Književnost. 253 an kar pridjo sanosiek' gledat, jest poletin. Ti pa laj' an za mano leti; pa vieš, me na smieš oklaf." — Pas je šu čakat tu mejo an kar so pojiižnal', je paršu h zibiel'. Ten-čas pride vuk an če otroka nest. Pas je začeu lajat. Oni so jal: „Cujta, sanosiek, pas je paršu." — Kar je le buj laju, so jal: „Bježta gledat, ki laja." Antada je šu gospodar gledat an kar je paršu če (tje), je videu, de sil' sa' h otroku vuk, an de pas laja če vanj. Kar je gaspodar vuka zagledu, j' začeu uekdt an klicat: „Pujta! vuk če otroka sniest." Sanosiek' so parletiel'. Kar ih je vuk zagledu, je vteku an pas je leteu za njin an še buj kuražno j' laju; ga j' do-teku an ga j' oklu tu nogo, za de j' biu buj bardak. Antada pisu so jal: „A, viesta ki? daržajmo ga", so jal'; „sta videl' sada, če ga nie bluo, nam je biu vuk otroka sniedu." — An so mu dal' kruha an siera, kaj k' je 'teu pas. Potle zvičer so ga klical' veselo, de j' šu ž njim nazaj damii. Zvičer kar je povi-čerju, k' je šu če po vas' hodit, ga j' paršu gledat vuk. Vuk jau de, „zaka s'me oklu, kar san t' poviedu, de me na smieš? Sada jest an ti se borna videla, jo 'čema parjet, ker bo buj močdn. Ti všaf 'nega kompanja takega k' češ, an jest dnega. Antada puojmo gore za vas; gor je an poloh, gor se bomo." — Pas je začeu jokdt potle nazaj. „Ki 'man stuort jest, kie všafan kompanja ? Ce všafan pisa, pa vuk všafa vuka, an ki storma miedva dva pisa?" — Ga*j' srečalo mače. „Ki jočeš, Slovenska književnost. Knjige »Matice Slovenske" za 1. 1897. Zgodovina slovenskega slovstva. III. del 2. snopič. Spisal dr. Karol G laser. 1897. 8° 117 — 338 stranij. S tem snopičem je dovršen dra. Glaserja književne zgodovine slovenske tretji del: Bleiweisova doba od 1848. do 1870. leta. Opisani so tu do str. 220 še ostali pisatelji in pesniki omenjene dobe, posebno obširno in natančno Levstik. No, nekateri izmed njih so znatno delovali tudi še ti, pas?" jalo. — „A ki me vprašaš, ka' m' moreš pomat ti", jau. — Mače jalo: „Duo vie de ne? poviejmi." An j' jau pas: „Ki storiš ti ? Vuk mi j' jau, de sada jo primerna jest an ti. An mi j' kuazu še dnega kompanja všafat, an on najde dnega." Antada pas je jau mačet: „Ka m' moreš ti pomat?" — Mače j' jalo: „Muč', jalo; jest puojden za tabo." — „A, muč', muč'!" jau on spek; „ki storiš ti? Ben mi", jau nazadnjo, „sa pujma!" — Drugo nuoc, kar so povičerjal, mače je paršlo čakat pisa, an sta šla. Pridta gor na poloh; mače je šlo pred pisan an je neslo rep v luht. Vuk je biu zbrau medvieda. Kar sta jih zagledala, de gresta, je jau vuk med-viedu: „Laj (glej), ki peje pred sabo! Ka' j' za 'na živina tuole?" „Bjež', jau; jest se skrijem tle v lisce, pa ti puj go' v dob." Vuk se j' skriu pod lisčan, medved go' v dob. Vuk je poslušu tu lisci an je poganu uhuo; mače je začulo, de j' niek pošu-mielo; j' tjelo rec le miš je. Je skocnilo če an je popadlo vuka s parkji za uhuo. Vuk je skočil uon. Ta' pod tistin pologan je bluo čelo. Je skočil vuk pod čelo, se j' vbil. Mače pa se j' vstrašlo vuka an je zletielo go' v dob. Med vet kar ga je videu, je jau: „Vuka je že vbilo. Tle nie drugač, ku skočit dol, de me na vjime." — An je skočil z doba pod čelo, an takuo se j' vbu še med vet. Antada j'jalo mače pisu: „A1 s' videu, k' me nies 'teu. Ti še nič dielu niesi, an jest san končalo oba." — An sta šla veselo damii. po letu 1870. in to tudi samostalno. Zgodovini je pridejana „Priloga", katera obsega: ,uradne razglase, vire, knjige' na str. 223—333, vmes pa tudi nekatere mecenate (235 str.), pa pisce k Jeranovemu (str. 173) in Slomšekovemu (286 str.) krogu še dodane; tudi sestavek o narodnem blagu in njegovih nabiranjih (254 str.) in pa o ogrskih Slovencih (str. 312) z zanimivim predgovorom o cerkvenih pesmah ,ogr-skih' iz 1.1893. Kakšen namen pak imajo tu v besedilu priobčeni oni uradni razglasi ter pastirski listi in uradni spisi iz L 1848. in 1849. pa nemška pesem Književnost. 254 Književnost. (227), to mi ni jasno ... In k čemu vsebina Mencingerjevih povestij ? .. . V svoji lani v tem listu objavljeni oceni dra. Gla-serja »Zgodovine slovenskega slovstva" sem med ostalim izrazil tudi željo, da bi bila naša književnost nove in zlasti naj no veje dobe opisana po sestavnih skupinah pojedinih književnih strok, a ne v kronološkem redu pisateljev. In isto sedaj ponavljam kot glavno načelo svoje pri zgodovini slovenske književnosti. Neki cenjen pisatelj naš je menil, čitajoč one podatke, da hočem bibliografijo, katere nam je sicer res tudi jako treba. No, nisem zahteval in ne zahtevam baš bibliografije kot take v zgodovini sami; nego način pri Šafafiku in v Letopisih Matice, kakor sem tam omenjal, naj bi bil samo primer za temelj ali nekako okostje, na katerem bi bile zgrajene književne skupine z ozirom na predmet dotičnih knjig. Oddelek »Slovstveni pregled" naj bi bil pisatelj dr. Glaser rajši primerno in vsestranski razširil v pragmatični zvezi, vsprejemši v njega razložita ves naslednji oddelek o »pisateljih", pa ne bi tedaj trebalo v posebnem oddelku ne imen ne vse ostale tvarine ponavljati. Bibliografija bi naj bila v posebni prilogi; toda nikakor ne tako, kakor se nahaja v Glaserjevi »Zgodovini slovenskega slovstva" zopet v III. delu. Tu so zabeleženi dotičnih pisateljev zaporedoma, kakor so bili opisani v sami zgodovini, naslovi knjigam in spisom in naznačena glasila ali listi, v katerih so ti in oni sestavki njihovi; a pred njimi tudi »viri" za dotične pisatelje in zatem še kake »opomnje", to vse tako pomešano, da nimamo v tem baš nikakega pravega pregleda o slovenskem knjigopisju. Uzor nam je zopet tu Šafafik in bibliografija Matice. Življenj episni podatki bi mogli biti istotako dodani na koncu knjige zgodovine; a v imeniku naj bi pri vsakem pisatelju zaporedne številke kazale strani, kjer se njegovi spisi omenjajo v sami zgodovini ozir. v knjigopisju, kakor je zopet v Šafafiku. V tako sistematski spisani »Zgodovini slovenske književnosti" bi lahko videli v poučnem pregledu ves literarni napredek Slovencev v obče in v pojedinih strokah p osebe; imeli bi pregledno sestavljeno bibliografijo, in bi se mogli razgledati tudi v samih piscih. Dočim nam je profesor Glaser prikazal le bolj pojedine pisatelje vsakega za sebe, a ne da bi nam bil podal skupne slike književnosti naše v celoti. — No, ako res Slovenci »še nimamo celotne slike našega duševnega gibanja do najnovejšega časa", kakor sicer pripomenja dr. Glaser v predgovoru III. zvezku, imamo jo le torej vendar sedaj; pa se zato nadejamo, da nam jo tako gospod pisatelj poda vsaj v bodočem zvezku svoje »Zgodovine slovenskega slovstva", v najnovejši dobi. Andrej Fekonja. Hrvaška književnost. Knjige »Matice Hrvatske" za leto 1897. Bes svrhe. Slika iz života. Napisali Osman-Aziz. (Zab. knjiž. sv. CCI—CCIII). 8°. Str. 204. Cena 75 novč. — Marljiva mlada pisatelja Hercegovca (Osman Hadžič in I. Mličevič) stopata že v tretje pred čitatelje Hrvatske Matice. Namen jima je: prižigati luč prosvete med svojimi rojaki mohamedanci po Bosni in Hercegovini. »Bez svrhe" je nekako nadaljevanje poprejšnjih del »Bez nade" in »Na pragu novo ga doba", le s tem razločkom, da v zadnjem delu pisatelja še bolj jasno in odkrito učita. Pa saj tudi nista tega dela naslovila »povest", ampak »sliko iz života", kar je v resnici, ker nam je v njej živo naslikano gnilo in brezkoristno stanje tako zvanih medres (šol, kjer se vzgajajo hodže), neznanje in pa hlinjenje hodž, prirojeno sovraštvo proti vsakemu napredku in novotariji, slabo versko poznavanje, sploh malomarnost % naroda za napredovanje na prosvetnem in gospodarskem polju. Pisatelja sta marsikatero pikro povedala svojim rojakom, poznavajoč njihovo malomarnost, zaslepljenost in fanatični upor proti napredku, posebno v onih faktorjih, kateri so na to v prvem redu poklicani, kakor so hodže. Želeč, da bi se njuni rojaki v prosveti z za-padnimi narodi povsem zjednačili, priporočata preporod na vsaki strani, a najpopreje v obitelji. »I muhamedanske majke moraju imati nešto naobrazbe, jer one udaraju temelj odgoju!" — pravita. Ravno tako silita svoje rojake v šole, a ne v šole, kakor so bile starodavne medrese, kjer se je z lenostjo ubijal duh in mišljenje, ampak šole novodobne, kjer bodo zajemali res pravo znanje, kjer se jim bo vcepila želja za napredkom. Ob jednem pa poudarjata pisatelja na več mestih ljubezen do hrvaške domovine, do domačega jezika in knjige. Upajmo, da se bo knjiga razširila med bosanskimi rojaki, marsikateremu oči odprla in zacelila vsaj nekoliko starih ran, katere ovirajo napredek drugače zelo darovitega in žilavega naroda. Knjiga, dasi ji je glavni namen učiti in odgojevati, je vendar zanimiva. Razdeljena je na kratke oddelke in pisana v lepem narodnem jeziku, katerega kvarijo le mnoge turške besede. Ne vem, čemu mnogi pisatelji teh besedij toliko rabijo in kaj jih opravičuje. Če se že semtertje po potrebi katera rabi, dobro bi bilo, da pisatelj vsaj prvič v oklepajih napiše hrvaški izraz, ker jih bo gotovo mnogo čitalo to knjigo, ne da bi razumeli mnogih turških besedij. Dvie frifoviesti. Napisao VjenceslavNovak. (Zab. knjižnice sv. CCIV—CCV.) 8°. Str. 159. Cena 50 novč. — »Vienac" je v svoji letošnji 10. številki priobčil sliko in kratek životopis Vjenceslava Novaka, kateri je gotovo jeden izmed najbolj darovitih in plodovitih hrvaških pisateljev. V našem listu so bile Novakove povesti že večkrat ocenjene, pa mislim,