548 Fr. Ks. Meško: Pesmi samotarja. njegove, kjer se je podpisal in pristavil letnico. Prigodilo se je že, da so njemu pripisovali kako sliko vrstnika Jožefa Jurija Schmidta. Največ slik je seveda v njegovi domovini na Nižjem Avstrijskem. Nahajajo se pa tudi po vseh kronovinah avstrijskih in celo zunaj države. V njegovi domovini hranijo samostani Seitenstetten, Melk in G6ttweig mnogo njegovih slik. Samo v obednici prvega samostana se jih nahaja devetnajst. Slikal je pa tudi za razne cerkve. Na Koroškem jih je več v St. Pavlu, na Štajerskem v Gradcu, v Gossu, Reinu, Sv. Ožbaltu, Maria-Trost in v Gornjem gradu, na Solnograškem v samostanski cerkvi sv. Petra, na Ogerskem v Waitzenu in na Moravskem v brnski stolnici. Poleg teh se vidi mnogo njegovih slik v zasebnih zbirkah. V teku časa so njegove slike mnogo trpele. Popravljalci večinoma niso bili kos svoji nalogi. Izkušal se je tudi v pastelnem slikanju. V tej stroki kaže veliko spretnost. Skoda, da so se slike te vrste le slabo ohranile. Freske njegove zaostajajo za oljnatimi slikami. Tudi na teh je ljubil bolj jasne, svetle barve. — Ne samo s čopičem je delal, ampak tudi s šilom ali z razilom. Njegovih lastnih orazkov (Radierung) ni mnogo. Schmidt je imel več učencev, ki pa niso dosegli svojega mojstra. Znani so Anton Maver, Mitterhofer, Rudorf, Haubenstricker in Wetzl. Imel je pa mnogo posnemalcev, med katere štejemo tudi našega Leopolda Leier-ja. Gotovo je, da je bil najbolj priljubljeni slikar svoje dobe na Avstrijskem in je v marsičem prekosil svoje vrstnike na slikarskem polju. (Konec.) Pesmi samotarja. (Speva Fr. Ks. Meško.) I. Kako si ozek, stan moj, tesen, miren, A svet je tako velik, šumen, širen. A dasi širen, se mi tesen zdel je, Po večjem, širšem duh moj hrepenel je. Krasnejše si ustvarjal je svetove, In v njih si stavil bajne je gradove . . No, vse mini, vse gine, vse se menja — In meni novo žitje se začenja . . . Nesrečen že v mladosti prvem cveti, Nemiren sem miru iskal po sveti. Slovo zdaj svetu dal, življenju v sveti, V samoti tihi sem začel živeti . . . Hite pač misli cesto v svet nazaj mi, Svet zdi se cesto izgubljeni raj mi. Pred dušo vstajajo obrazi razni, Vznemirjajo varljive me prikazni. In spet... in spet... Nikjer ni torej mira? Naj v večnem hrepenenju srce hira? — — Kar je minulo, naj pozabnost krije, Tvoj mir, moj stan, naj v mojo dušo lije! — 627 Pesmi samotarja. (Speva Fr. Ks. Meško.) II. O pota božja! — Kdo umeje Njih skriti čudoviti tek? Brezvspešen trud je in motrenje, Brezvspešno gine vek in vek! Življenje celo tuhta mislec, Da bi uganjko razvozlal, Ko nagne se mu dan, uvidi, Da niti sebe ni spoznal . . . Zakaj ? — Kako ? ¦— Nikar ne vprašaj, Iz vprašanj dvomi se rode . . . Kdor pota božja zvesto hodi, Najbolje pač jih ta ume . . . III. Ne plakaj mi! — Kar si izgubil, To da lahko ti čas nazaj, In spet nekdaj se lahko vrneš V cvetoči svoj, ljubljeni raj. Le upaj, upaj! — Kar podrlo, Sezidaj s krepko spet roko. Ce je sovraštvo te ranilo, Ozdravila ljubav te bo! . . . Ne plakaj mi! — Kot zlato v ognju Z nesreče vstal boš očiščen, Veruj, po tmini dolge noči Napoči dan ti zaželjen . . . IV. Dovolj besed! — Kar pretrpel si, Pove že tvoje mi oko, Ki že v mladosti jasnih letih V svet zre ti mračno in temno. O vem, že vem! ... V sveta vrvenji Iskal si sreče in naslad, A kar ti svet blišeči dal je, Bil strup je bridek in grenak . . . In semkaj pot te je privedla, Tu iščeš leka in miru------- Ce srca vroče brzdaš strasti, Mir najdeš v svetu — kakor tu V. Pomlad . . . pomlad . . . Vetrovi topli Zaveli so čez hrib, čez breg, In raz vejevje v temnem logu Kaplja za solzo solzo sneg. Ako raz veje sneg stali se, Polagoma gozd razbrsti, V zelenih vejah tic krdelo Si stavi gnezda in vali . . Pomlad za tebe tudi pride Ter raztali ti dušno bol — Zato le smelo glej v prihod nj ost, In solz naj bo dovolj, dovolj . . 40* 714 Fr. Ks. Meško: Pesmi samotarja. v znak svojega spoštovanja do znamenitega slovenskega pesnika pa tudi osebnega čisla-nja do moža, ki je bil v zasebnem življenju ponižen, ljubezniv, pa tudi moški in plemenitega vedenja. Ob grobu mu je ganljivo v slovo govoril mnogoletni prijatelj, pesnik Franc Cegnar. Letos, dne 14. vel. srpana se je v spomin stoletnice njegovega rojstva obhajala v Spodnjih Kosezah prelepa narodna slavnost, s katero se je odkrila spominska plošča na njega rodnem domu. Ta plošča zaznamenuje kraj, kjer se je narodil narodu slovenskemu pevec buditelj, s sledečim napisom: V tej hiši se je rodil 12. kim. 1. 1798. slovenski pesnik Ivan Vesel - Koseški, umrl v Trstu 26. sušca l. 1884. Biti slovenske krvi, bodi .Slovencu ponos! Ob stoletnici rojstva postavili rojaki. Tako je izkazal Koseškemu narod slovenski, zlasti še njegovi rojaki, svoje spoštovanje in priznanje za njegove zasluge. Pesmi samotarja. (Speva Fr. Ks. Meško.) VI. Ne plakaj mi! — Življenje naše Res kratka, lahka igra ni, In predno človek najde srečo, Nezgod nešteto pretrpi. A če te varajo vsi upi, O, ne obupaj mi nikar! Varuj samo se, da ti v srci Ne gasne slednje nade žar. Iz tega zublja pa ti s časom Vsplamti visok, gorak plamen In mislil boš, da je nesreča Le kratek, mučen bila — sen Kot vstrepeta v jesenski burji Za listom list na mrzla tla, Tako je ginil v dnevih težkih Za upom up ti iz srca . . . VIL A ne obupaj. — Spet z zelenjem Drevesa vesna okrasi, In čas — zdravnik i v tvojem srci Skeleče rane ozdravi . . . VIII. Tiho je na zemljo širno tmina gosta, mrka pala, Stvarstvo vse in vsa narava je v globokem snu zaspala Deček in dekletce malo pod kostanjem sta sedela — Brez besed —¦ le roka v roki lahno jima je drhtela . . . Ko je drugo jutro solnce vshajalo v vsem svojem krasi, Kodrolasi deček mali sam samcat je šel iz vasi. Tamkaj pa pri oknu majhnem borne zadnje vaške koče Tekle bledemu dekletu so po licu solze vroče.