla nadlog in bolezniv ki so jo pestile, najprej okopati, da bi se očistiila, in se lotiti orjaške dezinfekcije. Prav s snago bi morali začeti, da bi odpravili umazanijo in ostuden smrad, neverjetno količino muh in vsakršnih škodljivih živali ter mnoge okužbe. Prav to je bilo tudi storjeno. Maria Rosa Oliver in Norberto Frontini, osupla zaradi spremembe, ki se je zgodiJa, pripovedujeta o njej takole'*. »Zgo- dilo se je nekaj tako neznanskega, da do danes ni bilo dovolj časa, da bi izme- rili razsežnosti tega dogodka. Zgodiilo se je, da je bila Kitajska končno izročena Kitajcem in da so jo ti, ko so videli, da so njeni gospodarj-i, počistili od vrha do tal. Tega seveda niso storili v enem dnevu, temveč so delali šest mesecev zares od jutra do večera. BiJo pa je toiiko milijonov snažilcev in čistili so jo tako temeljito in tako vestno, da pripovedovanje o tem izziva neverjetne na- smehe, saj je težko verjeti, da se lahko kakemu ljudstvu zgodi to, kar se zgodi posamezniku, namreč da se potem, ko vstane po bolezni, zaželi dobro okopati, se skrbno obleči,, urediti svojo sobo ali hišo in jo polepšati, ter potem takoj ugotovi, da tudi vse to pripomore k boljšemu počutju, daje pogum In novih moči.« Do prvega poskusa zdravstvene organizacije je prišlo na področjih, ki jih je osvobodiia Ljudska armada. Častnik: in vojaki so se naučili, da so bili osebno snažn-i in da so uporabljali higienična pravila, ki so o njih poučevali prebivalstvo, s katerim so biJi v stiku. Oni so bili predhodniki tega, kar dr. Vellay upravičeno imenuje »največje gibanje za higieno in javno zdravje, kar jih je poznal svet.« Nekaj manj kot leto po ustanovitvi Ljudske vlade je blJa leta 1950 prva plenarna konferenca o zdravju, ki ;e določila program, katerega del je bilo gibanje za javno zdravje, začeto leta 1952. To gibanje — pred njih je bila razlagalska kampanja na nacionalni ravni s pomočjo konferenc, javnih zboro- vanj, plakatov in grafik, brošur, razstav, filmskih projekcij in magičnih lantern ter celo stripov za nepismene — so Imenovali »štiri snage« in »pet iztrebitev«. Stiri snage zadevajo: 1. živlia in kuhanje; 2. stranišča in svinjake; 3. obleko In seriJo; 4. ulice, hiše in dvorišča. Pet iztrebitev sestavljajo Iztrebljenje muh, comarjev, bolh, uši in podgan^; pa tudi druge škodljive žuželke In živali se niso nič bolje izmuznile dobro organiziranemu zatiranju. Številne skupine, ki so jih sestavljali zlasti mladi., so šle na ulice, pred njimi pa čete glasbenikov, mahali so z rdečimi zastavicami, ki so jih pokrivali zlati znaki., in z ilustriranimi plakati. Zdelo se je, da gre za veselo prireditev. Na teh plakatih so bile na veli.ko narisane škodljive žuželke in živali, ki so jih hoteli iztrebiti: naznanila pa so pripovedovala prebivalstvu, katera prenaša kolero, katera bu.ljičavo kugo, malarijo in druge tiolezni, ki so pustošile med njim. Tudi strašnih številk o umrljivosti otrok niso spustili. Malo ljudi je lahko Maria Rosa Oliver in Norberto Frontini, Lo que sabemos hablamos . . , Ed. Botella al mar, Buenos Aires 1955, str. 144 et s. 5 Pozneje so v obračunu nacionalnega lova, organiziranega na Kitajskem leta 1959, zabeležili: milijon vrabcev, milijon in pol miši, sto tisoč ton muh in enajst tisoč ton komarjev (cf. Bruno Friedman, »Qu'a-t-il derrière la science chinoise?« Science ef vie 573, junij 1%5.). 104 brailo te plakate, toda to težavo so premagali takole: skupina se je ustavila na kakem križišču v kaki mestni četrti, ali' v vasi; glasbeniki so igrali, prebi- valci' so pritekli in se postavili v krog ali skupine; tedaj je za to najbolj pri- pravljeni član skuipine razložil, kaj piše na plakatih, pomen zlatih znakov na rdeči'h zastavicah: zakaj so za bolezni, epidemije in smrti skoraj zmeraj krivi bakterije in bacili', kako jih škodljive žužeike in živali prenašajo ter kako se rojevajo in množe tam, kjer se kopičijo smeti. Nato je obvestili prebivalce, da jim je njihova skupina prišla pomagat pri čiščenju in razkuževanju hiš, dvo- rišč in ulic. V nekaj dneh so se prebivalci naučili, kako se vzdržuje snaga v hišah, kako se osuše mlake na dvoriščih, da ne smejo puščati vode v odprtih vrčih ali vedrih, da z dnom navzgor obrnejo vse posode, ki ostanejo na prostem, da se ne bi v stoječi vodi zaplodili komarji, Iz istega razloga so izsuši'li močvirja in zamašili luknje v deblih bolnih dreves. Po ulicah in parkih so v višimi rok namestili polkrožne košare, kamor naj bi metali, ogorke in olupke sa- dežev. Na vsakem javnem kraju, na prostem ali v zaprtem prostoru, so namestili pljuvalnike, opremljene s pokrovi, na katerih so dovolj dolgi ročaji, da jih lahko odpro in zapro, ne da bi se morali pripogniti, in posrečilo se jim je v ljudi vsaditi misel, da pljuvanje v hiši ali na pločniku ne kaže zgolj slabe vzgoje, temveč poleg tega škoduje javnemu zdravju. Dosegli so splošno rabo antiseptičnih mask, ki prav tako dobro preprečuje okužbe z nahodom kot vdiihovanje prahu i-n kosmov v tovarnah. Otroke so naučili, da si umivajo roke ob vstopu v ljudske knjižnice in ob odhodu iz njih in odpravili so gumirane poštne ovojnice in znamke ter v vsakem poštnem uradu namestili posode s tekočim lepilom in čopičem. Izdali so serijo znamk, ki gi'b za gibom kaže, kako je treba izvajati telovadbo, nujno za zdravje tistih, ki delajo v pisarnah ali opravljajo delo sede. Organizi.rali so tekmovanji z nagradam-i za tiste, ki so ubili največ podpn in žuželk, m za tiste, ki so izumiJi nove metode za njihovo iztrebitev, organizirali so tudi tekmovalne kampanje od četrti do četrti ali od vasi do vasi', da so spodbudili tekmovanje v snažnosti.' Nekaj mesecev po začetku tega gibanja za javno zdravje so odstranili 160 milijonov ton smeti. V tej celotni količini jih je dvesto tisoč ton bilo iz Sang- haja. V Nankingu in v Yangchouju so našli ostanke še iz srede prejšnjega sto- letja. V vzhodni Kitajski so očistili 600 000 jam, med katerimi nekatere niso bile očiščene že dvesto let. V tako lepem mestu, kakršno je Peking, ki je da- nes bleščeče i-n kjer se sanitarne brigade opirajo na prostovoljno pomoč ne- številnih gospod'inj, organiziranih, da nadaljujejo prizadevanja za splošno sna- go, lahko vidimo tržnice, ki so obenem najsnažnejše in najživahnejše na svetu, česar skoraj nikoli ne najdemo skupaj. Zlasti Tienchiao (Nebeški most), ki je nekoč slovel tako po svoji »couleur locale« kot po zarjavelosti, je danes tako snažen, ne da bi to kakorkoli škodovalo njegovemu videzu, da prebivalci Pe- ki.nga s ponosom pravijo: »Ce smo lahko očistili Tienchiao, sploh ni reči-, ki bi je ne mogli očistiti.« Pred osvoboditvijo je imelo le 40 odstotkov prebivalcev Pekinga tekočo vodo; danes jo ima 90 odstotkov'; in če je bilo v tistem času nevarno piti vodo iz pipe, ne da bi jo prevreli jo lahko danes pijejo brez nevarnosti, loda kljub temu še priporočajo prekuhavanje. Po osvoboditvi so zgradili ali po- pravili 240 000 kilometrov vodne kanalizacije prek vse dežele. Peking se je poleti 1952 že znebil muh, njegovi prebivalci pa so lahko spali brez mrež zoper komarje in se kopali v velikanskih bazenih, zgrajenih v rokavu jezera Shi Cha Hai; to je bil v davnih časih kraj, ki so ga opevali poetje, v minulih letih pa je postalo veliikanska mlaka stoječe vode, ki na njenih bregovih pa so bile v gričih nagrmadene smeti. Tudi iz same cesarske palače so odpeljali kupe odpadkov, nagrmadene od- časa Mingov, se pravi v treh stoletjih. Program javnega zdravja, ki ga je sprejela vlada leta 1949, je temeljil na petih načelih: 1. ljudska vlada je odgovorna za zdravje ljudstva; 2. agrarna reforma ter organizacija industrijske in poljedelske produkcije bosta zboljšali življenjsko raven ljudstva; to pa je nujen pogoj in najpomembnejša prvina vsakega zdravstvenega dela; 3. množična linija v delu prebivalstva je integralni ' Vemo, da so po proletarski kulturni revoluciji odpravili vsakršno obliko ma- terialnih spodbud. ^ Pripominjamo, da je Gregorio Bermann zadnjič potoval na Kitajsko lela 1%7 105 del s-lavne tradióje revolucionarnega humanttarizma, 4. uporabljena bodo naj- naprednejša načela za opravljanje sanitarnih nalog, zgledovali pa se bodo pri SZ in se nanjo opirali; 5. z dejavno udeležbo vseh je fk>trebno utirati pot ši- rokiim množicam. V teh zdravstvenih pojmovanjih je najpomembnejše to, da zdravje ni izključno skrb zdravnikov, temveč skrb vsega prebivalstva, ki se mora s stalno zagnanostjo udeleževati vseh nalog. Prva nacionalna zdravstvena konferenca, ki je bila v Pekingu avgusta 1950, je enodušno sprejela tri načela, ki morajo rabiti za. vodilo pri zdravstveni akciji v novi Kitajski: vsako zdrav- stveno delo mora biti usmerjeno v službo ljudstvu in največjo pozornost mo- rajo posvečati delavcem, kmetom in vojakom; dati morajo prednost preventivni medicini; kar najitesneje morajo povezati tradicionailne in moderne zdravnike. Po izjavah ministrice za javno zdravje Li Teh-chuan (ki ni biia zdravnica), se je dežela pripravljala, da ustvari pet milijonov bolniških postelj, ki so bile nujno potrebne, in da izobrazi petsto tisoč zdravnikov in tri ali štiri milijone zdravstvenih pomočnikov. V desetih letih po letu 1949 so izobrazili 43 000 diplo-miirancev visokih medicinskih šol In 153 000 diplomirancev srednjih medicinskih šol in srednjih šol za javno zdravje, ti so imeli po dve ali tri leta zdravstvene prakse. Po teh desetih letih je bilo 1 200 bolnišnic s skupno zmogljivostjo 467 000 postelj in okrog 200 CXX) klinik in zdravstvenih centrov v podeželskih komunah. Pola- goma so se približevali nujnemu minimumu. Li Teh-čuan se v enem prvih poročil® najprej ozre na strahotno dediščino, ki jo je zapustli Kuomintang v javnem zdravju, nato opisuje nekatera prizade- vanja za preprečevanje epidemij v industrijski higieni, za izobrazbo zdravstve- nega osebja itn. Posebno pozornost je posvetila negi mater in otrok; ustanov- ljene so biie materinske službe na vseh stopnjah administrativnih okrožij; v provincah, občinah, mestih s centralnih institutom v Pekingu; uredili so na stotine jasli in celo nekaj poskusnih otroških vrtcev v podeželskih območjih NajboJj so si prizadevali znižati visoko stopnjo umrljivosti otrok predvsem z vzgajanjem ljudstva in prevzgojevanjem starih babic, med katerimi' j'ih večina ni nikoli nič slišala o asepsi; v istem času so vzgojili moderne babice, zdrav- stvene delavce, specialiste za nego mater in otrok, specializirane bolničarke. Potujoče ekipe so krožile po deželi, nadzorovale dela ter zbirale podatke in izkušnje. Kmalu je bilo opaziti rezultate; ko tukaj govorim o njih, ne omenjam ki- tajskih virov. Leta 1961 je Severnoameriško združenje za napredek znanosti imelo simpozij, na katerega so na temelju neposrednega poznavanja Kitajske prinesli podrobne dokaze o avtentičnosti pod'aitkov, ki so jih dali tuji zdravniki, ki so malo pred tem potovali na Kitajsko, in specializirane kitajske revije. Dr. VViilliam Y. Chen iz službe javnega zdravstva je imel najpomembnejši govor.' Razširjenost tuberkuloze se je v tem časovnem presledku zmanjšala v Pekingu od 230 promil na 46 promil (leta 1953). Venerične bolezni so praktičn'O zginile. Buljičava kuga in kolera, ki sta bili na nekaterih področjih endemični, sta zginili; koze so bile izkoreninjene; lotili so se tifusa, povratnih mrzlic in drugih kužnih bolezni. Umrljivost otrok, ki je v nekaterih območjih dosegala 300 promil, je bila znižana na minimum. Prav tako velike uspehe so dosegli med poskusi, da bi nadzorovali najvažnejše bolezni, ki jih povzročajo zajedala, zlasti pa močvirsko mrzlico. Registrirali so 36 milijonov ozdravitev od ankilosto- miaze. Zelo so se trudiili, da' bi ipreprečili in nadzorovali kronične bolezni in zlasti raka. Leta 1958 so sproži'li množično kampanjo za zgodnje diagnosticira- nje raka, zlasti raka na materničnem vratu, na požiralniku in v nosno ustni votlini. Leta 1957 je devet angleških zdravnikov prepotovalo Ki- tajsko v vseh smereh in potrdilo izjave oblasti o položaju v javnem zdravju. Med najbolj navdušenimi' govori je bil govor dr. T. T. Foxa, izdajatelja revije Lancet, najuglednejše revije v angleščini^o. Menili je, da so Kitajci v svojih mno- žičnih medicinskih prizadevanjih na več področjih pred delom na področju javnega zdravja v Angliji. Tako se je v nekem območju na Kitajskem otroška umrljivost znižala na 22 primerov pri tisoč rojstvih, medtem ko je v Londonu 25 promilna. Po letu 1959 so se uspehi v javnem zdravju nadaljevali z naraščajočim ritmom ... 8 Li Teh-chuan, »[Health Work in China«, Peoples China, 1. okt. 1950. ' W. v. Chen. Medicine and Public Health, št. 6, junij 1961. 'O The Lancet, London, 9. nov. 1957. 106 IV. BRATJE, NE PA KLIENTl ZDRAVSTVENA ETIKA NA KITAJSKEM" . . . Kot pravi Lain Estralgc, kaže zgodovina medicine naraščajočo sociali- zacijo, tako socializaoiijo bolnika v razmerju do diagnostike in obravnave — so- cializacija sredstev in ciiljev — kot socializacijo zdravniška kot takega'^. Ni nam treba poudarjati, kako zelo so modalitete zdajšnje zdravstvene prakse — želja po denarju in ugledu — denaturirale to socializacijo. Oi>stoj enega zdravstva za bogate in drugega za reveže je permanentna mistifikacija pretenzij o egali- tarnem zdravstvu na Zahodu. Taki- problemi, ki jiih na Kitajsicem (in v drugih socialističnih deželah) docela naravno rešujejo, pa imajo v »svobodnih« druž- bah Zahoda mnoge napake in s težavo napredujejo. Poleg vseh nerešenih problemov osebja, časa itn. opozarja Lain Estraligo še na druge, moralne prob- leme: »Ali lahko obstaja sociaiizirana in zadovoljiva zdravstvena služba, če ni trdne 'družbene morale', če občutek dolžnosti do družbe v zavesti ni dovolj močan?«'i' Ko smo videli občutek »družbene dolžnosti«, ki prežema kitajske zdravnike, nas je impresionirala moč in stalnost v vseh njihovih dejavnostih. Zdravstvena etika ni ne verbalna ne knjižna, tenrveč sodi v samo delo. Bolnik ni čisti predmet kliničnih preiskav ali terapevtskih manipulacij, to je oseba in tovariš, ki si za njegovo ozdravitev prizadeva vse zdravstveno osebje. Služiti ljudstvu pomeni predvsem odpovedati se vsem osebnim koristim, dobičku, iskanju ugleda, časti ali slovesa, ko se človek odloči, da se bo ukvarjal z zdravjem ljudi; to pomeni izkoreniniti vsakršen egoizem in se posvetiti javni koristi. Bolezen ne prizadene samo bolnikov, temveč obenem njegove prijatelje, člane njegove družine, produkcijo; če je nalezljiva, lahko postane javna ne- varnost, Vsi lahko in morajo hitro in dobro prisipevati k zdravljenju. In seveda k preprečevanju. Ker gre med boleznijo za kolektivno trpljenje, je potrebna tudi kolektivna odgovornost in kolektivna akcija. Ce zdravstveni delavci razumejo ta načela, se zdravstveno delo ujema z mno žično linijo; združijo se z množicami, hočejo jim služiti. Praksa kaže, »da pra- vilna naloga, politiika in delovni stil zmeraj ustrezajo potrebam množic v da- nem trenutku in kraju ter nas povezujejo z njimi, da pa napačna naloga, po- litika in delovni stil nikoli ne ustrezajo potrebam množic v danem trenutku in kraju ter nas odrezujejo od njih.«^^. Vsakdo, ki se združi z množicami^ dobi svojo pravo velikost. S tem, da zdravniki goje napuh zaradi svoje posebno dobre tehnične kvalifikacije, prav zanikajo preudarnost in skrom.nost, ki ju Mao nenehno svetuje; poleg tega pa, zakaj naj bi bili naduti zaradi vednosti in tehnike, ki sodita k zakladu, ki ga je vse človeštvo zbralo v stoletjih učenja? Služiti ljudstvu pomeni tudi delati z vsem srcem, brez slehernega zadržka, v duhu odpovedi in požrtvovalnosti, z odločno zavzetostjo v vseh trenutkih, lo duševno stanje je nasprotje lahkotnosti in malomarnosti, ki ju po navadi vidimo v zdravstvenem delu. Mao uči, da »se morajo vsi v vrstah revolucije ukvarjati drug z drugim, se ljubiti in si pomagati«, »dati vso prednost koristi partije in množic pred osebno koristjo, bolj skrbeti za druge kot zase.« Ob neki drugi priložnosti smo dejali: »Prvi moment profesionalne zavesti je obvladovanje bolezni in zdravstvenih tehnik. Najpomembnejša zdravnikova dolžnost je vednost; njegov arsenal spoznanj mora biti urejen In ne zastarel, tako da so njegova akcijska sredstva kar najboljša. Vrednote, ki obvladujejo znanstveno stališče v poJnem pomenu besede, so polne konsekvenc, ker obve- zujejo diplomiranega zdravnika, da z vsemi sredstvi raziskuje zla, ki jih je poklican zdraviti pri svojih bližnjih, v skupnosti, v deželi, in jih poskušati pre- prečiti ter jih odpravljati s pomočjo velikanskih sredstev, ki mu jih dajeta na voljo znanost In tehnika.«'® Neki komentator ponavlja te besede Normana Bethuna: »Kakšno odgo- vornost imajo zdravnik, bolničarka, bolničar? Samo eno: osrečevali bolnike in jim pomagati, da si spet pridobe zdravje in moči. Bedeti moramo nad vsaikim " V argentinski izdaji: 4. del, 21. poglavje Pedro Lain Estraigo, La relación médico-enfermo, ed. Revista de Occidente, Madrid 1964, str. 477 et s. 13 Lain Estralgo, op. cit., str 485. Mao Tse-Toung, »Du gouvernement de coalition« (24. april 1945), Oeuvres Choisies, 3. del, str. 282. '5 Ta gledišča sem razvil v članku »Cienca y conciencia en la actualidad mé- dica americana«, objavljenem v Anales argentinos de medicina, 1962. 107 od njih kot nad bratom ali očetom, kajti to so pravzaprav tudi zares. In ce- lo bližji so nam kot brat ali oče: to so tovariši. V vseh stvareh jim moramo dati častno mesto.« Služiti ljudstvu pomeni služiti domovini. Zdravstveni delavci so vojaki ar- made zdravja, ki opravljajo nujna dela, ki so pripravljeni iti tja, kjer jih potre- bujejo, ne koncentrirajo pa se, kot se dogaja v tolikih deželah, v velikih mestih zaradi čim večjega udobja, dobička in uživaija. To pomeni, da se ne izogibljejo naporom in ne iščejo najpreprostejših in najlažjih nalog ter ne skušajo težavnejših in odgovornejših nalog prevaliti na druge. »Zelo razvit ob- čutek naše odgovornosti pri delu temelji na komunistični ideologiji. Samo velika misel lahko proizvede veliko moč«. To stališče je biio očitno pri Norma- nu Bethunu, ki sta ga njegova visoka revolucionarna zavest in globina revo- lucionarnega čustva pripravila do tega, da je rekel: »Rad bi posvetil vsako mi- nuto našemu pomembnemu delu.« Nikoli ni pozabiJ svojega poslanstva., celo ne v svojih zadnjih trenutkih, ko je dejal: »Ranjenci s fronte me zelo skrbe. Nujno se mora.m vrniti tja takoj, ko bom ¡.mei dovolj moči, da nadaljujem delo«. V svoji oporoki je vodilnim kadrom naročli, naj takoj organ¡z¡rajo ki- rurške ek¡pe za zdravstveno pomoč na frond. Bethuna ne navajajo kar tako za bleščeč zgled proletarskega internacio- nalizma. V Kanadi je imel položaj uglednega in uveljavljenega k¡.rurga, ki je uživa.l prednosti in vsa udobja, k¡ jih nud¡ tako bogata in varna dežela. Le iz katerih privilegijev si ne bi mogel pridobiti denarja, časti in odličij? Toda raje je šel tja, kjer je bila na.jvečja nevarnost, v kraje, tuje njegovim kulturnim tradi- cijam, s tako drugačnimi navadami, brez udobja in prijateljev; tam je bil preobremenjen z delom, primanjkovalo mu je pomagal In zdravil, ki jih je bil vajen, izpolnjeval je svoje revolucioiarne dolžnosti, služil stvari neodvisno- sti, pravice in svobode ljudstva ter se brez zadržkov žrtvoval za neko stvar, ki navidez ni bila njegova. Čeprav je bii tako daleč od svoje dežele, lahko bi rekli na nasprotnem polu, tako z geografskega kot s kulturnega gledišča, se je čutil združenega s Kitajsko prek proletarskega Internacionalizma, zaradi svoje politične zavesti. Tam je nenehno delal, negoval ranjence In bolnike brez drugačnega nadomestila, kot je izpolnjevanje dolžnosti. Kot je delal prej v Španiji v vrstah mednarodnih brigad, v boju zoper sovražnike človeškega rodu, zoper fašiste. In nazadnje je z žrtvovanjem življenja pokazal svojo ljubezen do človeštva ... ,Med svojim zadnjim bivanjem na Kitajskem sem se poučil o sankcijah, ki jih je kulturna revolucija sproži.la zoper enega najbolj slavnih psihiatrov, ki sem ga bili spoznal In obiskal med svojima prejšnjima potovanjema. Razložili so mi vzroke: čeprav je bil član komunistične partije, so ga množice razglasile za element, ki se je Infiltriral In ki je sicer mahal z rdečo zastavo, toda v resnici pa se je bojeval zoper družbeno ureditev ali vsaj ni prispeval k njenemu raz- voju. S svojim lokavim in medenim obnašanjem, s svojimi mamijivimi bese- dami je kvaril kadre ter se opi.raJ na linijo, nasprotno Mao Ce-tungovI misli. V praksi je raje obravnaval bogate bolnike, člane nekdanjega izkoriščevalske- ga razreda, izogibal pa se je delavcem in kmetom ali pa jih je površno obrav- naval; v mnogih primerih je odobril bolniški dopust osebam, ki niso bile bolne, da bi jih odtegnil delu na poilju; če je komu prišlo na misel, da bi kritiziral predstojnike, ga je obravnaval kot duševnega bolnika; pajdašij se je s tistimi, ki so se ravnali po reakcionarni liniji Liu Sao-čija (ki je bila pravkar poražena v Sanghaju, mestu, kjer je delal ta zdravnik). Imel se je za pomembnega, bil je poln samega sebe, se šopiril z erudicijo, iskal je prestiž in dobiček. Bil je oportunist. Sploh se nI trudil, da bi se spremenil, da bi revolucioniral lastno misel, ostal je navezan na pragmatično filozofijo, ki ga je zapeljala med bi- vanjem v Združenih državah. Čeprav je v besedah zanikal načela svojega uči- telja Adolfa Meyerja, je na univerzi učil učence reakcionarnih tez o adaptaciji, o pokorščini in podrejanju silam, ki когит.р1'гајо osebnost, namesto da bi se bojeval za dobro; poučeval je tudi teorijo. Imenovano »daj-da.m«, namesto da bi dal vse, da bi služil ljudstvu. Bil je zgled moralne napake. Kulturna revolu- cija je vse to razkrila, to ni bilo zgolj politično in kulturno vprašanje, temveč tudi rrvoralno vprašanje in vprašanje pravilnega obnašanja. In pomembni aka- demik je bil črtan. Novo družbo morajo graditi ljudje, ki so oboroženi z novo mislijo in z dosledno etiko. To se ne more zgoditi, če delamo s pomanjkljivostmi, ki jih 'i Pekin Information, 1%7, str. 11. Pekin Information, op. cit., str. 10 108 vlači'fo za seboj trsti, ki so jiih vzgajali po buržoazni metocW, navadah in živ- ljenjskih nazorih, ti pa še naprej žive pri starih intelektualcih in tehnikih ... 2. PSIHIATRIČNA SLUŽBA Vili. Psihoterapija na Kitajskem''» Usmerjevalna racionalna psihoterapija Čeprav na Kitajskem .psihoterapija ne obstaja kot ločena speda,Inost, pa je zato nič manj ne prakticirajo. Kitajci pravzaprav pojmujejo njene probleme, kakor da so človeški problemi, ki jih lahko obravnava tako splošni zdravnik kot psi.hiater ali pa zdravstveni delavci, bolničarji, starši ali prijatelji, zlasti pa po- litični vzgojitel i; vsekakor kar dobro poznajo to- vrsto problemov in težijo k utemeljiitvi psihoterapije. Nasprotujejo doktrinam, ki veljajo na Zahodu, ki so po usmeritvi poudarjale zlasti raziskovanje nezavednega, in so izdelali lastno prakso. Njihovo odklanjanje psihoanalize In šol, ki se nanjo sklicujejo, je dobro znano. Za nekaj časa sa sprejeli teorije Pavlova: kondicioniranje, dekon- dicioniranje, rekondicioniranje, krepitev ali pešanje inhibicije, ekscitiranje šib- kih točk, vse to so lahko uporaljljali. Toda čeprav so to upoštevali, to v resnici ni bilo bistvo njihove prakse. Kitajska psihoterapija gre po lastni poti, čeprav še ni vzpostavila kohe- rentnega doktriranega korpusa. V njej že lahko opazimo vodiJne osic usmerje- valna racionalna psihoterapija, ki se opira na sredstva zavesti, poziv k osebnim priiadevanjem, smisel za vzgojo in prevzgojo v okviru .prevladujočega politič- nega m.išljenja, dialektičnega materializma, in aktualnih družbenopolitičnih raz- mer. Nevrotik ni pasivna priča svoje bolezni ali nagnjenja, ni preprosto predmet, ki naj učinkuje zdravnik z zdravili ali z drugimi metodami psiibične ali fizične obravnave; sam se mora bojevati zoper svojo bolezen in njene simptome. Na začetku zdravljenja razložijo bolniku njegovo bolezen: njen izviir, njeno naravo, njen po.tek, poteze njegovega značaja, ki so negativne in nezaželene, način, kako bo potekalo zdravljenje. Iz teh okoliščin razumemo, zakaj Kitajci tako malo cenijo sugestijo in hipnoterapijo. Druga značilnost te psihoterapije je so- delovanje skupine pri prizadevanjih za ozdravi.tev; zanimanje, ki ga kažejo drugi, da bi pomagali bolniku po kitajskem načelu, ki zahteva, »naj močni pomaga šibkemu«. V tovarnah, v uradih, na podeželju, v komunah, skratka povsod iimajo voditelji precejšen delež pri prizadevanjih v prid bolnika; na- mesto da bi ga izolirali, da bi se norčevali iz čudnih simptomov, da bi ga pu- stiii ob strani ali ga nagnali v njegov kot, skrbijo zanj in mu vrača,jo pogum, da bi mu fX)magali k ozdravitvi. Politična doktrina ni samo teorija vladanja, tem- več tudi izvrševanje človeške In družbene solidarnosti. Da bi razložiili, kako prakticirajo psihoterapijo, bomo poročali o procesu, k)i smo ga spremljali pni dveh skupinah bolnikov; prva skupina je skupina nevrastenikov in drugih tipov nevrotikov, druga skupina pa skupina kroničnih psihotikov. Toda v teh dveh poglavjih ne bomo zvedeli vsega o aktualni psi- hoterapiji. Kulturna revolucija zaires začenja dajati drugo razsežnost, ki, ne da bi omalovaževali dosedanje izkušnje, upošteva temeljne aspekte človeškega ob- našanja, ki so neznani oziroma nesluteni. Metoda zdravljenja nevrastenije je opisana v 2. knjigi del, objavljenih ob deseti obletnici revolucije (1959), z njo se lahko seznanimo v ciklostirani an- gleški verziji. To je hitro, hkrati fizično in psihično zdravljenje, ki traja kak mesec. Za zdravila uporabljajo mešanico bromure in kofeina, ki jo je pripo- ročal Pavlov (ki jo lahko nadomestimo s kakim nevroleptikom, zlasti ampliacty- lom), insulin v majhnih dozah, novokain, zatekajo se k elektroterapiji (čedalje manj), k psihičnim vajam, k hidroterapiji. Psihično zdravljen e je kombinacija individualne in skupinske psihotera- pije, ki pa ni psihoana itična. Vsebuje tri temeljna načela in elemente: V argentinski izdaji: 2. del, 10 poglavje. 109 A) Pacientu pomagajo, da pravblino razume svojo bolezen, opomnijo ga k odgovornosti, zbude mu zaupanje v perspektivo ozdravitve. Trudijo se, da obdrže njegovo pozornost in dejavnost, da bi pregnali njegove bojazni in pre- okupacije, krepijo njegovo zaupanje v možnost ozdravitve. Avtorji mislijo, da je občutek odgovornosti do svoje dežele in do socializma neomejen vir dina- mizira joče moči. B) Pacienta seznanijo z njegovo boleznijo. Obstaja konstanta, ki ima ob- jektivno vrednost, kar zadeva izvir, razvoj, poslabšanje in vračanje. Ko je paci- ent razumel to konstanto, laže zavzame do nje aktivno stališče. Namesto da pasivno prenaša bolezen, lahko pospešil ozdravitev. C) Skušajo ga pripraviti do tega, da bi razvil lastno subjektivno dejavnost; to avtorji imenujejo njegova subjektivna dejavnost in sprožitev boja zoper bolezen. Doseči skušajo, da bi pacient kombiniral objektivno konstantno bo- lezni in specifične razmere svojega okolja in lastne osebnosti, da bi pridobil metodo, ki bi mu omogočala bojevanje zoper bolezen in njene simptome. Ta etapa je dolgoročno delo; vsebuje razumno ravnovesje dela in študija, ki je pravilno načrtovano in izvršeno, in racionalno organizacijo življenja, ki zaje- ma: počitek, kulturne dejavnosti in fizične vaje. Pacient mora poskusiti popra- viti neustrezne poteze svojega značaja. ^ Avtorji poročajo o rezultatih, ki so jih dosegli v nekem zavodu po kom- biniranem zdravljenju, ki je trajalo tri do pet tednov. Pri celotnem številu pa- cientov 1042 je biilo 80 odstotkov zboljšanj, trimesečni nadzor pa je pokazal, da se je zboljšanje obdržalo v 78 odstotkov primerov. Te rezultate so dosegli z zavestjo in voljo vsakega bolnika, da deluje in se bojuje zoper bolezen, se pravi s psihoterapijo. Bistvenega pomena so bile podrobne razlage in pojasnila, ki so jih dajali bolnikom.^' Nedavni poskus, ki je zajel 1160 pacientov, je razvil načrt zdravljenja v treh etapah: 1. v prvih 3 do 5 dneh so vz[X)stavili ozračje vzajemnega razu- mevanja med bolnikom, zdravnikom in okoljem. 2. LotiiM so se zdravljenja, da bi skrčili primarne in sekundardne simptome. 3. Konsolidacija zdravja ob- enem s fizičnimi In duševiiimi vajam-i', katerih namen je pripraviti pacienta, da se vrne na delo po odhodu iz bolnišnice. Bilo je 15,25 odstotkov popolnih ozdravitev, 61,88 odstotkov skoraj popolnih ozdravitev in 19.2 odstotka zbolj- šanj.20 Videli smo lahko, da se zdravniki in zdravs^■eno osebje, kadar je bolnik interniran, potrudijo in vzpostavijo dober stik s pacientom, kar je nujna etapa za skrbno in posamezniku prilagojeno zdravljenje. Poleg tega so organizirane kolektivne kulturne in fizične dejavnosti (zbori, plesi, praznovanja, ritmične vaje, ekskurzije), ki bogate življenje bolnikov. Da bi jih iztrgali osamit\'i In simptomom ter v njih zakoreninjenim tesnobam, jim zbujajo zanimanje za dejstva vsakdanjega življenja in za politične dogodke; s tem namenom orga- nizirajo sestanke in mitinge, ki na njiih razpravljajo o problemih. Zdi se mi, da gre bolj kot za skupinsko terapijo za kolektivno politično terapijo v sku- pinah. Seveda tudi delovna terapija ne manjka, čeprav se ne zdi, da so jo ki- tajski psihiatri že sistematizirali. Za zahodnjaškega duha najbrž nI lahko sprejemljivo tako vztrajanje pri vzgoji in prevzgoji in readaiptaciji, nevrotikov; da bi to razumeli, moramo upo- števati posebnosti revolucije in zgodovine kitajskega mišljenja, ki je realistično in usmerjeno v prakso, ki se tako izogiba razpravljanjem in špekulacijam, odre- zanim od vsakega konkretnega temelja. Ta sistem se razlikuje od metod vzgoje in prevzgoje, kakršne so tiste, ki jih je obravnaval na primer Pierre Janet.^'' Na sorodnem področju OfX)zarja Claude Roy, da je metoda popravljanja prestop- nikov, zapuščenih mladoletnikov, nekdanjih prostitutk, vohunov, ponarejevalcev v temelju ista. Namesto kazni, in moraliziraj oči h govorov )im skušajo dati mo- ralno in družbeno zavest, katere izhodišče je pogosto javna spoved. Notranja preobrazba je pojmovana kot kolektivno .podjetje, med katerim si vsi pomagajo in se spodbujajo, saj je sam posameznik prešibak, da bi Iskal resnico in do- segel svobodo, bolj ali manj organizirana prizadevanja kolektivnosti so potem- takem nujna ... Chao Vi-cheng, »Neurology, Neurosugery and Psychiatry in New China«, Chinese Medical lournal, november 1965, str. 732. 20 Staff of sanatorium for textile nill workers Tsingtao, »Experience in Sana- torial Treatment on 1 160 Cases of Neurasthenia«, Zhonghua Shenjing — jingshenke Zazhi, 1965, 9, str. 108 21 Opisane v Médications psychologiques, Paris, 1919, 2. del. 110 . .. Preobrazbo, ki je do nje prišlo, je zgovorno opisal član organizirane tolpe zločincev, specializiranih za tatvine, prekupčevanje in umore: »Prej,« pripoveduje, »v moju tolpi» je šlo za to, da bi vedeli., kdo je največ storil zoper ljudi. Tukaj, danes, je problem vedeti, kdo je storil največ za ljudstvo.« IX. Psihoterapija kroničnih psihoz v šanghajskem domu konvalescentov^^ Na koncu tolikih muk in velikega trpljenja sem se prebudil — poln svet- lobe — in brez vsakega madeža. Obiskal sem nekaj psihiatričnih bolnišnic v Sanghaju, ker pa sem želel spoznati druge vidike dejavnosti specialistov, sem prosil profesorja Hsuh Tsang-hvva-ja, ravnatelja glavne psibiatrične bolnišnice v mestu, naj mi pokaže kako ustanovo drugega tipa; odpeljal me je v dom konvalescentov. Ta dom konvaiescentov je v okolici Sanghaja. Sestavljen je iz nekaj starih hiš, zgrajenih brez reda, ki so bile poprej zasebni sanatorij; sedež administra- cije je kakih sto metrov od glavnega naselja. Ko je leta 1956 država reformirala ureditev teh zasebnih sanatorijev, ga je njegov lastnik prostovoljno podaril državi in delal v njem še naiprej. Leta 1958 je sanatorij postal dom konvale- scentov, leta 1960 pa so organizacijo hiše reformirali po metodah, ki jih bomo zdaj opisali. V njem so nastaniii 55 žensk, ki so bile v stanju zelo močne in kronične dnemeence, ki je trajala, glede na posamezne primere, od štiirih do petnajstih let, ki so jih preživele v psihiatričnih bolnišnicah. Ko so jih pripeljali sem, so bile zanemarjene, umazane, nezmožne, da bi kakorkoli poskrbele zase, v stanju globoke intelektualne in pogosto tudi fizične onemoglosti. Zdravljenje je razdeljeno na štiri etape: 1. da bi zganili te človeške residue, te ostanke, ki so bili skoraj brez razu- ma, da bi jih iztrgali i,z njihovega globokega autizma, so se zdravniki domisliiii, da bi na začetku uporabiili enega najglobljih elementov življenja: ritem. Začeli so torej z glasbeno terapijo. Bolnice so razdelili v skupine po deset ali dvanajst, vodili pa so jih asistenti. Eno ali dve uri na dan so jim predvajali glasbo. Glasbe niso izbrali po naključju; to so biie predvsem spodbudne, zburjajoče pesmi, polne življenja, ki so bile zmožne navduševati, zlasti pa revolucionarne pesmi. Sprva se je zdelo, da jih to ne zanima; toda ni biilo pomembno, ali se odzivajo ali ne, če so reagirale na glasbo. Na splošno, da ne rečemo v vseh primerih, so začele reagirati čez deset do dvajset dni: ritem pesmi so spremljale z rokami z nogami, delale so gibe, premikale glave. Ta etapa je trajala kak mesec in pol do dva meseca, vse dotlej, da so bolnice same pele. Name je narediilo močan vtis, ko sem videl te pacientke, ki so biie še pred kratkim hudi psihotiki kako pojejo pred menoj desetine pesmi. In preverili smo lahko, da se jim je stanje zares zboljšalo, ker so sodelovaje pri teh glasbenih sestankih. 2. Na koncu prejšnje etape so se začele udeleževali skupinske dejavnosti, zmeraj pod vodstvom pomočnice. Zdaj je šlo za to, naj jim dajo nove navade; prišle so v fazo readaptacije, ki je del vsake terapevtike kronikov. V tem sta- diju mora imeti zdravniik, balničairka aii voditeljica skupine brezmejno po- trpljenje, kot mati do svojega otroka. Bolnice vstajajo ob šestih zjutraj, se umijejo, opravijo potrebo, si umijejo zobe, posteljejo postelje in pospravijo. V začetku jih neposredno vodijo in jih korak za korakom naučijo, kako naj delajo. Cez nekaj časa postanejo prej tako zanikrne in umazane pacientke s svojim prej tako zanikrnim in umazanim okoljem snažne In urejene. Ko gredo na kosiilo ali na zajtrk, se postavijo v vrste, naučijo jih, kako naj jedo, na kaj naj pazijo. V začetku so rabili 25 oseb, da so se ukvarjale s 40 bolnicami. Pozneje je 6 bolničark zadostovalo za 55 bolnic. 3. Tretje obdobje je posvečeno obnovi razumnosti. Skoraj vse so bile poza- bile in jim morajo potemtakem na novo podrobnost za podrobnostjo pokaza- li reči in dejanja. Najprej jim pripovedujejo zgodbe, ki spodbujajo odgovore in pogovore. Spremljajo bolnice med obiski razstav, se z njimi sprehajajo. Zbujajo jim zanimanje za druge dejavnosti vsakdanjega življenja. Štirikrat na 22 V argentinski izdaji: 2. del, 11. poglavje 111 teden gledajo televizijo, poslušajo radio, gledajo filme, jim berejo časnike in revije. Ko so dani pogoji, obiskujejo enkrat ali- dvakrat na teden tečaje račun- stva, kitajščine itn. Nato jih seznanijo z mentalno higieno. Pripovedujejo jim o naravi in razvojnem procesu duševnih bolezni, ipokažejo jiim, da to ni nič sra- motnega; na koncu jim pokažejo pot, kako bodo prišle iz bolezni. Na tej etapi se bolnice med seboj razumejo, naučijo se organizirati vsak- danje življenje. Spodbujajo jih k zapiso\'anju lastnih izkušenj, k sporočanju vtisov. Samovzgoja daje včasih boijše rezultate kot vzgoja, ki jo izvršujejo zdravniiki; bolj učinkovito je. Vse to traja tri aJi štiri mesece. 4. Ko so bolnice zmožne poskrbeti zase, obnovijo odnose z družino in z osebnim okoljem. Pacientkam dovolijo, da prežive od enega do treh dni pri svoji družini'. Tako lahko zvedo, ali so spet zmožne živeti v njenem okri'lju ali ne. Ce gre vse po sreči, jim dovolijo zapustiti zavod. Toda pravilo je, da jih gre v začetku bolničarka vsak drugi dan obiskat na dom. Nato vsak četrti, peti dan ali' v večjih presledkih. V tem času pa družbeni skrbniik, ki se ukvarja z družino, svetuje boilnicam in jim daje napotke za ži-vljenje, za študij in za delo. Ponavadi ta štiri obdobja trajajo eno leto; za pacientke ,ki so v boljšem stanju, zadošča šest mesecev. 80 odstotkov pacientk ozdravi ali se jim stanje močno popravi; vsaj ne kažejo več destrukcijskih hotenj, niso več ne napa- dalne ne umazane, lahko same skrbe zase. 10 do 15 odstotkov jih dobi pra- vico, da odidejo čez šest mesecev; najpogosteje se vrnejo k nekdanjemu delu. 10 do 15 odstotkov jih ne kaže nikakršne spremembe. Iste bolnice so prej zdravili na različne načine; z insulinskiim šokom, s konvulsoterapijo, z nevrolep- tiki'. Med prevzgojo jim morajo včasih dati nevroleptike, hipnotike ali druga zdraviila; ponavadi okrog 150 mg к1офготаг1па, največ 200 mg. Pokazali so mi 32-letno bolnico, ki je postala shizofrena v starosti 20 let; spremlja jo oče, inteligenten in uravnovešen človek, ki se je mnogo ukvarjal z njo. Čeprav je mati nevropat, niso odkrili nobenega genetičnega faktorja, tudi ne tra'Vmatičnega. Bila je v globokem autizmu; stalno se je razgaljala in ni ma- rala nositi oblačil; ko se je začelo zdravljenje, je biila v slabem fizičnem stanju. Cez šest mesecev, od tega je mlniilo pet mesecev, so jil dovoli'li, da se za zmeraj vrne domov. Ni samo opravljala različnih gospodinjskih nalog (naku- povala je), marveč je spet na splošno zad'ovoljstvo delala v svojem nekdanjem poklicu šolske učiteljice. Profesor Hsuh ml je povedal, da je to posledica branja pomembnega Maovega dela: O protislovju In da so on In nekaj kolegov začeli slutiti mož- nosti te mietode. Vse na tem svetu je protislovno. Ce bolnik kaže vidike anor- malnosti, m-orajo potemtakem v njem 'obstajati tudi vidiki normalnosti. Sam bolniik je protislovje. Oba vidika se lahko preobrazita drug v drugega. Duševni bolniki zelo trpijo v sebi. Čutijo se prepirane, žive osamljeno. Zato je prvo in poglavitno dejanje, da naredimo tako, da se zdravniki in skrbniško prija- teljsko povežejo z bolniki, ji'm kažejo naklonjenost, dele z njimi obroke, pa tudi delo, prosti čas in celo spe pri' njih. Osebje dela vse to, kolikor je potreb- no. Pomagati jim moramo tako, da smo jim prijatelji, brez uni'form, brez belih halj, brez avtoritarizma. Stroški so skrajno nizki. Vsaka bolnica stane dva yuana na dana, kar je manj kot en dolar. 3 KULTURNA REVOLUCIJA IN PSIHIATRIJA II. V psihiatrični bolnišnici v Sanghaju'^ 1. Sanghaj je brez dvoma najpomembnejše psihiatrično srediišče na Kitajskem; na čelo ga ne postavlja samo organizacija in poučevanje, temveč to, da tam dela človek, ki danes utira pot psihiatriji v državi, profesor Hsia. Psihiatrična bolnišnica, ki smo jo obiskali, ima šeststo postelj (425 leta 1965), je zelo dobro 23 V argentinski izdaji 6. del, 28. poglavje 112 opremljena, njeno osebje je številno, njena ureditev in higiena sta bleščeči; načrtujejo povečanje paviljonov in novo zboljšanje življenjskih razmer boini-kov. Da bi ustregla potrebam mesta, v katerem živi devet milijonov prebivalcev, in okolice, se bolnišnica opira tudi na dom za kronične bolnike s kapaciteto tisoč mest in na raziičrve zdravstvene centre v različnih mestnih četrtih, ki imajo še tisoč mest. Vsega skupaj je biilo v óanghaju leta 1967 na psibiatničnem področju 2700 postelj. V Sanghaj sem prišel prav tedaj, ko so že iztrgali oblast iz rok tistih, ki so šli po poti povratka v kapitalizem; tedaj se je skušalo vse organizirati pod vodstvom množic, od spodaj navzgor. Pravzaprav je do spremembe prišlo na koncu januarja 1967 (bili smo februarja) po dolgem boju. Tukaj v mejah možnosti obnavljam besede sogovornikov, ki sem se z njimi pogovarjal. Položaj kulturne revolucije je na ravni bolnišnice, je natančen odsev tega, kar se dogaja v vsej deželi in kar si prizadeva porušiti zasebno in zgraditi javno; pravijo mi, da so doslej doseženi rezultati odilični, saj se re- volucija s silovitostjo izvršuje kar najglobje v vseh. Ljudje si, ustrezno naukom predsednika Maoa, z največjo energijo prizadevajo služiti ljudstvu in domovini. Bojevali so se in bojujejo se zoper tiste, ki mislijo samo na to, kako bi branili svoje osebne koristi, da bi se hvaliili, da bi si pridobili položaj. Vse, kar prav- kar obnavljajo, je storjeno, da bi služilo ljudstvu, socializmu in komoniizmu. Ckl prevzetja oblasti so zmožnosti množic narastle, zdravstveni delavci pa uspešno vodijo bolnišnico. Po razglasu množic so bile storjene napake hude; tisti, ki so jih storiii, se sami kritizirajo. Vsak si .po svojih močeh prizadeva, da v praksi uresniči nauke komunistične partije in Maa. Vsi zaupajo množicam in tako bodo lahko vsi, združeni okrog velike rdeče zastave Maove misli, popra- vili prejšnje napake in odklone. Kot pravi Mao, izvirajo človeške misli samo iz prakse. Klinično delo uči, da imajo duševni bolniki določene odnose z realnimi situacijami. Najprej mo- ramo torej spoznati realnost misli in ideologije pacientov. Poglobljeno s,pozna- vanje pacientov uresničujejo s pomočjo tesnih vezi, ki združujejo zdravnike in zdravstveno osebje z bolniki. Ko pa vedo, kaj bolniki mislijo in kateri so njihovi ideološki problemi, lahko z njimi odvisno od stanja vsakega bolnika posebej, proučujejo sredstva za reševanje problemov, ki se zaiitavljajo njihovi duševnosti. Neki melanholični pacient na primer, je imel svojo bolezen za zelo hudo in neozdravljivo ter si je skušal z vsemi sredstvi vzeti življenje; in, kar je bilo še resneje, s tem se je zelo intenzivno ukvarjal; cela leta ni nič povedal o tem, kaj se dogaja v intimnosti njegovega srca, tisti, ki so živeli ob njem, pa so lahko ugotavljali samo njegov namen, da si vzame življenje. Nazadnje so zdravniki, ki so živeli z njim in ga negovali, ugotovili, kaj se dogaja. Z njim so prebrali »tri najbolj brane članke«^'* in ugotovili, da je zgubil zaupanje v možnost ozdraviitve. Dolga leta ga niso mogle ozdraviti niti droge niti zdravila, ki so mu jih dajali; do tega je prišel s študijem Maove misli. Ko je ozdravel, jo napisal članek o tem, kaj se je dogajalo v njegovem srcu in o procesu oz- dravljenja. Odpuščen je bil v dobrem stanju. Da bi Maova misel prodrla v duševnost bolnikov, morajo vedeti, kaj mislijo. Najprej jim podajo nekaj preprostih resnic, ki jih lahko v praksi uporabi bol- nik. Maovi članki so zelo preprosti, toda vsebujejo zelo globoko resnico, ki usmerja v akcijo. Vprašal sem, koliko na Kitajskem uporabljajo zdravstveno psihologijo. Od- govorili so mi, da zdravstveno delo temelji na razredni ljubezni. Nobene for- mule ne sprejemajo na stereotipen in mrtev način; vsaka idealistična doktrina je reakcionarna in je ne morejo uporabiti v praksi. V naši družbi vzpostavljamo s pacienti odnos tesnega prijateljstva, to pa nam omo^ča, da pravilno spozna- mo njihovo duševnost; specifične metode zdravljenja uporabljamo tako, da ustrezajo živi resničnosti vsakogar med njimi. Ta problem bo obravnavan pozneje. Zdajšnji program se ukvarja z uporabo Maove misli v psihiatriji. Caprav priznavajo velik pomen biokemičnih, imunoloških itn. raziskav v psihiatriji, jih že dve leti puščajo ob strani. Etiologija je v psihiatriji hud problem. V bolnišnici sem bii navzoč na študijskem sestanku, ki so ga imeli bol- niki -ob branju Maovih citatov; te citate so komentirali bolniki sami v navzoč- nosti bolni'čarjev in ob njihovem sodelwanju. Neki bolnik je rekel. »Ni po- sebno pomembno, da nisi zdravnik; pomembno pa je, da se pozdraviš, da lahko služiš ljudstvu.« In s študijem Maovih del je na tem, da reši svoje prob- Gre za članke z naslovi: Služiti ljudstvu, V spomin Normanu Bethunu in Kako je Yukong prestavil gore. 113 leme. Neka bolnica je pripisala obnovitev bolezni naključnemu vzroku; kot to pravi Mao, je pristavila, se moramo oborožiti s pogumom in se spopasti s te- žavami. Nato je spregovoril asistent poučevalne službe, doktor Yen Hono-tsin. Nekaj poprej so mi prebrali vrsto Citatov, tistih, ki jih predvsem uporabljajo in ki zadevajo zaupanje, ki naj ga imajo v partijo in množice, služenje ljudstvu, požrtvovalnost do bližnjih, kako reševati težave, kako si okrepiti pogum itn. Prav zaradi teh študijev se razvije duševna dejavnost bolnikov. Po dveh letih nepretrganega poskušanja menijo, da ta metoda ni samo možna in ustrezna, temveč tudi docela nujna. Velika večina bolnikov so delavci, kmetje in revolucionarni kadri. Preden so jih interniirali, so iimelii kot vsi navado študirati Maova dela, kar zelo olajšuje delo. Po Maovih naukih se eno cepi na dvoje: na eni strani patološki aspekti duševnosti, na drugi zdravi aspekti. Prav te zadnje je potrebno okrepiti, da bolni deli ozdrave. Bolnike razvrste po stopnji, ki jo je dosegel njihov du- ševni in organski razvoj. Različn-i Maovi članki omogočajio, da se spopadejo s temi različnimi položaji. Med sprejemom na primer so bolniki nemirni in bi se radi vrnili domov; v tem primeru jim študij enega teh člankov pomaga, jim vrne mir in jiim omogoči, da sprejmejo zdravljenje. Med terapijo se pogosto zgodi, da odklonijo zdravila ali druge posege. Tedaj jim zelo pomaga branje člankov Kako je Yukong prestavil gore in Zoper liberalizem. Neki bolnik, ki je skrival zdravila, se je po teh branjib sam kritiziral, priznal zmote in spre- menil obnašanje. So tudi bolniki, ki tik pred tem, ko naj bi odšli iz bolnišnice, razvijejo druge zmotne misli: da jib ljudje prezirajo, da se boje vrnitve bolezni; v takem primeru jim svetujejo branje Nadaljevanja vojne ter si tako dvignejo raven zavesti in zaupanje v možnosti za svojo zmago nad težavami. Spet drugi, ki jim uplahne pogum in se obotavljajo živeti naprej, najdejo reailno pomoč v prebiranju članka Služiti ljudstvu m poglavja iz Citatov o »Kritiki in avtokritiki« itn. Nav€4jili so mi konkretne primere. Vsekakor pa študSij Maa' pomaga pni kre- piitvi ppoletarskega pojmovanja življenja in dialektičnega pojmovanja sveta, pri podiranju zasebnega in napredovanju javnega. Z uporabo te metode dosegajo očitne uspehe: 1. Pospešijo subjektivno dejavnost boJnikov, s tem pa jim pomagajo pre- magovati simptome in težave. Mnogi bolniki se nauče razumevati svoja obolenja kot papi-rnate tigre: strateško jih prezirajo in jih taktično obravnavajo. Mnogi pacienti kritizirajo zmotne misli, ki so jih imeli poprej; nekateri na primer so neurejeno misli'li na tisoč različnih reči-, na enostranski način, ter tako imeli en aspekt za celoto: po tej vrsti študija so popraviil-i svoje zmotne nazore. Neka- teri bolni-ki so kazali ideološko zmedenost: preveč jih je skrbela lastna pri- bod-nost, ki so jo videli v temnih -perspektivah, bail so se, da ne bodo mogli nadaljevati dela; s študijem teh del se je njihova ideološka raven dvignila, duh se jim je razsvetlil in zaradi vablj-ivosti solidarn-osti in konca njihovega egocentrizma, kar je razviilo njihove občutke za javne koristi, so njihove bo- jazni zginiie. Pravilno stališče bo-lnikov do njihovih lastnih simptomov je pri- dobitev, ki om-ogoča napred-ovanje zdravljenja. 2. Poleg tega se zdravniki sa'mi vzgajajo, ko skupaj s pacienti in z zdrav- stvenim osebjem študirajo; tako lahko razumejo razvoj dežele, študirajo poli- tične probleme, berejo časnike in mednarodne novice. 3. Prek organiziranja študija del predsednika Maa lahko -okrepijo -občutek discipline s pomočjo skupnega dela, obogatijo svoje vsakdanje življenje, v vsaki stvari ljudje drug drugemu pomagajo in se kriti'zirajo. Ko zdravniki skupaj z bolniki študirajo Maova dela, lahko vidijo, kako se manifestirajo predruga- čenja in siimptomi, ki jih ne bi mogli videti med individualnim zdravljenjem. Zdravniki morajo dobro poznati probleme, ki se prezentirajo v duhu bolnikov, da jih lahko uspešno zdravijo; tako se lahko na temelju razredne ljubezni, ki jih združuje, to, kar zares mislijo, manifestira. Bolniki si pripovedujejo in med seboj komentirajo to, kar mislijo, ko pa nalete na kako težavo pri kakem to- varišu, govore o tem z zdravniki. Odlične rezultate dosegajo zaradi velikega Maovega ugleda pri množicah. Vse ljudstvo ga občuduje. Vsi njegovi sklepi so praviilni in imajo presenetljivo moč. Komaj omenijo kak njegov stavek, že ubogajo njegov nauk. Očitno je, da študij Maovih del na noben način ne izključuje drugih načinov zdravljenja; z insulinskim šokom, konvulzoterapijo, spalno kuro, -drogami itn.'' 25 Pozneje bomo v nekem novejšem tekstu videli, da je kulturna revolucije odpravila elektrošok, insulinski šok in velike doze pomiril. 114 Tedaj je spregovoril doktor Yu Shei-tie: Maove nauke moramo študirati in uporabljati na živ način. BolniJci imajo na različnih etapah procesa- svoje bolezni različne ideje. Zdravniki organiziirajo študij Maa, da nadomeste na- pačne ideje s pravilniimi. Stimulirajo vzajemno pomoč mod boJn-iki, kar po- življa življenje paviljonov. Bolnišnica se spreminja v šolo Maove misli. S študijem Maove misili' se razmerja med zdravniki in bolniki spreminjajo. Prej so sprejemali- zdravljenje pasivno, zdaj pa je v teku korenita sprememba; solidarno si prizadevajo, da bi ozdraveli. Spremenili so tudi zmotne misli bol- nikov, ki so m-lsl-ili-, da zdravniki negujejo bolezen, ne pa bolnika; prej zdravniki niso biili pozorni do problemov, ki so obstajali- v njihovi duševnosti.. Odkar pa jih vodi Maova misel, si prizadevajo popolnoma ozdraviti bolnike. Dosegli so tudi precejšnje uspehe. V bolnišnici so se mnogi bolniki počutili nekoristne; ko so brali v časni- kih, kaj se dogaja v deželi, -o veli-kem poletu industrije in poljedelstva, so se počutili še bolj nekoristne in so mislili, da ne bodo mogK nikoli služiti ljud- stvu. Ker niso dovolj storili, jih je bilo sram- pred komunistično partijo, ki tako dobro skrbi zanje, in to jih je zelo vznemirjalo. Tedaj so preštudirali članek Služiti ljudstvu in si zastavili vprašanje, ali oni ne bi mogli služiti ljud- stvu v bolnišnici. Prišli so do sklepa, da lahko služimo ljudstvu ne glede na kraj, kjer smo. In se odločili, da kar najbolj pomagajo zdra-vstverwm delavcem pri opravljanju dela. Bolniki so bili zato srečni, kakor da- so pri svoji družini, saj so skupaj študirali in živeli, utrjevali svoje dobro počutje in pripomogli k svoji ozdravitvi. Tako se rešujejo terapevtski- iproblemii. Obstajajo tudi problemi, ki izhajajo iz pesimizma bolnikov. Nekateri m-is-lijo, da jih prezirajo, ker sa na ta način prizadeti. Tistim, ki se jih lotevajo misli na samomor in depresivno stanje, je članek Služiti ljudstvu v wliko pom-oč. Po tem, kar uči Mao, smrt zadene vse, lahko pa ima različne pomene: »smrt fašista je lažja- od peresa, smrt v prid ljudstva je težja od gore Thao«.^' Neki bolnik se je zelo ukvarjal s svojo pnihodnostjo ter se nenehno bal tisočerih težav: da ga bodo dritgi -pacienti, njegovi prijatelji, zapustili, da se m-u bo bolezen vrnila. Bil je zek> pesimističen in si je h-otel vzeti življenje. Potem, ko je preštudiral Maa, je rešil svoj problem: umreti od lastne roke ali pre- pustiti se smrti je izdaja revolucionarne stvari; ubogati je treba ,Vlaa; posto- poma je prekaljeval svoj pogum, povečeval svojo odpornost pri delu, odpor do bolezni. Kot pravi Mao, se moramo za zmago bojevati do k-onca; vsaka stop- nja toplote mora da-jati lastno svetlobo; živeti in umreti moramo za koristi ljudstva; tako se je bolniku stanje popravilo. Neki drug -pacient, ki je močno težil k samomoru, pa kljub rigorozni negi, ki je je biil deležen, ni mogel opu- stiti samomorilskih teženj. S ponx>čjo Maovega dela je razumel, da življenje ni samo osebno bogastvo, temveč da pripada tudi- revolucionarni stvari; živ- ljenjska iskra mora izžarevati svetlobo in dajati toploto za revolucijo. Tako je bil rešen problem njegovega pisimizma. S prakticiranjem Maove misli so rešili še drugi problem, problem s kri- tiko drugih. Mao nas uči, da moramo služiti ljudstvu, če zagrešimo napake in zmote, je kriti-ka dobrodošla. Mnogi dobro razumejo smisel te sodbe, se sami kritizirajo In dvigajo svojo ideološke raven. Neki- pacient je razodel, da se je, ker je bil zelo samoljuben, zmeraj bal, da ga- bodo drugi kritizirali in ga opravljali za hrbtom, in sum-il je, da to počno. Svojo obsesijo je razvozlal s študijem dela predsednika Maa; vsakdo je lahko kritiziran, če je zagrešil na- pako; pomembno pa je, da sam-i sebe popravljamo. Ta vrsta študija ustvarja zelo ug4x!no vzdušje topline in naklonjenosti, ki pomaga bolnikom in jim omogoča, da drug drugega vzgajajo. Bolniki sjjon- tano poiščejo drug drugega, se organizirajo v skupine za različna dela, ki jih je potrebno opraviti, zlasti mladi, ki vlagajo vso energijo, da bi pomagali tovarišem, ter tako vzpostavljajo most med pacienti in zdravs-Cvenimi delavci. Bolniki študirajo in upo-rabljajo članke, ki jim, lahko pomagajo pri ozdra- vitvi. Mao pravi, da lahko glede na okoliščine dobre reči postanejo slabe in nasprotno. Bolezen je nekaj slabega, kar lahko postane dobro. Bolniki raz- pravljajo o osebnem stanju vsakogar in iz tega sklepajo o lastnem primeru. Pravilen navedek se glasi: »Vsak človek mora nekega dne umreti, toda vse smrti nimajo istega pomena. Pisatelj Sama Tsieu iz stare Kitajske je dejal. Seveda so ljudje umrljivi; toda nekatere smrti so težje od gore Taichan, druge pa so lažje od peresa. Umreti v prid ljudstvu je težje od gore Taichan, toda iztrošiti se v službi fašistov in umreti za izkoriščevalce in zatiralce je lažje od peresa.« (»Servir le peuple«, Oeuvres choisies, 3. del str. 185) 115 Tudiii članek o Yugongu jih spodbuja, naj se zdravijo do ozdravitve. Pol-itična in ideološka vzgoja dvigata njihovo politično in moralno raven. Ko ozdrave, lahko zagnano delajo pri graditvi socializma ob sodelovanju s komunistično partijo. Najpomembnejše postopke vsebujejo ti trije aspekti: 1. s len>i članki se morajo naučiti, da si upajo bojevati in da si upajo zmagati, da strateško precizirajo težave ter da jih taktično upoštevajo. Bolezen je kot dve gori: naravna in Ideološka. Včasih so na začetku nujna biološka zdravljenja: to goro je potrebno premakniti, preden zdravimo njene simptome. Premagati zmotne n>lsli s pomočjo in pod nadzorom zdravnikov. 2. Od vztrajnega duha starega Yukonga se morajo naučiti, kako naj premagujejo težave. Ni dovolj, da se samo odločijo, lotiti se morajo konkretnih ukrepov: zdravljenje vsak dan, brez prekinitve, brez zastoja. 3. Od duha starega Yukonga se morajo naučiti njegove odiločnosti. Ne smejo ljubiti lepega govoničenjai, spopasti se morajo s staro ideologijo nekdanje družbe, premagati pesimistično težnjo. Bolniiki razumejo,-da ixxio, ko bodo ozdraveli, lahko učinkoviteje sodelovali pri graditvi socializn>a in bolje služHi ljudstvu, tako da se bojujejo z napač- nim-i idejami. Studij Maovih del je del zdravljenja. To je zelo nov postopek. Pacienti se lahko ideološko preobrazijo in sprejemajo praviino stališče do bolezni. Na koncu tega sestanka je profesor Hsia povzel razloge, ki upravičujejo študij Maovih del za zdravstveno osebje in bolnike. 1. vse ljudstvo globoko ljubi predsednika Maa, njegov velikanski ugled prispeva k temu, da dajejo njegovi nauki efektivne rezultate. 2. Zdravstveni delavci, bolje negujejo pacien- te; skupaj študirajo ter drug drugemu pomagajo pri reševanju ideoloških promblemov. Studij Maa je integralni del vsakdanjega življenja ljudi; torej je normanno, da bolniki nadaljujejo s študijem v bolnišnici. Tako maksimalno izkoristijo tisti del v duhu bolnikov, ki je ostal zdrav, in dosegajo zares pozi- tivne rezultate. Gregorio Bermann (Drugič naprej) NOVA TERAPEVTIKA ZA DUŠEVNE BOLEZNM Nedavno smo obiskali psihiatrično bolnišnico perfekture Tcentchéou v Hounanu. Tam smo videli ijolnike, ki žive normalno in dobro urejeno živ- lejnje. Berejo, opravljajo lahko fizično delo, se nekoliko ukvarjajo s športom, se udeležujejo rekreativnih dejavnosti in dajejo svoj osebni prispevek zdrav- ljenju bolzenl. Vse to je novo. Neki član osebja nam je povedal, da je leta T969 bolnišnica št. 165 Osvo- bodilne ljudske armade poslala k пјчт skupino, ki je popularizirala novo me- todo akupunkture. Tovariše iz OLA je opogumil nauk predsednika Maa: »Clo- 4'eško spoznanje ne more na noben način biti odrezano od prakse...« V so- delovanju z zdravniki Iz psihiatrične bolnišnice so se lotlii obsežnih anket in raziskav ter si tako pridobiili globlje razumevanje, razumevanje različnih primerov in veliko Izkušenj s kliničnim zdravljenjem duševnih motenj. Vzrioki teh rrvotenj so pri vsakem boiniku drugačni, toda večina med bolniki je žrtev hudega duševnega boja ali nastopov dolgotrajne depresije, ker so nezmožni praviino rešiti svoja razmerja do objektivnega sveta. To, da niso zmožni premagati krize, je vzrok motenj v delovanju njihovih možganov. Samo skrbno in v globino opravljeno ideološko delo ter nenehno prevzgojevanje s pomočjo Mao Ce-tungove misli lahko pomagata blaznemu, da zavzamejo do življenja ustrezno stai'išče, kar ie pogoj za ozdravitev. Duševna bolezen pa se kljub vsemu razklikuje od običajne »Ideološke bolezni«. Za zdravljenje patološkega stanja možganskih funkcij je očitno nujno zdravstveno obravnavanje. Pred dvema letoma so opustili elektrošoke in insu- linsko terapijo, velike doze klorpromazina hidroklorida, pa tudi piisiijevalne metode, kakršne so zapiranje pacienta in celo p.-ivezovanje. Zdravstveni delavci so magali rešiti njene probleme. Zaradi te prevzgoje, opravljene v dvoje, s prilagojeno zdravstveno obravnavo se ji je v nekaj več kot trehe mesecih vrnilo duševno ravnovesje. V zadnjih dveh letih je bila količina ozdravitev v tej bolnišnici 79,2 %. Opazno izboljšanje so lahko opazili pri 98,8% primerov, zlasti pri nekaterih bolnikih, ki so bolehali že več kot dvajset let in bili večkrat hospitaliziirani, ne da bi jim bilo kakorkoli pomagano. S kakšno radostjo se tisti, ki so tako spet našli svoje ravnovesje, vračajo na svoja delovne mesta, da izvršujejo re- volucijo in zvišujejo produkcijo! NOVO RAZUMEVANJE DUŠEVNIH BOLEZNP Zdravstvena ekipa OLA (Osvobodilne ljudske armade) je prišla v pvsihiat- rično bolnišnico v Tchentchéouju aprila 1969, odločena, da bo branila prole- tarsko linijo predsednika Maa na zdravstvenem področju. V preteklosti so se pod zlonosnini vplivom kontrarevolucionarne revizioni- stične linije odpadnikai, sovražnikovega agenta in izdajalca Liu Sao-čija na zdrav- stvenem področju pri negi in nadzoru duševnih bolezni v tej bolnišnici za- dovoljevali z apliciranjem teorij, sposojenih pri »duhovih« in »veličinah« meš- čanstva; pri zdravljenju duševiih bolezni so že dolgo uporabljali »tri magična zdravila«, to je elektrošok, insulinski šok in velike količine pomiril, ki so pov- zročala hude motnje našim razrednim bratom, zbolelim za temi boleznimi. Tovariši iz zdravstvene ekipe in revolucionarno zdravstveno osebje so z ogorčenostjo razglasili in kritizirali zločine kontrarevolucionarne revlzionistične linije, ki jo je zagovarjal Liu Soa-či, in so izrazili odločenost, da gredo po izvirni poti, da rešijo trpljenja svoje razredne brate, ki so zboleli za duševnimi boleznimi. Da bi ozdravili duševne bolezni, je predvsem nujno, da osvetlimo njihovo naravo. Sledili so nauki predsednika Maa: »Človeško spoznanje ne more na noben način biti odrezano od prakse« in vestno opravili ankete in raziskave o položaju bolnikov ter zvedeli številne podatke iz prve roke. Med prasko so jih mnoga dejstva privedla do globokega premišljevanja. Ko je zdravstvena ekipa prišla v bolnišnico, so se mnogi bolniki, ki so razumeli, da so jih prišli zdravit njihovi »bratje« iz Osvobodilne armade, zbrali v množico okrog njih In zelo glasno vzklikali: »Zlvel predsednik Mao! Živel, živel presednik Mao!« Neki eksdtirani bolnik je v trenutku krize trgal bolniške odeje, ne pa svojih oblačil. Kaj je dokazovala ta manifestacija? Zdravstvena ekipa in revolucionarno osebje bolnišnice sta iskala odgovor na to vprašanje v delu predsednika Maa. Po njegovem nauku ima »v razredni družbi vsak človek določen razredni po- ložaj In ni nobene misli, ki bi ne nosila razrednega odtisa.« Vsi so razumeli, da je vsak bolnik član kakega razreda, da je član družbene formacije. Z ana Uzo dejanj in diskurzov duševnih bolnikov z razrednega vidika, lahko odkri- Ј€п>о, da se v zelo veliki večini primerov manifestacije bolezni pri bolnikih ujemajo z njihovim razrednim položajem In družbenim življenjem. Bolniki, ki so Osvobodilni armadi izrazili čustveno močne naklonjenosti predsedniku Mau, so imeli v veliki večini dober razredni izvir in so se v času nor.malnosti dobro obnašali. Nasprotno pa se je za bolnika, ki je uničeval kolektivne dobrine, po prvi preiskavi izkazalo, da izhaja Iz družine, ki je pripadala fezkoriščevalskemu razredu in da se njegov svetovni nazor sploh ni spremenil. Zakaj so te osebe sploh lahko duševno zbolele? Zdravstvena ekipa in voditeljii bolnišnice so mobilizirali revolucionarno zdravstveno osebje za ana- * Tu je preveden odlomek iz članka »Zaupajmo Moa Ce-tungovi misli pri zdravljenje duševnih bolezni«, Renmin Ribao, 10. avg. 1971, po franc, prevodu ital. prevoda iz Vento dell'Est 24 nov. 1971, objavljenem v G. Bermann, La santé mentale en Chine, F. Maspero 1973, str. 193-202. 117 liziranje vzrokov teh bolezni z gledišča razrednega boja ter se osredotočili na nekaj tipičnih primerov. Neka bolnica po nekaj mesecih nege ni ozdravela. Bolničarka Siu Kuei^an iz zdravstvene ekipe se je z njo intimno pogovarjala, da bi jo pripravila do pripovedovanja zgoidbe o lastni bolezni in ji pomagala izruvati njene korenine. Zgodilo se je biJo tole: zaročenec te bolnice ji je pisal pismo, v katerem, ji je povedal, da so ji prisodili kuharsko delo. Bolnica je to občutila kot nekaj sramotnega in v njeni duševrvosti je nastal oster boj, ki je zmedel njene možganske funkcije in biJ vzrok njene duševne bolezni. Bolničarka ji je v zavesti ohranila ta položaj in z njo preštudirala sijajne »tri najbolj brane članke« predsednika Maa, ostro kritizirala tezo »študirati, da postaneš funkcionar« in druge kontrarevolucionarne revizionistične absurdnosti odpadniika, svoražnikovega agenta in izdajalca delavskega razreda Liu Sao-čija ter ji pomagala pred-reti ideološki tvor. Ko je bila bolnica tako vzgojena in ji je odleglo, je prevzela iniciativo in napisala zaročencu pismo ter zahtevala od njega, naij gre v šolo tovariša Tchang Se-teha, da bo služila ljudstvxi z vsem srcem. Ko je bila korenina bolezni izruvana in po obdobju zdravljenja, prakticiranega z novo metodo akupunkture, se je tej bolnici zelo hitro vrnilo zdravje ter je odšla iz bolnišnice. Različni primeri te vrste so vsi jasno pokazali, da je vzrok mnogih du- ševnih bolezni dejstvo, da — če takrat, ko je v duševnosti oster boj med kolektivno In zasebno koristjo, pademo v krog zasebne koristi — to delno moti možganske funkcije, to pa spremlja zguba normalne zmožnosti za nadzoro- vanje nnisli in obvladovanje različnih delov organizma. Mnogi bolniki so po ozdravitvi s prepričanjem dejali, da imamo takrat, ko se osredotočimo na kolektivno korist, tem jasnejše misli, čim bolj premišljujemo, medtem, ko so takrat, ko se osredotočimo na zasebni interes, misil tembolj zmedene, čim bolj premišljujemo. Zaradi škodljivih učinkov zasebne koristi ne moremo re- šiti problema, ko nanj naletimo, in pogosto cele dneve i-n noči ne spimo, du- ševnost pa progresivno zgublja normalnost. DUŠEVNE TEŽAVE MORAMO PREMAGOVATI Z DUŠEVNO MOCjO Zdravstvena ekipa bolnišnice št. 165 In zdravstveno osebje bolnišnice v Tchentchéouju sta, potem ko sta na nov način razumela duševne bolezni in uporabljala spoznavno teorijo dialektičnega materializmav nadaljevala razisko- vanje problema in si zastavila vprašanje: na kaj naj se opremo pri zdravljenju duševnih bolezni? Znova so preštudirali ta véliki nauk predsedni-ka Maa: »Zunanji vzroki so pogoj sprememb; notranji vzroki so njihov temelj; zunanji vzroki učinkujejo s posredovanjem notranjih vzrokov«, ter se jim je take posrečilo razumeti, da so raznovrstna dejstva, ki povzročajo duševne bolezni, zunanji vzroki, medtem ko je odločilnega pomena za motnje možganskih funkcij in za nastanek duševnih bolezni svetovni nazor posamezne osebe, ki je notranji vzixA. Od tod izhaja, da je poglavitni faktor za ozdravitev bolezni ta, da dobro opravijo delo pri preobrazbi bolnikovega svetovnega nazora. Trdijo: duševne težave moramo premagati z duševnimi močmi; pri zdravlje- nju duševnih bolezni se moramo močno opreti na Mao Ce-tungovo misel. V ipotek terapevtike so vložili vzogojno obdelavo bolnika s pomočjo Mao Ce-tungove misli. Ko pride bolnik v bolnišnico, je predvsem potrebno preiskovalno delo, da jasno spoznajo njegov družinski ,|гл'ог, njegovo pre- teklost, vzroke nastanka bolezni in še žive misli pri boiniiku; poleg tega or- ganizirajo paciente tako, kakor se udeležujejo »vsakdanjega branja« (del Mao Ce-tunga); sestankov, kjer govore o izkušnjah z uporabo Mao Ce-tungove misli, o temah, ki so jih sami izrecno izbrali; sestankov kjer se spominjajo trpljenja, prestanega v preteklosti; kritičnih sestankov, kjer z vzajemno po- močjo delujejo, da bi »postali rdeči tako, da drug drugemu pomagajo« ustvarjajo študijske tečaje v različnih oblikah in v tesnem razmerju z nji- hovimi realnimi pogoji, dajejo bolnikom vzgojo o razredih, razmerah, boju med dvema linijama, o pojmovanju življenja, o boju zoper bolezen itn. Poleg tega opravijo, opiraje se na različne motive, ki so povzročili bolezen, kon- kretno analizo in mobilizirajo osebje, sorodnike in starše, ki obdajajo bolnike, z namenom, da razvijejo minuciozna dela ideološke vzgoje in zavzamejo nepre- magljive utrdbe zasebne koristi v njihovi duševnosti ter zdravijo bolezen pri korenini. Imeli so tudi primer hčerke revnega kmeta, ki se ji je bolezen šestkrat ponovila; zdravili so jo v neki veliki bolnišnici in prestala je dvajset posegov 118 z elektrošokom, toda njene težave s tem niso bile ozdravljene. Nekateri so govorili, da vtepanje Mao Ce-tungove misli tej bolnici ne more dali nobenega rezultata, ker je bila v času bolezni v konfuznem stanju, ni imela jasnega duiia, njene možganske funkcije pa so bile zmedene. Zdravstvena ekipa in revolucionarno osebje bolnišnice, ki sta študirala in aplicirala sijajno filo- zofsko misel predsednika Maa, sta menila, da je teza o »odsotnosti rezultatov« bila oblika metafizičnega pojmovanja. Problem so raziskali z gledišča »eden se deli na dva« in menili, da imajo možganske funkcije vsakega duševnega boinika del, ki je zmeden, in del, ki to ni. Ko se bolezen manifestira, kažejo bolnikove duševne zmožnosti aspekt odsotnosti lucidnosti, toda tudi aspekt lucidnosti oziroma relativne lucidnosti. Dovolj je, da razumemo značilnosti vsakega bolnika in zakone sprem.injanja in razvijanja njegovega stanja ter pri tem osredotočimo akcijo na aspekt lucidnosti oziroma relativne lucidnosti, da učinkujemo nanj s prilagojenim zdravljenjem, da lahko pospešimo kon- verzijo aspekta nelucidnosti v aspekt lucidnosti in ozdravimo njegovo duševno bolezen tako na ideološki kot na fiziološki ravnini. Tedaj je bolničarka Tsao Ping-tong prevzela inciativo in postavila »par« pomoči s hčerko revnega kmeta. Bolj ko je bila bolnica vznemirjena in čim bolj potrpežljivo je delala bolničarka, tem manj je bolnico motila in tem bližja ji je bila. Vsak dan je z bolnico študirala dela predsednika Maa; z njo je imela mnoge popolnoma zaupne pogovore in nazadnje se ji je posrečilo navezali z njo slik in zganiti njeno mišljenje; med nekim sestankom, ko naj bi se spominjala trpljenja iz preteklosti, pa jI je bolnica jokaje povedala razloge, ki so izzvali njeno bolezen. Tsao Ping-tong je izrabila kratke trenutke, ko bolnica ni bila vzne- mirjena in študiirala z njo citate predsednika Maa, ki so se nanašali na vzroke njene bolezni, ter jo je med sestanki za izmenjavo izkušenj spodbujala, naj se bojuje zoper egoizem in kritizira revizionizem, se odločno loti lastne duševnosti in preobrazi svoj svetovni- nazor. Ze po treh mesecih zdravljenja je bila ta bolnica ozdravljena. Ko je odšla iz bolnišnice, se ni samo za vselej zne- bila bolezni, temveč je bilo njeno obnašanje kar zadeva miišljenje in -delo zelo dobro in dvakrat zapovrstjo so jo spoznali za vredno, da jo imenujejo z uslužbenko s »petimi popolnostmi«. Zaradi številnih terapevtskih izkušenj te vrste sta se zdravstvena ekipa in zdravstveno osebje bolnišnice še trdneje odločila, da se spopadeta z duševnimi boleznimi s pomočjo Mao Ce-tungove misli in s pomočjo svojega zaupanja v ta postopek. Vesta da je mnogo teže opravljali to ideološko delo z bolniki kot z normalnimi osebami in da je docela nemogoče doseči uspehe v krat- kem času. Vendar pa, če zdravstveno osebje nenehno in neposredno vlaga vso svojo energijo v vzgojo duševnih bolnikov z Mao Ce-tungovo mislijo, brez dvoma doseže uspeh. Nekateri člani osebja so imeli desetine odkritosrčnih pogovorov z bolniki, ki so jih mučile različne oblike depresije, ne da bi bolniki pokazali kakršnokoli reakcijo; zaradi tega niso bili docela obupani, temveč so odločno ohranili zaupanje v moč Mao Ce-tungove misli in so brez premora vztrajali pri minuciozne,n in potrpežljivem prizadevanju ideološke vzgoje; nazadnje se je pacientu vrnilo zdravje, on pa se je vrnil na fronto treh véliki-h revolucionarnih bojev. Doktorica Fan Tcheu-he iz psibiatrične bolnišnice, ki so jo vodila globoka proletarska čustva, se je nastanila v bolnišnici, da bi zdravila duševno bolnico, ki jo je mučila depresija, ter je z njo delila s>obo in posteljo; po petnajstih dneh trdega dela se ji je navsezadnje ,le posrečilo ugotoviti zakone bolničine duševne dejavnosti. Tedaj je izbrala nekaj citatov predsednika Maa, prilagojenih primeru, ter jih prebirala bolnici; poleg tega se je, ko je -dopolnila terapijo z novo akupunkturo in farmakologijo, bolničino stanje posto-poma izboljšalo. Vodja zdravstvene ekipe Kon Tsia-yen je organiziral zdravstveno osebje za izvršitev vestnih preiskav in anket, da bi zdravili nekega moškega, ki je več dni odklanjal vso hrano in se je zdelo, da bo zdaj zgubil zavest, te preiskave in ankete so pokazale, da je pacient najbrž odklanjal hrano zato, ker je sumil, da vsebuje strup. Nato je Kon Tsia-yen brano, ki so jo bolniku prinesli, jedel pred njegovimi očmi. Ta se je tako znebil sumov in je lahko jedel z velikim tekom. Takoj nato je, ko je preiskoval ideološki problem bolnika, ko je z nji-m študiral »tri najbolj brane članke« in ga je vzgajal z evociranjem trpljenja v preteklosti in s premiš- ljevanjem o zdajšnji sreči, progresivno zboljševal raven njegove zavesti in ga polagoma ozdravil njegove bolezni. Ko so člani zdravstvenega osebja po- sprem-iili bolnika domov, so njegovi starši, revni in srednje revni kmetje iz vasi večkrat zapovrstjo vzkiliikaili: »Živel pred'sednik Mao! Živel, živel predsednik Mao!« Da bi spodbudili zmožnost subjektivne udeležbe pacientov v boju zoper bolezni, so zdravstvena ekipa in voditelji bolnišnice izbrali med bolniki, ki 119 se jim je stanje popravilo, nekaj elementov, ki so tvorili ogrodje, ki se je nanj bilo mogoče zanesti, da bo vzelo v roke »vsakdanje branje« in »študijske dneve« drugib bolnikov, organiziralo različne tečaje študija Mao Ce-tungove mjsl'i oživelo veliko revolucionarno kritiko in organiziralo udeležbo bolnikov pri ustreznih oblikah produktivnega dela ter pri umetniških in športnih dejavnostih; tako žive bolniki nenehno v političnem vzdušju enotrkosti, dinamizma, resnosti živahnosti, to pa krepi njihovo odločnost in njihovo zaupanje v zmago nad oo- leznijo. Nekaj bolnikov, ki se jim je stanje izboljšalo, je na vrata bolnišnice pri- trdilo dve zastavici, ki v naslednjih besedah izražata njihovo odločenost, da pre- magajo bolezen: »Bojevati se zoper egoizem in kritizirati revizionizem, korenito preobraziti svoj svetovni nazor. Ugonobiti meščanstvo in prispevati k zmagi proletariata, odločno premagati duševne bolezni.« UPORABLJAJMO MAO CE-TUNGOVO MISEL, DA USTVARIMO NOVO KITAJSKO MEDICINO IN FARMAKOLOGIJO ZA ZDRAVLJENJE DUŠEVNIH BOLEZNI. V dveh letih terapevtske prakse sta se zdravstvena ekipa in osebje psi- hiatričie bolnišnice na področju Tchentchéouja globoko zavedala dejstva, da je na nego duševnih bolezni temeljnega pomena vzgajanje bolnikov in vodenje bolnišnice z uporabo Mao Ce-tungove misli. Vendar pa so duševne bolezni konec koncev drugačne 'od navadnih »ideoloških bolezni«; v njih je gibanje protislovij v duševnosti že povzročiilo zmedo možganskih funkcij. Zato morajo, medtem ko še naprej oborožujejo duševnost bolnikov z Mao Ce-tungovo mislijo in spreminjajo njihov svetovni nazor, to še dopolnjevati s terapijo s pomočjo zdravil. Toda kakšna zdravila je dobro uporabljati? Zdravstvena ekipa in zdrav- stveno osebje psihiatrične bolnišnice v Tchentchéouju sta se oprijela gesla predsednika Maa: »Naj preteklost služi sedanjosti in tuje naj služi nacional- nemu«, »raziskovati staro, da napreduje novo« in se odločila, da ustvarita novo medicino in novo farmakologijo za zdravljneje duševnih bolezni s kombiniranjem tradicionalne kitajske medicine in zahodne medicine. V konfrontacijah terapevtskih metod tradicionalne kitajske medicine in zahodne medicine ter nujnih farmakologij sta sprejela stališče, da je potrebno ločiti zrnje od plev in ustvariti novo medicino in novo farmacijo, tako da ohranimo pozitivne plati obeh na temelju nepretrganega procesa preskusov in bilanc. Zdravstvena ekipa in osebje bolnišnice sta, da bi določila terapevtske »točke« nove akupunkrute, ki pridejo v poštev pri duševnih boleznih, raje tisočkrat eksperimentirala na lastnih telesih kot pa enkrat napačno zabodla iglo v bolnikovo telo. Vodilni kader bolnišnice, Tang Pi,ng-yu, star več kot petdeset let, še naprej vadi z iglami na lastnem telesu. Od nekaj deset točk so jih ob- držali nekaj več deset, ki na njih, upoštevaje posebnosti primerov, izvajajo akupunkturo z zelo dobrimi rezultati. Istočasno prehajajo na eksperimentalno uporabo zdravilnih rastlin iz kitajske medicine pri zdravljenju duševnih bo- lezni ... Zaradi varnosti bolnikov so najprej na sebi preizkusili vsako kombinacijo in nazadnje se jim je posrečilo narediti nekaj učinkovitih izdelkov za boj zoper duševne bolezni. Tudi so ustrezno up>orabljali zdravila zahodne medicine in jih eksperi- mentalno verificirali. V preteklosti so uporabljali velike doze pomiril, ki so pri bolniku povzročile mrtvilo in pomanjkanje lucidnosti za ves dan, težave pri požiranju in druge simptome, to pa bolniku ni pomagalo, da bi si spet pridobil zdravje. Toda pomirila imajo sedativen učinek in če jih uporabljamo v majhnih dozah, imajo določeno vlogo pn nadzoru pojavljanja simptomov in pri obnovi možganskih funkcij. Tako je glede na različna bolezenska stanja raba nove akupunkture in zdravilnih rastlin, kombiniranih z majhnimi dozami pomiril, dosegla izboljšanje rezultatov terapije, ne da bi škodovala zdravju pacientov. Rezultate, ki sta jih dosegla zdravstvena ekipa bolnišnice No. 165 in zdrav- ftveno osebje psibiatrične bolnišnice iz tchentchéoujskega področja pri zdravljenju duševnih bolezni s pomočjo Mao Ce-tungove misli, je prebivalstvo slavilo. Ministrstvo za zdravstvo je ustanovilo tečaj posebnega študija v tej bolnišnici, da bi razširilo njihove izkušnje. Zdaj še naprej napredujejo, sledeč proletarski liniji predsednika Maa na zdravstvenem področju. 120 DIALEKTIČNI IVIATERIALIZEM, PSIHIATRIJA IN PSIHOANALIZA' Najblj presentljiv aspekt vseh tekstov^, ki smo jih pravkar prebrali, je njihova politična narava, čeprav obravnavajo- probleme, ki zanje tam, kjer vlada buržoazna ideologija, menijo, da sodijo v znanost ali tehniko. Ta narava poleg tega izraža sistematično stališče, ki ga lahko povzamemo temeljne poteze, preden proučimo njegove posledice za posebni problem Pomen tega gesla je tolikšen, da se mi je zdelo potrebno, da opišem njegovo mesto v okviru dialektičnega materializma in zgodovinskega mate- rializma, zaradi česar moram v grobih potezah opomniti na nekatere njegove temelnje poteze, preden proučimo njegove posledice za posebni problem duševne balezni — in preden začnemo tako dojemati, kako je s to boleznijo tam, kjer vlada proletarska ideologija. Kakor bomo pozneje videli, implicira postavitev politike na poveljniški položaj v območju duševnih bolezni novo terapevti-ko in novo etiologijo. In prav tukaj zaradi teoretskega problema, ki je po mojem mnenju slabo zastavljen, kitajski tovariši izključujejo psihoanalitično terapijo. Tako bom moral podrobno razložiti to kritiko, ki zanjo prevzemam odgovornost. (Tukaj izpuščamo poglavje 1 Postavimo politiko na poveljniški položaj.) + H- + 2. Politika in psihiatrija Ce so značilnosti, ki smo jih dognali, praviine, pomeni graditev socializma v območju duševnih bolezni postaviti problem in ga reševati na poglavitno političen način po načelih materializma in dialektike: to pomeni odstaviti zna- nosti in tehnike z njihovega poveljniškega položaja ter jih postaviti v službo ljudstvu; to pomeni obravnavati duševno bolezen kot protislovje, ki ga moramo 1) manifestirati; 2) reševati »v nedrih ljudstva«. No, prav to v grobem kaže zbirka tekstov, zlasti tistih iz časov po kuJturni revoluciji. Ena najpomembnejših reči, ki se jih bodo proletarski ravolucionarji vsega sveta naučili od kitajskih revolucionarjev in pri čemer bo kulturna revolucija odločiilni element, je to, da socializem na nobenem pod-ročju ni kapitalizem plus rdeč oplesk, se pravi minus nekaj zlorab, čeprav ga moramo graditi prav iz tega, kar je zapustil kapitalizem. Tako se socializem ne sestoj« iz spremtinjanja imen mest, ulic, trgov, iz pošiljanja sinov delavcev in kmetov na nespremenje- no univerzo, iz tega, da imenujemo »rdeča armada« armado, ki jo vodi ofen- zivna strategija, da poveznemo rdeče čake na glavo policiji, ki se ne obotav- lja streljati na ljudstvo Int. Socialiijem je zares nekaj drugega, od produkcijskega načina do vsebine in funkcioniranja vsake ideološke instance; to je nova druž- ba, ki se gradi od A do 2, ki v njej staro ali tuje včasih lahko rabi- — ne more pa več ukazovati. Preden bolj poglobljeno analiziramo to prakso, je prav, da poudarimo da smo morali počakati na Veliko proletarsko kulturno revolucijo, da je bila vsaj na tem področju sproducirana in postavljena v dominanten položaj nova ideologija, kar bi dokazovalo, če bi to še bilo potrebno, da je prevzem oblasti samo nujen pogoj, kulturna revolucija (ali kulturne revolucije) pa nujen in zadosten pogoj, da nazadnje dosežemo družbo brez razredov. Ta ugotovitev Ta tekst je prispevek prevajalca Alaina Barbasta v francoski izdaji knjige C. Bermanna, La santé mentale en Chine, F. Maspero 1973. Objavljamo samo odlomke. 2 Gre za prevode izvirnih kitajskih besedil, objavljenih v francoski izdaji Berman- nove knjige. 121 steer omogoča kritiziranje metafizičnega stališča tistih, ki od ideologije prole- tariata pričakujejo, da bo pravilno urediila protislovja in da se jih potemtakem od dne, ko je proletariat prevzel oblast, začenja urejati s p-omočjo te ideologije; kajti to pravzaprav pomeni, da trdimo, da proletarska ideologija obstaja na zvezdnatem nebu, kamor naj bi jo šel zmaknit kak prometejski junak, da bi jo takrat, ko se bo polastil državne oblasti, »apliciral« na tako družbo. Pravilno stališče je, če rečemo: to, da proletariat prevzame državno oblast, omogoča sprostitev zares pravičnih produkcijskih odnosov, utemeljenih na produkcij- skem načinu, v katerem kolektivno pripadajo vsa produkcijska sredstva vsem producentom, in tako ta množična praksa omogoča, da se pod poveljniškim položajem »politika« razvija ideologija, ki producira — in se s tem producira — popolno razkritje protislovij. Toda samo tedaj, ko so protislovja v praksi urav- nana v prid vsem — to pa vedo v prvi vrsti nekdanji »vladand« (primer: ročni delavci, ženske v protiislovju med ročnimi in razumskimi delavcii, med ženskami in moškimi) — lahko govorimo o socializmu in o proletarski ide- ologiji. Drugače imamo opraviti s socializmom v besedah in z dejansko dik- taturo meščanstva (t. j. s socialfašizmom). Tako ima prevzem državne oblasti za poglavitno posledico, da omogoča, da se na cele množice razširi tisto, kar je že bilo pravilo znotraj revolu- cionirane organizacije ali vsaj na osvobojenih območjih. Kaj pa nas uče ti teksti? Ne predvsem tega, da so sprejeli bolj humano stališče, povečali zaupanje, osebje, zboljšali: službe za nego bolnikov — temveč da so zamenjali politiko. Za to, kar so dotlej imeli za zdravilo, so razglasili, da je dejansko zgolj udoben način prikrivanja problema s pomočjo surovih in psevdo znanstvenih ukrepov, »teoriziranih« v diskurzu humanitarnega tipa^ Tako je lahko bilo v veliki razpravi, katere zastavek je bila postavitev politiike na poveljniški položaj, samo stato stališče kritizirano, razkrinkano in odpravljeno. Konec je z »znanstveno teorijo«, po kateri so duševne bolezni bolezni osrednjega živčnega sistema! Konec je »terapevtike« s pomočjo »treh ma- gičnih zdravil« (elektrošoka, insulinskega šoka, velikih doz pomiril)! Konec je paternalistične — aristokratske in humanitarne — drže »tradicionalnega« psi- hiatra, ki sedeč za pisalno mizo sprejma »svoje paciente« z: »Sedite vendar, dragi prijatelj«, izjavljenim iz notranjosti njegove bele halje in izza njegovih naočniikov, z nalivko na bloku receptov In dobro priirejeniim psihiatričnim priročnikom: na prvi pogled, v trenutku, ko bolniik prestopi prag ordinacije ve, pravi, za kaj gre. Takojšnja in nezmotljiiva diagnostika, ki jo pogovor samo potrdi, recept pa »zdravi«. Rutina s kdaj pa kdaj zanimivim — dvomljivim ali hudim — primerom, ki bo z njegovo pomočjo, postal opažen. Sen vsakega psihiatra: da se posreči »sipraviti od tam« bolniika, ki je o njem »velika kapa- citeta« med dvema opravkoma presodila, da je neozdravljiv. Premislimo malo, kaj bi bii tak psihiater, če bi mu naenkrat vzeli njegovo »vednost« (:prlrojena ali travmatična šibkost živčnega sistema) in njegovo oblast (:terapevtika, ki jo določa on sam): ne bi bii — ni — nič več, ni ga več. Kitajska psihiatrija je od trenutka, ko je postavila na poveljniški položaj politiko, začela (politično) odstranjevati tiste, ki je njihova razredna funkcija prav »odstranjevanje« norosti, ter omogočila norosti, da se pokaže, dovolila, da se izrazi, in tako poskusila razumeti to realnost, da bi jo preobrazila. Zato je konec tudi določene hierarhizirane »organizacije« bolnišnice, kjer tisti, ki upravlja, ne zdravi, kjer se tisti, ki zdravi, ne ukvarja z bolniki, kjer imajo tiste, ki se ukvarjajo z bolniki, za nekompetentne in ne morejo imeti nobene iniciative. Konec je neodgovornosti in inercije, ki pretvarja psihiatrično bolnišnico v zapor, v nekakšno majhno družbo na obrobju, posebej, ki »živi« po lastnih zakonih — kraj, kjer so v večni otopelosti pokopana protislovja, ki jih še posebej ne bi radi videli pred seboj. V tem pomenu je psihiatrična bolnišnica v kapitalistični deželi (je še zmeraj, čeprav se tudi tu, kot povsod drugje, kažejo razpoke) eno od privilegiranih mest diktatorskega izvajanja meščanske ideologije: bolj kot na kateremkoli področju (razen mogoče v zaporih) ima meščanstvo zase »prav«. Tam lahko, resda čedalje manj, razširja svojo ideologijo in (uveljavlja svoj »red«, ne da bi naletelo na odpor. Klasični primer »kroniika«, o njem poroča prav Gentis, ki je tam za vse življenje in ki leta in leta »snaži sekret«, je glede tega docela značilen. In kdo 1 Branje Bermannovega teksta nato pa kitajskih tekstov iz časa po kulturni revoluciji omogoča jasno manifestacijo preloma, ki je nastal na tem področju in katerega funkcija je bila, da konča pot, po kateri so šli po 1950. in ki je bila v glavnem pot »graditve kapitalizma« 122 nasprotuje, če se zgodi, da kal< zdravnik pomisli, da res ni prav, da tako ob- ravnavajo človeško bitje, da je potrebno poskusiti nekaj drugega in s huma- nitarnim ukrepom prekiniti to prakso? Kronik. In kdo slavi zmago? Predstavnik meščanske ideologije, ki mora samo reči: vidite! Se naprej pustijo absurdnost okolja, odstranijo pa pomagalo, ki je edino možno, pa najsi je še tako smešno: meščanstvo upa, da bo prav s to sleparijo pokazalo, da je njegov red najraci- onalnejši, da je konformen tako razumu kot »naravi reči«. Potenutakem ni niti govora da bi ga spreminjali.' Rekli bomo, da obstajajo psihiatri, ki se upirajo takemu stanju institu- cij, na primer v Franciji. Toda prvič, to vrsto prakse, ki jo nenehno ogroža administracija, t. j. stanovski tovariši, se jim posreči vsiliti samo z bojem. Drugič pa tudi nje »nadzorujejo« v imenu znanosti in varnosti, ni resno, če razpravljate z norcem, z neodgovornim bitjem; ne morete ga obravnavati kot sebi enakega, sicer pa so nekateri nevarni; potem pa ti psihiatri, ki ne spre- jemajo »uveljavljenega reda«, ustvarjajo probleme, psihiatrična bolnišnica pa res ni kraj, kjer naj bi ustvarjali probleme — zlasti ne političnih, itn. Tako t! psihiatri, ki jih je čedalje več, potemtakem v mečanski ideologiji ne morejo funkcionirati kot protislovje. Saj je jasno, da se meščanski red počuti ogrože- nega zaradi norosti in uporablja vsa ideološka in represivna sredstva za dušenje tega, kar občuti kot posebno vznemirljivo, če ne kar posebno nevatno proti- slovje. Kaj ostane tedaj, če proletarska ideologija s postavitvijo politike na pove- ljniški položaj odstrani vse psevdo znanstvene prakse, ki so obenem obiike represije? Ostane obveznost — ki je sam temelj dialektičnega maiterializma — da izhajamo iz realnosti, da si jo podredimo in se od nje naučimo zakonov, s katerimi jo lahko preobrazimo. V našem primeru ostane »norost«, ki jo mo- ramo biti zmožni sprejeli, gledati, poslušati, razumeli in pri tem (zhajali iz nje, če hočemo nanjo pravilno učinkovali. Tako stališče je obenem delo nekoga, ki vodi pravilno politiko, ki opravlja zares znanstveno delo in ki nazadnje ne občuti potrebe, da bi se skrival pred norostjo ter jo situiral k »drugemu« s pomočjo psevdo znanosti, ki mu podeljuje totalno oblast, ki z njeno pomočjo vsega njenega poglavitnega protislovja ideološko bolezen, je že demaskirala neka druga teorija; psihoanalitična teorija. Toda kar najbolj pomembno je, da takoj poudarimo, da ne psihoanalitična teorija nasploh: recimo freudcvska, kleinovska in lacanovska teorija. Nimam namena, da bi tukaj, čeprav v grobib potezah, razvijal poglavitne značiJnosti psiboanaiize. Omejil se bom na to^ da si bom od Althusserja spo- sodil naslednji odlomek, ki se mi zdi z gledišča/, ki sem ga sprejel, odločilnega pomena; »To, da postane otrok v Ojdipu človeški otrok, ko s simbolizmom preverja svoje imaginarne fantazme, in nazadnje, če se vse »posreči«, postane in se sprejme tak, kakršen je (...), to je samo konec dolge poti, prehojene proti človeškemu otroštvu. To, da se v tej poslednji drami vse odigrava v poprej formirani govorici, ki se v Ojdipu vsa osredotoča okrog označevalca falos: insignije Očeta, insignije prava, insignije Zakona, fantazmične podobe vsakega Prava — to se lahko zdi presenetljivo ali arbitrarno — toda vsi psiho- analitiki so to potrdili kot izkustveno dejstvo.«' Tako lahko brez težav razumemo, da se bo na tem temelju razvila docela drugačna teorija. Da bi jo iapovedali s pomočjo konceptov dialektičnega mate- rializma, bomo dejali, da psihoanaliza loči v duševnih boleziih dve protislovji; a) Protislovje med aspektom seksualnost in aspektom ideologija. Aspekt seksualnost je poglavitni aspekt. b) Protislovje med aspektom ideologija in aspektom fiziologija. Aspekt »ideologija« je poglavitni aspekt. Prvo od teh dveh protislovij je poglavitno protislovje. Psihoanaliza potem- takem na temelju svoje prakse trdi, da prav seksualnost ipoglavitni aspekt po- glavitnega protislovja) predvesm opredeljuje duševno bolezen in celo duševno življenje nasploh. Ce je, kakor smo zgoraj dejali, »znanstveno odkritje« mož- nost, da v danem trenutku osvetlimo protislovje, ki je bilo dotlej v temi, lahko tedaj trdimo, da je prav psihoanalitična teorija najdlje prišla v razisko- vanju realnosti »duševna bolezen«. Ce je temu tako, pa brez težav razumemo, da to, da psihoanalitična teorija situira poglavitni aspekt poglavitnega proti- slovja zunaj instance »politika«, ne pomeni, da sta psihoanaliza in dialektični materializem v sebi antagonistični teoriji (med katerima bi morali izbirati, ta izbira pa bi opredeljevala razredne pozicije, prav tako kot celo v razredni družbi, ki jo dominira meščanstvo, ne moremo na teoretski ravni izbirati med ' Louis Althusser, »Freud et Lacan«, La Nouvelle Critique, št 161-162, december januar 1964-65. 126 dialektičnim materializmom in naravoslovnimi znanostmi). Dejanski santa- gonizem«, ki se zanj zdi, da obstaja med tema dvema teorijama na Kiitajskem, je po mojem mnenju odvisen od dveh poglavitnih vzrokov: 1) V etapi graditve socializma, ki je do nje danes prispela Kitajska, še ne potrebujejo psihoanalitične teorije, da bi urejala protislovja, ki jih srečujejo v praksi in s prakso na tem področju.^ 2) V zgodovini razmerij med dialektičnim in zgodovinskim materializmom na eni strani in psihoanalizo na drugi strani, obstaja »težka preteklost«. K tej točki se bomo morali še vrniti, toda najprej moramo narediti sklep. »Politična« teorija duševnih bolezni se mi zdi prehodna faza, določena etapa, katere poglavitni aspekt je danes na Kitajskem njen progresistični značaj. Omogočila je, da so naredili konec represivnim in psevdoznanstvenim praksam, in v tem primeru je to, da je kulturna revolucija zavrnila nevrološke »teorije« in terapevtike, tudi s teoretskega mesta, ki se je na njem izvršila, revolucio- narno po tem, da je razkrila protislovje, ki je bilo dotlej skrbno maskirano. Vendar to, da ta teorija, kot smo videli, tako spet maskira novo proti- slovje s tem, kar se nam zdi teoretska napaka^, še poudarja ta prehodni značaj. Pravzaprav se mii zdii nepojmljivo, da bi lahko v družbi, kjer je politika dejansko postavljena na poveljniški položaj, na kateremkoli področju ostalo kako protislovje dolgo časa prikrito, če bi bilo drugje osvetljeno. Potemtakem ne moremo postaviti na isto ravnino naslednjih dveh aspektov kulturne revolucije na področju duševnih bolezni: 1) Opustitev nevroloških »teorij« in tehnične« terapevtike. 2) Opustitev psihoanalitične teorije. Prva točka se zdi dokončen dosežek; druga pa »napaka«, ki je brez dvoma začasna. Zato se mi zdi zanimivo nekoliko pobliže raziskati »težko preteklost«, ki smo jo prejle omenili, seveda s pozicij dialektičnega in zgodovinskega materializma. S tem namenom se bom oprl na neki Leninov tekst, na neko novo kitajsko publikacijo in na kritike, formulirane v različnih tekstih, ki so zbrani tukaj." Najprej odlomek, ki ga je Lenin posvetil zavrnitvi Freudove misli, kakor o njem poroča Klara Zetkin: »trdijo, da je brošura nekega dunajskega komunista o vprašanju spolnosti zelo razširjena. Kakšna budalost je ta brošura! Tisto malo pravilnih pojmov poznajo delavci že od Bebela (...). Freudove hipoteze naj bi dajale tej knjigi znanstveni značaj, toda v resnici je to samo primitivno pisun- stvo. Tudi Freudova teorija je danes samo modna muha. Nikakor ne zaupam tem spolnostnim teorijam, ki so predstavljene v člankih, povzetkih, brošurah itn., skratka v tej posebni literaturi, k' obilno cvete na gnojišču meščanske družbe. Ne zaupam tistim, ki jih stalno in trdovratno okupirajo vprašanja spolnosti kot indijskega fakirja kontemplacija lastnega popka. Zdi se mi, da to obilje spol- nostnih teorij, ki so najpogosteje samo samovoljne teze, izhaja iz docela osebnih nujnosti, se pravi iz potrebe, da bi v očeh meščanske morale opra- vičili lastno nemoralno življenje ali svoje ekscesivne spolne nagone in da bi dosegli zanje strpnost. To prikrito spoštovanje meščanske morale se mi studi prav toliko kot ta strast za spolnostna vprašanja. Čeprav si ta zavzetost lahko nadene subverzivne forme, je kljub vsemu konec koncev docela meščanska ... (Pridemo) do tega, da spolna iin zakonska vprašanja niso razumljiva kot del poglavitnega družbenega vprašanja in da se. nasprotno, veliko družbeno 2 Na razvojni stopnji, ki jo je dosegel »socializem« v SZ, je problem vedeti, kako bi v prid interesom vladajočega razreda uporabili najmodernejšo psihiatrično tehniko. 3 Zaradi rigoroznosti moramo reči, da ni teorizirana praksa, ki ohranja eno- stranski aspekt, ker v njej povsod in skoraj izključno srečujemo navzočnost re- akcionarnih »teorij«, ki jih je treba razumeti, se z njimi bojevati in jih nadomes- titi. Danes pa se razvija in teorizira druga praksa — ki se bo njena nezadostnost tudi nujno pokazala (tukaj smo jo hoteli pokazati na teoretski ravni). Znanstvene teorije se grade obenem na neprekinjen način in po etapah (dialektični mate- rializem), " To »tukaj« se nanaša na dopolnilne — Kitajske — tekste v francoski izda- ji že omenjene Bermannove knjige. 127 Mprašanje samo prikazuje kot del, kot dodatek spolnega problema. Najpomem- bnejše je odfiinjeno v ozadje kot nekaj drugotnega. Naslednje pa lahko preberemo v nedavni kitajski brošuri: »Kaj pomeni podzavestnost«? Da človeške dejavnosli izražajo živalski nagon. Je ta budalost stvaritev Stanislavskega? Ne. Izhaja iz Freudove psihoanalitične šoJe, ene od najbolj nizkih in najbolj reakcionarnih; je odsev slepe ulice, ki se je v njej znašla meščanska dramska umetnost. Sodobno meščanstvo je skrajno revno na ideološkem področju. Na teoretski ravni ne more več ničesar novega prispevali. Degeneriralo je do živali in prezentira svoj skrajno egoistični »jaz« kot mani- festacijo živalskega »nagona«, ki »obstaja v vsakem človeku....« Vsaka manifestaciija vsakega razreda na literarnem in umetniškem področ- ju zmeraj meri na določen političen ciJj in je zavestna politična propaganda: ne obstaja nikakršno »pozavestno ustvarjanje«. Revolucionarna ali kontrare- voluok>narna umetnost zmeraj prevajata pojmovanja sveta določenega raz- reda in služita njegovi politiki. Stanislavskl je pridigal svoje tako imenovano »podzavestno ustvarjanje«, to je počel pri vsej zavesti, da bi se lahko mani- festacija »jaza« meščanskega nagona izrazila v umetnosti z namenom, da bi paralizirala militantno revolucionarno voljo ljudskih množic, minirala pro- letarsko revolucionarno gibanje in tlakovala pot v kaipltalizem.' Ta dva teksta sta mnogo zanimi.v'ejša, kot lahko domnevajo »petiits ma- lins« (biti »petit malin« je razredna — meščanska — pozicija). Dejansko vsebuje neposredne (Leninov tekst) in posredno (kitajski tekst): odločitev za prevod termina: »podzavestno«, (izraz: »živalski nagon«) oznanilo, da avtorji niso brali obdolženega Freudovega opusa. Tedaj je ves problem v tem: ali je praviiino kritizirati kak tekst, ne ba bi ga brali? Domnevam, da bodo vsi naši spoštovanja vredni metafiziki že ob sami misli na to poskočili od groze: kako je kaj takega možno? Pa vendar brez težav odgovorimo na to vprašanje. Materialistična dlalekti-ka je kot teorija protislovja edina teorija, ki lahko pravilno misli vse aspekte realnosti, ker spoštuje gibljivi red njihov recipročne pomembnosti. Zato je njena prva skrb, da določi poglavitni asepkt vsakega predmeta, kakršen se prezentira njenemu raziskovanju. To pomeni, da je zanjo na kateremkoli področju odločilnega pomena, da na teoretski ravni opredeli problematiko, ki se vanjo situira opazovani predmet. Zelo zgodaj, ko smo preiskovali aplikacijo načel materializma in dialektike na zgodovini (zgodovin- ski materializem), smo že naleteli na to značilnost, ki opredeljuje dvojno prob- lematiko: — na ravni družbenih formacij: za katero družbeno formacijo gre? — na ravni celotne zgodovine: razredna ali nerazredna družbena for- macija? Na ideološki ravni (pojmovanje sveta, spozna.vna teorija ...) se isto proti- tislovje spet prikaže v skladu z lastno specifičnostjo: idealizem ali materiali- zem? Ni niti tretje poti niti ni možen sporazum: le eno ali drugo s tem, da (zgodovinska, znanstvena itn.) praksa kaže, da je materializmu nujno name- njeno, da bo nadomestil idealizem s prelomom: s »kvalitativnim skokom«. Za sklep bomo dejali: 1) Samo med idealizmom in materializmom obstaja razlika v naravi. Po- temtakem je odločilnega pomena, da tako opredelimo poglavitni aspekt vsake teorije. 2) Pri dveh teorijah, ki sodita v isto problematiko, najsi sta še tako raz- lični, je poglavitni aspekt identičnost. Zdaj lahko odgovorimo sramežljivosti naših metafizikov: ko smo opredelili teoretsko polje, ki se vanj vpisuje posamezna teorija, in v primeru, ko gre za idealistično teorijo-, zagotovo ni nujno, da jo preberemo v vseh podrobno- stih, pa tudi ne, da jo poznamo »iz prve roke«. To je na primer storil Lenin v zvezi s Kantom (v Materializmu in empiriokriticizmu) — kar so mu očitali in mu še očitajo »pozorni bralci«, ki jih zanimajo samo neznatne razlike (te pa bodisi polagajo vse na Isto ravnino: empirizem, bodisi si izmislijo njihov red: »metafizika«) in s tem maskirajo vsako razliko, ki tvori razmejitveno čtro, ki 5 Clara Zetkin, »Notes de mon carnet«, Lénine tel qu'il fut. Bureau d'éditions, 1943. (Leninove besede so izšle leta 1920). ' A propos du »système« Stanislavski, Sanghajska skupina, zadolžena za redak- cijo člankov v obsežni revolucionarni kritiki. Ed. v tujifi jezikih, Peking 1970. 128 implicira konsekvence tudi zunaj samega teksta/ Kaj je napačnega v Leninovi kritiki Kanta? Groba je, odgovarja idealist. Seveda je! Prvič v filozofiji postavlja razloček med desno kritiko in levo kritiko. Se pravi, da namesto običajne minuciozne razlage razvija misel, fi^lozofijo. Naj sklenemo, v tej metodi ni poi sebi nikakršne teoretske šibkosti, nas- protno! Toda vsakič je zastavek naslednji: moramo biti absolutno prepričani o poglaviitnem aspektu prizadete teorije — o njeni pripadnosti taki ali taki problematiki. Tukaj pa, tako se mi zdi, tiči poglavitna in prva napaka v zgodovinskih in teoretskih razmerjih med dialektičnim materializmom in psihoanaJizo: med kantovskim apriorizmom in leorizirano freudovsko analitično prakso poteka razmej'itvena črta, ki ločuje ti dve problematikii (idealizem in miaterializem), kar zahetava, da ju dialektični materializem ne obravnanva na isti način. Dejansko se je psihoanaliza konstiituiiraJa kot rigorozna teorija natančno do- Icičene prakse: kot teorija, ki je nenehno kritizirana, predelovana, povezovana s prakso itn. Teonizadja te prakse se potemtakem umešča v polje materializma, kar sicer eksplicitno zahteva Lacan (cf. zlasti Cahiers pour l'analyse št. 3, Répon- ses à des étudiants en philosophie sur l'objekt de la psychanalyse« sir. 5—13). Potemtakem je z gledišča samega dialektičnega materializma napačno pisati o njej, kar so pisali, ne da bi jo braJii, Lenin in »šanghajska skupina«. jasno pa je, da je Leninov tekst brez vsakega dvoma precej obremenil poznejša razmerja med »marksizmom« in »freudizmom«. To breme nI pri- pomoglo k pravilnemu mišljenju specifičnih razlik teh dveh teorij, saj je pri- spevalo k temu, da sta veljali za antagonizma, čeprav sta samo protislovji znot- raj Iste problematike — problematike, ki so jo v zgodovini implicitno opre- delile naravoslovne znanosti, eksplicitno pa dialektični materializem. Lahko rečemo, da ta protislovja izhajajo iz »regionalnega« značaja vsake rigorozne teorije, ki je zmeraj samo dosledna teorizacija obmejene prakse. Prav zato so te »regije« regije Istega polja, spedificiranega z razmejitveno črto, ki ga ločuje od drugih polj. Potemtakem je jasno, da tisto, kar ločuje dve »regiji« istega polja, nima iste narave kot tisto, kar ločuje »regiji«, ki od njiju vsaka sodi v drugo teoretsko polje. Jasno je tudi, da so protislovja znotraj danega polja konstitutivna bodisi za njegovo zginitev, bodisi za njegov razvoj; prav na tej odločHni točki pa bomo zapisali, da samo dialektični (in zgodovinski) materializem, znanosti in psihoanaliza ne poskušajo prikrivati protislovij, tem- 7 Nujno se mi zdi, da tukaj reproduciram ta odlomek pomembne kritike, ki jo Michel Foucault naslavlja na Derridaja; poten-, ko je zapisal vse napake v branju, ki jih je Derrida zagrešil v zvezi z Descartesovimi teksti (o norosti in sanjah), in situiral njihov vzrok v »sistem, katerega najodločilnejši predstavnik je danes Der- rida«, sklene: »Ne bom dejal, da se v tej »tekstualizaciji« diskurzivnih praks skriva neka metafizika, metafizika sama ali njena zapora. Sel bom mnogo dlje: dejal bom, da gre za malo pedagogiko, zgodovinsko dobro določeno, ki se manifestira na zelo viden način. Pedagogika, ki učenca uči, da ni ničesar zunaj teksta, da pa v njem, v njegovih vrzelih, v njegovih belinah in njegovem ne-izrečenem vlada rezerva izvira; da potemtakem »pomena biti« nikakor ni nujno iti iskat drugam, temveč se izreka prav tukaj, nikakor ne v zanesljivih besedah, temveč v besedah kot zabrisanih mestih, v njihovi mreži. Ta pedagogika daje, nasprotno, glasu uči- telja to neomejeno suverenost, ki mu omogoča, da neomejeno ponavlja teskt.« (Historie de la folle à l'âge classique. Bibliothèque des histores, Giliimardi Jaz seveda ne bom šel mnogo dlje od Foucaulta, toda dejal bom nekoliko drugače: taka »tekstualna« pedagoška praksa (ki potemtakem omejuje zgolj na šolo, I. A.D. št. 1 epohe kapitalizma), je ena od najbolj rafiniranih oblik, ki jih je našlo meščanstvo, da bi na določeni ravni uveljavilo svojo ideologijo in odvrnilo pozornost od mesta, kjer so implicirana protislovja, katerih pojavitev bi bila zanj smrtna. Od tod vtis »globine« in» resnosti« in obenem zares arbitrarni in ponavljalni značaj, ki ga manifestira taka praksa. Pri Derridaju na primer »govore« vsi teksti, povedo do najmanjše podrobnosti, kaj so in kaj pomenijo v resnici: vsi... razen enega: njegovega! Skoda, saj to obremenjuje vse drugo, tako zelo je res, da je poglavitni aspekt določujoč; poglavitni aspekt, ki verificira naslednjo Maovo sodbo, ko je enkrat manifestiran: »Na svetu ni nič udobnejšega od idealističnega in me- tafizičnega stališča, saj omogoča razširjanje česarkoli, ne da bi upoštevali objektivno realnost in ne da bi se podredili njenemu nadzoru.« »Česarkoli« brez dvoma, ven- dar ne s katerimkoli ciljem. Poslej ne moremo biti preveč presenečeni, da je bila ta praksa počaščena s posebno številko Lettres françaises (št. 1429, 29. marec — 4. april 1972), ki nas njen naslov in potemtakem vsebina čedalje bolj prepričujeta, da gre najbrž za literarni dodatek k Aspects de la France. 129 več nasprotno, omogočiti n)iho-/o pojavljanje, saj žive sanvo od tega in naipre- du-jejo samo s to prakso. Za konec bi rad prikazal dve od teh protislovij v nedrih iste problematike, prav tisti, ki sta brez dvoma največ prispevali k temu, da je psihoanaliza veljala za meščansko znanost. 1) Zgodovina nas uči, da je človeštvo videlo, kako so se v nedrih meščan- ske ideoilogije kot ideologije vladanega, nato vladajočega razreda konstituirali edini trije rigorozni diskurzi, ki jih ima. »Rigorozni diskurzaimenujemo vsako teo- rijo, ki zares govori to, kar trdi, da govori, ki govori prav v realnosti teoretskega mesta, s katerega trdi, da govori. Videli smo, da taka teorija lahko obstaja sa- mo kot dosledna teorizacija obmejene prakse. Torej lahko edinole v praksi presojamo, od kod govori kaka teorija in ali je rigorozna ali ne. Kekli smo trije »rigorozni diskurzi«: — diskurz o naravi ali znanosti (vštevši matematiko);® — diskurz o družbah ali zgodovinski materializem; — diskurz o nezavednem ali psihoanaliza. Ce so bili diskurzi' pravilno opredeljeni v svojem poglavitnem aspektu s tem, kar smo povedali', postaja jasno, da jih je mešča-nstvo lahiko sproduciralo kot antagonistična protislovja; če bočem,o, sproducirali so jih ljudje, kt tako ali drugače niso več biili ideologi meščanstva in to zaradi poglavitnega aspekta meščanske idologije: prezentira se kot mesto »znanstvenega univerzalizma in eternitalizma« in se v praksi mani'festira kot rarionalizacija, ki je njen edini namen, da brani čedalje bolj ogrožene razredne koristi. Vendar nI težko pokazati-, da se je vsak od teh diskurzov konstituiral zoper meščansko Ideologijo zaradi specifično različnih razlogov. Naj jih zelo shematično povemo: — Znanosti so teorizacija prakse preobraženja narave, prakse, ki so jo spodbujali zaradi ekonomskih razlogov. Tako razumemo, da se je ta teorizacija lahko začela, še preden je meščanstvo prevzelo državno oblast in je bi'la zanj revolucionarno orožje zoper razrednega svoražnika: fevdalizem. Obdobje za- četkov konstituiranja znanstvenih diskurzov je »revolucionarno« obdobje meš- čanstva. Kljub temu pa so ti diskurzi dobiii pravi zagon šele» ko je bKo meščanstvo na oblasti (XIX. stol.) in samo tedaj so se začeli oponirati meščan- ski ideologiji, tako da so uveljavljali materialistično pojmovanje sveta. — Zgodovinski materializem pa se je lahko konstituiral samo na določeni razvojni stopnji kapitalistične družbene formacije: na tisti stopnji, ko so se v njeni materialni bazi začela manifestirati huda protislovja, katerih teorij'o je produciraj (trenutek, pravi Marx, ko »materialne produktivne sile pridejo v protislovje z obstoječimi produkcijskimi odnosi«). Njegovo konstituiranje, ki je tudi, vendar drugače, povezano z ekonomskimi razlogi, potemtakem zazna- muje »začetek konca«. — Psihoanaliza je zgodovinsko nastala zadnja od vseh treh. In vsaj navidez njena pojavitev ne zahteva nobene preobrazbe produkcijskega načina, tud'i ne zahteva nobenega vnaprejšnjega poznavanja (medtem ko bi lahko brez težav pokazali, da se znanstvena kemija ne bi mogla razviti brez poprej obstoječe znanstvene fizike). Je tedaj padla z neba? Ali pa se je diskurz nezavednega razvil prav v obdobju, ko je meščanska ideologija dosegla maksimum raciona- lizacije — represije (v trenutku, ko so protislovja že na delu, so pa še obvlad- ljiva)? AH se ni »zatrto« tako vračalo v obdobje, ko mu vladajoča ideologija ni več pustila drugega izhoda (znanosti/tehnike na poveljniškem položaju v službi razrednih koristi razreda, ki je že v defenzivi, producirajo ogromen »ovijajoč« sistem racionalizacij)? Ne pozabimo, da je prav to obdobje meščan- stvo imenovalo »Belle Époque« (to je, če transkribiramo njegovo ideologijo v realnost: njegovo lepo obdobje). Ce so te značilnosti, dasi so zelo shematične, točne, moramo na njihovem temelju sklepati, da so se iz enega skupnega polja dvignile tri teorizirane prakse zoper meščansko ideologijo, toda na specifično diferenciran način. Tako se ti trije diskurzi samo v določenem in do določene mere postav- ljajo nasproti meščanskemu pojmovanju sveta. Z druginui besedami: vsak vzdržuje z meščansko ideologijo razmerja, ki so njemu lastna. Tako se ti 8 Dejansko ne smemo pozabiti, da so v XIX. stoletju opazili »nepričakovani« značaj matematike, podedovane iz Antike: ni govorila natančno tega, kar je trdila, da govori (trdila je, da govori o prostoru, govorila pc je samo o ravnem prostoru). Tudi je postala »rigorozen diskurz« šele: 1. po svoji aksiomatizaciji; 2. po svoji formalizaciji. 130 trije diskurzi organizirajo med seboj v določenem redu: tako bomo dejali, da je dialektični in zgodoviinski- materiaiiizem najbolj ekspliiottrvo iin najbolj radikalno v nasprotju z meščansko ideologijo. Poleg tega je jasno, da se bo odnos vsakega od teh treh dïskurzov do te ideologije spet prikazal pri razmerjih, ki jih vzdržuje z obema drugiima.' Glede tega, kar s tega gledišča zadeva razmerje med dialektičnim rnate- riafizmom in psihoanalizo, lahko naredimo dva sklepa: a) Opozicija psihoanalize meščanski ideologiji, ki jo mora po vsem, kar smo pravkar rekli, dialektični materializem misliti kot antagonistično nasprotje, ni poglavitno politično. To značilnost deli z znanstvenim diskurzom. V zvezi s tem moramo prenehati s tem,, kar bi tudi imenoval besedna igra, ki prezentira psihoanalizo kot »revolucionarno teorijo«. Psihoonaliza je brez dvoma sub- verzivna, brez dvoma postavlja pod vprašaj meščanski red, toda njena speci- fičnost ni v tem, da daje orožje aH sredstva za revolucijo. Ne, revolucionarna teorija je teorija, ki omogoča, da delamo revolucijo — danes: proletarsko: »ni revolucije brez revolucionarne teorije«. To je »napotilo za aikcijo«, sredstvo za preobrazbo družbene realnosti. V najboljšem primeru je lahko psihoana- liza deklarirani prijatelj tega. b) Čeprav protislovje proletarska (deologija/psihoanaliza ni antagonistično, |>a zato ne obstaja nič manj ži\»o. Najprej v zgodovinske moziru, v tistem po- menu, da nobena družbena formacija, ki je postavila politiko na poveljniški položaj, še ni poskusila postaviti psihoanalize v službo ljudstva.'" Tudi v teoretskem oziru, v tistem pomenu, da je socializem sicer prav mesto, kjer se bhko in se morajo vsa protislovja osvetliti, toda njegova ideologija je iz- ključrK) racionalna, prezentira se celo kot najbolj racionalna med vsemi. Potemtakem lahko tudi, ne da bi producirala racionalizirajoč in dušeč sistem, ne težil k temu — skoraj zaradi pretiravanja v nasprotno smer — da izključi psihoanalizo, temveč k temu, da jo naredi nepotrebno, da jo »raztopi«, ka-kor se, kot smo videlii, dogaja na Kitajskem. 2) Nazadnje ostaja še nekaj, kar bi rad tukaj samo še načel. Zgodovinski materiailiizem (materializem in dialektika, aplicirana na zgodovino) in znanosti imajo skupno naslednje: izhajajo iz eksplicitnih načel in skušajo spoznati za- kone objektivne realnosti, da bi jo preobrazMi. Znanosti najpogosteje zelo dobro obvladajo te preobrazbe; zgodovinski materializem in revolucionarna teorija, fci iz njega izhaja za dano družbo (sociologija jih obvladuje globalno, strateško — čeprav pride lahko taktično do vračanj (revers). Psihoanalizo pa njena specifičnost glede tega razlikuje od teh dveh teorij: — To, kar obdeluje, ni objektivna realnost, temveč subjekt in njegova go- vorica, kakor se udeležujeta reda imaginarnosti in simbolnega. ' Pripomnili bomo, da se nismo za izvedbo takga diskurza o diskurzu pri- morani postaviti zgolj na isto stran, temveč, ko je problematika »praksa — teori- zacija — praksa« opredeljena, v isto »regijo«. Natančneje: rekli bomo, da je tak diskurz o diskurzu uresničljiv samo s pozicij dialektičnega materializma. Ce ta pogoj ne bi bil izpolnjen, bi izvrševali samo negacijo teh diskurzov in tako govo- rili nekaj, kar bi vračalo v eno od njegovih »nasprotij«: v »napačno«, ideološko ali v delirij. S tega gledišča lahko opozorimo na pravo majhno mojstovino v Litérature št. 3 iz oktobra 1971, posvečeno »Literaturi In psihoanalizi«, kjer v bibliografiji, ki jo sama prezentira, opredeljuje Catherine Backès — Clément enega od svojih člankov kot »poskus aksiomatike za skupno polje med marksizmom in psihoana- lizo.« Tu je končno izjavljena Schöne Totalität vseh treh rigoroznih diskurzov. Pravljično odkritje! Toda, od kod pa pravzaprav govori avtor te čudovite teorije? Katero je potemtakem to mesto, od koder lahko držimo te tri niti obenem v roki in tkemo veliko enotno tkanino, kjer teorije miroljubno soobstajajo in kjer so vsi ljudje bratje? Ta Absolut nosi zelo znano ime, toda skoraj zmeraj je njegova poglavitna moč v tem, da ostane »incognito«: meščanska ideologija (ki jo tukaj poleg drugega krepi še raba meščanskega pojma »marksizem«). 10 Vendar pa moramo zabeležiti, da so Sandoru Ferencziju uradno zaupali sto- lico za psihoanalizo na budimpeštanski univerzi v kratkem obdobju, ko so mad- žarski boljševiki imeli oblast. Toda skrajna kratkost izkušnje očitno ni omogočila, da bi iz nje potegnili kak sklep. 131 — Ne skaša preobraziti subjekta, temveč mu omogoč;iiti, da se preobrazi, ne da bi mogla pravzaprav obvladati to, kar se dogaja." Ce je sploh kakšna rešitev za temeljni problem faJosa (kastracije), ta rešitev nawezadnje ne m.ore biti »zunaj polja Simbolnega.« Se to, kar se nanaša na ti dve točki: zaraidJ nasprotovanja meščanski ideolo- giji, ki ni poglavitno politično, zaradi akcijskega polja, omenjenega na sim- bolno, lahko razumemo, da materialistični dialektik, ki, kot Lenin leta 1920, nima nobenega razloga, da bi slutil konstituiranje novega rigoroznega teoret- skega polja, labko na temelju toga »izpusta« uporabi za argumente zoper psihoanalizo veliko število dejstev, ki zadevajo še nedvomno precejšnje pre- pajanje psiboanaiitične praieščanski ideoJogij-i z vsemi sredstvi (à tous coups) posreči »pridobiti nazaij« vsako teorijo, naijsi je še tako rigorozna: sprejema člane, ki niso analitiki, ki so »teoretiki«, ki ne »teorizirajo« določene prakse, temveč prakso drugih, ki, naj parodiramo Foucauita, »tekstu- aJizirajo diskurzivno pra-kso«. Ohraniti teorijo in odpraviti prakso, ki jo ta teorija teoriizira — to je ciJj, ki nanj meri meščanska ideologija, ko se ne ггкаге zateči k docela fašističnim sredstvom, ko ima opraviti z antagonističnimi protislovji na ideoioški ravni. To prakso uporablja tU4Ü zoper to, kar s tem namenom imenuje »marksizem« = Marxove teorije. Glede tega je posebnost naše družbe, da v njej druga ob drugi prebivala rigorozna praksa in teorija ter praksa •— in potemtakem nedvomno tudi teoretski elementi — ki je samo rezultat razred- nega boja, ki ga vodi meščanstvo na ideok)ški ravni. To se manifestira v psibo- anatoi, toda tudi v znanstvenih domenah, kjer se pogosto dogaja, da ima isti čkjvek rigorozno in plodno znanstveno prakso ter o svoji lastni praksi razvija razmišljanja, ki izhajajo iz antagonistične ideologije, teorizacijo te prakse, ki je sproducirana drugje. Toda vse to je samo drugotni aspekt in ne bi za dolgo preživelo tega, da bi proletarska ideologija postavila na poveljniški položaj politiko.^" Sicer pa moramo pripomniti, da bi to, kar tukaj kritiziramo pri psiho- analizi in znanostih, lahko prav tako kritizirali pri dialektičnem in zgodovinskem materiaHzmu: znanosti imajo svoje humaniste, idealiste in moraliste: psiho- analiza ima svoje »zdravnike« (s tem označujemo določeno prakso integri.ranja, »zdravljenja«, doseženo z identifikacijo z »jazom <, ki zaseda zavidljiv družbeni položaj z meščanskega gledišča; skratka določen način zapiranja vsaj rH>rosti, če že ne norca); dialektični In zgodovinski materializem pa ima svoje »revi- zioniste«; v nobenem od treh primerov to niikakor ni prijetno. Pot, ki smo si. jo izbrali, nas je potemtakem popeljala od načel dialektič- nega materializma in njegove aplikacije na zgodovino človeških družb vse do tega mesta — obenem teoretskega in geografskega — kjer, apliciran na študij duševnih bolezni, povzroča izključitev teorije tega »predmeta«, ki se ob ana- lizi izkaže za rigorozno teorijo. Toda prav zato, ker je tam, kjer se gradi socializem, nrtnožična praksa omogo- čila teorizacijo dveh vrst protislovij: antagonističnih in oniti v nedrih ljudstva, je za nas možna kritika in pridobiitve, ki iz nje izhajajo. Ce ima ta kritika kakšno pertinenco, velja od nje obdržati naslednji dve točki: 1) »Politična« teorija duševnih bolezni je prehodna faza v graditvi so- cializma v deželi brez psihoanalitične tradicije, drugačne od tradicije, ki jo je bii uvozil imperializem. Njen poglavitni asipekt je napreden; njen drugotni aspekt pa maskira novo protislovje, ki ga demaskira psihoainaliza. 2) Nujno sredstvo za pravilno mišljenje razmerij med dialektičnim mate- rializmom in psihoanalizo {in znanostmi) je koncept protislovja v nedrih iste pro- blematike — ki je na ideološki ravni ekvivalenten protislovju v nedrih ljudstva, saj je revolucionarni prehod od diiktatur meščainstva k demokratični diktaturi pro- letaniata obenem prehod (s »kvalitativnim skokom«) od idealizma k materi- alizmu. Dialektični materializem je doslej ločeval dve vrsti protislovij na politični ravni : antagonistična in neantagonistična. — Antagonistlčno protislovje manifestira spopad med dvema linijama, med dvema potema. — Neantagonistično protislovje je bodiisi v nedrih ljudstva, bodisi v sov- ražnem taboru. Potemtakem ne manifestira spopada med dvema nasprotnima linijama (danes med meščansko in proletarsko ideologijo). Protislovje ne postavlja nobenega od kontradiktorijev iz ideologije, v kateri je po iastnem mnenju. Protisilovja v nedrih ljudstva se urejajo ideološko: razprave, kritika, avto- kritika itn. Antagonistična protislovja se tudi Ideološko urejajo (primer: Liu Sao-ci), razen tedaj, ko je to nemogoče (na primer tedaj, ko sovražnik zgrabi za orož- je: Cang Kaj-šek). i-t Z drugotnim aspeittom tukaj mislim prav koncept dialektičnega materializnria. Ne gre za neki zanemarljiv aspekt znanstvenih in psihoanalitičnih praks (In ki bi potemtakem lahko ostal tak, kakršen je), temveč nasprotno za predelave, ki jih je potrebno izvršiti na tej in tej točki prakse (to je teorije) zaradi spremembe poveljniškega položaja. Te predelave so lahko pomembne; zdi se mi, da je njihova meja, da ni v njegovi naravi, da bi spet postavile pod vprašaj obravnavano teorijo. 133 Antagonistično protislovje potemtakem ¡ni пијг>о sinonim za uporabo nasilja. Prav tako se nam zdi neogibno, da na teoretski ravni ločimo dve vrsti protislovij: v nedrih iste problematike ali med različnima problematikama. — protislovje v nedrih iste problematike ne povzroča sprememb proble- matike: niti polja, ki ga določa razmerje »praksa-teorizaclja-praiksa«, niti po- zicije, ki trdi (ali pa tako ravna, ne da bi to rekla ali vedela), da je teorija pred prakso, da jo utemeljuje, jo omogoča itn., skratka, ki daje prednost teoriji pred prakso. — Zato pa je prehod od ene pozacije k drugi protislovje med dvema problematikama. Antagoriistično protislovje (na politični ravni) in protislovje med dvema problematikama (na teoretski ravni) nujno implicirata, da se postavimo v en ali drugi tabor. Ideja, ki po njej lahko spravimo obe pozaciji, je že na določeni politični liniji (meščanska ideologija) in v določenem teoretskem polju (idea- lizem). Ta koncept, ki je na dedu, ko dialektični m.aterializem govori o naravoslovju, omogoča spostavitev realnih specifičnih razlik med temi »rigoroznimi diskurzi« in izognitev dvema vrstama čeri: a) Da situiramo antagonistično protislovje tja, kjer ga ni, in racionaliziramo izhajajoč iz drugotn.ih aii zunanjih izhodišč. b) Ali da menimo, da smo konstituirali enotno polje znanosti — dialek- tični in zgodovniski materiaiizem — psihoanaliza. Ali pa mislimo te tni diskurze (ker so rigorozni) po modelu enega od njih, na primer po modelu znanosti. Kar je v Althusserovem opusu epite- mološkega, se je le redkokdaj izmakniio tej drugi obliki napake: njegove «manija« je nanTreč bila, da je zgodovinski materializem in psihoanalizo mis- lii izhajajoč iz znanosti, diailektični' materializem pa izhajajoč iz filozifije znanosti — v bistvu mehanistično stališče, ki se povrhu lepo udeležuje poveljniš- kega položaja meščanske ideologije. Tako proletarska ideologija, znanstveno eksperimentiranje in red simbol- nega. r^iso obleka novega človeka, ukrojena in sešita iz treh tkanin, ki jih zna spreten krojač združiti, temveč — do danes — edina tri sredstva za osvobo- ditev, za to, da beseda svotwida ne bi bila več brez realne in žive substance, ki z njimi zelo neenako razpolagajo ljudstva. Zato se mi na koncu te analize, ki je skušala spostaviti samo izhodišče, sprcxíucirati nujno sredstvo za drugo analizo, ki jo bomo morali še vso narediti-, zdi, da manjka še element v naslednji Marxovi sodbi: »Da bi si ljudje osvojiti svobodo na družbeni ravnii, uporabljajo družbene znanosti z namenom, da bi družbo razumeli, jo preobra- ziili in se lotili- družbene revoludje. Da bi si osvojili svobodo v naravi, uporab- ljajo naravoslovne zrtanosti, da proučujejo naravo, jo -pokorijo in dosežejo svobodo od narave«, če je »zgodovina človeštva stalno gibanje od vladavine nuj- nosti proti vladavini svobode.« In za konec tega poglavja: ker je teorizacija kake prakse brez dvoma ena od nalog, ki čaka francoske revolucionajre in psihoanalitike — sicer prvim grozi, da bodo prkrajšali ljudstvo za dodatno orožje zoper »duševne bolezni«, dru- gim pa, da bodo ostali ujeti v meščanski ideologiji, ker branijio zasebne koristi, in doživeli enako nezavidljiv konec kot ona. Pariz, avgusta 1972. Alain Barabaste 134 FILOZOFSKE RAZPRAVE_ LACANOVO NEZAVEDNO KOT RADIKALIZACIUAJZSTOPA IZ FENOMENOLOŠKIH NASTAVKOV Z OZNAČEVALNO LOGIKO Kje poteka ločnica med fenomenologijo in strukturalizmom, je vprašanje, ki nas vodi. Sele če priznamo problematiko znaka, — kot mesto verificiranja strukturalnih ved (ne da bi tako izključili destruiranja kot dekonstruiranja znaka kot možnosti odnosa do njegove konsistence, ki je sicer zgolj »prazno mesto«) in vprašanje strukturalizma samega (ali vsaj tistega kar se v že vedno dolo- čenem, politčno zanamovanem »današnjem« območju ideološke konfrontacije pojavlja kot strukturalizem in ne kot ideološka fantazmatska določitev kritikov tipa: občost »strukture« — s konotacijo »matematizacija — ahumanizacija« —, ki konzumira vsako specifičnost posameznega in posebnega, ko pa gre v strukturalizmu kot takem vedno za diferencialnost, to je za nujnost »ovinka« občega preko posebnega za konstitucijo samega občega, od tod vprašanje strukturalizma kot metode, ki je ne moremo abstrahirati od konkretnosti izpelja- ve — analize^^ za območje, kjer se v zadnji instanci vse odloča ob vprašanju reprezentacije, smo dospeli do samega vprašanja konstitucije-pogojenosti Saus- surjevega algoritma znaka, matrice, ki se fenomenološkemu konceptu toka Izmika kot tudi vanj zapada. Ce pa gre za našo razmejiitev med fenomenologijo in strukturalizmom ob vprašanju nezavednega, je važna Deleuzova ugotovitev: »Nezavedno strukture je diferencialno nezavedno.Vprašanje pa je prav, kako pripoznati diferen- cialnost: ali jo uvesti kot (nujno) diferenciranje transcedentalnega pogoja (tako npr. Deleuze sam), ali pa jo pripoznati konstitutivno pred vsako možncBljo reprezentacije. Prav od tod dobi dosežaj, da je »edina nam pozrwna formula, kjer se v svoji popolnosti producira strukturalizem, — označevalni sistem in opustitev tega sistema glede na vsak fenomen. In če tako želimo, že s tem zamajanje pre- enostavne uvrščenosti znaka tista, ki jo je (...) uporabil Lacan: S (signifiant /označevalec/) in s (signifié /označenec/) saussurjevskega algoritma nista na isti ravni, in človek se slepi, če bi se mislil uvrščenega na nujno skupno os, ki je ni nikjer^^. Do diferencialne logike / logike označevalca nam je dostop odprt le z izognitvijo transcedentalni shemi (tej matrici vsakršnega fenomenološkega podjetja), — shemi korelativnosti, ki subsumira \'sakokratnost posamičnega pod občost nivoja, od koder se posamično kaže kot njegovo empirično udejanjenje,' koralet. Zato tudi ne gre vice versa za pripoznanje učinka posamičnega na obče (saj ga ta kot takega rabi, da bi dopolnil dvojnost, iz katere je omo- gočeno), ampak za vsakokratno vzpostavitev sistema na nezmožnosti zaobseženja označevalca, prlnciplelno nemožnost njegove dopolnjenosti. S tem pa zgubi pomen tudi korelativnost (npr. transcedentalno-empiirično) v srži samega per- ceptorja-producenta, subjekta. Da bi pa takega subjekta uvedli, moramo naj- prej pogledati dosežaj Lacanove »destrukcije« znaka, drugače rečeno tega, da se je vprašanje kot tako postavilo s tematizacijo lingvistike, Saussurjevega algoritma. Bistveno pri Lacanovi vpeljavi destrukcije (bolje rečeno: subverzije) ideolo- gema znaka je, da je omogočena šele in prav s ponovno uvedbo subjekta kot konstitutivnega, ki je iz problematizacije lingvistike izpadel.^® Seveda z ozna- čevalcem zaznamovanega subjekta: Lacanovi nameri je predpogoj izključitev korelativnosti iz institucije znaka,, njena subverzija s pripoznanjem prvotnosfi označevalca (označevalec določa sub-jekte, ki so pod-vrženi prav njemu), da bi se približal zapn-eki resnice na poti subjektove dopolnitve.lzt>odišče je sker Saussurjev algoritem znaka, vendar sedaj označevailec zlasti ne »predstavlja« ni'kakršnega elementa ekvivalence glede na označenca. Označevalec pa tudi ni podpornik smisla: pregrada algoritma, pregrada pcmenjanja, ki ločuje označe- valec od označevalca, uvaja drsenje smisla. Tako označevalca zapreci reprezen- tacijo, tudi samo-reprezentacijo subjekta, z učinkom predmeta. Poudarjena je 13.5 teža pregrade, ki ne uvaja korespodence ampak disimetrijo. Z uvedbo - ptimar- nosts« pregrade je torej onemogočena (samo) reprezentacija subjekta, saj je »ne- umeščeni« označevalec, ki izpod nje izpada iin ga Lacan imenuje »gospodar oz- načevalec«, element, ki subjektu prepreči tudi njegovo umestitev. Od tod pa lah- ko v Hmgvistiko uvede učinek označevalca šele heteronomnost subjekta; »kar je bilo pri Saussurju dvojni znak, je pooblaščeno izreči prvotnos; reda označevalca, ki je po sebi ne-smisel, ker je subjekt glede na ta red heteronomen. Obenem zgubi subjekt svojo enotnost, se razpozna razdeljen z govorico, in spozna, da v govorici nima opravka z gostoto smisla, temveč z baterijo označevalca.^o Ne gre za liingvističn-i koncept znaka, ki bi mu bil prolistavJjen koncept subjekta, ampak sta z medsebojno povezavo subvertirana tako koncept znaka kot koncept subjekta; pozneje bomo videli, da je s tem uvajanjem omogočena subverzija pojma zavesti, torej bomo videli dosežaj temeljnega Freudovega odkritja, neza- vednega, ki prav to odkritje irreduktibiilnega razcepa v srži samega subjekta; — prav od tod dialektičnost odnosa učinkov tega glede na zavest ekscentrič- nega nezavednega. Prav od tod se Freudov koncept nezavednega (skozi optiko, edino možno, Lacarrovega branja, vedno odmaknjeno od polnosti zajetja resnice) kaže temeljno nasproten filozofskemu nezavednemu. Po Freudu, ki je zato tudi ostal brez odmeva pri poklicnih filozofih (ki se raje oprimejo vsakršnega freudorevizioni- stičnega grabljenja -po vsemogočih dopolnilih — od ontoteleologo-mahije vse do celote-zavednega-človeka, ki je prav ta dopolnek brez opore —■; in ravno zato je — paradoksalno — lahko pomenil Lacanov povratek k Freudovemu tekstu ie revolucijo tako v teoriji kot v praksi, — psihoanalitični! ■— ta že ve, kam umestiti take fantazme subjekta-brez-ostanka ipd., — in po Freudu prakse ni mogoče ločiti od teorije, ne da bi zapadli v — npr. filozofsko — revizijo njegovega prispevka v celoti^', je odločitev med nezavednim in filozofijo le izključujoča; »Kaj nameravate z nezavednim ali raje, kaj boste brez njega? Vas ima navsezadnje vendarle v krempljih filozofski hudič?«^' Filozofi so nezavedno vedno mislili (sic!) glede na —, v korelaciji z vprašanjem zavesti: subjekta so mislili kot mislečega, ne kot govorečega, — niso se prepustili do-besednosti njegovega vzroka, tega ireduktibilno neizrekljivega, ki ga nikakršen napor iz- javljanja subjekta ne more doseči, ne da bi obenem izrekel svojo mejo, to je nedosežnost predmeta — nemožnost umeščenosti izjave, ker je to odsotno- neizrekljivo tisto, ki daje možnost vsakršnega izrekanja (materialnost a-toma označevalca). Toda, poglejmo po tem »prehitrem« začetku raje najprej polagoma dosežaj Lacanove subverzije glede na lingvistiko, od koder se kaže tudi njena razlika s fenomenologijo in strukturalizmom. Kajti ker povezuje različne smeri »strukturalizma«, je njihov odnos do ideologema znaka. Ce se bomo torej vprašali, koliko Lacanov projekt še spada pod območje znanosti znaka, bomo tako najbolje videli tudi njegovo mesto glede na strukturalizem. Odgovor na vprašanje; »Skratka, kod poteka struktu- raliistična cezura?«, je namreč, da »zgodovinsko kot konceptualno ni drugega mesta, da bi jo mislili vnjeni specialističnosti«^' kot ob znaku. Ce je znak mesto strukturalizma, — ali je znanosti znaka že uspelo izdelati in s tem doseči točko strukturalizma? Videli smo, da bi bil znak kot tak izveden v korelativnosti, česar pa ni strogo gledano dosegla niti lingvistika. Ali nam bo šele Lacan dal odgovor na to težko vprašanje konstitucije znanosti znaka (in s tem strukturalizma); — nepretrgani napor k njegovemu vzpostavljenju in nje- gov že vselejšnji (nujni?) neuspeh? Lacan je koncepcijo korelativnosti (institu- cije znaka) umestil na imaginarno, njeno resnico pa na tej pripadno simbolno območje, ki šele omogoča uvid prve kot ake. Ali od tod sledi tudi, da struktu- ralizma kot takega (razen v imaginarnih diskurzih filozofsko zasnovanih kritik) ni? Zaključek bi se zdel nerešljivo paradoksalen, zato je bolje, če vprašanje celotnega območja strukturalizma formuliramo previdneje; da gre prej za pre- mene védenja in za vprašanje, kaj jih zbira kot strukturalistične.^'' Ce lahko prepišemo in podpišemo naslednjo definicijo strukturalizma glede na Ideologem znaka: »Povsod, kjer znak še ni dojet v absolutno temeljni po- ziciji, misel še ni- prevzela akta strukturalizma. Povsod, kjer je primat znaka izpodbit, znak destruirán ali dekonstruiran, misel že ni več v krogu struktura- lizma.«^5, zares radikalno nastopi: vprašanje določitve »točke strukturalizma« iri moramo ugotoviti, da nikoli ni diskurza, ki bi si bil v celoti homogen all (samemu sebi) sočasen, da gre že vedno za zbiranje različnih oblik védenja okoli točke, ki velja za središčno, sama morda prav tako vprašanja-vredna. Zakaj je Lacanov projekt radikalizacija-subverzija strukturalizma glede na ideologem znaka, — kaj je že ves čas ločevalo strukturalizem (in že nastavke lingvistike) od filozofskemu sorodnih diskurzov? Odgovor je v odnosu ozna- 136 cenca in označevalca v samem znaku. 2e po Saussurju in njegovem konceptu atbitrarnosti' označevalec s svoje strani nikoli, ne pripusti k reprezentaci,ji (ideje). Lacan je radifkaiNziral (nikoli izpeljano) namero strukturalizma po vzpostavi avto- nomnosti (ne: znaka, ampak) označevalca, ki že kot taka zapreči n ep rez en tali v no podjetje. Tu je tudi razlika s filozofijo: pripoznati red označevalca (red »črke« — Leclaire) predvsem »pomeni« pretrgati vse vezi s filozofskim (npr. fenome- nološkiim-hremenevtičnim) redom smisla in onemogočiiti vsako reprezentacijo, na kateri ta gradi. Kjer »misli« črka, misel izpade: označevalec se (v tem kar velja za diskurz smisla) zalaga subjektu v vrzelih njegovega diskurza (diskurz se nikoli ne bo mogel rešiti tega materialnega označevalčevega vdora v svojo linearnost, s tem navidezno, kajti od tod njegovo sledenje). Ce je (kako, bomo še videli) Lacan izpodbll primat znaka (po zgoraj citi- rani »definiciji«) z radiikalizacijo v označevalni logiki, lahko ugotovimo, da je njegova »misel« že izven kroga strukturalizma. Vprašanje točke strukturalizma, ki se tukaj zastavlja (torej samega »Strufctuiralizm.a«) je iz označevalne logike že po definiciji (nesočasnost) nemožno, lahko pa bi pogledali neuspeh njene intendirane konstitucije tako v teoriji »strukturalizma« sami kot v njegovi kri- tiki; njen vselejšnji izmók bi pričal o nujnosti izognitve njenega mesta, s čimer pa se le potrjuje, da je sklad (metafizično-filozofeko: imaginarno podjetje) že vselej premeščen, da je njegova (označevalna) zapoznitev »rešiilna« (to vse bo bolj jasno ob ,problemu »incesta«, realnega pri Lacanu — mrtvo samo; kar bi se lahko izkazalo npr. tudi pri Levi-Straussu, saj bi incest pomenii odpravo možnosti menjave, lebdečega označevalca — mana — ter s tem uničujočo možnost skladanja). Ce pa se radikalnost strukturalizma lahko meri po mestu, ki je v diskurzu pripoznan ne znaku, temveč označevalcu, bomo videli, da je Lacan edini izpeljal to tendenco, »Kajti kar je v znaku novega, ni označenec, ampak njegov odnos do označenca... s tem sledn im je definiran strukturalizem. Dejstvo je, da označevalec zavezuje in da bi bila lahko logika njegovih lastnih zahtev nit, ki se jo je treba oprijeti, da bi sodiii o radikalnosti diskurzov, ki se drže imena struktxjralizma.3' Seveda se tukaj postavi vprašanje, v čem naj bi se logika oz- načevalca razlikovala od logike znaka, ki smo zanjo rekli, da je usmerjena na eni strani reprezentativno, na drugi pa (posledica istega) teži k točkovni dolcK čitvi svojega mesta samega. Za sedaj lahko le kategorično ugotovimo, da se označevalna logika od logike znaka razlikuje prav v teh točkah, s tem ko ju tematizira: pripoznati konstitutivnost označevalca pomeni prav izogniti se re- prezentativni shemi, s tem pa tudi fiksaciji védenja v eni točki, — sama točka, okoli katere se tke predivo védenja, je vpad iz mreže same, s čimer je tudi pripoznana nujnost vpletenosti tkiva okoli označevalca, letične točke (ki pa je »dialektična« in ne točka fiksacije védenja) za konstitucijo diskurza. Skratka označevalec je za diskurz konstitutiven prav v svojem vselejšnjem odmiku, da bi ga ta zajel, to e tudi motor mašinerije diskurza. Od psihološkega problema reprezentacije prkJemo k logičnemu problemu določitve premen označevalnega elementa v diskurzu in obratov diskurza okoli označevalne instance, ne da bi tako obe sestavini imeli možnost sovpada. Materialnost »črke« že vedno izda instanco smisla. Fenomenologija (kot primer tradicionalne reprezentativne »zna- nosti) izpričuje svojo priklenitev na reprezentativno hierarhično shemo (ki je sam zator ma,terialnosti označevalca) s tem, da predpostavlja »bistveno« plast smisla nad izjavljenim; označevalna logika (s tem ko postavlja kot princip nemožnost metagovorice) obratno ne pripozna ničesar izven materialnosti iz- javljenega. Naj že od tod nakažemo temeljno razliko med tradicionalnim (npr. feno- menološkim) in označevalnim pojmovanjem materialnosti in s lent povezan problemski sklop. »Tradicionalno« zasledimo dve pojmovanji materiaJnosti, ki pa sta obe zvedeni na isto — reprezentativno shemo. Mehanični materializem meri na »neposredno materialnost« (ki pa jo s svojimi teoretskimi izjavami, — kajti sam gradi na spregledanju tega, da je koncipiran kot diskurziven, tudi v svojib »praktičnih« posledicah, ki jo postavlja kot pozitivno nasproti »Healni« sferi; fenomenologija (npr.) na drugi strani pa to materialnost reducira, da bi jo podredila idealizmu, ki je njej sami, konstitutivno (materialnosti in fenomenoiogi'Ji _ v njenem fenomenološkem projektu): obe shemi (seveda je naš prikaz sam le shematičen) sta bistveno dualni, pri čemer ena izigrava eno stran dualnosti proti drugi. Dialektični pristop nasproti tema dvema priznava vzvratno učin- kovanje obeh strani,. Iz katerega se porodi sinteza Sem bi lahko prišteli Lacana, ki v tej točki tudi na,vezuje na Hegla, le da postavi pod vprašaj (tako kot dialektični materializem) vzroke prehitrega pristanka na sintetičnem.^^ Ze pri Heglu, nato pa v dialektičnem materializmu, je s tem postavljen pod vprašaj mehanični koncept materialnosti z njegoivm derivatom »čutne materialnosti«. 137 Tako bo laže razumeti Lacanov koncept označevalne materialnosti, ki gradi na vpadu v diskurzrvnost (pri čemer je sicer pripoznano učinkovanje v »dejan- skosti«); s tem pa ni vzpostavljena nadvlada »občega-diskurzivnosti-govorice«, ampak je prav dana možnost, da se iz »posamičnega« (vrzeli tega »občega«; torej je materialnost pripoznana kot vpad v samem občem, in ne le to:) zgradi logiko občega, ne da bi mu bilo zato to »posamično« konceptualno podrejeno. Gre za vprašanje diferenclalnosti v strukturalizmu (logika znanosti): kako zgra- diti model na »posamičnem«, ne da bi se vnaprej predpostavili nadvlado občega, kako torej zajeti v občost specifičnost posamičnega, ne da bi ji ga podredili. Materija, ki nastopa v strukturalizmu, ni čutna (ki bi torej kot empirična, po modelu transcedentalne filozofije, ki se vleče še v sam »strukturalizem«, — predpostavljala transcedentalno sfero, tj. njeno lastno intellgibilnost), ampak se že vedno daje znotraj In obenem izven strukture (če bi se dajala le kot zajeta v strukturo-borizont, bi bili zopet pred derivatom fenomenološkega, — hermanevtičnega nastavka): dana je z refleksivnostjo, vendar obenem nezved- Ijivo na njene notranje pogoje (prav v tem pa je razlika npr. s hermenevtiko). Zato je struktura vzpostavljena izhajajoč od nje, ne da bi jo mogla kdaj brez ostanka povzeti: ta ostanek, nemožnost (ki je temeljna) pokonzumacije po- sameznega v občem, bi labko zaključili; na tej ravni, je »motor« neskon- čnih variacij strukturalnih matric, ki' nikoli ne bodo mogle pokonzumirati tega izpada posameznega: logika »strukture« kot občega se (kar je episte- mološki problem) prelamlja na vpadih in obrobjih, elementih celote, kjer »se nekaj ne ujema« z občo shemo (ki je sicer bila labko zgrajena na »empirič- nem« materialu). Poblem materialnosti v diskurzu nastopa pri Lacanu s pred- metom (a), —• element, ki kaže v Imaginarnem resnico simbolnega.^s Da bi lahko zastavili vprašanje predmeta psihoanalize na njegovi ravni in da bi obenem lahko odgovorili na vprašanje Lacanovega razmerja do struktura- lizma, oziroma, kot smo predpostavili, njegovega izstopa iz strukturalizma (ki ga umešča algoritem znaka) in obenem radikalitzacije strukturalizma, po stavi (tudi) strukturalne logike na njeno mesto, — v logiko označevalca., bomo naj- prej in zlasti pregledali Lacanovo razmerje do lingvistike, -— ali torej Lacanov pristop morda še bolj subvertirá fenomenološki nastavek korelacije, kot smo biii tega priča ob obravnavi Kristeva, Kajti subverzija reda znaka je obenem sub- verzija strukturalizma. Vprašanje subverzije lingvističnega algoritma znaka pa se veže na vprašanje možnosti izstopa iz linearne, reprezentativne logike (katere »privilegirani« pred- stavnik je fenomenologija) »vsebin zavesti«, možnosti Izstopa iz homogenosti misli kot konstitutivne. Kajti eno so zakoni misli, drugo pa zakoni nezavednega teksta: ne gre le za to, da bi bil zavestni diskurz učinek nezavedne podlage (prav te je koreapondenčna shema, ki jo Lacan preseže), ampak za (če labko tako rečemo) pripoznanje nezavednosti samozavesti, da se zavest strjuje okoli neza- vednih »jeder«, ki pa ji predvsem niso center ali v neposrednem odnosu: če lahko rečemo, da je nadeterminirana, to najprej pomeni, da ni neposredno določena, ampak da njena določitev že ves čas metonlmično uhaja. Pojasnimo to polagoma z uvajanjem logike, primata označevalca. Lingvistika je Lacanu sicer omogočila vnovičen, prometejskp' pristop do — odkritja psihoanalize. Obenem pa je tudi sama doživela subverzijo, ki jI jo je vzvratno nezbrisljivo vtisnilo psihoanalitično Izkustvo. Kajti prvo, kar daje izkustvo psihoanalize (kljub večini konceptualizaoij, ki so mu naravnost nasprotne, in prav v tem je Lacanova prednost pred njim», — da jih je spravil v sklad z Izkustvom, ta sklad pomeni prav nesklad zavednega subjekta) vedeti je, da je subjekt ekscentričen glede na svojo zavest. Ce pa nosi, kot bomo videli pozneje, vsaka znanost nezbrisljivo znamko subjekta, ki je njena prva gesta v nemožnosti' vsake korelativnosti, bo treba še enkrat pregledati, kaj pri- kriva princip paralelnosti označevalca in označenca v znaku, izhodiščnem algoritmu znanosti lingvistike. Videli bomo, da primat (vendar primat le toliko kot ga ni mogoče umestit) označevalca, ki se diskurz umešča okoli njega, ne da bi ga mogel zapopasti. Z neprestanim izmikom/primalom označevalca pa Lacan uvede v lingvistično materijo tudi že subjekta: lingvistika sicer najprej zajema subjekte, nato pa jo razgradi ta sam. Lahko bi rekli: subjekt je že spočetka v govorici. Govorica je predhodna (v) subjektu. Vendar pa ta dva stavka veljata le do določene meje: pri Lacanu gre prej za strukturo govorice, ki je vanjo vpet subjekt, ne da bi ga govorica mogla presegati in si sposoja od nje podlago svojega diskurza, ki pa ga sam že vedno neizbriisljivo vtisne. Filozofsko bi rekli vtisku subjekta v govorico končnost: sub- jekt je glede na prevzem strukture govorice že vedno pristranski, saj možnosti njenega koda ne bo mogel nikoli razviti v celoti: subjekt zaznamuje kod go- vorice z marko neizpolnjenostl. Pristranskost subjekta, torej nemožnost totali- 138 zacije, se zato fiksira v momentu govorice, ki ga ni mogoče ¡z-govoriti — označevalcu. Začnimo z algoritmom znaka, ki vzpostavlja sodobno lingvistično znanost: »Da bi določili pojavitev lingvistične discipline, bomo rekli, da leži, kot je tako z vsako znanostjo v modernem smislu, v konstitutivnem momentu algoritma, ki jo utemeljuje.« (E,497)''° Videli bomo, da je (tudi) vprašanje znanosti pove- zano z vpadom resnice"'; tako se poiožaj znanosti pri Lacanu lodloča ob znaku, dimenzija resnice (psihoanalize) pa ga ločuje od vsake »tradicionalne« znanosti: zato pri Lacanu ne gre za teološko naravnanost znanosti, ampak je ta že vedno v istem« (kar pa ne izključuje »neskončnosti« njenga sledenja ob nemožnosti umestitve). Prav paralelizem dualnosti celote znaka (ki je podvojen v klasični kon- cepcij še z dualizmom znak — referent) vzdržuje distanco med lingvistiko in resnico psihoanalize. Kako je izšel iz te dualnosti Lacan? Pogledati bomo morali njegovo subverzijo kleologema znaka, da bi na to odgovorili. Saussurjev znak je reprezentativen tako, da ima na sredi pregrado, nad katero je označenec, pod katero pa označevalec. Ti elementi z elipso obkro- ženi v celoto, obenem pa obratno usmerjeni vertikalni puščici na visoki strani celote znaka nakazujeta možnost njegove reverzibilnosti, s tem pa še utrjujeta paralenost notranjega odnosa v znaku. To naj bi bila kompletna shema znaka, ki je Saussure sam ni nikoli izdelal v popolnosti, vendar pa se vse njegove ver- zije strinjajo ob tem, da je označevalčevo mesto pod pregrado algoritma. Lacan ni edini skušal razgraditi algoritem znaka''^, vendar je subverzijo izvedel v največji meri. Elementi, ki grade algoritem znaka, so en za drugim subvertí rani: 1. Ni več paralelizma terminov na obeh straneh pregrade, kar naznačuje že to, da nadomesti Lacan Saussurjevo označbo označenca (Signifié) in ozna- čevalca (pod črto: Signifiant) z veliki S (označevalec) na malem s (označenec). Obenem vidimo obrat v znaku: označevalec je nad pregrado. 2. Izgine saussurjevska elipsa, ki je povezovala znak v kompaktno celoto. 3. Obe strani znaka se spremenita v dve stopnji algoritma. 4. Pregrada dobi ob odpravi strukturalne enotnosti znaka novo avtonomno poudarjeno vrednost, ki ne meri več na povezavo dveh paralelnih strani znaka, ampak nakazuje nezvedljivo ločitev dveh stopenj. 5. Odpadeta vzporedni obratno usmerjeni puščici na obeh straneh znaka, ki sta nakazovali reverziblinost (znak kot enotnost dveh strani istega lista."') Preko subverpije znaka je subvertirán tudi znakovni sistem (»struktura«) In njegov princip dlferencialnosti. Pri vseh teh točkah pa gre za eno samo namero, za vpad v paralelizem algoritma znaka, tako da se navidezni učinek simultanosti, ki obvladuje njegovi dve sestavini, spremeni v primat v algoritmu potlačenega elementa, označevalca. Vendar pa ta tedaj ne nadomesti neposredno označevalca na obvladujočem mestu, ampak je njegova prvotnost neobvladljiva. O potlačitvi označevalnega elementa v algoritmu znaka priča težava pri zaobrnitvi logike. Ko pa dobi označevalec privilegirano mesto, je razrušen sam koncept znaka: »kar je bilo pri Saussurju znak, zdaj obratno kaže prvotnost reda označevalca. ("") S subverzijo označevalnega elementa v korespodentnost znaka odpada in- stanca, ki nastaja in se ekspresivno nalaga označevalcu z mesta označenca. Kajti ravno ekspresivna dualna shema nalaga hiearhizacijo v korist označenca, ki se je v flilozofski konceptualnosti podgradila še s paraJelnostjo referenta; tako da je celota dualnosti znaka zopet funkcionirala kot ena stran korespon- dentne dvojnosti znak-referent. Pri Lacanu ni več pomena, ampak ponienjanje, ki je vezano na označevalec in je tako (kot bomo videli ob uvajanju metafore In metanimije) rešeno ekspresivnostL Kaj pomeni preobrat pomenjanja glede na preobrat v obravanavanju znaka? S tem ko je destruirana celota znaka v korist označevalca, je pomenjanje vezano na slednjega in ne več na celoto znaka ali referent, otresti se moramo »iluzije, da označevalec odgovarja funk- ciji reprezentacije označenca, recimo raje: da bi moral označevalec odgovar- jati za svoj obstoj kakršnemukoli pomenjanju.« (E, 498) Celota subverzije znaka (ne gre za destrukcije: elementi, kl ostanejo, dobe novo naravnost) se vrti okoli osi vpeljave primarnosti označevalnega elementa, to pa ne gre brez destrukcije paralelnosti ter celotnega nanjo navezanega sklopa. Vendar se (ostajamo pri neposredni izpeljavi »obrata« glede na lingvis- tični koncept znaka) Lacanova (subverzivna) navezava na Saussurja s tem še ne konča. Da bi uvideli dosežaj naslednje stopnje vpada označevalne Instance v algoritem lingvističnega znaka, si bomo morali ogledati shemo, s katero Saus- sure ilustrira koncept znaka. Ostaja algoritem znaka, le da vsrebuje v zapored- 139 nima, reverzibiilnost kažočima puščicama obdana elipsa, ki zaokroža shemo znaka v celoto, nad pregrado p^obo drevesa (lat. arbor — podoba predstav- lja označevalec), pod pregrado pa napisarw besedo arbor (beseda predstavlja označevalca). Saussurjevo shemo znaka sedaj Lacan tako kot algoritem znaka subvertirá po zgoraj opisanih principih: ostane le še pregrada, nad katero je napisana beseda arbre (drevo) in pod katero je njegova podoba. Vidimo, da je označe- valec tako kot že prej dobiil mesto nad pregrado. Po ailgoritmu smo morali vpeljati še shemo znaka (ter jo opisati) zato, da bi nam bil odprt dostop do nove iJustracije, ki jo uporabi Lacan v navezavi na Saussurjevo, vendar v pravilnejši dimenziji za ilustracijo vpada označevalca instance kot zgornjo. Nad pregrado je dvoje napisov (hommes-dames), ki stojita vsak nad pod pregrado (vendar ne pozabimo, da pregrada ni več orodje repre- zentativnosti) umeščenima identičnima podobama vrat. Pregrada dovolj naka- zuje, da pri tem ne gre za zrcalno podvojitev in tudi (podvojeni) označevalec ni reverzibilen neposredno na svoji ravni. Zaustavimo se pri tej zadnji shemi. Označevalec je, smo rekli, podvojen, lahko za obratno rečemo, da je v označevalec uvedena dwjnost, notranja neenakost, razlika. Pri Saussurju bi bila taka shema mogoča le kot ilustracija vrednosti, komplementarne opozitivne vrednosti, ki kot taka nastopi iz ne- zvedljive opozicije. Tukaj pa vsak od elemeitov iz opozicije ne le dobi smisel, ampak če se smisel pojavi, se pojavi v nujni vmestnosti. Glede na Saussurja pa nastopi še en važen obrat: če je bil v Saussurjevi shemi označevalec odvisen od označenca, pa sedaj vsak del dvojnosti označenca dobi svoj »pomen« glede na označevalec (vsaka od dveh identičnih podob vrat je zamenljiva glede na napisano besedo, ki jima določa njun ¿pomen«, — dobita ga šele opozitiv- no) oz. njegovo podvojitev. Važna je tudi zamenljivost označenca in možnost njegove indiferentnosti (kar zopet nakazuje, da je tisto, kar šteje, označevalec in ne označenec): nedoločnost (»identičnost«: smo pred dvema enakima po- doboma vrat) označenčeve dvojne podobe je že nadomestek »pojma« (ki bi moral, da bi omogočil označevalčevo dvojnost, že pred njim sam vsebovati opozithvnost; smo pa pred indiferentnostjo, nadomestkom označenčeve dvojne podobe), različnosti opozitivnega pojma (moško-žensko), ki pa v obravnavani shemi (ker je sam že lahko nadomeščen) dobi svoj pomen šele od označevalca. Podoba zadnjega algoritma je vmesnost med pojmom ter njegOTO reprezenta- cijo ter je tako, v tem ko se artikulira, navezana na označevalca: od tega dobi »pomen« opozitivnosti. Zgodilo se je, da se je na-mesto označenca uvedel (iz odsotnosti) zakon — spolne —• ločitve. Preko označevalca se poraja smisel, ki določi označenec. Sam smisel (označenčev) je proizveden v odsotnosti, je »odvečnost« (ki tako že vedno preseneti) prehitre združitve označevalca z nadomestkom koncqpta- označenca. Smisel, ki ga proizvaja označevalec, je »materialen«, nikoli v kon- ceptu polnosti. Mimo opozitlvnih podob (moškega in ženske, ki nastopata le v odsotnosti) nadomesti prakso med realnim In simbolnim »umeščenima« Indife- rentnima podobama vrat »drugotni« smisel (ki se pojavi na površini, katere dvojno drugotnost — glede na »smfeeU In glede na »material, v katerem je ta izražen« — zdaj vidimo) ločitve javnih prostorov zakon spolne ločitve, ki ga simbolizira. Ta pa dobi v celoti spet svoj »smisel« ne od Indiferentnosti dvojne podobe označenca, ampak od »angažiranosti« opozitivnosti označevalca, ki edini meri nanj. Celotna shema (v navezavi na Saussurjevo shemo znaka) pa je skonstruira- na le zato, »da bi pokazali, kako pravzaprav označevalec vstopa v označenca.« (E, 500). Vstop označevalca (če lahko Iz zgornje ilustracije potegnemo zaključek) v označenec nakazuje zlasti zator vprašanja referenece (npr. označevalca glede na označenca, ki bi ga določal). Ce radikalizirano pogledamo, mesto označenca ni v odnosu do mesta označevalca in obratno, smisel se pojavi »nepričakovan« Iz označevalčevega vpada. Ob zgoraj navedenem primeru pa lahko rečemo, da se označevalec in z njim vpad smisla artikulirata Iz (spolne) razlike, zakona. Učinek smisla se poraja iz od tod Izhajajoče vmestnosti označevalnega preloma. Prvi zaključek, ki se od tod nalaga, meri v nemožnost reprezentativne sheme znaka. Ta shema sama je vzpostavljena zato, da bi zatrla instanco oznsčevalca, da bi se ognila njegovi materialnosti in s tem odpovedi referentu. Referent prikrije »čisto zgubo«, ki jo kaže označevalec, s tem da obljubi stvar samo. Pri zgornjem primeru je važna ne le neskladnost instanc znaka, ampak zlasti podvojitev samega označevalca (ki naj bi sedaj dobil »privilegirano« mesto). Označevalca ni v neposrednem odnosu do označenca (ki_ deluje na shemo kot odsoten), ampak se v nemožnem naporu k dosegu označevalca sam 140 artikulira kot razlika sama. In to v taki meri (in prav v tem je »smisel« ozna- čevalnega preloma), da med njegovima deloma (ki ga kot taka sploh tvorita) ni ne enotnosti, niti ne druge korespodence. Označevalec sam »kot celota« dobi svoj »smisel« šele od tod, da sta njegova -imanetna dela opozitivna, da do njunega skladja ne more priti, da se njun pomen artiikuHra iz njune razlike, ki ne dopušča odnosa (sistema diferencialnosti). Matjaž Potrč OPOMBE 25 Glej npr. zbornik: Strukturalismus als interpretativen Verfahren (izdala H. Callas, kjer so zbrane zlasti tri tipične strukturalne analize: Lévi-Straussov Kulina- rični trikotnik, Kristevina K semiologiji paragramov in Lacanovo Ukradeno pismo. 24 Histoirede la philosophie. Le XXe siècle, str. 317. simbolno (realno in ima- ginarno lahko artikuliramo šele z uvedbo simbolnega, kot primer daje Deleuze La- canovo uvajanje Imena-očeta kot simbolnega očeta, pri Althusserju naj bi isto mesto zavzemala produkcija teoretskega predmeta), lokalno ali pozicionarno (smisel vedno izvira, po Lévi-Straussu, iz kombinacije elementov, ki sami niso pomenski. Morda pa je tu tudi ena najvidnejših točk Deleuzovega pristajanja na transcedentalizmu, saj ne more artikulirati, oziroma ne more pripoznati Lacanove subverzije struktu- ralizma, ko kljub citiranju Lacanovega mesta iz »Ukradenega pisma« o »premestitvah označevalca«, ki »določa subjekte«, vnaša povdarek na intersubjektiviteto in s tem spregleda, kar je Lacan premislil kot »nemožnost odnosa«, tj. korelacije, nastopa Enega v realnem ter tako lahko govori o »transcedentalni topologiji«, metem ko Lacan temeljito subvertirá tako pozicijo s pripoznanjem subverzivnega neuračunlji- vega ureza v topologijo), diferencialno ali posamezno (tudi tu, in videli bomo, da je to iz izostanka tematizacije subjekta in telesa, Deleuze zopet govoii o »reci- pročni določenosti«, iz izostanka tematiziranja subjekta, saj: »Pravi subjekt je struktura sama: diferencialno in posamezno, diferencialni odnosi in posamezne točke, recipročna določitev in popolna določitev« (str. 312). Ostajanje na taki po- ziciji, ki pravzaprav spregleda diferencialnost s tem ko jo išče v okviru strukturne celote kot njen presežek, spregleda tudi temeljno nekorelativnost pretendirane »celote«, od koder šele lahko diferencialno nastopi kot avtonomno, izven transce- dentalne zajetosti), diferenciranec, diferenciacija (ista zmota, torej spregledanje diferenciacije same: Nezavedno naj bi bilo ne-aktualno, torej »transcedentalno«, ki naj bi se od aktualiziranju diferenciralo. Simbolni rezervoar naj bi proti imagi- narni neposrednosti totallzacije logiko diferenciacije učinkov: s tem pa je postav- ljeno nezavedno-simbolno v zadnji Instanci še kot transcedentalno, zopet je tako spregledana diferencialnost elementov v njihovi ne-avtonomnosti), tudi seriainost, »nezavedno, sledeč Lacanu, ni no Individualno ne kolektivno, marveč intersubjek- tivno« (str. 319), od koder je vidno dejstvo neuvajanja subjekta; Intersubjektiviteta, to skladje subjektivnosti (prav to je raven imaginarnega!) ravno spregleda subjekta, obeleženega z mankom, ki mu dostop korelacije kot govorečemu (smrtnemu?) ni mogoč; zdi se da prazen primer, tretji, načelni simbol, slepa pega, uvaja nekore- latlvno in s tem pravo diferencialnost, vendar je tudi ta »predmet Deleuza« vedno prisoten v korespodentnih serijah« (str. 322), dojet je kot prav tisto, kar omogoča njih odnos, reprezentacijo ene v drugi; od subjekta k praksi (zopet: realno, imagi- narno sta v odnosu ekvivalence do Istega simbolnega kot strukture, subjekt nI ozna- čen z notranjostjo manka, ampak zato, da lahko ostane učinek površine, zgolj »disperziran«, s čimer zopet je subjekt uveden le v odnosu do strukture kot trans- cedentalnega temelja, obenem pa praksi tega subjekta, procesu, manjka tako dife- rencialnost kot logika konkretnega). Vprašanje je zato, kako se ogniti še DeleuzovI (ki sta si s Foucaultom zelo skupna) reprezentativni shemi, kako na pravni ravni uvesti subjekta In dlalektiko njegove prakse. Mislimo, da lahko k tej točki kot skrajni radikalizaciji strukturalizma pridemo zgolj izhajajoč iz Lacanovega uvajanja od subjektovega učinka neločljivega nezavednega. 27 F. Wahl; La philosophie entre lávant en l'après du structuralisme, str. 441 Citat Lacana iz L'instance de la lettre dans l'inconscient ou la rasión depuis Freud V E, str. 518. 141 Semiotika, bolje rečeno »pot pisanja«, je sicet uvedla »subjekta v procesu« in se sklicuje na Lacana prav na tej točki (J. Kristeva: Le sujet en procès Tel Quel 52—53; z diskusijo v zborniku Artaud): »ne moremo se enostavno odreči enotu- jočega momenta subjekta, ampak ga je treba razumeti kot moment procesa, brez katerega procesa ni.« (Artaud str. 130). Vendar ko Kristeva pravi, da s poetsko govorico »postavi pod vprašaj prvo cenzuro družbenega reda (o kateri govori La- can): tisto, ki ločuje označevalec od označenca« )str. 115), ne diferencira zakona in golega tetičnega, torej spregleda, da je »želja Zakon« (M. Safouan: De la struc- ture en psychanalyse, str 244), spregleda to, da proces disperzije ni možen brez zapreke Zakona. Na tem mestu nakažimo še očitek Sollersa Althusserju, da mu z uvajanjem »procesa brez subjekta« (L. Althusser: Réponse a John Lewis, Maspero, Paris 1973, str. 31, 38, 69—76) izgine dialektična dimenzija; »Lacan uvaja prav vpra- šanje subjekta, problematika, ki je Althusser ne more prisvojiti (niti razumeti).« (Tel Quel 57, str. 136) Derridaju je prav tako očitan izostanek tematizacije telesa, materije, ki jo uvede lahko le Lacanov razcepljeni subjekt, skratka: »Prelom med abjektivnim in subjektivnim: negacija dialektike. Na primer v teoriji procesa brez subjekta', ki je, v redu marksistično-mehanistične koncepcije zgodovine, ekvivalent 'razloki' v idealistični koncepciji kot gibanju brez materije.« (str. 140). Sollers vidi potrebnost Zakona, vendar kot pogoja užitka in ne obljube užitka, želje. (str. 133— 134) " Zapreki resnice — kastrakcije. K temu glej M. Safouan: De la structure en psychanalyse, str. 293: »Z eno besedo označuje kastrakcija pripoznanje tegá: da govorečega subjekta ne moremo iskali v redu bivajočega, da je želja nezavedna, da je ekscentrična glede na zavest...«. 30 F. Wahl: La philosophie enter l'avant et I' après du structuralisme, str. 395. 31 Seveda je naš prispevek lahko prav zaradi izostanka dimenzije psihoanali- tične prakse le omejen; toda ali ne pomeni priznanje kastracije kot ključa tega temeljnega oklevanja subjekta, raziskati učinke (tudi poskusov njenega zatora) v vsem, kar nosi znamko govorečega subjekta (npr. v fenomenološkem diskurzu)? Toda ali ni to največ, kar lahko stori teoretsko razbiranje okolišenj okoli nemož- nosti umestitve označevalnega motorja? 32 Freud Binswagnerju; citirano po H. Lang: Die Sprache und das Unbewusste, str. 28 33 F. Wahl: La philosophie entre I ávant et l'après du structuralisme, str. 304. 34 K temu glej: F. Wahl: Introduction, str. 8 35 F. Wahl: La philosophie entre l'avant et l'après du structuralisme, str. 304 36 F. Wahl: Introduction, str. 11 37 Hegel poudarja nujnost poti duha- Er-innerung 38 Glej J. Lacan: Écrits, npr. str. 825—827, 553—554 (op. 8) Laclairove prispevke in Lacanove Odgovore študentom o predmetu psihoanalize. 3' Lacan je odkril Freudov tekst z novim pristopom, izpod freudorevizionistič- nega branja, ki je svojo moč črpalo iz negativnosti poskusa zatora tistega neznos- nega, kar je to odkritje prineslo na svetlo, kastrakcije (razcepa, Spaltung, nesovpada subjekta. Ta bistveni premik poudarka je prometejski. Tudi Prometej ni iznašel ognja, ampak ga je odkril oče smrtnikov, ki je v njih rokah, božanski predmet, pridobil uničujočo dimenzijo — sprva že za tistega, l<¡ jim ga je odkril. Prometej: »... Najžlahtnejših sem jih naučil ved: števil, iz črk sestavljati besede, ki so spomin vsegá . . . Ljudem sem zameglil vpogled v usodo ... V srce sem slepe nade jim vsadil . . .« (Aishilos: Uklenjeni Prometej, str. 26, 17). Védenje ljudi oslep- Ijuje. Zato se soncu izogibajo. Zato zastrejo plamen ognja z meglami njegovega bučanja. Odkriti jim s plastmi njihovega strahu zastrto bolečo točko, ki je, zakrita, obenem točka njihove krivde, je prometejsko težko, ne le ljudem, tudi bogovom neznosno dejanje. Lacan v L'instance de la lettre dans l'inconscient ou la raison depuis Freud v Écrita, str. 509: »Toda mar od nekega trenutka ne čutimo da, ko smo sledili poli črke da bi se pridružili freudovski resnici, gorimo, njegov ogenj pa nas zajema z vseh strani.« ■40 Z E bomo označili J. Lacan: Ecrits, s številko, ki sledi, pa stran 41 Resnica (glej v Ecrits: Science et vérité) je pri Lacanu resnica rezcepa. Glej Écrits, str. 794: znanstvenik je tudi sam subjekt. 42 Tako Ralond Barthes, s tem ko je obrnil Saussurjevo shemo, tako da je postavil označevalec na mesto nad pregrado; sama interpretacija pa je ostala v saussurjevskih terminih. Barthes glede na Lacana še bliše bliže Saussurju: Sa (ozna- čevalec) na Sé (označenec). Glej R. Barthes; Elementi semiologije II, 4. Pri analizi subverzije znaka se opiramo na Jean-Luc Nancy in Philippe Lacoue-Labarthe: Le titre de la lettre (str. 37 ff.). 43 Saussurjev list zamenja pri Lacanu notranja neizpolnjenost Moebisovega traku. 44 F. Wahl: La philosophie entre l'avant et l'après du structuralisme, str. 395 142 KRITIKA UÜRGEN HABERMASA ZAINTERESIRANO SPOZNANJE Jirgen Habermas | prevod ¡.n predgovor dr. M. Čekić, Saznaja i interes ( Sazvežda 43, NoNit, Beograd 1975 Habermasov tesici »Spoznanje in interes« bomo brali predvsem sicozi teskte H. J. Krabla in H. G. Gadamerja. Izbor ni naključen: zariše naj tiisto teore- tično konstalaoljo, v kateri se danes, sedem let po prvi izdaji tega dela^ vzpostavlja njegova konkretnost, zainteresiranost Habermasovega spoznanja: na eni strani odgovor meščanske filozofije nanj, in na drugi strani »imanentna« kritika Habermasa z leve. Gadamerjeva hermanevlika nas tu zanima kot tista filozofska smer, ki je v meščanski filozofiji ponovno afirmirala problem zgodovine in zgodovinskosti misli in ki je prav s to svojo naperjenostjo posegla v filozofske boje sodiob- nostK^ Kritika Hermenevtike je tako za Habermasa v toliko pomembna, kolikor neposredno odloča o specifičnosti materialističnega pojmovanja zgodovine. IzhajaH bomo Iz teze, da je »materialistični obrat« hermenevtike možen le, kolikor spodibije hermenevtično zahtevo univerzalnosti. Gadamerjeva filozofska hermenevtika prebija raven klasične hermenevtike (teorije razumevanja/razlaganja, ki jI gre, kot refleksiji procesa razumevanja, za določitev sistema pravil, ki urejajo vsako pravilno razumevanje), s tem, da sprašuje »po pogojih... v katerih se razumevanje dogaja« (WuM, 279), po tisti nereflektiranii predpostavki, ki vedno že nosi/omogoča vsak konkreten akt razumevanja (hermenevtika je tako svoja lastna metateorija). Medij hermenev- tike je univerzum razumevanja/razumevnega — vse, kar je, mora biti načeloma razumevno, kakor hitro nekaj izrečemo, to že predpostavlja njegovo razumev- nost (razumljivost ali nerazumljivost) — ki se pokriva z jezikovnostjo. Her- menevtika zahteva zase univerzalnost, ko izpostavi jezikovnost kot določenost tako hermenevličnega predmeta kot hermenevtičnega postopka. Univerzalnost hermenevtike se legitimira torej z univerzalnostjo jezika kot medija izkustva sveta: jezik ni zrcalo »naše in vse druge biti, marveč razlaga in izživetje tega, kar se z nami dogaja, tako v realnih odvisnostih dela in gospodarstva, kot v vseh drugih, ki tvorijo naš svet« (Hul, 72). Vse navedeno povzame Gadamerjev stavek: »bit, ki jo je moč razumeti, je jezik« (WuM, 450). Hermenevtika lahko tako, in zanjo je to ravno dejanski dokaz njene veljavnosti, ne pa golo sofis- tično dokazovanje, zavrne vsak očitek, vsako možno opozicijo s tem, da se vedno znova skliče na jezikovnost univerzuma razumevanja, na nujnost smi- selnosti/razumevanja, jezikovne komunikativnosti vsake opozicije, kot tistega predhodnega medija, ki sploh omogoča takšno opozicijo. (In v tem smislu lahko zavrne seveda tudi materlalstično kritiko: ta da iz svojega horizonta kritizira horizont hermenevtike, nikoli pa da ne reflektira tistega medija, ki omogoča takšno srečanje/stapljanje horizontov). Hermenevlične zahteve po univerzalnosti seveda ne smemo razumeti kot poizkus obnove absolutnega vedenja. Hermenevtična refleksija, ki sprašuje po pogojih razumevanja, skuša s tem predvsem določiti pogojenost razumevanja kot njegov strukturni moment. Drugače rečeno: vsak akt refleksije izhaja iz že vnaprej določujočih ga predpostavk, ki jih v procesu refleksije nikoli ne more povsem zaobseči: predpostavke, ki označujejo prlncipielno pogojenost vsakega konkretnega procesa refleksije, niso nikoli povsem zavedljive nanj, nikoli ne postanejo v tem procesu povsem transparentne. Hermenevlične refleksije tako ne moremo razložiti z modelom Heglove samoreflekslje, procesom samopo- sredovanja zavesti. To pogojenost zavesti označujeta pri Gadamerju pojem predrazumevanja in pojem dejavnostno-zgodovinske zavesti. Oba merita na isto: na vključenost subjekta v zgodovino, na njegovo vselejšno zgodovinsko pos redova nos t, ki ga razbija kot identičnega subjekta in ga vzpostavlja le v stalnem procesu razlikovanja, kjer torej nahaja svojo istovetnost le v razliki 143 do tistega, kar ga že vedno določa (mehanizem, ki ne določa samo njegove zgodovin-ske konkretnosti, marveč hkrati tudi že določi to, od česar se razti kuje, tisti »kontinuum« zgodovine, kamor je že vedno vmeščen). Ce povza- memo: bistveno hermenevtično misel o vključenosti razumevanja v zgodo- vinski proces kot konstitutivnega pogoja tega razumevanja je, da ostaja sub- jekt vseskozi neidentičen, da proces razHikovanja ne more zaobseči, od zunaj govoriti o njem, ne da bi biil že hkrati vanj vpotegnjen. Razumevanje prihaja vedno naknadno (in v tem leži možnost tistega »več—vedenja« vsake interpre- tacije): subjekt ne more nikolii, v enem in istem aktu, izreči mesta, kjer sam je, določiti samega sebe, vedno že zamuja. To pomeni torej Gadamerjeva for- mulacija, da je »zavest bolj bit kot zavest«, ki konkretizira nalogo filozofske hermenevtike: ta mora »iti po poti Heglove Fenomenologiije duha v toliko nazaj, kolikor je treba v vsej subjektivnosti izkazati to subjektivnost določujočo substanciailnost« (WuM, 286), in dalje: »refleksija danega predrazumevanja spravi pred mene nekaj, kar se drugače dogaja za mojim hrbtom. Neka.j — ne vse. Kajti dejavnostno-zgodovlnska zavest je na neodpravljiv način bolj bit kot zavest« (Mul, 78). Pomen hermenevtike vidimo ravno v njeni metafori o subjektu, ki ne more stopiti sebi za hrbet, metafori, ki s svojo metaforično funkcijo hkrati na- kazuje, kaj je treba najprej storiti: transformirati to vprašanje v vprašanju o mestu subjekta glede na njegov tekst. Tu se moramo seveda izogniti prehitre- mu izenačevanju pomena hermene\'tike z »lastnim pričakovanjem pomena« (WuM, 289), in se ponovno vrniti k izhodiišču: k vprašanju univerzalnosti her- menevtike. Prav iz te zahteve izhaja namreč določena ambivalentnost herme- nevtične refleksije: da hoče biti ta refleksija na eni strani, kot izpostava ne- zvedijive »omejenosti« subjektivnosti, teoictična afirmacija vselejšne zgodovin- ske posredovalnosti, neidentičnosti subjekta, da pa se na drugi strani izteče v slabo neskončnost nenehnega priikaza vsakokratne pogojenosti razumevanja, njegove vpetosti v horizont »celote smisla«, da, kot ugotavlja R. Bubner, na- čelne predrazumevnostl strukture razumevanja »ne dokazuje v argumentativ- nem pojmovnem sklopu, marveč v neskončni demonstraciji ad hoc« (Dialek- tik.. ., 102). Zahteva po univerzalnosti hermenevtike razvije namreč sklop smisla in razumevanja smisla, ki je brez kakršnegakoli preloma (tako hermenevtika, kot smo videli, potencialno že vključuje vse možne ugovore zoper njo, koliikor tudi ti ne razbijajo, marveč vedno le naprej oblikujejo univerzum razumevenga), razvije torej homogeno celoto smisla. Vpetost v kontinuum tradicije pomeni, da je vsakemu razumevanju predhoden/ipredpostavljen horizont celote smisla (čeprav se seveda konstituira le skozi vsakokratno konkretno-zgodovinsko igro' stapljanje horizontov), ki ga razumevanje lahko le potencialno neskončno širi. Vsak ipolskus tematizacije formulacije, da subjekt ne more sam sebi stopiti za hrbet, teoretične določitve ireduktibilne razlike subjekta izjavljanja in subjekta izjave, se mora razumeti, zaradi vedno že predpostavljanje celote smisla, kon- struirane kot homogene, neprelomljene celote, le kot razširitev tega horizonta smisla, ravni govorjenja-o. Hermenevtika- tako sicer Tazsredišči subjekta samo- zavedanja, toda samo zato, da mu v Isti gesti najde drugo središče: homogen univerzum razumevanja/jezikovnostl : in »napotiti subjekt v jeziku na poln red (poln smisel) ne bi pomenilo ekscentrirati ga, marveč samo decentriratl ga, zato, da bi drugje našel center: tako ne bi storili nič drugega, kot da bi za danim smislom interpretirali, brali nek drug smisel« (Strukturallsmus..., 414). Ce se tu spomnimo, da »odkritje nezavednega pomeni, da Freud vprašanje: »ali subjekt ve kaj dela, ko govori?«, zanika. To odkritje pomeni, da se subjekt ne more pomeniti in hkrati učinkovito pomeniti svoj lasten akt pomervjanja (Strukturalismus..., 269), potem nam tezo o (maskirani) subverznosti herme- nevtične formulacije o ne-možnosti-stopiti-sebi-za-hrbet potrjuje prav dejstvo, da usipe Habermasu spodbitje hermenevtike prav v navezavi kritike hermenev- tike na Freudovo psihoanalizo. Možnost navezave na psihoanalizo se odpre z vprašanjem mejnega Iz- kustva hermenevtike, izpostavo »specifično nerazumljivega sklopa smlsla:< (Hul, 310). Hermenevtična refleksija nastopi sicer prav z dejstvom motenega razumevanja, izhaja torej Iz možnega ne-razumevanja/nesporazuma. Toda \'sal da iz končnega števiJa elementov s pomočjo občih pravil proizvedemo neskončno število stavkov, pri čemer takšna proizvodnja stavkov predvsem pomeni proces oblikovanja jezikovnih shem pomenjanja (Deutungschemata), ki omogočajo in vnaprej določajo izku- stva (iprim. Hul, 124). To vključenost jezika v življenjsko prakso zaobjame Ha- bermas s svojim pojmom komunikativnega delovanja: temeljna značilnost tega pojma naj bi biia prav praktična dimenzija jezika. Toda prav vpetosti jezika v »realno« družbeno prakso, te ključne točke kritike hermenevtike ne more Habermas nikoli izpostaviti, v tem se mu zlomi tista obča teza, na kateri slon! njegov obrat hermenevtike: praktlčniost jezika se izteče v ugotavljanje, da »se jezik in delovanje medsebojno interpretira ... gramatika jezikovnih iger v pomenu kompletne življenjske prakse ne uravnava samo povezavo simbolov, marveč hkrati interpretacijo jezikovnih simbolov z dejanji in ekspresijami« (Hul, 125 podčrtal RR). Toda, ali ne bi tako dojeti praktičnosti jezika pritrdila prav hermenevtika? Tudi Gadamer ve, da obstaja- jo zunaj jezikovne forme občevanja — dejanja res interpretirajo- jezik, toda hermenevtiki gre prav za sporočijivost te interpretacije. Drugače rečeno: kje pa je mesto intenpretacije, če ne zopet v simbolnih sklopih, v jeziku? V trenutku, ko je Interpretirana kot komunikativno delovanje, se tako Izgubi njena praktična dimenzija, konkretno: realnost razrednega boja, »spre- minjanja sveta«. Seveda Habermas priznava to dimenzijo interakcije, vendar je ne more »izpeljati« iz pojma komunikativnega delovanja, ostajajoč pri Izpo- stavi medsebojnega interpretliranja delovanja in jezika se ta pojem giblje na isti ravni kot hermenevtika: na ravni univerzuma razumevanja/sporazumevanja. ,4a- bermasov model »materialističnega obrata« hermenevtika proizvaja svoj lasten zlom, njegova kritika ne transformira hermenevtlčnega vprašanja zgodovine, marveč ostaja na njegovi ravni, tako da lahko Gadamer Izigrava zoper njo univerzalnost hermenevtike. Njegov paradoksalen očitek Habermasu: »da... vključuje ločitev refleksije od praske dogmaitično zmoto« (Hul, 310) moramo torej razumeti kot imanentno kritiko.^ Sam model »materialističnega obrata« pa izhaja iz Habermasovega razu- mevanja Marxovega materialističnega Hegla. Habermas ga razlaga kot zadost- nega glede njegove »materialističnosti« (zaradi samokonstituiranja človeškega rodu z delom) in nezadostnega glede »materialistične prisvojitve Hegla v vsej njeni dejanski širini« (Hul, 2,62). Kar manjka, je torej, če ta Habermasov argu- ment razvijemo, prikaz vseh razsežnosti te dejanske širine, razširitev še preveč ozkega Marxovega obrata. To razširitev razume Habermas kot izpostavo kon- tltutivne vloge interakcije, form občevanja individuuov, v procesu samokon- stitutlranja človeškega rodu. Hkrati je to tudi očitek Marxu, da je (ne toliko na ravni »raziskovalne prakse«, kot na kategorialni ravni) zreduciral interak- cijo rva produkcijo, ter s tem skrajšal svoj lasten pojem družbene prakse, ki zaobsega (!) tako Interakcijo kot delo (z drugimi, ne več HabermasovimI bese- dami: Marx naj bi razbil enotnost miselnega in dejavnega, ki označuje njegov pojem prakse) Toda: če funkcionira Habermasova Izpostava Interakcije kot razširitev Marxovega zadostnega obrata (obče teze), ipotem je le eksplikacija implicitno že prisotnega-, v bistvu le ponovitev/podvojitev te teze, s čemer se izgubi prav njena lastna posebnost: ne more razložiti nujnosti te razširitve (polja iz katerega prihaja, ker je to polje že dano) ne na drugi strani nujnosti Marxove redukcije. Ce pa afirmira svojo posebnost, s tem da razume Marxov obrat kot hkratno blokado konstitutitvne vloge interakcije (prim. Eul 2,59), pa izgubi specifičnost vseskozi proklamirane razli-ke Marxa in Feuerbacha: ne more razložiti, od kod lahko Marx vseeno proizvede pojem prakse kot enotnosti miselnega in dejavnega. Habermas ravno ne premisli, kako »razširitev« neke občosti na novo določi samo občost, da primer nekega polja razbija njegovo identičnost — kar ne premisli, pa je že na delu v njegovi analizi. V okviru materialističnega pojma prakse, kot ga je razvil Marx (predmetne dejavnosti kot enotnosti sno-zne me- njave med človekom in naravo in razmerij med seboj občujočih individuov) deluje labko izposatva intersubjektivnosti, »subjektivnega faktorja«, ki se ra- zume kot razširitev tega okvirja, le kot Idealistična konstrukcija: Habermas razume zgodovino kot proces samokonstituiranja človeškega rodu z materialno produktivno dejavnostjo, delom (raven instrumentalnega delo- vanja), in kot nanj nezvedljivo samokonstituiranje človeškega rodu v procesu oblikovanja (Bildungsprozess), raven interakcije/komunikativnega delovanja), ki ima pri iHabermasu praktičen pomen, vlogo »prevratne prakse« (Eul 2,59), to svojo praktičnost pa črpa iz modela Heglovega »izkustva zavesti«.^ (Tako da se proces oblikovanja v širšem smislu pokriva s pojmom refleksija.) Raven instru- 146 mentalnega delovanja označuje neodpravljiv moment gospostva, subjektivnega obvladovanja narave, ki- izhaja iz ireduktibiJne razlike subjekta in objekta na tej ravni: narava je, рк) iHabermasu, človeku radikalno vnanja, tuja. Kljub temu, da je vedno že posredovana z »univerzalnim posredovalnim sklopom« družbene produkcije, ki sploh šele dovoljeju smiselno govorjenje v naravi, pa ohrani narava neko substanciaJno jedro, ki ga človek ne more nikoli razpreti. »'Narava na sebi' je tako abstraktum, ki pa smo ga prisiljeni misiiti...« (Eul 2,47). Ha- bermas ohranja torej »nasebnost« narave, da bi povdaril nezvedljivo nasproti- postavljenost subjekta in objekta na tej ravni. Temeljna operacija mišljenja, ki služi obvladovanju na-rave, pa je identifikacija, subsumiranje posebnega pod občo določitev in s tem potlačitev neidentičnega. Ker pripoznanje neidentičnosti na tej ravni ni nikoli možno, jo mora Habermas dopolitni z identitetanim razmerjem interakci'je, z ravnijo istovetno- sti subjekta in objekta, spoznanja sebe o drugem, kjer si- subjekti stopijo na- sproti »z zahtevo medsebojnega priznavanja, da so nenadomestljivi individui v svoji absolutni določenosti. Takšno priznavanje zahteva paradoksno storitev, da s pomočjo načelno splošnih določitev in tako rekoč skozi njih zajame polna konkretnost tistega, ki pravzaprav ni identičen s temi splošnostmi« (PPP, 1921). Tako zpostavljena različnost dela in interakcije, dualizem praks, mora seveda že vseskozi predpostavljati tretji nroment: interakcij-i in delu se kot tretji vzorec procesa oblikovanja človeškega rodu pridruži še jezik (prim. Hul, 54). Trojnost je nujna — potrebna je -občost, ki bo zaobsegla oba mon>enta v nju- nem skupnem in hkrati s tem določila, od česa- se razlikujeta. Delo in inter- akcija sta mediija procesa oblikovanja, to pa Habermasu pomeni, da označujeta kulturno in ne biološko/naravno raven reprodukcije družbenega življenja (prim. Eul 2,242), kar je obema skupno je torej njuna kulturna forma. Sam sklop kul- ture pa lahko tematizira-mo samo tam, kjer nam ni dostopna samo njegova formaJna, marveč hkrati tudi njegova vsebinska stran: »v edinem stanju stvari, ki ga poznamo v njegovi naravi: v jeziku« (Eul 1,163). Jezik nastopa tako kot ot« momenta zaobsegajoča občost, ki določi njuno skupno (kulturo) in to, od česar se razliikujeta (naravo), ki torej določi pravo mesto opozicije. Pojem interakcije naj bi sicer uveljavil jezik/kulturno izročilo kot tista momenta, ki prebijata raven instrumentalnega delovanja — toda jezik se uveljavi pri Haber- masu prav z operacijo kJentifici-ranja, ki subsumira posebno [КхЈ obče, ki po- sebnost obeh praks [X>tlačl. Drugače rečeno: razlika interakcije/dela samega jezika kot tisto zaobsegajoče obče ne prizadeva več, občost je od njiju odre- zana, sama se ne določa na ravni te razlike marveč iz nekega drugega mesta: na ravni opozicije kultura/narava. Habermasova »razširitev« Mancovega obrata deiuje torej le tako, da -pro- blemsko polje predmetne dejavnosti kot enotnosti m-iselnega in dejavnega nadomesti z opozicijo narava/kultura. In znotraj tega še biološkega koncepta mora nastopati jezik pri Habermasu kot njegovo zanikanje, kot brisanje vsake sledi svoje »posredovailnostl« z naravo: jezik se določi kot apriorna transceden- talna struktura. S tem smo seveda že povezai-i rezultat Habermasove koncepcije jezika, tako da se moramo vrniti k njegovemu nastajanju. V vsakem od treh medijev pro- cesa oblikovanja človeškega rodu gre za drugačno konstelacijo spoznanaj in interesa.» Kulturna forma eksistence« namreč pomeni, da so »temeljne življen- ske razmere« interesni sklopi: na »fundamentalne pogoje možne reprodukcije in samokonstituiranja človeškega rodu« (Eul 2,242) se vežejo določene temeljne orientacije/interesi. Ti nimajo empirične (interes ne meri na |X)in>iritev nepo- srednih empiričnih -potreb), marveč transcedentalno vrednost (gre za določeno konstitucijo dejanskosti). Za delom stoji tehnični spoznavni interes (območje empirično-analitičnih znanosti, ki proizvajajo vedenje v fonmi kavzalnih razlag in pogojev prognoz), za interakcijo praktični spoznavni interes (hermenevtične znanosti, ki »dojamejo interpretacijo dejanskosti z ozirom na intersubjektivnost delovanje-orienti-rajočega sporazumetja, možnega za dano hermenevtično izho- dišče« (Eul 2,241). Bistveno je tu, da je, po Habermasu, vsako spoznaje za- interesirano: vpeto v objektivni življenjski sklop. Ravno ta vpetost določa ob- jektivnost spoznanja, spoznanje je objektivno, kolikor že vedno zavzema dolo- čeno mesto v tem sklopu, na katerega je hkrati naperjeno. S tem se »smisel veljavnosti možni-h izjav preform-ira tako, da imajo, kolikor predstavljajo spo- znanje, funkcijo samo v teh življenjskih sklopih — da so pač tehnično uporab- ne aii praktično učinkovite« (Eul 2, 241). Oba spoznavna interesa/interesna sklopa, ki- merita, begtovsko rečeno, na nastajanje predmeta za zavest, nosita na sebi še moment nasebnosti — interesni sklop deluje za hrbtom vedno že zainteresirano spoznavajočih subjektov. Kot »prehodna spetost subjekta in objekta« (Eul 1,163) je dan »za zavest« edinole 147 v sapYorefleksiji. Samorefleksija lahko to interesno pogojenost spoznanja sicer ck>seže, ne more je pa odpravili, tudi sama je vedno že zainteresirana. Nevar- nosti neskončnosti »interesov« se Habermas izogne z uvajanjem pojma »inte- resa za doraslostjo (Mündigkeit) emancipatoničnega interesa samorefleksije, ki utemelji zainteresiranost samorefleksije v njej sami: »v samorefleksiji se pokrije spoznanje zaradi samega spoznanja z interesom za doraslostjo, kajti potek refleksije se ve kot gib emancipacije« (Eul 2,244), »um se dojame kot zaintere- siran v poteku samorefleksije« (Eul 2,261). Takšen model samorefleksije je seve- da možen le pod, kot pravi Habermas, ideaiiziranimi pogoji gospostva proste komunikacije, v pogojih nerepresivne družbe (prim. Hul, 154; Eul 2,277). Možnost nerepresivne družbe pa se labko izkaže, kot je to pokazala prav kritična teorija, šele v kritiki obstoječe družbe, ki izhaja iz praktične napeiosti med historično nujnostjo in objektivno možnostjo. Drugače rečeno: sam po- jem gospostva proste komunikacije je že zgodovinsko posredovan, tudi kot kritičen pojem je (na določen način) vpet v obstoječo družbo. Habermas to spoznanje kritične teorije zaobide: »Merila samorefleksije niso naključno raz- rešena tistega svojstvene^ lelxienja, v katerem potrebujejo norme vseh ostalih spoznavnih procesov kritično pretehtanje. Ta merila so teoretično gotova. Inte- res za doraslostjo si ne predstavljamo samo nejasno (schwebt niciit nur vor), marveč ga lahko a priori uvidimo« Eul 1,163). Samorefleksija pa je vezana na, kot pravi Habermas, intersubjektivnost je- zikovne komunikacije z drugim, možna je samo v jeziku in z jezikom. S tem postane jezik, kot smo nakazali že zgoraj, apriorna, transcedentalna struktura, razkrivajoč tisto pravo mesto Habermasove filozofije, zainteresiranost njego- vega spoznanja: gre za izpostavo konstitutivnosti subjekta za vso objektivnost, za katero stoji spoznavni interes liberalnega meščanstva. Tako tudi v trenutku navezave na psihoanalizo ta že deluje v transcen- detalnem okviru emancipatorične samorefleksije/jezika. Habermas je ne more vpeljati drugače kot primer (emancipatorične moči refleksije), tako torej, da subsumira njeno posebnost, tisto, ne-iidentično, kar bi razbijalo zaprti krog sa- morefleksije, pod vseza-obsegajočo občost te refleksije. Psihoanaliza, teorija sistematično popačene komunikacije, razume ta »po- pačenja«, v trenutku, ko je interpretirana z modelom samorefleksije, kot reze v »virtualno celoto ... ki jo reprezentira model čistega komunikativnega de- lovanja« (Eul 2,285), potlačitev je izenačena s samoodtujitvijo, sama analiza s procesom samospreminjanja subjekta v refleksiji lastnih netransparentnih pred- postavk. Naperjenost psihoanalize k virtuelni celoti tako onemogoči preboj univerzalnosti hermenevtike, ki se opi-ra na možnost homogene celote. In če pristanemo tu na Hebermasovo formulacijo, po kateri je psihoanaliza jezikovna analiza, potem moramo reči, da njegov tekst Spoznanje in interes, ki se razume kot ponovno uveljavljanje problema jezika,'kulturnega izročila v polju histo- ričnega materializma, onemogoča prav navezavo na psihoanalizo, da njegova izpostavka problema jezika deluje prav kot potlačitev vprašanja psihoanalize kot jezikovne analize. In to ugotovite/ bomo tu še razširili: Habermas deluje v problemskem polju, v katerem se vmešča in iz katerega izhaja, v problem- skem polju pozne kritične teorije »frankfurtske šole«, kot zatrtje produktivnosti njenih vprašanj. Toda — in to je tisto, kar ga še vedno uvršča v to polje — pri tem ne gre za miselno napako: njegovi teksti samo prod-ucirajo tisto, kar tej teoriji manjka. Konkretnost Habermasovlh tekstov se torej vzpostavlja z njihovo vn>estiiN'ijo v polje pozne kritične teorije, v polje, ki sta ga začrtala Dialektika razsvetljen- stva in Negativna dialektiika. Specifičnost pozne kriti^ke je označena, -kot je znano, s formulacijo, da gre pri njej za premestitev poudarka od kritike poli- tične ekonomije kot jedra revolucionarne teorije, na kritike instrumentalnega uma, tehnološke civilizacije, oz. da kritična teorija poudari »subjektivni faktor«, izgubi pa povezavo s kritiko politične ekonomije. Ce te ugotoviitve povzamemo, lako rečemo, da gre pri kritični teoriji za premestitev poudarka od kritike pol'itične ekonomije h kritiki subjektivrnosti. Z Dialektike razsvetljenstva Horkheimerja in Adorna postane središčnj prol)!em »logika obvladovanja narave«: ključ za razumevanje zgodovine ni več proces samoustvarjanja človeka v družbenem delovnem procesu, marveč izo- blikovanje specifične, delovnemu procesu »pripadajoče« racionalnosti, izobli- kovanje uma iz narave. Zgodovinski proces je dojet kot dialektika razsvetljen- stva: osvobajanja od naravne prisile z obvladovanjem/podrejanjem notranje in zunanje narave, proces konstituiranja avtonomnega subjekta, se sprevrača v čedalje večjo zapadlost naravi, v razbijanje tega subjekta in naraščajiočo druž- beno nesvobodo. Ce Marx na skrajni točki »p-redzgodovine« (procesa osvoba- janja iz naravne prisile) izpostavi subjektu, ki je, v procesu produkcije, posre- 148 doval vso objektivnost s seboj, (čeprav ga ta subjektivno posredovana objek- ti\'nost v še odtujeni predzgodovini obvladuje kot druga narava), ki torej, v sicer še na »glavo postavljeni« obWiki že predstavlja dejansko enotnost subjekta in objekta, pa je za pozno kritično teorijo subjekt na koncu tega procesa sam postvarel: »Jaz, subjekt naravnega obvladovanja, identični jaz, ki bi moral biti osrednji nosHec celotne zasnove, se izkaže kot mesto nasilja in odrekanja ...« (DR/RD), »Gospostvo človeka nad samim seboj, ki utemeljuje njegovo sebstvo je virtuelno vedno zničenje subjekta, v čigar službi se dogaja...« (DR, 71). Zunanja usoda, v katero zapadejo ljudje v zgodovinskem procesu emanciipacije od naravne pristne (»odtujenosti«), je hkrati njihova notranja usoda, zato, kot ugotavlja VVellmer, pot osvoboditve ne more slediti isti »logiki samoohranitve«, po kateri se je emancipacija od narave dogajala. Dialektika gospostva in suženjstva, razumljena pri Marxu kot na glavo obrnjen prikaz nastanka samozavedanja iz delovnega procesa, nastopa pri Horkheimerju le še kot dialektika podjarmljevanja In regresije: »hlapec ostaja podjarmljen na telesu in duši, gospodar regredirà« (DR, 49), kot model nega- tivne resnice, da plačujejo ljudje, tako gospodar kot hlapec, naraščanje svoje moči nad zunanjo naravo in nad samim seboj z odtujitvijo od tega, kar obvla- dujejo. Orisane ugotoviitve kritične teorije so seveda vpete v konkretno-zgodo- vinsko situacijo, so izraz družbene realnosti poznega kapitalizma — faiizma in pofašističnega obdobja: kolikor se ta družbena realnost vzpostavlja (tudi) z odsotnostjo revolucionarnega praktičnega gibanja in praktično/revolucionarne teorije. Negativno izkustvo obdobja poznega kapitalizma, na katerem se lomi kri- tična teorija, je izkustvo fiksiranja kapitalizma kljub njegovi »ekonomsko zadnji krizi«: »Ekonomsko-kritične prognoze historičnega materializma o naravno- zakonitem zgodovinskem poteku kaipitalističnega svetovnega reda so se potrdile. Historični pogoji za gospodarsko prelomno krizo kapitala so doseženi; zgodo- vinska tendenca kapitalistične akumulacije je že zdavnaj dosegla stopnjo kon- centracije akumulacije, ki sta jo Marx in Engels označila kot njegov naravo-nujno povzročen zgodovinski konec« (KuK, 207). S tem pa se zlomi tudi Kritika po- litične ekonomije. Kritika politične ekonomije ima pri Marxu (tu sledimo Krahlovi analizi) dvojen revolucionarno-tepretičen pomen; v miodelu blagovne analize in s pri- kazom fetiškega značaja blaga razkriva skrita družbena razmerja gospostva in napačne zavesti', hkrati pa je prikaz razvojne tendence kapitalizma, v katerem ga spozna kot drugo samoraslost, kot naravnonujno potekajoči krizni sklop pro- dukcije. Model krize Ima pri Marxu vlogo posredovanja med kritiko politične ekonomije kot revolucionarno teorijo družbe, ki razkriva napačne forme za- vesti (ki torej razkriva določenost zavesti z družbeno bitjo), ter kot teorije kapitalističnega produkcijskega procesa, in, na drugi strani, historičnim mate- rldizmom kot teorije revolucije in razrednega boja. Kriza nastopa kot objek- tivni pogoj revolucionarne situacije, v njej postane vedno znova oci'tno tisto temeljno protislovje kapitalizma (protislovje družbenega dela in privatnega pri- laščanja) s čemer je dana proletariatu možnost, da spregleda i.n prebije navi- dezno samoraslost kapitalističnega razvoja, njegovo fetišizacijo, identifikacijo in postvarelost. Kritika politične ekonomije pa izgubi mesto jedra revolucionarne teorije, izgubi svojo zvezo s teorijo revoiiuclje, ko se kljub svoji »zadnji« krizi kapita- lizem fiksira; to fiksiranje pa označuje, kar pokaže že zgodnja KT, avtoritarna država s svojim zunanjeekonomskim nasiljem. Fašizem je vsebovan v mtonopolnem kapitalizmu kot »vedno prezentna po- tencialnost, ki se lahko etatistično aktualizira« (KuK, 212) Engelsova teorija prehoda v državni kapitalizem, ki vidi v tem procesu samo »novo predstopnjo na poti do tega, da se vseh produktivnih sil polasti družba sama« (ID IV, 626) je še preveč dvoznačna, kot to ugotavlja Horkheimer. Engels sicer jasno izipo- stavi nujnost avtoritarne države: »Tako ali ta'ko, s trusti ali brez njiih, končno mora prevzeti vodstvo produkcije oficialno predstavnik kapitalistične družbe, država ... Vse kapitalistične družbene funkcije opravljajo sedaj plačani name- ščenci« (ibid). Toda za Engelsa je bistveno to, da ta proces »ne odpravlja last- nosti produktivnih sil, da so kaipital . .. Delavci ostajajo mezdni delavcii, pro- letarci. Kapitalisti'čni odnosi s tem niso odpravljeni, nasprotno, pritirani so do vrhunca. Na vrhuncu pa se sprevržejo« (ibid). Dvoznačnost njegove teorije je po Horkheimerju v tem, da računa bodisi s polomom kapitalizma v ekonomski krizi in je s tem izključeno fiksi'ranje kapitalizma z avtoritarno državo, ki jo sama naipoveduje. Ali pa računa na zmago avtoritarne države in ne more več računati s krizo, ki je bila vedno določena s tržnim gospodarstvom. »Državni 149 kapitalizem pa odstranjuje trg in hipostazira krizo za dobo večne Nemčijei (Horkheimer, Autoritärer Staat, cit. po KuK, 213). Ta dvoznačnost hkrati pomeni, da za zadnjo fazo kapitalizma še manjka tip revolucionarne teorije, bolje rečeno, teorija revolucije. Razsežnost problematike poznega kapitalizma ¡pa se izkaže predvsem ta- krat, če konsekventno upoštevamo, sicer vedno še priznano, dejstvo, da je proces fiksiranja poznega kapitalizma hkrati proces poraza delavskega gibanja, ki je I. 1933 dopustilo zmago fašizma ter se nato slepo vklapljaio in spreje- malo naraščajočo fašizacijo, da »fašizem ni zasačil samo meščanstva, ni pre- gazil samo svojih meščanskih nasprotnikov. Njegova zgodovinska vloga je bila nasprotno v tem, da je paraliziraj delavsko gibanje« (Va, 244). Pozni kapitali- zem se vzpostavlja v in skozi odpoved subjektivnega faktona kot revolucio- narnega agensa. To je tisto temeljno negativno izkustvo kritične teorije, njene premestitve moramo razumeti (prim, o tem članke S. Žižka) kot radikalno zavest poraza. Odtod se izkaže nezadostnost Krahlove, pa tudi še naše lastne, imanentne kritike Habermasa, kritike, ki izhaja iz Habermasove, vse preveč očitne nedi- alektičnosti/nezgodovinskosti, iz njegove izgube tiste podobe »izvirnega mar- ksizma«, ki jo je ravno kritična teorija v napornem »arheološkem izkopavanju« pridobila. Tako očita Krabi Habermasu, da skuša dokazati kot nezadostnost Marxa (redukcijo interakcije na delo) prav to, kar je Marx sam izpostavil v pojmu abstraktnega dela kot kritično točko kapitalizma »Abstraktno delo« je tisto, kar označuje »kot osnovno razmerje delitve dela in vrednostna substanca kapita- lističnega produkcijskega načina ... trsto formo občevanja med ¡individui, v kateri je njihovo občevanje samo organizirarro po logiki obvladovanja narave« (KuK 395). Ce Habermas očita Marxu zožen pojem prakse, potem je to možno le, kolikor sam izhaja iz na Instrumentalno delovanje zoženega pojma produk- cije. Seveda je ta Krahlov očitek pravilen. Habermas zaobide pomenske intence Marxove družbene produkcijske dejavnosti (»negativno ontologijo« (predmetne dejavnosti), toda: pojem upravljanega sveta, instrumentalnosti, s katerim skuša kritična teorija zaipopasti svoje negativno izkustvo, je vedno že »posredovan« z refleksijo odpovedi subjektivnega faktorja in ravno zato ne more imeti iste vsebine kot Marxov pojem abstraktnega dela. Pojem upravljanega sveta moraimo razumeti kot sinonim tiste dvoznačnosti (Ijorej kot še r>e teoretičen pojem), o kateri govori Horkheimer, širše gledano, dvoznačnosti tiste vsebine, kii vodi, po Marxu, v ekonomsko negacijo kapitaliz- ma (mehanizem podružabljanja, ki ga vsebuje konstitucija kapitalistične pri- vatne lastnine in ki se nadaljuje v zgodovinski tendenci kapitalizma kot »cen- tralizacija kapitala«, tendenci', ki je povezana s tehničnim napredkom produk- cijskih sil, tehnološko uporabo znanosti v industrijski mašineriji in naraščajočo kombinacijo avtomatizirajočega se delovnega procesa, torej poznanstvenevanja produkcije in razvoja družbenega individua, in ki omogoča nazadnje družbeno kontrolo nad produkcijo in s tem preboj kapi'talističnega izkoriščanja, (prim. KuK, 207). Dvoznačnosti torej ne smemo razumeti kot razkritje skritega ob- jektivizma pri Marxu, proti kateremu bi bilo iponovno treba neposredno afir- mirati nujnost zavestne revolucionarne akcije proletariata. To afirmacijo Marxo- va teorija že vsebuje. Toda tako kot ni možna, zaradi odpovedi subjektivnega faktorja, neposred- na afirmacija njegove konstitutivne vloge, tako ostaja nezadostna tudi Krahlova analiza, ki skuša dojeti spremembe, ki označujejo pozni kapitalizem kot spre- membo »ekonomskega bistva kapitalizma«. Spremembe celotne formativne slo- jevitosti meščanske družbe, v zgodovinsko spremembo razmerja med »eko- nomsko 'bazo' in iz nje izvedene institucionalne nadstavbe« (KuK, 215) po Krahlu, ni moč razložiti kot spremembe empirične pojavne raznovrstnosti iden- tičnega izkoriščevalskega bistva kapitalizma: pri analizi je potrebno najprej iz- hajati rz historrčno-materialističnega razumevanja zgodovinskosti samega bistva, njegove vpetosti v zgodovinsko dinamiko, ki mu šele določa konkretnost. Toda teorija, ki izhaja iz refleksije zloma kritike politične ekonomije, »te- orije produkcije« (KuK, 349), kot jedra revolucionarne teorije In svojo analizo vendarle nadaljuje z raziskovanjem ekonomskega bistva kapitalizma, zatre svoje lastne konsekvence. Ostaja, če uporabimo Krahlovo lastno formulacijo zoper njega', »objektivna interpretacija, ki nečesa ne jxyve« (KuK, 387): ne razloži mehanizmov zloma subjektivnega faktorja, ne da bi že hkrati predpo- stavljala klasično vlogo kritike politične ekonomije, čeprav pri tem izhaja prav iz zloma te vloge (zaradi možnega nesporazuma: ne gre torej za nekakšno pre- seženost ekonomske kritike: seveda se v monopolnem kapitalizmu spremeni 150 sama ekonomska »baza«). Vedno znova lahko le ugotavlja objektivne pogoje za zlom delavskega gibanja, nujnost napačne zavesti zaradi sprevrnjenosti same biti, tako da ji nastopi odpoved subjektivnega faktorja v zadnji instanci kot naknaden učinek samospreminjanja ekonomskega bistva. Ce torej pojma upravljanega sveta ne razloži zadovoljivo niti tematiziranje spreminjanja ekonomskega bist\'a kapitalizma (poznanstvenevanja produkcije v »zgodovinskem projektu« znanstveno/tehničnega obvladovanja narave) niti afir- macija konstitutivne vloge »subjektivnega faktorja«: ali ne bi morali potem reči, da deluje ta pojem kot metafora, da torej kaže predvsem na nujnost za- menjave celotnega problemskega polja toka »izvirnega marksizma« in s tem na transformiranje materialističnega pojma prakse, kot ga je razvH Marx? Vpra- šanje labko zastavimo tudi drugače: kako lahko realiziramo tisto intenco, ki jo izraža Böckelmannova formulacija, da gre pri kritični teoriji (Adorna) za »isto kritiko« kot pri Marxu, »toda kaže, da se za Adorna celoten obseg njenega predmeta, njena smer in ostrina, sporoča in vsiljuje šele danes« (MuA, 128); kako lahko ohranimo enotnost Marxovega koncepta, enotnost kritike politične ekonomiije kot teorije kapitalistične produkcije In historičnega materializma kot teorije razrednega boja in revolucije, ob upoštevanju dejstva, da se je kritična teorija sodobne družbe artikulirala s prenrestitvijo povdarka od ekonomske kritike na materialistično kritiko subjekta? Ne da bi znali- to vprašanje že zadovo- ljivo rešiti-, naj samo označimo možno pot: ali se ne moramo, ob »dejstvu« premestitev v kritični teoriji, najprej zares vprašati, kakšna je »logika« teh pre- mestitev? Materialistična kritika subjekta vključuje seveda lahko le takšno razumeva- nje subjektivnosti, ki to subjektivnost izpostavi kot »sistematično prelomljeno«. S tem smo vstopili v problem odnosa historičnega materializma in Freudove psihoanalize, s katerim bomo skušali ponazoriti vprašanje »logike premestitev«. Pri tematiziranju tega odnosa bomo sledili A. Lorenzerju: psihoanalizo bomo označili kot teorijo subjektivnega popačenja objektivnih struktur interak- cije v subjektu. Težava nastane v hipu, ko, priznavajoč psihoanalizi vlogo na- vezovanja konkretnega trpljenja na patološko i-nfantilno deformacijo interakcije, deformacijo, ki se dogaja znotra.j družine, »prevodnika« družbene represije, poskušamo psihoanal-itsko tematizirati povezanost gospostva/nasilja z organiza- cijo dela kot pogojem tega gospostva: ta povezanost ostaja zunaj polja psiho- analize. »Zdi se, da tega koraka, iz perspektive psihoanalize, ni več moč kon- kretno ugledati.« (PaS, 45). Obratno je historično-materialistična izpostava ob- jektivne pogojenosti subjektivnosti z materialnim družbenim produkcijskim procesom vedno že v nevarnosti, da prihaja naknadno, da ne tematizira druž- benosti samega procesa socializacije in da tako ne more »in actu analitsko določiti aktualne forme deformacije figur zavesti« (Zb, 15/16). Te težave pa- ralelizem psihoanalize (problem odnosa do notranje narave) in historičnega materializma (odnos do zunanje narave) ne reši, ker se z nji-m zgubi prav enot- nost produkcije in interakcije. Tako lahko pristanemo na Lorenzerjevo tezo: »kot 'kritika subjektov' stoji psihoanaliza nasproti kritiki politično-ekonomskega položaja: ne kot tekmica in ne kot pomožna znanost kritične teorije, marveč kot njen drugi del.« (PaS, 55). Toda še vedno ostane vprašanje, kako lahko psihoanaliza nastopi kot »drugi del« historičnega materializma, ne da bi s tem zapadli v dualizem soclalizacij- ske In produkcijske prakse? Zgornjo Lorenzerjevo tezo bomo zato konkretizirali z naslednjo: da je »prehod kritične teorije subjekta skozi psihoanalitski sistem neizogiben, tudi če zadovoljivo vidimo, kako so v Marxovem sistemu vnaprej premišljene kategorije subjektivnosti«, ki, v »praznih mestih« že vsebujejo »ve- liko temo psihoanalize, prikaz sistematično prelomljene subjektivnosti .. . Ve- deti moramo: ta prazna mesta v Marxovem sistemu ni moč enostavno zapolniti« (ZB, 15, podčrtal RR). Odgovor na vprašanje zapolnitve praznih mest pa ne bomo iskali pri A. Lorenzerju, marveč tam, kjer že deluje znotraj njemu pripadajočega problem- skega polja, pri L. Althusserju. Kot je znano, ger za Althusserjevo interpretacijo Marxovega branja kla- sične politične ekonomije, ki naj določi spoznanje kot proizvodnjo, teoretsko prakso. Ker je bi-1 pri nas ta problem že obširno premišljen, bomo tu samo orisali Althusserjevo razumevanje. Z (Marxovim) dvojnim branjem se problematizira prav razmerje med po- ljem vidnega in poljem nevidnega neke problematike: to, kar klasična politična ekonomija ne vidi, vidi Marx; toda to, kar klasična ekonomija ne vidi, je ravno to, kar vidi, njeno spregledanje je efekt njenega gledanja. »Ni Marx tisti, ki od zunaj prinaša na klasični tekst nek diskurz. Klasični tekst sam nam pove 151 to, kar zamolči: njegov molk so njegove lastne besede.« (LC, 24) Molk, ki govori, so prazna mesta teksta, prazna mesta prisotnosti, ki i,majo torej simpto- matsko vrednost. To, kar ni' videno, je vedno že neko določeno izključeno, kot izključeno je določeno s »eksistenco in strukturo polja problematike« (LC, 29). Tako so objekti, kf lahko nastopijo v nekem polju kot »novi« (npr. v polju politične ekonomije pojem delovne si:le) »objekti in problemi, ki so na nujen načim brez nujnega odnosa s poljem vidnega, določenim s to proble- matiko« (LC, 29) »Kajti funkcija polja je ravno v tem, da odtegne te probleme videnju, da onemogoči njihovo videnje, nevidno je senca, zaslepljeno oko samorefleksije teoretične problematike, ki spregleda svoje probleme, da jih ne bi videla.« (ibid) Dvojno branje tako odkriva pod manifestnim tekstom nek drug, latentni tekst, ki na sceni manifestnega nastopa kot njegova prazna me- sta, kot premeščena povrnitev potlačenega. Prazna mesta s tem res ni moč »enostavno zapolniti«: vidna postanejo le tako, da se zamenja celotno bolje videnega, s proizvodnjo novih terminov in novih odnosov med njimi. Pojem simptomatskega branja določitev teksta kot »dvojnosti« manifestnega in latentnega teksta, mreže polnih in praznih mes' seveda še ne zagotavlja le- gitimnega navezovanja historičnega materializma na psihoanaJizo. Svojo kon- kretnost dobi šele v problemskem polju, ki ga označujeta pojma naddoloče- nosti in razsrediščene totalitete. Ko'li'kor gre torej za branje Freuda, gre že vedno za takšno branje, ki gre skozi polje označevalca. Ta, dosti shematičen oris Althusserjeve zastavitve naj nam tu zadošča, da povzamemo misel, ki nas je vseskozi vodiJa: da moramo pri analizi kritične teorije pred'Vsem premisliti »logiko premestitev« v polju historičnega materializ- ma, in da jo moramo premisliti kot delovanje označevalnih mehanizmov. (Se- veda: pni tem moramo hkrati prebiti samo Althusserjevo zastavitev, prestopiti njegov »neprekoračlj'lvi prag«, neprestopno ločnico med realnim objektom in spoznavnim objektom.) Habermasa smo pri- tem razumeli kot tistega teoretika, kjer postane najbolj očitr« »laž principa« kriltiične teorije: to se razume, kljub poudarku na »subjek- tivnem faktorju«, kot ostajanje znotraj polja prakse, kot ga je začrtal Man*. Ker pa- ne premisli mehanizmov premeščanja »poudarka«, se ji to polje, na- protujoč njeni lastni intend, spremeni v transcendentaln.i okvir. Rado Riha OPOMBE 1 Tekst izhaja iz Habermasovega nastopnega predavanja na frankfurtski univerzi 1. 1968 (v J. Habermas, Technik und Wissenscahft als Ideologie, Suhrkamp, Frank- furt 1968). Izšel je prvič I. 1'968, pri založbi Suhrkamp, I. 1973 je izšla pri isti založbi nova izdaja z obširno novo sklepno besedo. 2 Konkretno: v problemski sklop, stoječ v tem primeru na isti strani fronte kot kritična teorija, ki ga označuje spor med analitsko filozofijo in kritično teorijo, t. im. »Positivismusstreit«. 3 Kot je to ugotovila že meščanska kritika: hermenevtika in kritična teorija (Habermasa) predstavljata, po Bubnerju, dva strukturna momenta Heglovega pojma refleksije: »Ce vidi kritika samo sebe načeloma v razliki do reflektiranega, je usmerjena hermenevtika primarno na posredovanje in združitev z reflektiranim« (Hul, 221) * Gre za Heglov model preboja abstraktne nasprotipostavljenosti subjekta in objekta, razlike nasebnosti predmeta in zavesti, za katero je ta predmet dan. Pre- boj je možen, ko padeta, kot pravi Hegel, oba momenta v zavest, tako da je na- sebnost vedno le bit-za-zavest; ta sprememba nasebnosti je izkustvo, ki ga naredi zavest s seboj na svojem predmetu, je torej hkrati (samo) sprememba zavesti. Sub- jekt spoznavanja se vzpostavlja v refleksiji določitev, s katerimi je določil pred- met, tako da sprememba predmeta v njegovi določitvi vključuje spremembo sub- jekta. S tem, ko »zavest sama izhaja šele iz refleksije zgodovine nastanka zavesti«, pade hkrati razlika teoretičnega in praktičnega uma (prim. Eul 2,27) 152 5 Mislimo na Krahlovo razlago iluknje« pri Marxu: kritika politične ekonomije, ki meri na pogoje spreminjanja družbe, izpostavi najprej tiste pogoje, ki onemo- gočajo oblikovanje razredne zavesti. Ta kritika je tako sicer zadostna razlaga pogo- jenosti zavesti z družbeno bitjo, ne navede pa mehanizmov, po katerih lahko zavest določa družbeno bit (mehanizmov konstitucije proletarske razredne zavesti). Marx da na vprašanje, kateri je tisti mehanizem, ki presega določenost zavesti z družbeno bitjo, samo objektiven odgovor: konkurenca ne izolira proletarcev med seboj, marveč jih hkrati tudi povezuje; to medsebojno občevanje pa predstavlja zmožnost sinteze. Toda »to je objektivna interpretacija, ki nečesa ne pove«: še vedno ne razloži pogojev tvorbe proletarske zavesti, pogojev zavestnega določanja biti. (Prim. KuK, 397). ). Habermas: Erkenntnis und Interesse, Suhrkamp, Frankfurt 1973 (Eul 2); Technik und Wissenschaft als 'Ideologie', Suhrkamp, 1968, (Eul 1); Philosophisch-politische Profile, Suhrkamp, 1971; Zu Cadamers »Wahrheit und Methode«; Der Universalitatsanspruch der Hermeneu- tih und Ideologie-kritik, Suhrkamp, Frankfurt 1971, (Hul); H. G. Gadamer: Wahrheit und Methode, J. C. B. Mohr, Tijbingen 1965 (WuM) Rhetorik, Hermeneutik und Ideologiekritik; Replik, v Hul; HJ. Krahl: Konstitution und Klassenkampf, Verlag Neue Kritik, Frankfurt 1971 (KuK); R. Bubner: Dialektlt und Wissenschaft, Suhrkamp 1973; »Philosophie ist ihre Zelt, in Gedanken erfaßt«, v Hul, L. Althusser: Das Kapital lesen, ro-ro-ro, Ham- burg 1972 LC; N. Cačinovič—PuhovskI, Dialektika razsvetljenstva ali razsvetljenstva di- alektika, (Dr/RD) Problemi 116/117, Ljubljana 1972; Debenjak B.: V alternativi, (Va), Cz, Ljubljana 1974 F. Engels; Razvoj socializma od utopije do znanosti, v Marx/Fn- gels. Izbrana dela IV, Cz 1968, (ID IV); Bockelmann F.: Über Marx und Adorno. Makol Verlag, Frankfurt 1972, (MuA); Lorenzer A.: Zur Begründung einer mate- rialistischen Sozialisatlonstheorle, Suhrkamp, Frankfurt 1972, (ZB); Symbol, Interak- tion, Praxis, v Psychoanalyse als Sozialwissenschaft, Suhrkamp 1971, (PaS); Ein- fuhrung In den Strukturalismus, Suhrkamp 1973; (Strukturallsmus . . .) A. Wellmer: Kritische Gesellschaftstheorie und Positivismus, Suhrkamp 1969, (KGP); Th. W. Ador- no: Dialektik der Aufklarung, Verlag de Munster, Amsterdam 1968 (Raubdruck). (DA). 153 o NEKEM POJMOVANJU VREDNOT (III.) 3. Epistemologlja vrednostnega diskurza 3.1. Vrednote kot determiinante družbenih ved. — Ce smo doslej jemali Milićevo interpretacijo vrednot kot pretvezo in kot vstop v socialno (se pravi simbolno, problematiko »duhovnih« al>i »etično kulturnih« vrednot, naj rvam bo to dopuščeno tudi zdaj, ko nas zanimajo epistemične razsežnosti diskurza (natančrveje; diskurzov) o vrednotah. Reklii smo že, da je diskuirz o vrednotah ena od ravni realizacij norma- tivnega sistema vrednot, pojmovanega kot jezik v saussurovskem pomenu (cf. supra 0.1.5. in 0.116.)'. In če razumemo xznanost« kot tak diskurz o vredno- tah, potem je Mi-ličeva trditev, da je »od pojmovanja odnosa med znanstvenim raziskovanjem in etično kulturnimi vrednotami najbolj neposredno odvisna raziskovalna usmeritev sociologije in drugih ved o človeku, pa tudi pojntova- nje vloge teh ved v družbenem življenju«2, samoumevna seveda če pristane- mo na tukaj še implicitni vulgarni utiliitarizem znanosti, ki ga .Milič skupaj z mnogimi sociologi sicer zagovarja, ko postavlja za kriterij znanosti (v našem primeru »sociologije in drugih ved o človeku«) njeno koristnost, ne pa valid- nost. Kajti koristnost zadeva raven ekonomsko političnih interesov, validnost pa — ne da bi se izogibala ekonomiji in politiki — zadeva docela drugačen tip interesov. Vrednote torej ipo Milieu odločajo o smeri in torišču »socialne« realizacije »znanosti«, to pomeni, da je mogoče funkcijo/vrednost (»ceno«) znanosti meriti prek (ne)skladja normativnega sistema in družbene realnosti. Socialna realizacija norme, ki je možna s pomočjo znanosti, je korist, ki jo »producira« znanost, se pravi, je vrednota. (Tu moramo opomniti na Mlli- čevo nedoslednost: distinkcijo med vrednotami in vrednostnimi normami upo- števa le neposredno po navajanju relevantnih citatov, sam pa ta dva termina — in še nekaj drugih — ne pojmuje kot različni zadevi: realizacijo in nor- mo te realizacije. S tem pa se manifestira nepopolnost »klasične episteme« ozi- roma po Miiličevo »racionalnost«, saj se obe relevantni ravni pojavljata v »ra- cionalističnem« diskurzu kot dani, dasi različni in v odnosih vzajemnega vpli- vanja. Glede te koncepcije vrednote Mi.lilč svojega »racionallstičnega« vzora ne doseza, zato je v citatih, ki jih navajamo po Miličevem tekstu, »vrednota« po- gosto zamenjana z »normio« in nasprotno. »V okviru katerekoli racionalne človeške dejavnosti — znanost pa je pred- vsem taka dejavnost — ne obstaja in ne more obstajali^ neprehodna pregraja med dejstvi in vrednotami«^, pravi Milič. Prehodnost te pregraje pa se mani- festira kot enačenje »temeljnega epistemološkega stališča« z »odnosom med znanstvenim raziskovan em in etično kulturnimi vrednotami« ... » ... Sprejetje temeljnega epistemološkega stališča močno vpliva na razvoj znanstvenih razisko- vanj in tako tudi na to, ali bomo imeli omejene m.etodološke probleme za po- membne za znanost, in na to, koliko energije bomo vložili v njihovo reše- vanje.«" To »epistemološko stališče« oziroma »odnos med znanostjo in vrednotami« je »racionalizem sociologije«, ki mu grozi' »plaz iracionalne misli in nesmisla, stereotipov in predsodkov, pa tudi »voluntarizma« in podobnega. »Objektivna in racionalna misel« je »praviloma kritična in znanstvena«'. »Racionalizem sociologije« je potemtakem predvsem način vrednostnega presojanja in razsojanja (»odločevanja«), ki mu — po Milieu —• z drugo be- sedo pravimo »znanost«. »Znanstveno raziskovanje mora obsegati: (1) nastanek, učinkovanje In izgi- njanje posameznih vrednot in njihovih sistemov; (2) proučevanje strukture vrednostnega sistema, empiričnih in teoretičnih predpostavk in argumentov ki so vanj vključene; (3) proučevanje objekti'mih antropoloških in družbenih posledic, ki izhajajo iz prakse posameznikov, družbenih skupin In skupnosti, ki jo vodijo določene vrednote; (4) raziskovanje verjetnih posledic, ki bi jih v družbeno življenje vnesle spremembe vrednot ...« Naloge od (1) — (4) implicirajo: »(1) preverjanje teorij, s pomočjo kate- rih se upravičujejo različne etično kulturne in njihovi sistemi in (2) znanstve'ia kritika etično kulturnih vrednot«.^ Te implikacije nalog — naloge se sprva zde golo zamenjevanje ravni raz- iskovanja z ravnijo družbenega organiziranja — docela jasno razkrijejo Miličevo »epistemološko stališče«: njegov »sociološki racionalizem« se razodene kot pragmatizem in empirizem, ki sploh ne jemlje v poštev kake druge možnosti 154 kot empirično (t. j. čutno nazorno prezentno) realnost in komparativno verifi- kacijo, ki presuponira analogijo in homologijo kot edini možnosti odnosov med sistemom in realnostjo — to so možnosti na ravni metode, na ravni re- alnosti pa ne vidi druge utemeljenosti kot koristnost. Komparativna verifikacija kot temeljni metodološki postopek mu rabi tudi »za znanstveno kritiko etično kulturnih vrednot«; deklarativno razlikovanje od vrednostne nevtralnosti', pa tudi dejansko razlikovanje od nje ne povesta nič pozitivnega o postopku, ki ga zagovarja Miiič. Zato je potrebna intervencija »izvira« oziroma »zgodovine«, da se »znanost« oziroma »racionalizem« kot njen princip utemeljita kot pomenjenje oziroma sodba, se pravi kot vez med normo in realizacijo: »Znanstvena ocena in kritika lahko temelji le na gene- tično strukturalnih raziskavah etično kulturnih vrednot.«® Ohranimo torej že predlagano notacijo strukture vrednote kot saussurov- skega znaka: vrednota (znak) = obnašanje (označevalecj/norma (označenec), pri tem je algonitemska črta reprezentacija sodbe (pomenjenja), le da lahko zdaj to pomenjenje oziroma sodbo imenujemo z novim imenom, ki tudi ome- juje tipologijo relevantnih sodb: »sociološki racionalizem« (nekakšna znanstve- nost znanosti): torej je znartost po- Miiličevem in večini klasičnih projektov do- cela reduktibiina za znakoslovje (semiologijo), kakršno programira Saussure v svojem Tečaju. In prav kot znakoslovje, ki omogoča vsaj preliiminairno forma- lizacijo, je lahko znanost o vrednotah postane znanost »vrednot«, dejansko znanost ideologije, saj je vsaka znanost — pa naj je njena sedanja razvojna raven in njeno sedanje mesto v teoretiški strukturi — producirana z notranjo ideološko konceptualno mutacijo znotraj posameznega ideološkega konceptu- alnega polja; v odnosu do tega polja dobi znanost distanco, ki jI na mah omo- goči spoznanje poprejšnjih zablod in ji daje jamstvo lastne znanstvenosti. V tem pomenu je vsaka znanost načelno znanost ideologije, od katere se lo- čuje.® Miličeva presupozicija racionalnosti in iracionalnosti kot lastnosti in »kri- terija« sociološkosti sociologije, se ujema z Giuraudovo semiološko presupozi- cijo, da obstaja v »kulturi obratno sorazmerje med vednostjo in afektivnostjo«'", le da se Giuraud modro umakne v nevtralnost in se ne odloča v tej napačni alternativi: pri njem nima noben od terminov odnosa pejorativnega pomena. Toda še več, po Guiraudu eksplicltiirana alternativa nikakor ni edina, tem- več je ena od dveh inverzno proporcionalnih opozicij, ki naj bi ko-nstituirale kulturo: druga taka opozicija — z isto validnostjo — je individualno — ko- lektivno, obe opoziciji pa tvorita skupaj dvojni kriterij kulture kot semiološkega polja ali drugače povedano: dve, druga v drugo vdelani- matrici artikulacije polja kulture oz. simbolike, pri čemer ti matrici tvorita model, sistem, kod ali jezik te kulture. Semiološko polje kulture lahko razdelimo in prikažemo po naslednji tabeli: Intelekt in afektlvnost pa seveda ne pomenita nič v zvezi s kodifikacijo ali celo konvencionalnostjo. Vsako kulturo lahko definiramo kot metasistem ali kot organiziran skupek komunikacijskih sistemov.'" Ce lahko pri Guiraudu pomenjenje reduciramo na komunikacijo (Barthes že v svojih didaktičnih prizadevanjih insistira na razločnosti in dominantnosti pomenjenja, komunikacija pa je po njem učinek pomenjenja, iluzorična vez med »subjekti«), pa lahko pri Milieu racionalizem reduciramo na vrednostno sodbo, toda ta Miličeva redukcija ima še eno konsekvenco, ki smo jo že ome- nili: omejitev sodb na en tip, kar lahko s semiotičnega vidika interpretiramo kot poskus zatora polisemije v »racionalno« enopomenskost ali z drugimi be- sedami, iluzorično monosemijo znanosti, ki naj bi omogočila učinkovitost ko- munikacije in simulaker obvladovanja območja (absolutno skladnost med ozna- čevalcem in označencem), to pa samo pomeni, da je ena od možnih pomen- skih variant izbrana za pravilno in legitimno (t. j, »racionalno«), medtem ko so druge — in prav te druge, za katere pogosto ni »racionalnega« razloga, da bi 155 j'im odrekali »racionalnosti«, pogosto razodevajo »impensé«, »belino« družbo- slovnega i'n znakoslovnega diskurza — odrinjene oziroma zatrte. Miiić tudi dopušča zgolj denotativno pomenjenje (komunikacijo), se pravi golo sporočanje (evociranje) označencev, medtem ko smo že v evociranem Saksidovem besedilu lahko govorHi tudi ali celo predvsem o deriviranih siste- mih tipa konotacija in metagovorica. Milič potemtakem dopušča »racionalno presojo« vrednot, ne dopušča pa — in to bi biilo v primeru vrednot kono- tativno pomenjenje — taksinomije vrednot in ne — to bi bila konstrukcija me- tagovorice — presoje presoje vrednot in obnašanja. DerKJiadja in konotacija sta sicer temeljita in oponlrana načina pomenjanja, ki se kombinirata v vsakem sporočilu (znaku, vrednosti); tipologija sporočil se spostavlja fx> stopnji intenzivnosti (dominaciji) enega ali drugega načina, ni pa mogoče govoriti o ipooolni odsotnosti katerega od njiju. Po Guiraudu je »polisemija znakov konsekvenca različnositii' kodov« in »superpozicija simioloških sistemov se kaže kot značiilnost naše m'oderne zahodne kulture.«'^ Milič postulira bomologiijo med normo, presojo in vrednoto (besedo »vred- nota« — kot smo že omenili — pogosto uporablja v pomenu »po normi klasi- rano obnašanje«, ki smo jo mi raje imenovali »obnašanje«, saj se nam zdi vrednota prav »spoj« oziroma sumuJtana arti-kulacija normativnega sistema in obnašanja — v tem primeru gre za miličevsiko rabo besede »vrednota«, pri tem pa ne koncipira, še celo pa ne eksplicira artiikuliranosti in načina artikula- cije vsakega od členov skiciranega odnosa. Ugotovili smo že, in o tem se bo- mo v nadaljevanju besedila še bolj prepričali, da se načini artikulacije posamez- nih terminov odnosa, katerih vsaj je sam avtonomna struktura, ne ujemajo docela alii pa- se sploh ne ujemajo, kar seveda ne pomeni, da odnosa med njimi ni, pač pa pomeni, da ta odnos ni ali vsaj ni nujno homoiogija. Homologija — ki se med drugiimi vlogami pojavlja tudi v vlogi kriterija (»racionalnost«) pravilnosti — pa zahteva prav odnos popolnega ujemanja arti- kulov vsake lod prizadetih arti'kulacij in odsotnosti vsake avtonomije členo/ od- nosa, kajti homologija je strukturalna analogija, v kateri imajo vsi označevalci iste odnose med seboj kot označence, se pravi, ko je analogija substancialna. In homologija je plodna le toliko, koliikor označevalni sistem razrezuje realno, v skladu z reailnim« relacijami. Ce pa hočemo aplicirati te lastnosti hon>ologije na episteinološko problematiko vrednot, moramo najprej ugotoviti., da vsaka vednost spostavlja sistem relacij med elementi, ki konstituirajo izkustveno bolje; in te relacije morajo biti označene, ko so enkrat opažene in postuilirane. Vednost ima torej dve plati: epistemološki sistem (označenec) in semik>loš- ki sistem (označevalec), semiologija pa naj bi ugotavljala naravo relacije med tema sistemoma. Tukaj je zaznavna razlika med »modernimi« iin »tradicional- nimi« znanostmi: v prvih so relacije označene s pomočjo sistema označe- valcev, posebej In add hoc koncipiranega za to ter konformnega določeni »oo- jektivni« aksiomatiki. Tradicionalne vede pa si sposojajo pragmatične modele v že znani in kodificirani, realnosti, pri tem je novi epistemološki sistem re- prezentiran prek druge episteme analogne oblike ali vsaj domnevno analog- ne (na primer: fizika — socialna fizika). 3.2. Deskripcija kot nedolžno ugotavljanje »dejanskega stanja« — Milič goji določene iluzije v zvezi z naravo deskripcije in z njimi povezane iluzije o naravi empi.nične realnosti: »Izhodišče sociološkega in splošno znanstvenega proučevanja etično kulturnih vred.not kake družbe, razreda ali sloja mora biti či.m bolj natančen opis in analiza vrednot, ki jih v praktičnem življenju vodijo. Obstoječe vrednote moramo raziskovati genetično in strukturalno .. Ne glede na to, da ni mogoče uganiti, kaj naj pravzaprav pomeni v gor- njem kontekstu oznaka »genetično« (je to »zgodovinsko« ali »generativno«) in kaj »strukturalno« (obstaja nekaj med seboj se razlikujočih definicij strukture, ki onemogočajo kakršnokoli samoumevnost)'", to.rej: ne glede na nejasnost obeh Miličevih raziskovalnih projektov, lahko rečemo kaj o njihovem izho- dišču. Izhodišče znanstvenega postopka (kaj pa je znanstveni, postopek drugega kot »proučevanje«) je [xitemtakem »deskripcija in analiza«, pri čemer je »ana- liza« bolj dekoracija in retorika (»deskriipcija in analiza« je syntagme figée, bi rekel Barthes), saj ima deskripcija ne glede na ana.lizo že lastnosti, ki bi jih lahko pričakovali šele po opravljeni analizi: »Da bi bil opis vrednostnega sistema obenem tudi njegova kritika, je do- volj opisati njegova notranja protislovja, ugotoviti njegove nepravilne empi- rično teoretske predpostavke ter jih primerjati z resničnostjo, pokazati, da vrednote, najsi zadevajo končne smotre ali konkretna sredstva, ne zagotavljajo dosege tistih rezultatov, ki jih obljubljajo«''. Torej: deskripcija razodeva ne- 156 adekvatnost vredn-ot, to pa pomeni, da pod vprašanjem ni sam koncept »vred- nota«, ta je kar dan in nevprašijiv, marveč zgolj njegovo ustrezanje »resnično- sti« alt natančneje, pragmatistični viziji". Potemtakem je opis »vrednostnega sistema« zvesta, se pravi »objektivna« podoba tega »sistema«. To deskripcijo je mogoče primerjati z »resničnostjo in — seveda — ugotavljati neskladnost med resničnostjo in vrednostnim siste- mom. To izvajanje temelji na dveh dokaj grobih presupozicijah, ki ju lahko sprevržemo v prezrtji: (1) to izvajanje (t.j. Miiič) predpostavlja, da je »vrednostni sistem«, ki ga obravnava, v zvezi z »resničnostjo«, s katero ga pri-merja, in da je intenca te zveze dosega homologije med njima; (2) to izvajanje otpušča anaiizo vrednostne pozicije, mesta, od koder je možna percepcija razkoraka med »vrednostnim sistemom« in »resničnostjo«, se pravi, opušča analizo pozicije »merečega subjekta«. Labko rečemo, da sta navedeni piezrtji pravzaprav temelj, zamolčani te- melj Miličevega in temu podobnega »vrednoslovja« in/aii »družboslovja« ... Kaj pravzaprav pomeni gornje izvajanje? Najprej: niikakor ne pomeni, da lahko kar tako Miiičevi »metodologiji« in na istih temeljih temelječi- sociologiji očitamo banalnost in vulgarni uliilitari- zem — skušnjava, ki je pogosto navzoča ob prebiranju take in podobne lite- rature, bi nas nujno zavedia v slepo ulico prav po postulatih te literature definiranih qponentov — pač pa pomeni, da lahko zastavimo vprašanje statusa in mesta izjavljanja te »metodologije«, vprašanje, ki smo nanj že odgovarjali in delno tudi odgovorili: (1) status Miličevega metodološkega diskurza je determiniran z zunanjo teleologijo — smislom/aplikacijo, ki mu daje bistvene atribucije tehnike, ka- kor jo definira Herbert'^ (2) mesto, od koder ta diskurz (po)teka je subiacentno: podvrženo, pod- lož(e)no je igri odsevov, izdajajočlh se za »resničnost«, to je mesto a-topičnih empiričnih simuiakrov — utopija.'® Deskripcija, ki je v Miiličevi percepciji identična objektu, ta pa je identi- čen sebi tako po eksistenci kot po čutno nazorni prezencii (deskripcija je tako le adekvatna percepcija predmeta, vendar ne gre za adekvatno percepcijo kar tako, marveč je ta -percepcija/deskripcija formulirana, se pravi vsaj delno formalizirana, torej dejansko neidentična, čeprav lahko še zmeraj adekvatna, le da ima ta adek\-atno5t zdaj naravo modela v Lévi-Straussovem in Lotmano- vem pomenu, t.j. modela, ki se ujema z »realnostjo« samo v določeni optiki, ker je poenostavitev te »realnosti«", to deskripoljo klasificita semiotika po treh tipih pomenjenja: (1) designacija, (2) reprezentacija in (3) interpretacija, ki jiim ustrezajo trije aspekti- znaka, besede na pri-mer designirajo, deskripcija v ožjem pomenu besede reprezentira, volarizaclja pa interpretira. Pri designaciji govorimo o kodu, se pravi o sistemu eksplicitni in sociali- ziranih konvencij, pri reprezentacij.i pa govorimo o hermenevti-ki-, se pra\'i o sistemu i-mplicitnlh, latentnih in docela kontingentnih znakov, ki so sicer sociali- zirani in konvendonalizirani, vendar bolj ohlapno, nejasno in vi-rtualno: inter- pretacija je med drugim prav načiin sociaiiizacije in konvencionalizacije herme- nevtičnih ali reprezentacijskih kodov. Deskripcija kot reprezentacija (se pravi lévl-straussovski i-n lotmanovskl model) ustreza hermenevtičnim kodom, ki prekrivajo in artikuli-ra-jo »afektivne« semiiotične sisteme, se pravi, ustreza »novim relacijam, ki se izm-ikajo vsem konvencijam«, »nezavednim konvencijam« ali »starim konvencijam, kater-ih po- men se je izgubili«."'. Pri teh »hermenevtikah« gre po praivilu za »mešane sisteme«, kakršni so: poetike, retorike, mantike, simbolike, mitologije, ideolo- gije, torej sodijo mednje tudi vrednostni normativni sistemi ali natančneje: našteti mešani sistemi so v specifični optiki, ki eksplicitita njihovo »normativ- nost« a/li »legis-lacivnost«, sistemi vrednot. Hermenevtike se torej oponirajo kodom v strogem pomenu besede, ven- dar ta opozicija ni docela jasna in ne d-ostopna za formalizacijo, kar pomeni, da kot opozicija ni pertiinentna: hermenevtike prehajajo v kode s postopkom »konvencionalizacije« in kodi v hermenevtike s »pozabo« pomena konvencij. To bi lahko pomenilo, da se pri OfX>ziciji kod — herm-enevtika pod opozicio- nalnim videzom skriva grad-ualna jukstapozicija, zato smo lahko prej govorili o »hermenevtični-h kodih«. 3.3. Verifikacija kot dokaz — Vrednote, ki jih Milic zdaj enači- z normami zdaj z vrednostnimi sodbami- (mi smo te odnose formali-ziraii in fiksirali; cf. supra 2.), torej na določen način zrcalijo realnost, tako da same tvorijo »si- stem« ali »strukturo«, ki je sicer ločena od »prave« realnosti, se pravi od em- 157 pirične realnosti, je pa obenem v tesni zvezi s to realnostjo, odseva jo in jo konstituira, ko se v »primerjavi« z njo verificira, saj se »empirična realnost« in vrednostna (normativna) »struktura« oziroma »sistem« artikulirata simultano, čeprav so na obeh straneh možne »naknadne nadzidave« (le iz drugače zastav- ljenih izhodišč se lahko analogija ali homoiogija vrednostna struktura — real- nost izkaže za specifični učinek transformiranja, ki ga simptomalno markirajo prav te »naknadne nadzidave« kot ireduktibilni presežek odnosa). Primerjava aii vsaj možnost primerjave pa naj bi bila po Milicu »spoznavna vsebina« vrednote, ki se nanaša na »empirična dejstva«'', saj: »Vsaka normativna teorija, celo pni najprimitivnejših ljudstvih, temelji na določenem pojmovanju izkustve- nih dejstev. Toda izkustveno torišče, ki se nanj nanašajo in ki se v njem pre- verjajo različne normativne teorije, je zelo raznoliko in je zato različna tudi normativna vrednost teh teorij.«" Ker smo že dokazovali in — upamo — dokazali istovetnost normativnega sistema in »vrednostne teorije« pri MiJiču, preidimo in medias res, kakor nam ponuja citat: »teorija kot dedukcija Iz empirične realnosti je temeljni empirl- stični projekt ali realizacija realnega (cf. Herbert, art. cit.), in prav na tej zabte- vi/potrebi po realizaciji realnega je — to je le na videz paradoksno, kot je vsaj paradoks v okviru ideologij meščanske ere navidezen, in se pod videzom neparadoksosti in samoumevnosti pogosto skriva na ravni tega tipa ideologij nerešljiv paradoks — utemeljen pluralizem »teorij«, pravzaprav poljubnost te- orij (seveda navidezna poJjubnost), se pravi abstrakcij oziroma interpretacij na- videzne in Iste realnosti, ki jo te interpretacije in abstrakcije (t.j. dedukcije) izkrivijajb's. Pluralizem »teorij« postulira njibovo bistveno ekvivalenco in ko- mutabiinost — toda tudi pni tej enakovrednosti je zamolčano mesto, s katerega je gornja »demokracija« možna; ta »demokracijam se opira na zamolčano in samoumevno mesto subjekta in na vrednotenje, izhajajoče iz subjekta, ki je temelj tako za vrednotenje »vrednostnih teorij« kot za vrednotenje »izkuütvenih dejstev«. Tako se dejansko to vrednotenje — po navadi govorimo o vrednotah, ki so kljub vsemu antl-etnocentrizmu, relativnosti in enakopravnosti univerzalne in kot po naključju gre zmeraj za osrednje vrednote zahodnega »humanizma« — razodeva kot temelj primerjave med vrednostno strukturo (»sistemom«) in »realnostjo«, se pravi kot tisto, kar je presuponirano, ni pa reflektirano — simptomatična belina »vrednoslovja« katerekoli vrste. Simptomatična je Miiličeva »kritika« Northropove teorije vrednot: »Northrop meni-, da je verifikacija normativniih teorij možna. Te teorije se verificirajo po- sredno, s preverjanjem pravilnosti- faktičnih predpostavk, na katerih temelje. Zato je mogoče normativne teorije preverjati docela izkustveno, neodvisno od kake ideološke interpretacije.«'^ Miiič se potemtakem strinja z Nortliropom, da je empirična, se pravi čutno nazorna prezenca (»faktične predpostavke«) ,prava resničnost, čeprav postane »neodvisnost od ideološke interpretacije« hudo dvomljiiva že v nadailjevanju Miličevega besedila, saj tako (po Northropu) »normativno teorijo, izraženo v filozofiji kake kulture, lahko preverjamo samo tako, da jo primerjamo s te- meljnimi tezami filozofije narave, ki so izvedene iz naravnih ved.«'® Mi si seveda tukaj ne moremo privoščiti razkošja, da bi tako prostodušno zaupali filozofiji narave, ki naj bi bila bolj »resnična« od filozofije kulture (to je tipična razsvetljenska optika, kakor jo razlaga Lotman'' in bi bila izve- dena iz naravnih ved — Milic se niti malo ne poukvarja s to izvedbo — zlasti, če vemo, da je filozofija »specifično nepoznavanje znanosti«" in da njeni odnosi z znanostjo niso docela čisti'® — upamo tudi, da smo vsaj nekolliko omajali zaupanje v nedolžnost Northropovega, Miiičevega in sploh vsakega empirizma. Zdaj lahko —■ potem ko smo spregovorili nekaj besed o simptomatičnem strinjanju Northropa in Miliča — spregovorimo še kaj o njunem simptomatič- nem nestrlnjanju, lahko celo rečemo, da so Miiičevi ugovori in pripombe ne- kako po »dolžnosti«, ne pa zaradi konceptualnega razhajanja, in pravzaprav razodevajo predvsem temeljno nerazličnost Miliče\'ega in Northropovega poj- movanja, zato je razumljivo, da so ti ugovori in pripombe docela površinski in mediokritetni (mediokritetni zato, ker so davek razmeram, ki zahtevajo »kritiko« tujiih pojmovanj za vsa'ko ceno, kakor da bi tako imenovana »domača« pojmovanja zares zrasla na lokalnem zeljniku): »Northrop ni sistematično iz- delal tega kriterija preverjanja normativnih družbenih teorij in ni' razložil vzro- kov, ki so ga vodili, da kot temelj preverjanja zavrže rezultate znanstvenega raziskovanja družbenega življenja.«" Ze na prvi pogled je očitno, da si Milič ne zastavlja vprašanja o pomenu odsotnosti sistematičnosti pri Northropu — ta odsotnost je navsezadnje na-dvse 158 markantna prav v vsej obravnavani Miilićevi knjigi. Toda razpravljanje o tej od- sotnosti in njenih epistemoloških implikacijah bi naj zavedJo predaleč od zastavljene problematike, tako da o njej na tem mestu ne bomo mogli raz- pravljati. Prav tako si Miiič ne zastavlja vprašanja o pomenu in ne o episte- moloških oziroma gnoseoioških implikacijah »zametovanja rezultatov znanstve- nega raziskovanja družbenega življenja«. Mnogo bolj zanimivi bi bili razlogi kot pa »kritika« oziroma s pravim imenom: »očitki«. Northrop prav tako kot Miiič najde za psevdoproblematiko tudi ustrezne pseudorešitve, naša naloga tukaj ni, da bi do zadnje podrobnosti razlagali njune »epistemološke predpostavke«, zadošča naj nam ugotovitev: (1) da je sistematičnost ali nesistematičnost kakega podjetja odvisna v prvi vrsti od izhodišča projekta, pri znanosti od koncepcije predmeta prizadete znanosti^O; (2) da je odnos med tako imenovanimi humanističnimi oziroma družbe- nimi vedami praviloma konkurenčen in le deklarativno dopolnjevalen (»de- mokratičen«) In je torej samoumevno, da pri Northropu filozofija docela na- domesti sociologijo; (3) da je izhodišče Miličevega in Northropovega projekta bistveno iden- tično, v obeh primerih formulirano s simiulakrom, ki je le tenant-lieu koncipi- ranja (to je vsaj avtorefleksije) lastnega izhodišča kot predmeta znanstvenega postopka (cf. Regnault, Althusser in dr.), le da je pri Miliču terminologija ne- koordinirana, tako da se zdi, da je prav terminologija tisti zalogaj, ki pov- zroča Miliču največ težav, ki pa jih tukaj ne bomo obravnavali- in uiix)števali. Toda ne bo šlo brez zaznambe: »Možnost za preverjanje fM>sameznih sodb in sistemov je odvisna od tega, ali kot premise oziroma kot razlage vsebujejo določene empirične vsebine in teoretska stališča.«^i. Te »empirične vsebine« in »teoretska stališča« ali ni ta empiristični »matorializem« malce vulgaren in cenen in ali teorija res ne počne nič drugega, kot da ima »stališča«, o katerih se prerekajo in zanje glasujejo »praktiki«) pa so mediirana: »Kot izkustveni temelj preverjanja normativnih teorij ostajajo tako le preverjena spoznanja raz- nih družbenih ved in sploh znanosti o človeku.«^2. »Preverjena spoznanja ...« so torej »empirične vsebine« oziroma »faktično v strukturi vrednote«, norma- tivrK) pa je »teoretsko stališče«; 2e Iz dosedanjega izvajanja lahko sklepamo, da je od narave odnosov med faktičnim In normativnim v strukturi vrednote od- visna možnost znanstvenega preverjanja vrednostnih sodb in normativnih teorij. «33 Tu imamo spet opraviti s »klasično« formulo strukture znaka; vrednota = normativno/faktično, le da je zdaj formula nekoliko bolj natančna in izre- čena: normativno je del gmote pojmov, se pravi »teoretiziranja«, ki se zasi- druje v realnosti, vendar ta realnost ni več empirična realnost, kakor jo vidi oko, marveč empirična realnost, kakor jo fx>stullra (kot svoj učinek produ- cira) diskurz družboslovja (vrednoslovja oziroma znakoslovja), saj gre za »pre- verjena spoznanja raznih družbenih ved in sploh znanosti o človeku«. Verifi- kacijo, ki se z njo Miilič tako trudi, pa lahko opredelimo kot referencialni odnos, ki omogoča iluzijo artikulacije »prave« realnosti obenem z artikulacijo diskur- za, ki se na to realnost nanaša kot njena metagovorica (metafizika). Ker pa se vrednostna artikulacija premešča še bolj očitno kot pomenska raztezava v verbalni, govorici, dobi videz čistega voluntarizma, ki- se povezuje z ideologijo »svobodne izbire«; »Stvar odločitve je že tudi to, koliko bomo priznali kompetentnost zna- nosti- za presojanje etično kulturnih vrednot.«3'' Etično kulturne vrednote »mo- ramo skoraj popolnoma preformuliirati, t.j. z jezi-ka moralne pridige, iskrenih ali narejenih občutij, propagandnega prepričanja in pravnih imperativov j-i-h mo- ramo prevesti v jezik dejstev. Z drugimi besedami to pomeni, da je pr\'i korak v preverjanju vrednot ugotavljanje faktičnih in teoretskih podmen, na katerih so te vrednote zares zgrajene.«35 In; »Glavni vzrok za težje preverjanje etično kulturnih vrednot je v tem, da se ob formuliranju kake znanstvene teorije upo- števa predvsem nujnost njenega preverjanja in skuša to preverjanje olajša-ti z načinom izvajanja teorije, pri normativnih teorijah p« so bolj poudarjene tiste lastnosti, zaradi katerih naj bi bile čim bolj vplivne v praktičnem življe- nju.«з^ 3.4. Idealnost versus no-rmalnost. — Idealnost in normalnost sta pravzaprav le dva vidika istega člena opozicije norma — obnašanje, ki jo zdaj lahko no- tiramo: ideal/norma — obnašanje/empirična realnost, in s tem formaliziramo vključevanje ideala/norme v dva sistema; v teleologijo in legislativo, ki se skladata, vendar potekata v nasprotujočih se smereh; teleologija usmerja real- nost proti svojemu smotru, medtem ko legislativa povezuje smoter z real- 159 nostjo. Na ta način se tudi manifestira »najtesnejša povezanost ustvarjalne znanstvene dejavnosti, katere ciilj je bolkovanje noviln vrednot, in preverjanja vrednot v ožjem pomenu ...« Milič pravi še, da je »zelo težko z gotovostjo ugotoviti na primer, kakšne spremembe vnaša v družbeno življenje kak zako- nodajni ukrep, kakšne poslediice imajo različne metode vzgoje mladine ali različne metoide vpliva na javno mnenje.«^' Najprej moramo ugotoviti, da Mllič meša pravo, pedagogiko in druge tehnike »socializacije« kot normativne dejavnosti z znanostjo; znanosti je sicer res metaforično (znanstveni adepti pa dobesedno) prevzela izraz zakon iz jurisdiikcije^s, toda znanstveni zakon, ka.kor se je ta koncept spostavij prek omenjene teološko racionalistične metafore, nima istih epistemoloških impli- kacij kot juridični zakon. Se več: juridični zakon je listi pojem, ki v družbenih vedah pogosto zastira znanstvenega in omogoča njegovo polno spostavitev: zranstveni zakon po definiciji onemogoča empiristično (tehnično) realizacijo realnega. Prav zaradi opisane bistvene razliike med juridičnim in znanstvenim zako- nom bi lahko za pragmatično konsekvenco, izhajajočo iz »miiičevskega« in sploh empirističnega sociološkega diskurza, razglasili, da sociologijo predvsem zanima optimalizacija aplikacije oblastvenih ukrepov (institucionalne oblasti in širše oblasti vladajočega razreda, kar se skriva za pojmi tipa »družbena koristnost« in »družbena učinkovitost« in kar se najpogosteje povzema z nedefiniranim izrazom »praksa« (definirana praksa je lahko znanstven koncept, vendar gre v tem primeru za n eempi ris tično pojmovanje, ki najbrž nima neposredne »po- javne oblike« v emipirični realnosti); mnogo manj pa zanima tako zastavljeno sociologijo koncipiranje produciranja oblasti, reproduciranja oblasti in njenih vrednot, ter vrednot, ki to produciranje in reproduciranje omogočajo. Tolikokrat akcentuirana »spoznavna funkcija« vrednot se tukaj reducira na prepoznavanje »družbenih« ukazov, »spoznavna funkcija« znanosti o vredno- tah pa se reducira na optimalizacijo upravnega postopka. Miilič poleg pravkar omenjene ideološke redukcije znanstvenega postopka na »empirično prakso« ali natančneje, na praktično ideologijo v althusserovskem pomenu, zamenjuje družbene prakse, ki se realizirajo v dokaj različnih horizontih družbenega »do- gajanja«, in sicer proučevanje vrednot z (juridično in/ali moralno) zakonodajo in z verifikacijo vrednot/za-konov v »realnosti«. Vsaka od teh — v Miličevem diskurzu — substitutivnih funkcij »vrednoslovja« je kdaj pa kdaj postavljena za »cilj znarHDSti«, iz česar lahko sklepamo, da so za »vrednoslovski« diskurz vse tni »funkcije« komutabilne, se pravi ekvivalentne, če že ne identične. Navedeno pa pomeni, da po MiJIču »znanost« ne ustneza klasičnemu se- miološkemu kniteniju znanosti, ki je danes resda že presežen, toda ne v smeri, ki jo predlaga Miilič: v tej »klasični« semiološki optiki je znanstveni kod pod- ki ščiti kod pred vsako analogijsko kontamin-aoljo (simiptomatično je, da se prav analogiškost zdi Miličevemu in vsakemu empirističnemu utiJitarizmu kri- terij znanstvenosti), na drugi strani pa zahteva po motivaciji. Zato ti kodi na- vadno kažejo homologiško strukturacijo oziroma popolno ujemanje strukture označevalcev s strukturo označenčev, vendar brez anailogije med elementi obeh serij (kot primer takega znanstvenega koda cf. jezik kemije, kjer je hom.ologno formulirana struktura kemične organizacije kake snovi, ni pa podobnosti s to snovjo). Znanstveni kodi ustrezajo dvema velikima funkcijama^': klasiranju in ra- čunanju, od tod dva velika tipa znanstvenih kodov: taksinomični in algoritmični ali operacionalni kodi, ki jih je sicer mogoče pretvarjati enega v drugega z različnimi logičnimi postopki (možna je n. pr. operacionalizacija taksinomičnih struktur), ni pa možna, pravzaprav, ni pa znanstveno legitimna in validna, čeprav je empirično možna in eksistentna, operacionalizacije, kakršno izvaja Milič. Miiič uvaja kot substitutivni termin za analogijo (se pravi za pragmatizem) »racionalizem« — o implikacijah tega pojma pri Milicu smo že pnecej pc^ vedali; ta »racionalizem« naj se prezentira kot sicer imenovani, ne pa reflekti- rani kriterij vrednotenja obnašanja z dvema sestavinama klasične sem.iologije (jezik/govor)? »Bistvena racionalnost kateregakoli posameznega praktičnega po- stopka se lahko oceni samo z vidika njegovih posledic za določeno širšo ali ožjo celoto in z vidika temeljnih smotrov, ki jih edinole ta celota lahko ures- niči.«''«' »Racionalnost« je tu ime za odnos kontingence, ki ga lahko tudi obstra- biramo, ne pove pa nič o proceduri nealizacije norme, razen če ne gre za diskurzivno realizacijo »racionalnosti« kot realizacijo realnega, ki implicira vključitev v zunanjo teleologijo (utilitarizem). Da je temu tako, priča Miličeva trditev, da }e ta »racionalnost« bistvo »izkustveno teoretične« znanosti, kakršna 160 je sociologija. Koncipirana je — vsaj pri Milicu, najbrž pa tudi v večjem delu w)ciologije — kot posebno pomerjanje (komparativna verifiikacija) realnosti po sistemu in sistema po realnosti, ki je utemeljeno v utopičnem absolutnem iz- iiodi'šču, ki ga Milič le deklarativno zavrača"'. »... v sociologijo kot izkustveno teoretično znanost vstopa vrednostni kriterij normalnega in patološkega. Po- trebna je samo ena vrednostna podmena — da mora soclolcgija v skrajni in- stanci rabiti ustvarjanju družbenih razmer, v katerih bodo dani v danih sploš- nih zgodovinskih okoliščinah najugodnejše možnosti za razvoj vseh pozitivnih potencialnih zmožnosti In za zadovoljevanje vseh življenjskih potreb posamez- nikov. Evocirani »policijski pragmatizem« normalnega In patološkega je dov4)lj relativizirain že pri Durkheimu''^ »n ga tukaj ne bomo posebej razčlenjevali. Za naš projekt je bolj zanimivo dejstvo, da gornji navedek ponuja socioJogijo (ki jo lahko razumemo tudi kot predstavnico družbenih ved sploh) kot regulativni instrumentarij politične prakse. Toda dobesedno napačno bi bilo, ko bi govo- rili o »politični praksi«, ki bi bila oponlrana »tehniški praksi«, saj je vsaka teh- nika, najsi je ekonomiška, politična ali ideološka, element v strukturi ene prakse. Torej ni problem nemožna opozicija med »tehniško« in »politično prakso«, v kateri ne bi biio nikakršne tehnike, temveč gre za diferencialne učinke, ki jih producira prevladovanje »tehničnega elementa« v ideologijah, izvedenih iz em- pirične tehnične prakse (t.j. ideologije tipa alkimija), in njegovo Izbrisanje v Ideologijah, ki se razodevajo kot »nujnil pogoji politične prakse«, ki se realizi- rajo različno v različnih družbenih formacijah. Ti »diferencialni učinki« so zmeraj učinki v ideologiji."" Zato je razumljivo, da je pri Miliču Idealno postulirano kot bistvo ozi- roma imanenca statistične normalnosti ali, z drugimi besedami: poprečje ima kot socialni stabilizator funkcijo legislative, katere prva naloga je ohranjevanje statusa quo oziroma tako imenovano »spreminjanje v razumni meri«, ki ga lahko reduciramo na ohranjanje statusa quo; glede epistemološke vrednosti sta- tistične normainosti je tudi irelevantno, ali ima ta normalnost še kako drugo funkcijo istega ranga. Milič dobesedno pravi: »Element Idealnega je vsebovan v vsakem pojmu normalnega, n. pr. v pojmu normalnega vida, sluha, normalnega srčnega utri- pa Itn., ki ga vsebujejo medicinske znanosti (ker ti pojmi niso statistične srednje vrednosti obravnavanih pojavov), vendar zato niso emotivni in ne zmanjšujejo objektivnosti znanosti, ki jih uporablja.«"' Torej namesto »socialne fizike« Imamo »socialno medicino«. Ne glede na to, da je mogoče ugovarjati sami ilustraciji In jo pokazati kot skrajno neustrez- no (namreč: znanosti, ki sodelujejo v medicinski tehniki, se pravi kemija, bio- logija, fizika, ne vsebujejo pojmov normalnosti, pač pa te .pojme vsebuje medi- cinska tehnika diagnostici ran ja, deskripcije in zdravljenja, ki je le delno Izve- dena iz emenjenih »medicinskih« znanosti), pa je analogija z medicinskimi vedami« simptomatična (s tem se sociologija proglaša za »kurativno« tehniko) In maice neprijetna, če pomislimo, da lahko ta analogija, če naj je adekvatna emplrlstičnii sociologiji, ustreza medicinski praksi, ki bi si za smoter postavila zdrževanje i-n povzročanje določenih bolezni, češ da so lepe, ali pa se rav- nale po kakem samovoljnem kriteriju zdravja, ki bi ne imel »racionalno — tak- tičnega«, se pravi statističnega opravičila (naj tukaj še poudarimo, da pojmi normalnosti mogoče res niso »statistične srednje vrednosti«, pač pa so njihov neposredni ideološki izraz, kar opravičuje našo klasifikacijo: statistična nor- malnost) in s tem dokaj adekvatno iiustrira položaj sociologije, ki služI dolo- čenim posebnim Interesom (mi seveda trdimo, da empiristična sociologija ozi- roma utilitaristična sociologija nujno — čeprav navadno nevede, ker je ta sociologija tudi tehnika samoprevare — služi posebnim Interesom vladajočega razreda ali frakcije tega razreda v boju za oblast). Omenjene medicinske »absurdnosti« so se vrh tega zares dogajale in nI razloga, da se po analogiji absurdnosti istega tipa ne bi dogajale v »socialni medicini«: debelost In rdečeličnost kot znak,/dokaz moči in zdravja — to še danes dokaj razširjeno ljudsko praznoverje — ki je še nedavno igrala svojo »znanstveno« vlogo norme zdravja v medicinski diagnostikii, kaže, da se je medicina ravnala po splošno sprejeti socialni vrednosti — »lepotnem Ideaiu« in da je danes, ko je to vrednoto opustiila, bliže koncepcijam znanosti, na ka- tere naj bi se opiraia kot terapevtska tehnika. S tem seveda nočemo reči, da se sodobna medicina ne utemeljuje več na vrednotah iste vrste, ki jo radikalno ločijo od vsake znanosti: gre predvsem za bazične »rousseaujevske« predsodke Iz časa formiranja klimične medicine"^ o naravnem (normalnem) življenju, o naravni (idealu), ki tvorijo nekakšen medicinski panteizem. Torej: primerjave sociologije z »medicinskimi znanostmi« In ugotavljanje analogij med njimi je 161 slmptomatično ¡in razcxíeva utilitairisllčno empin¡sl¡cno ¡zhocüece soc¡olog¡je. Ici se primerja, čeprav je to Izhodišče maskirano s paralogiвt¡čn¡m¡ postulati in hipostazami, najbrž je celo pni večimi prizadetih sociologov nezavedno, kakor je v večini prizadetih sociologi) nekonciplirano, zatrto, se pravi samoumevno kot vse, kar izhaja iz vladajoče ideologije kot dominantnega svetovnega na- zora. Pojem »normalnosti« je pri MiMču Isto kot »knitenij normalnega in pato- loškega« ter neposredno omogoča »konstruktivno kritično stališče«, t.j. prezrto in potlačeno protislovje sociološke »metode« v vsem determinirajočem sijaju: »Konstruktivno kritično stališče do etično kulturnih vrednot je eden od najpo- membnejših predpogojev za razvoj sociologije in plodnost njenega vpliva v družbenem življenju«.^'. Od tod nekoliko prenapeta zahteva, naj se »družba« ravna po »znanosti«, ki — če potegnemo konsekvence Miličevega razpravljanja — sama ne ve, zakaj obstaja, v čem se utemeljuje In predvsem od kod govori. Ko Milič trdi, da je »težnja po objektivnosti, nepristranosti in preverljivosti — dejansko so to trije različni izrazi za isto stvar — imanentna vrednota vsa- kega znainstvenega raziskovanja«^®, se zarisuje še eno prezrtje. Navedeno trdi- tev lahko razstavimo — to je tud;i Miličeva sugestija — na dva dela: (1) težnja po objektivnosti, nepristranosti In preverljiivosti je Imanentna vrednota vsakega znanstvenega raziskovanja; (2) objektivnost pomeni »dejansko« isto kot nepristranost in isto kot proverljivost, oziroma vsi tritje Izrazi so »dejansko le različni izrazi za isto stvar«. Tako je očitno, da ta trditev pomeni, da gre pri objektivnosti, nepnistranosti in preverljivosti za izraze imanentne vrednote/kriterija sociologije, za utelesitve »sociološkega racionalizma«. To konstatacijo lahko notiramo: sociološki raci- onalizem • objektivnost, nepnlstranost in preverljivost, ali z druglimi besedami, po Miliču tvorijo sociološki racionaiHzem trije pojmi/vrednote, ki samo pripa- dajo različnim pertinencam (»sistemom«), in sicer: filozofiji, morali in empiriji, ki pa so obenem točka ko-incidence teh sistemov v vrednostni artikulaciji in točka spoja taksinomij vrednostrnih struktur v »metodološkem« diskurzu.^' Braco Rotar OPOMBE: ' Nismo seveda trdili, da gre za vsak diskurz o vrednotah: se pravi, nismo rekli, da to velja za znanstven diskurz, ki zadeva vrednote; to opozorilo je pomem- bno zaradi nejasnosti v zvezi s predmetom znanstvenega diskurza, le nejasnosti pa so dovolj akcentuirane v Miličevem tekstu, ki ga tukaj parazitiramo, in bodo pojasnjene med izvajanjem. Predvsem gre za vprašanje, ali so vrednote v svoji empirični prezenci (t.j. »vrednote kot take« ali »vrednote kot vrednote«) sploh lahko predmet znanosti v rigoroznem pomenu izraza, ki je ni mogoče reducirali na empirično verifikacijo. 2 V. Milič, op. cit., str. 259 3 Ibid., str. 260 4 Ibid., str. 262 5 Ibid., str. 259 Ä ibid., str. 259 — 260 162 7 Ce se Webrova koncepcija konstrukcije objekta nanaša na predstavno episte- mološke vloge vrednot, ki daje njegovi teoriji spoznavanja družbenega specifični značaj in pričakovanja (attendus), pa kritika iluzije, ko kateri lahko znanstvenik določa neodvisno od vsake teoretiške presupozicije to, kar je »bistveno«, in to, kar je »naključno« v kakem pojavu, razkriva protislovja pozitivistične podobe znanstvenega objekta: poleg tega, da spoznavanje pravilnosti, ta nenadomestljivi instrument, ne zagotavlja sam sebi razlage zgodovinskih konfiguracij, obravnavanih v njihovi posebnosti, se dojemanje pravilnosti dogaja v funkciji problematike, ki določi »naključno« in »bistveno« v skladu z zastavljenimi problemi, ne da bi mogli kdaj zares definirati ta dva izraza. 8 V. Milič., op. cit., str. 261 ' Tako T. Herbert razvija Bachelardovo konstatacijo: »Vsaka znanost je najprej znanost o ideologiji, iz katere je izšla,« vendar je pri Herbertu ta Bachelardova trditev interpretirana historično materialistično. Cf. T Herbert, art. cit., C. Bache- lard, La formation de l'ésprit scientifique, Vrin, 1972, in D. Lecourt, »De Bachelard au matérialisme historique« in id., »Epistémologie et poétique« v: Pour une critique de l'épistémologie, Francois Maspero, 1972. 10 P. Guiraud, opdt., str. 23 " To je seveda še zmeraj precej hud idealizem, toda preden transgrediramo horizontu idealizma in metafizike, moramo problematiko v tem horizontu zastaviti dovolj radikalno. P. Cuiraud, op. cit., str. 36, izraz »moderna zahodna kultura« vključuje za- hodno in srednjeevropsko kulturo od 16. stoletja naprej, poleg tega vključuje seveda tudi itista ozemlja, ki danes sodijo v »vzhodni tabor« — opomba te vrste je potrebna samo zaradi aktualističnih nagnjenj v naših družbenih vedah. 13 V. Milič, op. cit., str. 260. Struktura je v nekaterih lingvistikah in drugih, zlasti družboslovnih discipli- nah sinonim za sistem; poleg tega pa pomeni: zgradbo, sestavo, razvrstitev delov abstraktnega skupka, fenomena ali kompleksnega sistema, ki jo v splošnem doje- mamo kot trajno značilnost tega sistema; in: skupek oz. sistem, formiran iz soli- darnih fenomenov, tako da je vsak odvisen od drugih in obstaja samo v relaciji do njih in prek te relacije. V lingvistiki in semiotiki gre za notranjo razvrstitev enot, ki tvorijo jezikovni oz. označevalni sistem Forma na primer je struktura, koncipirana kot organiziran skupek odnosov. 15 V. Milič, op. cit., str. 261 16 v zvezi s to problematiko moramo opozoriti še na Althusserov koncept naddoločenosti, ki »naredi iz neskladja med zakonito in faktično situacijo (n pr. iz razlike med v-zadnji-instanci-odločilno in dominantno določenostjo (protislov- jem) temeljno teorijsko postavko, ki šele da konkrecijo zakonitih situacij: pojem naddoločenosti konceptualizira presežek 'konkretnih okoliščin', ki ga sicer eksplo- atira »kritika marksističnih dogem« («'zgodovina ni potekala po marksističnih za- konih' itd.). Banalna ugotovitev, da obča določenost nikoli ne more zaobseči vse vsebine posamičnega, je presežena z dejstvom, da ni posamični situacija ta, ki je — poleg obče določenosti — nad-določena z 'okoliščinami', marveč je naddoločena sama obča/zakonita določenost.« (S. Žižek, »K problemu »strukturalizma«. Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo 1). 17 Cf. T. Herbert, art. cit. in »Pour une théorie générale des idéologies«. Cahiers pour l'analyse 9. 18 Cf. B. Rotar, Sociološka konceptualizacija semiotične analize likovnih for- mulacij, str. 402 sq., kjer je problematika utopije eksplicirana v neposredni zvezi s statusom deskripcije in ideologije mimesis; v zvezi s pojmom utopije cf. tudi L Marin. »Description de 1'image«, Communications 15. 163 " Cf. B. Rotar, »Nekaj vprašanj o vedi o likovni umetnosti«, Problemi-Razprave 98-99, in Analecta I, cf. tudi id. Sociološka konceptualizacija semiotične analize likovnih formulacij, str. 341 — 401. 20 P. Guiraud, op. cit., str. 53 21 Dobesedno pa pravi Milič tako; »Za preverjanje vrednostnih sodb pa ni odločilno, ali v vsaki vrednoti obstajajo emotivno voluntaristični elementi kot njen del, temveč, ali so poleg njih v vrednoti še kake spoznavne vsebine, ki se na- našajo na empirična dejstva.« (V. Milič, op. cit., str. 263). 22 V. Milič, op. cit., str. 265. 23 Toda v nekaterih »kulturah« ni treh dimenzij, ni »znanstvene perspektive^, linearnega kronološkega časa, vsaj ne na samoumevni način realnosti po sebi, ki bi jo interpretacije izkrivljale — saj interpretacije ne morejo izkrivljati nečesa, česar »v resnici« ni, kar obstaja kot diskurzivni učinek teh interpretacij; ali, z drugimi besedami: »znanstveno prespektivo« izdela šele (post)evklidovska geometrija itn 24 V. Milič, op. cit., str. 265; tudi Ch. Northrop, The logic of Sciences and Humanities. 25 V. Milič, op. cit., str. 265. 2is Cf. j. M. Lotman, »Problèmes de la tipologie des cultures« v: Essais de sé- miotique. 2' Cf. T. Herbert, art.cit. 28 Cf. Bachelard, La formation de l'ésprit scientifique, Vrin 1972; cf. tudi D. Le- court, «De Bachelard au matérialisme historique« in Epistémologie et poétique«. 2» V. Milič, op. cit., str. 265. 30 V zvezi s koncipiranjem znanstvenega predmeta cf. L. Althusser, Pour Marx, id. Lire le Capital I — II, id. Lénine et la philosophie; G. Bachelard, op. cit.; S. Žižek, art. cit., B. Rotar, art. cit. v Problemih-Razpravah in v Analecta I in II. 31 V. Milič, op. cit., str. 263. 32 Ibid., str. 266. 33 Ibid., str. 266. 34 Ibid., str. 270. 35 Ibid., str. 268—269. 3« Ibid., str. 269. 37 Ibid., str. 270 38 Cf. j. Nedham, op. cit., zlasti pasuse o znanstvenih zakonih in pravnih za- konih na Zahodu in na Kitajskem. 3' Cf. P. Guiraud, op. cit. 40 V. Milič, op. cit., str. 273. 41 »Vsako prizadevanje za zgraditev objektivnih kriterijev za oceno vrednot bo neuspešno, če izhajamo iz absolutizirane vrednostne lestvice katerekoli kulture.« Ibid., str. 273. 42 Ibid., str. 274. 164 ■«3 Spomnimo se samo Durkheimovega »primera« Sokrat. ** Cf. T. Herbert, .Reflexions . . .« « V. Milič, op. cit., str. 274. Cf. M. Foucault, L'historié de la folie a l'âge classique. Naissance du cli- nique, Pion 1961. V. Milič, op. cit., str. 267. "8 Ibid., str. 277. Narekovaji označujejo tukaj popularno rabo Izrazov, medtem ko sicer o.i- načujejo njihovo nepertinentnost v »tekočem« diskurzu. 165 KAZALO ZA PROBLEME—RAZPRAVE, 1975, letnik XIII. Filozofske razprave Hribar, Tine: Igra videza (Znanost in stvar sama IV) št. 147—149, str. 41 Pihler, Borut: Od > pomena na sebi« do bili št. 147—149, str. 53 Potrč, Matjaž: Lacanovo nezavedno kot radikalizacija iz fenomenološkili nastavkov z označevalno logiko št. 154—156, str. 137 Urbančič, Ivan: Problem hermenevtike pri Diltheyu št, 147—149, str. 29 Razprave n psihiatriji Brajša, dr. Pavao: Moj doživljaj antipsihiatrije kroz ideje Davida Coopera i razgovore sa jednim shizofrenim bolesnikom št. 154—156, str. 45 Kecmanović, dr. Dušan: Laing i antipsihiatrija šl. 154—156, str. 27 Lokar, dr. Jože: Anti-razmišljanja , št. 154—156, str. 19 Milčinski, dr. Lev: Intervju št. 154—156, str. 51 On in mi, zbral dr. Lev Milčinski št. 154—156, str. 1 Požarnik, dr. Hubert: Nekatere dileme in alternative psihiatrije št. 154—156, str. 13 Rojnik, dr. Ana: Teze o antipsihiatriji št. 154—156, str. 43 Prispevki k teoriji označevalne prakse Vednost in resnica šl. 147—149, str. 65 Obdelovanje pojmov Razčlenitev št. 147—149, str. 89 Literatura Kafka, Franz: Kratka proza št. 147—149, str. 19 Umetnost, družba/tekst D. R.: O likovni kritiki št. 147—149, str. 11 Nekaj pripomb o sedanjih razmerjih razrednega boja na področju književne produkcije in njenih ideologij št. 147—149, str. 1 Kritika Levi-Strauss/Lolman št. 147—149, str. 151 Riha, Rado: Jürgena Habermasa zainteresirano spoznanje št. 154—-156, str. 145 Rotar, Braco: O nekem pojmovanju vrednot I. št. 147—149, str. 163 II. del šl. 150—151, str. 79 III. del št. 154—156, str. 157 167 Prevodi Adorno, Tlieodor W.: Negativna dialektika. Uvod št. 147—149, str. 93 Artaud, Antonin: Pismo predstojnikom umobolnic št. 154—156, str. 55 Barabaste, Alain: Dialektični materializem in psihoanaliza št. 154—156, str. 123 Basaglia, Franco: Utopija realnosti št. 154—156, str. 97 Bermann, Grigorio: Duševno zdravje na Kitajskem št. 154—156, str. 105 Cooper, David: Kaj je antipsihiatrija št. 154—156, str. 91 Kristeva, Julia: Revolucija pesniške govorice (odlomki) št. 147—149, str. 117 Lacan, Jacques: Vloga in območje jezika v psihoanalizi (nadaljevanje in konec) št. 147—149, str. 133 Laing, Ronald: Razcepljeni jaz (odlomki) št. 154—156, str. 57 Szasz, Thomas S.: Komu koristi psihiatrija št. 154—156, str. 79 168 v letniku 1976 Problemi-Razprave pripravljajo tele stalne in tematske rubrike: — K problematizaciji vzgoje: zapisi o terapevtski koloniji avgusta 1975 — Prispevki k historičnemu materiaiizmu: Marx in azijski produkcijski način; družbena formacija, baza ¡n vrhnja stavba — Prispevki za prestrukturacijo problematike zgodovine umetnosti in literature — Problematika branja »kritične teorije« — Prispevki k problematiki »ekonomske instance« in k vprašanju me- sta in vloge diskurza politične ekonomije — Umetnost, družba/tekst — Kritika: Althusser; janov; Linhart; Lacan; Cankar — Obdelovanje pojmov: semantika in semiotika — Prevodi iz književne klasike: Artaud, Bataille, James, Joyce, Lautré- amont, Roussel, Sade — Prevodi iz teorije: Freud, Derrida, Bataille, Laplanche in Leclaire, kritična teorija. Tort itn. Tik pred izidom so tudi Analecta lil in IV, v katerih so zbrani prevodi in izvirni spisi iz materialistične teorije, objavljeni v zadnjih dveh letih v Razpravah. Prinašajoč besedila z novih poti psihiatrije se pričujoči snopič vpi- suje v polje, ki danes zadobiva izjemno strateško veljavo: tako po mno- žini, kakovosti teorijske proizvodnje v tem obzorju — kakor po pritisku meščanske ideologije, ki ga, čuteč se zdaj prav tu ogrožena, spodbita, vse počez razarja. Ce zatorej tudi tukajšnja besedila pač ne morejo brez sledi te vrste, je prav v tem nekaj njihove vrednosti: zakaj proti slehernemu dogma- tizmu je treba vselej znova odločno braniti, da je njihov pomen prav v razmerjih, v katera se vzpostavljajo do svoje ideologije v konkretnih razmerah svoje produkcije. Iz česar je tudi razvidno, da jih je treba brati prav v kontekstu, v katerem jih objavljamo: v kontekstu produkcije materialistične teorije; in s čimer je zasnuta tudi podlaga tovariškega sodelovanja, katerega plod je ta zvezek, in so začrtane njegove meje ... Kolikor »splošna« kulturna problematika v naših primerih deluje popolnoma regresivno, nas ponovno opozarja, da je »kultura« v tej razblinjeni občosti tista utopična enklava, ki si jo je za ta čas zakoličila meščanska ideologija (tu moramo biti natančni: desna meščanska ideolo- gija), da upa vanjo spraviti tistih nekaj preostalih ostržkov, ki jih zadnjiih sto let tako brez uspeha krpa; in nam za nazaj dokazuje, da je prav tak premik ven iz te Huzorične zapore, kakršnega, med drugimi, oprav. Ija pričujočii snopič, pravilni odgovor na papirnate cokle pod kolesjem zgodovine.