Mrtvemu ptičku.
KanarJek, ko v kletki si bil zapri, kako sem te vendar Ijubila vroče! R prišla je tudi  po-te smrt — kako zdaj srce mi po tebi jočel
Med rože k pokoju bom dela te rta vrtec svoj osameli; tam zemlja bo mrzla objela te, in solnčeca žarki ne bodo te greli.
INe bode te grela vef potnlad, ki si jo v zimi ledeni z iskrenim žgolenjem tisočkrat pričaral v sobico k meni.
Kako so vzcvetele rožice vsekdar mi v duši mladi — -Kdo bo usmilil ubožice odslej se v zimskem hladi?
Pa bodem sanjala, sanjala ... In v prsih se pesemca bo mi budila, in glavo bom k srcu sklanjala, in solza  bo  lice kropila . . .