VESELI STARCI
INO PEVCI STR. 3
PO PETNAJSTI LEJTAJ STR. 5
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 14. avgusta 2003 Leto XIII, št. 16
Bitka pri Monoštri, I664-2003
Zgodovinski dnevi v Monoštri
»Ka pa lejčeš, vejpa nej törski (turški) pobejg! «, »Telko vas geste kak Törkov. «, »Tau dejte je tak törsko! « Tej reki pa ešče nisterne legende (legenda o zlatom teleti, steroga so Törki pokopali, legenda o varaškoj cerkvi) kažejo, ka se je Spomin na monoštrsko bitko (szentgotthárdi csata) ohrano v spomini in jeziki porabski Slovencov.
Monoštrska bitka, če ščemo pravični biti, je po istini nej v Monoštri bila, liki v dolini Rabe med Slovensko vesjo pa Dolenjim Senikom. Zato ji Avstrijci pravijo bitka pri Mogersdorfí/Modincaj. Na Spomin te bitke je kapejla pa velki križ na avstrijski strani, steri se tak lepau vidi od nas tö. Če pa staupite v varaško cerkev pa pogledate na plafaun, osrejdnja freska tö tau kaže, kak so se krščanski sodacke skurok s cejle Europe bili s Törki. Tau fresko je namalo Štefan Dorffmeister. Eške en lejpi Spomin najdemo v Monoštri na te čase. Če te se kaj šetali pri gledališki dvorani, si poglednite velke bronaste vrate, stere je napravo kipar Sándor Kiss 1987. leta.
Varaš si je že dugo premišlavau, ka bi bilau tisto, ka ma samo tau mesto pri Rabi, s čim bi leko vleta privabo vse več turistov. Probali so že tau s »Festivalom dobrega sosedstva«, organizirali so senje, na sterom so odavali ljudski obrtniki, dapa nika se je nej tak zošikalo, kak so mislili.
 Letos so odprvin organizirali zgodovinske dneve, stere so povezali z monoštrsko bitko, stera je bila 1. avgustuša 1664. leta.
Na tridnevni prireditvi (rendezvény) je vsikši najšo nika zase. V petek popodneva so
odprli razstavo orožij, gde so notrapokazali stare sable, pükše. Na odri na prostom so
gorastaupili gledališčniki s komedijo, po tistim smo pa malo šli nazaj v zgodovini pa
poglednili, kak so živeli krali, kralice pa vitezi v srejdnjom veki. Tisti, steri radi majo muziko, so leko poslüšali renesančno glasbo ali pa pihalno godbo, stera je prišla s Talanjskoga. Varašanci so najbola najgeri bili na rockopero Pétra Dzside.
Drugi den so tisti na vrsto Prišli, steri radi majo šport. Te den so organizirali tek (futás) v Spomin na monoštrsko bitko. Tisti, steri so se odlaučili za glavni tek, so morali bejžati devet kilometrov. Proga je vodila od Varaške cerkve do križa v Modincaj pa nazaj. V velkoj vročini je kakšni 130 tekačov bilau na štarti, najstarejši je bijo 77 lejt star, najmlajši pa 9. Tekači so prišli s cejle Vogrske, eno par iz Avstrije. Iz Slovenije na žalost nikoga nej bilo, če rejsan so organizatori kakšni tristau lidam poslali pozvanje.
Tretji den so prišle na vrsto pihalne godbe (fúvószenekarok), te den so držali srečanje pihalni godb mest ob Rabi. Vse tri dni je prišlo pred lidi na programe, nej samo domanji, liki turisti tö. Zatok organizatori (mestna občina, kulturni dom pa športno društvo) tak mislijo, ka leta 2004 pa baujo zgodovinski dnevi. Drugo leto bi radi pozvali na te dneve Francuze, vej pa krščanske sodake je 1664. leta vodo francuski general. Organizatori vüpajo, ka dobi Monošter z zgodovinskimi dnevi rejsan tradicionalno prireditev, stera de pomagala, ka varaš pri tromeji grata znani po cejlom rosagi.
Marijana Sukič
2
Žepni računalnik lahko nadomesti vse enciklopedije sveta?
S pomočjo sodobnih telekomunikacijskih in obveščevalnih sredstev si človek v trenutku lahko nabavi vse potrebne informacije. Žal, ta možnost hkrati tudi prikrajša človeka za užitek tradicionalnega raziskovalnega dela, ko ne najde le iskanega gradiva, temveč med iskanjem le-tega lahko naleti tudi na dela, ki jih do takrat sploh ni poznal in katera mu odkrivajo nove perspektive. Ta nova oblika spoznavanja informacij ne prispeva k razvoju pozornosti, ne zahteva koncentracije, ne razvija procesa mišljenja, niti fantazije, kajti informacije se pojavijo v hipu. Vse dobimo gotovo, brez tega, da bi bili prisiljeni premišljevati. Če človek hoče prebrati knjigo, če hoče občudovati umetnino ali odkriti krasote, ljubkosti narave, se mora ustaviti, mora odkriti tudi drobne detajle, drugače teh lepot v svoji celovitosti ne more objeti. Če sklepamo po mentaliteti človeka današnjega obdobja, vedno manj lahko pričakujemo, da se ta proces spremeni. Današnja mladina - čast izjemam - uživa le brezmelodično, predirljivo, hrupno, monotono glasbo, opazi le kričeče, kontrastne barve. Zanimajo jo le filmi, ki so natrpani z ekstremnimi dogodki. Ne morejo pa obstati ob rožici, občudovati njene enkratne, očarljive lepote, niso sposobni uživati nebeške lepote dih pridržujočega glasu, ki izhaja iz drobnega grička majhne ptičice, osramujoč s svojo očarljivostjo največje skladatelje. Vse te lepote sprejemajo ravnodušno, kajti iščejo le vsebinsko prazna razvedrila, ki so v skladu s pospešenim ritmom današnjega življenja, ko se
emocije avtomatično minimalizirajo ali popolnoma izginejo iz našega življenja. Deviza življenja je postal racionalizem, rentabilnost, dobiček.
Od družine v neštetih primerih ne moremo pričakovati glede omenjenih tendenc nobene spremembe, zato nam ne preostane nič drugega, kot da nastavljamo naše pretenzije na drugo važno področje odraščajoče generacije - na šolo, ki bi bila poklicana, da kompenzira to nezaželjeno tendenco. Na žalost moramo priznati, da ta tendenca prevzema tudi del - predvsem mladih - pedagogov. Toda tega edinega važnega področja nikakor ne smemo opustiti. Če tradicionalne zapuščine naših prednikov ne bomo posredovali odraščajoči generaciji, potem tudi od njih ne moremo pričakovati kulturnega dviga. Po mojem mnenju si današnja šola dodeljuje napačno vlogo. Že več desetletij ne moremo ugotavljati pri šolskem pouku pri nas nobene druge stalnosti kot permanentno revidiranje učnega gradiva, oziroma metod. Stotine ekspertov predeluje in neštetokrat ureja po novem sistemu učno gradivo posameznih predmetov. Žal, brez bistvenih sprememb, kajti pri vsakem predmetu si prizadevajo tudi v bodoče v srednjih šolah naučiti podrobno, v kronološkem zaporedju vse važne, doslej odkrite teze posameznih ved, z letnicami, dogodki, imeni, z izpeljavami formul in tako naprej. Največkrat pa obstanejo na koncu tik pred našo nedavno preteklostjo. Tako so si naši učenci čisto na jasnem na področju zgodovine starega veka, ne vedo pa, kje in
zakaj je v zadnji vojni padel njihov stari oče. Razvoj nekaterih ved se je v zadnjih letih tako pospešil, da tega dostikrat niti eksperti ne morejo več spremljati. Morali bi torej namesto kronološkega aspekta najti druge kriterije, po katerih bi določali in obravnavali učno snov, morali bi razmišljati o tem, kaj bi se moralo učiti, ne pa o tem, kaj bi lahko izpustili. To, kar bi strokovnjaki imeli za važno, bi potem predelali temeljito, ne le mimograde, kot smo delali do sedaj, sklicujoč se na to, da nas priganja čas. Vso učno snov, ki bi jo potem obravnavali, bi morali konkretno povezati s prakso, delati take naloge, ki jih bo učenec pozneje moral reševati v vsakdanjem življenju, ne pa učiti take teze, ki jih v boljšem primeru osvajajo študenti na univerzah. V srednji šoli dosežemo, da učenci popolnoma zgubijo veselje do branja. Namesto da bi jim dajali kreativne naloge, jih tedne in tedne mučimo z analizo prebranih del, dokler se jim vse skupaj ne zastudi. V skrajnem primeru nekateri profesorji celo zahtevajo, da se dijaki, namesto da bi povedali svoja mnenja, morajo naguliti gotove analizepo koncepciji profesorja, kajti te so gotovo standardne, mnenje učenca ga pa sploh ne zanima. Zakaj bi se potemtakem učenec mučil z branjem obveznega berila, če itak nikogar ne zanima, kaj in kako on o tem razmišlja, kaj in kako bi o tem povedal svoje mnenje. Jaz se le čudim, zakaj taki profesorji kritizirajo učence, češ da ti ne znajo samostojno misliti. Saj niso imeli nobene priložnosti, da bi vadili kreativno mišljenje, da bi skušali logično razkriti
svoj pogled na prebrano gradivo. Ob takih zahtevah se razvija le njihova sposobnost dobrega pomnenja, memorije. Z izjemo mode, seksa, moderne glasbe, dijak ni sposoben povedati svojega mnenja o ničemer. Najbolj neučinkovit je pouk tujega jezika. Učenec šestega razreda dobi za nalogo, da se do naslednje ure mora naučiti 80 novih besed, izrazov. Iz novih besed potem na naslednji uri pišejo šolsko nalogo. Ne stavke, le besede, torej nemške adekvate madžarskih besed. Če je učenec priden, se jih nadudla in dobi odlično. Vsi bodo zadovoljni, učenec, profesor in starši. Starši so celo ponosni, kako dobro otrok napreduje, kako dobro obvlada tuji jezik, kar upravičeno sklepajo po oceni. V resnici pa ne zna samostojno sestaviti najbolj primitivnega prostega stavka. In profesor se temu čudi. Jaz se pa čudim profesorju, zakaj se on temu čudi. Sedaj se ne želim zaplesti v filološko strokovno metodiko, kajti vsak profesor tujega jezika si je na jasnem, da le z večstransko vajo - pisno in ustno, z različnimi situacijskimi vajami lahko dosežemo, da si učenec besedo zapomni, jo v kontekstu prepozna in jo v pisni in govorjeni obliki primerno uporablja. Dočim se žal vedno bolj uveljavlja pri pouku tujih jezikov lagodna navada- predvsem pri bolj slabih učiteljih - da enostavno prevedejo lekcije v materinščino, to je v madžarski jezik, se nadudlajo nove besede in s tem je učbenik predelan, lahko nadaljujemo z drugim. Resnica je seveda tudi to, da pri nas šteje le količina obravnavane snovi, ne pa kakovost. Prevzemamo brez kritike in
analize angleške učne načrte, ne da bi upoštevali, da materinščina madžarskih otrok ni indoevropski jezik, ter jim zaradi tega osvojitev nekega indoevropskega jezika povzroča neprimerno večje težave kot učencem, materinščina je na primer angleščina, nemščina, ali kak slovanski jezik. Podrobno obravnavajo v srednjih šolah mikrobiologijo, jedrsko liziko, mehaniko, organske spojine, računanje z integrali, ne poznajo pa živali, ki jih vidijo na kateremkoli posestvu na deželi, pojma nimajo, kako se lahko izračuna, koliko obresti se mora plačati za kako posojilo, v tujini ne znajo vprašati, kako se pride do kakega objekta. Pojasnila pa absolutno ne bodo dojeli. Pojma nimajo o umetnostni zgodovini, ne učijo se religije in etike. Z apatičnim izrazom stojijo pred sliko van Eycka, ravnodušno poslušajo Mozarta ali Haydna. Mučijo pa živali, poslušajo monotono tuljenje, ki se niti pri najboljši volji ne more imenovati glasba, uničujejo okolje, ne razumejo tega, kar berejo, nič človeškega ne more pritegniti njihove pozornosti. To je - žsd - današnji trend, končni produkt družinske in šolske vzgoje. Moramo priznati, da stojimo pred vzgojnim bankrotom. Iz tega lahko sklepamo, kakšno bo življenje v bližnji bodočnosti, ko bo današnja mladina vzgajala svoje potomce, to je naslednjo generacjio. skrb zbujajoča perspektiva! A se bo našel takrat še nekdo, ki bo takratno nadebudno mladino opozoril, da tako ni vse v redu, da se knjige ne smejo sežigati, ker so nosilci neizmerljivih vrednot...?
Suzana Guoth
Porabje, 14. avgusta 2003
3
Veseli starci ino pevci
Gda je šolskomi leti konec, te se dostim živlenje, vsakdanešnje delo, počinek malo preobeme. Školnicke si malo leko počivajo, če rejsan morajo na različne tečaje ojdti. Stariške, ki pa majo šolsko deco, več brige majo. Dosti ne vejo, ka bi z decov, gda oni delajo. Dapa si vsakši zatok malo počine, če dobi na delovnom mesti dopust. Starejši pa od velke vročine trpimo, te smo pa radi, če se leko vsakdanešnji
brig malo rejšimo, malo vujdemo.
Nika etak je bilau 25. julija, gda so Porabski penzionisti meli svoj velki piknik na Dolenjom Seniki. Na te piknik, kulturni den smo pozvali Dolenjesenčare tü, sploj pa tiste, ki so člani upokojenskoga kluba v vesi. Etak je
blüzi 140 lüdi vküp prišlo, tak ka se je kulturna dvorana nej samo napunila, liki naklačila. Tak so v kulturnom programi sodelujoči igralci pa drugi sploj velki uspeh doživeli. Upokojenci so sploj dobra publika. Sploj je te veselo bilau, gda je Števanovska gledališka skupina naprej dala igro Več pa nigdar nej. Telko ploskanja pa smeja je ta dvorana vendar eške nigdar nej čüla. Po tistem se je prireditev nada-
ljevala. Lüdje so si sedli vanej, zgučavali, plesali, veselili se. Za muziko se je pobrigo Stanko Črnko iz Čepinec. Pa tau je tü lepau bilau, ka smo iz Čepinec tü meli goste. Pravo počivanje, pravo srečanje smo doživeli.
Za dva dni, 27. julija, je pa svoj tradicionalni piknik
držo mešani pevski zbor Avgust Pavel z Gorenjoga Senika. Kak vsigdar, Zdaj smo se tü „preselili” na Grebenšček. Depa nej samo pevci, liki njigvi bližnji, njigva deca od najbola maloga do najbola starejšoga. Velka radost je bila te, gda so med nas Prišli Martin Ropoš, gorenjesenički župan, predsednik Državne slovenske samouprave, Jože Hirnök, predsednik Slovenske zveze pa njegva žena, sestra pa mama.
Tekmovanje, igre so pa tra-jale cejli dvečarek. Najlepše je tau bilau, ka so pevci te najbole malé tak poštüvali pri igraj kak vsakšoga drugoga, etak so pa ovi tü lepo doživetje meli. Samo leko Vüpamo, ka tau baudejo bodoči pevci pri zbori. Nej bi pa popolna bila ta prireditev, če bi Jože Gyeček nej pripelo pevce s traktorom pa bi je nej odpelo tü. Tak, ka gda so se več nej mogli špilati, so si pa na Jožina traktor sedli pa hajde na Janošov breg prejk brge pa
prejk dole. Pesem je pa samo tak grmela po dolaj pa brgaj. Po mojom je zatok potrejbno etakše prireditve držati, ka tau mauč da pa vküp drži pevce.
Na taum pikniki so najbole zanimive bile vsefele igre. Piknik so trge mladi pevci vodili, organizirali, Laslo
Bajzek, Gyöngyi Bajzek pa Gabor Wachter. Etak so se oni pobrigali od vse stvari,
ka je etakšoga reda potrejbno.
Irena Barber
Iz sedmi vasnic pa Varaša še naj še vküpnabralo kakšni 140 lidi.
Vesele penzionistke s fudašom Stankom.
Pevci še radi špilamo tö.
Zbaugum, Mariška néni!
Pá nas je menje v Andovcaj. Ešče sreča, ka nas je tak menje, ka je niške nej mrau. Eden mejsec, ka so se Svecina Mariška skvartejrali v Varaš. Falili do nam. Nej bijo taši den, ka bi z brga nej dola Prišli ali po krü ali po pošto ali samo malo sausede poglednit. Rad ji je emo vsakši. Vedli so pripovejdati s starimi pa z mladimi tö. Nej bilau tašoga vaškoga dneva ali dneva starcov, ka bi oni falili. Ka koli je trbelo pomagati, oni so vsigdar na pomauč bili.
Nikdar ne pozabim, gda smo križ svečali vrkar na brgej. Že zima bila. Zgučavali smo sé, od kec Zdaj spravimo martinčac. Eden čas smo se etak pogučavali, dapa nika čednoga smo nej vedli vönajti. Pet-šest centimetrov velki snejg je bijo pa niške nej emo trno volau pod snegaum martinčec vöbrati. Gnauk samo Mariška néni k nam staupijo pa tak pravijo: »Nika se ne boj, baude martinčec, vej ga mi naberemo. ” Pa tak je bilau. V soboto zazranka so Mariška néni eden velki košar martinčec nabrali. Male roke so njim vse vküpzmrznile, dapa oči so se jim tak svejtila kak sonce. »Vidiš, stari človek zato tö vej pomagati, če šké. ”
Mariška néni, želejm vam, ka naj vas tam v Varaši tö tak radi majo, kak smo vas mi, Andovčani meli. ”
Karči Holec
Porabje, 14. avgusta 2003
4
Najbolj odročni del Goričkega
Ob Curku navzgor
Nadvse zanimivo potovanje od Središča do Ivanjševec in na „konec sveta” v Lončarovce - od tu naprej namreč ne pelje več nobena cesta.
Ker sem se proti Središču na Goričkem podala po prvi cesti na desno v vasi Prosenjakovci, me je tu in tam sredi poti že malce zaskrbelo: Ali nisem že sredi gozdov na Madžarskem?
Če vam ni žal avtomobila (cesta je sicer v zelo dobrem stanju, čeprav ni asfaltirana) ali če se boste na pot odpravili peš, se morate podati po naši predlagani smeri. Najprej boste deležni lepega pogleda na celotno naselje Prosenjakovci, potem pa boste uživali v zares lepi neokrnjeni naravi in, kakor sem že omenila, čudovitih gozdovih. Ko zavije pot navzdol po hribu, ugotovimo, po čem je to območje še dragoceno: po če-
belji paši. Na majhni jasi je množica čebeljih panjev -na dveh tovornjakih in še na tleh. Vas Središče je menda najbolj "bogu za hrbtom" in zadnje čase po krivici v medijih zgolj zaradi razvpitega
Art centra, ki nastaja v bivši karavli. Tokrat nas ta gola stavba ni zanimala, strinjamo pa se s komentarjem naključnega sogovornika: „Če bi te milijone dali našim ljudem, da bi uredili vas in si zagotovili kakšen posel na domu, bi bilo več koristi. ” Bomo videli, kaj bo. Mogoče pa jih bodo presenetili in bo tukaj res nastal kakšen mednarodni center - ko le ne bi bilo takšnega namernega nagajanja nekaterih lokalnih politikov, je še dodal so-
govornik. Res je, da je veliko ljudi zaradi propada tovarne v Prosenjakovcih ostalo brez službe in bi bili veseli kakšne možnosti zaposlitve. In kakšna vas je to Središče? Nekaj posebnega, kjer se staro noče umakniti novemu. To se opazi pri hišah, saj se nekatere stare kar vgrezajo v zemljo, pa tudi pokopališče, do katerega pridete, če greste desno po
asfaltirani cesti do konca vasi, je nekaj posebnega - plastičnih vencev, ki krasijo polovico pokopališča, ne zavržejo, ampak jih obesijo na bližnje grme, v stari leseni mrliški vežici še hranijo mrliški voz, čeprav je poleg že lepo urejena nova mrliška vežica. Menda je vas bogata po vodnih izvirih, vodnjakih. Vode jim ne manjka, za razliko od drugih gorič-
kih vasi, to je opaziti tudi ob cestah, ko se peljete skozi vas, pa tudi eno od zanimivih ledinskih imen je Črno jezero.
Pot naprej nas pelje po pravi vzhodno-gorički pokrajini, kjer so še terasaste njive. Takšno krajino s starimi sadovnjaki, travniki in potokom bi Evropejci takoj kupili in prenesli kam v bližino Bruslja - če bi se dalo. Tudi pri nas vse redkeje vidimo
takšno pristnost. Ivanjševci so sicer majhna vasica, vendar nadvse pomembno prometno križišče. Poleg tega križišča, kjer pridete desno v Domanjševce in naprej na Hodoš, levo pa v Prosenjakovce, stoji leseni zvonik. To ni navaden leseni zvonik. Nekoliko dalje vam bo „padel v oči” lepo pobarvan čebelnjak zelo znanega čebelarja. Brez problemov se lahko ustavite in ga kaj pobarate, poskusite njegove darove narave in čebel (iz zaupnih virov sem izvedela, da sodeluje pri nastajanju nove Sladke poti). Pot naprej, torej ob potoku Curek navzgor, je res podobna sprehodu po krajinskem parku. Vas Lončarovci vas bo impresionirala... kakor da bi bila nekje na koncu nečesa... Ali pa na začetku, kakor se vzame. Pa vendar je od Ratkovec oddaljena le 2, 5 km, od Domanjševec 3 in od Križevec 4 km. Naselje z jedrom na pobočju vasi sestavljajo zaselki z zanimivimi imeni: Jame, Kočov Breg, Obertov Breg, Števni Breg, Ivankocin Breg in Zdolnji.
Vas je v povirju potoka Curek, kakor na dlani bo pred vami, ko boste zavili proti Kančevcem in Ratkovcem in se na vrhu hriba ozrli navzdol. Prav gotovo boste rekli: Kako je lepo, je to res pri nas? Ker je danes skoraj do vsake vasi že asfaltna cesta, ni več nič nemogoče. Samo voljo do raziskovanja morate imeti!
Bernarda B. Peček
Pokopališče v Središču je nekaj posebnega, splača se sprehoditi po tej poti.
Ivanjševski zvonik ob križišču še vedno slüži svojemu namenu
Porabje, 14. avgusta 2003
»Dokument je pripravljen s finančno pomočjo Evropske skupnosti. Stališča izražena v tem dokumentu so stališča radia Murski val in časopisa Porabje ter se v nobenem primeru ne morejo obravnavati kot uradno stališče Evropske skupnosti«
Lončarovci - vas na pobočju hriba in v povirju potoka Curek
5
Po petnajsti lejtaj
S knigo od Tuzle do Sarajeva - Bojna v Bosni in Hercegovini je doj mrla - Nouva padaštva
Osem se nas je napelalo, ka mo šli za eden keden v Bosnijo. Neje glij bilou tak, kak če bi si samo zgučali in šli tadoj. Emo sam rejsan velko srečo. Moja slejdnja kniga je vöprišla pri založbi Litera iz Maribora, stero so vküp naredli trno mladi lidge. Mladi pa batrivni. Nji je v Bosnijo pozvo njivi padaš, pisatel pa žüpan Varaša Tuzla Jasmin Imamovič. V Tuzli je bilou velko srečanje pisatelov in tak so me pozvali, če dem z njimi, ka svojo nouvo knigo nut pokažem. Nejsam si brodo ranč minuto, vej sam pa nej biu že petnajst lejt tam doli, v tisti cajtaj, gda pa je ške bila Jugoslavija pa vsikšo leto bar dvakrat po eden keden. V Bosniji in Hercegovini so inda bili najboukši festivali, na steri so se srečavale gledališke držine. Takše so bile tiste moje poti in poti moji padašov, na steri smo srečali dosta nouvi padašov, steri pa na žalost za bojne volo več nega med živimi. Zdaj sam na tou pout stoupo s knigo v rokej. Povedano po istini, bole smo bili bliže granici, bole sam emo nikši čüdni stra, ka me čaka, kakši so gnesden lidge, do škeli z nami Slovenci sploj kaj gučati, so mogouče čemerasti na nas pa vse fele drugoga me je mantralo. Zato ka z lidmi iz Bosnije smo bili v Jugoslaviji dobri padaške, trno dobra smo se razmili.
Že včasin po tistom, gda smo v Tuzli prišli v velki in lejpi hotel, ka se zove ranč tak kak Varaš, sam stoupo za petnajst lejt nazaj. Z lidami, ka sam je vido prvič v žitki, sam pa zanji že čüu, smo si segali v roke. Pesnik Josip Osti, steri je med bojno v Bosniji prišo živet v Slovenijo in eške itak žive pri nas, je tö biu z nami. Un je pozno vsikšoga, steri je tam biu in v guči z njegvimi poznanci sam brž gor prišo, ka sam ške nej ta pozabo bosansko rejč. Rejsan, ka so tam bili eške Srbi pa Horvati tö, dapa ge sam vlejko po bo-
sanski, tou se mi je najbole šikalo. Sto bi vedo, kelkokrat smo spili na zdravdje posanco njive meke palinke, prva, kak smo šli večer malo kouli po Varaši. Bilou nas je eno
tresti, med nami pa žüpan in pisatel Imamovič.
- Zdaj sam z vami kak najbole prejdjen človek v toum varaši, v mojoj Tuzli. Tou pa
zato, ka še gnes eške nemo zgučavali odpisanja. Za tou de čas druge dneve. Te večer vam škem nika povedati od toga mojoga varaša, - smo se stavili na brejgi, od kec se je vidla skur cejla Tuzla.
V Tuzli žive kouli dvejstodjezero lidi. Največ je Bosancov, kcuj pa so eške Muslimani, Hrvati pa Srbi. Tou je varaš z dosta žmetni fabrik, zato se ga drži glas, ka je v njem nej najlepše živeti. Ranč té nouvi žüpan šké tou malo kouli obrnouti. Rad bi biu, ka Tuzla grata Varaš, poznam po kulturi, po svoji velki lidaj in po turizmi. Zato so začali na roubi Varaša delati velko soleno jezero, tak velko kak pou Monoštra. Zato ka Tuzla je na svejti najbole poznana zavolo soli. Od tec njeno menje, zato ka tuz v turškoj rejči znamenüje šou. Na tom mesti lidge iz zemle kopajo šou že djezero pa djezero lejt. Kak so vözračunali, je pod varašom kouli sedemstoupetdeset djezero milijonov ton kamene soli. In kcuj eške dosta več vode. Tou vodou Zdaj iz zemle
vövlečejo in tak je Varaš doubo svoje mourdje. Za koupanje ranč nej trbej nika plačati. Takšoga nega nin na svejti.
Gledo sam tak po Tuzli in
sploj nejsam vpamet vzeu, ka je za meuv više gor na brejgi edno malo groubišče. Pisalo se je leto 1995, lejpa sprtolejt, bojna pa vse kouli. Dapa v Varaši so sé mladi dobivali, živeli so svoj Žitek. Večer ji je bilou venej največ. Samo edna granata je bila zadosta, ka je v ipi skončala sedemdeset eden mladi žitek. Podje in dekle so bili stari od sedemnajst do endvajsti lejt. Nejsam mogo več dugo strpeti na tom mesti, preveč nas je bilou. Norost bojne se me je preveč doteknila. Obečo sam si, ka pridem na drugi den nazaj es gor sam ali pa s kakšnim padašom.
Obečanje sam spuno, dapa nejsam si vüpo trno blüzi. Bilou pa je spunjeno eške eno obečanje. Začali smo se zgučavati od našoga pisanje od toga, ka bi bilou vredi iz slovenske reči prejk „ličiti” v bosansko rejč ali pa iz njive v našo rejč. Začali so se štenja pesmi pa dukši pripovejsti tö, delali smo tisto, za koga volo smo prišli v Varaš z oprejtimi rokami. Nikši petnajst lejt je nej minilo, mogouče eden den. Čevapčiči, tisti cücki iz semletoga mesa so eške itak najboukši samo v Bosniji, iz samoga sebe se ne vej niške
delati tak norca kak ranč lidge iz Bosnije in takšoga optimizma nejsam nin srečo kak ranč tam.
- Bila je najvekša bojna, četniki so strejlali bombe pa granate na naše varaše. Vejš, ka so delale nase ženske? - me je spitavo mladi pesmar Faruk Šehovič. - Tak so se zriktale pa vözravno, kak če bi šle nekam ta, gde se kaže viska moda. In so odle gor pa doj po varaši, na steroga so strejlali doj z bregouv. Pokazale so njim, ka so v svojom varaši. Takšo še bojale nase ženske. Dapa bojna je doj mrla, živemo tadale.
Tou je rejsan, dapa na vsikšom mesti vidiš kaj takšoga, ka te spoumni na bojno. Bar mene. In tou de eške dugo tak pa v njihovi düšaj ranč tak, če glij toga neškejo vöpokazali. Od bojne se malo ah pa skur nika ne zgučavajo, kak če bi bila stou pa stou lejt za njimi. Zakoj je tou tak, sam nej škeu nikoga spitavati. Pri sebi pa sam si brodo od toga, Zakoj je tou tak. Vejn je takša moja slovenska düša, njiva pa je načišna. Eške v bojni so iz bojne delali šale, vice. Kak je ta, gda se zgučavata dva padaša.
-	Tije že prišlo na vüje, ka je mrou Suljo?
-Nej, ka pa njemi je bilou?
-	Četnik je strejlo nanga pa ga je v prst zavado.
-	Vej pa zatoga volo sé ne mira!
-	Kaj bi nej, če pa sije Suljo ranč s tistim prstom, v steroga ga je zavadila krugla, razküpo po nousi.
Po štiri dnevaj v Tuzli smo se napoutili v Sarajevo. Pout je nej duga, dapa med kamijonami je trbelo prejk viski brgouv titi, tak ka je pout bila duga. Eške dobra, ka na vsikši kilometer ali dva odavlejo pijačo in pečene mlade birke. Človek lükak ne more ostaniti lačen pa žeden. Za tejlo je bilou poskrbleno. Glava pa je delala po svoje. Nejsam pa
nejsam si mogo vö iz nje zbrisati kejpe iz televizije, gda je Sarajevo gora, gda je vsikši den bilou dosta mrtvi in sam Varaša nej mogo spoznati. Ranč takšen Sarajevo sam Čako, porüšeni, vužgani, vničeni. Ali kak če bi zmejs nej bilou petnajst lejt, kak če bi nej bojna odnesla na djezere pa djezere lidi, steri so zakopani na stadionaj pa vse kouli po parkaj in travnikaj. Sarajevo živé, vse vničeno je na nouvo napravleno. Čüdivam se tejm mojim Bosancom, kak tak nagnouk zaživejo s punimi plüčami, stere so njim eške včera stiskavali prijateli.
Od toga sam si brodo že kesno večer na balkoni svoje sobe v študentskom hoteli. Nanga so tö bili obrnjeni četniški štüki, v njem so tö mirali mladi lidge. S padašami in padaškinjami smo pomalek pili pivo in gledali po sveklom Varaši v vrouči nouči.
- Tou ne morejo biti lidge, ka z bregouv strejlajo po takšnom živorn Varaši, - si je na glas zbrodo Orlando Uršič, pisatel in direkor založbe Litere, stera knige vödavle.
In tou so bili slejdnji naši guči od bojne. Pomalek se nam je pod koužo potegnila natura naši nouvi padašov, na stero smo že pomalek tapozabi. Ja, dugo smo se nej vidli. Dapa kak vövidi in dobra vövidi, se naskori že pa vidimo. Moji padaši iz Maribora so meli z njimi dobre guče. Zgodilo de se vsefele, dapa od toga je nej dobra naprej gučati, ka se leko kaj prouti obrné. Tak si brodim, ka smo zavolo toga na pouti nazaj domou bili trno dobre vole. Pelali smo sé skouzi vesnice, ka so tou več nej in več nigdar nedo. Ram pri rami je vužgani ali pa vküper sünjeni. Lidi, ka so živeli v nji, več nega. Od bojne smo nej prajli eno rejč nej. Samo eške od toga smo gučali, ka je pred nami.
Po Bosni je potüvo
Milivoj Miki Roš
Porabje, 14. avgusta 2003
6
OD
SLOVENIJE...
Prostitucija odslej podjetništvo V Sloveniji je začela veljati novela zakona o prekrških zoper javni red in mir, ki dekriminalizira prostitucijo. Slednja tako več ne bo obravnavana kot prekršek, prostitutke ali prostituti pa več ne kot žrtve, temveč kot podjetnice oziroma podjetniki. Novela je sprožila precej dilem v javnosti, skupina državljanov pa je tudi zbirala podpise za razpis naknadnega potrditvenega referenduma o sprejeti noveli, vendar je pobudnikom uspelo zbrati le 8000 podpisov, za razpis re- ferenduma pa bi jih morali 40. 000.
Služenje vojaškega roka bo prostovoljno Slovenska vlada je potrdila predlog uredbe o prostovoljnem služenju vojaškega roka. Glede na spremenjeni sistem popolnjevanja Slovenske vojske, s katerim se opušča naborniški sistem in izvaja prehod na poklicno vojsko, se namreč lahko slovenskim državljanom in državljankam od dopolnjenega 18. do 27. leta starosti omogoči prostovoljno služenje vojaškega roka.
Novi policijski čoln Slovenski policisti imajo novi čoln. Naložba je bila vredna 176, 5 milijona tolarjev. Enajstmetrsko kombinirano reševalno-patruljno plovilo je opremljeno z najsodobnejšo opazovalno, dokumentacijsko in navigacijsko opremo. Čoln z oznako P66 je namenjen za reševanje in nadzor državne meje na morju ter zagotavljanje suverenosti slovenskega teritorialnega morja.
Statistika
Statistični urad je sporočil, da se je v letošnjem prvem četrtletju v primerjavi s predhodnim trimesečjem število prebivalstva Slovenije zmanjšalo za 328. Število državljanov, brez tistih, ki začasno prebivajo v tujini, je upadlo za 544, povečalo pa se je število tujcev s stalnim prebivališčem, in sicer za 534. Po najnovejših podatkih državnega statističnega urada je bilo 31. marca letos v Sloveniji skupno 1. 994. 705 prebivalcev, od tega 51, 1 odstotka žensk ter 48, 9 odstotka moških.
Etnološki tabor Porabje 2003
MEJE V GLAVAH
V	času od 7. do 14. julija je v Porabju potekal etnološki raziskovalni tabor z naslovom Meje v glavah in državah. Že sam naslov tabora nam pove zelo veliko, saj nam skuša misli usmeriti v tisti kotiček naših razmišljanj, ki nam skušajo povedati, v kolikšni meri lahko državna meja vpliva na vsakdanji način življenja ljudi. Nevede se ustvari tudi nekakšna »meja v glavi«, ki ločuje ljudi. Glavni organizator je bil ZOTKS, regionalni center Murska Sobota, v sodelovanju z Ministrstvom za zunanje zadeve. V veliko pomoč sta nam bili tudi Zveza Slovencev na Madžarskem in Srednja tehnična šola Bela III. iz Monoštra, ki nam je posodila svoje prostore. Velika zahvala pa gre tudi gospe Eriki Koleš Kiss, ki nam je bila v veliko pomoč in nas je vodila po terenu.
Tabora se je udeležilo 19 študentov etnologije in kulturne antropologije s Filozofske fakultete v Ljubljani. Delo je potekalo v štirih skupinah pod vodstvom štirih mentoric (Marija Jemec, Urša Koprivec, Petra Misja in Jasmina Papič). Vsaka skupina se je ukvarjala s svojo temo. Proučevali smo: organiziranost, jezik, tradicijo in mejo. Prišli smo do različnih zaključkov, ki vam jih na kratko tudi predstavljamo.
Obiskali smo vseh sedem porabskih vasi in spoznali veliko ljudi, ki so nam izkazovali veliko mero prijaznosti in dobrodušnosti.
V	tem kratkem času, ki smo ga preživeli pri vas v slovenskem Porabju, smo ugotovili, daje stvari, ki bi jih bilo treba raziskati, še ogromno in da smo mi imeli prav gotovo premalo časa za vse. Zato upamo, da se bomo še lahko vrnili in obiskali vaše kraje. Prehodnost slovensko-madžarske državne meje smo raziskovali zaradi bližine meje na Verici in Gornjem Seniku. Dolgoletna zaprtost in neprehodnost meje je pomembno vplivala na način življenja domačinov, ki so morali zaradi strogih političnih razmer popolnoma prekiniti prej obstoječe stike s sorodniki in
znanci iz slovenske strani. Pred letom 1948 je bila namreč meja med takratno Jugoslavijo in Madžarsko prehodna, zato so ljudje na obeh straneh meje čutili skupno pripadnost slovenstvu. V takratni Slovenski krajini so bili Prekmurci in Porabci eno, skupaj so se družili, zabavali in se med seboj tudi poročali.
Leta 1948 so morali porabski Slovenci zaradi zaostrenih političnih razmer pretrgati
vse stike z drugo stranjo novo-nastale meje. Le redki posamezniki so si upali tvegati in mimo zastražene »železne zavese« na črno prečkati mejo. Fizično mejo je predstav-ijala ograja z bodečo žico, mine, jarki in širok zoran pas, ki so ga domačini grabili in prekopavali večkrat na leto. Iz pripovedovanja ljudi je bilo zaslutiti, da to niso bili lahki časi. Najhujše naj bi bilo na Gornjem Seniku, ki je bil v tistem času popolnoma zaprt. Le redki posamezniki so imeli možnost vstopa v vas, vojaki pa so jih lahko na vsakem koraku identificirali.
Po nekaj letih so se razmere nekoliko umirile, vendar ljudje še vedno niso imeli možnosti prostega prehoda v Slovenijo vse do konca osemdesetih let. Šele s padcem »železne zavese« se je stanje ob meji izboljšalo, saj se je meja po dolgih letih odprla in postala prosto prehodna. Odprlo se je tudi nekaj manjših mednarodnih prehodov, ki so omogočili enostavnejši prehod meje med slovens-
kimi in madžarskimi vasmi. Slovenska manjšina v Porabju je bila zaradi zaprtosti meje dolgo popolnoma izolirana od Slovenije, kar se odraža v vseh temah, ki smo jih na etnološkem taboru raziskovali. Šele zadnje desetletje imajo porabski Slovenci ponovno možnost, da obnovijo že obstoječe stike z rojaki v Sloveniji in hkrati vzpostavijo tudi nove vezi z matično državo. Ob vstopu Slovenije in Madžarske v Evropsko uni-
jo se bo meja med državama popolnoma ukinila. Ukinitev državne meje pa ne pomeni le ukinitev carin, temveč tudi ukinitev simbolne meje, ki ločuje dve različni skupnosti, Madžare in Slovence. Z ukinitvijo meje se bodo lahko ponovno združili danes ločeni porabski Slovenci s Slovenci v domovini.
V skupini, ki je raziskovala društva oziroma povezanost ter organiziranost porabskih Slovencev, smo se osredotočile na vrste organizacij, njihove naloge, vloge, ideje, vsebino ter na ljudi in na njihov odnos do teh organizacij. Zanimalo nas je tudi, kdo jih finančno podpira..
Na teren smo prišle z idejo, da obstajajo društva in kulturne skupine, v katerih so združeni le porabski Slovenci. Skozi pogovore z informatorji se je izkazalo, da sicer takšne skupine so (npr. ljudske pevke, pevci), vendar pa obstaja tudi veliko mešanih skupin, kjer sodelujejo tudi Madžari, Nemci in Romi, čeprav v večini primerov programi skupin obsegajo le slovensko in po-
rabsko izročilo (npr. folklorna skupina Sakalovci). Zaradi pomanjkanja časa in številčnosti društev ter kulturnih skupin nam ni uspelo raziskati vseh skupin, saj jih je mogoče raziskovati z več zornih kotov. Tako smo se malo bolj natančno lotili le Društva porabskih upokojencev, Društva mladih Slovencev in gledališke skupine iz Števanov-cev.
Čeprav je v nekaterih skupinah, kot so npr. prej omenjene ljudske pevke/pevci, zelo izrazito čutiti zavest, da morajo in želijo ohraniti porabski dialekt in kulturo, se nam je porajalo ob koncu raziskovanja bistveno vprašanje, ki se nanaša na sodelovanje Porabcev s pripadniki drugih skupnosti v skupinah, katerih glavni namen je ohranjanje slovenske kulture in izročila. Če je namreč glavna naloga in cilj skupin - poleg druženja - ohranitev slovenske oz. porabske kulture in hkrati besede, kako to, da se v takih kulturnih skupinah in društvih med seboj pogovarjajo skoraj izključno v madžarščini? In takoj se pojavi novo vprašanje - kako ohraniti narečje, če ga večina ne govori? Je dovolj, če se sliši le v pesmi?
Ravno zaradi prepletanja različnih jezikov se je ena skupina ukvarjala s porabskimi dialektom ter slovenskim in madžarskim jezikom. Najprej smo se osredotočile predvsem na razmerje med porabskim narečjem in slovenskim jezikom. Sčasoma smo ugotovile, da je zelo zanimivo že samo poučevanje slovenskega jezika v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah. Zanimala nas je tudi uporaba in znanje slovenskega jezika v vsakdanjem življenju.
Takoj smo ugotovile, da bodo naši najprimernejši informatorji učitelji in učenci slovenskega jezika. Zato smo obiskale porabske vasi (Gornji Senik, Dolnji Senik, Andovci, Sakalovci in Slovenska ves), kjer še živijo Slovenci in se tam srečale z našimi informatorji.
Naša prva opažanja so bila, da v Porabju slovenski jezik še živi. Pojavljata se dve
Etnologinje pri družini Talaber v Ritkarovcih.
Porabje, 14. avgusta 2003
7
IN DRŽAVAH
obliki: knjižna slovenščina, ki jo uporabljajo predvsem mladi, ker so se jo naučili v šoli, ter Porabski dialekt, ki živi samo še med starejšimi, kar le-ti obžalujejo. Mladi, ki sicer znajo govoriti slovensko, tega jezika v vsakdanjem govoru ne uporabljajo.
Skozi pogovore z našimi informatorkami, ki so in še poučujejo slovenski jezik, smo skušale slediti procesu seznanjanja s slovenskim jezikom skozi izobraževanje (vrtec, osnovna šola, srednja šola in morebitno nadaljnje izobraževanje).
Opazile smo, da je skrb širše (Skupnosti predvsem skrb za Porabski dialekt, ki izumira. Jedro problema vidijo v tem, da se v družini ne pogovarjajo v porabskem dialektu, temveč v madžarskem jeziku. Obstajajo pa tudi ljudje, ki se zavedajo, da bo s slovensko besedo izginilo slovenstvo v Porabju, zato si na različne inačine prizadevajo za ohranjanje in širjenje zlasti porabskega dialekta. Po našem mnenju je nujno potrebno korenine problema iskati v družini, kjer bi morali svoje otroke vzpodbujati k učenju in uporabi slovenskega jezika in porabskega dialekta. Svojim otrokom bi morali biti za zgled s tem, da bi se med seboj pogovarjali v dialektu
ter privzgojili svojim otrokom zavest o porabskem dia-
lektu kot vrednoti.
Z jezikom pa je povezana tudi tema tradicije, ki smo jo raziskovati v Števanovcih, pri njihovem Društvu za lepšo ves, ki ima pomembno vlogo pri organiziranju družabnega življenja v vasi. Zanimale so nas delovne šege in navade v razmerju do tradicije in sodobnosti. Tradicije ne razumemo kot nekaj nespremenljivega iz davne preteklosti, temveč kot dejavnost, ki jo ljudje ustavarjamo vsak dan znova.
Društvo za lepšo ves, ki je bilo ustanovljeno leta 1998, je aktivno na številnih področjih.
Zaradi časovne omejenosti pa smo se osredotočili na pri-
reditve, katere domačim opišejo kot „ka so naši starci delali”. Razdelili smo jih v dva sklopa: letne in zimske. V zimskih večerih so ob druženju „goščice lüpali”, „rauže redli”, »oreje trli in pucali”... V letnem času so „kukarco brali in lüpali”, „gratali listje”, „grauzdje brati”, „travo kosili”, „z rokami želi in s capami ter gejplinom mlatili”, organizirali kmečke igre in vaški den. V zimskem času imajo v načrtu še predenje, v letnem pa sekanje in cepljenje drv. Te prireditve imajo tri temeljne funkcije: opravljanje potrebnega kmečkega dela, dru-
ženje vaščanov in razvoj tradicije. Domačini so poudarila da se na prireditvah uporablja slovenski jezik. To se nam zdi pomembno, saj jezik povezuje skupnost in s tem ohranja zavest pripadnosti oziroma slovensko/porabsko identiteto.
Pozitivno in pohvalno se nam zdi dejstvo, da organizatorji teme za prireditve črpajo iz vsakdanjih kmečkih opravil in s tem ne zapadejo v nostalgično obujanje preteklosti. Druga dobra stran teh prireditev pa je vzpodbujanje povezanosti vaščanov, vključevanje otrok in mladine, ohranjanje identitete ter živost jezika. Na terenu smo namreč spoznali, da slovenski jezik v Veliki meri ni več jezik vsakdanjega sporazumevanja, zato je toliko bolj pomembna njegova raba na prireditvah.
V tem kratkem času, ki smo ga preživeli v slovenskem Porabju, smo ugotovili, da je stvari, ki bi jih bilo treba raziskati, še ogromno in da smo imeli prav gotovo premalo časa za vse. Zato upamo, da se bomo še lahko vrnili in obiskali vaše kraje.
Marija Jemec, Urša Koprivec, Petra Misja, Jasmina Papić
Pogovor v kulturnem domu v Sakalovcih.
Vse več moremo premišlavati...
V prvi polovici julija so študenti iz Ljubljane raziskavali našo Porabje. Več tem so meli, o steraj so spitavali lüdi. Največ so spitavali, kak stojimo mi z našim maternim jezikom. Pa te buma, tüj je najbole žmetno bilau odgovarjati.
Študentke so med drugimi name tü gor poiskale. Ugotovila sam, da so bile na raziskavo trno dobro pripravlam. Ka se tiče našoga porabskoga narečja, smo mogli prvideti, da ga gnesden slabo gučimo. Dobro vejmo, da je slovenski jezik »bogati« z narečji (nyelvjárások). Če samo našo malo Porabje poglednamo, leko ugotovimo, ka skurok v vsakšoj vesi malo načeša gučimo. Pa te, če nas nakak takši spitava, ki guči, recimo, gorenjsko narečje, ga buma težko razmejmo. Študentke so prišle iz različni pokrajin v Sloveniji. Brez težav smo samo tiste razmeli, stere so iz Prekmurja bile. Gda smo si začnili zgučavati, naši lüdje so si sploj malo trüda vzeli za tau, ka bi tiste besede, stere mamo v našom dialekti tü, nücali, pa bi nej napona vogrske beseda porablali. Znamo, ka se v našom narečji žmetno izrazimo, depa nateltja zatok nej, kak nistarni tau delamo. Pa te se čüdivamo, ka naša deca več ne guči naš Porabski jezik. Če de se ga od nas včila, te de buma slabo gučala. Po mojom so študenti odišli od nas tak, ka nam leko na glavau prištejo, ka smo pri jeziki najbole slabi. Nakak de si ešče mislo, ka se držini za kakšoga jezikovnoga strokovnjaka. Nej, ne držini se za kaj takšega, samo me strašno mauti, ka tisti tü, od
steri bi pa ja leko čakali - povejmo moja generacija - kak slabo gučimo naš jezik. Pa te etakšoga reda zatok vsakšoga mauti tau. Od toga je že dosta guča spadnilo pa smo se užalili tü, če je tau bridko pravico stoj nam na »glavau« prešto, depa resnica je resnica. Ge sam pa ešče gor na tau itak optimistka pa neškem vörvati, ka naš Porabski jezik že Zdaj leko pokapamo. Če pravice gé na svejti, tau se ne smej zgoditi. Pa zatok mislim, ka se ne zgodi, ka na gnes človek vse več mladi najde med nami, steri vidijo, čütijo, kakšo velko mauč ma eden jezik. Gor na tau je tau naš materni jezik.
Študenti so raziskovanje dokončali, napisali so svoje misli. Vejm, ka se nej od njigvi misli pa nej od moji skromni misli nika dosta ne pobokše na taum tali. Depa vse več moremo premišlavati o tejm. Nam je našo narečje najlepše pa če nas stoj ne razmej, naj se ponüdi nas razmeti. Istina, ka se mi tü moremo potrüditi, ka bi se kakšne nauve, moderne slovenske reči tü navčili pa te bi nam pri slovenskom guči nej trbelo nücati telko Vogrski reči. Nekak pa Zdaj tak tü leko povej, ka je že vse kesnau. Po mojom je nigdar nej kesnau. Če rejsan fejst zamüdjeno, depa moremo se pomaleg prebüdjavati. Ovak rejsan tak pridemo, ka de za nistarni lejt tau samo zgodovina, ka so prej tüj gnauksvejta Slovenci živeli.
I. Barber
... DO MADŽARSKE
Dvojno
državljanstvo? Skladno s predpisi Evropske unije bo morala Madžarska s 1. novembrom uvesti vize za državljane tistih sosednjih držav, ki ne bodo članice Unije. Prav gotovo je tudi to eden od vzrokov, da so vojvodinske madžarske organizacije začele zbirati podpise za uvedbo dvojnega državljanstva. Sklicujejo se na to, da bi lahko tako lažje sodelovale s šolskimi, kulturnimi in drugimi inštitucijami v matični državi. Madžarska še nima jasnega stališča v zvezi z dvojnim državljanstvom, je pa mnenja, da mednarodni pravni predpisi ne dovoljujejo podelitve državljanstva na etnični osnovi. Po izjavi predstavnika za tisk madžarskega zunanjega ministrstva premier Srbije in Črne Gore ne nasprotuje, da bi vojvodinski Madžari imeli dvojno državljanstvo, čeprav obstoječi zakoni te države tega ne omogočajo. Za dvojno državljanstvo se zanimajo tudi Madžari v Ukrajini, kjer je prav v ustavi prepovedano dvojno državljanstvo.
II. mednarodna
likovna kolonija Od 10. do 17. avgusta poteka v Monoštru v Slovenskem kulturnem in informativnem centru II. mednarodna likovna kolonija, katere se udeležuje 9 umetnikov, večinoma Slovencev iz Slovenije, Avstrije, Italije, Hrvaške, Slovaške in Madžarske. Kolonijo sta organizirali Galerija Lendava in Zveza Slovencev na Madžarskem z denarno podporo Ministrstva za kulturo R Slovenije. Dela, ki bodo nastala na koloniji, bodo razstavljena jeseni v razstavnem prostoru Slovenskega doma.
Vaški dan v Andovcih 9. avgusta je Lokalna in manjšinska samouprava Andovci priredila vaški dan, ki je letos bil namenjen zvoniku. Prvotni zvonik v vasi je bil namreč postavljen pred 180. leti, leta 1823. Program se je začel ob 14. uri z mašo na prostem, ki jo je služil Tibor Toth, ki je bil po smrti Štefana Totha nekaj časa kaplan v Števanovcih. Maši je sledil kulturni program, preostali del popoldneva je pa bil namenjen nogometu.
Porabje, 14. avgusta 2003
8
Svoj dom človek nikdar ne pozabi
Če malo nazaj poglednemo, Žalostno vidimo, da je slovensko Porabje več nej takšo, kak je bilau pred 50. lejtami. Sploj se pa te čüdivamo, če poiščemo podatke (adatokat) več kak stau lejt nazaj.
Najbole Žalostno je tau, ka je pred stau lejtami več kak gnauk telko Slovencov živelo v Porabji kak gnes. Bile so čiste slovenske Vasnice, sploj rejdko je bilau, če je v kakšnoj vesnici kakši »tihinec« živo med nami. Zemle so vse obdelane bile. Istina, ka je ta zemla nej najbole rodna pa je nej mogla tadržati lüstvo. Srmastvo je bilau pri največ držinaj. Kak so nauvi cajti naprej šli, Slovenci so si tü iskali baukšo živlenje, ojdli so po marofaj, ojdli so po velki varašaj delat. Če se je dalo, so nistarni Prišli nazaj, tej drugi so pa ostali, leko povejmo, po cejlom svejti. Etak smo prišli do toga, da nas je malo, ki smo tü ostali, tau pa ka bi bili homogena skupnost, je že dugo nej istina.
Gestejo takši, steri so se oženin pa so etak tanjali svoje domove. Gdakoli sam si pripovejdala s takšimi, ki so Prišli vkraj od doma, bole poštüjejo materni jezik, bole so navezani na našo krajino kak mi, ki tüj Živemo. Z edno takšo ženskov sam si malo pripovejdala. Margit Papp-Merkli žive na Magyarlaki.
• Znam, ka si ti v Sakalauvci rodjena, tam si gor rasla. Kak si prišla na Magyarlak?
»Rejsan sam iz Sakalauvec. Gda sam osnovno šaulo končala, sam ojdla v več mesta delat, najbole v gauško kakšo flanco sadit pa okapat. 1962. leta sam pa hvala
baugi prišla v židano fabriko v Monošter. Tam sam se spoznala z možaum pa sva se 1967. leta oženila. Prišla sam es na Magyarlak k starišom od moža. Tüj samo Vaugri živejo. «
• Kak ti je tüj bilau sprvoga? Nej si mejla domotožje? Nej ti  je  falijo materin
jezik?
»Sprvoga mi je strašno lagvo bilau. Depa gda je človek mladi pa zalübleni, te zatok vse strpi. Dobroga moža mam. Sprvoga sva dosta ojdla domau v Sakalauvec, zatok ka so moji stariške betežni bili pa sva pomagat ojdla. Etak sam pa mejla priliko slovenski gučati. «
• Prajla si, ka si v Sakaluvce ojdla  v osnovno šaulo. Včila si se slovenski jezik tü?
»Včila sam se pa morem povedati, ka sam se rada včila slovenski. Iluš Šafar me je včila. Tau istina, ka s tistoga več dosta ne vejm, depa po domanje pa cejlak tak gučim gnes tü kak tam doma. Tau je samo hejc, ka nistarni pravijo, ka so prej pozabili materin jezik. Tau je tö
istina, ka sam dja nej daleč od Porabja. Tau mi pa tau znamenüje, ka če samo dem v Varaš, že srečam Slovence pa te si slovenski pogučavamo, če smo sami med seboj. Zatok vsigdar sploj rada letim v Varaš, ka znam, ka se tam srečam s Slovenci. «
• Ka pa na Magyarlaki
zvün tebe gestejo Slovenci? »Gestejo pa so ranč tak prišli es kak dja. Es so se oženili. Tau je sploj dobro, ka če se srečamo, si leko pogučimo po svojem. Pa te človek čüti eden mali »falaček« od doma. Zatok ka človek svoj dom pa svoj materni jezik nigdar ne pozabi. «
• Pa kak so te tistoga ipa sprejeli na Magyarlaki? Nej so malo nakriva gledali nate zatok, ka si nej Vogrinka?
»Moram povedati, ka me je moža rodbina sploj lepau sprejela. Nigdar sam nika slaboga nej Čütila, zadobila za toga volo, ka sam Slovenka. Moj mož, moža rodbina me radi majo, poštüjemo se. Mauž, da sva ešče dosta ojdla domau k moji starišom, si je dosta zamerko iz našo-
ga jezika, njega odati več ne more. «
•	Prajla si, ka si ojdla v židano fabriko. Tam je dosta slovenski žensk delalo. Kak sta si zgučavale med delom, če se je tau dalo? »Med sebov vsigdar slovenski. Depa zatok je tau malo težko tü bilau zatok, ka so med nami Vaugri tü bili. Pa človek je tak, ka se ne šika pred ednim takšom ovak gučati, ka tisti tau največkrat zamejri. «
•	Odiš eške kaj v Sakalauvce?
»Zdaj že vsebole na rejdki zatok, ka so mi stariške pomrli, istina ka mi je brat tam. Če pa dem, gda v ves staupim, mi srce bole brž bije. Človek je tak, ka se etakšoga ipa na njega sipajo spomini pa je tak tü, ka se samo na lejpo spominja. Steri ne žive doma, tam gde se je naraudo pa gor raso, tau dobro zna, ka znamenüje »domau« pridti. «
•	Vesela sam bila tistoga ipa, gda sam te zaglednila v drüštvi Porabski penzionistov. Kak si prišla v društvo?
»Sploj mi je simpatično bilau, gda mi je tüj v vesi iz
Števanovec es oženjena Bedi lren povedla ka ona odi v drüštvo pa kak je tam fajn. Itak sam si nej tak nagnauk batrivnost vzela, ka bi na prvo rejč nut stanila. Moja držina, mauž, dva sina so nika nej prauto bili, bole so me pošilaš zatok ka tak znajo, kak sam rada med Slovenci, kak rada si zgučavam slovenski, kak se rada srečam z »domanjimi«. No pa te sam stanila vcuj pa sam sploj srečna, rada ka sam te stopaj naprajla. «
Margit je naprej prinesla edno cejdalo, gde je ona že naprej nika doj napisala, nej ka bi pozabila povedati. Na cejdali je pa etak pisalo: »Rada bi se zavalila drüštva predsednici pa vsem tistim, ki nikše trüde ne šanalivajo za tau, da vse napravijo, naj bi se mi, penzionisti dobro meli. Baug naj njim da zdravje, naj naprej majo mauč, dobro volau za tau, da nam lejpe dneve spravlajo. «
Tak mislim, za slovo je tau sploj lejpa gesta od Margita. Samo ji tau želejm ge tü, ka naj eške dugo leko odi med nas, naj ji baug da zdravje pa vse dobro med svojimi.
Irena Barber
Spremljajte televizijsko oddajo
SLOVENSKI UTRINKI
vsak drugi četrtek ob 13. 55 na 1. programu madžarske televizije.
Naslednja oddaja bo v četrtek, 14. avgusta 2003. Ponovitev v soboto, 16. avgusta, ob 12. 00, na 2. programu.
Porabje, 14. avgusta 2003
9
Bili smo na Sveti Gori
Člani Slovenskoga društva , v Budimpešti smo letos že štrtič bili v Sloveniji na prauški, pri tejm smo si pa poglednili drüge lepaute matične domovine tö. Cejlo leto smo se pripravlali na tau dugo paut. Iz Budimpešte smo šli 24. juliuša pa do 28. smo bili v Sloveniji. Pre-
bivali smo v Kopri v dijaškom doumi. Med pautjo smo Ljubljano nej mogli povedati, ka bi te zamidili vstop v Postojnsko jamo. Večer v šestoj vöri je leko išo zadnjič notri v jamo. Ta jama je edna najvekša čüda na svejti. 21 kilometrov na dugi vozi cug na elektriko, sploj je lepau vöposvetljena. Vidli smo kapnike, ka visijo pa stojijo, teče podzemna reka pa tü žive znamenita jamska dvoživka (kétéltű) - človeška ribica tö. Sploj se nam je vido svejt pod zemlauv. Največ nas je kaj takšnega lejpoga ešče nej vidlo.
V Koper smo Prišli večer v pau devetoj. Tej eni so šli pa so malo kauleg poglednili po Varaši, drügi so pa počivali. Na drügi den smo se napautili v Hrastovlje. Ta mala istrska ves je zanimiva zavolo kapejlice, stera je že stala v 12. stauletji. Ta kapejlica stodji pri vesi na malom brejgi. Po stejnaj, šče na plafoni, so namalane freske. Pravijo, da je pred petstau lejti prišo v ves eden Ijudski slikar Janez pa je namalo te freske. Najlepša je freska »Mrtvaški ples«. Na tej freski nared stojijo bogati, srma-
cke, med njimi pa smrt in je drži za roke. Tau pomeni, da vsi bomo mrli. Prej tau je ena prvica na Zemli. Vidli smo tü drüge freske tö. Kak je Baug stvauro sedem dni svejt, Jezušovo križevo paut, kak sta prva človeka Adam pa Eva živela in grejšila pa mogla vö iz raja. Ta
kapejlica s freskami je sploj völki vtis naredla na nas. Gda smo nazaj prišli v Koper, smo si ogledali te lejpi Varaš. Zdaj tö pa že prvin smo opazili, da so v Kopri pa v drügi vasnicaj dvojezični napisi. Vseposedik je napisano slovenski pa italijanski. Tau pomejni, ka tü žive italijanska manjšina tö. Koper je kulturno in industrijsko središče slovenskoga Primorja pa versko središče tö, saj je tü püšpekija. Škofovska stolnica je cerkev Marijinoga vnebovzetja. Varaš je na enem otoki (sziget). Zgodovina Varaša šega nazaj v rimsko, bizantinsko obdobje. Na razvoj mesta so vplivale Benetke, oglejski patriarhi, dvignili so Koper v glavno mesto Istre. Varaš ma ohranjeno velko spomenikov. Lejpe so palače, ma Pokrajinski muzej, Etnološko zbirko, veliko knjižnico. Iz toga Varaša smo se pelali prejk Portoroža, Pirana, prauti Izoli. V okolici pa majo dobro vino, smo poskusili refošk, merlot pa malvazijo.
V soboto smo bili pri sveti meši. Mešo je daroval Jože Pegan, stolniški župnik. Gospaud župnik so nas vpamet
vzeli pa so nas pitali, kdo smo. Mi smo prajli, da smo romarji-prauškarji,
Porabski Slovenci iz Budimpešte, da že štrto leto Odimo v Slovenijo na prauško. Po meši so nam gospaud župnik notri pokazali tau lejpo stolnico, zgodovino cerkve in škofje. Koprska škofija je že leta 2000 svetila 1400. oblejtnico, ka je škofija tü že bila v 6. stauletji. Ta cerkev je Zdaj v Sloveniji najvekša. Srce stolnice je glavni oltar, tü je püšpekovi stolec, gde je Sveti oče tö sejdo, gda je v Sloveniji bijo. Mi smo prajli, ka demo na Sveto Goro v nedelo, tak nam je gospaud
župnik že naprej veliko povedo o svetogorski Mariji. Ka je v tej cerkvi tö njeni kejp z Jezušom.
V nedelo smo se zuzrankoma rano napautili prauti Gorici. Bola krajšo paut smo si zbrali, ka prej prvin ta pridemo pa smo se pred varašom Štanjel nazaj obrnauli pa smo šli prejk völkoga brga prauti Vipavi, ka je prej tam maust pa je avtobus viski pa veznemo. Okolica Vipave pa tö ma dobro vino, smo vidli dosti goric. Večkrat je bilau napisano »vinska pot«. No, kak bi dobro bilau zaviti! Pa nejsmo, šli smo naprej proti Novi Gorici in Sveti Gori. Visko smo šli na Sveto Goro, vauska paut je bila pa serpentine. Gda smo gori prišli, je že ena meša stala, mi smo šli na drügo tö. Dosti prauškarov je bilau pa je nikši poseben svetek nej bijo. Lejpa bazilika je tü zozidana. Tü so fran-
čiškani, majo samostan. Po meši nam je mladi frančiškan Andraž notri pokazo cerkev in zgodovino tega kraja. Tü se je Marija skazala eni deklici, pastirci. Prosila jo je naj se na tom mesti postavi cerkev in lüdje naj prosijo Marijino milost. Tau je bilau 1539. leta. Popovje so nej steli, dapa 12. oktobera 1544. leta je bila cerkev posvečena. Beneški (velencei) patriarka je es poslo eden Marijin kejp. Toga šče Zdaj vidimo na glavnom oltari svetogorske cerkve. Na kejpi je Marija z Jezušom, pri njej sta pa Janez Krstnik in prerok Izaiaš. Te Marijin
kejp je zatau nika posebnoga, ka Marija in Jezuš zlato korono mata na glavi. Te korone so nej namalane, tak so je gor djali, leta 1717. Izaiaš je zatau gora, ka je 700 lejt prvin napovedo, ka se Jezuš bo rodijo, Janez Krstnik pa je Jezuša krsto.
Gda je krlüvo cesar Jožef II., so cerkev vse na nikoj spravili. Frančiškani so mogli oditi. Kasneje so jo obrnauli, dapa v prvoj svetovnoj bojni so jo vcejiak porüšili. Od leta 1924 do leta 1928 so naredli tau baziliko, ka šče Zdaj stodji. Nad vrata, gde notri demo, je v latinščini napisano »Jaz pa stojim na gori, kakor prej«. Telko lejpoga se je z nami godilo. Kak lepau so nas gor prijali tak v Kopri kak na Sveti Gori. Vidli smo na razstavi, da svetogorska Kraljica vsigdar ma dosti prauškarov. Zapisali smo naše želje v velko knjigo za goste. Smo
Bogi zavalili, da smo leko se Prišli, da nas je pomogo na tej dalečni poti. Zadvečerkoma smo poglednili Muzej soške fronte. V prvi bojni je tü dosta Vogrski sodakov spadnilo. Njino menje je tö lepau v Vogrskom jeziki napisano. Zbogom smo prajli Mariji in Popodneva smo se napautili prauto Lipici. Programa nej bilau, ka je že pet vöra bila. Samo smo kaulek poglednili. Tü je kobilarna Lipica, zibelka cejlim lipicanskim konjom na svejti. Tau kobilarno je napravo 1580. leta sin cesarja Ferdinanda, Karel. Od tistoga mau te konje po cejlom svejti poznajo. Lipica je bila zadnjo mesto našoga potüvanja v Sloveniji.
V Kopri so pa ranč bili »Koprski dnevi«. V petek, v soboto je velka paradija bila. Dosta goslarov je igralo, pri maurji so pekli mesau, birke, prasce, točili vino, pir. Sploj veselo je bilau. V soboto vnoči pa je bijo ognjemet. Če smo že na maurji bili, smo se dvakrat Popodneva kaupali tö. Največ nas je bilau odprvin na maurji. Kakšno velko doživetje je bilau! Otroci so sploj radi bili.
Ka smo na tau velko paut leko šli, so nas iz več mest pomagali, tak Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, Ministrstvo za kulturo v Ljubljani, Zveza Slovencev na Madžarskem, Ministrstvo za nacionalno kulturno dediščino v Budimpešti. Člani našoga društva, steri so bili na tom potovanji, so tö vcuj plačali. Najlepše se vsakšomi zavalimo. Zavalili se Beli Sever, da nam je vstop v Postojnsko jamo organizira in smo plačali samo pau vstopnine. V Kopri v dijaškom domi smo meli dobro mesto zabivanje. Dobro so küjali, tak ka smo bili sploj zadovolni. Letos smo pa bogatejši postala vej smo pa spoznali več lejpi krajov matične domovine, Slovenije. 
Irena Pavlič
Mladi frančiškan Andraž nam je notri pokazo baziliko.
En tau naše skupine v Pirani.
Porabje, 14. avgusta 2003
10
Milan Vincetič
TURBA KAPETAN BAČI ELEMERA
Nika dobroga se nej küjalo na svejti, ar se je vsakši den po cugi vozilo več pa več soldakov. Rejsan, k sodačkim vagonom, v šterij so inda vozili maro, so prikapčali tüdi potniške vagone, v šterij pa se je vozilo telko civilistov, ka si ji leko prešto na prste edne roke. Zatou pa so se v tej luksuznij vagonaj vozili oficirdje, šteri so na alomaši doj potegnili okna in nekam Žalostno gledali okouli, tisti z več zvejzdami na epoletoškaj pa so stoupili doj in zavinouli k mojomi oči. Gledao sam ji, kak so ma davali nekšne tanače, kak so skouz pa skouz samo telefonejrali pa si brisali roso s čela, če gli nej bilou vrouče.
Eden od nji, šteri je bio za eno glavou vekši kak drügi, me je meo najrajši. Na epoletoškaj je noso tri zvejzde, zato mi je pravo, ka je on kapetan bači Elemer. Ob tom mi je vsigdar dao svojo kapo na glavou, ge pa sam kak pravi soldak tresno s petami, se zavrto okoli kak pero in začo z moškim glasom: »Kapetan bači Elemer, na slüženje vam je soldak... ” Kapetan bači Elemeri so se svejtile oči. Boužo me je po lasaj in mi pripovedavo, kak ma tüdi on tak maloga pojbeka kak sam ges, ka tüdi on zna po soldačkom pozdravili pa tüdi rebulfo je že držo v rokaj, samo ka še more zrasti, ka de leko strejlo s pravim štükom.
„Kapetan bači Elemer, mo ges, gda mo zraso, tüdi leko strejlo s štükom? ”
Nika nej pravo, samo je segno za remen pa mi položo v roke svojo rebulfo. Rouka mi je od težine povisnila, on pa se je samo posmejo. »Vidiš, mali, gda boš ešče zraso v roke, te va vküper šla. Te se ne boš nika bojo, kak se ges ne bojim, samo nika mi moreš spuniti, ” so
se v mene zarisale njegove nekam skuznate oči, »moreš mi samo najti materno turbo, v štero oča klin notri dejvle. ”
»Materno turbo, v štero oča klin notri dejvle, kapetan bači Elemer? ” sam zasijo kak najbole svetla zvejzda. Gledo sam ga, kak je skočo na stube vagona. Gledo, kak se je kak kakšni kavbojec, o šteri sam čüo pravite ka so na konjaj najbole flajsni, držo za stubin železni droug in mi s prousto roko majüto. „Gda drügič pridem, ščem videti tisto materno turbo, mali... ” se je smejao do vüj, oča pa me je siloma potegno nazaj, ar sam što po vsej sili zbežati za cugom k svojomi kapetan bačiji Elemeri, šteri de mi, če ma prinesem tou njegovo turbo, gvüšno dau svojo pištolo pa tüdi s štükom va tak strejlali ka se leko oni, šteri poukajo s karbidom, skrijejo.
Samo mater sam vüpo pitati za tou nesrečno turbo, zavolo štere sam premeto že vse koute.
»Kapetan bači Elemer te je proso za njo? ” me je začüdeno poglednila. »Ka de pa on z njou, moj mali? ”
Skomigno sam z ramami. Ranč senjalo se mi nej, kakšna naj bi bila ta materna turba, v štero oča klin notri dejvle. Istina, njena mala turba, ka jo nosi v varaš, je premala za kakšnikoli klin pa tüdi čista prazna je bila, gda sam jo najšo v omari. Tüdi ova vekša, s štero odi po krüj, nej prava. Ka bi boutoša pravo, če bi v njoj najšo očov klin. Pa tüdi ova, štero ma mati samo za svetke, ne more biti, ar je naklačena s papirom. Niti na dne, gda sam jo sprazno, nej bilou niti düja niti slüja o očovom klini.
„Kapetan bači Elemer mi je oblübo, ka če najdem tisto turbo, ka mo leko strejlo s
pravim štükom, ” sam bio bole siten kak mesarska müja.
„Vejte pa ešče freča hči na rit, ” se je mati delala norca iz toga, ka sam si vtepo v glavou. „Če pa jo že ščé meti, de najboukše, ka ideš na padlaš, tam za kakšnim tramom jo gvüšno najdeš, če jo nej so pogele miši ali podganjščeki. ”
Slednji sam se bojo kak vrag posvečane vodé, zatou nejsam nikdar niti pomislo, ka bi šou na pod. Negde sam vido kejpece, kak velki podganjšček gej cejlo kravo. Od školnika sam čüo, ka mrtvecom vkraj pogej vüje ali pa vö poceca oči. Boutoš mi je pravo, ka so te stvarine pogele tri kile najvelkoga čemera pa so se itak spravile na cuker. Pa tou nej ešče vse, je gučo kak raztrgani doktor, na konci so se povalale po meli, ka so bile bejle kak snejg.
„Pa ti znaš, ka so tüdi bejle podgani? ” sam v glavej čüjo boutošov glas, gda sam šou po lestvici na padlaš. »Znaš ka, mali, ” mi je bobnjarivalo v mozgaj, »bejli podganjščaki se ne vidijo podnevi, ponoči pa nej črni. A nikdar ne vejš, gda so bejli, gda pa čmi. Dostakrat se je zgodilo, ka so poganjščeki obračali po vöraj: če je trbelo, so bili črni, če nej, so bili bejli. ”
Pa itak sam se včino v kolena, ka se nejsam bojo. Naj boudo čmi ali bejli, meni je čista vseeno, sam si potüma gučo, turba, štero morem najti, je gvüšno skrita na tom padlaši.
Rejsan: pretekno sam vse koute, gor obrno vsakšo kaštülo, celou srebrnoga bodeča sam najšo, šteroga so inda svejta prinesli z graubišče o turbi pa niti rejči. Te pa sé mi je posvetnilo: turbo so gvüšno skrili v rour, v šteroga nejsmo že gezero lejt zakürili. In gda sam odpro
dverce roura, mi je vzelo sapo: notri je bila turba, velka kak poštarska, cejla zmoždjena in prašnata, ka je ešče pes ne bi pošnofo, za mene pa je pomenila pravi djöndj. Znao sam, ka sam na pravi pouti, zatou sam jo skrijo v sousedovo gümlo in cejle dneve, kak žedni pavar dež, Čako na kapetan bačija Elemera, šteri de mi, gda de vido tou turbo, ispuno vse, ka si najbole želim.
Nej je mino dober keden, gda je soldački cug pa stavo na našom alomaši. Negi v meni je klüvo glas, ka de prišo tüdi kapetan bači Elemer. Pa rejsan: komaj je cug zabremzao, je doj skočo kapetan bači Elemer, z mojim očom premejno par rejči, te pa me že boužo po lasaj.
„No, moj mali, gde je Zdaj tista materna turba, v štero oča dejvle klin? Pogledni, bojna ide kcoj, takše kak si ti, mo nücali bole kak zima Snega, zatou sam najgeri, če si se izkazo, kak se za dobroga soldaka šika... ” Nejsam čako, ka de mi dao na glavou kapo, moje oči so gledale v njegov remen z rebulfo, štero bi rad pa meo v rokaj. Ta njegova rebulfa gvüšno nese do mejseca, sam premišlavo pa tüdi pouči bole kak štük.
„No, mali moj, boude kaj? ” Kak če bi me rejsan izstrejlo iz štüka, sam zbejžo v sousedovo gümlo in nej minilo niti par minut, gda sam stao kraj kapetan bači Elemera s svojo turbo, v štero naj bi moj oča dejvo klin.
„Toj turbi, štero so že fundali pavoki pa podganjščeki, ti praviš, ka je tista, v štero tvoj oča dejvle klin, ” se je smejao, kak če bi trouso oreje. „Tista materna turba, v štero oča dejvle klin, pouči bole kak vsakši štük... ”
Nejsam mogo k sebi. Držo sam v rokaj tisto svojo
grešnjo turbo, čüto sam, ka mi ide mraz po žilaj, kapetan bači Elemer pa je nika pokazo svojim soldakom, šteri so začali kazati na mene pa se tak smejati, ka sam jim je leko vidlo do želodca. Nej mi ostalo drügoga, kak ka sam zakopo tisto svojo turbo v sousedov gnoj. Dnevi so šli mimo, kak če ji sploj ne bi bilou, bojna je bila negde daleč, gde so pokali štüki, šteri se sé nejso čüli, oča je odo po alomaši, kak če bi ga noso mejsec, samo ge sam, gda se je vnoči stavo cug, potüma stano in kukivo skouz dveri.
Bilou je prouti zazranka, gda se je pá stavo cug. A nej bio takšni kak inda: na njom je bio namalani velki rdeči križ, za šteroga mi je oča pravo, ka se ne smej na njega strejlali. Par bolničarov je stoupilo po vodou, gda sam ga zagledno. Moj kapetan bači Elemer je meo klanke, gda pa me je zagledno, se ma je v očaj nabralo neka fejst žmetnoga.
„No, mali, zdaj vidiš, kak je tou. Ti nejsi najšo, ge pa sam naleto na tisto turbo, v štero oča dejvajo klin. Najšo sam, ponevedoma sam stoupo na njou pa so mogli vkraj vrezati nogou pri poupki... ”
Bio je süji kak trlica. Pa blejdi kak vousek. Če bi samo malo zakašlo, bi ga odfudno.
»Pa je rejsan tista materna turba, v štero oča dejvlejo klin, poučila kak štük? ” sam ga pito pa ma ponüdo kupico naše šmamice.
»Ešče bole, moj mali, ” je komaj vöspravo par rejči in se obrno vkraj, gda so mu bolničardje pomagali na stube vagona, šteroga bi najrajši vkraj sprego od drügi vagonov, ar jim je oča v svoji knjigaj kcoj namalo velki črni križ.
Porabje, 14. avgusta 2003
11
Karolina Kolmanič
Še volk bi zbežal
Hura, pomlad! Zvončki so že povesili uvele glavice. Srebrno čisti potok šumeč dere v dolino. Narasel je, ker je pobral sneg na vseh bližnjih vzpetinah. Sonce se prikaže, razlije toploto, potem pa ga zopet prekrijejo oblaki, kakor bi ga zakrivali ogromni prsti.
Nina obiskuje tretji razred vaške šole. Ker po končanem pouku še njenih staršev ni doma, gre vsak dan k babici. To je prijazna in živahna ženica, ki dobro kuha, lepo plete, pripoveduje pa krasne pravljice. Te so včasih vesele, žalostne, da Nina skrivaj malo posmrka, so pa vse neuresničljive. Saj Nina še ni srečala princa na belem konju, čeprav gre vsak dan skozi gozdiček domov. In četudi ni Metka in nima Janka, bi lahko tam na robu gozdička stala hišica iz lecta. No, hudobne čarovnice s pečjo si ni želela srečati. Babica ne bi bila prava, če ji ne bi spletla kapice in šala, takega živordečega z belimi črtami. Seveda je bilo vse namenjeno za hud mraz in žvižgajoči veter. Zdaj pa vse počiva v omari.
Tisti popoldan pa se je vreme pokvarilo. Sonce je prekrila debela oblačna gmota. Veter je žvižgal in pel kot v najhujši zimi.
Nina se je naužila babičinih palačink in dejala: »Babi, danes grem prej, ker mami delale do treh. «
»Ja, deklič, obleči se morava. «
Iz omare je pokukal šal in nato kapa z velikim okroglim cofkom. Ja, pa še plašč in rokavice je treba imeti. Nina je stala mirno kot v šoli pri telovadbi, ko jo je babica opremljala.
»Tako, kapo, ja, tudi laske stlačiva pod njo. No, pa šal
dobro ga zavijeva. Tako, pridna deklica. Zdaj pa še palačinke. Vroče so še, zato jih položim s kozico vred v cekar. «
»Babica, «je zdaj prešinilo Nino, ko se je zagledala v ogledalo,
»zdaj sem kot
Rdeča kapica, in če pride volk, me kar pohrusta. « Babica jo je brž potolažila: »Ne bo te, ne. Kar palačinke mu ponudi. Ko bo oblizoval
ponev, mu že pobegneš« »Hvala, babi, bistra si kot vedno. Srečno! «
Naslednji dan je stalo sonce visoko in kar smejalo se je. Prebudilo je brstiče na drevju, listi so že lezli navzven in pozdravljali božajoče žarke. Tako je tudi toplota brž zvabila Nino iz hiše. Lačen trebušček jo je tudi že priganjal, k babici seveda. Le še v kopalnico, da si umije roke! Pogleda se v ogledalo. Čudno bleda je. Babica bo takoj ponujala čajčke. Bistre oči so se sprehodile po maminih policah. Zazre se vanje, kot bi jih videla prvič. Joj, kakšne miže-maže! Črne krtačke, zelene in modre ploščate škatlice in rdeče, vse od karminaste do višnjeve. Ampak majčkeno premajhna je. Brž po pručko! In zdaj se začne barvati: obrvi črne, veke zgoraj zelene, pod očmi rahlomodre, nato ves obraz z rožnatim nadihom, ličnice pa morajo biti rdeče. Dolgo opazuje to tujo deklico v zrcalu in že je podobna filmski zvezdici, no, ali pa vsaj kakšni domači pop
pevki. Ja, imenitna zamisel. Zdaj pa na sonce in k babici! Veselo poskakuje po mehki gozdni potki. Ptice prepe-
vajo danes lepše kot so včeraj. Priskaklja do babičine hiške. Babica jo pričaka že na dvorišču. Ostrmi in začudeno gleda vanjo. Nato zajame sapo, rekoč: »Joj, kakšne barve! Zdaj si kot semafor! « »Babi, ti si res starokopitna! « pravi užaljeno.
»No, deklica, včeraj si se ti bala volka. Danes bi se volk ustrašil tebe, pobegnil v gozd in se nikdar več ne bi prikazal. «
»Te bojne barve so torej koristne. Tako uženem volka. «
»Brž se pojdi očedit, sicer še jesti ne boš mogla. In roke si umij, z milom! «
Nina se je vrnila malce zabuhla v lica in sedla za mizo. Pravljice še niso izumrle, o volku pa babica ne pripoveduje več.
(Ilustrirala:
Katerim Kalc)
Pismo iz Sobote
Kak sam se peko pa küjo
Takše vročine, kak smo jo doživeli tou leto, sam dja san eške nej doživo. Vej pa sam eške mladi pa ne poumnim daleč nazaj, nej? Dapa vseeno, vrouče je bilou, kak če bi bili v pekli, je prajla moja tašča Regina, trno čedna ženska, in moram vam prajti, ka sam si ranč tak brodo kak una. Čüdno, nej? Leko, ka se mi je zavolo vročine v glavej sküjalo, ka sam si ranč tak gnako brodo. Tou se je eške nej zgodilo. In tou je tisto najüše! Nej tou, ka je vse posenilo, ka je pouv vrag vzeu, ka so potoki posenili, ka mara nema nika za gesti, ka ostanemo brezi tikvinoga olaja, ka sam tou leto eške nej vido grbanja, nej, tou je sploj nej nikša nevola. Najvekša nevola je tou, ka moji tašči Regini, trno čedni ženski, dam istino. Zato ka je tisto o vročini kak v pekli biu samo začetek. Ka vse je ške prišlo po tistom!
Küjalo pa peldo je že Zazrankoma. Sploj sam nej emo vole Pogledniti vö iz zemenice. Tam je eške bilou za strpeti. Nagnouk čüjem, ka me zove. Vej pa vejte Sto, nej? Začala si je na glas broditi, kak so drva Zdaj že dun lepou posenila pa bi cajt biu, naj je razkalam, ka do kredi za zimo. Ranč sam si nika nej brodo, vzeo sam tapačo in je tam pod žrdjavim suncom začo kalati. Nejsam zamajno dvakrat pa sam biu moker kak riba v vodej.
-Na, vidiš! Ranč ti nej trbej skoučiti v vodou, ka bi se ladiu,
-	se mi je nasmejau in odišla na moje mesto v zemenico. Meni so se možgani v glavej rejsan sküjali in vcejlak vküper potegnili. Ene rejči sam njoj nej povedo nazaj, liki sam seko, dokejč sam nej razkalo cejli küp in ga potistom eške lepou sklau.
-	Zdaj pa dun leko skopaš eške tisto gredo tam na konci gračenki. Leko, ka de dež in mo po tistom nut sadila šalato, - mi je že potisnila v pravo rokou lopato v lejvo pa motiko.
Istino mate, odišla je nazaj v zemenico, ge pa kopat trdo zabito zemlo. Zdaj tö istino mate, od vročine se mi je vcejlak zmejšalo. Mlato sam po tistoj zemlej, kak če bi škeu kamen pregristi. Lopata je nej šla nut, motika pa mi je nazaj skakala, ka mi je vse cinkalo v glavej. Voda je tekla z mene, pod meuv pa je bila vse vekša mlaka. Sousedi so me gledali pa obračali oči. Do večera sam nekak li skopo tisti falat kamene zemle in jo kcuj eške zalejo. S svojo vodou, nej. Ali den je za me eške nej biu pri kraji. Večerna sparina me je tadale pelda pa küjala tisto, ka je ške ostalo v glavej.
-	Dobro bi bilou bubrike doj pobrati, ka je zranja v glaže dejem, - sam čüu vö iz zemenice, ge pa sam si vzeu patri, korblin in tak pod posvejtom odo in pobiro bubrike. Zdaj so bili kouli na grajki že čistak vsi sousedi pa mlajši od vseposedi. Gledali so me, se naraji smejali, ovi bole starejši pa so s prstom nika kazali kouli čela. Vejn bi eške dugo nabiro bubrike, če bi nej eden od nji pravo tak malo bole na glas.
-	Vej pa ka je toum našom sosedi? Že se tak trno čedno ravna, kak njegva tašča Regina, trno čedna ženska.
Dun se mi je nej vse sküjalo v glavej. Tak nagnouk sam gor prišo, ka má možakar velko istino. Šeu sam v zemenico in njoj pravo, ka patri več ne svejti.
-Nika ne deje. Eti maš svejčo, - jo je nika nej zmejšalo. Počako sam, ka so sousedi odišli spat. Po tistom sam z vužgano svejčo tadale isko bubrike. Dun se mi je vse sküjalo v glavej, ka sam postano tak trno čeden možakar. Ranč tak kak moja tašča Regina, trno čedna ženska.
Miki
Porabje, 14. avgusta 2003
Otkauvska kapejla
17. augustuša, v nedelo, v tretjoj vöri znauva posve-
čajo otkauvsko kapejlo, stero je Števanovska samouprava dala obnauvili. Sto, Zaka pa kelšoga leta je dau tau kapejlo postaviti, sam spitavo, dapa trno niške nej vedo valas dati. Gora sam üšo na fara pa v stari knjigaj sam isko, če kakšne podatke najdem. Dvej vöre sam obračo knjige pa stare papire, dapa od kapejle sam nika nej najšo. Nazaj sam üšo v Otkauvce pa Madjarni so me opautili, naj dem k Djuri Mariški, ona de mi vejdla pripovejdati, njau moram spitavati.
•	Mariška néni, vedli bi kaj prajti mena od te kapejle? »Zaka bi pa nej vedla. Vejpa ta kapejla je za mojoga dejdeka postavlena«
•	Zaka so vašomi dejdeki kapejlo postavili?
»Zato, naj ozdravi. «
•	Betežni so bili?
»Dočas, ka so nej šli v bojno, dočas so zdravi bili. Doma so njau ženo pa tri detete. «
•	Gda je tau bilau? »1914. leta, v prvi bojni. «
•	Ka se je z njimi venej na fronti zgaudilo?
»Vejš, kak je tam človek, ta nede, če je nej mujs. Doma so bili mlajši pa je njegva pamet vsigdar doma odla. Telko si je brodo, ka ma je tam že vse na žile šlau pa betežen grato. «
•	Sto je dau kapejlo postaviti?
»Dejdeka sestra, stera je v Budimpešti apatica (nuna) bila. Gda je zvejdla, ka je brat betežen, te je dala kapejlo postaviti, naj ozdravi. «
•	Gda je tau bilau?
»Stalno ne vejm, dapa kaulek 1917. leta, gda so dejdek domau s fronte prišli. «
•	Pa so ozdravili?
»Nej, 1920 leta so mrli. «
•	Kapejla nej pomagala? »Vejš, kak je tau. Gospodni baug, ka nam dá, tisto tak mora biti. «
K. Holec
Sodelavci Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani (dr. Katalin Munda Hir˝ök, dr. Attila Kovács) in Muzeja Savaria v Szombathelyu (Marija Kozar) raziskujejo položaj Slovencev na Madžarskem zunaj avtohtone poselitve. Lani so se pogovarjali s Slovenci v Szombathelyu, letos julija pa s Slovenci v Mosonmagyarovaru in Hegyeshalomu. Pri organizaciji sta največ pomagala Gizi in Laci Brašič (v sredini). Njima in vsem drugim, ki so pomagali in pripovedovali se lepo zahvalimo. Septembra bi radi šli v Budimpešto, leta 2004 pa izdali knjigo o rezultatih raziskave.
V sombotelskem skanznu se je sredi julija začel delati omet na stenah slovenske hiše. Ometavajo jo z grobim in finim ometom. Pri grobem ometu mešajo k ilovici slamo, pri finem pa pleve. Z grobim ometom zadelajo reže med bruni. S finim ometom zgladijo stene. Tako bo ometano samo stanovanjsko poslopje, pri skednju bodo zadelane z grobim ometom samo reže med bruni. Tla vseh prostorov bodo iz zbite ilovice. Do 20. avgusta bo zgrajena tudi krušna peč z ognjiščem. Takrat bodo sombotelski Slovenci v njej (simbolično) pekli kruh.
NIKA ZA SMEJ...
Molitev
Mali Rudi pa mali Vili vküp v šaulo ojdita pa si večkrat kaj pripovejdala. Etognauk je Rudi etak gučo Vilini: »Vejš, Vili, mi doma pred tistim, kak bi geli, napona boga molimo. Moja mati naprej moli, ka mi eške tak fejst ne vejmo. «
Vili Zdaj etak pravi: »Vejš, Rudi, pri nas pa moj Oča napona pred tistim, kak bi kaj djeli, moli. Sploj pa od tistega mau, ka nejma dela. Med tejm moldjenjom je tü
vsigdar navzauči gospodin Baug, samo ka je tau nej molitev. «
Pri doktori
Robi je etognauk tak kašlau, ka je že skurok fertig bio. On neške trnok k doktori lejtati, depa Zdaj je prisiljeni bio, zatok ka so že doma nej mogli spati od njegvoga kašlanja. Nut staupi k doktori, of ga pita, ka ma je. Gda se je Robi začno taužiti na svoj kašau, te je doktor telefon daubo pa je ranč
dobro nej čüjo, ka je Robini. Etak ma je pa takšo vrastvo spiso, ka človek takšoga reda nüca, če se ma vse kaj stavi.
On je tau vrastvo redno nut pobrau pa je po tistem redno lejto na tisto mesto, kama krau tü pejški odi. Etak se ma je pa kašau nej pobaukšo pa je tanazaj üšo k doktori. Doktor ga pita, če je kaj buakše pa če ešče kašla. Robi pa etak pravi: »Kašlau bi, kašlau, samo ka se ne poküsim. «
I. B.
Porabje
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi G. ul. 1, p. p. 77,
tel.: 94/380-767 e-mail:
porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOLIDARNOST D. D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.
Berite
in
širite
PORABJE