Poštnina plačana v gotovini
Ljubljana, petek 29. julija 1938
Cena Din 1*—
»A sodba pojde * od moža do moža, * od duše do duše * pojde sodba neusmiljena. * Na vsake prsi bo trkala, • na vsake prsi, na vsako vest: • S svojim oglasi se glasom,• brez krinke mora biti glas! * Kam ste zapravili pravico?* Kam potajili resnico?* Tako bodo govorili trije,* ki bodo kakor en sam...«
Prosto po O. Župančiču
Na svoja mesta, borci!
Geslo: Kdor Zboraš — ta Sokol!
Že dvajset let duši v potokih krvi židovska marksistična internacionala pod videzom neke astronomsko dolge »prehodne dobe«, nikdar ne končane »diktature pro-letarijata«, z izvajanjem katere pa je »pooblaščen en sam in edin diktator Gruzinec Dugasvili-Stalin, sleherno svobodo ruskega kmeta in delavca (vse ostale stanove je medtem že davno poklal). Že dvajset let in posebno še letos vsi Slovani bridko občutimo, da tlači ta mesarski firer k tlom največji slovenski narod, ki bi sicer danes lahko že diktiral svojo slovansko voljo vsej Evropi in Aziji, če ga ne bi bila ta satanska internacionala namenoma izločila za celega četrt stoletja iz občestva močnih narodov.
Sedaj ti pa pride slovensko trobilo te judovske internacionale, »Delavska politika«, pa se v svoji brezmejni nesramnosti dne 28. maja v nekem skrpucalu od članka postavlja v pozo nekega razsodnika za izrazito narodno in vseslovansko organizacijo -— Sokola, pa ti kar na lepem odloča, če sme biti Sokol — Ljotičevec!!!
Krvavordeča mednarodna »Nedelavska politika«, dekla rabljev slovanstva, bi hotela dajati pouk vseslovanski, izrazito narodni organizaciji!!!
Še celo njo samo ta gorostasna nedoslednost tako bije v oči, da jo skuša zakriti s pravo mardohejsko pretkanostjo vsaj z besedoslovjem na ta način, da bi hotela izločiti glavno misel Tyrševe ideje
—	narodnost! Zato je izverižila sledečo besedno akrobacijo: »Glavni Tyrševi ideji sta poleg narodnosti svobodoljubnost in demokratičnosti.« Ko je na ta način odrinila narodnost, pa nadaljuje s svojim modrovanjem: »Pravo sokolstvo ni združljivo s fi-rerskim sistemom.«
Mi pa pravimo: »Ne bo nič z odrivanjem narodnosti, nič s tistim »poleg«! Nihče ne bo Židom za voljo izbrisal iz Tyrševe ideologije — narodnosti! Ona je in ostane njena glavna misel!
In ravno zato, ker je »Sokol« predvsem naroden, ravno zato zahteva svobodo za ves svoj narod, ne pa za nekakšen razred in jo zato brani pred vsemi internacionalami brez razlike, posebno pa pred tisto, ki smatra demokracijo le kot sredstvo za dosego smotra — diktaturo židovstva nad kristjani!
Treba samo pogledati njenega krvavega firerja Dugasvilija, kako je že ugonobil 22 milijonov ruskega naroda, izdecimiral z rdeče-belo kugo ruski naraščaj, kako drži šest milijonov najbednejšega slovanskega proletarijata v koncentracijskih taboriščih in po zakonu iz 1. 1935. tri in pol milijona otrok tega proletarijata, od lakote oslabelih teles, ki so kjlub splavom le zagledala beli dan, že od 12. leta starosti naprej pod ognjem strojnic. Treba samo pogledati, kako se obseg tega klanja ne samo ne zmanjšuje, ampak nasprotno še vse povečuje, pa bo vsakemu jasno, da je ta blaznež prevzel na sebe nalogo iztrebiti največji slovanski narod, edino rešitev vsega slovanstva! (Med štirimi očmi ti bo komunist, če se dobro spozna v komunističnih smotrih, — če ga zjeziš, pa že nima kam — kar brez oklevanja priznal: »No, in kaj zato? Nam vendar ne gre za ruski narod, marveč za zmago svetovnega proletariata, pa čeprav bi moral ravno ruski narod plačati to zmago s svojim popolnim propadom! Saj je že
Engels dejal, da si Slovani niso sposobni vladati sami!)
Ni zaman že leta 1880. napisal Dostojevski (za katerega upamo, da vedo celo pri »Nedelavski politiki« in »Slovenski besedi«, da ni bil »fašist«, ampak ruski genij, kakršnih je malo na svetu) sledeče: »Gospodar Evrope je žid in njegova banka. Zidovstvo in banke upravljajo sedaj Evropo tako v nauki kakor v civilizaciji in v socializmu. Posebno pa v socializmu. Kajti ropo tako v nauku kakor v civilizaciji in v izkoreniniti krščanstvo in uničiti krščansko kulturo. Ker pa vodi to samo v anaThijo, se bodo zopet Židje znašli na vodilnih mestih, kajti čeprav izpovedujejo socializem, bodo dejansko vendarle ostali Židje prav tako kot njihovi bratje izven socializma. Ko pa bo vse bogastvo Evrope izropano, bo spet ostala samo židovska banka... Židje bodo propast Rusije!«
Če je veliki ruski mislec že 1. 1880., torej davno pred svetovno vojno napisal, da je žid firer Evrope, kaj naj porečemo sedaj po svetovni vojni, ko je skozi njo potovala židovska nadoblast še mnogo popolnejša? Sicer pa, kdo neki je bil firer tudi pred 2000 leti, ko je Pilat pokazal ljudstvu Krista in zločinca Barabo, pa vprašal narod prav demokratično, koga od obeh naj križa, pa je ljudstvo kričalo; »Križaj Krista« —? Ali je takrat ljudstvo kar samo od sebe pljuvalo sebi v usta, ali pa je to kričal tudi takrat firer — žid?
Ali »Delavsko politiko« samo pri židovski »demokraciji« nič ne moti firerski sistem, »Slovensko besedo« pa samo pri dr. Pucovi ne?
Nas nasprotno moti povsod, mi nasprotno smatramo, da se le-ta izraža doslej prav povsod v tej ali oni obliki, izpod katere se vedno reži neizogibna židovska spaka in njena banka. Mi vemo, da edinole v naši dokončni obliki ljudske vladavine tega ne bo, ker v njej se stanovi sporazumno vladajo sami, kakor je to prvi že davno zahteval nesmrtni Stambolijski.
In prav zato, ker sokolstvo ni združljivo z voditeljskim sistemom, prav zato spada v sedanji zmešnjavi idej in načel samo na tisto mesto, kjer ni ne duha ne sluha o židovskem firerstvu!
Ko pa se bo sedanja zmešnjava idej in načel — ne brez vsakih naših zaslug — v Jugoslaviji razbistrila, bomo ravno mi tisti, ki bomo s čisto drugačno narodno legitimacijo kot pa »Delavska politika« in »Slovenska beseda« prav glasno povedali, kaj v Jugoslaviji vse diši po židovskem firerstvu in kaj vse zato ne spada v sokolstvo!
Danes je za kaj takega še prezgodaj, ne radi nas, temveč radi tistih, katere čaka še poleg nas važna naloga na poti k jugoslovanskemu duhovnemu preporodu. Radi tega njihovega vzvišenega poslanstva ne bomo dotlej nič storili, kar bi lahko kakorkoli v rokah nevrednih služilo kot orožje proti njim. Denunciacije, kakršna je članek v »Del. politiki«, prepuščamo njej v izključno uporabo. Mi pa zakličimo: »živel jugoslovanski duhovni preporod! Živel jugoslovanski preporoditelj Dimitrije Ljo-tič! In slednjič še tisto, kar prav vse zamaknjence v židovsko firerstvo posebno bode v oči in edino radi česar tako vpijejo: Kdor Zboraš, ta — Sokol!! Na svoja mesta, borci!
»Kritiko!
Že večkrat smo s poudarkom pisali o raznih nasvetih, ki jih nam blagovolijo dati razni »simpatizerji« in več ali manj zainteresirani »opazovalci« našega pokre-ta. Kljub teinu pa smatramo za koristno, da ponovno kaj napišemo na naslov teh »raznih« oseb, kajti njih »nasveti« in »kritike« se z dneva v dan .prilagajajo novim nastalim »polifonim razlogom umestnosti«, tako da so njih izvajanja ne samo za javnost zanimiva, pač pa za nas tudi zabavna.
»Kritike« moramo najprej razdeliti v dve ostro ločeni skupini: v one, ki smatrajo, da store veliko uslugo pokretu. ko nam prijazno nasvetujejo način borbe in splošno politično taktiko, in one, ki hočejo s svojo kritiko nakazati razliko med svojim in našim stališčem do raznih pe-re čih vprašanj sodobnosti.
H kritikom prve skupine prištevamo vse tiste osebe, ki so uvidele, da ne morejo slediti današnjemu napornemu tempu Zbora, in ki so se umaknile varno ob stran, misleč, da jim je z novega mesta pregled položaja objektivnejši, razgled
dogodkov širokogrudnejši, končna »blagohotna« sodba kritičnejša. Danes rabi Zbor borce, ne pa strankarje! Iz tega razloga je za nas potem tudi razumljivo, da mnenje borca ne more in ne sme biti mnenje strankarja starega kova. Zato lahko vzporejamo »blagohotne kritike«, ki stoje ob strani, preživelemu tipu stran-karjev, ki jim je Zbor nekaj novega, za vid in sluh nekaj prijetnega, a za njihov razvajeni okus nekaj malce prenevarnega. Primerjajo ga z lepo narodno umetnino, polno eksploziva! Želeli bi oni. da bi se tej umetnini odvzelo njeno notranje življenjsko borbeno silo, da bi jim ta umetnina ne bila v neveščih rokah nič več nevarna, da bi bila lep okrasek meščanskih domov ob prvih popoldanskih urah, posvečenih prebavi od opoldanskega dela utrujenega želodca. Dobrodušni so ti kritiki, nam včasih zelo naklonjeni, a zelo, zelo previdni: Pravi Pilati! Je pa tudi nekaj takih, ki jim služba, študij itd., ne dopuščajo aktivno sodelovati v naših vrstah, in ki so nam radi vedno na razpolago z morebitnimi koristnimi na-
Mašini naročnikom!
Z našim listom smo se zakasneli. Upravičeno bi mogli reči, da so vzrok »tehnične in finančne težkoče«. Vzroki pa so še večfl še težji — našim naročnikom so prav gotovo dobro znani.
Privda ni naši strani. Delali smo in delamo težje in požrtvovalnejše ko kdaj preje — prepričani, smo, da bodo naši prijatelji to upoštevali in nas podrprli. Posebno še tisti, ki so v zaostanku z naročnino, naj se zavedejo svoje dolžnosti in nakažejo naročnino vsaj za četrt leta v naprej!
DAPREJ TOVARIŠI — DO ZMAGE »ZBORA«!
sveti, če jih sprejmemo, seveda. O takih ljudeh ni tu govora; tem ljudem ne moremo zameriti njihovo zadržanost, kvečjemu jim lahko očitamo premalo vztrajnosti in pomanjkanja tistega prirojenega junaštva, ki ga je itak tako malo v sodobni družbi...
Kaj naj torej odgovorimo takim kritikom? Da povemo resnico, smo v zagati! Kako jim dopovedati, da umik in borba ne gresta vštric, da imajo nasveti in dejanja prav različno časovno in dejansko vrednost, da je njihova objektivnost plod sodobnega subjektivizma, njihova širo-kogrudnost ozkosrčnost egoista v varnem zaklonu, njihova kritika izraz notranje neumerjenosti, njihova previdnost pa zgolj bojazljivost?
Če jim pa kljub temu svojemu prepričanju, da te ne morejo razumeti, skušaš to dopovedati, se ti nekam čudno prijazno nasmehnejo kot bi si hoteli pri tem umiti svoje neodločne roke: pravi Pilati! Morda posežejo zdaj s teboj v globljo debato, a na koncu ostaneš vendarle prepričan, da borba Zbora ni strankarsko kompro-misarstvo, ki je po mnenju mnogih vir vsake modre politične taktike in kar je glavno, vir uspehov...
Kakšno pa je naše staglišče do te prve skupine kritikov? Pustimo jih, kjer so! Tam nam ne škodujejo, služijo nam lahko kvečjemu za barometer razkroja vseh globljih duševnih dobrin človeka, so barometer javne politične morale! Ogromno bi pa nam znali škodovati v naših vrstah, ker danes rabimo odločnih borcev, ne pa omahljivih strankarjev!
Druga skupina »kritikov« iz nam nenaklonjenih, da ne rečemo sovražnih vrst, se poslužuje kritike našega delovanja, da s tem utemelji pravilnejši razvoj in boljšo prilagojenost svoje taktike današnjim razmeram. Ti kritiki izhajajo v glavnem iz tradicionelnih slovenskih skupin, ki so se znašle v čudnem objemu pri izvajanju borbe proti Zboru — no-sitelju in predstavniku pravega jugoslovanskega nacionalizma.
Prvo, kar vam bo vsak zabrusil v obraz, bo: »Saj vas nikjer nič ni!« Zakaj se nas pa bojite, slavni strankarji? Zakaj iščete povsod količkaj prilike, da skušate zavirati naše »brezpomembno« delo? Ali ne veste, da ravno s tem nudite našemu pokretu najugodnejša tla za nezadržljiv razmah, da s tem še trdneje priklenete k Zboru vse tiste, ki ne poznajo bojazni pred žrtvami v borbi za Poštenje in Pravico? Morda se pa tega prav dobro zavedate, a ne morete drugače. Sužnji ste lastne strahopetnosti, lastnega reda!	^
Predstavljajo nas zopet drugi ljudstvu kot neko teroristično skupino na vse pustolovščine pripravljenih ljudi, s samokresi in bombami v krvavih rokah! One-me pa. ko jim ljudstvo kaj kanalu odgovori. da mednje prihajajo Zboraši, oboroženi le z veliko ljubeznijo do trpečega ljudstva, ki mu oznanjajo evangelij novega reda, mu kažejo Jugoslavijo Zbora. mu vlivajo upanja v skorajšnjo boljšo bodočnost! Naša plemenita, a neizprosna borba proti Nepoštenosti in Krivici neljubo preseneča naše nasprotnike. Ljubezen in plemenitost bosta razorožili cinizem in srd! Ljubezen in plemenitost bosta zmagali brez krvi in brez orožja! Ljubezen in plemenitost bosta pridobili ljudstvo, zlasti pa mladino, Zboru!
Leto III
Uredništvo in uprava: Ljubljana,
Novi trg št. 4/11
Štev. 9-10
Naročnina:	letno Din	24’
polletno „	12-
četrtletno „	6-
za inozemstvo letno „ 36' Izhaja vsak drugi četrtek
GLASILO JUGOSLOVANSKEGA LJUDSKEGA GIBANJA ZBOR
Zlata Praga
Po primernem časovnem odmiku lahko brez čustvenih izlivov presodimo ogromen uspeh sokolskih svečanosti v Zlati Pragi. Kdor je videl nepozabno in nepopisno navdušenje sokolskih legij na praškem stadionu ali pa je sam bil predmet tega prekipevajočega slovanskega bra-timljenja, se čuti danes prerojenega, borbenejšega, samozavestnejšega. To je velik pomen praških slovanskih sokolskih zletnih dni!
Pred celim svetom se je sokloska misel pojavila v današnjih prilikah kot nekaj novega, pojavila se je prekaljena od težkih preizkušenj realističnega življenja in se uveljavila kot neporušljiva borbena sila slovanskega dinamlzma. Opas-
nim zablodam je sledilo samozavestno iztreznjenje. Slovanski prebujeni ponos je vlil novih sil legijam, ki so po praških ulicah korakale mimo najvišjih predstavnikov države in zaveznikov. Bojni gromki vzklik »Ne damo se!« je tedaj zazvenel v vsem svojem mogočnem in svarilnem pomenu.
Čustva radosti nas prevevajo še danes, ko se spominjamo svojega bivanja v Zlati Pragi. Daleč smo od nje, v drugih prilikah, pri svojem običajnem delu, a bojni krik »Ne damo se!« se še stalno poraja na naših ustnicah in ima tudi v naših drugačnih prilikah, daleč od Zlate Prage, tudi svoj ogromen in usoden pomen.
Slučaj Čehoslovaške
Celjski »Novi Dobi«, organu JNS, priporočamo ob priliki njenih neokusnih izzivanjih in izpadih na našega predsednika tov. Ljotiča in Zbor, da prav temeljito prebere sledeči članek, ki je izšel v listu »Novi Put«, glavnem organu Zbora, in da si ga še bolj temeljito vtisne v spomin.
Napisali smo članek »Opasne zablode« z namenom, da iznesemo resnico in da s tem izvršimo svojo nalogo in dolžnost.
Ni večjega zla za ljudstvo od njegove nepoučenosti, odnosno o napačni poučenosti o zunanji politki.
Zato je bila naša dolžnost, da povemo, da ni res, da je Hitler v drugi polovici maja letošnjega leta odnehal od vpada v Ce-hoslovaško radi mobilizacije dveh letnikov v Cehoslovaški, a še manj Tadi dozdevne pretnje Sovjetije, da bo ščitila če-hoslovaško.
Nekateri naši čitalci so zaradi tega sklepali, da smo mi indiferentni glede usode čehoslovaške.
To pa samo dokazuje, kako ljudje površno čitajo in razumejo politične stvari.
Niti iz ene same besede tega članka ni mogel nihče opravičeno priti do takega zaključka. A do enega bi lahko prišel, iri sicer, da smo tu hoteli prikazati izredno težak položaj Čehoslovaške z ozirom na Nemčijo; brez primere težji nego je bil položaj Srbije z ozirom na Avstro-Ogrsko, ter da se nihče ne udajaj iluzijam, kako se je Hitler prestrašil zaradi delne mobilizacije Čehoslovaške ali zaradi Sovjetije, temveč da se sedanje Hitlerjevo stališče more razumeti samo radi njegovega prepričanja, da se je Anglija vznemirila radi izredne slie, ki jo je pokazal z »Anschlussom«, in z njegovo več kot opravičeno bojaznijo, da ne začne radi tega Anglija ponovno, kot že leta 1914, z ustvarjanjem antigerman-skega bloka.
To je torej vsebina tega članka. In naj so se naše besede še tako cedile ali razumele, nihče ne more iz tega članka ničesar sklepati.
Nauk tega članka je sledeč: Nemčija je izredno močna. Čehoslovaška je v zelo težkem položaju. In ona sama, in vsi, ki so njeni prijatelji, morajo biti močni, a ne slabi, če ji želijo priti na pomoč.
So pa države, ki so smatrale, da smejo biti slabe, in da jim ne bo nihče ničesar
slabega storil, ker jih bo čuvalo neko pravo, za katerim se pa ničesar ne nahaja. Med njimi sta na prvem mestu Anglija in Francija in vse velike demokracije.
To je torej nauk iz tega članka. Mislili smo, da je dovolj jasen. Mislili smo, da ni potrebno postavit pike na i, da bo vsakomur jasno vse, o čemer je govora. Sedaj pa smo to s tem prav radi storili, ker se je to pokazalo za potrebno.
*
Eno je čustvo, a drugo je resnica. Velik sovražnik čehoslovaške je tisti, ki ne pove resnice, in ki iz te resnice ne izvede zaključkov, koristnih za njen obstanek in njene koristi.
In ravno radi tega, ker smo videli, da so se v tem pogledu tudi pri nas, a verjetno tudi v Čehoslovaški, ljudje začeli udajati zablodam, ki so v tako važnih vprašanjih nevarne, smo napisali članek »Opasne zablode«.
Upamo, da smo s tem postavili stvari na svoje mesto.
Naš odgovor
V	Beogradu izhaja list, ki se imenuje »Samouprava«, ki si je vzel ime po nekdanjem političnem idealu narodne radikalne stranke, da naj namreč narod sam upravlja vse one posle, ki niso nedeljivo pridržani državi in njeni funkciji.
Mi o »Samoupravi« nismo ničesar pisali. Mislili smo, da je najpametnejše, da se ne zmenimo za njeno pisanje. Toda »Samouprava« skoro vsak dan piše o našem gibanju, posebno pa še o našem tov. predsedniku. Ona nas je že davno pokopala, zanjo nas sploh ni več na svetu. Toda kljub temu — nas ne neha napadati žgoče in zlobno. To pa je res čudno... če smo umrli, če nas več ni, ali če smo na tem, da umremo — zakaj pišejo vsak dan o nas in zakaj pišejo na tak način? Ali ta list ne ve, da se o mrtvih samo dobro govori?
Za nas pa to seveda pomeni čisto nekaj drugega. Kljub temu, kar so podvzeli proti »Zboru«, le-ta ni razcepljen, ni klonil, najmanj pa še propadel. To ve »Samouprava« zelo dobro. Kdo bi to mogel vedeti bolje od nje? Ve ona dobro, s kako močjo in navdušenjem mi razpolagamo.
Vse to »Samouprava« ve in odtod izvira njena zahrbtna zloba. Zato mora grizti ta-
»O, bratje, na pot, življenju nasproti 9 Ne bojte se meča krvavega, • ta meč ni namerjen na zdravega, • na krepkega moža. • Ta meč divja čez grobove le, 9 požiga razpale domove le, * kar je čilega, to obvelja!« Oton Župančič
  ihihiihhiihihhii iihiiiiiiiiiimii umu um i .
Priljubljena krilatica teli ^kritičnih« ljudi v zadnjem času je, da Zbor ne more zmagati, ker nima »političnih osebnosti« v svojih vrstah. Porazna ugotovitev, zares. Toda zanje, ne za nas! Ponosni smo na to politično ugotovitev, ponosni smo, da nimamo v lastnih vrstah lažnji-vih prerokov, ki jim ljudstvo več ne verjame. Zbor vodijo novi ljudje, mladi po duhu, odločnega srca, borbene vztrajnosti! Politikov kot legitimacije ne rabimo, naša legitimacija je naš Program in naš Predsednik! Vse druge osebnosti pri nas niso važne, izginejo; vsi drugi smo borci ob usodnem trenutku bitke za zmago naših načel!
Taktika našega prodiranja pa zopet nekaterim drugim ne gre v račun. Očitajo nam na primer zlorabljanje Sokolstva. Boli jih geslo našega predsednika: »‘Kdor Zboraš, ta Sokol!« Boli jih zvok naših pe-smo v povorkah, zgražajo se nad »neumestnimi« in »tendencioznimi« vzkliki, ki dajo duška ljudskemu razpoloženju. Ali je to res zloraba? Mar ni zlorabljanje Sokolstva to, da se ob raznih povorkah razne polpretekle veličine ostenta-tivno uvrstijo v prvo vrsto, da s sokolsko značko (ki so jo, mimogrede povedano,
šele tik pred povorko šili iskat domov!) na čelu »svoje« vojske korakajo po »svojem« mestu, da o tem lahko »tendenciozno« poroča »njihov« tisk? Tradicije se rušijo... Danes se nam odpira nov svet pred očmi, ki smo jih dolgo imeli zasenčene od »tradicionalnih« kopren ...
Najbolj odločno pa je odvrgla te koprene mladina sama! Naš duh pa bo s sokolskim duhom izvedel svoje poslanstvo med našim narodom, pa naj bi to bilo še tako neljubo »raznim politikom«, ki si pred našim zlorabljanjem sokolstva sramežljivo zastirajo svoje dalekovidne oči!
Najlepše se pa odrežejo tisti, ki vas na vse pretege zagotavljajo, da 'bi prav radi sodelovali v našem pokretu, če bi bili prepričani, da bodo s svojim »nesebičnim delom« pripomogli Zboru do zmage, recimo v enem, dveh letih. Ker pa v to zaenkrat še dvomijo, se raje udejstvujejo drugod Mi jih pa zagotavljamo
prav odločno, da Zbor takih »nesebičnih delavcev« in »takih borcev« ne rabi!
Kakšno pa je naše stališče do teh drugih »kritikov«? Odgovor je kratek: Borba do zmage!
ko ona, kot drugi, kadar, kakor in s čemerkoli! Tako se je pred nekaj dnevi predrznih, da je napisala, da je naš tovariš predsednik cincar. Čeprav je poreklo njegove rodbine točno in splošno znano, čeprav so tu dokumenti, nad 120 let stari — kljub temu je moral ta list, ker ne zna drugega, napraviti tov. Ljotiča za cincarja (»Slovenec« je ponatisnil to notico z velikim veseljem — kot vedno najraie ponavlja tuje laži).	.
Na ta napad odgovarjamo:
V	rodbini Ljotičevl res ni bilo »dobo-šarjev« (bobnarjev) — zato pa je že 1809 padel na Deligradu mladi Kosta Ljotič, rojeni brat njegovega pradeda Djordja, o čigar smrti piše Anta Protič v memoarih, izdanih od Akademije znanosti v Beogradu.
Samo toliko navajamo iz podatkov rodbine našega tov. predsednika.
Cincarji se ogibajo junaškemu boju. Oni navadno delujejo v ozadju. Oni ljubijo denar in si kopičijo bogastvo. Navadno so borzijanci in bankirji, čim so prenehali biti trgovci ali gostilničarji.
Na žalost »Samouprave« tov. Dimitrije Ljotič ni uspel postati niti »zabušant«, niti vojaški begijnec, niti borzijanec, niti bankir — in nikdar ni letal ne za svojim, niti za tujim denarjem.
Vse to je »Samouprava« preje v mnogih svojih beležkah vedno osladno priznavala.
Zato smo ji osvežili spomin. Sploh pa izgleda, da ljudje okrog »Samouprave« sploh samo še oponašajo tuje vzore. Tokrat n. pr. diši cela stvar zelo po Romunu Co-dreanu, katerega so napravili začasno za
—	Poljaka...
Še en odgovor »Samoupravi«
»Samouprava« se je spet dotaknila dela našega predsednika v svoji številki od 5. julija, pod naslovom »Grehi preteklosti«.
Dokazovala je, kako je naš predsednik izgubil vse prilike, kako je v zadružnem in zlasti sladkornoreparskem delovanju doživel poraz za porazom, in kako se, hvala Bogu, ljudstvo v smederevskem okraju začenja prebujati, ker jo je v vasi Lugavčini ob priliki vaške procesije Ljotič skoro »izkupil«, in da se ima zahvaliti viteškemu duhu našega ljudstva, da ga niso pretepli.
Ni tu mesta, da bi govorili o zadružnem delu našega rdgovumlhwuimlhwoS nem delu in o »porazih« našega predsednika, keJ bo On sam kmalu, kot smo obveščeni, objavil zelo zanimivo brošuro, ki bo, čeprav govori o samem sladkorju, mnogim neprijetna.
Naj tu samo povemo, resnici in »Samoupravi« na ljubo, da naš predsednik na žalost sploh ni bil v Lugavčini, kjer ima sicer mnogo svojih prijateljev in kjer je celo občina v zboraških rokah.
Iz tega enostavnega razloga naš predsednik je ni mogel »izkupiti«, a še manj biti v nevarnosti, da bi ga pretepli.
On pa kljub temu upa, da bo kmalu šel po vseh vaseh severne Srbije, smederevskega, oplenačkega, beograjskega m kragujevačkega okraja, in je prepričan, da bo »Samouprava« verno objavljala poročila s tega njegovega potovanja, kot vse ljudske reakcije pa naj bi bile proti komurkoli naperjene.
Razkristjanjena družba
»Kar služi stranki, ozir. njenim ciljem, to je za boljševizem etično, je nravno dobro, kar ji škoduje, je nravno slabo. To nemoralno, koristnostno pojmovanje morale je v boljševizmu izvedeno do zadnjih posledic. Globlja utemeljitev tega nazora je v materijalizmu, ki zameta objektivno, povsod in vedno veljavno resnico in ki zanika počelo večno veljavne Resnice.«
Zelo resnične besede g. »drina« v »Slovencu«, ki pa — žal — ne veljajo le za tiste stranke, 'ki so materijalističnega svetovnega nazora. Nasprotno! Načelo, da namen posvečuje sredstvo, je skupno Macchi-avelliju in — Loyoli, je napisal T. G. Ma-saryk v svoji knjigi »Svetovna revoluci-
Svarilni zgledi in njih posledice
V	graški »Tagespost« so dne 29. maja t. 1. pod naslovom »Fiinf Jahre Verbotzeit am Schockel« izšli prav srčkani spomini na Sušnikovo vladavino v Avstriji. Nam se zde ti spomini tako zabavni, da jih kar priobčujemo.
Schockel je za Gradec to, kar Šmarna gora ali Rožnik za Ljubljano, samo da je mnogo višji. Posebno ob nedeljah je poln izletnikov iz Gradca. Zgoraj je tudi planinska koča, ki ima seveda tudi svojo knjigo za pritožbe, v katero se pa piše po stari navadi vse drugo, le pritožbe ne. V bližini koče je »Jahnova livada«.
O tem »Schocklu« piše »Tagespost« sledeče: »Na planinah je svoboda, pravi pregovor, toda biriči Sušnikovega sistema so ovrgli tudi to resnico. Ker so bile pri tem sistemu vse planinske koče zavetišča hitlerjancev, je v njih, posebno ob nedeljah, kar mrgolelo Sušnikovih vohunov. Posebno mnogo jih je bilo na Schocklu. Na to kočo so imeli posebno piko. Zato je oskrbnik koče vodil poseben dnevnik o teh zadevščinah. Iz tega dnevnika posnemamo:
Dne 15. julija 1933: Zaplemba knjige za pritožbe.
Dne 26. avgusta 1933 so se zbrali na Jahnovi livadi izletniki hitlerjanci. Redarstvo jih je hotelo razgnati, pa ni nič opravilo. Te svoje blamaže dolgo ni mogel pozabiti upravnik policije v Gradcu. Še nekaj mesecev nato so vsakega aretiranega in zaslišanega hitlerjanca izpraševali, če je bil na Jahnovi livadi in kdo je bil 'sklicatelj.
Dne 26. februarja 1934: Prva hišna preiskava pri oskrbniku koče.
Velika noč 1934: Oskrbnik koče zaslišan in hudo pokaran.
20. aprila 1934: Deset orožnikov drži ves dan zasedeno planinsko kočo.
29. septembra 1934: Oskrbnik plača globo 300 šilingov.
20. oktobra 1934: Druga hišna preiskava pri oskrbniku koče.
Oktobra in novembra 1934: Vsako nedeljo stražijo kočo policijski agentje.
15. decembra 1934: Uvedena cenzura pošte, odhajajoče iz koče in prihajajoče v njo.
29. decembra 1934: Ob desetih zvečer vdere 20 orožnikov v kočo in legitimira vse navzoče.
31. decembra 1934: Vdere zopet osem orožnikov v kočo, v kateri enega izmed gostov tudi aretirajo.
14. aprila 1935:	Hudo zasliševanje
oskrbnika radi Hitlerjeve omladine.
Binkošti 1935: V kočo vdere osem orožnikov in sedm agentov ter legitimira vse navzoče.
4. julija 1935: Tretja hišna preiskava pri oskrbniku koče radi prepovedanih časopisov.
16. marca 1936: Izletnikom na Schockel pregledujejo nahrbtnike, če nimajo letakov v njih.
4. aprila 1936: Ves dan spirajo in stru-žejo s kamnov in dreves na Schocklu kljukaste križe.
Uspeh vsega tega pa je bilo velikansko zanimanje za hitlerizem, tako, da se je prvotno število članstva — štirikrat povečalo ... Neplačana propaganda je vedno najuspešnejša. Iz tujih svarilnih zgledov in njih posledic bi se pametni vsaj drugod lahko marsikaj naučili.
ja«. Toda napako (sic!), da misli, da mora biti objektiven, je dobesedno očital svojemu lastnemu narodu v svoji splošno znani knjigi še nekdo drugi, ki stoji na čelu sicer idealističnega toda razkristjanjenega po-kreta. Ne bomo se torej zmotili, če P°re_ čemo, da je to skupno načelo razkrlstjanje-ne človeške družbe, brez ozira pod katero krinko se že skriva.____________________
Ali ste v zvezi z našim apelom:
1. NAKAZALI NAROČNINO?
2. DOBILI VSAJ ŠE ENEGA NAROČ-
NIPA?
3. ZBRALI PROSTOVOLJNE PRISPEVKE ZA TISKOVNI SKLAD »ZBORA«?
AKO STE NA TO POZABILI, STORITE
TAKOJ!
Ponavljalna šola
»Miselnosti in ustanove, ki se tesno ne oklenejo svojstvenega-značaja kakega naroda, niso nič drugega kot izposojena halja, prehodna preobleka.«
Gustave Le Bon.
So stvari na svetu, ki jih moraš stokrat povedati. Kajti so na svetu ljudje tako trdih glav, da bi z njimi mogli treti orehe...
Stokrat že smo povedali, da nimamo s fašizmom in hitlerizmom ničesar skupnega. Pa nas še vedno kak svetohlinski mazač ali salonski marksist malomarno odpravi s kretnjo in besedo: »A, „Zbor" — seveda, to so tisti naši fašisti!...« So pa tudi drugi, boljši ljudje često v podobni zmoti. Zato hočemo še enkrat povedati resnico z besedami našega predsednika D. Ljotiča. Resnica pa — čeprav je hčerka božja — ima to čudno lastnost, da le počasi prodira v človeške glave...
*
Fašizem in hitlerizem sta dobro znana pokreta, ki sta se v povojnem času rodila v Italiji in ‘Nemčiji in katera sta ustvarila Mussolini in Hitler. Oba sta v svojih državah uspela zbrati okrog sebe velike množice ljudi. Gotovo sta s tem svojima državama napravila veliko uslugo, kar nadaljujeta še danes.
Vendar naše zboraško gibanje — z izjemo nekaterih navideznih podobnosti — nima nobene zveze z gornjima pokretoma.
Navidezna podobnost izvira .iz istega negativnega stališča, ki ga je tudi »Zbor« zavzel napram liberalni demokraciji in liberalnem parlamentarizmu, toda pozitivnega stališča napram zamisli stanovske ureditve družbe in večje naslonitve političnih oblik na družabne stvarnosti.
Kakor mnoga druga ideološka gibanja, smo tudi mi uvideli, da sta liberalna demokracija in parlamentarizem prazni lupini, da se je življenje njima izvilo, se od njiju oddvojilo in se daleč proč razvilo; ona pa nista več zmožna doseči življenja, čeprav hočeta po svojem namenu to življenje upravljati.
Tako naziranje pa nimata samo fašizem in hitlerizem, marveč tudi boljševizem in »ruzveltizem« in še mnogi drugi pokreti, ki pa se sicer med seboj zelo razlikujejo.
Tudi ml smo mnenja, da mora biti naravna razdelitev dela v družbi, ki deli ljudi v razne poklice, v interesu zaščite koristi posameznih skupin, kakor tudi v interesu zavarovanja splošne koristi skupnosti — predmet posebne pažnje s strani države, ne samo v družabno-gospodarskem, marveč tudi v političnem oziru. To stališče pa ni originalno, ni izključno stališče fašizma in hitlerizma — mnogo je še drugih gibanj na svetu, ki se kot mi bistveno razlikujejo od njiju, ki pa so se že mnogo pred pojavitvijo fašizma in hitlerizma postavili na te temelje in na njih tudi ostali.
Iz vsega tega je razvidno, da bi sodeč po takih navideznih podobnostih mogel človek — v svojo lastno škodo — postaviti popolnoma različne pokrete v isto vrsto.
Temu nasproti pa so vendar globoke korenite Ideološke razlike in raznovrstnosti v pozitivno konstruktivnem programu.
*
1.	Predvsem je treba poudariti, da je naše gibanje vzniklo spontano, iz naših
družabno-političnih težkoč, ni pa vzniklo iz glave enega ali drugega človeka, ali na enem samem mestu. Pač pa so ljudje dobre volje, na raznih mestih, ne poznavajoči se med seboj, razmišljali s skrbjo o stiskah in nadlogah svojega naroda — pa so prišli istočasno na isto misel:
Ni mogoče še naprej sedeti križem rok; najprej je treba zavzeti odločno stališče napram vsem krivicam in težavam, katere se pred nami pojavijo; to stališče je treba objaviti in razviti kot zastavo — pod to zastavo naj se potem zbirajo, zberejo in ostanejo ljudje dobre volje.
In ko bo tako zbrana moč zadostno krepka — ali po številu, ali po moči sami
—	bodo odpadle težave in krivice same po sebi. Naš pokret je izšel iz živega občutka naših krivic; iz zavesti, da le-teh ni mogoče dalje trpeti, marveč da se je treba proti njim boriti; iz prepričanja, da je naše ljudstvo dovolj zdravo in močno, da ima dovolj sinov, ki bodo to borbo sprejeli in izbojevali do kraja.
Tudi če bi na svetu ne bilo fašizma in hitlerizma — od katerih nas odvaja globoka ideološka razlika — bi se naše gibanje v naši državi moralo roditi. Najmanj pa je tako rojen pokret mogel biti pristaš že obstoječe rešitve vprašanj, tujih metod in tujih izkušenj.
2. Tako fašizem kot hitlerizem slonita na čisto posameznih koncepcijah starega Rima in starih Germanov.
Fašizem je deifikacija (oboževanje) države. Hitlerizem pa je oboževanje rase (plemena). Kdor pa gleda v državi ali rasi božanstvo, dokazuje s tem, da ne vidi božanstva tam, kjer resnično je in edino more biti; to pomeni stvarno sprejeti čisto ateistično (brezbožno), nekrščansko pojmovanje sveta,
Mi pa — kot Slovani in kristjani — takih nazorov ne moremo sprejeti. Kajti nad državo ali raso so po našem pojmovanju neizmerno večje vrednote. Po našem mnenju sta tako država kot rasa vredni le toliko, v kolikor ljudi onim višjim vrednotam približujejo.
Ono nasprotno pojmovanje pa trdi: država ali rasa s.ta absolutni merili v tem relativnem svetu; nad njima ni ne načel, ne sodbe, ne obsodbe. Odtod izvira, da je mogel za svojo svetinjo proglasiti fašizem — sebičnost, hitlerizem pa — tevtonski gnjev. Razumljivo je, da iz teh globokih korenin izvira cel niz nazorov, ki nas — Slovane in kristjane — morajo deliti od fašizma in hitlerizma.
3. Fašizem in hitlerizem, izhajajoč iz takih korenin in smatrajoč sebe za edino in nezmotljivo orodje tako oboževane države ali rase, smatrata sebe za absolutno merilo
v	svojih državah, izključujoč vse nasprot-nosti, ne dovoljujoč kritike in stvarnega nadzorstva nad svojim delom niti svojim lastnim pristašem.
Mi pa svojega dela ne smatramo nezmotljivim — in ker imamo poleg tega tudi čvrsto voljo in globoko vero — smatramo, da naše delo kot vsako javno delo uprav zahteva objektivno nadzorstvo.
4. Fašizem in hitlerizem imata težnjo po trajnosti. V svoji koncepciji države smatrata tako fašizem kot hitlerizem, da drža-
va brez njiju ne more obstojati niti tedaj, ko bo že urejena po njiju težnjah; da je celo v interesu države, da se ta trajnost omogoči in podaljša; da bi tistega dne, ko bi ne bilo več fašizma in hitlerizma, država padla v one iste težave, iz katerih sta jo ravno onadva izvlekla.
Temu nasprotno smatra naš pokret, da je samo prehoden. On hoče samo pomagati državi in narodu, da se rešita iz obstoječih težkoč in krivic. Naša naloga je, ustvariti tako državno in družabno ureditev, ki bi že sama po sebi bila zadostna obramba države in ljudstva pred stiskami sedanjosti.
Zato tudi fašizem in hitlerizem ne hitita, da bi dala svojim državam definitivno (dokončno) obliko — niti je nočeta začrtati.
Temu nasprotno pa mi čisto javno — v kolikor nam je to mogoče — jasno izjavljamo, da nimamo in ne moremo imeti drugega cilja kot edinole odstranitev današnjih ljudskih težav in krivic ter zavarovanje pred njimi.
5. Mi smo proti liberalnemu parlamentarizmu, nismo pa proti parlamentu stanovske demokracije; nismo proti popolnemu in stvarnemu sodelovanju pravih narodnih zastopnikov pri zakonodaji in nadzorstvu nad delom vlade — nasprotno pa smo za pravi in stvarni parlament. Za tak parlament se zavzemamo v taki meri, da so nam merodajni in zares izkušeni parlamentarci že predbacivali, da je v našem načrtu skupščina še premočna, ker je v svojem delokrogu samostojna in popolna — vsekakor pa gotovo stvarno povprečno več vredna od sedanje.
Dosedanji parlamentarizem v svetu je sploh pravi sistem zmede oblasti in popolne neodgovornosti. Temu nasprotno postavljamo načelo: popolna in stvarna oblast
—	toda ravno taka tudi odgovornost.
Fašizem in hitlerizem, kot smo v gornjem dokazali, niti v svojih načrtih ne želita ustvariti take ustanove, ki bi njihovo oblast postavila pod resno omejitev in resno nadzorstvo.
6. Mi smo za priznanje stanov kot velikih družabnih skupnosti (v nadomestilo za pogubne in koruptne politlične stranke) — toda tudi za njihov stvarni vpliv na državno življenje.
V	razliko od fašizma in hitlerizma želimo, da bi bili stanovti resnično močni in svobodni — pod enim važnim pogojem: da se priznajo in da delajo kot deli narodne in ljudske celote, pod nadzorstvom svojih glavnih organizacij in države.
Nasprotno od nas pa fašizem :in hitlerizem zaradi svojega pojmovanja države in rase uvrščata stanovske organizacije v svoje strankarske vrste in jim vsiljujeta svojo strankarsko disciplino.
Skratka: fašizem in hitlerizem smatrata sebe za absolutna organa države ali rase.
Temu nasprotno hočemo mi, da naj bo vsaka upravičena funkcija v družbi popolna in stvarna — toda z ravno tako odgovornostjo.
*
Mi vemo, da imajo naši kritiki velike težave, ker ne vedo v kateri stari politično-strankarski ali ideološki predal bi nas stlačili. Naj se ne trudijo zaman: za nas v preteklosti ni nobene analogije, nobene že obrabljene šablone. Smo živo, iz potreb našega lastnega ljudstva v napetem današnjem času spontano porojeno jugoslovansko
!!!
Alojz Gradnik:
Et meminisse .	.	.
Vam ta sonet posvečam, denuncjanti, ki ste nekdaj ko z rilci blatne svinje nam vohali in rili v vse stopinje in nas zatožili cesarja Franti.
Prišli potem njegovi so trabanti in gnali ene v ogrske pustinje in druge zopet so samo pod sinje nebo obesili na prvi ranti.
So še v spominu Vam ti vratni vozli in križci, krone, znaki Vaše slave, ki so jo dali prejšnji gospodarji?
Zdaj nosite že rede Sv. Save; ker verno prejšnjim služite, kot kozli postali ste zdaj vsi pri nas vrtnarji.
Alojz Gradnik :
Veteranu
Ti črnožoltim verni veteran, ki jedel si iz črnožolte žlice, kje pa je tisto tvoje prejšnje lice? Odkdaj pa takšen si Jugoslovan ?
Saj si nam vendar dobro, dobro znan, še bolj lok tvoje mehke hrbtenice; ko so ob vojni gnali nas v temnice, te bilo sram je reči: dober dan!
Od nas zdaj hočeš biti spoštovan ti, ker ližeš prah po podu pred ministri in tožiš, da smo narodni filistri,
Če ne priklonimo pred njimi nogo, in ne posnemamo še tvoje vloge: mi smo apostoli — ne ministranti!
(Iz zbirke „Pol bolesti" 1922.)
ljudsko gibanje; nismo gibanje zastarele preteklosti — smo pokret sedanjosti in bodočnosti, smo fanatični iskalci resnice, pravice in človeške kvalitete.
Ne iščite imen za nas doma in na tujem
—	vi zakrknjeni starostrankarski papagaji,
vi	zaostali purgarji ali slepci! Imenujte nas samo z našim lepim imenom »Zborašl« — kajti nič drugega nismo. Kot taki oremo odločno svojo težko pot naprej — do zmage našega duha. Naše edino plačilo, katero si obetamo, bo: rešitev in sreča naše domovine!
mirnmiiiiiiiiiiiii!iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii»iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiM ZA TISKOVNI SKLAD SO DAROVALI:
Stepančič Ivo- Bihač . . . .	Din	82.—
dr. Rant Jože, Ljubljana . . .	Din	50.—
J. V., Bitnje		Din	50.—
F. 2., Smeldnik		Din	50.—
Neimenovani, Ljubljana . . .	Din	50.—
Rozina Fr., Zagorje . . . .	Din	20.—
ckerlj Jože, Maribor . . . .	Din	6,—
Abiturijenti celjske gimnazije,		
zbrani na valeti . . . .	Din	120.—
Štancer Mirko, Maribor . . .	Din	30.—
Vsem darovalcem iskrena Tovariši, posnemajte!
hvala! —
Sebičnost mora sama sebe pojesti, ko po-žre vse okrog sebe.	Velimirovič.
Ako misliš pri vsaki prijateljski uslug na hvaležnost, tedaj nisi podaril, temvei prodal.	Dostojevski!
  umi   um  	iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiimiiTiiniiinniniiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiinfiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Miklov;
Študentje
»Naša volja« je natisnila v svojih zadnjih letošnjih štev. podlistek pod gornjim naslovom, ki očitno kaže, da je misel Zbora misel domače grude, misel našega človeka, predvsem naše mladine, ki često niti ne ve, da je ta misel medtem že postala kolektivna misel — Zbora! Če govoriš komurkoli o tej naši misli, te bo marsikdo prekinil z besedami: »Saj to je tisto, za kar sem jaz že zdavnaj!«
Priobčujemo, z dovoljenjem avtorja, podlistek v celoti, ker izpričuje to dejstvo na naravnost neovrgljiv način. Uredništvo lista.
Struje sodobnega življenja pljuskajo ob mladega človeka, ki si skozi osem let polni glavo s šolsko učenostjo in se več ali manj resno pripravlja na bodoči poklic. Svetovno nazorske, politične, socialne, kulturne in kaj vem kakšne še! Nova področja v duhovnem življenju se odpirajo mladi duši, neurejeno in hlastno sprejema vtise iz velikega sveta.
Brez dvoma bi mogel kak profesor ali kak drug dozorel človek bolje in natančneje orisati duhovno razgibanost današnjega dijaškega življenja, a prikrito bi mu ostalo marsikaj, kar jaz kot študent neposredno doživljam in gledam tik pred seboj. Zato sem sklenil, da v nekaterih črtah ori-
šem nazorsko usmerjenost današnjega di-jaštva, slovenskega seveda, ali še točneje, ljubljanskega.
I.
Prve nazorske osnove vcepi otroku že domača vzgoja in z njim se prikoplje preko prvih let gimnazije. Za enkrat še trdno veruje vanje, ima jih za dogmo. Radi lepšega se včasih prepira o njih s tovariši in operira pri tem često s pojmi, ki jih ne razume ali pa se spušča v malenkostne prepirčke o Sokolu, kongregacijah itd. Vendar za to dobo nazorska vprašanja nimajo pravega pomena. Nižješolci zbirajo znamke, uganjajo šport in nagajajo profesorjem, kolikor morejo in kolikor jim profesorji dovolijo.
V	četrti, peti gimnaziji se dijak nekoliko bolj zave samega sebe in kritični duh, ki se mu je morda že popreje oglašal, postane močnejši. Mladi človek motri nezaupljivo in s kritičnim očesom svoje dosedanje nazore. Ko se začnejo pod njim majati temelji na katerih je do sedaj gradil, hrepeneče išče trdnih tal pod seboj. Knjige, ki jih čita, okolica, v kateri živi, časopisje, tovariši, vzgojitelji, starši, vse vpliva nanj, često nasprotujoče si struje se križajo v njegovi notranjosti. Iz megle se mu začnejo svetlikati obrisi novih nazorov, najprej
motni, potem jasnejuši. Morda so isti kakor oniiz otroških let, morda popolnoma drugi. In vso višjo gimnazijo olada to razjasnjevanje, iskanje, beganje, za katerim se skriva navadno strastno hrepenenje po resnici. Nekateri kmalu najdejo trdna tla, kjer si zarišejo svoja pota, odstarnjujejo ovire, podijo proč meglo in v svet stopijo kot ljudje z več ali manj jasnimi nazori, Drugi pa spet begajo v oblakih, krčevito iščejo oporišča, ga najdejo in spet izgube, morda dosežejo tla, se počasi premikajo, a megla je še vedno gosta, neprodirna, ovire neprehodne. Pri vsem iskanju naleti človek na polno varljzivih prikazni, blestečih laži, ki jih mora spet in spet zavreči kot zlagano, ničvredno ropotijo. Še slabše je, če si sam izmišlja goljufive utve, o katerih ve, da niso resnične, katerih se pa trdno oprijemlje in slepo prisega nanje. — Spet drugi spozna, da se je prevaral, a nima dovolj moči, da se okrene proč od laži in spet nastopi novo tavanje za resnico.
Iskanje resnice je zato težavno, ker je na svetu toliko prevare, da'nihče ne more popolnoma zaupati sočloveku, ampak se mora sam truditi, sam iskati pravega spoznanja. In prav v tej dobi se spravijo nad štuednta organizacije z določenimi nazorskimi programi in ga skušajo pridobiti za
sebe. Nič zato, če je politika v šoli prepovedana! Namesto »politika« se pravi »svetovni nazori« in vse je v redu. Vsi n. pr. dobro vemo, da »Straža v viharju« ni glasilo nobene politične stranke, da pa je glasilo »slovenskega katoliškega tabora«. Toda tabor ali stranka, širši ali ožji pojem, slednjič pomeni isto: delitev na nasprotne skupine, ki si često že v srednji šoli s pravo zagrizenostjo stojijo nasproti. In tako se začne. Pri šolskih društvih se sestavljajo liste po »nazorskih« taborih, manj složni razredi se razdele na »nazorske« tabore, dijake sodijo v prvi vrsti po »nazorski« pripadnosti. V čigavo korist je vse to?
Nekako tri tabore imamo: nacionalistični, slovensko katoliški in neodvisni. A v resnici je takih taborov še več, ker se pravkar omenjeni delijo na razne skupine, ki so si tako nasprotne, kakor »tabori« med seboj. Dijak se znajde v takem taboru, išče pravičnosti, predvsem pa išče resnice. Kaj je prav? Mladina je vedno revolucionarna, prevrača vrednote, postavlja nove. Če bi ne bila revolucionarna, bi ne bila mladina. Odkriva grehe, napake, zmote starejših, ni zadovoljna z njihovim delom in v veliki gorečnosti postavlja nova načela, nova pota. Morda na temeljih istega tabora, morda pobegne v drug tabor.
f Tov. Valeutinii Polki v spomin
i !
Zupan, v imenu odseka Hrušice brat Pa-gliaruzzi Žiga, v imenu sodelavcev Hram Jurij, v imenu »Zbora« pa tov. dr. Mirko Triller, ki je naglasil bridko izgubo, katera nas je doletela s smrtjo priljubljenega tovariša. Obžaloval je, da pokojniku ni bilo usojeno dočakati sončnega dneva zmage zboraške ideje. Svečano mu je obljubil, da bomo obiskali njegovo gomilo še enkrat in in to tedaj, ko sine dan, za katerega se je tudi on v naših vrstah boril. Poklonili se mu bomo kot borcu, ki nam je stal v težkih časih ob strani, pa ga zato ne bomo pozabili v naših svetlih dneh.
Kljub temu, da so nosili k zadnjemu počitku pokojnega tovariša izključno samo Zboraši, da so nosili Zboraši svoj venec in še nekatere druge, da je spremljalo pokojnika številno zastopstvo Zbora z Jesenic, iz Radovljice in Žirovnice, pa dobri dopisnik »Jutra« ni videl niti enega samega Zboraša, izvzemši dr. Mirka Trillerja, katerega pa ni znal, oziroma ni hotel vedeti, kam uvrstiti. Resnica ni ljudem sveta niti ob takih prilikah. Delajo se, kot da ne vidijo ljudi, ki so opredeljeni malo drugače kakor gospod dopisnik. Mi pa, dragi tovariš Polka, ti prisegamo ob slovesu, da nam bo ob tvojem svetlem spominu resnica vedno 'sveta, kakor gotovo nam Bog pomagaj! Spavaj v miru, naš Tinček!
Industrijski.
V	soboto, 4. junija, je postal žrtev dela pri K. I. D. na Jesenicah naš tovariš Valentin Polka s Hrušice. Takoj, ko smo ga dobili v našo sredo, 'smo že spoznali njegove vrline, njegovega duha in narodno zavest.
Bil je idealen član »Zbora«, ki ga ni manjkalo pri nobeni seji ali zboraški prireditvi. Z njim je legel v grob up Zborašev, junak, ki ga bo težko nadomestiti.
Kako drag nam je bil, je pokazal njegov pogreb v ponedeljek, 6. junija, popoldne.
Sprevod, kakršnega Hrušica še ni videla! Na čelu sprevoda so nosili trinajst vencev, med katerimi je bil po velikosti gotovo zboraški prvi. Spremljali so ga tudi prapor sokolskega naraščaja ter prapor N. S. Z. z zastopstvom, dalje zastopstvo »2bora« s tov. dr. M. Trillerjem na čelu, močna četa Sokola s svojo godbo, ki mu je poslednjič igrala v slovo. Za godbo krsta, ki so jo nosili sami Zboraši v poldrugo uro trajajočem sprevodu ter s tem ponovno dokazali zvestobo in ljubezen do svojega umrlega tovariša.
Sledilo je sorodstvo, članstvo N. S. Z., članstvo »Zbora«, Sokoli v civilu z znakom, njegovi sodelavci in prijatelji, katerih ni bilo majhno število.
Ob odprtem grobu mu je prvi spregovoril v slovo v imenu Sokola brat Tine
f Tov. dr. Milko Daneu
Umrl je mož, tovariš in prijatelj. Po kratki mučni bolezni je bil prepeljan v zadnjem upanju po rešitvi na graško kliniko. Bilo je vse zaman. Smrt nam ga je iztrgala iz naše sredine, mladega, cvetočega, pred dnevi še zdravega in veselega. Kako kruta je usoda.
Tovariš Milko je bil rojen pred 34 leti v Trstu pri Sv. Ivanu, kjer je bil njegov oče, znan narodnjak in rodoljub, šolski upravitelj. Maturiral je na mariborski gimnaziji, visokošolske študije pa je končal na univerzi v Trstu, kjer je tudi leta 1929.
:: odiiko.
Nekaj časa je bil profesor na trgovski šoli (slovenski) v Trstu, kmalu pa je moral zapustiti Trst radi svoje zavednosti in radi delavnosti v akademskem klubu »Balkan«, kojega predsednik je bil. Preselil se je skupno z brati in rodbino v Maribor, kjer je bival vse do svoje smrti. Poslovno se je udejstvoval kot bančni uradnik, dalje pri Putniku, leta 1936 pa je skupno še z dvema svojima stanovskima tovarišema osnova' gospodarsko pisarno »Ekonomist«, koje čian je bil vse do smrti.
Kdor je poznal Milka, kdor mu je bil prijatelj, ta je znal ceniti njegovo prijateljstvo. Bil je pravi Zboraš, Zboraš, ki je veroval v zmago poštenja in pravice, v zmago Duha, v zmago Zbora.
Tovariš Milko, ni Ti bilo dano, da bi doživel dan vstajenja jugoslovanskega naroda, dan Zbora, toda duh Tvoj bo med nami, nas bo bodril in vodil k zmagi, k zmagi Tvojega in našega duha. Večna Ti pamjat.
Tvoji ženi, Tvoji mamici, Tvoji hčerkici Manji, in bratom naše iskreno sožalje.
Ob grobu mu je spregovoril v slovo tov. Kostomaj:
»TJ streti me moreš, potreti nikdar — usode sovražne besneči vihar.
Ko stojim tu ob Tvojem grobu in ko se poslavljam od Tebe v imenu Tvojih prijateljev, tovarišev, somišljenikov in na-
zadnje v svojem lastnem imenu, mi stiska srce tužna bol, bol, ki je nepopisna.
Komaj 34 let si živel, vstvarjal si za svoje in svoj narod dobrine, živel si po načelih, po kojih je danes, v dobi pokvarjenega materijalizma in nepoštenosti, mogoče živeti samo možu kot si bil Ti. Ostal si vedno plemenit, dober in značajen, vedrega pogleda, trdno prepričan v zmago novega duha, v zmago resnice in poštenja.
Strl Te je vihar, a potreti Te ni mogel nikdar. Mi, ki smo čutili kot Ti, mi, ki smo bili Tvoji tovariši in prijatelji, se moramo danes posloviti od Tebe. Je-li to mogoče? Kar razumeti mi ni moč, da je tako. Pred štirinajstimi dnevi sva pri meni v družbi, skupno z ostalimi prijatelji praznovala vesel dogodek, srca so nam skupno s Teboj prekipevala radosti nad novim življenjem deteta, ki Ti ga je podarila Tvoja ljubljena
—	danes plakajoča — žena.
Nepojmljiva in okrutna je usoda. Iztrgala Te je v cvetu življenja od Tvojih, od nas vseh, sredi Tvojega dela, strla Te je smrt, toda potreti duha in misli Tvojih in naših, tega ne zmore.
Milko, bol je nepopisna in strašna, ker si šel tako nenadoma in mlad od nas, od svoje ljubljene hčerkice in žene, od svoje mame in bratov, vendar ostajamo močni in potolaženi, ker je ostal med nami Tvoj duh, naš duh. Ostala je Resnica, ob kojo se smrt zastonj zaletava, kajti Resnica Tvoja in naša je večna, ona bdi in živi med nami neskončno.
Milko, nisi dočakal tega, kar si vedno želel, ni Ti bilo dano, da bi domovina Tvoja in naša doživela zmago naše misli.
Borili pa se bomo in bomo zmagali in takrat, Milko naš, boš zopet živ med nami, Tvoj duh bo vesel, doživel bo novo vstajenje, vstajenje Resnice, vstajenje Zbora.
Bodi ta zemlja lahka Tvojim zemskim ostankom, zbogom, naš Milko.«
Delo Zbora
Triletno delo borcev »Zbora« s svojim neustrašnim vodjem tovarišem Ljotičem na čelu, je dalo sijajne rezultate. Danes ni v celi Jugoslaviji kraja, kamor ne bi bila prodrla mise' »Zbora«, katera od dne do dne vedno bolj osvaja srca vseli poštenih in obnavlja danes skoraj popolnoma zamrli, junaški in mučeniški duh.
V Dalmaciji
Tovariš Dimitrije Ljotič v Splitu. Dne
29. preteklega meseca se je mudil tovariš predsednik v Splitu. Pod njegovim predsedstvom se je vršil poverjeniški sestanek važnejših borcev iz Dalmacije. iNa sestanku so bili navzoči številni delegati iz Kista-nja, Benkovca, Devsaka, Šibenika. Splita, splitske okolice, Kaštela, Stobreča in Korčule. Sestanek se je začel ob desetih zjutraj v hotelu »Slavija« in je trajal s kratkim I
opoldanskim odmorom do pol šestih popoldne. Po obširnem referatu o zunanji in notranji politični situaciji je tovariš predsednik prešel na organizatorno delovanje »Zbora« in je dal navodila za nadaljno in uspešno delovanje na terenu. Zvečer ob osmih se je vršil sestanek Omladine »Zbora«. Pred polno dvorano hotela je imel tovariš predsednik prepričevalen in temperamenten govor, v katerem je objasnil, zakaj prihaja omladina v »Zbor« in predstavlja v njem udano silo. Omladina je poslušala besede tovariša predsednika z največjo pazljivostjo in je na koncu burno aplavdirala, vzklikajoč kralju, Ljotiču in Jugoslaviji. Po odpetju »Vojske smene« in »Pozdrava vodji« se je omladina razšla, a tovariš predsednik je ostal v pogovoru s tovariš! tja do odhoda vlaka.
Po Splitu je tovariš predsednik 'posetil
Knin, kjer je ostal celi dan v družbi z našimi tovariši in prijatelji.
Poleg teh so se vršili še nenavadno uspeli sestanki v mnogih krajih naše domovine.
V Kistanjih se je vršil zelo uspel sestanek. Nad enourni govor tovariša Živka Brkoviča je izval vihar navdušenja med navzočimi. Na sestanku je bilo nad 200 naših tovarišev in prijateljev. V Devrski. Po sestanku v Kistanjih je odšlo 40 tovarišev v bližnjo vas Devrsko, kjer se je bilo med tem zbralo okoli 200 tovarišev, ki so z največjim zanimanjem sledili besedam tovarišev Barkoviča, Skočiča in Karolija. Iz De-vrske se je podal tovariš Brkovič v Mosti-ne, kjer je imel popoldne ožji sestanek s tamošnjimi tovariši.
V Smokoviču, v biogradskem srezu, se je vršil sestanek naših pristašev v dvorani zadružnega doma. Navzočih je bilo okoli 150 ljudi, ki so z zanimanjem sledili besedam govornikov in jih često prekinjali z burni modobravanjem. Govorila sta tov. dr. Anton Medveš iz Benkovca, o naših smernicah, in tov. Brkovič o zadružni stanovski ureditvi nove zboraške Jugoslavije. Sestanek je bil zaključen z navdušenimi vzkliki mlademu kralju, novi zboraški Jugoslaviji in našemu vodji tov. Dimitriju Ljotiču.
Tov. Brkovič in dr. Medveš sta se podala še isti večer v Zemunik, kjer sta imela ožji sestanek z našimi pristaši. Dasled-njega dne se je vršil zelo številno obiskan sestanek v Benkovcu. Od vodečih osebnosti pokreta so bili navzoči tov. dr. Medveš, Vojvodič, Černar in Karačevič. Govorila sta tov. Medveš in Brkovič. Sestanek se je zaključil z dolgotrajnimi vzkliki kralju in borcu za novo Jugoslavijo, Dimitriju Ljotiču. Naslednji sestanek se je vršil v Ceranju, kjer je bilo navzočih samo 70 tovarišev, kar gre na račun neobveščenosti. Tovariši so z zanimanjem sledili izvajanjem tov. Brkoviča in so ga prisrčno spremili, ko je nadaljeval pot proti Meranju.
Tov. Brkovič bo imel v severni Dalmaciji še kakih deset predavanj in sestankov.
V Bosanski krajini.
Delovanje naših tovarišev omladincev v Bosanski krajini je nenavadno intenzivno. V sami Banji Luki obstoja številna organizacija borbenih omladincev. Predpreteklo nedljo se je vršil sestanek v Kotor Varoši, kateremu je prisostvovalo poleg meščanov tudi veliko število kmetov, katere je že preje posamezno pridobila naša neutrudljiva omladina. Uspeh tega sestanka je bil tako velik, da so bile takoj organizirane v mnogih krajih tega sreza mestne organizacije, ki imajo že sedaj številno članstvo. Bosanska krajina je dala »Zboru« največje število dijakov in njihov povratek v rodne kraje pomeni ustvaritev novih borbenih postojank našega gibanja. Omladina »Zbora« v Banji Luki je osnovala svojo knjižnico, ki šteje že precej knjig in služi ideološki in intelektualni izgraditvi omladincev.
V Vukovarskem organizacijskem področju so se vršili naslednji sestanki: v Vinkovcih, Starih in Novih, Mikanovcih, Mirkovcih, Petkovcih, Novih Jankovcih, Lazah, v Šidskih Banovcih in v Mali Bašiči. Vsi sestanki so dobro uspeli.
V okolici Broda so se vršili uspeli sestanki v Bos. Kobašu, Liješcu in Poljancih.
V Mladenovačkem srezu se je vršil v vasi Vlaški zelo uspelo zborovanje, katerega se je udeležilo nad 500 udeležencev.
V Novem Sadu i|p okolici je bilo tudi večje število uspelih sestankov. V mestu Kaču sta se izvršila tekom meseca dva poverjeniška sestanka ter sestanek za omladino in meščane. V novosadskem srezu so se vršili še naslednji sestanki: v Starem Futoku, Kisaču, Tankoševiču, Rumen-ki, Stepaničevu in v Novem Durdevu. V Filetskem srezu v Močorinu in Šajkaškem sv. Ivanu.
V novem Sadu 'se je vršil 25. pr. meseca pred polno dvorano, predavanje za omladino, ki se je zaključilo med navdušenim vzklikanjem Ljotiču in Zboru.
V Sloveniji.
Kljub posebnim prilikam v naši ožji domovini, kjer pomeni vsak naš korak borbo, zboraška misel in organizacija nezadržno in vedno bolj napredujeta. Organizirajo se sreske organizacije za sreze Kamnik, Škofja Loka in Logatec ter mestne organizacije v Pamniku, Domžalah, Dobu, Moravčah in Tržiču. Uspele manifestacije naših kolesarjev so se vršile v Hrastniku (65 udeležencev) in Moravčah (107 udeležencev).
0 židovskih »kulturnih delavcih«
Ni vsako jutro jasno in vedro. Jutro je lahko tudi oblačno in čmerikavo, mračno in deževno. Polno vlažne hladnosti, ki te prešinja do mozga. Nekam tuje, kar bi lahko bilo tudi večerni mrak.
čisto neupravičeno si pod imenom jutro predstavljamo vedno nekaj solnca polnega, nekaj k življenju se probujajoče-ga, mladost, ki se kakor rosna kapljica nalik biseru leskeče v vzhajajočem solncu. Nekaj, kar te poživi, navdahne, dvigne, daje veselja in navdušenja za delo.
Pa, kakor rečeno, žal, ni vedno tako. Tako je pač z jutrom in »Jutrom« v Ljubljani, ki se pojavi vsak večer ob 11. uri.
Tako nas je v torek, dne 7. t. m. »osrečilo« tisto večerno »Jutro« iz Knafljeve ulice s prilogo »Življenje in svet«, ta priloga pa -spet s člankom »O židovskih kulturnih delavcih«, ki je duševni proizvod nekega g. Koštiala.
V	tem članku trdi g. Koštial sledeče:
Statistika uči, da je med prosvetnimi delavci (umetniki, znanstveniki in pisatelji) odstotek Židov (brez ozira na konfesijo!) znatno večji kot pa med evropskim prebivalstvom sploh. To dejstvo so skušali nekateri razložiti z večjim odstotkom nadarjenih Židov, drugi pa s faktom, da je razmeroma dosti več oseb z višjo izobrazbo med Judi kakor med arijskimi narodi. Mislim, da velja oboje.
Pisec torej misli, »da velja oboje«. Ne vprašuje se pa prav nič, zakaj je med Judi več oseb z višjo izobrazbo, kakor pa med arijskimi narodi. Iz stilizacije bi izgledalo, kakor da bi to bila baje posledica večjega odstotka nadarjenih Židov, o čemur bi nas najbrž moralo prepričati prav dolgovezno naštevanje imen židovskih »kulturnih delavcev«, ki sledi temu duhovitemu uvodu. Za purgarja bo to tudi res dovolj. Za Zboraša pa je tako pqvršno čečkanje purgarska modrost, pač namenjena enakovrednim purgarjem.
Vzemite samo statistiko naših akademikov v Ljubljani, pa boste videli, da prihaja na univerzo vsako leto manj kmečkih sinov, zato pa vsako leto več mestnih sinov, predvsem ljubljanskih. Ali je tudi to posledica večjega odstotka nadaljenih Ljubljančanov? Upamo, da tega niti purgarji sami ne mislijo. Kaj pa je torej vzrok temu? Vzrok je čisto enostavno ta, da pri vedno večjem »blagostanju« našega naroda podeželje več ne zmore stroškov za hrano in stanovanje za svoje sinove pri tujih ljudeh v mestu, povrh pa še stroške šolanja. Vedno več je 'slušateljev, ki stanujejo in jedo pri domačih, pa še komaj zmorejo stroške samega šolanja. Kar je še podeželanov, so navezani večinoma na dijaške ustanove, ki so večinoma v strankarskih krempljih, ki za hrano, stanovanje, obutev in obleko jemljejo — dušo. Da tak dijak, ki se komaj pristrada skozi dolgoletno šolanje, nima poleg postranskih del, ki ga med šolanjem jedva preživljajo, niti časa niti sredstev za dragocene strokovne knjige in druge učne pripomočke za specializacijo, je jasno. Purgarski sin pa nima vrh tega često še volje niti smisla za kaj takega. On je zadovoljen, če se je z navadnimi šolskimi spričevali iznebil šole in dobil patent na pisarniškega in gostilniškega birokrata, ali pa se je tako nagoltal vseli tistih židovskih «kulturnih delavcev«, ki jih gospod purgar Koštial skrbno našteva v svojem uvodoma omenjenem članku, da je sploh nesposoben za kako pozitivno znanstveno delo. V tem članku najdete i Heineja, i Marxa, i Lassala, i Adlerja, i Disraeli-ja! i Leib Bronsteina (Trockega), i Leona Bluma, i Maksa Nordana, i Bergsona, i Einsteina, i Freuda, i Weiningerja, i Zamen-hofa. (Čudno, da je pri tem gospod purger pozabil iLombroso, Salomona Reinacha, Mayersona in druge »kapacitete«, ki bi spopolnile sliko vseh tistih Židov, ki so si stavili v dolžnost uničevati vrednote, na katerih počiva krščanstvo.)
(Konec prihodnjič.)
Posluiite se priloženih položnic!
TOVARIŠI IN PRIJATEL-JI: DARUJTE IN ZBIRAJTE ČISTE PARE ZA »ZBOR«!
Ustnik li.t« konzorcij. Predstavnik k»nz*rcij« Ture Sturm. CeUvška 28. Odgovorni urednik Ivan Marjek, Zg. Šiška 283 Tiskarna »Slovenija« (predstavnik A. Kolman), vsi v Ljubljani