J> Hsu KAZALO „KATOLIŠKIH MISIJONOV“ — JANUAR 1953 A los treinta anos de „Las Misi- on.n• Catolicas“ (nj) ............... 3 Ob tridessti obletnici „Katoliških misijoncv“ ........................... 4 Pred tridesstimi ieti (Andrsj Tum p: j CM) ......................... 5 K tridesetletnici (škof Gregorij Kožnim) ............................. 11 89 letnica „rdečegi pap ža“ (Kres-ik, Rim) ...................... 12 Očetova be ec'a — Miiijonslio šolstvo (Wolbsng CM) ................ 16 Tragedija Kitajske (Aladin) .. 21 Raduj se, Nebeškj Kraljica! (Marija Frančišk i Novak O. S. U.) 36 M'adi misijonarji: Pridite nprodi .................. 38 Prva misijonarka .................. 38 A kurje v božič ................. 39 J) žela cvetočih č"šenj ........... 41 Kaj lahko storimo m! mbđi .. 43 Družba Svet"ga Detinstva .... 45 Šale in uganke .................... 46 Po misijonskem svetu ......... Misijonarji pišejo (s. Terezija Modvešček, s. Konrrdina Resnik, s. Marija Vincencija Novak, s Elizabeta Pogorelc, s. Benigna 'šteli France Jereb CM, Andrej Majcen SDB ................ Pa k’ kili vsi mo! (Bogdan Bud-nik) ............... Barago na oltar! Od nrs zavisi...! (Dr. A. Odar) btatut „Južnoameriške Baragove zveze“ ......... Bsr geva d;vetdnevnica in Baragov dan v Argentini. — Ustanovit: v „Južnoameriške Baragove zv ze“ ....... Baragova zv za v USA........... -Pn JPir:’g0v:h......(Ji^ez 'kopač CM) ............. Krst nri S vici" (Bine "šu’linov) Simot-o bijo u,8 nEkj3 (Fausto Montanan) .... 50 54 56 58 59 60 61 64 78 „KATOLIŠKI MISIJONI“ OB TRIDFSKTLETNICI v LETU 1953 bedo izšli v 10 zvezkih na skupno 650 straneh in stanejo v Argentini 25 pesov, v USA in Kanadi 2 dolarja, v Avstriji 50 in Trstu 1000 lir, v Franciji 700 frankov, v Angliji in Avstraliii deželah 2 dolarja. šilingov, v Italiji 1 funt, v drugih Naroča in p'ačujc ?e na sledečih naelovih: Argentina: Lenček Ladislav C. M„ Calle Cochabamba 1467, Buenos Aires U. S. A.: Wölbung Kare!, 500 Esst Clr Iten Ave, Philadelphia 44, Pa _ Rudi Km>v 990 E. 63 St„ Cleveland 3, Ohio — Tushar Anica, Box 705, Gilbert, Minn’ Kanada: Kopač Janez C. M., 210 Mc C ul St. Toronto, Kanada. __ Turk Fmr-.o 263 Oalrwcod Ave, Toronto, Ontario. Trst: Stanko Janežič, Mačkovlje 7, Dolina, Trst. Ital'ja: Dr. Kazimir Humar. Corte S. Uario 7, Gorizia. Avstrija: Luikar Alojzij, Kamen 14, P. Tainach, Kärnten. V ostalih deželah sprej.majo iz prijaznosti naročnino slovenski dušni pastirji ZA TRIDESETLETNI JUBILEJ OBDARUJTE „KATOLIŠKE MISIJONE“ Z NOVIMI NAROČNIKI. ČIM VEČ NAROČNIKOV TEM BOGATEJŠI LIST! „Katoliški misijoni“ so splošen misijonski mesečnik, gla-ilo papeških mi-ijon«kih družb, slovenskih misijonarjev in „Južnoameriške Biragove zvez“. Izdajajo ga rlovznski lazaristi. Za izdajatelja, uredništvo in upravo: L nček Ladislav CM Naslov ur-dništvi in uprave: Calle Ccchzbamba 1467, Buenos Aires, Argentina — Tiska Ukana Federico Grote, Mnntes de Oca 320, Bs. As. — S c rkvenim odobrtnj’m. f\vur i isp^zmn A los treinta ailos de "Las Misiones Catolicas" Con el presente nümero, nuestra re-vista misianal entra en los treinta anos de su vida. Treinta anos, para, un hombre, repre-sentan, en la mayoria de los casos, ape-nas el pašo decisivo por sobre el umbral de uma vida que se proyecta en el futuro y que habrä de rendir al indivi-duo, como tambien a la sociedad a la Que el individuo pertenece, sobre todo cuando se trata de un hombre puhlico, frutos ricos y abundantes que tienden a la prosperidad del hombre y de la hu-manidad entera. Mas treinta anos en la vida de un,a revista, pueden significar, como en el caso presente, el grandios» balance de un trabajo profund», bien organizado, bien cimentado; un balance de innumerables sacrificios, de abnegaciones continuas, y tambien el exito redondo de sus postu-lados, de su obr.a en pro del bien. Y en verdad: “LAS MISIONES CATOLICAS” Pueden, al entrar en el 309 aniversario de su creacion.congratularse orgullosas Por la enorme, vasta y profunda obra realizada cntre los eslovenos en pro del conocimiento de todo lo que la Iglesia postula con su gigantesca accion misio-nal para establecer en el universo entere el Reino de Cristo. Merced a una resolucidn del Y9 Con-greso Catolico Nacional Esloveno, alla Por el ano 1923, los padres lazaristas eslovenos fundaron la revista “Las Misiones Catolicas”. Su primer direc-tor y redaetor, a la vez, el rev. padre ANDREA TUMPEJ, actualmente entre los catolicos de “diaspora’1 en Scrvia, dio, con [a aparicion del primer nümero, un pašo decisivo hacia una esplendida primavera misional entre los eslovenos. 'luiza algunos escepticos oiearon el Primer nümero de “Las Misiones Catolicas” con la caracteristica ironica sonrisa de todos los que siempre se realsten, sin querer y sin saber por que, a todo lo nuevo, a todo lo que pueda significar un pašo adelante. Mras la mayoria del pueblo, por su tradicion, por su vida intima o püb'ica nunca dejo de proclam.ar au pensar profundamente catolico, su si.nccro afeeto hacia la Santa Srde, y dio una acogida benevo’a a la aparicion del nuevo periödico que desde entonces, mensualme.nte, Uegaba a los innumerables hog.ares eslovenos noticias frescas del mundo misional; propalaba el pensamiento de la Iglesia en cuanto a las misiones mundiales; advertia con decision y continuamente sobre el deber de todos y de čada uno de los catolicos en la gran obra de la propalaciön de la fe. De este modo, la revista, en muy breve tiempo, transformose en el vocero de las Obras Misionales Pontificias; en un medio de comunicacidn directa entre los misioneroft eslovenos, snembradorest de la palabra evangelica en los conti-nentes tan lejanos de su patria nativa, y sus connacionales; en una grandiosa pantalla hecha de paginas y letras que hacia conocer ,a los eslovenos todos los problemas pendientes del mundo misional; que les monstraba en forma elo-cuente y eficaz la lucha de la Iglesia por todas las tierras del mundo para la for-macion del Reino de Cristo; y transformose tambien, en la primera tribuna püblica que exigia y todavia esta exi-giendo, hoy mas que nunca, para que todos los eslovenos nos unamos en un esfuerzo comün de conseguir de la Santa Sede y de las .autoridades eclesiasticas competentes, la beatificaciön y finalmente la canonizaciün del mas grande misionero esloveno, Ireneo Federico Baraga, primer obispo entre los indios estadounidenses de Los Grandes Lagos. A los treinta anos de su vida, el balance de nuestra revista pone de relieve una labor ärdua y, a la vez, fructifera en todos y cada uno de sus aspectos: tra.nsformö en muy poco tiempo el sen-tir y el pensar esloveno en un fuerte baluarte de la idea misional catülica: el viejo romanticismo misional, que du-rante una epoca aporto mas danos que beneficios a la Iglesia, cedio paso, tambien entre los eslovenos, al pensar moderno, verdaderamente catolico en la materia misional. No hay que olvidar que la revista, una de las mds leidas en Eslovenia antes de la segunda gran guerra, suscito un hermoso nümero de vocaciones misionales: sin duda alguna, hoy dia los eslovenos no contoriamos con tantos misioneros jüvenes, llenos de fe ardiente y de celo apostolico, si no hu- biera sido por “Las Misiones Catolicas” que fomentaba y auspiciaba estas voca-ciojies. Durante sus treinta anos, “Las Misiones Catolicas” publicaba anualmen-te, como suplemento, un hermoso al-nvanaque, que en realidad constituia una afntesis excelente de itodo el trabajo misianal en el mundo entero, como tam-bien entre los eslovenos. Ni la guerra mišma, ni la persecu-cion religiosa de hoy dia en Eslovenia — triste saldo de una epoca confusa y sin fe — no pudiefon detener el entusiasmo del celo misianal esloveno. Apenas ra-dicada parte de la colectividad eslovena en el generoso suelo argentino, “LAS MISIONES CATOLICAS’' resurgieron y traen de nuevo un rayo de esperanza y OB TRIDESETI OBLETNICI Iz gornjega španskega uvodnika prestavljamo v slovenščino nekaj odstavkov: Posebni sklep V. KATOLIŠKEGA SHODA leta 1923 je slovenske lazariste podžgal k ustanovitvi revije „KATOLIŠKI MISIJONI“. Nje prvi urednik, č. g. ANDREJ TUMPEJ, ki v naših dneh neumorno pastiruje med katoliško diasporo v Srbiji, je s prvo številko našega lista storil odločilni korak za rojstvo čudovite in prelepe misijonske pomladi med Slovenci. Res so se morda tistikrat našli nekateri, ki so prelistavali prve strani nove revije s tistim značilnim posmehom, od .nekdaj tako lastnim vsem, ki se nehote in nevede ustavljajo vsemu novemu, vsemu, kar bi utegnilo predstavljati korak naprej. Velikanska večina Slovencev pa, tako katoliška po svojih izročilih, po svojem globokem zasebnem in javnem življenju, tay ko poznana po svoji iskreni vdanosti aposto'ski stolici, je z odprtimi rokami sprejela rojstvo novega lista, ki od tistih dob mesec za mesecem neštevilne naše družine seznanja z vedno svežimi .novicami iz misijonskega sveta; RAZŠIRJA ZDRAVO MISELNOST glede na svetovni misijon; pa tudi z neustrašeno odločnostjo opozarja na dolžnost slehernega katoličana, ki jo mora izpolniti v okrožju vzvišene prizadevnosti za širjenje vere List si je v kratkem času zadobil častno ime GLASILO PAPEŠKIH MISIJONSKIH DRUŽB; postal je živa tambien de orgullo catolico a tantos miles de hogares eslovenos, dispersos por todos los continentes. En tal feliz aniversario de nuestra revista, elevamos nuestros preces al Mi-sionero Divino, en accion de gracia por su cantinua bendicion, merced a la cual la revista tantos exitos ha logrado durante estos tres decenios; y Le rogamos tambien para que en el futuro siga ofre-ciendole su ayuda celestial en bencficio de un pueblo que ya en la epoca de San Cirilo y San Metodio ha jurado ser Suyo, y, no menos, para que la revista, durante los pröximos tres decenios, puedia ofre-cer el aporte todavia mas valioso de una profunda y sincera conciencia misianal eslovena a la .accion misional de la Iglesia. —nj— „KATOLIŠKIH MISIJONOV“ VEZ MED SLOVENSKIMI MISIJONARJI, sejalci evangeljske besede po širnih, od ljubljene domovine tako oddaljenih kontinentih, med seboj in med rojaki v domačiji; v nekaj letih življenja se je razraste! v zavidanja vredno, vedno novo podobo črk in strani, ki Slovence nenehno opozarja na prepereča vprašanja misijonskega sveta, ki jim zgovorno in prepričljivo prikazuje boj katoliške Cerkve po širni zemlji za izgraditev kraljestva božjega. Pa se je tisto nekaj tranj našega misijonskega mesečnika spremenilo kaj kmalu tudi v najodločil-.nejšo javno tribuno, odkoder smo culi in še čujemo, danes bolj kot kdaj, vztrajni in roteči klic vsem Slovencem, naj se združimo v skupnem prizadevanju, da bi od svete stolice in cerkvenih oblasti vendarle dosegli beatifikacijo in slednjič tudi kanonizacijo največjega slovenskega misijonarja, prvega indijanskega škofa, IRENEJA FRIDERIKA BARAGE. Ni vojna, ni sedanje versko preganjanje v Sloveniji nista mogla zlomiti slovenske misijonske gorečnosti! Komaj si je del prebegle in srečno rešene naše skupnosti začel graditi nov dom na gostoljubnih argentinskih tleh, so že vstali spet tudi „KATOLIŠKI MISIJONI“, ki danes znova prinašajo svetel žarek upanja na lepše dni, pa tudi s pravim katoliškim ponosom navdajajo tisoče slovenskih družin, raztresenih po širnih kontinentih. PRED TRIDESETIMI LETI Piše lazarist Andrej Tumpej, ustanovitelj in prvi urednik „Katoliških misijonov“ Dragi gospod urednik! Želeli ste, da za tridesetletnico „Katoliških misijonov“ napišem nekaj spominov, češ da bi kot prvi njih urednik to najbolj mogel. Pa si mislim: Kako oaj vse to opišem? Morda bo najbolj naravno, da popišem celoten razvoj misijonske misli in dela v tistem času, ker le tako bo mogoče dobiti pravo sliko o spočetju, rojstvu in razvoju „Katoliških misijonov“. KAKO SEM ZAČEL SUKATI PERO... Med balkansko vojno sem bil v Cari-Kradu profesor na realni gimnaziji naše družbe tamkaj. V Slovenijo sem se yrnil 26. junija leta 1914. Dva dni nato le v Sarajevu počilo in začela se je prva svetovna vojna. Moje sanje o ljudskih misijonih po Sloveniji so bile s tem za štiri leta neuresničljive. Prav tako so tudi naši starejši sobratje, vajeni ljudskih misijonov, morali za štiri leta v sobe, čakajoč miru v molitvi za mir in za trpeči narod. Jaz sem v tistem času tako mimo-Rrede napisal nekaj svojih spominov iz -arigrada. Ko sem jih dal brati Janezu Kalanu, tedanjemu uredniku „Bogoljuba*, mi je kar nekako nepočakano dejal: »Fant, ti imaš pa talent za pisanje! Ti moraš pisati!“ >»0 čem pa naj pišem?“ „O misijonih in dobrodelnosti, saj so to vodilne ideje sv. Vincencija in Vaše družbe.“ ■»Na to pa res nisem nikdar mislil, da bi pisal...“ Do takrat namreč naši sobratje ra-K. Zdešarja nikoli niso pisali. In da bi se lotil pisanja mladi, novopečeni Bospodič, to je bilo za tiste razmere nekaj novega, nezaslišaineg.a. A imeli ymo takrat za hišnega predstojnika č. g. Eržena, ki je bil zelo goreč, bister in 'deale.n. Ko ga je torej g. Kalan radi mojega pisanja nagovoril, sem takoj do- bil dovoljenje. In tako sem začel pisati razne članke v „Bogoljuba“, večinoma o pobožnem življenju, v nekem letniku na primer v vseh številkah o božjem usmiljenju. MISIJONSKA MAŠNA DRUŽBA Med tem je šla vojska svojo krvavo pot naprej. Ljudje so mnogo dajali za svete maše za svojce na bojišču ali že padle. Zelo so jih vpisovali tudi v razne mašne družbe, ki so pa do tedaj bile na Slovenskem samo tuje, nemške in italijanske. Nekega dne leta 1916 me povabita gg. Merkun in Kalan in prideta z idejo in načrtom, ki g,a je g. Merkun takole nekako razvil: „Zakaj pustimo, da gre ta denar za maše v tujino. Obdržimo ga doma in ga uporabimo v kak dober namen. Ustanovimo Misijonsko mašno družbo. Naši ljudje naj z darovi za svete maše koristijo svojcem in misijonom istočasno. Janez Kalan naj bo predsednik te druž- Andrej Tumpej CM danes g be, jaz bom blagajnik in ti boš tajnik. Sedež družbe naj bo vaša ljubljanska hiša, ker boš ti moral voditi glavno delo, pa tudi več zaupanja bodo imeli ljudje v družbo kot pa v naju...“ Naš superior je zamisel odobril, škofijski ordinariat je družbo potrdil. Natisnili smo sprejemnice, ki jim je slikar Koželj napravil primerno risbo, in druge primerne tiskovine in začeli z delom. Misijonska mašna družba se je zelo hitro širila, duhovniki so jo priporočali, ljudstvo jo je vzljubilo. Imel sem naenkrat mnogo dela. Ves dan sem pisal sprejemnice in jih pošiljal gospodom župnikom. V vsakem pismu sem, kot se spominjam, pripisal kako misijonsko misel in vzpodbudo. Nekega dne sem oddal na pošto več kot 40 pisem. MISIJONSKA ZVEZA Kmalu smo imeli zbrano večjo vsoto denarja. Kako naj pa sedaj ta denar za misijone porabimo? Mašna družba sama zbira člane in daruje svete maše, da, a sedaj je treba nekoga, ki bo ta denar porabljal za misijone. In tako smq isti trije ustanovili Misijonsko zvezo, ki .naj med našim ljudstvom dela za misijone s širjenjem misijonske misli doma in s pospeševanjem dela med pogani. Ko smo se namreč pri Misijonski zvezi začeli bolj baviti z misijanstvom, smo uvideli, da smo imeli Slovenci v prejšnjem stoletju precej misijonarjev in da je bila takrat v našem narodu misijonska zadeva mogočna. S'ovenci imamo dar za učenje jezikov, v inozemstvo se itak zelo izseljujemo, a le v kake nemške in ameriške rudnike in tovarne. Zakaj se ne bi vsaj en del teh ljudi posvetil duhovnim, višjim ciljem? Do takrat so bili slovenski misijonski poklici le slučajni pojav in so se porazgubljali po raznih misijoniščih in misijonih drugih narodov. Gotovo bi se pri nas število misijonskih poklicev zelo dvignilo, če bi imeli kak domač zavod, ki bi jih gojil... Take misli so nam prihajale in po „Bogoljubu“ smo jih širili tudi med duhovščino in ljudi. V tem listu smo odprli za misijonstvo posebno zaglavje. DOBRODELNOST Toda tedaj je divjala še vojna in ni bilo mogoče ničesar začeti. Denar se je Pa le nabiral. Kam ga pametno vtakniti? S svojim nasvetom nam je priskočil pokojni dr. Evangelist Krek na pomoč. Dejal nam je, naj pred vsem denarja ne pustimo ležati, ker zgublja na vrednosti, ampak naj ga investiramo. In tako smo začeli kupovati razna posestva. Kupili smo na primer Groblje za 141.000 avstrijskih kron. Toda, na koga ta posestva prepisati? Leta 1916 še ni bilo jasno, kdo bo zmagal, če bi zmagala Avstrija, bi segla najprej po cerkvenem imetju in izpraznila za kritje svojih dolgov v^e cerkvene blagajne. Mi smo bili med tem za velike potrebe vojnih stisk ustanovili še drugo društvo „Dobrodelnost“, s katerim smo hoteli pomagati vdovam in sirotam in invalidom, sploh vojnim žrtvam. V ta namen smo zbirali sredstva posebej. A odločili smo se, da uradno tudi ves misijonski denar Misijonske zveze vpišemo v blagajno Dobrodelndsti, zase posebej pa vodimo b’agajniške knjige ločeno. Tako bi bili za primer avstrijske zmage tudi glede misijonskega de.narja varni, kajti Dobrodelnosti oblasti ne bi motile pri delovanju. Tako smo vsa posestva, kupljena z misijonskim denarjem, prepisali na Dobrodelnost. V Grobliah smo ustanovili sirotišče in ga poverili usmiljenim sestram. MISIJONSKI KOLEDAR IN MISIJONSKA PISARNA ^ tem ozračju se je misijonska misel širi a ved.no bolj. Leta 1917 smo izdali prvi „Misijonski koledar“, ki smo ga tiskali 30.000 izvodov v tedanji Katoliški tiskarni. Ustanovili smo Misijonsko pisar.no in v njej nastavili uradnico Elo BJant. Pisarna je bila v Kolodvorski ulici, da je bila blizu železniške postaje, radi pošte. Pozneje se je delo v obeh u tanovah tako namnozi’o, da smo nastavili še uradnika g. Leopolda Puharja. Ko smo kupili še dvonadstropno hišo na Poljanskem nasipu, se je pisarna za mi- Sodelavci „Katoliških misijonov“ v njih prvi dobi. — Od leve na desno, sede: dr. Ehrlich, A. Tumpej, prof. Pavlin; stoje bogoslovci-lazaristi Kolarič, Slana, Drašček, Godina, Mlakar, Martelanc in Mav sijone in Dobrodelnost preselila tjakaj. V okviru Dobrodelnosti je bilo ustanovljeno tudi Društvo krščanske ljubezni, v katerem so ze’o delovale ljublj. gospe. PRENOS MISIJONSKE ZVEZE NA MISIJONSKO DRUŽBO Ko se je vojna končala in se ustvarila Jugoslavija, je tudi v naši Misijonski družbi sv. Vincencija Pavelskega (lazaristi) dozorelo vprašanje jugoslovanske province, ki se je osamosvojila °d avstrijske. Iz avstrijske osrednje hiše v Gradcu so prišli v Slovenijo vsi slovenski sobratje in vsi bogoslovci v Ljubljano. Le-ti so se z navdušenjem lotili našega dosedanjega misijonskega dela v Misijonski zvezi in pri Misijonskem koledarju. V naši ljubljanski hiši smo z bogoslovci ustanovili Misijonski krožek. tega krožka je nastalo jedro vsega idejnega in praktičnega misijonskega dela. Vsako leto smo izdali Mis. koledar. Vsa stvar je tako toliko dozorela, da je bilo treba misliti na reorganizacijo slovenske misijonske akcije. Po daljšem razmišljanju in posvetovanju smo prišli do pogodbe med Misijonsko družbo sv. Vincencija (lazaristi) in Misijonsko zvezo: „Misijonska družba sv. Vincencija Pavelskega prevzame vse dolžnosti in sredstva Misijonske zveze.“ Ljubljanski škofijski ordinariat na eni strani in predstojni-štvo Misijonske družbe na drugi strani sta potrdila pogodbo. Imetje Misijonske zveze in Dobrodelnosti smo prav tako z odobrenjem škofijskega ordinariata razdelili tako, da je Misijonska zveza, sedaj naša Misijonska družba, dobila Groblje, ostalo imetje pa Dobrodelnost. KATOLIŠKI SHOD 1923: POBUDNIK „KATOLIŠKIH MISIJONOV" Po tem se je začelo v Misijonski družbi še bolj živahno misijonsko delovanje. Začeli smo misliti na lasten misijonski list. Do tedaj smo imeli Sloveuci dva misijonska lističa, „Odmev iz Afrike“ in „Zamorček“ ter letno poročilo Družbe (Dejanja) Svetega Detinstva. Na Katoliškem shodu leta 1923 pa je bila sprejeta tudi resolucija, da je treba začeti izdajati splošen slovenski misijonski list. Na ta poziv Katoliškega shoda in z odobrenjem družbenih predstojnikov smo torej leta 1923 začeli izdajati misijonski list. Treba je bilo najprej listu dati primerno ime. Jaz sem predlagal, da bi se imenoval „Slovenski misijonar“, naši bogoslovci pa so bili bolj za ime „Katoliški misijoni“ in je seveda njihovo obveljalo, kot boljše. Nato smo organizirali krog sodelavcev, ki naj bi se nikakor ne omejeval samo na lazariste. Gašper Porenta, profesor risanja v škofovih zavodih, nam je izdelal prvo naslovno sliko. Tako preprosta in spet tako lepa je bila, da so nam iz Londona od Družbe za širjenje vere pisali, da pri vsej obilici misijonskih slik in listov še niso videli misijonske misli izražene tako preprosto in prepričevalno kot na naslovni strani teh naših prvih „Katoliških misijonov“. Tudi nas’ovno stran naslednjega letnika, ki je kazala Kristusa, stopajočega preko polja s kačo poganstva pod nogami, je narisal on. MISIJONSKA KNJIŽNICA IN MISIJONSKI MUZEJ Za uspešno delo pri listu smo potrebovali literature, zato smo osnovali Misijonsko knjižnico, v katero smo pridno znašali skupaj in kupovali vse, kar je po svetu boljšega misijonskega izhajalo. V zameno za naše „Katoliške misijone“ smo prejemali nad 300 drugih misijonskih listov iz vsega sveta. Sprejemal in urejeval jih je pokojni gospod Drašček, ki je v listu tudi njih vsebino, kakor tudi vseh misijonskih knjig, lepo sproti označeval. Uvodne in načelne članke sta navadno oskrbela gg. Godina in Martelanc, drugi so skrbeli za misijonske vesti, za zanimivosti, povesti in druge drobnarije. Slike je določal in dajal v delo g. Godina. Začeli smo sestavljati Misijonski muzej. ZVEZE Z MISIJONARJI Skušali smo dobiti zvezo z vsemi delujočimi slovenskimi misijonarji in misijonarkami, ki jih je bilo tedaj še malo. Takrat je na primer odpotovala v misijone č. m. Ksaverija Pirc, uršulinka, Ljubljančanka. Obiskal sem njene starše in ti so mi pokazali njena pisma iz pota v misijone. Daši so jih že napol obljubili dr. Alojziju Merharju, škofijskemu voditelju Marijinih družb, se mi je vendar posrečilo, da sem jih dobil za objavo v „Katoliških misijonih“. Ta pisma so misijonske prijatelje zelo prijela in razgibala. Zato smo skušali doseči poročila tudi od drugih misijonarjev. Take reči so vsi radi brali, preprosti in izobraženci. Ko sem hodil vsak četrtek spovedovat v škofove zavode, smo po vsaki novi številki list in članke presojali. Za s. Ksaverijo je red.no dopisoval tudi misijonar Kerec. Profesor dr. Breznik, vedno veder in šaljiv, se je pri vsakem Kcrečevem poročilu glasno nasmejal in se pošalil: „Kateri ravbarji so ga pa tokrat napad'i?“ Ker smo že pri drugem letniku Misijonskega koledarja, ko smo skušali objaviti pregled slovenskih misijonarjev preteklosti in sodobnosti, doživljali, kako hudo je, če nimamo zadostnih podatkov o posameznih misijonarjih, zato smo razposlali vsem živečim misijonarjem vprašalne pole, da so nam pojasnili, kje, kdaj so se rodi'i, katere šole so obiskovali, zakaj in kdaj so se odločili za misijonski poklic, zakaj baš za tisti misijon, kako so potovali v misijone, kje in kako so dosedaj delovali, kakšna je zgodovi.na njih misijona, kakšno sedanje stanje, kakšpi- načrti za bodočnost, itd. Tako smo dobili počasi zvezo z vsemi slovenskimi misijonarji, ki smo zanje potom „KatoPških misijonov“ tudi oganizirali pomoč, mo'itveno kot duhovno. Zvezo smo stalno ohranjevali in izpopolnjevali. SODELAVCI IZVEN DRUŽBE Eden najmarljivejših sodelavcev pri Misijonskem koledarju in pri „Katoliških misijonih“ je bil g. prof. Pavlin. Prosil sem tudi druge prijatelje, kot na primer Terseglava, č. g. Franc Glinšek je bil že kot bogoslovec ljubljanskega bogoslovja zelo koristen sodelavec. Jaz sem imel ved.no manj časa, ker so se začeli po domovini zelo razvijati takozvani ljudski misijoni po farah; pri 50 takih misijonih sem v tistih prvih povojnih letih Pomagal. Hvala Bogu, da sem imel kot urednik doma dosti pridnih sodelavcev! Ko sem se vrnil iz misijona, sem tekel v tiskarno. Do 20. v mesecu je bil list urejen, do 25. tiskan in prvega v mesecu v rokah .naročnikov. Snovi smo imeli vedno veliko že vnaprej postavljene v tiskarni. — Upravo je prevzel mladi in agilni sobrat Lovro Sedej in Pod njegovim vodstvom je že v prvih dveh letih naraslo število .naročnikov na 17.000! DR. LAMBERT EHRLICH IN „KATOLIŠKI MISIJONI“ Med tem je prišel v Ljubljano tudi Pr')f. Lambert Ehrlich. Bil je to .navdušen misijonski delavec in je sprejel na '^učilišču stolico etnologije, izven učilišča pa je širil misijonsko misel med bogoslovci in akademiki. Vodil nas je n.a mednarodne etnološke razstave i.n tečaje (Moedling pri Dunaju, Milan, itd.), prirejal je misijonske tečaje in drugo. Včasih nisva povsem soglašala, ker se mi je zdel prevelik optimist in idealist. Kmalu Po. svojem prihodu v Ljubljano je na primer sklical misijonske delavce i.n nam Predložil sledeči načrt: „Radi razmer po vojski Nemci ne morejo več vzdrževati katoliškega vseučilišča v Toki ju; prevzemimo mi Slovenci to skrb! Velike ideje nas bodo napravile pred svetom velike!“ Toda vedno sva se sporazumela k Praktičnemu sodelovanju. On je vodil Družbo za širjenje vere, kateri smo mi nudili „Katoliške misijone“ kot njeno uradno glasilo. Želel je, da bi mu mi odstopili „Katoliške misijone“, pa smo seveda morali to odklanjati, ker je bil list Po pogodbi z Misijonsko zvezo vezan na našo Družbo in ker smo imeli v njem Klavno sredstvo za izpolnjevanje naše dolžnosti: širjenje misijonske misli, ki smo jo pogodbeno in po potrdilu škofijskega ordinariata prevzeli nase; list da tudi boljše uslpeva, če ima za seboj kako trdno ustanovo kot je bila naša Družba, in ne le kak odbor, konzorcij, v katerem vse zavisi le od dobre volje in vpliva tega ali onega posameznika. MISIJONIŠČE V GROBLJAH IN MISIJONSKA TISKARNA Ko smo v Grobljah ustanovili, sledeč pogodbi in nalogam, iz nje izvirajočih, Misijonišče, smo tam zgradili in uredili Misijonsko tiskarno in tjakaj prenesli tudi „Katoliške misijone“ z upravo ter misijonski muzej. Tiskarna, v začetku bolj majhna, se je lepo razvijala in tiskala poleg „Katoliških misijonov“ in „Misijonskih koledarjev“ še druge misijonske tiskovine ter kajpada tudi ostali slovenski tisk. Misijonsko -knjižnico smo obdržali v Ljubljani zaradi sodelavcev — naših bogoslovcev in drugih, da jim je bila potrebna literatura vedno lepo pri roki. Naslednjemu razvoju lista nisem bil več gonilna sila ne priča, ker me je dolžnost klicala drugam. VESEL SEM OB TRIDESETLETNICI Vesel sem, da sem doživel tridesetletnico „Katoliških misijonov“. Že njihovega rojstva sem se veselil, kako se ne bi njih tridesetletnega obstanka v teh burnih časih, zlasti zadnjega desetletja. Oni da.n mi je naš gospod Lovro žalostno tožil: „Toliko lepih načrtov smo imeli, tako lepo se je marsikaj začelo, a danes je vse uničeno...!“ Tudi mene boli, ko gledam toliko razvalin. A saj ni vse uničeno! Že „Katoliški misijoni“ so dokaz. Potem ko so preživeli svojo mladost v Sloveniji, so se sedaj podali v veliki svet, da so tam povsod glasnik našega velikega poslanstva. Pozdravljam „Katoliške misijone“, vse njih sodelavce, bralce in prijate’je! In že sedaj voščim vse najboljše za njih — petdesetletnico, ki jo bom pač lahko doživljal že z višjega gledišča, iz večnosti. K TRIDESETLETNICI Pred tridesetimi leti so začeli izhajati „Katoliški m i s i j oln i “ kot samostojen list. Ko ne bi prišla vmes vojska in njene posledice, bi bolj jasno videli velike uspehe in lepe duhovne sadove lista med našim narodom. Pa tudi v teh razmerah je žetev teh treh desetletij obilna doma in v tujini. „Katoliški misijoni“ so razširjali zanimanje in navdušenje za misijonstvo katoliške Cerkve v široke kroge našega vernega ljudstva, da je vedno bolj spoznavalo in doživljalo pomembnost in duhovno plodovitost misijonske ideje in dejavnosti, zlasti misijonske molitve in žrtve. Navdušenje za misijone razvname tudi v domačem krogu, v župniji in škofiji navdušenje za vero, za Cerkev, za Kristusa-Boga. Nauči nas pravilno visoko ceniti dar prave svete vere, ljubiti Cerkev, v katero smo bili brez lastnega zasluženja učla-njeni s svetim krstom že takoj prve dni našega zemeljskega življenja. Vzbudi v nas globoko-hvaležnost za milost, da smo in smemo biti člani božjega kraljestva na zemlji. Bolj ko znamo ceniti vero, bolj ko smo za njo Bogu hvaležni, tem trdneje se oklepamo svoje vere, tem srčneje želimo še drugim posredovati enako spoznanje in podobno srečo. Delo za misijone in delo za globoko versko življenje doma izvira iz iste resnično katoliške miselnosti. Drugo drugo podpira. Da v tujini ohranjamo vero in v tujem okolju živimo zvesto po njej, je brez dvoma tudi sad naše misijonske navdušenosti in delavnosti. Naj bi Bog nam in našim sorojakom v domovini naklonil take prilike, da bi mogli prihodnja desetletja v skupni povezanosti z veseljem in hvaležnostjo temeljito vršiti svojo katoliško misijonsko dolžnost. Pozdrav in blagoslov! Škof Gregorij Rožman 80 LETNICA RDEČEGA PAPEŽA Izredne povojne razmere so povzročile na misijonskem področju ogromno novih problemov in povečale delo. Tako se je pripetilo, da je vodja misijonskega gibanja kardinal Peter Fumasoni-Biondi skoro neopaženo praznoval 4. septembra preteklega leta 80 letnico. Rdeči papež — tako ga imenujejo zaradi velike važnosti, ki jo ima v rimski kuriji — si je zaželel preživeti ta dan z gojenci svojega bogoslovja Propaganda Fide v Castel Gandolfu. Med vojno jih je družilo trpljenje, danes jih veže veselje. Skupno z njimi je prebil marsikatero noč v zaklonišču in z ovratno ruto okrog vratu prenašal dolge ure, se pogovarjal o misijonskih vprašanjih in tako nehote postal mlademu naraščaju zgled očeta in misijonskega delavca. Prisotnost tridesetih narodnosti, ki se pripravljajo v krščanski ljubezni na veliko misijonsko delovanje, predstavlja simbolično njegovo veliko, mednarodno družino, kateri ga je postavil Kristusov glavar za očeta. Vse je praznično razpoloženo. JMad vnodom vihrata vatikanska in italijanska zastava; na notranjem dvorišču, ravno pod kardinalovim stanovanjem, so trije veliki šopi narodnih zastav, kjer se brati angleška z afriškimi, ameriška s kitajsko. Visoki Ceilončan, prvovrstni teniški igralec, je spravil v sklad največja nasprotja. V njegovem srcu pač ni narodnostnih prednosti; vsi so enaki in med vsemi morata vladati mir in bratsko soglasje. Dolgi zeleni venci, ki prepletajo in povezujejo okna, so avstralsko delo. široki hodnik so okrasili Vietnamiti in vhod v slavnostno dvorano zastražili z narodnim zmajem. Kitajsko-indijska fantazija je popolnoma spremenila prvotno podobo dvorane. V mnogoličnem okrasju kapele prevladujejo grški klasični duh, irska razigranost in korejska umerjenost. 80 letnico je začel v kapeli duhovni vodja s pridigo. Dvajsetletnemu misijonarju v Indiji, z nad 70 leti življenjske skušnje in z dolgo sivo brado, ni bilo težko vzbuditi v mladih, optimističnih srcih prazničnega nastrojenja. Ob sedmi uri je pristopil k oltarju 80 letni kardinal. Brez posebnih slovesnosti; spremljajo ga štirje gojenci; Kitajec vodi opravilo, Avstralec, črni Ugandijec in smehljajoči se Libanonec pa strežejo. Prvo srečanje predstojnikov in gojencev z jubilantom je ganljivo. Navdušeni zapojejo karakteristični propagandistovski „Vivat“ — „živio“. Kardinal je ves zamišljen, zre v žareča lica, stoji in sprejme molče darilo. Ne najde primernih besed. Na tiho izgovorjeni „Verbum non habeo“ — „Ne najdem besede“, je povedal vse. Slovesno mašo je pel ravnatelj bogoslovja mons. Felice Cenci in so prisostvovali zastopniki Kongregacije za širjenje vere, odposlanci papeških družb za pomoč misijonom, zastopnik državnega tajništva, krajevni škof. Posebno zanimanje sta vzbujala dva papeževa sorodnika princa Carlo in Giulio Pacelli. V slavnostnem govoru je tajnik kongregacije nadškof mons. Celso Constantini prebral najprej papeževo pismo. V njem omenja sveti oče dolgotrajno in plodovito jubilantovo delo: bil je apostolski delegat v Indiji, na Japonskem; nato tajnik kongregacije za širjenje svete vere; potem ponovno apostolski delegat na odgovornem mestu v Združenih državah. Za priznanje ga je poklical Pij XI. v Rim, mu podelil kardinalsko čast in mu izročil vrhovno vodstvo misijonov. V devetnajstih letih neumornega in skrbnega dela so katoliški misijoni „veliko napredovali“. Nadškof Constantini je raztolmačil pomen teh besed: pod vodstvom kardinala jubilanta se je število vernikov v misijonskih deželah skoro podvojilo. Prav posebno zaslugo pa ima pri uvedbi domače cerkvene hierarhije. Danes skoraj ni dežele, kjer ne bi bili domači škofje soudeleženi pri vodstvu misijonov. Ob njegovem nastopu je bil samo eden domač škof, danes jih je na vseh misijonskih področjih nad dvesto. Po navdušenem ploskanju je govornik opomnil prisotne, da v tem trenutku ne govori samo kot tajnik Propagande, ampak da so v duhu prisotni in se pridružijo njegovim čestitkam vsi misijonarji, bodisi svobodni na delu, bodisi zaprti po ječah, domači in tuji, sestre, duhovniki in bratje; vsi želijo svojemu kardinalu veliko blagoslova pri delu za poveličanje božjega imena. V zahvali se je obrnil kardinal h gojencem in preko njih k vsem misijonarjem ter prosil Boga, naj jim da „predvsem razsodnosti in življenjske pametnosti“, njemu pa po letih, ki mu jih je božja Previdnost'še odmerila, pripravi sabatum quietis — zaželjeni počitek. Popoldne je bila folkloristična akademija. Ob pogledu na indijsko rajanje dobi gledalec nehote občutek, da prisostvuje indijski slavnosti, kjer plesalci kratkočasijo goste s petjem, ritmičnim gibanjem in pletenjem posebne „slavnostne' vrvi“. Kitajska Cerkev je v katakombah in vse človeške sile so brezupne. Simbolična molitev malega domačega duhovnika izraža trdno nadnaravno zaupanje kitajskih katoličanov v nebeško Kraljico. Korejski narodni ples popelje jubilanta v čase, ko je hodil kot zastopnik svetega očeta po tleh, ki jo vojna vihra še neprestano preizkuša. Vietnam se bori za svobodo. Kratka drama vsebuje eno najbolj perečih nacionalnih vprašanj: obramba domovine. Mladi kmet začuti v sebi odgovornost, zapusti ženo, otroka in gre v boj za svobodo domače grude. Afriška pesem predstavlja stotine in stotine misijonarjev, ki so v zadnjih letih dvignili svoje misijone v najbolj cvetoče in obetajoče. Japonski samuraj vihti meč; rad umre za cesarja. Pa ga nenadoma prekrije senca japonskega duhovnika s križem v roki in meč omahne Kralju kraljev na čast. Slovesni Magnificat je združil še enkrat vsa srca in pripravil goste na blagoslov, ki ga je podelil Prevzvišeni nadškof Constantini. KRESNIK, RIM Slika desno kaže rimski Zavod Propagande, v katerem študirajo bogoslovci 30 narodnosti in sta v njim oba podravnatelja Slovenca. OČETOVA BESEDA MISIJONSKA OKROŽNICA PIJA XII. „EVANGELII PRAECONES" Prevedel in razlago napisal Karel Wolbang C. M. — Nadaljevanje 5. ŠOLSTVO IN TISK, NAJPRIMERNEJŠI VZGOJNI SREDSTVI ZA PRONICANJE KATOLIŠKEGA DUHA V MLADINO Ker pa bodo mladeniči, predvsem oni, ki se posvetijo študiju literature, znanosti in umetnosti, v bodočnosti vodilna plast družbe, je vsem lahko doumeti, kako zelo je važno posvečati največjo sikrb dijaški vzgoji v šolah in kolegijih. Zato z očetovskim srcem vzpodbujamo predstojnike misijonov, naj ne štedijo z nobenimi napori in nikakimi razpoložljivimi sredstvi, da začete podvige z vsemi silami nadaljujejo. V resnici nudijo šole posebno to korist, da se vzpostavijo med misijonarji in pogani vseh družabnih eflojev primerni medsebojni odnosi in predvsem za lažje privabljanje kot vosek upogljive mladine k razumevanju, ocenjevanju in sprejemanju katoliškega nauka. Ti tako vzgojeni mladeniči bodo, kot vsi vedo, bodoči nosi’ci državne oblasti; in ljudske množice jim bodo sledile kot voditeljem in učiteljem. Apostol narodov sv. Pavel je odkrivaj najvzvišenejšo modrost Evangelija tudi pred zborom najbolj učenih mož, ko je v atenskem Areopagu oznanil prisotnim neznanega Boga. In čeprav se bodo na ta način samo nekateri popolnoma spreobrnili k pokoravanju zapovedim božjega Odrešenika, bodo vendar mnogi na sebi čutili blagodejni vpliv ob razmišljanju nebeške lepote te vere in ljubezen njenih pripadnikov. šole in zavodi so poleg tega zelo koristni za zavračanje najrazličnejših zmot, ki se dandanes zlasti po prizadevanju nekatoličanov in komunistov vedno bolj širijo Lu pronicajo javno in prikrito posebno v duše mladostnikov. Nič manj ni koristno tiskati in razširjati primeren tisk. Ne smatramo za potrebno, da se ob tem vprašanju mnogo ustavljamo; vsem je namreč jasno, kako velik vpliv imajo dnevniki, revije in komentarji, bodisi za prikazovanje resnice in kreposti v pravi luči, ter njihovo vcepljanje v razum in duha, bodisi za razkrinkavanje zmot, ki se predstavljajo pod viddzom resnice, bodisi za zavračanje napačnih komentarjev, ki napadajo vero ali zmotno razlagajo vprašanja o močno vznemirjajočih socialnih zadevah, ne brez velike škode za duše. Zato zelo hvalimo one dušne pastirje, ki se trudijo tak dobro in skrbno pripravljen tisk kar najbolj razširiti. čeprav je bilo na tem področju že veliko storjenega, je treba vendar še mnogo izvršiti. USODNA BORBA ZA OSVOJITEV MLADINE Vsak kdor posveča vzgoji mladine svoje življenje, pa naj bo duhovnik, profesor, učitelj, redovnica ali dobra krščanska mati, iz vsakdanje izkušnje prebridko občuti, kako silni vzgojni vplivi se križajo v dušah sodobne do-raščajoče mladine. Poleg mnogih vzrokov splošnega značaja, je borbo zaostrila moderna civilizacija s čudovitimi sred- stvi za posredovanje idej (tisk, radio, film, televizija) in naravnost neizprosna borba vseh ideologij, da si z osvojitvijo mladine zagotovijo bodočnost. Stara je resnica, da je mladina nosilec prevratov, revolucij, novotarij, pa tudi ablikovalka novih dob in prerodilna sila v življenju narodov. Kdor nima mladine, nima dodočnosti, pa naj bi bila sedanjost še tako njegova. Kdor mladino osvaja, ta bo graditelj bodočnosti, če je danes še tako kritično stiskan ob steno. Vsi vemo, kako so in še vedno vsi totalitarni režimi uvajajo absoluten monopol na šolstvo in ne trpijo ob svojem vplivu najmanjšega drugega. Naravnost bojijo se ga. Primer nam daje predvojna nacistična Nemčija, strahovita borba za katoliško šolstvo v Franciji, monopol državnega šolstva pri nas v domovini, kjer so katoliške šole le životarile. Za komunistične države pa itak vemo, da brezobzirno pometejo z vsem, kar ni njihovega. To smo ob katoliški šoli doživljali pod Maom na Kitajskem, kjer jim je bila peščica katoliškega šolstva glavna tarča vseh napadov za dolge mesece, dokler ga niso uničili. Isto vidimo v opevani titovini, kjer na srednjo šolo ni sprejet, kdor hodi še v cerkev, in je iz službe odpuščen kot „sovražnik države“ vzgojitelj, ki še hodi v cerkev. Iz tega nam mora biti jasno, da sveta Cerkev v skrbi za bodočnost sveta trepeta in kliče svoje borce v misijonskih področjih k intenzivnemu osvajanju mladine, predvsem z organiziranjem katoliških šol in zavodov. „KATOLIŠKO ŠOLSTVO JE TEMELJNI KAMEN MISIJONSKE CERKVE“ Na tretjem mednarodnem zborovanju Misijonske zveze duhovnikov je mons. Celso Constantini, tajnik Kongregacije za širjenje vere, dejal zbranim šolnikom iz misijonskih dežel: „Katoliška šola je temeljni kamen misijonske Cerkve. Prefekti in apostolski vikarji nam neprestano ponavljajo, da je katoliška šola neobhoden predpogoj za obstanek in razširjanje njihovih misijonov.“ Prejšnji in sedanji sveti oče nista opustila nobene prilike, da ne bi v radijskih govorih, v najrazličnejših avdi-jencah in papeških pismih vedno znova poudarila nujnost katoliškega šolstva. Naravnost čudovita organizacija protestantskega šolstva po misijonskih deželah kar sili k naši mnogo večji eks-Panzivnosti na šolskem področju. Le močne skupine katoliških laikov, ki so jih katoliške visoke šole formirale, bodo zamogle zajeziti propagando za belo kugo v Indiji in Japonski, ki jo pod plaščem skrbi za omejitev prenaseljenosti širijo posebno mednarodni laični zastopniki raznih oblasti v omenjenih deželah. Samo odlično oblikovani katoliški laiki bodo zamogli doprinesti odločilni delež k pokristjanjenju največjih misijonskih dežel, ko bo komunizem svojo previdnostno vlogo po božjih načrtih odigral in napravil prostor za odločilno osvajalno fazo v božjem duhu prerojene mladine. OB NASTAJANJU „NOVEGA SVETA" SO POTREBE NADVSE AKTUALNE Razdalje se v svetu manjšajo, razgledi širijo. Govorjenje o divjakih in primitivnih narodih, ki žive „daleč“ od nas, bodo kmalu samo še za zgodovinske knjige in opisovanje preteklosti držalo. Kot oddaljenost zvezd astronomi danes izračunajo s svetlobnimi leti, tako se ^razdalje na zemeljski obli krajšajo z avijonskimi poleti. Kot so si naše matere in očetje težko predstavljali današnje raketno letalo, tako se še nam čudno zdi, da v televiziji slavni škof Sheen dokazuje, da je „življenje vredno živeti". Zgodbe o višjih in nižjih rasah, o raznih polteh niso več privlačne. Koloni-jalne politike evropskih držav je'skoraj konec. Ves svet postaja duhovno vedno bolj enoten in v vsem človeštvu gori hrepenenje po miru, življenski pa- Slike na tej in naslednji strani kažejo prizore iz misijonskega šolstva raznih vrst po različnih deželah sveta. metnosti, veliko obetajoči inicijativnosti, ljubezni do svobode in uresničevanja idealov. Zamenjavanje idej je tako naglo, da je v nekaj letih pričakovati na svetu velikih sprememb. Internacionalnost katoliške vere je bila veliko vekov nekaj edinstvenega na svetu. Danes Zveza narodov skuša med človeštvom doseči isto kot Cerkev, samo da ob poudarjanju bratstva nai'odov pozablja na očetovstvo božje in s tem postavlja svojo zgradbo na nevaren pesek, ki jo bo podrl prvi močnejši vihar. UNESCO IN KRISTUSOVA CERKEV Zveza narodov je za svoje vzgojne cilje ustanovila pred 7 leti UNESCO, ki naj poveže človeštvo v mirnem sožitju. Takole beremo o njenem namenu in ciljih delovanja v njenih konstitucijah: „Doprinašati k miru in varnosti s spodbujanjem k sodelovanju med narodi s pomočjo vzgoje, znanosti in kulture z namenom pospeševati vesoljno spoštovanje pravičnosti, zakonitosti in človečanskih pravic obenem z osnovnimi svoboščinami, ki so obljubljene ljudstvom sveta ne glede na njihovo rasno pripadnost, spol, jezik ali vero, po konstitucijah Zveze narodov.“ V tej načelni deklaraciji kot v navodilih in vseh direktivah sv. očeta ne obstajajo več meje in razlike. Enakopravnost je javno izpovedana in proglašena. Nova doba človeške zgodovine se pričenja pred našimi očmi. Vsi narodi smejo želeti svobodno odločati o svoji bodoči usodi, vsem je treba omogočiti dostop do kulturnih pridobitev, ki naj jim olajšajo sodelovati aktivno pri napredku in blaginji vsega človeštva. Tako trdijo ti, ki skušajo zgraditi človeški mir. Cerkev pa dodaja, da imajo vsa ljudstva pravico do resnice in za zmago te resnice nad zmotnimi ideologijami, ki se v debatah medsebojno zdelujejo, računa Cerkev jasno na sv°je misijonarje, a potrebuje nujno tudi krepko formirano laično elito z zadostno izobrazbo za delo med lastnim narodom. Katoliški vzgojitelji morajo poznati vsaj v glavnih obrisih vse važne vzgojne probleme, ki jih Cerkev srečuje po vsem misijonskem svetu, kjer koli svoje božje poslanstvo izvršuje. Silna je potreba gibčno proučevati ta vprašanja ob nastopu dobe, ko se vse temne sile sveta borijo za osvojitev mladine in nadvlado v človeštvu. Sam bežen pogled na nekaj številk nam bo spet olajšal razu-meti velikansko nalogo, ki jo Cerkev po svojem poslanstvu v tej prelomnici časov ima. še posebej z ozirom na gigantske načrte Zveze narodov, oziroma njenega pomožnega vzgojnega organa UNESCO, kateremu bomo posvetili v kratkem poseben članek. Pa prav toliko tudi zaradi svetovnega komunizma, ki tepta vse svetle človeške ideale, da na njih grobovih zgradi po vsem svetu tovarne novega človeka, ki bo stroj in številka v slepi zasužnjenosti brezobzirnim interesom državnega kapitalizma in nepomembne gmote v morju brezsmotrnega kolektivizma. K slikam na tej strani (od zgoraj doli): Ob otvoritvi ženskega univerzitetnega kolegija v Karachi. Med povabljenci je v sredi žena pokojnega Ali Khana, ki je bü predsednik republike Pakistan in ga je nek muslimanski prenapetež umoril. Na njeni desni misijonski škof, na skrajni desni strani slike misijonarka. — Ena od misijonskih šol silno cvetočega misijona v Chota Nagpur v Indiji. V tej cerkveni pokrajini je 972 misijonskih šol ® 14 gimnazijami in 3 univerzitetnimi kolegiji. — Vaje v poljedelstvu na misijonskih šolah v Chota Nagpur ju. — V ženskih šolah misijona v Kanchiju vadijo tudi narodne plese. K slikam levo (od zgoraj doli): Na univerzitetnem kolegiju Srca Jezusovega v rnkjju je več kot polovico študentk katoličank (150 od 250). Na sliki vidimo nekaj študentk oblečenih v japonsko narodno nošo „kimono“; te so prve spre-obr.njenke tega kolegija. — Na Javi •majo misijoni tudi obrtne šole. Tu vidimo prvi pričetek v tekstilni šoli. — Katoliški šolarji v Igahanu (Iran) skupaj s svojimi starši ob apostolskem de-IcKatu. — V afriški Keniji se uče pisati na stroj. V prihodnji številki objavimo še več zanimivih slik s področja mis. šolstva. NEKAJ STATISTIK IZ LETA 1950 IN KASNEJE V vseh misijonskih pokrajinah je bilo takrat: Ljudskih šol 41.632 s 3,216.720 učenci. Sama Afrika jih je imela 27.727, medtem ko jih je premogla vsa Azija samo 7.665, med katerimi so vse kitajske ljudske kot druge katoliške šole ukinjene. Srednjih šol 3881 s 547.594 dijaki. Višjih šol 1178 z 283.589 dijaštva. Strokovnih šol raznih vrst 740 s 34 tisoč 568 gojenci. Učiteljišč 307 za 19.183 dijakov. Malih semeniščnikov, iz katerih se rekrutirajo v misijonskih deželah najštevilnejši duhovniški poklici, je bilo 11 tisoč 404. V vseh šolah imajo dečki večino, v malih semeniščih so sami fantje. V mnogih deželah misijonskega teritorija se šolstvo šele razvija in na Kitajskem je n. pr. ogromen odstotek naroda nepismen in so se dekliški mladini vrata v šole šele začela odpirati. Žal ne obstoja še točnejša statistika o državnem in drugem šolstvu, ki bi dokazala, da je vse naše šolstvo kljub nekaj lepih številk le kaplja v poganski brezbrežni ocean. Zlasti odkar se vpeljuje šolska obveznost in so minili časi, ko so znali brati predvsem sinovi bogatejših in kandidati za budistične ali podobne poganske menihe, ki so preživeli leta ob prebiranju starih rokopisov v zatišju pagod. Tehnični aparat in denarna sredstva UNESCA pa bodo dosegli v kratkem času, če načrti postanejo resničnost, nedopovedljivo več kot privatni napori Cerkve, protestanti in posamezne države v vsej preteklosti. UČITELJSKI IN KATEHISTIČNI APARAT Poleg misijonarjev in misijonark s» glavni pionirji izobrazbe v misijonskih deželah učitelji in katehisti. Ob širjenju vere močno dvigajo kulturni nivo svojih rojakov, ker so i eni kot drugi sinovi in hčere lastnega rodu. Azija ima 28.684 učiteljev in 10.144 katehistov. Afrika 53.000 učiteljev ob 63.500 ka-tehistih. Amerika (misijonski predeli) 1.990 učiteljev in 2.045 katehistov. Avstralija z Oceanijo 3.367 učiteljev in 7.176 katehistov in misijonski predeli Evrope 62 učiteljev. Pod pojmom učiteljev in katehistov moramo razumeti oba spola, ker je po dekliških šolah veliko učiteljic. In tudi katehistinj ne manjka. V Afriki imajo zlasti ob nagli rasti Cerkve katehisti zelo težko delo, ker morajo često sami pripravljati cele vasi na sv. krst, ko duhovnikov ni dovolj. O katehistih ob priliki kaj več v posebnem članku, ker je problem za misijonsko rast Cerkve živ-Ijenske važnosti, zlasti za njen hitrejši razvoj in ohranjanje doseženih sadov v izoliranih krajih izven misijonskih oporišč. V celoti vidimo, da je na vsem misijonskem področju Cerkve 89.043 učiteljev in 81 865 katehistov. Ves ta kader je laičen. Redovništvo in domači kler tu nista všteta. V čji d 1 tega komentarja papeževih besed o važnosti mis. šol tva shdi v prihodnji številki. Slika levo: V mis. šoli ZMAGALI SMO! To so bile prve besede, ki jih je, telesno izmučen ves, a s ponosno radostjo v licu 8. septembra lanokega leta izgovoril apostolski internuncij mons. Ri-beri, ko je dokončno iz rdeče Kitajske prestopil na. svobodna tla v Hongkongu, danes prvo pribežališče vseh misijonar-jev-izgnancev iz Mao Tsejevega paradiža. Lrto in več je že minilo od praznika Marijinega rojstva, a inttrnuncijeve besede še vedno odmevajo v svobodnem katoliškem svetu in najdejo svoje živo Potrjenje v Kitajski sami. Tisto nočno uro izgnanstva papeževega poslanca so prišle resnično kot klic od zgoraj, kot oznanilo resnice, ki je nihče več ni mogel zanikati: zasijale so kot odrešilna luč v tegobno temo zlosrečne žaloigre, ki se je znesla nad dežele nebeške republike, kot se danes v pravi porog svobodnemu svetu sama sebe naziva starodavna Kitajska. 8. september 1951 bo tako ostal zapisan v analih cerkvene, kitajske in svetovne zgodovine kot odločilni trenutek, ko jc mladi, v muče-ništvu in preganjanju utrjeni, v vzorih in bojih preizkušeni kitajski katolicizem po ustih enega svojih največjih zagovornikov in občudovalcev mons. Ribe-rija oznanil Aziji in vesoljnemu svetu: Kristus je zmagal na Kitajskem! Zmagal? Takšna trditev zveni kot najbolj nemogoč paradoks spričo tega, kar dan na dan beremo in čujemo o kitajske dežele krvavi tragediji, ki se zdi, da nima kon- ca, da sploh ni merjena na dejanja v resno skopem stilu starih grških tragedij. Pa je vendar paradoks samo za tilgte, iki svetovna (dogajanja gledajo samo površno in svojim očem nikdar ne dovolijo pogledati v resnično globino, ki jo tako strašno različno od prvega zunanjega vtisa navadno v sebi skrivajo vse te žalostne in iz dneva v dan bolj in bolj trpke vesti. Naj tedaj vzvišeno zatrditev mons. Riberija in našo globoko vero v njeno resničnost potrdimo s tem trenutkom razmišljanja o sedanji Kitajski in o vsem, kar se tam dogaja. Odgrnimo za trenutek zastor tej največji tragediji naših dni, pa bomo morda prav ob njej našli okrepitev tudi našemu lastnemu, premnogokrat le preveč medlečemu upanju na lepše dni! POPOLNI POLOM TROJNE „AVTONOMIJE“ Ko je Mao Tse Tung, rumeni gau-leiter kremeljske satanije, odlikoval starodavnega zlatega kitajskega zmaja z rdečo zvezdo, se je čez noč znašel pred sitno resničnostjo, ki je bila v tem, da ne bo odločal samo o življenju in smrti 471 milijonov rumencev, ki se klanjajo mrzlemu Budhi, ki časte prednike, ki morda iščejo poti iz teme v luč, pa je ne najdejo, marveč da bo moral nujno računati tudi s 4 milijoni lastnih rojakov, ki nič tega ne delajo, ki pa resnično sleherno jutro začenjajo svoje delo v znamenju križa in zatisnejo slednji večer oči ob misli na nevidnega, pa vendar vsak trenutek pričujočega Kralja kraljev. Štirje milijoni ob 471 milijonih na vid ničesar ne pomenjajo. Na vid! A kadar gre za duhovno prekaljene in enotno usmerjene ljudi, ki ne gledajo več svojega edinega življenskega smisla tostran, marveč jim je vse dejanje in nehanje usmerjeno v onostranstvo, takrat je prav gotovo sitno tudi Mao Tseju in kot dober poznavalec mase — tega mu pač he moremo odrekati — si ne more kaj, da bi si ne priznal: S temi štirimi milijoni velja računati, navkljub vsemu! Tod in po vsej verjetnosti samo tod nam je iskati razlog za tisti satansko zamišljeni poskus rdečih kitajskih gospodarjev: ločiti kitajsko Cerkev od Rima, začeti nekšno „reformo“ — (kaj ni tudi Luter njega dni čenčal o reformah, ko se je ločil od Rima?) — in ustvariti slednjič kitajsko narodno cerkev! A že v samem poskusu so kitajski komunisti pokazali vso svojo nezmožnost: čemu sploh ustvarjati „narodne cerkve“, če katolicizem, kot njega nasprotniki ven in ven razglašajo, danes ničesar več ne predstavlja in je mrtev? Saj bi katoličane lahko masovno likvidirali, kot so likvidirali 30 milijonov lastnih rojakov, kot zatrjuje iz Kitajske izgnani kolumbijski frančiškan fr. Luis Contreras... Ne! Rdeči so, hočeš nočeš, priznali moč kitajskega katolicizma; moč, s katero je vredno računati. Tod pa se zdaj porodi satanska zamisel: čemu pobijati in uničiti, kar lahko sebi v dobro in korist obrneš? Tako tedaj: ločimo kitajske katoličane od Rima, dajmo jih „samostojno cerkev“ in — bitka je naša! Vse bi bilo, če bi ne bilo premogočnih darov Svetega Duha! S temi Mao Tse in njegovi niso računali: tu pa je tudi osnovna pogreška njihovega peklenskega načrta o „Trojni avtonomiji“, ki so ga bili zamislili pač takšni, katerih življenje je imelo vse prej kot s katolicizmom opraviti. Vsega, kar je do danes iznašla človeška zloba, kadar gre za uničenje dobrega, so se poslužili rdeči komisarji rumenih lic, da bi katoličane pritirali do razkola: prijaznosti in sovraštva, lepe in trde besede, duševnih in telesnih muk, groženj in udarcev, obljub in stiske, lakote in žeje, ognja in smrti... Uspeh: neustrašeni, trdni, odločni, nepremakljivi odgovori kitajske duhovščine; junaški ponos katoliških Kitajcev, ki so pripravljeni vse pretrpeti in vse žrtvovati za svojo zvestobo apostolski stolici... Resnično: Kitajska je lansko leto po svojih katoličanih zabrusila komunistični tiraniji naravnost v lice Chu-Teh, vrhovni vojaški poveljnik Mao-Tse-Tung, oče revolucije A . svoj .nepreklicni in do mučeništva odločni n e ! Okrožen od pregnanih misijonarjev in kitajskih katoličanov na svobodnih tleh v Hongkongu, je mons. Riberi lani tole izjavil: „Samo čudež je mogel rešiti kitajsko katolištvo pred razkolom. In ta čudež je nedvomno storila Marija. Glejte, prav g vodil po svojih očakih in prerokih, je čestokrat zašlo s prave poti in se vdalo malikovalstvu. A sreče na zemlji ni bilo. Kajti: kjer je greh, tam ni sreče Ne samo izvoljeno ljudstvo, tudi poganski narodi so čutili: „Nekaj ni v človeštvu prav! Priti mora NEKDO, ki nas ko učil, kako moramo živeti; ki bo odvzel grehe in .nas osrečil!“ Ta NEKDO je bil JEZUS. A kdo bo tisti, ki bo dal poganskemu svetu Jezusa? Kdo bo prvi misijonar? Pa je Bog poslal nadangela Gabrijela k Mariji v Nazaret. Spoštljivo jo je pozdravil: »Zdrava, milosti polna...!“ »Glej, spočela boš in rodila sina, ki daj ime Jezus!" Ponižno je Marija sklonila glavo in rekla: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi ^ mi po tvoji besedi." Božja napoved v raju in angelovo oznanjenje v Nazaretu: oboje se je izpolnijo v prvi božični noči, ko je prišel Jezušček na svet. Kaj se ti zdi: bo prav, če rečemo, do je bila Marija prva misijonarka? Seveda bo prav! Saj je Marija dala vsem narodom, ki so bili tedaj še pogani, Jezusa — Odrešenika! Zato pa je tudi Marija mati misijonarjev. Prav zato tudi moliš vsak dan — če si član DSD — „Zdrava Marija“ in molitvico „Sveta Devica Marija, prosi za nas in za uboge poganske otroke!“ In prav je tako! Marija, prva misijonarka, bo prav gotovo uslišala tudi tvoje molitve in prošnje! AKURJEV BOŽIČ Srečal sem ga — malega Akurja — na trgu Alžira, obmorskega mesta Severne Afrike, čakal sem na tramvaj, ki naj bi me odpeljal v Maisson-Carre. Rad bi bil namreč skupaj s sobrati pričakal Jezuščkov prihod v nocojšnji sveti noči... Nedaleč od mene so sedeli na nizkih pručicah trije arabski fantiči — snažilci čevljev. Ogrnjeni v svoje bele burnuse so — brez dela — čisto po otroško kramljali med seboj. Prisluhnil sem. ,;Davi," se je oglasil nekdo izmed njih, „sem vprašal nekega tujca, kako more Jezušček ponoči priti v hiše kristjanov, ko pa je vendar tema." „Glej, mali,“ mi je odgovoril tujec, »saj je Jezušček Bog. Zato vidi ponoči prav tako, kakor podnevi.“ Pogovor malih modrijanov me je zanimal, pa sem se jim približal. Večja sta bila stara kakih osem, deset let. Mali — Akur mu je bilo ime — pa jih je imel .največ šest. Pa se oglasi Akur: „Včeraj sem prosil očka, naj mi dovoli, da vsaj za en dan postanem kristjan. Potem bi Jezušček prav gotovo prišel nocoj v našo hišo. Ampak — očka ni dovolil." „Zasmehljivo mu reče starejši: „Kristjan? Kaj takega? Fej in sram te bodi!" Je trmasto pristavil: „Jaz ne bom nikdar postal kristjan!" Pa — njegove besede niso mnogo zalegle. Skrivnostni, mali Jezušček je tudi drugega fantiča močno zanimal, zato je deja’: „Ko bi bil jaz kristjan, bi nocoj spal zunaj. Pa bi videl, kako bi prišel Jezu-šček iz nebes.“ Akur mu ugovarja: „Prav nič ne bi videl, če kdo čuje zato, da bi videl Je-zuščka, potem Jezušček .ne pride. Toliko že vem.“ Malo začudena poslušata — večja dva. Le kje je Akur zvedel vse to? A mal-mu fantiču še ni zmanjkalo učenosti: „No, tam v Evropi je vse drugače kakor pri nas. Nocoj, na sveti večer, postavijo otroci v sobi svoje čevlj« lepo v vrsto, potem pa gredo spat. Ponoči pride Jezušček kar skozi dimnik in na-po'ni otroške čevlje s svojimi darovi, potem pa odide.“ Spet se og’asi starejši in pove med smehom: „Vidiš, kako si neumen. Tudi ko bi bil že kristjan, bi Jezušček ne mogel priti k vam, ko pa še dimnika nimate.“ Akur je v zadregi obmolknil. It«s ni vedel, kaj naj odgovori na ta „dokaz". Stopil sem k njemu in ga vprašal: „Kje pa si doma?“ „Tam gori, oče, v oni ulici... “ Stegnil je svojo drobno ročico in pokazal proti staremu delu mesta. „Prav,“ sem mu odgovoril, pa nada-Ijzval: „Poslušajte, kaj vam bom povedal. Krščanski otroci vselej molijo in prosijo Jczuščka, naj jim kaj prinese. Če tega ne store, ne dobijo nič!“ Tedaj je mali snažilec čev'jev na mestu pokleknil, sklenil svoji ročici in zaklical: „O Jezušček! Prosim te, prinesi mi nožič, piščalko, novo krtačo in... tudi nekaj bonbonov!“ Bila je to prva molitev malega Akur-ja k J zuščku. Presenečena sta ga tovariša poslu-ša’a. Nezaupno sta potem pogledala mene. pobrala svoji pručici in odšla. Tudi Akur se je polagoma dvignil in odšel za .njima. A ko sta zavila okoli ogla, se je povrnil k meni: „Oče, vem, da Jezušček ne more priti k nam. On pozna samo krščanske otroke, jaz pa sem musliman...“ Vzel je iz žepa nekaj drobiža, mi ga ponudil in nadaljeva': „Bi vzel s seboj enega mojih šolnov? Polož:l bi ga poleg svojih čevljev, predno bi šel spat. In ko bo pr’šel ponoči Je-ziišček k tebi, bo morda tudi v moj čoln položil kakšno dari'o.“ Pol boječe, pol zaupljivo me je gledal mali. „Seveda vzamem! A glej: jaz sem doma deleč od tu. Tudi ko bi ti Jezušček kaj prinesel: saj ne boš mogel priti po darove.“ „O, nič zato, oče! Saj jih lahko ti prineseš jutri sem. Prav tukaj te bom počakal.“ Nag'o se j<> Akur sezul in mi dal svoj zaprašeni šolnček. Vmes je govoril: „Očka me bo sicer nabil nocoj, ko mu bom povedal, kaj sem storil. A nič zato!“ Ne da bi čakal odgovora, je odšel in pustil svoj šolnček v mojih rokah. Naslednji dan me je že čakal na dogovorjenem kraju. „Kako je, oče? Je prišel Jezušček?“ „Seveda je priš 1!“ „Pa je kaj prinese ?“ „Glej!" Vzel sem iz ž~pa nož'č, pišč Iko, .novo krtačo in zavitek bonborov ter mu ^a**v ^kurj^vo vese Ije je bilo nepopisno. Pleščcčih oči je molče orI doval darove 'n jih p-edcval iz rok v roko. Kolčno je pnšal do bes de: „Hva a, oč^! Drugo leto ti pa lahko prinesem še drugi šoln, kajne?“ In obložen z Jezuščkov.mi darovi je odbosopetil proti domu. _ Tri mesece pozneje. Vrnil sem se z misijonar jen ja na našn misijonsko po-st"io. Pa raPtim pred njo malega arabskega fantiča. „Ti tukaj, Akur? Od kod pr'hajaš?“ „Iz Alžira, oče. Pa je pot dolga, zelo dolga. Tako sem truden!“ „Pa zakaj si prišel? Saj v ndar še ■ni božič!“ Ni mi odgovoril. Bruhnil je v krčevit jok in komaj, komaj sem ga vsaj malce Potolažil. „Pa kaj bo r.kel očka, ko te ne bo tako dolgo domov?“ „Nimam več očka. Pred osmimi dnevi je umrl. Jud, pri kater m ;mo stanovali, me je zapodil iz h Š3. Tudi sosedje me ne marajo, pa sem priŠ3’ sem. Mislil sem si: „če je bil z m noj dob~r Jezuscek, ki me ne pozna, bodo dobri tudi nj-govi služabniki, čeprav me tudi ne poznajo! Zato sem prišel sem.“ In zaupno se je ozrl vame s svojimi solznimi očmi. „Prav si naredil, Akur, da si prišel. Mkl.m, da te je sam Jezušček privedel k nam. Bi rad ostal pri naših arabskih fantičih, ki tudi nimajo staršev?“ Spet mi ma i ni odgovoril. Le svoje drobne ročice je stegnil proti meni. Sklonil sem se, da bi pobožal fantiča. A mali Akur me je tesno, tes.no objel okrog vratu in tedaj šele mi je zašep tal na nho: „Da, oče! Rad, oh, kako zelo rad!“ In je Akur ostal pri nas in je pri krstu dobil ime: Božidar... C DEŽELA CVETOČIH ČEŠENJ Pravijo, da nikjer na svetu ne cveto č šnje tako lepo, kakor na JAPONSKEM. Zato ji pa tudi pravijo deže a cvetočih češenj. Vas kaj mika, da bi si jo malo ogledali? No, prav: potem pa brž na Eseizo Ln v letalo — no, že letimo! Srebrni ptič preleti A.nde in že plovemo nad širnim Tihim oceanom. Dobro jo reže naš ptič. Kajpak: je „atomsko“ letalo s kakimi 1200 km na uro. če ne bo kaj posebnega na poti, bomo v 12, 14 urah že v TORIJU, glavnem mestu Japonsk'. Časi imamo dovolj, kajne? Da ga .ne bomo izgub jali brez koristi, pogl jmo, če je v knjižnici letala kakšna knjiga o Japonski. No, tu je nekak „znanstveni slovar“. Poglejmo, kaj p.še o diželi cvetoč.h češenj ! Beremo: „Japonska obsega 4 večje in mnogo manjš.h otokov. Skupna po- Japonski otroci radi poslušajo misijonarja, ko jim razlaga kat.kizem vršina meri 382.000 km*. Večji otoki so: Jeso, Hondo, Likokn in Kiu-Siu. Otoki so gorati, le ob obali so majhne ravnine s kratkimi rekami. Vsi otoki so nastali zaradi delovanja podzemskih ognjenikov, ki še dandanes niso povsem ugasli. Zaradi tega nastajajo večkrat potresi.“ No, upajmo, da vsaj takrat ne bo potresa, ko pridemo mi tja! Dosti je zaenkrat „učenosti“. Gremo malo h počitku, kajne? Ves čas vendar ne bomo čuli. Püot bo pa tudi brez nas opravil! Postelj seveda v letalu ni. Le naše stole spremeni strežaj v nekakšne ležalne stole, kjer na pol sede, na pol leže kmalu zaspimo. Kako prijetno je to spanje! Kaj ne bi bilo? čist, svež zrak, lahno zibanje letala — nemara bi še kosilo prespali, ko bi nas ne zbudil prijazni strežaj. „Bomo kmalu na Japonskem?“ smo radovedni. „Kmalu! še nekaj ur!“ nam pove strežaj. Hm? Nekaj ur? Še imamo dovolj časa, da prebrskamo naš „znanstveni slovar“. Spet beremo: „Japoncev je 73,000.000 So rumenokožci. Ukvarjajo Se povečini s poljedeljstvom (riž, proso, fižol, čaj). Tudi z ribolovom se preživ'j a mnogo ljudi. Kopljejo baker, žveplo in premog. Izmed industrij je najbolj razvita tekstilna." Še bi radi brskali po slovarju, pa nas opozori strežaj: „Pripravite se! Kmalu bomo tam!“ Saj res: pod nami ne valovi več Tihi ocean. Glej, pravkar plava leta’o nad Fudžijamo, najvišjim vrhom Japonske, ki je Japoncem sveta gora. No, ni več časa za ogledovanje. Letalo se spušča niže in niže. Vedno bolj se bližamo zemlji; vedno razločnejša postajajo mesta g palačami in hišami, vasi s hišicami. Rahel sunek — letalo drsi že po zemlji. Na letališču nas sprejme prijazni slovenski misijonar salezijanec Antolin Avguštin, ki nas odpe je v misijonski zavod. „Ste kaj trudni?“ nas sprašuje med vožnjo. „Oh, kje pa! Saj smo skoraj med vso vožnjo spali!“ Omnibus zavozi v Tokijo. Glej, saj tu je vse tako, kakor v velemestih Evrope ali pa Amerike! Po cestah vozijo tramvaji, omnibuii, avtomobili, tramvajski vlaki; pod zemljo drve na vse strani podzemske železnice. Res: ko ne bi srečavali med našo vožnjo deklet in žena v pisanih japonskih „kimonih“, ko ne bi gledali znači nih japonskih obrazov, bi si lahko mislili, da smo v Buenos Airesu, Clevelandu ali kje v Londonu! „Kaj ste mislili, da so Japonci „divjaki“?“ se smehlja misijonar našemu začudenju. ,,Ne, Japonci so trezen in delaven narod. Prav radi in tudi spretno posnemajo to, kar vidijo koristnega zase pri tujih narodih. So visoko izobraženi, čeprav je njihova izobrazba precej drugačna od naše.“ Zavijemo v zavod prijaznega misijonarja, ki nas povabi na majhen „prigrizek“. Vmes pa nam je razlagal to, kar nas je najbolj zanimalo: o veri Japoncev, „Japonci so po veri šintoisti in budisti. Prva vera, znana med Japonci, je šintoizem. Kdor bi šintoiste površno opazoval, bi rekel, da so malikovalci. Zdi se namreč na prvi pogled, kakor da častijo drevesa, vode, gore i.n podobno. A to ni res. Japonci-šintoisti ne častijo in ne molijo teh stvari. Oni izkazujejo le nekakšno spoštovanje do „nevidnih bitij“, kj so — po njihovem mnenju —■ v stvareh. Prav tako izkazujejo posebno spoštovanje mrtvim — ne samo sorodnikom, marveč mrtvim sploh. Ne eno, ne drugo ni malikovanje, zato se šintoisti razlikujejo od ostalih poganov. Tretje, kar je posebno značilno za šintoiste, pa je božje češčcnje japonske zemlje in vsega, kar je v zvezi z njo. Prav iz tega češčenja izhaja velika ljubezen Japoncev do domovine.“ „Kakšna vera pa je budizem?“ smo se pozanimali. „Budizem je prišel na Japonsko v sestem stoletju in to iz Kitajske. Ker vemo, da vas bo pot vodila tudi tja, boste tedaj kaj več zvedeli o tem.“ „Je na Japonskem veliko katoličanov?“ „Malo, zelo malo,“ je postal misijonar žalostno. „Glejte: od vseh 73,000.000 Japoncev je samo 130.000 katoličanov, vsi drugi so večinoma šintoisti in budisti.“ „Kako? Kaj ne marajo .naše vere?“ smo se vsi začudili. .O, pa kako radi bi jo sprejeli, ko bi le bil0 dovolj misijonarjev, da bi jih poučili. Japonska duša — pravijo — je kakor ustvarjena za krščansko vero. In ser so sami spoznali, da je njihovo po-ganstvo prazno, je sedaj najlepši čas, da bi jih pridobili za sveto Cerkev. A kaj, ko ni dovolj misijonarjev, .ni dovolj delavcev, manjka denarja, vsega...“ Malo neprijetno nam je postalo. Nismo morda tudi mi krivi, da Cerkev na Japonskem tako počasi raste: ker se Premalo brigamo za misijone, premalo molimo, se žrtvujemo, darujemo...? Še enkrat smo se drznili nadlegovati dobrega misijonarja: „Ali je poleg vas se kak slovenski misijonar na Japonskem?“ „Ne veste? Štiri slovenske usmiljenke, ki so na treh različnih misijonih, kjer je polno otrok, škoda, da nimate\ žasa, da bi jih obiskali...!“ _ „Res škoda! Koliko je pa sploh vseh misijonarjev v tej deželi?“ „Kakih tisoč. A kaj je to proti vsej Japonski! Saj pride en misijonar približno na 7 tisoč poganov! Kako naj d®«, kje naj začne, da bo vsaj malo uspeha. A tolaži nas upanje na božjo Pomoč: Brez nje bi res ne mogli ničesar storiti! Japonske deklice v procesiji sv. Rešnje-ga Telesa A tudi vi, dragi moji mali. mislite večkrat na Kristusovo kraljestvo, ki tako počasi raste v deželi cvetočih češenj 2“ „Bomo! Bomo!“ smo obljubili misijonarju in se mu zahvalili za zanimiv pouk. KAJ LAHKO STORIMO MI MLADI ZA MISIJONE Do'go časa sem premišljevala, kaj bi tudi jaz storila za misijone. Vpisala sem se v Družbo Svetega De-tinstva ter vneto molila, da bi ljubi Bog poslal veliko misijonarjev med pogane in da bi luč resnice prodrla tudi v tiste kraje, kjer ljudje hodijo še v temi, te.r da bi vsi otroci iz celega sveta skupaj dosegli z združenimi močmi krst čim več poganskih otrok, ki pridejo na ta svet v da jnih kitajskih, indijskih, japonskih, zamorskih in drugih deželah, kjer še ni Jezusov» Cerkev dovolj razširjena. Mo- lila sem, da bi č'm vež poganjkih otrok spoznalo Jezusa ter ga tudi rado imelo. Seveda misijoni pa potrebujejo tudi denarnih sredstev za zidanje šol, bolnišnic, cerkev itd. Spomnila sem se hranilnika, ki že dolgo čara sameva na omari. V njem že lep čas hranim nekaj centavov ,,za vsak primer“. B la sem prepričana, da je sedaj prišel ta ..primer“ in da moram tuči j.az kaj žrtvov-ti za uboge zamorčke tam v daljni Afriki ali pa za male rumenčke tam na Kitaj k?m. S težavo sem odprla hranilnik ter preštela njegovo vsebino. No, nekaj bo že, sem si mislila. Ko sem čez nekaj dni pospravljala očkovo mizo, sem opazi a na njej kup pisem, n.a katerih je bilo polno različnih znamk. Kar mi pade v glavo dobra misel. Pred kratkim sem namreč čitala v „Ozn-nilu“, da naj zbiramo znamke za nrsijone. Glej no, da nisem na to prej pomislila! Znamk imamo doma zelo veliko saj dobiva očka skoraj vsak dan kakšno pismo. S škarjami v rok:h sem se spravia na težko opravilo ter odrezala znamke iz pisem. Zbrala sem jih skupaj ter jih spravila v pismo. K njim s'm pa pridala še tiste >,cen-tave“, ter vse skupaj darovala mis:jonom. S tem pa nrem bila kar nič zado-volina; prenršljevala sem, kako bi še bolj pomagala misijonom. Vel tombola „Pode ržajeva cerkev za slovensko semenišče“ mi j? d:la dobro m'sel, da bi še mi otroci. k< stanui-mo skupaj v isti hiš1, napravili tako tombolo, seveda bolj majhno ter preprosto. Čisti dobiček pa bi darovali misijonom. Takoj smo začeli pripravljati to našo ma o tombolo. Naše mamice so nam darovale nekaj dobitkov, naši starejši bratje pa so nam darovali kakšen pes za nakup drugih dobitkov. Na tombolo smo povabili vse naše prijateljice in prijatelje, ki stanujejo v naši bližini. Takoj po slovenski maši v San Martinu smo se začeli zbirati na terasi naše h'š». k-tero smo že prej lepo okrasi i. Spredaj smo postavili na mizico dobitke. na steno pa smo pritrdili tablo s številkami. Imeli smo pripravljenih za tombolo sto tabl'c ter jih prav poceni piodajali. Kmalu so bi e vse tablice prodane. Prva tombola je bil živ bel zajček v leseni kletki. Pa tudi drugi dobitki so bili prav lepi: lučka, p:sana žoga, dve prav lepi bonbonijeri, več lepih knjižic itd. Vsi otroci smo prav nestrpno sledili tomboli. Malo smo ga pa tudi polomili. Namesto 15 številk smo na vsako tablico nap:sali 20 številk. S tem se je nestrpnost vseh otrok še bo j povečala ter se je tombola n' koliko zavlekla. Pr-v vesel! smo bili uspeha tombole ter takoj izročili m'sijonom ves dobiček. Tako se je končala ta naša tombola, ki nam bo vedno ostala v prijetnem spominu in vzpodbuia'.a nas in š-> vse druge n-še prijatelje, da tudi oni kaj pripomorejo za misijone, če ne z denarjem, pa vsaj z molitvami. MARJETA SMERSU, San Martin DRAGA MARJETA! Tvoje pismo me je čisto zares presenetilo. Kajti v njem omenj š prav vse — ali: skoraj vse — kar vi mladi lahko storite za misijone. Naj čisto na kratko ponovim, da bo tudi drugim o tala ta reč v spominu. 1. VPIS V DSD in seveda izpolnjevanje dolžnosti, ki jih družba nalaga. 2. MOLITEV, ta je pač najbolj „poceni“ in nihče ne more reči, da lega ne more darovati za misijone. 3. DENARNI PRISPEKI, to je s cer pon kod malo težka zadeva, a z dobro voljo se da — kot ste prav vi to dokazali — marsikaj doseči. 4. ZNAMKE, tudi te so „zastonj“, le malo truda in brige je treba, pa se jih kmalu nekaj nabere. 5. DOMAČA TOMBOLA, to je bila res izvirna in odlična mis-1, h kateri Ti morem le čestitati, take domače žabi ve bi lahko še marsikje napravili; korist je dvojna: prijetna domača zabava in pomoč misijonom. Še nekaj naj omenim, kar bi lahko vi mladi vršili in radi črsar sem preje napisal tisti „skoraj vse“. Mis im namreč 6. ŠIRJENJE MISIJONSKEGA TI- SKA. Tudi to delo n:č ne stane, treba Je le malo dobre volj’, pa reka j požrtvovalnosti. če vrš za koga, ki še ni na-r°č n na „Katol ške misijone“, ponudi Wu jih. Morda boš prav s tem čelom pridobila milijonom dobrega prijatelja in vnetega sodelavca! Ž^Tm, da bi Tvoje pismo prebrala vsa slovenska mladina. Ne s-mo prebrala. ampak tudi posnemala Tvoj’ delo *a m's'jone v vsem, kjer posnemati mo-re- Tako bi potem tu'M vi mladi mnogo, mnogo storili za misijone! Lep misijonski pozdrav! družba svetega detinstva Menda ste vsi brali v predzadnji številki božjih stezic „Telefonski razgovor“, ki sta ga ime a Bojan in zamoič k Kali. Tisto „prijavnico“, ki je bila na koncu pogovora pa — se mi zdi — je melokdo bral. AH pa: če jo je prebral, ni vedel, kaj naj z njo naredi. Tako eva — ni dolgo tega — kl’pr-tala z nekim fantičem, pa me je ves začuden vprašal: „Kaj je treba tisto „Prijavnico“ nf pisati?“ „Seveda! Napisati in odposlati. To se pravi: če hoč š biti član Družbe sve-tega Detinjstva.“ Pa se fantiček spomni: „Veste, jaz prav za prav že mo.im vsak dan tiste molitvice. Ali ni to dovolj ? Se moram vseeno vpisati v DSD?“ „Gotovo j. veliko več vredno, če kdo moli, četudi ni član, kakor pa če je kdo član, a nič ne moli. Pa — kdor se tudi prijavi za člana, ta je deležen velikih duhovnih dobrot. Saj se za člane DSD darujejo svete maše. Veš, samo za člane.“ No, to je fantič, k sedaj dobro razume’. A ga je le še nekrj motilo': „Kaj pa če je že kdo kje vpisan za člana?“ „Potrebno prav za prav ne bi bilo. A stvar je taka: „Mladi mi ijonar“ bi rad zbral imena in naslove v eh v DSD. Ta imena bi potem objavil. Ne zato, da bi se „bahal*, z njimi — Bog ne daj! Pač pa zato, da bi odrasli videli, da tudi slovenski otroci delajo za širjenje božjega kra'j'stva na zemlji. Potem pa še to: vsak, ki s bo prijavil, bo dobil spominsko podobico, ki ga bo opozarjala na dolžnosti, ki jih ima kot član DSD in kot katoličan.“ Sedaj je bil fantiček čisto zadovljen. Dejal je, da b km-lu napisal in poslal izpolnjeno prijavnico. Še ti, ki to bereš, stori tako! PRIJAVNICA Podpisani (tu napiše vsak otrok svoje ime in priimek) iz (napiši kraj, kjer stanuj š) se prijavim za člana (član'co) Družbe svetega Detinstva. Vsak dan bom molil eno ..Zdrava Marijo“ in vzdihljaj „Sveta Devica Marija, prosi za nas in za uboge poganske otroke!“ Če bom mogel, bom plačeval tudi mesečni denarni prispevek za misijone. Datum Podpis Fantiči! Deklice! Spomnite se: Jczušček ni prišel na zemljo samo za vas, ampak za vse ljudi. Vi ste tako srečni, da ga že poznate. A I({oliko je otrok, ki o ^jem še nič ne večo! Jezušček hoče, da tudi vi širite njegovo hraljestvo na zemlji. To boste storili tako, da postanete člani DSD in izpolnjujete do žnosti, ki vam jih družba nalaga. Še danes izpolnite gornjo prijavnico in jo pošljite na naslov Slovenska misijonska zveza, Calle Cochafcamba 1467, Buenos Aires. BESEDNA UGANKA Beseda znana kaže bogatina. Če eno črko spremeniš, ubožnega moža dobiš: poganom božjega oznanja Sina ŠTEVILNICA 456 + 7 13 9 2 11 1 2 3 -f 14 2 + 16 2 7 2 -f- 11 8 3 6 15 -f 4 5 6 16 12 14 10 11 8 3 = ? Ključ: 123 = priprava za pretakanje tekočin. 456 = teče po žilah. 7 8 9 10 11 = mora imeti vsak junak. 12 13 14 = ni naš. 15 16 = dva soglasnika Risana uganka. Pazi na višino stolpov (minaretov) turških cerkva! Za pravilno rešene uganke razpisuje uredništvo „Katoliških misijonov“ tri lepe nagrade. V slučaju, da bo več pravilnih rešitev, odloči nagrajence žreb. Rešene uganke pošljite čimprej na naslov: „KM“, CochSbamba 1467, Bs. Aires, Argentina Komandir: „Musa, kaj bi storil, če bi srečal sovražnika?“ Musa: Ubijem ga, gospod poročnik. Komandir: „Dobro. Toda kaj, če srečaš cel sovražni bataljon?“ Musa: „Vse pobijem!“ Komandir: „Ne, Musa, takole: Ne da bi te kdo opazil, bi se vrnil nazaj v tabor in zadevo javil komandi. — Pa dalje: Kaj bi naredil, če bi naletel na pobeglega prašiča?“ Musa: „Ubil bi ga, gospod poročnik!“ Komandir: „Drugače!“ Musa: „Aha, že vem! Stekel bi nazaj, ne da bi me kdo opazil, in zadevo javil komandi!“ Komandir: „Spet narobe! Poslušaj: Ako srečaš pobeglega prašiča, stori tako: Zgrabi ga za uhlje in ga zavleci na varno. Si razumel?“ Musa: „Razumel, gospod poročnik!“ Komandir: „Dobro, še eno vprašanje: Kaj bi naredil, če srečaš tam zunaj nekje recimo mene?“ Musa: „Ubijem vas, gospod poročnik!“ Komandir: „Kakšne se znebi, saj sem vendar tvoj komandir!“ Musa: „Saj res, hitel bi nazaj, ne da bi me kdo opazil, in bi zadevo javil komandi.“ Komandir: „Pa jaz vendar nisem cel sovražni bataljon!“ Musa: „Aha, sedaj pa vem: Zgrabil bi vas za uhlje in vas zavlekel na varno!“ lepo so sprejeli očetov glas Papeževo pismo kitajskim škofom, duhovščini in vernikom „Cupimus in primis“ je kljub vsem oviram prodrlo na Kitajsko. Romalo je od mesta do niesta, od vasi do vasi, od družine do družine, vžigajoč pogum in moč. Neki duhovnik, ki se je nahajal v velikih stiskah radi groženj od strani rdečih ln ni vedel, kako bi se odločil, je čital to papeževo pismo na kolenih in s solzami v očeh ter potem izjavil: „Sedaj sem pripravljen...', namreč na preganjanje. MISIJONSKE DOLŽNOSTI V ŠTEVILKAH Nedavni tretji misijonski kongres v Mehiko je povlekel naslednje številke o trenutnem stanju človeštva in njega verstvih, pa tudi o gigantski nalogi, W čaka sodobni katolicizem v boju za sirjenje božjega kraljestva. Na e vetu je danes: 1.400,000.000 poganov 408.000. 000 katoličanov 350.000. 000 drugovercev in to vse pri skupnem štavilu 2 milijardi 158,000.000 prebivalcev zemeljske oble. Da bi presadila Kristusovo Cerkev med te milijone poganov in jo tam utrdila, vzdržuje Kongregacija za širjenje vere 600 misijonskih pokrajin, kjer je danes: 20,800.000 katoličanov-laikov 26.000 duhovnikov 4.300 bogoslovcev, zraven pa še lepa vrsta katoliških osnovnih, srednjih in tehničnih šol, univerz, klinik, bolnišnic, sirotišnic in go-bavišč. Statistike iz drugih misijonskih virov pa govore, da bi se, postavimo, za spreobrnitev Afrike tistih 14,000.000 tamkajšnjih katoličanov moralo prizadevati pri poganih v razmerju 8 proti 100; se pravi: na 8 katoličanov 100 poganov; v Aziji 1 proti 100, se pravi vsakteri 0d 11 milijonov azijskih katoličanov bi moral skrbeti za spreobrnjenje 100 poganov; v Ameriki je razmerje 58 proti 100, v Evropi 25 proti 100, v Oceaniji 20 proti 100. V Evropi je danes 220,000.000 katoličanov, 320,000.000 pa protestantov, ločenih bratov in drugovercev (katoliška Evropa!...). Nasprotno pa je od 317 milijonov ljudi, ki prebivajo v obeh Amerikah, 182,000.000 katoličanov, pa le kakih 63,000.000 protestantov; 66 milijonov je poganov, ostali pa so drugoverci. Sorazmerno je tedaj prav Amerika dolžna največ doprinašati za misijone, pa naj bo to v Ameriki sami, ali pa v temačnih poganskih pokrajinah Daljnega Vzhoda. ESKIMI Vsi raziskovalci so si edini v tem, da so Eskimi najodpornejši rod na zemlji. Jedo namreč prav vse, kar jim pride pod zob, in njih želodec vse prenese. Včasih jedo po ves dan brez prestanka. Prav nič jih ne moti, če je divjad ali riba že napol razpadla. Vse izgine v njih želodcih. Rib ne trebijo, ampak jih pojedo z drobovjem in glavo vred. Včasih prirejajo velike pojedine. Mnogi se od premnoge zaužite hrane onesvestijo. Tedaj pristopijo njih žene in jim onemoglim še naprej bašejo kose mesa v usta. KATOLIŠKA MATI 1952 V USA Častni naslov „katoliška mati 1952“ je bil dod Ijen j ponski gospe Tereziji Mat udaria, ki je mati 13 otrok. Mož je prestopil v katolicizem že pred desetimi »eti; svojo družino je s pomočjo zveste zakonske družice vzgojil v stro-g m katolišk m in gorečem apostolskem duhu. Gospa Matsudaria je članica premnogih katoliških organizacij v USA; posebno pcsvsča skrb japonskim emi-gr ntom v Združenih državah, častni na lov katolišk: matere ji je podelila Narodna severnoameriška katoliška organizacija za družino. — Do letos je imela i’ti častni naslov, ki vsako leto preide na drugo k’.to'iško mater, znamenita ho’ywoodska filmska umetnica Irenne Dunnr. KATOLIŠKI TISK V AFRIKI Katoličani imajo v Afriki dva dn v-nika, osem tednikov, 2 dvotedenski reviji, trinajst mesečnikov, dve dvomes' čni reviji in dve trimeseč-.ni reviji. Francosko pisa-__ nih publikacij je 13, ang.cško 8 in v domačih narečjih šest. MAU-MAU V BOJU PROTI KATOLICIZMU Gibanje M u-Mau, ki sr je spočelo okng leta 1947 v Južni Afriki, je sprva kazalo zgolj svoj politični obraz: kot svoj naglavni ci j so njega pristaši oznanja! izgon vseh belih iz Afrike, pač vabljiva krilat.ca črncem, ki so evropskih kolonij na la tnih domovinskih tleh upr vičeno siti. A kaj kmalu se je izkazalo, da je to gibanje, ki je nekšna po ebna teroristična organizacija in prav močno na rd če zaudarja — to so začela tudi uradna angleška poročila zatrjevati — usmerjeno ne le proti beli nadvladi v politiki, marveč št vse bolj proti belemu duhu: ktr pa imajo Mau-Mau tudi krščanstvo za navaden evropski 'mport v Afriko, so svojo pest v zadnjih tednih pokazali tudi misijonskemu delev nju C"rkve med afriškimi narodi. Tako s- je organizacija kar čez noč ■'prevrgla v najsilnejšega sovražnika katolištva v Črni Afriki in hkrati v eno največjih nevarnosti, ki se ji mora Cerkev na svojih misijonskih področjih zoperstavi j ti. Cilj Mau-Mau je m.d drugim tudi ta, da hočejo m d Afri-kanci spet uveljaviti poganstvo, posebe st f^tišizem, med tiste rodove, ki so že sprej.ii svoje odrešilno znamenje križa. V enem svojih pastirskih pisem oznanja apostolski vikar iz Zanzibarja, ki je pač gotovo najmočnejši in n jpo-membnejši vikariat v Kenyji (črna Afrika), mens. John McCarthy, da „organizacija Mau-Mau predstavlja zanikanje vsakršnega verovanja... po svojih prizadi vanjih pa je pr vo p ki nsko orodje za uničenje predvsem krščanstva.. .“ KATOLIŠKO MISIJONSKO DELOVANJE V ČRNI AFRIKI V NEVARNOSTI Člani teroristične protievropske organizacije Mau-Mau v črni Afr.ki silijo z najbolj divjaškimi sred tvi na tisoče svojih črnih rojakov k odpadu od katoliške vtre. Grožnje s smrtjo so na dnevnem redu. Misijonar Andreole zagotavlja, da se s pojavom Mau-Mau un.čujejo sadovi petdesetLtnega truda in žrtev poln ga dela... Isti misijonar žalostno ugotavlja, da bodo za božične pr. znike misijonarji lahko sešteli na pr te svoje kr-toličane, čv bodo Mau-Mau tako satansko nadaljevali svojo gonjo. Mau-M;u ima svoje sr dišče med milijonskim črnim rodom Kikiyu; ena petina članov tega rodu so kristjani. Teroristi silijo vernike, da se pod prisego odpovedo krščanstvu, da smatrajo nedelje za delavnik, da opu'te svoja krščanskega imena, da sežgo vse svete in nabožne knjige, da uničijo svete podobe in rožne v^nce... Kristjana, ki je oblastem naznanil delovanje Mau-Mau, obsodijo na smrt in store vsfe, da se ga čimprej izmbč tudi v resnici (OF ?)... Pred nekaj tedni so teroristi ob-odi L na smrt misijonarja P. J. McGi la, ki je prekucuško gibanje javno s prižnice ožigosil; a duhovni gospod je pobesnelim rokovnjačem še o pravem času ušel. Apostolski vikar za Kenyjo je pod kaznijo izobčenja prepovedal katoličanom kakršno koli sodelovanje z Mau-Mau... MILO ZA PRAGO Znani japonski katoličan, admiral Yamamoto je bil nekoč s svojimi ladjami zasidran v nekem pristanišču, kjer je st-la .udi večja skupina angle-,1 ikih ladij. Po starem mornar, kemu običaju se je admiral Yamamoto v Premstvu svojih čjstnilbv podal na Prijatelj ki obisk na angleško poveljnico ladjo. Tam ga je že sprejel v kro-oficirjev angleški poveljnik, otopil je pr d japonske obiskovalce in Pričel pozdravni govor. Najbrže ni imel Bru govora in se je na kaj tvegan način oot.l izmaz ltj iz nerodnega položaja, rieiec, da nihče od Japoncev ne razn-rop angl ški, je tebi nič meni nič pričel reti „one, two, threc (ena, dve, tri),“ do x j-J? r^ajset. Angleži se niso mogli na-. 'ti iznajdlj vosti svojega poveljnika ln komaj zadrževali smeh. Tedaj pa stopi napr j admir1] Ya-a m oto. V sijajni ang'leščini nagovori Poveljnik? in oficirje: „Eksce'enea, go-spodje!“ Nrto pa prične v pravilni an-Si scini: „One, two, three..“ in tako oalje do ti oč. Koliko je kristjanov v izraelu . lzra' Iški državni urad za statistiko 'o ekonomska r ziskavanja je objavil po-oatke o prebival tvu mlad judovske dr . Ob novem letu 1952 je bilo stanje nasl d-je; prebivalcev šteje Izrael 1 mi-|.lon 578.000; Judov je mnd njimi 1 mi-ijon 405.000, drugih narodnosti pa 173 iioaV, zadnjih je mu 'imanov riO.OCO, kristjanov pa — katoličanov, Pravoslavnih in protestantov — 38.000. Uruzov je 15.500. FILATELISTE petnajsti stoletnici NOVICA ZA Vatikan je ob K=i.i.ajoi, kale don kega koncila, ki je bil leta 451 v e su papeža L"ona L, izdal po ebne rpominske znamke. Tiste za 25 I r pred stavljajo sr Čanje Leo^a L, ki ga cerkvena zgodovina pozna tudi pod imenom sveti Leon V liki, s hunskim kraljem Atilo. Papež je leta 452 znamenitega oarbarsk ga kneza pregcvoril, da ni na-Pndel Rima in da je zapustil Italijo... uruga za 100 lir pa predstav ja kalce- donski cerkveni zbor, kjvr je bilo navzočih 600 škofov pod predsedstvom cari-graj k gi patriarha Anatolija in posebnih papeževih odposlancev. Na omenjenem cerkvenem zboru so prebrali in slovesno razglasili papeška pisma, posebno še drgmatično < pištolo, v kateri je Leon L jasno in odločno nastopil proti Eutihe-j?vi zmoti, ki je trdil, da je bila v Kristusu ena sama narava. To papeško pi -mo so zbrani vzhodni škofje sprejeli z znamenitim klicem: „Ptter je govoril po Leonu!“ S&i- KAKO SI ČRNCI RAZLAGAJO NASTANEK BELEGA ČLOVEKA V Belgijskem Kongu je n k črne prepovedoval misijonarju: V začetku je Bog ustvaril Adama, ki je bi črn. Ker je bi.o revežu dolgč .s, mu je vzel r.-bio in mu ustvaril dru 1 žico Evo, ki je bila tudi črna. Njuni otroci su bili v i črni. Vse j bilo v redu, dokler ni Kajn ubil Abe!a. „Kajn, kaj si storil svoj mu bratu?“ je zagrmel božji gks. Kajn je od strahu prebledel, in tako izgubil svojo prejšnjo lepo črno polt. VZORNI ŽUPLJANI Cerk v v Botah je zelo lepa. Veličastno k;aljujj ob morski obali. S mo nj n vitki zvonik je stal 2.300 sterlin-gov. Polovica te v like vsote so zbrali domačini med seboj. Župnija šteje 700 undn kov in de avc v in vsak od njih je daroval 10% svoj'gi zaslužka za cerkev. Pol g te izredne d jatve pa še sami krijejo v e redn stroške svoje župnij--, kar tudi ni malo. Res občudovanja, pohvale in posnemanja vredno. KOREJSKI GENERALI SE OKLEPAJO KRIŽA Pater Avguštin You j krstil pred tedni južnokor jsk ga genera'a Joahima Shln, njegovo ženo in štiri otroke. K r preobrnjenju so v liko pomog e tudi katoliške misijona)k iz Marytnoll, ki jih ima Shingova družina v poeeb-i časti. Om nj ni g n ral je poveljnik mornariške pešadije. DVAJSET LET V MISIJONIH Lani je dvajset let, odkar je prišla v misijone s. Terezija Medvešček, iz družbe Hčera Marije Pomočnice. Takole nam ona sama popisuje svojo pot: 14. oktobra 1931 sem dala slovo Italiji, kjer sem napravila novicijat, ter sem dospela 29. oktobra v Madras, Indija, kjer sem ostala 3 mesece radi študija angleščine. Leta 1932 so me predstojniki poslali semkaj v Gauhati, kjer sem ostala tri leta in sem vzgajala žensko mladino. Leta 1935 sem bila prestavljena v Yowai, kjer sem ostala do leta 1949. Že v začetku sem se morala učiti najprej angleško, nato hindu jezik in malo asamskega. Tukaj na novi postojanki sem se morala učiti spet drug, „Ibasi“ jezik, ki je pa nekoliko lažji, ker pišejo in berejo z našim alfa betom. V tej deželi sem živela res misijonsko življenje v polnem pomenu besede: Hodila sem po daljnih vaseh in učila krščanski nauk. V Yowai v cerkvi je še vedno Vaše darilo: 8 zares lepih svečnikov in mnogo drugih stvari, ki ste jih pošiljali še pred vojno in za katere boste prejeli plačilo v nebesih. Vseh 20. let nisem z nikomur mogla govoriti slovensko. Ravno za dvajsetletnico mojega življenja v misijonih sem doživela izredno srečo, da sem po dvajsetih letih spet lahko govorila slovensko. V mesecu juliju letos sem šla na duhovne vaje v Shillong, kjer sem naletela na salezijanskega bogoslovca Kusteca, ki tu dokončava svoje bogoslovne študije in bo imel čez kako leto novo mašo, če Bog da. V kraju, kjer sem sedaj, imamo okrog 100 deklic, ki so večinoma sirote brez staršev. Imamo poleg tega šolo v angleškem, asamskem in hindu jeziku; poleg 100 notranjih gojenk jo obiskuje še kakih 200 zunanjih učencev in učenk. Poleg tega imamo dispanzer, ki ge ga ljudje zelo poslužujejo, kajti vlada bolj slaba klima tu in je precej bolezni. LEPO DELO V BOMBAYU V Bombayu že dolga leta deluje s-Konradina Resnik, iz družbe Hčera sv. Križa, ki nam je sredi leta pisala med drugim sledeče o svojem življenju: Meni gre po navadi, le dela je čez glavo, kar je en vzrok, da Vam tako malo pišem. Drugi vzrok je pa, ker mi gre pisanje le počasi od rok, saj je bilo 30. maja že 22 let, kar sem zapustila drago domovino. Moje delo je, kakor Vam je že znano, skrbeti za našo samostansko in farno cerkev, pa tudi pranje, šivanje, popravljanje in izdelovanje mašnega perila in paramentov je na meni. Velikokrat pridejo tudi misijonarji iz raznih postaj prosit k nam za to in ono. Mesečno razdelim krog 150 do 180 tisoč malih hostij, za Božič in Veliko noč jih gre pa tudi do 200.000. Ker imamo v okviru notranje in zunanje šole tudi dispanzerij, mi zelo prav pride vse, česar sem se bila naučila, ko sem bila 3 leta v bolnišnici. Mladine imamo veliko: samo v notranji šoli več kot 600, v nižji in višji. Ljudje so v našem kraju (Bandra) na splošno dobri, mnogo je katoličanov med njimi. Komunisti pa tudi tu precej šarijo. Tako so napravili nekak velesejem, kjer je bilo mnogo stvari iz češke; na razstavi so ves čas dajali razne komunistične filme, ki so bili predvsem proti veri, zlasti pa proti Cerkvi naperjeni, tako da so celo hindu in parsi protestirali. Naš škof se je obrnil na vlado, ki je potem te nesramne filme prepovedala. Odkar je bila tu fatimska Marija, pobožnost do Nje zelo procvita.. Pol ure od nas je cerkev, v kateri se vrši vsako sredo pobožnost v čast Mariji Pomočnici; tam je skoraj več poganov navzočih kot kristjanov, in kako lepo se obnašajo! SLOVENKA — MISIJONSKA PREDNICA Po desetih letih nekako smo prejeli spet pismo misijonarke s. Marije Vim- ®®ncije Novak, iz družbe oblatinj sv. •Frančiška Šaleškega, ki deluje v Južni Afriki. Tole pove: Naj Vam na kratko popišem moje delo v zadnjem času. Kakor Vam je že znano, sem 16 let delovala v Keimoesu, ki je ena največjih in tudi najlepših Misijonskih postaj v tem koncu Afrike. Meseca decembra 1960 pa so me predstojniki poslali na novo misijonsko postojanko v Bloauwskop, kjer sem morala sprejeti odgovorno službo prednice. A doslej sem dobila šele eno misijonar-! ko, iz Italije; ne razume še veliko afriškega jezika in tudi težkim novim raz-Meram se še kar ni navadila, saj je pa tudi šele dve leti tukaj. Na tej postaji deluje vsega skupaj pet oseb: en duhov-nik, po rodu Čeh, dva črna brata, imenovana sestra Italijanka in jaz. Imamo že šolo s 106 otroci, mislimo pa začeti z gradnjo male cerkve, ker doslej imamo sveto mašo kar v šoli, ki pa postaja že vse premajhna za 300 katoličanov in "O katehumenov. Dela je zelo veliko, zlasti ker ima naš "misijon tudi nekaj oralov rodovitne zemlje, ki jo je treba obdelovati. Lansko leto smo pričakovali dobro žetev, pa je izstopila velika reka Oranje in nam vse preplavila ter uni-žila. Naše sosestre so precej oddaljene od Mene: č. s. Elizabeta Pogorelc je naj bližja: 160 milj; potečejo leta, da se pe vidive. Sedaj bomo imele vse sestre >z celega vikarijata letne duhovne vaje; Morda se tamkaj s katero od rojakinj srečam, da bom spet slovensko govorila Po tako dolgem času. RAVNATELJICA ŠOLE Koncem junija smo prejeli pismo od B. Elizabete Pogor le, ki deluje v kraju Pella v Južni Afriki in je članica i te družbe oblatinj sv. Frančiška Šaleškega. Zahvaljuje se za slovenske časopise in knjige, ki smo ji jih poslali, kakor uitro smo zaznali za njen naslov. Potem pa izvaja: Iz tukajšnjega katoliškega časopisa »Southern Cross“ zvem le najvažnejše dogodke iz domovine, kakih podrobnosti Pa ne. Tako je tudi ta južnoafriški ka toliški list pisal o napadu na škofa Vovka. Tudi v Južni Afriki rdeči ne Mirujejo; izrabljajo zlasti napetosti, ki izhajajo iz vprašanja ras. Saj veste, da je v Južni Afriki veliko število Evro- pejcev oziroma belcev sploh, dočim je prvotno in večinsko prebivalstvu črno. Razlikovanje med belo in črno raso je še vedno veliko in krivično v tej deželi. Jaz se v tem kraju nahajam že 14 let. Imam vedno isto delo: vzgoja mladine v šoli in zavetišču. Naše šole le počasi napredujejo, a vendarle. Pred 14 leti smo bile le tri učiteljice za 120 otrok. Danes nas je osem: sedem svetnih učiteljev domačinov, vzgojenih v naših krščanskih šolah in z diplomo, pa jaz kot voditeljica šole. Sedaj obiskuje našo šolo 270 otrok od 7 do 16 leta. Naša šola je državna in so učitelji plačani od države. Tudi šolske potrebščine polovico plača država, drugo polovico pa naš zavod. Imamo tudi sirotišče, v katerem je kakih 65 otrok, in zavetišče s 120 otroci. Za dekleta, ki končajo šolo, pa imamo šivaln’co; tako so še n'.kaj časa po šoli pod blagodejnim vplivom misijona. Za vse to delo nas je, poleg imenovanih sedmih učiteljev, vsega skupaj šest misijonark šestih različnih narodnosti: med nami je Francozinja, Švicarka, Angležinja, Avstrijka, bela Južnoafri-čanka in jaz, Slovenka. Poklici so tukaj zelo redki. Imamo novicijat v Matyes-kloof, kakih 120 milj od nas. Imamo pa v njem sedaj samo dve novinki in deset postulantinj. Postulat traja dve leti, a le malo jih vztraja, dasi naša pravila niso tako težka. V našem mestu je lepa katoliška katedrala, ki jo je sezidal naš škof leta 1900 v čast Brezmadežnemu spočetju Marii’nemu. Lani in letos je bila za petdesetletnico lepo obnovljena. TUDI ŽE NAD 20 LET V MISIJONIH Novembri lani je bilo 20 let, odkar je odšla v Južno Afriko s. Terezija Benigna šteh, doma iz Velike Račne pri Kopanju. Sedaj je zaposlena v kuhinji. Vsega skupaj je na misijonu sedem mis'jon-skih moči: dva patra, en brat in štiri sestre; otrok pa je 200 za hrano, obleko in vzgojo. Imajo tudi šolo, ki jo v celoti obiskuje 300 učencev, pri pouku pa pomaga šest učiteljev. Ta misijonska postaja je še mlada, saj je bila ustanovljena šele leta 1938. A vendarle je dala družbi že dva brata in eno sestro. — V času od leta 1931 do 1947 je naša s. Benigna Šteh delovala v postaji Porth Nolloth pri Atlantskem oceanu. Tam je bila v glavnem zaposlena pri dekletih in ji je Bog trude zelo blagoslovil, saj je pridobila kar pet deklet za sveti poklic v njih družbi; 4 še vedno delujejo, ena pa je umrla mlada in napravila zaobljube na smrtni postelji. NOVICE G. JEREBA, EDINEGA PRE OSTALEGA BELEGA MISIJONARJA V ŠKOFIJI KANCHOW Naš prevzv. škof, misijonar g. Mey-rat (Švicar) in prednica s. Vincencija sta odšli (izgnani) šele 16. septembra, štiri tedne potem, kar so jim izgon naznanili. Tri dni potem še dva ameriška misijonarja. Tako je ostal v Kanchowu samo še en ameriški sobrat. — (Op. ur.: Med tem je še imenovani ameriški miši'onar moral iti in je ostal g. Jereb sam.) Pred tremi tedni je oblast razpustila sirotišče. Sestre sv. Ane (domačinke) so v enem dnevu postavili na cesto, sirote so razdali zasebnim družinam v last. Kaj so sedaj nastanili v zavodu, še ne vem. Da, zasedli so tudi malo semenišče. Semeniščniki so se vpisali na razne srednje šole. Le eden se še drži gospodov, ker ne upa domov, G. Vinko mi je pred par tedni poslal imena vseh sobratov (CM), ki so še v tej deželi: 20. V deželi je še 54 inozemskih prelatov, omenja g. Vinko. Zadnje čase so statistiko vzeli v roke maryknolci in ugotovili, da je število misijonarjev šele s prvim septembrom padlo pod tisoč. Vštete so sestre in bratje. Br. Ciril pove, da zadnje čase izrivajo ven inozemske civiliste, ki ne morejo dokazati dobre oz. nujne službe. Kdor se neprevidno izgovarja, da nima kam iti, ga kar lepo pošljejo na prisilno delo v Mandžurijo. Tja gori pošiljajo sedaj tudi svoje brezposelne inteligente. Pri sosedih dominikancih so zadnje tedne vzdignili veliko gonjo. Z višjega mesta v to poslani tovariš je prilično izjavil, da je to ena najbolj nazadnjaških škofij. Misijonarji so mnenja, da se bo to zanje izšlo z izgonom ali pa ječo. S škofom vred je še sedem inozemskih patrov in še nekako toliko sester. No, tudi naša škofija ne kaže napredka, kot si ga žele tovariši. Dvakrat so že poslali iz Nančanga delegacijo od- padnikov z nekim naprednim duhovnikom na čelu, da bi spreobrnili kančowske nazadnjake. Bili so vladni gostje in nikoli niso prišli na misijon molit ali maševat. Hvala Bogu, nič niso opravili. Seveda, če bodo naši vztrajali, jih bodo prej ali slej vrgli na cesto. Meni je naš novi policijski šef v avgustu držal vneto pridigo a sodelovanju in namigaval na ugodnosti, ki bi jih tako imel. A ker ni prišel na dan s kakim konkretnim predlogom, kako naj bi to izglodalo, sem mu jaz samo na kratko odvrnil, da vedno rad pomagam, kolikor mi moj stan in čas dopuščata. A moje poklicno delo je vedno prvo. Zadnje čase tovariši vseh vrst pritiskajo name, naj naročim njih časopis in ga študiram. Izgovarjam se vedno, da ni dovolj denarja. A v resnici je moj glavni vzrok da se ne maram vdati pritisku, časopise itak lahko dobim na posodo v kaki trgovini, kadar me znanci opozore, da je kaj važnega. Pred dvanajst dnevi sem bil klican na sedež stranke. Zelo vljudno pa nič manj trdovratno so hoteli izviti iz mene priznanje, da mora biti poleg mene še kdo tu, kak Kitajec, ki se smatra odgovornega za misijon. Ga ni in ga biti ne more, sem odgovarjal, ker sem jaz edini duhovnik. Na vprašanja zakaj bi n. pr. kak izobražen laik ne imel besede, sem jim kratko razložil ustavo sv. Cerkve. Zaključil sem: mora biti vsaj duhovnik, da ima v naši Cerkvi res kaj avtoritete. Prav nič radi niso poslušali moje razlage. Kristjane, ki se v resnici zelo boje, da bi jih vpregli v kakšno reformno gibanje, sem že davno poučil, kako naj se izgovarjajo s svojo nepristojnostjo. Ko je pred dobrim mesecem prejšnji policijski šef odhajal, so vsi bili prepričani, da je povišan. Star član stranke, doma iz Jehole (Žehola) in zna nekoliko ruski. A sedaj že nekateri vedo; da so ga vtaknili v ječo v Janezovi fari (Ningtu), ker je kadil opij in z njim tudi kupčeval po posrednikih. Te so tu pobasali in obsodili od enega do dveh let; do sedaj sedem domačinov. Tajnik je radi kupčije tudi v preiskavi, a ni kadil. Pridno pa je tisti rajski sok srkala šefova žena, zelo moderno oblečena suhlja. Včeraj mi je podnačelnik, ki mu je poverjeno nadzorstvo nad menoj, pri- ??al> da jih novi šef drži zelo trdo. Najbolj sem bil vesel, da je izginil s po-zornice tajnik, ki je leto in dan kradel ®adje z našega vrta in se sploh obnašal baraba. Študentje tukaj so brez pouka že cel rnesec, a morajo v šolo vsak dan na razne vaje, največ ročno delo. Včeraj, j;0 Je 1. oktobra, je bil narodni praznik, tretja obletnica komunistične vlade. Pro-cesija šolarjev je bila res dolga. Zani-m’va j.e razdelitev po razredih: V okrajni srednji šoli n. pr. jih je v prvem raz-• edu blizu 600, enajst paralelk. V drugem razredu še 150, tri paralelke; v tretjem manj ko sto v dveh paralelkah. Kao-ehung (višja srednja šola) ima !• in 2. razred, a vsega skupaj manj ko To zgovorno priča o letošnjem na-valu na šole, ker se boje službe v ljudski vojski, milici. Laziti po hribih za ubež-niki, stražiti ponoči vasi in tirati so-sode v ječe, je osovraženo delo. Že zdaj Je včasih nevarno, in kaj če ta režim Pade? Ljudje mislijo tudi na prihod-njost, zlasti ob sedaj precejšnji delav-nosti „ptičkov“ (avionov) z Lepega otoka (Formoza). Ti pridno trosijo letake in obljubljajo spremembo. Tovari-S?m .Kre to na živce, sodeč po vpitju na shodih in strogi prepovedi prebirati to roč. Saj ne povedo nič pametnega (letaki), a na ljudi dela velik vtis. Vsebina fetakov gre od ust do ust, tudi šolarji to reč pridno premlevajo. Jaz seveda ne prebiram literature, Prilično pa le zvem vse, kaj pišejo, “rejšnji mesec me je parkrat obiskal neki vojaški politični komisar, ki se je Pred menoj in pred neučenimi tovariši Postavljal kot špecialist za verska vprašanja. Malo je brskal po naših knjigah, S1 dal razložiti, kako si mi predstavlja-nio svoje delo, potem pa prišel na dan s svojo „teologijo". „Res je,“ je rekel, V.da je pred tolikim časom tam in tam živel mož z imenom Kristus in oznanjeni lepe nauke. A tisti nauki so bili Prelepi, da bi uspeli. Njegov nastop je bd popoln polom. Nekaj let pozneje pa sg je polastil tistih naukov neki Pavel, ki je bil velik organizator. Ta je Kristusove nauke čisto po svoje predelal, upo-stavil versko družbo z voditelji, papežem itd., ki se od tedaj vtika v socialne 'P državne zadeve. Vi pravite, se je °brnil name, da oznanjate Kristusove Pnuke. A to je zgodovinska laž, ki jo namenoma širite v svoje imperialistične namene. Kristusovi nauki leže mrtvi v evangelijih, vi uganjate samo Pavlovo politiko.“ Ponosno se je ozrl po kimajočih tovariših, poklicnih oficirjih in od tedaj ga ni bilo več blizu. Da ta modrost ni izum zadnjih let, sami dobro veste. Zanimivo, kaj vse jim pride prav. IZ PISMA G. ANDREJA MAJCENA, KO JE BIL ŠE V MACAU Macao, 7. IX. 1952. „Onkraj plota pride le malo novic. Iz Kunminga na vso paro delajo cesto na Tibet. So jo že zgradili do Jerkala, kjer imajo tudi veliko živena nakopičenega. Zakaj? Manjka seveda^ še dve tretjini poti, pa jo bodo že počasi stisnili. Naš 'edini zavod v Pekingu še nekako naprej vleče, drugo pa je vse izgubljeno. Tukajšnji časopisi pišejo veliko o gverilji. Pa je vse bolj na papirju. Da pa ljudje niso zadovoljni, to je gotovo. Pred par dnevi sta ušle iz kantonskih vod dve policijski oboroženi ladji k nacionalistom. Tukaj v Macau pa imamo vedno kake požare bencina ali vazelina, itd. Ko namreč nacionalisti zvedo, da je bilo kaj prodanega rdečim, običajno skrivaj pod-lože peklenske stroje! Na splošno pa je sedaj bolj mirno, kot je bilo prejšnji mesec, so se menda medseboj pobotali. Portugalci so svojo stražo prestavili bolj notri. Torej so rdeči kljub temu, da nosijo krivdo, le zmagali. Saj jih poznate, kaki strici so. Oni so krivi in Vi morate prositi odpuščanja. V naših dveh kitajskih šolah smo zgubili nekaj gojencev. Mnogo dobrih družin je zbežalo v bolj varen Hongkong. Poleg tega pa so Angleži bolj odločni in ne puste v svojih šolah nobenih homatij, dočim so tu v Macao že skoraj vse šole, razen katoliških, komunistične; imajo namen podminirati tudi naše. Naši so že iz-ključih par tistih „najbolj prijaznih gojencev“, ki so bili poslani od dijaške rdeče zvezde.“ Prav ob zaključku lista smo prejeli od g. Majcena pismo, v katerem nam sporoča, da je poslan na misijonsko delo v Indokino, v Hanoi, kjer bodo salezijanci prevzeli sirotišnico s 400 sirotami. Pismo objavimo v prihodnji številki. Vrlemu misijonarju želimo na novi po stojanki čim večji misijonski blagoslov! DA BI BILI VSI ENO! OB SVETOVNI MOLITVENI OSEMDNEVNICI ZA ZEDINJENJE KRŠČANSKIH CERKVA OD 18. DO 25. JANUARJA ,.Da bi bili ei^o..." Tako je molil naš božji Zveličar na predvečer svoje mučcniške odrešilne smrti; da bi v tej skrivnostni enoti bili vsi, ki bodo Vanj verovali, v Njem in On * njimi v svojem Očetu združeni v njegovi resnici, milosti in ljubezni; da bi tako bila satanu trdo zaprta vrata v razdoi, sovraštvo, laž in smrt, ki je greh. Vsevedni Bog je vedel, Kakšni udarci bodo v prihodnjih stoletjih zadeli njegovo Cerkev, saj je napovedal, kako bodo vstajali krivi Kristusi. Videl je podaljšan svoj veliki petek do konca sveta zaradi napuha in iskanja samih sebe tistih, ki bodo vstajali in oznanjali nov evangelij in si izbrali svoja pota izven njegove Cerkjve. Kako žalostna je zavest, da mi, ki nosimo Njegovo ime, nismo e.no! Raziti smo na katoličane, pravoslavne, protestamte, anglikance; ti pa so znova zdrobljeni med seboj v sto in sto ločin in cerkva, vsaka s svojim novim krivim „Kristusom“, ki je Njegovo božjo resnico po svoje prikrojil, zanikal ali zavrgel Njegove zakramente ter določal delovanje milosti božje v dušah, kolikor jo je vobče priznal. To razpadanje in drobljenje gledamo s tesnobo v srcu pri vseh cerkvah, ki so se ločile od svoje Matere, svete Cerkve, od božje polnosti milosti in resnice, Novi Kristusi so s tem ustregli množicam za olajšanje Kristusovega jarma, ki jim ni bil sladak, kajti greh jim ga je ogrenil. Skrivali so svoje tolikokrat osebne namene v plašč „polne“ ali „nove“ resnice in edinozveličavnosti svojih trditev in svojevoljnih razlag evangelija. Ko'iko pohujšanja in duhovne škode so rodili razkoli in odpadi v misijonskem delovanju za osvojitev poganskega sveta po katoliški Cerkvi! Neverniki v teh razkolih in odpadih ne vidijo potrdila, da je Cerkev božja ustanova, in sicer ustanova vsemogočnega Boga. Olikan sodobni pogan si stavlja vprašanja: „Zakaj so med seboj razdrobjeni; zakaj si v resnicah nasprotujejo; zakaj sc ne ljubijo med seboj, če je to vera ljubezni? Katera izmed teh krščanskih veroizpovedi je prava?“ Kako mora boleti ta needinost med kristjani božjega Odrešenika! Za kaj vse so si krščanski narodi in države prizadevali v svoji zgodovini! Za najpotrebnejše: za medsebojno zedinjenje v resnici, ljubezni, razumevanju pa so ostali slepi, gluhi in hromi. Edinost kristjanov v eni Cerkvi bi bilo tudi najboljše poroštvo svetovnega miru in varna pot pravega napredka, omike in blaginje. Ali pa ni nekaj krivde za to needinost krščanskega sveta ne le na eni, ampak tudi na drugi strani? Ali smo katoličani že dovo’j storili, da bi si ločene ali V zmoti živeče krščanske brate približali? Manjkalo je prave bratovske ljubezni, iz katere bi vzplamntela goreča molitev, da bi nje, ki so V zmoti, Vsemogočni, ki je Gospod in vladar src, razsvetlil, ogrel in pripeljal nazaj k polnosti studencev milosti Ln resnice. Ostajali smo hladni, malomarni, zagledani v svojo edi.nozveličavnost in smo versko preobčutljivi imeli za zmoto vse, tudi tisto, kar v verskih obredih nekatoličanov sicer ni skladno z našimi verskimi šegami in obredi, a daleč od zmote. Na pobudo protestantovskega pastorja, poznejšega spreobrnjenca, Lewisa Sv. /brata Ciril in Metod pred papežem pričata o pravovernosti svojega učenja med Sloveni in o zvestobi Kristusovemu namestniku . T. Wattsona se že nekaj let opravlja vsako leto osemdnevnica za zbližanje in združitev vseh kristjanov. Devetdnevnica se opravlja vsako leto v času od 18. do 25. pro-sittca, to je od praznika prestola sv. Petra v Rimu do praznika spreobrnitve sv. Pavla. V tej osemdnevnici moli za zbližanje in združitev kristjanov ne samo katoliški, marveč ves krščanski svet. Posebno mnogo molijo anglikanske cerkve *** protestantovske ločine v Združenih državah Severne Amerike, kar obuja novega ^uha in veselo upanje v krščansko občestvo prihodnosti. Človeška srca je zažejalo po čisti resnici. Duh, ki veje, kjer, kadar in kakor koce, se jih dotika s svojim čudežnim dihom milosti. Začutila so, da smo si kristjani bratje, da je osnovni nauk krščanstva ljubezen in ne prezir, zapostav'janje •n sovraštvo, — in zdaj so že začela iskati načinov, kako bi se mogla ob tolikih različnostih zbližati in zediniti. Vemo, kako trdi orehi so narodnostni oziri in Verski napačni predsodki teh ver in ločin, dalje zaverovanost v njih vodnike in Ustanovitelje, navezanost na duhovne olajšave, ki so jim jih dali itd.; vemo, kako trdovratno vztrajajo pri svojem spoznanjii-zablodi; vemo, kako človeški razum in človeška moč tu malo zmoreta. V zavesti te nemoči pa začutimo, da nam je dana velika moč v obljubi samega Sinu božjega: „Karkoli boste prosili Očeta V mojem imenu, vam bo dal...“ Prosimo Ga! Molimo! BOGDAN BUDNIK OD NAS ZAVISI ...! Napisal prelat dr. Alojzij Odar Slovenci nimamo še nobenega kanoniziranega svetnika. Tisoč let je že, kar se je naš narod pokristjanil. A še nobenega kanoniziranega svetnika! V Italiji in Španiji jih ima vsaka pokrajina po več. Tista španska pokrajina, v kateri se je rodila sv. Terezija, jih ima sama sedem, pa kako pomembnih! Pri nas pa ves narod v tisoč letih nobenega! Ali ni to slabo znamenje za katoliški narod, za kakršnega hočemo veljati? Prav gotovo je. Ali ni to celo škandal? Seveda je. Kje je vzrok, da še nimamo svetnika? Tudi v nadnaravnem svetu velja zakon o vzrokih in posledicah. Zato moremo tudi tu iskati vzroke posledicam. Kje je vzrok torej, da Slovenci še nimamo svetnika ? Ali se vam ne zdi to vprašanje pametno? Ali ni tudi zelo pomembno? če malo pomislite, boste morali priznati, da je pametno, pomembno, umestno in nujno. Vsak dan bolj nujno! V tolikih stiskah smo, pa nobenega svetnika nimamo, h kateremu bi se mogli kot narod v narodni stiski zatekati. Saj so tudi Čehi v stiski. A imajo sv. Vaclava in druge svetnike! V stiski so Poljaki, a imajo svoje svetnike. V stiski so Hrvatje in Madžari, a imajo svoje svetnike. Le Slovenci nimamo nobenega. Kje je vzrok, da svetnika ni? štirje činitelji, da tako rečem, sodelujejo pri razglasitvi svetnika. Vsi štirje so potrebni: Svetnik- kandidat, Bog, Cerkev in ljudstvo. Svetniških kandidatov nam ne manjka, hvala Bogu. Imamo ljudi, ki so živeli in umrli v duhu svetosti. Najbolj resna naša svetniška kandidata sta škofa Baraga in Slomšek, prvi nemara še bolj kot drugi. Vsaka kanonizacija svetnika je v slavo božjo, v čast Cerkve in zveličanje duš. Zato je vsaka po volji božji. Bog se ji ne upira, če so izpolnjeni drugi pogoji. V duhu svetosti umrle poveliča s potrebnimi čudeži, da se morejo razglasiti za svetnike. Toda vsiljuje pa ne, ne čudeže ne svetnikov! Cerkev se zaveda, da so ji kanonizirani svetniki v veliko čast in pomoč. Dobro ve, kolikšno moč pomeni za katoliško ljudstvo svetnik iz njegove srede. Razume se, da mora biti Cerkev pri razglašanju svetnikov zelo previdna. Zato vrhovno vodstvo v Cerkvi ne začenja z gibanjem, da bi se kdo razglasil za svetnika. Pobuda mora priti od spodaj. Cerkveno vodstvo take pobude, če so utemeljene, sPi”ejnie; uvede preiskave, jih izpelje in če se v teh preiskavah do-?ene>v da je predlagani res svetniško živel, in če tudi Bog s čudeži Potrdi njegovo svetost, potem Cerkev predlaganega kandidata razglasi za svetnika. Četrti činitelj je pa ljudstvo. Cvetnik je v korist ljudstvu. Prav za prav se le zaradi ljudstva razglasi za svetnika. Njemu za vzor' v življenju in za priprošnjika. Velika milost skratka je za ljudstvo kanonizirani svetnik. Bog pa take milosti ljudstvu ne vsiljuje. Cpudstvo samo se mora za njo za-niniati; mora Boga za njo stalno Prositi in se mora izkazati nekako vredne, da mu Bog da tako milost. Obrnimo to, kar smo povedali o štirih činiteljih, na vprašanje slovenskega svetnika. Svetniške kandidate imamo, smo rekli. Naj-b°lj resen med njimi je škof Baraga. Božja volja je gotovo ta, da npj tudi mi dobimo svojega svetnika. Tudi Cerkev tako želi. Ali bomo svetnika res dobili, je torej odvisno le od četrtega činitelja, t° je ljudstva. To ljudstvo pa smo toi sami. Kaj smo Slovenci že storili za tp, da bi bil Baraga prištet svet-mkom? Ali boste prenesli odgovor, če vam povem, da nič ali skoraj nič? Kakšen poedinec med parni je že kaj storil, ne rečem, roda kot celota nismo storili nič. Kmalu bo minilo devetdeset let, odkar je Baraga umrl, njegov svetniški proces se pa prav za prav se začel ni! Prva tipanja, ali bi se začelo ali ne, se vrše šele zadnje mesece. Ali ni to sramota? čigava? Moja in tvoja, nas vseh! Kaj Pa smo storili, da bi pospešili Baragovo zadevo? Nič. Kaj bi morali storiti ? Prva stvar je: zanimati se za zadevo. Vzbujati zanimanje za Baragovo zadevo tudi pri drugih. Med nami jih je mnogo, ki jih Baraga nič ne interesira. Tako malo kot lanski sneg. Ne zanimajo jih ne svetniki ne vprašanje o slovenskem svetniku posebej. Tu je potrebno poučevanje, razlaganje, pridobivanje. Koliko sva glede tega že storila? Ali se sploh midva sama za stvar zanimava? Kanonizirani svetnik je božja milost. Za njo moramo Boga pro-sitiy kot za vsako drugo. Za Baragovo beatifikacijo moramo torej moliti. Ali to delava? Ali nama ne bo nerodno priznati, da ne. Samo želeti svetnika je premalo, imeti moramo voljo imeti ga. Volja pa vključuje uporabo potrebnih sredstev. Potrebno sredstvo, da dosežemo kanoniziranega svetnika, je molitev. Zanimanje za Baragovo zadevo mora biti stalno; naraščati mora, dokler se zadeva ne uresniči. Za Baragovo kanonizacijo moramo vztrajno moliti do tistega dne, ko nam bo papež Baraga slovesno pri-štel med svetnike. Tako mora delati vse ljudstvo. Več ljudi več premore kot poedinec. V organizaciji se moč postoteri. Velika zadeva je Baragova beatifikacija. Velike zadeve pa potrebujejo organizacije. Kako naj se vname za Baragovo zadevo vse ljudstvo, če ne bo posebnega organa, ki bo neprestano opozarjal na Barago in navduševal za njegovo beatifikacijo. Slovenci v južni Ameriki si zato ustanovimo Južnoameriško Baragovo zvezo! STATUT JUŽNOAMERIŠKE BARAGOVE ZVEZE člen 1. Južnoameriška Baragova zveza je organizacija, ki ima namen med Slovenci v Južni Ameriki pospeševati zadevo, da bi se božji služabnik škof Irenej Friderik Baraga razglasil za blaženega in svetnika. Člen 2. Za dosego svojega namena uporablja Baragova zveza nadnaravna in naravna sredstva, zlasti pa: a) molitev, da bi Bog poveličal božjega služabnika Baraga s čudeži, ki so po kanoničnih predpisih potrebni, da bo Baraga mogel biti proglašen za blaženega in svetnika; b) zasebno priporočanje k Baragu v telesnih in duševnih težavah; c) širjenje zanimanja za Baragovo zadevo s prireditvami in tiskom; č) pridobivanje finančnih sredstev pod cerkvenim nadzorstvom, ki bodo potrebna pri preiskovanju Baragovega življenja in čudežev, o katerih se bo trdilo, da so se izvršili na Baragovo priprošnjo. Člen 3. Južnoameriška Baragova zveza se izrečno zavezuje, da ne bo izkazovala Baragu dejev javnega češčenja, dokler ne bodo po kanoničnih predpisih dovoljeni. Tudi ne bo pustila, da bi kdo pod njenim okriljem širil prepovedano javno češčenje. Opozarjala bo tudi na zadevne predpise cerkvenega zakonika. Pazila bo tudi, da se bo sodba o svetosti Baragovega življenja, kakor tudi o izrednih znamenjih in čudežih, o katerih se bo trdilo, da so se zgodili v zvezi z Barago ali na njegovo priprošnjo, prepuščala pristojni cerkveni oblasti. Člen 4. Južnoameriška Baragova zveza deluje med Slovenci, ki so naseljeni po južnoameriških državah. Njen sedež je v Buenos Airesu v Argentini. Člen 5. Južnoameriška Baragova zveza se priključi kot samostojna organizacija k Slovenski misijonski zvezi, ki je pod pokroviteljstvom škofa dr. Gregorja Rožmana. Člen 6. član Južnoameriške Baragove zveze more postati vsak Slovenec, ki biva v južni Ameriki in je pripravljen pospeševati Baragovo zadevo v smislu prvih treh členov tega statuta. Člane sprejema v zvezo odbor sam ali po zastopnikih. Člen 7. Prvi odbor Južnoameriške Baragove zveze se izvoli na ustanovnem občnem zboru na Baragovi proslavi 23. novembra 1952 v Buenos Airesu. Ta odbor določa nove člane odbora s kooptacijo. Člen 8. Odbor vodi delo Baragove zveze; ureja njeno notranjo organizacijo; ustanavlja podružnice in odseke; zbira finančna sredstva; odreja višino članarine in druge dolžnosti članov. člen 9. če bi Južnoameriška Baragova zveza prenehala obstojati, se njena imovina in finančna sredstva, ki jih je nabrala za Baragovo zadevo, a ne še ne oddala, izroče ljubljanskemu škofu. Baragova devetdnevnica in baragov dan v Argentini. — USTANOVITEV „JUŽNOAMERIŠKE BARAGOVE ZVEZE“ , veličžistni Baragovi proslavi ob ^ključku „Baragovega meseca“ lansko e o v Argentini je bilo sklenjeno tudi °> da se bo vsako leto opravljala Ba-ragova devetdnevnica z molitvami za njegovo beatifikacijo in z zaključnim »Baragovim dnevom“. ■ ,Ta sklep je sprejel kot svojo reso-ncijo tudi Slovenski katoliški shod v uenos Airesu avgusta letošnjega leta. „Sklepi so zato, da se izvršujejo.“ emu geslu je sledila Argentinska pod-Zveza Slovenske misijonske zveze, ko je Pretekli november organizirala v Ve-'kem Buenos Airesu in Argentini sploh Sagovo devetdnevnico in Baragov dan z naključnim Baragovim zborovanjem, ki ga Je priredila skupno s tukajšnjim „ ruštvom Slovencev“, ki je povsem P1avilno smatralo za svojo častno dolžnost bistveno sodelovati pri tej slav nositi, katere sad je bila ustanovitev „Južnoameriške Baragove zveze“. .. „Svobodna Slovenija“,„Katoliški mi sijoni“, zlasti pa „Oznanilo“ s trikratno aragov0 prilogo, ki jo je uredila Slovenska misijonska zveza, so zaintere-s>iali široke kroge našega izseljenstva v tej deželi. Besedilo z'a. „Baragovo devetdnev-n*no ‘ sta objavili prvi dve imenovani Prilogi, tako da so ga imeli v 1500 izvodih v rokah vsi posamezniki oziroma fužine, ki so devetdnevnico vzeli kot j.azno našo zadevo in jo pobožno opray- Med devetdnevnico so člani misijon-8 * odsekov hodili od hiše do hiše po naših slovenskih naseljih in so v tako-zvanem „Baragovem obisku“ pobirali Podpise na Baragovo spomenico mar-fluettskemu škofu pri tistih, ki doslej še niso imeli prilike podpisati; dalje so niili Baragove podobe za ustoličenje v stanovanjih m nudili dr. Jakličev živ-‘lenjepis „Baraga“. V nedeljo, dne 23. novembra, je bil „Baragov dan“. Pri slovenskih mašah, v petih cerkvah, so bile pridige o Baragi in molitve za njegovo beatifikacijo. Popoldne pa je bilo slavnostno zborovanje, v veliki dvorani argentinske ženske Katoliške akcije ob okusno okrašenem odru, na katerem je, z venci in slovenskimi ter papeškimi trakovi obdan, kraljeval dragoceni Baragov doprsni kip, znano delo kiparja Franceta Ahčina. Prireditev se je začela ob 17,30 in končala ob 19. Uvodno besedo in napovedovanje sporeda je imel g. Marjan Loboda, predsednik argentinske podzveze Slovenske misijonske zveze. Združena pevska zbora „Gallus“ in cerkveni zbor iz Kamos Mejia pod dirigentom dr. Julij Savellijem sta zapela najprej Tomčevo „Dana mi je vsa oblast“; nato je g. Stanko Jerebič recitiral novo Budnikovo pesem: „Velikan Baraga“, nakar sta oba zbora zapela ameriško Baragovo himno. Sledili so trije govori: Predsednik „Društva Slovencev“ inž. Albin Mozetič je govoril o Baragi, velikem Slovencu. — Predsednik Slovenskega misijonskega odseka v San Martinu g. Rudolf Smersu je predaval o Baragi, velikem misijonarju. Vmes je Slovenski misijonski odsek v Lanusu lepo pozdravil Barago v narodnih nošah z nastopom: „Slovenska mladina Baragi“, ki ga je sestavil Igor. Za Smersujevim govorom je g. Stanko Jerebič recitiral s. Darine Konc: „Indijanec premišljuje“. Sledil je govor prelata dr. A. Odarja o Baragi kot svetniški osebnosti, ki je odlično pripravil udeležence na naslednjo točko: Ustanovitev Južnoameriške Baragove zveze. Predsednik Slovenske misijonske zveze lazarist Ladislav Lenček je obrazložil važnost in potrebnost take ustanovitve in nato prešel na branje pripravljenega Statuta, ki ga je na osnovi zamisli Slovenske misijonske zveze sestavil prelat dr. Odar. Navzoči so ustar.o- vitev tega novega organa za pospeševanje Baragove zadeve med južnoameriškimi naselji nci z navdušenjem pozdravili, nakar je govornik predlagal prvi reprezentančno-delovni odbor, katerega so z močnim ploskanjem navzoči potrdili. Statut Južnoameriške Baragove zveze objavljamo na drugem mestu. Tu pa navajamo njen prvi odbor: Predsednik: Mons. dr. Alojzij Odar. Podpredsedniki: Inž. A. Mozetič, France Kr.mžar in Rudolf Smersu. Zgodovinar: Dr. Franc Jaklič. Tajništvo: Lenček Ladislav CM in Marjan Loboda. Blagajna: Valentin Markež in Pavle Masič. Kultumo-propagandni odsek: Čeč Vilko, dr. Tine Debeljak, prof. Lojze Gerzinič, Rudolf Hirschegg r, Jan Lovro, Jan Maks, Jeločnik Nikolaj, Kovač Katica, Kovač Miro, dr. Stane Kociper, Marjan Marolt, Martin Mizerit, dr. Julij Saveili, prof. Pavle Verbič in Rudolf žitnik. Domala vsi navedeni so sodelovanje v tem odboru že predhodno z veseljem sprejeli, ostali pa so oziroma bodo gotovo povabilo k sodelovanju pri tako veliki zadevi kasneje zagotovili. Odbor bo kooptiral v posameznih posameznih deželah Južne Amerike še vodilne rojake tamkajšnjih naselij, da bodo med njimi zastopali in izvajali poslanstvo Južnoameriške Baragove zveze. Omembe Vredna je napoved predsednika Slovenske misijonske zveze, da bo le-ta dajala pobudo za ustanavljanje podobnih Baragovih zvez še v drugih skupinah slovenskih .naseljencev po svetu kot v Zapadni Evropi, v Angliji, zlasti pa med rojaki v Slovenskem Primorju in na Koroškem. Slavnostno zborovanje se je po 'tej ustanovitvi zaključilo z „Gallusovim“ petjem prošnje „Gospod, ki si nam v Baragi podaril...“ (M. Tomc), ki so jo udeleženci v duhu molitve poslušali stoje. Govornikom, obema zboroma in osta- lim nastopajočim in sodelavcem, zlasti pa „Društvu Slovencev“, se Slovenska misijonska zveza iskreno zahvaljuje za požrtvovalno sodelovanje! Še to: V o gori opisano akcijo je financirala Slovenska misijonska zve za iz prebitka hni izdanega dr. Jakličevega življenjepisa „Baraga“. BARAGOVA ZVEZA V USA Dne 1. oktobra je bil v Lemontu sestanek novo ustanovljene zgodovinske komisije, ki pripravlja pot Bar govemu proglašen ju bi: ženim. Mi d nami sta bila mons. Joseph L. Zryd iz marqettske škofije, predsednik komisije in pa njen zgodovinar mr. Jo eph Gr.gorich. Poleg tajnika p. Cirila Širc ja ja bil navzoč p. komisar Ah ksander in pa p. Lenart Bogolin O. F. M. v imenu slovenskih župnikov. Predsedoval je mons. Zryd in razvil načrte, ki bi jih lahko zbrali v te točke: 1. Zveza pooblašča p. Hugona dr. Bren.a O. F. M., naj zanjo pregleda Baragovo tvarino v vatikanskih arhivih. Ona bo krila tudi stroške. 2. Mr. Gregorich naj dobi tajnika — stenografa, da se bo tako sim laže posvetil skorajšnji izđe’avi Baragovega angleškega življenjepisa. 3. B ragova zveza naj poskrbi prevod nemškega romana o Baragi (Goldsucher) v angleščino. 4. Ker Rim zahteva za proces prevod vseh kandidatovih spisov v enotni jezik, je bil sklep komisije, da se poslu-ži angleškega jezika. V ta namen bo Zvezi pomagal p. Proudonne S. J. in začel takoj prevajati v a-gleški jezik Baragova dela v očipvejščini. 5. Zveza bo prosila merquettskega škofa Noa, naj bi pok ical v svojo škofijo rev. Prešerna, bivšega tajnika ljubljanskega škofa Rožmona. Father Prešeren živi v Trstu. Pod vodstvom mons. Zryda bi se v USA ves peisvetil delu za Baragov proces. 6. Za kritje naraščajočih stroškov je treba misliti na organizirano stalno denarno akcijo. Delo je v teku. Iz „Ave Marija“, Lemont, USA Po BARAGOVIH POTIH ^POLNITEV VELIKE SRČNE ŽELJE . Ko sem pred leti prvič bral življenjepis sv Terezije Deteta Jezusa, se mi J® izmed vseh izrednih dogodkov v nje-ne>n življenju zdelo najbolj nenavadno n Presenetljivo to, da ji je Jezus izpolnil mnoge srčne želje, pa naj so bile ■ . 0 naivne in brezpomembne ali ve- ike in silne, presegajoče moči celo naj-ecjih junakov in svetnikov. Tako jo je ozus skoraj na čudežen način uslišal, ^ J® na dan njene preobleke zapadel v *sieuxu okrog Karmela sneg, ker si je a*Co silno ž'. lela, da bi bila na dan njene zaroke z Jezusom tudi priroda okrog nje odeta v snežno belino. » Kar se mi je pred leti zdelo tako udno in težko razumljivo, danes lahko ''azumun in se ne čudim. Jezus se v ve-'kodušnosti ne da prekositi. Že svojim apostolom je ponovno zatrdil, da bo 'stim, ki so zaradi njega vse zapustili n sli za njim, stotero povrnil že na tem ®vetu. Mala Cvetka je že v zorni mla-°sti zaradi Jezusa vse zapustila in šla Za njim v samostan, zato ji je bil tudi p62"8 zvest in ji izpolnil vsako željo. rav tako Jezus ravna z misijonarji, v' zaradi Njega vse zapuste in gredo "■'t božje kraljestvo med pogane, čim °lj popolna je naša odpoved iz ljubezni 0 Jezusa, tem bolj zvesto tudi Jezus vuJe nad nami in nam izpolni vsako Zeljo, ki je Bogu po volji. Doživel sem to na Kitajskem v me-secu januarju leta 1951. Komunisti so vedno bolj stiskali in nisem več yjdel izhoda iz komunističnih zank. sak dan sproti sem pričakoval ječe in smrti. Tudi sem vsak dan sproti ponav- : »Rajši vse pretrpim, tudi muče-"’stvo, kakor da bi sprejel ponujeno °ko komunistov in se izneveril le za hip dvojemu duhovniškemu poslanstvu.“ oadar sem prav tiste dni silno zahrepenel, da bi mi bilo dano še kdaj v živ-Jenju videti nekaj dragih mi oseb v SA in zlasti še Baragov grob ter kra- je, kjer je Baraga misijonaril in trpel. Sam ne vem, kako in zakaj so se mi te želje vzbudile v srcu; a bile so tako silne, da sem poprosil Jezusa, naj mi jih izpolni, če je v skladu z božjo voljo. Jezus me je čudovito uslišal. Po”ne-navadnih potih me je pripeljal iz daljnega Baragovega misijona na Kitajskem v kraje, kjer je Baraga misijonaril, trpel in umrl. Izgon iz Kitajske, izrecna volja predstojnikov, naj grem v USA; uresničitev vseh mojih ž. Ija že koj prve mesece mojega bivanja v USA; vse to mi priča, kako rad usliši Jtzus tudi manj pomembne želje naših src, če smo tudi mi pripravljeni vsak hip na sleherno žrtrv in odpoved, ki jo Jezus od nas zahteva. Jezus mi je veliko srčno željo izpolnil. Videl sem kraje, kjer je Baraga misijonaril, trpel in umrl. Z Amerikanko, gospo Gerbec, ponavljam njene besede, ki mi jih je izrekla ob prvem srečanju: „Kar čutim Baragovo bližino, njegovo svetost in ljubezen, kadar hodim po M’chiganu — Baragovi misijonski pokrajini.“ Ker večina čitateljev „Katoliških misijonov“ nima te sreče, da bi mogli sami iti na Baragov grob in v kraje, kjer je on misijonaril, sem se odločil popisati doživetja, misli in čustva, ki so me navdajala, ko sem hodil po Baragovih misijonskih potih in obiskoval kraje, kjer je on gradil sv. Cerkev med Indijanci in širil slavo Cerkve ter slovenskega naroda. Naj bodo te vrstice v slavo Barage in nam samim v spodbudo. Zlasti pa želim, da bi se ob branju teh vrstic bralci še bolj navdušili za „Baragov misijon“ na Kitajskem, ki ima ta namen, da po sinovih slovenskega naroda nadaljuje Baragovo misijonsko delo med pogani. Kakor je Baraga ustanovil in utrdil Cerkev v Michiganu v USA; tako naj bi jo slovenski misijonarji v Baragovem misijonu na Kitajskem, kadar napoči na Kitajskem spet svoboda vere. Ko sem prišel v USA, je bila' moja prva pot k teti v Jowando pri Buffalo, ki me je kot 81 let stara vdova brez otrok hrepeneče pričakovala že nad leto dni. Ker je ona doma iz poljan nad Škofjo Loko, kjer je bila moja prva In zadnja kaplanska služba pred vstopom v Misijonsko družbo, sva seveda največ govorila o Poljanah in Poljancih. Tako mi je ona povedala, da živi v Jowandi mož, katerega mati je doma v Hotavljah pri Poljanah, torej prav iz vasi, v kateri je bil rojen slaven misijonski škof Ignacij Mrak, ki je pokopan v mar-quettski katedrali zraven škofa Barage. Hitro sem se seznanil s to družino. Že takoj prvi stik pri njej me je silno razveselil. Mož: Lojze Gerbec, visoke, krepke postave, mi je predstavil svojo ženo Marcelino, rojeno Bourassa, po krvi Francozinjo, po duhu in državljanstvu pa Amerikanko. Bila je rojena v Michiganu, torej v pokrajini, kjer je mi-sijonaril Baraga. Takoj sem videl, da vsa gori za Barago in da so ji dobro znani kraji, v katerih je Baraga misi-jonaril. Zato sva se le o Baragi pogovarjala. To je bilo meseca maja. Prišel je mesec avgust. Dnevi so bili vroči in Amerikanci hite na oddih v hladnejše kraje. Tudi misijonarjem dajo predstojniki počitnice za nekaj tednov. Tako so jih tudi meni vsilili. Zelo sem bil srečen, ko sem prav tedaj dobil povabilo od družine Gerbec, da bi šel z njimi za 2 tedna v Michigan, kjer si bomo ogledali vse važnejše Baragove misijonske kraje. Povabilu sem se takoj odzval, zlasti še, ker sem prav tedaj dobil tudi novo nastavitev v Torontu za dušnopastirsko delo med Slovenci v Kanadi. Za nov apostolski delokrog sem si hotel izprositi pomoči in blagoslova na Baragovem grobu. Bilo je oblačno, dokaj soparno poletno jutro 10. avgusta 1952, ko smo se v Jowandi vsedli na avto in odbrzeli proti Buffalu. Bila je prijetna družba: g. Lojze Gerbec, po materi poljanske krvi, gospa Gerbčeva, državljanka Baragovega Michigana, in njuna hčerka Ivanka, 27 let staro dekle, nežne postave in zasanjanih • oči, pa moja malenkost. Že v Buffalu sem ugotovil, da bomo hodili približno po isti poti, po kateri je hodil leta 1837 Baraga s svojo sestro Antonijo, ko se je prvič vračal iz Slovenije nazaj v Ameriko. Dr. Jaklič piše, da se je tedaj Baraga ustavil v Buffalu, kjer je dal natisniti zvešček očip-vejske slovnice. Nato pravi dr. Jaklič: „Brat je peljal sestro tudi k slapu Nia' gara, ki jo je vso prevzel. Potem so se vozili in vozili, največ po Erijskem in Huronskem jezeru, in se 24. avgusta pripeljali v Mackinac.“ Torej je Baraga hodil isto pot in prav tako v avgustu leta 1837 kot mi sedaj, le da se je on večinoma vozil po jezerih, med tem ko smo se mi vozili po lepi avtobusni cesti v bližini obal Erijskega in Huronskega jezera. Ker smo si Niagara slapove že spomladi ogledali, jih sedaj nismo, so namreč malo stran od Buffa-la. — Avto je hitro brzel in puščal za seboj gozdove in polja, mesta in vasi. Dan se je že nagibal in sonce je metalo poslednje žarke na jezero St. Clair, ko smo dospeli preko velikega mostu do države Michigan. Jezero se je zlatilo v zahajajočem soncu. Pogled nanj in na okolico je bil čudovit. Pa sem celo na te prirodne lepote pozabil, ko sem bral ob cesti napis: Michigan State — Država Michigan. Zraven pa napis: St. Clair. S svetim spoštovanjem sem stopil na ozemlje, po katerem je nekoč hodil in misijonaril Baraga. Kraj je silno slikovit. Ker je Baraga deloval v St. Clairu le začasno in še tedaj pretežno med francoskimi rudarji, se tu nismo ustavili, le bolj počasi smo se vozili mimo in si ogledali okolico. V St. Clair je bil nastavljen Baraga leta 1835, a le za čas, dokler se led na Gornjem jezeru ne odtaja. Dr. Jaklič piše o njegovem prihodu v St. Clair: „Tam je našel poleg cerkvice šolo, ki se je je držalo majhno, zelo ubožno opremljeno stanovanje za duhovnika. Miši in podgane so se spreletavale po praznem poslopju. Učitelj je bil pijanec. likovnika ni imel. Verniki so bili zelo j11 ačni. Iz st. Claira je obiskoval indi-J^ttske naselbine tja do Hjuron City.“ ^rav tako kot v našem Baragovem misijonu na Kitajskem. Baraga je že več let gnalo hrepene-Je k Gornjemu jezeru in prav ob njem Je razvil svoje glavno misijonsko delo. ato smo £U(jj mj jjjj-gjj z ve(jno večjo aglico proti Gornjemu jezeru. Pokraca je postajala vedno bolj slikovita, ^a nekaterih mestih naravnost divja. a dolge razdalje sami gozdovi; me-. a 'n trgi so vedno bolj poredko posejani. Oziral sem se proti zapadu, kjer ^ a ovi Michigansko jezero. Tam je Ba-eSa zastavil svoje prvo misijonsko e o. Krivo drevo, Bobrov otok; in proti ugu Velika reka. Nismo obiskali teh 'ajev, a bili smo jim precej blizu. Ra-^eri pri Veliki reki ni v teh krajih Ba-aKa sam ustanavljal misijonov, ampak 'e dopolnil to, kar so drugi začeli. JCc ^as je gnalo naprej proti severu, J61’ je Baraga začel prvi orati misi-°nsko ledino. Naslednjega dne popol-smo dospeli do silno slikovitega »/aja, kjer se stikata Michigansko in n Ur°nsko jezero. Zraven je otok Macki-S^C’ na katerem je Baraga večkrat mi-Bonaril in se na njem ustavljal za a J časa, kadar je hodil po svojih mi-■'Jonskih potih. Kraj je zares zelo lep n Zganeš '.privlačna turistična točka. ,;;^d je bil čudovit. Galebi so se spre-tavali preko jezerskih valov in se vse-a i na vrhove ladij. Sonce je zlatilo a ove in veter jih je nalahno pozibaval. , av^° smo zavozili v ladjo, ki nas je Paljala preko jezera na suho. Peljali smo se tjk zraven otoka Mackinac in ka pustili na desni. G. Gerbec mi je Razlagal, da je na tem otoku največji otel, kar jjh je v us^ jn jjj poleti °dijo na oddih na ta otok največji bogatini. Občudoval sem velikost tega ho-ela in razmišljal, kako se časi spremi-. Jajo. Nekoč je tu Baraga v potu svo-Je£a obraza gradil Cerkev in postavljal eirielje civilizaciji, katere sadove danes Pzivajo turisti in bogatini. — Onstran Kip misijonarja o. Marquette, ki se po njem imenuje mesto, kjer je Baraga umrl jezera so se ceste razcepile. Ena je vodila v Sault St. Mary, druga k Sv. Ignaciju in dalje proti Marquettu ob Gornjem jezeru. Avto je hitro brzel proti Gornjemu jezeru. Točno ob sončnem zahodu, ko je bilo Gornje jezero vse pozlačeno od poslednjih sončnih žarkov, smo dospeli v Marquette. Pogled na mesto in okolico je bil čudovito lep. Vsega me je prevzelo, zlasti, ko smo zavozili na veliko cesto, ki nosi naslov: Baraga Ave.nue in zagledali dva mogočna stolpa marquettske katedrale. Bil sem na cilju: ob svetih ostankih Barage. Moja velika srčna želja se je izpolnila 11. avgusta zvečer. Zaspal sem v bližini Baragovega groba, kjer njegovo truplo pričakuje častitljivega vstajenja. (Sledi.) JANEZ KOPAČ CM KRST PRI SAVICI IGRA V PETIH SLIKAH Z UPORABO PREŠERNOVIH kOTIVOV NAPISAL BINE ŠULINOV ILUSTRIRAL HOTIMIR GORAZD Zgodba se prične tam nekje v osmem stoletju v krajih krog Bleda in Bohinja, v eni zadnjih slovenskih srenj, ki še vedno po svoj, časti bogove. Valjhun, ein Kajtimara, koroški vojvoda in „posebin preganjavic nejevernikov“ prodira v tem času na jug „požigat božje veže“. ,Gnijo po polji v boji pokončani.“ Drob sc še bori, a več ko enkrat se je pomladila luna, odkar ni o njem poročil nobenih. V ti j zgodbi na topajo St roslav in njega hčerka Bogomila „lepa ko devica sloveča, Hero, je bilä v Abidi“. Skupaj čuvata podobo boginje žive na blejskem otoku. Njen dragi je Črtomir „n’r mlajši med junaki“, medtem ko Gojmiru, sinu pokojn ga strrešine, ni sreča mila v ljubezni. Duhoven, ki „pred je štet bil med Druide“, prihaja zdaj v naše kraje oznanj t pravo v ro. Potem nastopa še „znan ribič“: mr°že meče ob Savici in njega hči Bistra je ta, ki vojske prinese oznanilo... Med temi v'emi se prepletajo starci, žene in možje, fartje in dekleta in otroci, plunkar in pa — napadalci. Zadnje čase se j' vse pomirilo. Utihnilo je vse, kakor v'e utihne pred viharjem. Kajti nekega dne... 1. SLIKA Jutro na Blejskem otoku. Pomlad je in z vseh koncev s? oglaš jo ptički. Kakor da bi vedeli, da je d?n praznovanja sončnega povratka. Sredi jase stoji žrtvenik boginji Živi, boginji ljubezni in življenja. 1. prizor. STAROSLAV re b’iža in dvigne roke pred žrtven'kom v nebo. — Od dal č je sl'šati pesem njih, ki se s čolni bližajo otoku. ZBOR iz ozadja: živ.a vzvišena, Živa blaga! Budi življ nje na zemlji prostrani! Žrtve gorijo ti v hva o in čast. Bodi nam dobra, boči nam draga! živa prevzvišena, Živa preblaga. STAROSLAV: živa! Živa! BOGOMILA se oglasi, vpletajoč svoj glas med ostale v daljavi. Dvigni visoko, žareči se bog! Cvetke pozlati roseče, ki čakajo te hrepeneče. Povrni se v polja in log. ZBOR: živa! živa! 2. prizor. STAROSLAV zagleda hčerko. Bogovi s teboj, hčerka mila! BOGOMTLA S teboj Svetovit, dragi oče! Se prib iža žrtveniku in ga počasti. STAROSLAV Kakor d.a starcu premalo le eno je sonce na .nebu, še drugo n^bo mi je da'o... Poljubi Bogomilo na čelo. Prezgodnja si še, Bogomila! BOGOMTLA Strpeti srci mi ni dalo, le težko je sonca čakalo. Še v rosi hitela sem k vodi... STAROSLAV Pripravil sem žita rumenega, da srenja ga bo darovala, ga soncu v čast, hvalo zažgala povratka tako zaželenega. BOGOMTLA Tako sem nepočakana... STAROSLAV Pomiri se! še dolgo pot naredi! bo bog sončni, ki se vrača, preden srenja se bo zbrala. sončnega povratka“ na blejskem otoku; Slovenci darujejo Svarogu in Živi BOGOMILA Čuj! Nekdo s čolnom treščil je ob kole! In veslo je zapelo! STAROSLAV Res čudno! Še prezgodnja ura je, da bi že zdaj prišel k daritvi. BOGOMILA zase. Srce, kaj si zatrepetalo? Bogovi! Slutim... on je... STAROSLAV hoče oditi. Pogledam k čolnom... 3. p r i z o r k ČRTOMIR se prikaže iz ozadja z belim jagnjetom v naročju. Bogovi z vama! STAROSLAV Črtomir! S teboj bogovi dobri, sokol bistri! Res vedel bi lahko, čigava noga stopila prva bo na otok. ČRTOMIR polaga jagnje Staroslavu v naročje. BOGOMILA zase. Zakaj trepečeš mi, srce? Po snidenju si hrepenelo... STAROSLAV preden odide: Obliti prej še pojdem jagnje belo, potem bogu bo v čast zažgano. 4. prizor. ČRTOMIR Bogomila! BOGOMILA v zadregi pobeša glavo. ČRTOMIR se ji približa. Bogomila! Nasprotje veličastno si Morane! Zakaj tako trepečeš in drhtiš? BOGOMILA Res nisem mislila, ko prva sapica zaveje, da že izpolni se, kar upalo srce je... ČRTOMIR Vso noč po brdih smo zažigali grmade, goreča smo kolesa spuščali v doline.. • BOGOMILA ...a jaz strmela v noč sem, čakala brez .nade, kdaj mlada zarja zlata čez vrhove sine... ČRTOMIR Najlepše cvetke rastejo v samoti, kjer noga ni stopila še nobena. Nobena cvetka bolj ni zaželena, ko ta, ki zacveti ob skriti poti. In vir noben ne žubori krasneje, ko ta, ki v sencah pesem si šepeče. Nikjer si suhe ustne hrepeneče fcako ne uteše boleče žeje. Zato prišel sem, da te najdem samo, da te utržem, ti moj cvet samotni, ti potok, da nasrkam se popotni, ti zvezda, da s teboj zasanjam... O, Bogomila... BOGOMILA Kot vlil v srce bi živ napoj medice... Tako žari, kipi vse v meni... Črtomir. ČRTOMIR pritegne Bogomilo k sebi. Prav leto dni minilo danes je, slavili dan smo sončnega povratka, ko prvič sem zagledal te, ko sladka ljubezen .napolnila je srce. BOGOMILA Mlad Kresnik si bil v mladi zarji! Predme stopil si, prav kakor danes: jagnje belo si držal v naročju... ČRTOMIR ...karo dete si mehko ga vzela... STAROSLAV . . .ti z očmi si vzel mi mir srca. .. ZBOR se približuje. Dvigni visoko, žareči se bog! ČRTOMIR ves navdušen. Slišiš? Se bližajo... Se vzpne na parobek. Glej, kako ladjice lepo tesane hitijo kot veter krilati k otoku. .. In v prvi je... Umolkne, skoči s parobka. Bogomila Nikar! Nikar, moj Črtomir! Saj veš, da mi srce le zate čuti... „ ZBOR vedno bliže. Dvigni visoko, žareči se bog! Cvetke pozlati roseče, vse čakajo te hrepeneče. Dovrni se v polja in log! 5. prizor. STAROSLAV prihiti med petjem na jaso. Jih slišita, otroka moja? BOGOMILA odgovarja očetu, a vsa v skrbi h gleda Črtomira. Kako se zrcalijo v vodi... 6. prizor. STAROSLAV govori do konca obreda s posebno svečanim glasom. Bogovi z vami! ZBOR In pa s teboj! STAROSLAV Zaradi vas se sonce je vrnilo in v.am natresla boginja je Lada cvetja... ŽENE se obrnejo proti sončnemu vzhodu in zapojejo. Oj Lada, Lada, mila Lada! Danes te rešujemo, tvojega godu vesele tebi v čast popevamo. Oj Lada, Lada. mila Lada, 'z srca te ljubimo. Možje pojijo. Masla si .nam ti prinesla, celi svet je rožencvet, sonca si nam omladila, da že začne toplo gret’! ZBOR zapoje. Oj Lada, Lada, mila Lada, hočemo ti hvalo pet’! STAROSLAV stopi k žrtveniku in prižge ogenj. Dvigni visoko, žareči se bog! ZBOR Svarog... Svarog...! STAROSLAV Ti, Gojmir, ki mladec si moder med vsemi, kot oče tvoj, naš starešina pokojni, ti prvi daruj! GOJMIR stopi k žrtveniku in dvigne roki. Plamen naj v prošnjo žari! — Daj mi, o Svarog, da moder bom... ZBOR ponavlja za njim. Daj mu, o Svarog, da moder bo! GOJMIR ...kot je bil oče, ki vladal je z glavo, ne z mečem! ZBOR Ki vladal je z glavo, ne z mečem! GOJMIR Naj bom kot ti si, bog sončni! Kot ti naj ljudi osrečujem! Kot ti. naj po ravni grem poti! Meglo naj sovražim in zvest bom resnici! ZBOR Meglo naj sovraži in zvest bo resnici! GOJMIR Pomagaj mi, bog! ZBOR Svarog! Svarog! STAROSLAV Zdaj vsi za menoj! Strese kar na žarišče naj vsakdo pšenice rumene prgišče! Naj plamen v slavo ti žari, o bog! ZBOR Svarog! Svarog! Naj plamen v slavo ti žari, o bog! Sv.arog... Medtem ko vsi darujejo in polagajo sadje in pridelke k žrtveniku, prinese nek otrok jagnje k Staroslavu. STAROSLAV sredi grobne tišine zakolje jagnje in ga drži nad ognjem. Belo runo to, s krvjo oblito, žge naj tebi v slavo se, o bog! Položi jagnje na oltar. Dim se leno dviga. ZBOR Svarog... STAROSLAV se nasmehne. Konec je svečanega obreda. Se obrne k zbranim. Bogovi naj uslišijo naš glas! Naj kmalu vrne doba se, ko klasja je bilo za sežnja pol. ZBOR se zbira in se pripravlja k plesu. Hej! Hej! Hej! Zbiraj se, zbiraj lepi zbor lepih mladih vseh devojk! MOŽJE Lepih mladih vseh devojk! ŽENE In junakov mladih! ZBOR se zavrti v kčlo. Hej, brž v kolo vsi skočimo, se po trati zavrtimo! Posedite! Vi, ki medice ste prinesli, iz vseh mehov pijačo Svetovitovo točite! A ti, udari brž ob plunko! PLUNKAR prične ubirati strune. GOJMIR se približa Bogomili. Če zarja sama bi te obsijala, ne mogel bolj obraz bi ti žareti... BOGOMILA To zarja ni! Je sonce! Mi v srce je zasijalo... A ti? Pod smehom tvojim in očmi veselimi se skriva žalost... MOŽJE Kdor za kolo, kdor za kolo, naj gre z nami v kolo! ŽENE Kdor za to ni, kdor za to ni, naj ob strani gleda! ZBOR Kdor za kolo, kdor za kolo, naj gre z nami v kolo! Kdor za to ni, kdor za to ni, naj ob strani gleda! FANT zapoje Bogomili. Da si moja, da si moja, bi imela dragega! GOJMIR igrivo, a grenko. Jaz sonca nimam! Noče priti mi v srce... BOGOMILA ji je nerodno, vendar igrivo nadaljuje. Saj sonc je mnogo! GOJMIR Ne, ne! Le eno je... Prav kot na nebu... PLUNKAR prične pesem. Zbiraj se, zbiraj lepi zbor iepih mladih vseh devojk’ BOGOMILA Nisem tvoja, nisem tvoja, niti bratca tvojega. Jaz sem, jaz sem svojega, dragega junaka, ki me ljubi, ki me ljubi, me pustiti noče. MOŽJE Kogar noga stara, kolo ga ne mara! ŽENE Kogar noga stara, kolo ga ne mara! ČRTOMIR je opazoval Gojmira in Bogomilo. Nikar! Kdo bi samo pos’ušal? Saj niso nam noge prirasle k tlom! Hej! Hej! Hej! Skoči k Bogomili in jo potegne v kolo. ZBOR Kdor za kolo, kdor za kolo, naj gre z nami v kolo! Kdor za to ni, kdor za to ni, naj ob strani gleda! Hej! Hej! Hej! Hej!... 7. prizor. BISTRA eie nenadoma prikaže na skali. p .. .Hejt °stojte brž! Novico strašno vam prinašam! ZBOR Bogovi silni! Kaj se je zgodilo? bistra Rispel Avrelijev je sel! , Dravo po Kokri Valjhun je srditi «■umo sovražno pripodil. Droh mrtev je! ovsod gore kresovi. Kdor more, vsak aJ Prime za orožje in čez jezero hiti! Bc to povedal sel je in se mrtev zgrudil! ll> Črtomir, jih vodi! Oglase se bojni rogovi, loko Avre'ij ukazuje! ENE prišno tožiti. Njih glas se meša z glasom rogov. Bogovi! Zdaj z nami bodite! Možje lirž’ bratje, po meče in ščite! ČBTOMIR stopi na vzvišen prostor. Mirujte! čez jezero gremo! PANT Branimo se tukaj, z otoka! ^btomir ^espamet! Sred vode Morana "as čaka! Obkoljeni dvakrat: Vode, sovraga!... In hrana? ... Be hladno vsi kri ohranite! si mladci, možje! Orožje v roke! hranimo sebe in bogove! ŽENE Bogovi, bogovi! Kaj z nami bo zdaj? °trok ®ai sami ostati ne smemo! ČRTOMIR sami ostati ne smete! °zje( ki vam Snegulja je glave pokrila že z belino, ostanite z njimi, varujte nam dom! In naj vas vodi... OTROCI Gojmir! ŽENE Gojmir! ŽENA Starešine mrtvega edini sin! ČRTOMIR Gojmir? — Ne! Mladcev nam je treba v boju! Le kdor se boji, naj ženske varuje in dom! ZBOR očitujoče. Črtomir... ČRTOMIR izzivajoče. A vendar, če hoče, ostane naj tu... GOJMIR Sedaj ne več! Ne dam se sramotiti! ČRTOMIR To sem povedal, kar sem mislil! GOJMIR A jaz bom storil to, kar mislim! Ni strah krvi me... Dobro veš! Jaz pojdem v boj! ZBOR pomirjajoče. Mirujta vendar... Črtomir! Daj, Gojmir! ČRTOMIR Dovolj! Kasneje vam izberem vodjo! Zdaj v čolne brž! Potem možje v oklepe, žene pod krov! ZBOR ves navdušen. Naj kri vsa izteče, mi se ne bojimo! Ščit v roke in meče krog ledij pripnimo! ŽENE med petjem še potožijo. Bogovi, bogovi! Kaj z nami bo zdaj...? VSI odidejo in se zgubijo ze bregom. „Bogovi, bogovi, kaj z nami bo zdaj?“ 8. prizor. BOGOMILA je 06tal.% sama, stopi k zrtveniku. ^v<». vsedobra! . aJ kmalu junak moj povrne se k meni, dedov junaških povzdigne naj slavo, omagaj mu k zmagi, da venec zeleni, nekoč mu ovijal ponosno bo glavo. Saj veš, da ljubezni žar večne Ze dolgo samo zanj gori mi... Uc[ naj ga zrejo presrečne, naj kmalu na prsih sloni mi! 8. prizor. ČRTOMIR se je vrnil. Bogomila! Bogomila Svetovit! Som mislila-, da te ne bo več... ČRTOMIR Kako bi šel od tebe brez slovesa? So ji približa in jo prime za roke. Kaj bi povedal, božica ti mala, °b uri tej? Bogomila Ob ur; tej... 1'aj če je zadnja, ko gledava si iz oči v oči? ČRTOMIR se zresni. Srce tako skrivnostno v prsih bije... Bogomila •••kot da zapuščaš me za vedno? ^e! Ne govori mi tega, rotim te! Junak pogumen si in moj ponos! ČRTOMIR J ri meču tem očetovem prisegam: Ponosna bolj še boš na črtomira! A pozna ura je... čolnič že čaka... Bogomila Tako bojim se! Glej, pri žrtvovanju Se dim počasi dvigal je... Napoved zla? ČRTOMIR Nc> ne! Bogovi, ki se bijemo zanje, branili bodo nas. In če po zlu bi šlo, tam v Ajdovskem so gradcu tla nepremagljiva. BOGOMILA Proč misli temačne! Kako sem ponosna, da tebi med vsemi je dana naloga. . . voditi naš rod! Sama jaz bom uboga. ČRTOMIR navdušen. Ne dolgo! Le malokrat sonce bo vstalo, ko zmagali bomo sovrage kristjane. In trume vojščakov, od zmage pijane, se vračale bodo, vse pelo bo hvalo... BOGOMILA A sredi med .njimi bo moj Črtomir... ČRTOMIR Da, sredi med njimi bo tvoj Črtomir, ki z mečem krvavim, s predrtim oklepom je vojsko sovraga in lakoma tujca pognal, se ustavil njegovim uklepom. Med množico tvojih iskzl bo oči... BOGOMILA Vendar do takrat bom le sama. . . Le v jasnih nočeh, kot sva skupaj nekdaj, zdaj sama bom gledala v zvezde... . . .in zvezdo nad nama, ki najina je, bom tiho vprašala: Kaj ljubi me še? ČRTOMIR igrivo. In zvezdica mila, bo odgovorila: Prav isto, glej, vprašal je tvoj Črtomir! BOGOMILA žalostno, težko. Prav vsako noč... bom zrla v zvezde, da srečava z očmi se... Črtomir jo objame, poljubi na čelo, počaka, kakor da bi še nekaj hotel dejati, potem pa steče v noč. BOGOMILA že sama, še dolgo gleda za njim. Prav vsako noč... 0 2. SLIKA. Pozorišče kakor v prvi sliki. A kjer je stal žrtvenik... stoji med skalami križ. Krog njega možje in žene. Nekateri ležijo. So ranjeni. Vzvišen nad dru- gimi stoji Duhovnik. Grmičevje in drevje, ki je prej bilo posuto s cvetjem, je golo. Jesen je. Žalostna, moreča. Listje odpada. 1. prizor. ZBOR v temi. Hvalite Gospoda, ker je dobro hvalo peti! Prijetna in lepa bodi hvala našemu Bogu! On ozdravlja nje, ki so potrtega srca in njih rane obvezuje... On šteje množino zvezd in jih kliče po . imenu. Jasa se razsvetli. Gospod ima dopadenje nad njimi, ki se ga boje in nad njimi, ki v njegovo milost zaupajo... DUHOVEN poje sam naprej. Naš Gospod je v nebesih, vse, kar koli hoče, stori... ZBOR za njim. Naš Gospod je v nebesih, vse, kar koli hoče, stori... DUHOVEN Maliki narodov so srebro in zlato — delo človeških rok... ZBOR Maliki narodov so srebro in zlato — delo človeških rok... DUHOVEN ... usta imajo, pa ne govore, oči imajo, pa ne vidijo, roke imajo, pa ne tipajo in ne dajo glasu iz svojega grla. Njim enaki naj bodo, kateri jih narejajo in vsi, kateri v .nje zaupajo. ZBOR Njim enaki naj bodo, kateri jih narejajo in vsi, kateri v nje zaupajo. DUHOVEN govori. Tako, dovolj za danes božjega je nauka. Molite, kot učil seir, prosite vsi Boga, da kmalu spreobrnejo se vaši bratje! Zdaj ko je srenjo vsa zajela prava verar na jezera ste dno utopili živo, uslišita vas Bog, Marija. Mir Krista naj bo z vami! Medtem ko se ostali razhajajo, stopi k Bogomili. Hčerka moja! Le zakaj bledi ti lice mlado dan na dan? BOGOMILA Ah, da zbledelo bi do konca.,. DUHOVEN Nikar! Še mnogo dobrega storila boš med brati! BOGOMILA častitljivi ste oče nas učili, da Bog stori, kar koli hoče... Zakaj Valjhuna ne ustavi, da konec bo morije strašne? DUHOVEN Zaupaj! Bog že ve, zakaj pošilja toliko nam kazni. Grešili smo, pokora mora priti. A pomni, kar sem prej dejal: Gospod ima dopadenje nad njimi, ki v njegovo milost zaupajo... Poslal nam bo rešitev... BOGOMILA Pred njim, Valjhunom, ki je sam kristjan? DUHOVEN Kristjan je res, a dela, ki vrši jih. Gospodu niso všeč... Zaupaj, hčerka! In mir s teboj naj bo! Odide. 2. prizor. BOGOMILA pred križem. Moj Črtomir, moj Črtomir! Zavreči v jezi ga, moj Bog ne hoti! Te v zmoti žali, ne iz hudobije, ne daj v oblast sovražni ga togoti: pred njo naj milost tvoja ga zakrije. živela sva kot v žitnem klasu zrni, ki raseta in sanjata o sreči... Kaj sama naj počnem? čuj glas proseči! Odpri oči mu, na srce ga vrni... „Prosite vsi Boga, da kmalu spreobrnejo se vaši bratje!“ 3. prizor. GOJMIR z obvezanim čelom in zapestjem. S teboj naj mir bo! BOGOMILA ee obrne od križa. Gojmir! Si že vstal? GOJMIR Vso noč so rane me močno skelele, kot da bi volkodlak vsesal se vanje. Zdaj dobro je. Duhoven mi prevezal je rane vse, dovolil mi je vstati. BOGOMILA, obujajoč spomine. Ko so prinesli te domov s krvjo vsega oblitega, tako smo vsi se bali zate. .. GOJMIR Bogu naj hvala bo, da je minilo! To prve dni mi begalo srce je: tam drugi se borijo še za ščiti, a jaz mehkužneš tu ležim... Odkar zaživel pa sem v veri pravi, le ena misel b!odi ji po glavi: da njim, ki še živijo v temi zmote, pokazal pot do božje bi dobrote. BOGOMILA Tako bojim se... Zanj... Za črtomina! še vedno, glej, slepi ga kriva vera... In pa.. . težko ljubiti je z daljave... GOJMIR O, vem... To sam prav dobro vem . .. Še teže pa ljubiti je z daljave in vedeti, tu v srcu vedeti, da je zaman. BOGOMILA Gojmir...! GOJMIR Miruj! Že zdavnaj sem odrekel praznemu se upu. BOGOMILA kakor da bi ga hotela tolažiti. Tako hudo mi je! Tako hudo... Kako hudo ljubiti je z daljave... GOJMIR sebi. .. .in v srcu vedeti, da je zaman... BOGOMILA Hudo je gledati, ko ptičkov dvoje na veji pesmice žgoli sanjave... GOJMIR sebi. ...a ti se zbujaš sam iz dneva v dan... BOGOMILA Kako hudo jetniku je v temini, ko skozi lino gleda v noč neba! Kako naj sreče pesem v srcu poje obsojencu, ki ve, da on edini ne bo dosegel svoje zvezde... ne srca...? GOJMIR Bogomili. In vendar je lepo zaman ljubiti in ne doseči svoje zvezde sred noči, po poti sreče drugim le svetiti, sam v senci stati... tih... do konca dni... BOGOMILA Umolkni, Gojmir! Tako sem vsa razklana... Umolkne, pa ji spet prejšnja misel pride v srce. Moj Črtomir! Kaj bi le storil, če zvedel bi, da sem kristjana? Bi ljubil me, bi me sovražil...? ...Kako me peče v srcu rana... GOJMIR Ostal bi v zmoti temni... BOGOMILA proti križu. Marija, ti, ki veš, kaj čuti nam srce, če ljubi in je ranjeno v ljubezni, pom.agaj mi! GOJMIR Zaupaj, sestra! Duhoven se z očetom tvojim bliža. Pozdrav i.n mir s teboj! Zdaj zadnji čas je, da peljem se čez vodo. Že rane me skele. Še treba hladnega jim bo mazila. BOGOMILA odhajajočemu. Naj mir s teboj bo! tx», 4- prizor. duhoven vedno tu, o hčerka moja? Bogomila Ustavila sem se pri križu •n v mislih njemu sem se potožila. duhoven 1 rav, verna hčerka... BTAROSLAV zakriva nekaj, sam je za-skrbljen, vendar hoče tolažiti. ovolj skrbi je, dra^a Bogomila! akaj vendar tako razjedaš si srce? Bogomila Bako le moreš vprašati me, oče? BTaRosLAV bolj sebi kakor Duhovnu. Črtomir.., Bogomila ^astitljivi moj oče! Saj greh ne more biti a ljubim ga, čeprav se bije za bogove... *e mnogokrat v samoti sem otoka Premišljevala o ljubezni svoji... Baj res prešla bo kakor val, t kot pena vrhu vala ? kot danica, ki zmedli, kot bi se sonca zbala? morem, jaz ne morem zabiti nekdanje sreče... Poli me, prsi mi srce na dvoje seče... duhoven Jeliko si ljubila — naj ti bo oproščeno, ejal je Krist Mariji iz Magdale. Baj tebi bi šele, ki zvesta si mu deva?! Bogomila °. boi‘m Se z,ani • Kristu onikrat, častitljivi ste oče, rekli: a v padec je prišel — v vstajenje mnogim... Baj če prišel je Črtomiru — v padec? StAROSLAV vprašujoče gleda Duhovna. Sprva ne ve, če bi povedal novico, Potem se odloči, e samo zanj, za vse se boj! ’0rje ubogim! To noč napaden Ajdovski bo gradeč. Do konca! — vzkliknil je Valjhun... BOGOMILA O Kriste! Srce slutilo je gorje! Moj Črtomir! Da le besedo mogla bi mu reči! Tako umreti ga ne smem pustiti... DUHOVEN Glej, stopil snoči v tabor sem Valjhuna, ponižno prosil, naj ravna mileje... .. .a vrgel starca me je iz šotora... STAROSLAV Bogomili. Pomiri se! Za hip čez jezero stopiva, prineseva morda ti važne še novice.... BOGOMILA gleda za odhajajočima. Moj Črtomir... 5. prizor. BOGOMILA Mar res umreti mora, še preden luč resnice ga obsije? Poslušaj Bog mogočni me v nebesih! Poslušaj zdaj besedo nje, ki ti bo zvesta! Nikdar naj ne spoznam moža ljubezni, nikdar ne vem, kaj mater je veselje, nikdar srca mi ne usliši želje — le Tvoja naj bom, Tebi le nevesta... ...Samo... ohrani ga, Gospod, v življenju! 6. prizor. GOJMIR zasopel. Pozdrav! Le komaj mi je sapa dala priti sem! Po selu vse že govori, da še v tej noči sovražnik Ajdovski napal bo gradeč. BOGOMILA že oče mi sporočil je novico... GOJMIR jo prime za roko in povede na stran, kakor da bi se bal, da ju kdo sliši. Poslušaj, sestra me! Ogrnil si bom haljo pevca in plunko bom obesil si čez rame: oditi sklenil sem skrivaj k utrdbam. Pomislil nate sem, odločil se prebiti prav do črtomira... BOGOMILA In če ti ne uspe? GOJMIR Potem... kar dalo bo nebo. BOGOMILA kakor da bi šele zdaj razumela. Nikar! Ne smeš! Sovražni bodo ti od dveh strani! GOJMIR Sovražni bodo mi od dveh strani, saj vem. Valjhun mi ne zaupa, nerad spusti me iz taborišča. In Črtomir mi ne zaupa... A vendar moram! Edina pot je to, da z .njim govoril bom, ga pregovoril! BOGOMILA In rane tvoje? GOJMIR Ni časa zanje! Takoj odpravim se na pot! že konj me čaka na križišču... BOGOMILA Res ne razumem te... Stemnilo se je, medla zarja se prikazuje. Zarjo, glej, večerno! Čez zemljo neizmerno razgrnila je krila. Prav do dne potuje, krog zlatih zvezd potuje, zvečer se bo vrnila... BOGOMILA A kdaj se vrneš ti? GOJMIR grenko, Bog vedi! In tudi če se ne... Ti veš, da me nihče ne čaka... BOGOMILA Rotim te, Gojmir! Molči... Man ne razumeš me, nesrečne? GOJMIR Jaz srečen bom, če te bom videl srečno... .. .če tudi le od daleč. .. BOGOMILA Gojmir! GOJMIR mirno, nekoliko igrivo, vendar še grenko Je že! Beseda kakor kamen v tolmunu se je vsa potopila v prsih... GOJMIR Me nisi in me ne. Me boš. . . Po dolgotrajnem molku se oglasi. BOGOMILA Le eno prosim, ko že greš: Ponosna sem, da sem kristjana, a Črtomir naj tega ne izve... Jaz sama bom prinesla mu novico. Predobro ga poznam. Preveč ponosen je, in jaz kristjana, ovira bi bila, češ rekli bodo, da za njo je sklonil glavo... Zato o meni ne govori! Prisezi mi pri Kristu! GOJMIR Prisežem ti pri Kristu! Daj roko mi v slovo, še pred nočjo mi biti je sred pota. Le eno te prosim: Če zadnjič mi danes je klicati tvoje ime, če zadnjič mi danes je gledati zarjo blestečo, ob tihih večerih, kot ta je, daj, spomni se me tu ob križu... BOGOMILA mu ponudi roko. Z Bogom! Ne zbogom... na svidenje, Gojmir! GOJMIR Na svidenje? — Pojdi! Potem šele odidem jaz. .. BOGOMILA odhaja in zgine. GOJMIR skloni glavo. Gleda za njo in krog sebe. Zbogom... Odhiti v nasprotno smer. (Nadaljevanje prihodnjič) « „Z Bogom! Ne zbogom. Na svidenje, Gojmir!“ SAMOTNO BIJE URA NEKJE ZGODOVINSKI ROMAN O JEZUITU MISIJONARJU OČETU MATEJU RICCIJU Napisal Fausto Montanari, za „Katoliške misijone“ iz italijanščine prevedel M. T. XVIII. IN VENDAR GREMO NAPREJ Kdo pa je tista čudna postava tamle na bregu, ki krili z rokami v prve sence nočnega Somraka zdaj, ko se je ladja iztrgala pristanu in se samotna prepušča rečnemu toku? Oče Matej, ki se je vzpel na krov, da bi še poslednjič z očmi poljubil temotno pego gostega drevja, kjer se zaprto skriva misijoni-šče, je naravnost v ihti hitel k poveljniku in mu pokazal moža na bregu. Res, tisti človek tam je bil sluga deželnega upravitelja, ki je veleval, naj se pater vrne. Da, Bog je dober in milosti naklanja prav v trenutku, ko je srce že tako utrujeno, da ni upati več ne zna. V razsvetljeni dvorani je upravitelj, s pipo v ustih, v družbi dveh tajnikov pričakoval misijonarja. Kot vedno prej, se je tudi tokrat nasmihal: spet mu je ponudil, naj proda misijonišče, a ne več za petinštirideset, marveč za šestdeset dukatov. Zato, da ga je bil poklical; res noče, da bi ga nasilja dolžili; želi samo, da bi misijonar v zadovoljstvu odšel. A oče Matej je ponudbo znova odbil. Ven in Ven ljubeznivo nasmejano upraviteljevo lice se je zdaj nenadoma zategnilo. Daleč proč je zagnal pipo, visoko v nebo dvignil roke, razkrečil prste, glasno pljunil, pa v dolgih odsekano pojočih stavkih začel groziti s smrtjo in s pogubo. Matej je s sklonjeno glavo čakal, a slišal ničesar ni. Zaglöbil se je sam vase in se grenko spraševal, čemu le mu Gospod tako kruto prebada srce s temi razočaranji, ki jim ni in ni konca. — že sem te zahvalil, Gospod! Ne daj, da bi bil prevaran v svoji zahvali! Zdaj, ko je bilo kazno, da njegove zahvale Bogu le niso tako brez vse koristi, je bilo treba še kaj poizkusiti, še enkrat poizkusiti. Če je tedaj sleherna beseda pred upraviteljem bob ob steno, bo pač treba poizkusiti pri kraljevem namestniku. V toplem letnem času s polno luno na nebu si smel prositi za sprejem tudi v tej pozni uri. Res, po človeško gledano je bila to do smešnosti brezkoristna pot, saj to. kar je bil upravitelj odločil, je odločeno ostalo, če že ni bilo celo naravnost od samega namestnika ukazano. Pa je vendar veljalo poizkusiti. Poslednje priložnosti se moraš oprijeti, okleniti se je prav do krvi liki fantinom, ki si izpraskajo prste in dlani, kadar se tatiči po hrapavih vrtnih ozidkih pno za vabljivim sadjem sosedovega sadovnjaka. Namestnik ga je sprejel dobrotno. Ves je bil kot podoba debelega Bude iz majolike, mož, ki si je na tihem želel, da bi misijonarje od blizu poznal. Poslušal je tedaj na svojem vzvišenem sedežu tujega bonca, ki je stal daleč pred njim, vse, kar mu je misijonar razlagal, in eleherni njegovi misli pritrjeval s slovesnim prikimavanjem. A ker je misijonar obrazložil samo dejstva, pa zraven ničesar prosil ni, marveč je vdan stal tam pred njim molče, je namestnik tujca povprašal slednjič, kaj zaprav želi. Matej, ki je v srcu ves čas prosil Marijo, naj ga ne zapusti, je zresnil lice in počasi izgovoril: — Da bi smel ostati v Šao Čin, mogočni gospod. Mogočni gospod je ob teh besedah še bolj potisnil svoje ozke, mežikave oči v tolsto lice in se zamislil. Potem pa je odgovoril, da v Šao Čin ostati ne more. Mateju je ibilo, kot da je potegnjen v eno tistih neskončno dolgih otroških iger, kjer polovica gruče spet in spet odbije, vsekdar z drugačno domislico, l^ar druga polovica v vsekdar novih oblikah prosi. — Prišla Dora s kolodvora... Hojli, hojla, hojlo... Kaj bi rada, lepa Dora... Hojli, hojla, hojlo... Zapuščenost in mirnost, oboje se je • mešalo v njem. Tako je zdaj poprosil, da bi se smel ustanoviti vsaj v kakem drugem kraju te dežele, tudi tako bi bil zadovoljen, samo da bi ga ne primorali, vrniti se v stari, rojstni kraj. Mogočni Sospod naj vendar pomisli na vse tiste soce milj zemlje in morja, na dolga le-potovanja, pa na nevarna neurja, ki cijo cvetoče Mezzovo kraljestvo in po-lzno rodno mestece tujega bonca. . Ob takšnem tožnem in v srce sega-j,0Cem tujčevem zagovoru je zdaj Buda azPrl oči: patrova beseda ga je zmogla ” odločil je, naj mu bo novo bivališče esto šiao čen, malaričtn kraj, za spo-nanje bolj na sever potisnjen. Razveselil se je oče Matej takšnega obrotnega ukaza, četudi mu nevarnost ,° jZ1?.i 'tam ni bila neznana. Saj je bila lednjič le velika milost, da smeš na Ki-aJskem ostati, da se moreš celo še bolj notranjost dežele prestaviti. A ker je ^nsijonijšče premoglo le nekaj borih ovcev, sta v Šiao čen odšla samo oba Patra; služabniki domačini pa so morali ladjo proti Macao. Očeta Matej in De Almeida sta na l^»er otlbajala na praznik Vnebovzetja jS9. Na taisti dan je osemnajst let prej ^ atej stopil čez prag noviciata pri sve-jpjn Andreju na Quirinalu. Dvoje raz-onih svetov se mu je zdelo vse to, pa ,Vendar bila ena in ista velika stvar: d ?ni.ti se vo0i božji. Pometaš hodnike, a bpš lahko nekoč bogoslovje učil; usta-oviš misijon, da ga boš zaprl, ko se °do pokazali prvi sadovi. Tako učiš sam ebe vse življenje, prav do zadnjega acis; vedno znova spet učiš. Po strmem Pobočju na vso muko z rokami potiskaš neznansko skalo, prav na vrh gore samo 2ato, da si priča potem, kako se bo v onem samem trenutku zakotalila spet globoko v dolino. In spet znova moraš ‘tisniti žabe, znova spet se sprijazniti 'trudom, nič ne smeš odlašati. jOsem dni že sta bila na poti, prav v hzino šiao Čen sta že prišla, ko ju je Poiskal vojak krajevnega upravitelja z ukazom, naj ubereta drugo pot, naj ®e ustavita v bližnjem svetišču Nanoa. ce Matej je bil več kot trdno odločen, a se bo ustanovil v mestu samem; saj j1 snrno tako lahko približaš učenjake n mandarine; a previdnost mu je vele-ala, naj se ne upira kar takoj novemu Nar)ZU' se je tedaj, da bo obiskal , Dolina se je tod odpirala v široko otanjo, kjer so se zeleneča polja na-umhala gozdnatim goram. Na nekšnem strmem in skalnatem gorskem pomolu je kipelo v nebo bogato budistično svetišče; ob njem vir čiste vode, ki je v slapu padala z višine. Svetišče in samostan, ki se je bil prilepil obenj, so postavili v spomin na starodavnega, zdaj že bajeslovnega meniha. Pravili so, da je bil noč in dan v verige povezan, četudi mu je telo bilo že ena sama velika rana. In po teh ranah so gomazeli črvi: z velikansko strpljivostjo, do smrti izničen ves, je svetniški mož pobiral črvi-če, ki so cepali na tla in si jih znova polagal v rane. Njegovo balzamirano in z loščem prekrito telo je zdaj počivalo sredi svetišča; krog in krog pa so ga ne vse štiri vetrove branile zategnjene zgrade, kjer so v desetnijah prebivali menihi. Ti so se zdaj v slovesni procesiji, ki jo je vodil predstojnik, prišli pok’onit tujima boncema. Nosili so dolge halje iz svetlikajoče se vijolične svile, z mogočnimi rokavi ob straneh, glava pa jim je bila gladko obrita. Slednja desetnija je nosila svoje bandero, kjer so se na škrlatnem blagu zvijali zlati in srebrni zmaji. Predstojnik ju je počastil z ganljivim nagovorom zatrjujoč, kako neznansko so ee razveselili vsi, ko jim je bil upravitelj sporočil, da se sveta in učena duhovna iz daljnih dežel hočeta ustaviti v njihovem samostanu in ga voditi poslej s svojim vzvišenim zgledom. De Almeida je ob takšni pravljici poskočil kot kak fantin in kar v nič primerno ubrani resnosti se je primaknil k očetu Mateju, prav na uho: — Kakšna služba, kakšna mastna služba: glej, glej, papežiča vseh kitajskih budistov bova. Predstojnik pa je med tem že potožil, da pri njih zares nimajo primernega prostora, kjer bi lahko nastanili dva tako vkoko vredna moža, pa da bodo menihi to nesrečo za vse čase grenko obžalovali. Zares so jima potem, ko sta obiskala svetišče, samostanci neutrudno dokazovali, kako jim je docela nemogoče ob njih skromnem ognjišču najti primerni stan tako odličnima tujcema. Več kot očito je bilo, da so se redovniki, ki so prenekateri živeli tam z ženami in otroki ali pa uganjali razbojništvo po cesar- skih cestah, prestrašili obeh tujih boncev: naravnost obsedeni so bili ob misli, da sta bila tadva k njim poslana, pa da jih bosta spet potisnila v zgledno meniško življenje starodavnih dni. Na vsak četrti korak so se ustavljali, dokazovali spet in spet, pa naravnost ganljivo tožili, kako nemogoče, četudi vse resnične žalosti vredno, je bivati pod njih streho, kako zares in docela nemogoče je, da bi tuja bonca ostala pri njih. A prav to, da bi bilo nemogoče, sta si tudi oba tujca iz srca želela; kazno je bilo, da je svetišče Nanoa pravi zem-ski paradiž, in kar verjela sta, kako bi se v takem paradižu tudi sama kaj kmalu spremenila v lopove. Tako sta tedaj vse storila, da so se sporazumeli, kot se v paradižu sporazumejo, in da sta drugega dne s predstojnikom vred odšla proti Šiao Čen k deželnemu upravitelju z darovi in s prošnjo za gostoljubje. Sprejeli so ju skupaj s predstojnikom in ju ljubeznivo povabili, naj darujeta malikom. Kot v Nanoa sta tudi zdaj patra to povaibilo zavrnila; z nasmehom sta stopila pred osuplega upravitelja in mu skušala pojasniti, kako maliki niso Bog, saj ga, mrtvi kot so, celo taje, ko so zatrjevali že stari modrijani. Upravitelj se je namršen ves zamislil; pa je slednjič le priznal, da so stari predniki v resnici samo Gospoda nebes častili. — Resnica je to — je pritrdil tudi redovni predstojnik — a ljudje hočejo vidno božanstvo. Tak jim je treba ugoditi. — Ugoditi, da, da vidno predstavljamo enega Boga, kolikor je pač to sploh mogoče; a ne pa moliti dobre in zle malike — je spet skušal pojasniti oče Matej. Naveličano je deželni upravitelj zamahnil z roko, se ljubeznivo nasmehnil in odslovil samostanskega predstojnika; tujima boncema pa je odkazal lep kos zemlje pri svetišču Kva Niao, prav pri mestnih vratih, ob sotočju dveh voda. A misijonarja nista hotela bivati v tistem resničnem, starem svetišču; rajši sta se umaknila v oddaljen kot, kjer je čemela stara, raztrgana koliba, ki jima bo lahko nudila zavetje, dokler si sama na bosta postavila hiše. Že koj spočetka sta hotela ostati krepko ločen» od slehernega videza malikovalstva. Da pa bi se ognila poznejšim povpraševanjem, sta zemljišče hotela kupiti za tisto malo denarja, kar jima ga je še ostalo. Čisto sama, brez služabnika sta tedaj ostala tam v stari razpokani kolibi; pa je bil novi dom še kar zgledno čist, kajti dolgo že je koča ždela tam zapahnjena; nihče ni mogel vanjo, veter samo se je igral skozi špranje. Pobila sta velike pajke in ščurke, dosedanje hišne gospodarje, z blatom zadelala najširše razpoke in bajta se je spremenila v borni domek. Še vsa utrujena od dolge poti in od prvih vtisov, sta patra že morala z veselim licem sprejemati celo ploho obiskov: prišli so tisti premnogi radovedneži, ki jih nikjer ne manjka, pa so prišli tudi mnogi resni, ki so bili pozneje kdaj lahko prava dragocenost. Seveda, obed in počitek sta bila samo še v bledi želji, kajti kitajski gost je neizprosen in prav nič ne ve za zlate ure počitka svojega bližnjega. Mesec dni takšnega truda samo, pa se je že zgodilo, kar sta oba patra naprej slutila. De Almeida najprej, pa še Matej za njim! Zapahniti sta morala vrata: malarična mrzlica ju je oba nebogljena zlomila na bedno ležišče. Obiski, kot je bilo pričakovati, so seveda minili. V edino pomoč jima je bil nek starec, ki jima je vsak večer prinesel vrč vode in vsak drugi ali tretji dan butaro prot ja. Mateja je mrzlica stresala in šibila do onemoglosti, pa se je vendar spet in spet dvignil z ležišča in kuhal riž, ki ga je v svoji neučakanosti še na pol surovega zvračal v skodelice. Že samo prižiganje ognja te je utrudilo do smrti. Jedla sta kot sta pač mogla in čakala da bi jima spet minil dan. De Almeida je bil tako izničen, dia niti svojega starejšega tovariša ni mogel v poslu izmenjati. Pa je minilo tudi to; misijonarja sta vstala spet, čeprav koščena in rumena v lice. — Je videl, oče — se je skušal norčevati De Almeida, da bi prikril svoje ni6enjei — je videl, kako sva zdaj, P av kot je veleval sveti Pavel: rumena z rumenimi. _ lu mrtvaka z mrtvaki, — je malce •Prtvaško. pridal Matej. Tu v Siao Čen je bilo treba zdaj, ko °®e. jima spet vračale moči, vse znova accti. Znova postaviti misijonsko hišo, Primerno vežo za kapelo, urediti vse °i pa zraven še vzdrževati poznanstva imenitniki, s katerimi se moraš znati v*?, trenutek razgovarjati o čemer °h. Zraven pa moliti, govoriti, čakati. Dolge mesece nista mogla ničesar Poročiti v Macao, čeprav so odtam odno znova v Šao Čin pošiljali sle, da 1 Poizvedeli, kje sta in kako jima je. V šao Čin ga ni bilo, ki bi vedel ali P“ hotel vedeti, kje sta. K° tako že noben glas iz Macao ni w do njiju zašel, sta odbrala posled-novce, ki sta jih še imela, da bi Ju _ nekoga poslala po pomoč. Novih örinajst dni je poteklo, ko se je vrnil in z njim dva domačina iz Macao, Prva kitajska kandidata za Družbo Je-Usovo. Patra sta ju sprejela kot rastno slutnjo: zdaj sta oba dobro ve-da bo prišel čas, ko bo tod stala ■tajska Cerkev, četudi bi tujih misijo-narjev več ne bilo. Ta misel na prihodnost in družbi b®h mladeničev sta bili očetu Mateji v tolažbo ob odhodu patra De Almeida ** s® je odpravljal v Macao, da bi si am utrdil zrahljano zdravje. Res, se uanji kraj ni bil pomemben kot Šac ^,ln. a Matej se je skušal tolažiti z res-j/Co. da je bil zdaj bolj v osrčju dežele ot prej, pa je tako prav tole mest« ’ao. Čen nova, naprej pomaknjena traza v pohodu proti kraljevi presto-■ci. Tako se je slednjič tisti izgon iz Čin, ki je misijonarje veljal dokajš-?° mero smrtne stiske, končal v blago-lovljenem napredovanju na sever. XIX VEČ LJUBEZNI, ŠE VEČ BRIDKOSTI Kju Cai Su je bil potomec imenit-rodu; a pri svojih dvajsetih letih J Ze Propadel: očeta mu je pobrala sl v’ ie šole, spajdašil se je s in se ves predal poskušanju v U'miji. Zdaj, ko mu je bilo trideset pomladi, je navkljub lastni družini, blodil levo in desno in se dal gostiti pri sorodnikih in prijateljih. Dve leti prej že je spoznal očeta Mateja, ko ga je pot mimogrede zanesla v šao Čin. Tistikrat se je zapletel z njim v brezkončne razgovore. V teh časih je gostačil pri nekem daljnem sorodniku prav blizu Šiao Čen; ko mu je prišlo na uho, da je misijonar v mestu, ga je hotel obiskati: tiho upanje je nosil v sebi, da bi se namreč slednjič le naučil merkurij spreminjati v srebro; saj je vendar učeni tujec vedel toliko težavnih stvari; in prav gotovo je, zanikanju navkljub, poznal tudi najvišjo umetnost. Zato je imenitni Kju Cai Su zapustil svojo priležnico in vse štiri hčerkice, skrb zanje naprtil na rame svojim po poli sorodnikom, sam pa se je nastanil v svetišču Kva Niao, da bi bil misijonarjevemu domu bliže, pa da bi se sleherni dan lahko z očetom Matejem na dolgo in na široko razgovarjal. Četudi je bil cilj vseh njegovih ciljev srebro, je vseeno s kitajsko potrpežljivostjo sledil pouku matematike in fizike, ki mu ga je naklanjal učeni zapad-njak. Pa je samo Bog vedel, da je tudi Matej s potrpežljivostjo, ki je bila še vse kaj več kot kitajska, vedno znova začenjal z matematiko, da bi slednjič prav po nji prišel do katekizma. Od matematike in fizike je potrpežljivi Kju Cai Su takoj prešel k zem-Ijepisju in zvezdoslovju. Ko pa je po nekaj bednih ob zgledni potrpežljivosti obeh razgovor preskočil na nravnost, na vero, je Kju Cai Su slednjič ves besen vstal: „Srdbru, imenitni učenik moj, sem se poslej odpovedal. Sprejmem, da ga delati ni mogoče, pa da je mnogo bolje, če se človek zadovolji samo s poznavanjem lastnosti njegovih, kot to uči nauk, ki ga ti do poslednje podobe obvladaš. A o nravnosti mi ne govori več. Ne misli vendar, da bi mogel verjeti v takšne abote, kot naj sta nekšno dobro in nekšna popolna pravičnost. Pravičnosti ni. če bi bila, kako bi mogel ostati jaz tako krivično beden, kot eem ?... V drugem, lepšem življenju, mi praviš? Povej no: kdo ga pa vidi? če pravičnost je, mora biti tod, kjer smo mi. Bajka tisto, česar se z roko ne moreš dotakniti. Tale pravičnost pa, ki jo tod vidiš, so šibe in grabežljivost sodnika, ki se da podkupiti: pravičnost je moč tistega, ki te lahko da prebičati. Res, na tem svetu je sila edino in vse.“ Mladi mož je govoril grenko in stiskal pesti. Najbolje je bilo, pustiti ga, naj se izdivja. — Kaj res misliš, učenik imenitni, da bi iskal drugo srebro, če bi nek sodnik, ko sem komaj očeta izgubil, ne bil po mojem lastnem stegnil roke? Kaj res misliš, da bi hodil od čajnice do čajnice in pogubljal poslednje novce z uvelimi vrbovimi cvetovi, ki se ponujajo ob cestah, če bi me pravičnost tega sveta ne tirala v obup? Bednega Kju Cai Su je zmoglo zaupanje: povedal je misijonarju svojo zgodbo mladeniča, ki je izgubil vse. Sam se je lepega dne znašel na tem širnem svetu in nekateri pohlepni sorodniki so hlastnili celo po njegovi hiši: sodnik pa ga je bil po krivici obsodil. Prav res ga je zdaj kaj malo imelo, da bi po ves dolgi dan posedal ob oknu in si ubijal glavo z učenjem modroslovnih ved: sobica, ki si jo je bil najel, je bila temna in borno opravljena; premogel je samo še kruljavega služabnika, ki je strašansko kašljal od zore do mraka. Kju Cai Su se je ves obupan dvignil izza pulta; ničesar več ni imel; zablodil je na cesto. Počasi je ubiral korak, da bi tako zdržal ves dan. A komaj je nekaj hiš prešel, že so se mu noge same od sebe razvezale v urnost, kot da bi ga hotele čimprej povesti na nek daljni cilj. In vendar je bilo vse v njem samo hrepenenje, da bi nikdar več nikamor ne prišel; hlepenje, da bi kot v pozabljenju hodil, in bi se ne dohodil nikoli. A takole pod večer, ko je ujel drobni lučni sij iz notranjosti kake odmaknjene spokojne hišice, ga je z divjo silo zgrabila želja po tisti neznani, skrivnostni notranjosti, kjer morda cvete kak košček miru. In zdelo se mu je, da je tam notri, da vidi, česar ni videl, kot bi bil duh; dihal je radost tiste ubrane toplote, urejenosti, udobne domačnosti... In da ga išče dvoje dehtečih dekliških oči, se mu je zdelo. Pa on ni bil duh; bežal je daleč proč sramujoč se lastnih sanj. Potem se je noč raztegnila povsem; nebrižen za ves svet je omahnil spet v izbo, kjer je stari služabnik pokašljeval nad fižoljo pogačo, nekdanjo jedjo siromakov. Nekaj mesecev samo je tako živel; ni mogel več. Na vso nesrečo si je izposodil denar; manj in manj se je vračal v izbo; po dolge tedne se je potikal po čajnicah. Včasih že sploh denarja več ni imel, pa so ga navkljub temu prenašali; morda iz usmiljenja, kot navadno ljudje doi skrajnosti prenašajo ljubkega, malopridnega otročaja, dokler mu slednjič z brcami ne pokažejo svojih pravih lic. Nekoč je bil precej dolgo zdoma, dlje kot ponavadi; ko se je vrnil, je zaznal, da je gospodar izbo že drugemu oddal, služabnik pa je izginil, nihče ni vedel, kam. Kju Cai Su je obstal pred vrati, otopel, brez misli ves. — Svoboden sem — je potem sam sebi začel zatrjevati — svoboden zares. Ven in ven si je ponavljal te besede, da je bil slednjič skoraj vesel in kar trden. Bolj in bolj se je umikal poznanim ceetam in se bližal daljnemu predmestju, ki ga ni poznal; a zdaj se je tudi v njem bolj in bolj jasnilo spoznanje, da niti starega služabnika, ki mu je kate-rikrat vsaj kakega novega upnika za-dobil, da mu je denar posodil, ni več; takrat je mladec začutil, kako tone v obupu. Sicer pa, tudi iz te stiske se lahko še izvlečeš: izposodil si bo manjšo vsoto, Pa bo poiskal vplivne sorodnike, ki so prav gotovo kje v kakem bližnjem mestu. A le kdo ga bo zdaj pogledal prizanesljivo? Lažje najdeš novec, kot pa dobroten pogled: vsi so mu bili krivični in nihče noče priznati, da mu je krivico storil. Zagledal se je v nebo in iskal oblake po njem; zahrepenel je, da bi se vsaj te sivkasto črne pege razjokale ob njegovi nesreči. A nebo je bilo sinje in bf lo, nasmihalo se je velikim oblakom, ki so brzeli v dalje. (Se bo nadaljevalo) „K ATO LI S K I MISIJONI " EDINI SLOVENSKI MISIJONSKI LIST toplo priporočajo vsem svojim številnim bralcem SLOVENSKA MESEČNIKA ZA DUHOVNO RAST IN IZOBRAZBO: „DUHOVNO ŽIVLJENJE" ki ga izdaja v Buenos Airesu konzorcij duhovnikov in ga urejuje dekan slovenske teološke fakultete prelat dr. Alojzij Odar s številnimi souredniki in s sodelavci iz vsega slovenskega zamejstva. Letos bo „Duhovno življenje“ izšlo v prenovljeni obliki in popestreni vsebini ter v letnem obsegu okrog 1000 strani s številnimi slikami. Stane letno za Argentino 50 pesov, za USA in Kanado 5 dolarjev. Laroča se na naslov „Duhovno življenje“, Victor Martinez 50, Buenos Aires, Argentina „AVE MAHI A" Izdajajo in urejajo ga oo. frančiškani na ameriških Brezjah. Pisan je Preprosto in prav zato nudi slovenskim izseljencem po širnem svetu 8 svojimi domačimi članki resničen odpočitek in duhovni užitek po dolgih urah dela. Vsako leto izide za naročnike še zanimiv A VE MARIA KOLEDAR, ki obsega skoraj 150 strani. Mesečnik lahko naročite takoj, ali pa dobite nekaj številk na ogled. Pišite na naslov: Ave Maria Press, Box 608, Lemont, Illinois, U.S.A. VZDRŽUJMO NAŠ VERSKI TISK NA VIŠINI IN TA BO NAS VZDRŽEVAL NA VIŠINI! TRIDESET LET