tttJB ••••• SLOVENSKI ČEBELAR GLASILO ZVEZE ČEBELARSKIH DRUŠTEV Zfl SLOVENIJO 11. fitevilka V Ljubljani 15. novembra 1952 LIV. letnik Vsebina Stroj za odpiranje satja .... Vlado Rojec: Svetovni čebelarski potniki ........................ Adam Kehrle: Dodajanje matic . Josip Lampe: Spomini na Franka Bentona ........................ Jože Rdhar: Prezimovanje in gri-žavost čebel (Nadaljevanje in konec) ....................... • Franc Farazin: Mesečna navodila Josip Kobal: Čebelarske opazo- 225 226 231 238 239 241 valnice v septembru.............. Naša organizacija: Čebelarski sestanek v Ljubljani Seja predsedstva................. Dopisi: Jubilej čebelarske družine v Selnici ob Dravi. Tudi žepek v Liki vedno ne medi. Pozen roj........................ Na ovitku: Okrožnica predsedstva- Oglasi. 243 244 245 246 List izhaja vsakega 15. v mescu. Izdaja ga „Zveza čebelarskih društev“ v Ljubljani, Miklošičeva cesta 28, tiska „Umetniški zavod za litografijo“ v Ljubljani. Urejata ga in za uredništvo odgovarjata Stane Mihelič in Vlado Rojec. Tehnični urednik Josip Kobal. Letna naročnina za člane 300 din, za nečlane in inozemstvo 450 din, posamezna številka 35 din. Številka čekovnega računa pri Narodni banki v Ljubljani: 601-95331-8. OPOZORILO Sezona krmljenja čebel s sladkorjem je skoraj za nami. Zaradi zelo pozne rešitve tega vprašanja Zveza ni mogla vztrajati pri prvotnem sklepu, da bo sladkor dobavila le naročnikom, ki so ga plačali vnaprej. Zato opozarjamo vso čebelarje, zlasti pa naša društva, da naj račune za sladkor takoj poravnajo. Zveza bo prisiljena zahtevati plačilo 7% obresti za nepravočasno poravnane račune. r>o 1. decembru t. 1. pa še 7 % zamudnih obresti, torej skupno 14%. Zvezo so k temu prisilili razlogi, ki smo jih navedli v naši okrožnici, to je, da mora za terminski kredit plačati redne obresti 7%, po 1- decembru pa še zamudne obresti 7 % ■ Ako čebelarji nimajo denarja, naj takoj dvignejo kredite, ki so v ta namen na razpolago pri Narodni banki. Opozarjamo organizacije, da je treba embalažo za sladkor posebej plačati, ker ni vračunana v ceno sladkorja. V ceno sladkorja so vračunani vsi stroški denaturacijc in dostave na železniško postajo, nikakor pa ni Zveza vkalkulirala embalaže, ker ni vedela kakšna bo. Zato so organizacije embalažo za sladkor dolžne plačati. PLEMENILNA POSTAJA NA LOKVICI Letos smo obnovili našo plemenil-iio postajo. Obratovati je začela 15-junija. Sodelovali so pri vzreji Arčon Albert, kot vodja, Stantič Jože, Fornazarič Peter in Debeljak Feliks. Kljub težkočam smo postavili na ple-menišče 83 matic, od katerih je bilo sprašenih 77. Trotar je odlična družina z matico znanega vzrejevalca Franca Vovka iz Hraš pri Lescah na Gorenjskem. Trote je obdržal do konca avgusta, ne da bi se pripravljal na roj. Matice, ki so bile sprašene na plemenilnii postaji, kažejo že letos nekatere prednosti. Prepričani smo, da se nam bodo naslednje leto pridružili tudi drugi čebelarji. Trud, ki ga bodo vložili v to delo, bo poplačan z izboljšanjem lastnosti posameznih čebeljih družin in z večjim donosom medu. A. Arčon. Mehanizacija si polagoma utira pot tudi v čebelarstvo. Zlasti v Ameriki skušajo s stroji opraviti že marsikatero delo, pri katerem uporabljamo pri nas še vedno preproste ročne priprave. Satje odkriva večina naših čebelarjev z vilicami, toda že s primernim krivcem dosežemo hitrejši tempo dela, če ga znamo pravilno sukati. Še boljši je električno ogrevajoč se oblič. V Buck-fastu na Angleškem posnemajo pokrove z medenih celic na posebnem stroju, ki sestoji iz vodoravno premikajočega se noža in rezervarja, v katerem se s toploto ločita vosek in med ter odtekata vsak po drugi cevi v posode. Vlado Rojec: Svetovni čebelarski potniki Leta 1905. je poslala vlada Združenih držav Amerike v Evropo Franka Bentona, da poišče in izbere mod številnimi čebeljimi pasmami najprimernejšo za ameriško razmere. V Ameriko jo namreč prišla naša čebela z evropskimi priseljenci, ker pa jo vsak priseljeni čebelar pripeljal s sabo tiste čebele, s katerimi je prej čebelaril doma, je kmalu nastala v posameznih pokrajinah, dostikrat celo v istih čebelnjakih najbolj pisana pasemska zmes. Frank Benton se je oglasil najprej v Angliji, se nekaj časa mudil v Franciji, Nemčiji in Švici, prišel preko Dunaja v Slovenijo, prepotoval vso Ogrsko, obiskal poroki v New-Yorku pa je z žono prejadral Pacifik in so naselil na otoku Cipru. Toda že čez dve leti je razprodal vse čebelje družine in odšel na otok Javo. Tja ga je vlekla največja čebelja pasma apis dorsa-ta, ki pa jo je našel šele naslednje leto na otoku Ceylonu. Ujel je štiri roje in jih skušal domesticirati. Ker se poizkus do-lnestikacije ni obnesel, se je vrnil na Ciper, a že čez eno leto spet razprodal čebelje družine in se preselil v Beirut. Tam je trgoval s sirskimi in afriškimi čebelami, vzrejal matice in jih razpošiljal križem po svetu. Njemu pripisujemo izum matičnice, ki jo še danes skoraj v neizpremenjeni obliki uporabljajo čebelarji za razpošiljanje matic na večje razdalje. Ahasvcrska žilica pa Bentonu še vedno ni dala miru. Čez noč je likvidiral svojo velečebelarstvo v Mali Aziji in že ga vidimo kot čebelarja v južni Italiji. Tam se mu je rodila hčerka, dve leti kasneje pa sin blizu Monakovega v Nemčiji. Končno ga je zvabila na Kranjsko naša marljiva sivka. Dve leti je čebelaril s Pavlinom blizu Ljubljane, tri leta pa z Lampetom blizu Kranja. Po desetletnem potovanju po svetu ga je slednjič le prijelo domotožje. Decembra leta 1890. se je poslovil od svojih prijateljev v Sloveniji in se vrnil z družinico čez veliko lužo v svojo domovino. Kakor nekdaj ameriška vlada Franka Bentona tako je poslala letos angleška vlada po svetu Adama Kehrleja. Namen potovanja je bil skoraj isti. Zaradi pršičavosti je domača čebela v Angliji docela degenerirala. Da bi osvežili razne balkanske države ter preko Carigrada zašel na Kavkaz. Nadaljnja pot ga je vodila v vzhodno Indijo in odtod preko Filipinov nazaj v Washington. Ameriško kmetijsko ministrstvo ni moglo izbrati za ta posel bolj primernega človeka. Saj so bile Bentonu znane čebelarske razmere tako rekoč vsega sveta. Po poklicu je bil učitelj, sčasoma pa se je popolnoma posvetil čebelarstvu. Čebelaril je v najrazličnejših po' Adam Kehrle krajinah Amerike, po njeno kri s krvjo pasme, ki kaže proti tej bolezni nekoliko več odpornosti, naj bi Kehrle obiskal predvsem tiste pokrajine, ki se ponašajo z avtohtonimi čebelami, ter zbral primerno gradivo, na podlagi katerega naj b:i se začeli v Angliji velikopotezni vzrejni poizkusi. Kehrle je odšel iz Anglije sredi februarja- Ko se je pripeljal čez Rokavski preliv, je po Franciji nadaljeval pot z avtomobilom, ki mu ga je bilo v ta namen poklonilo kmetijsko ministrstvo. Iz Francije se je preko Alp spustil v Padsko nižino in zaključil svojo turnejo po Italiji na Siciliji. V Maršali jo natovoril avtomobil na ladjo in se izkrcal z njim v Tunisu. Nato je vozil dalje vzdolž afriško obale do egiptovske meje. Zaradi političnih nasprotstev med Egiptom in Veliko Britanijo, ki so ravno tedaj dosegla kulminacijo, je moral tu zopet na ladjo. Po daljšem zadrževanju v Siriji in Palestini je odšel na otok Ciper, s Cipra pa naprej v Grčijo. Nad Solunom je prečkal jugoslovansko mejo ter se 27. junija preko Beogra-da in Zagreba pripeljal v Ljubljano. Do tedaj jo prevozil z avtomobilom preko 50.0(K) kim. Na vsem dolgem potu je imel samo dva manjša dofekta, čeprav je kolovratil po slabih puščavskih cestah, na katerih ni dostikrat tudi po ves dan srečal žive duše- V Ljubljani je bil Kehrle gost naše Zveze. Prvi dan si je v spremstvu Zvezinih zastopnikov ogledal Dolenjsko, drugi dan Notranjsko in Primorje, tretji dan Štajersko, četrti pa Gorenjsko. Povsod se je zanimal za naše čebelarje in čebele. V vsakem čebeljnjaku, ki ga je obiskal, je vzel s seboj kakih 100 čebel, jih zamoril s kropom, nato pa jih stresel v epruvete s posebno kon-servirno tekočino. V prtljažnem delu svojega avtomobila je imel že celo iskladanico škatel s takimi epruvetami, v epruvetah pa zamorjene čebele, ki jih je bil nabral v raznih pokrajinah. Vse to gradivo bodo v Angliji laboratorijsko preiskali. Zlasti pa so jo Kehrle zanimal za vzrejevalce matic- Pri Strgarju, Kirarju, Vovku in Sušniku jo dobil nekaj matic, vzrejenih in sprašenih na naših ple-menilnih postajah, ter j:ih takoj' naslednji dan poslal v Anglijo. 1- julija smo angleškega gosta seznanili s člani ljubljanskega čebelarskega društva, V restavraciji Slavija je bila zvečer skromna zakuska, ob kateri se je razvil prijeten čebelarski razgovor. Kot tolmač je posredoval tov. Senegačnik. Ob koncu poslovilnega govora je predsednik Zveze tov. Krmelj poklonil .gostu v imenu slovenskih čebelarjev dvoje starih poslikanih panjskih končnic, bohinjsko čedro ,in nekaj vezanih letnikov Slovenskega čebelarja. 2- julija se je Kehrle odpeljal čez Ljubelj v Avstrijo. Nato je obiskal še Švico, Nemčijo in Nizozemsko ter menda sredi oktobra prispel nazaj v Anglijo. Adam Kehrle je čebelar svetovnega slovesa. S čebelarstvom se je začel ukvarjati kot 11 leten deček v samostanu St. Mary, ki stoji v Buckfastu, nrijnzni vasici ob reki Dart, oddaljeni kakih 150 km jugozahodno od Londona. Po desetih letiih pomočništva je prevzel samastänsko čebelarstvo v samostojno oskrbo in ga spravil sčasoma na tako višino, da velja dane® za naj-vzornejše v vsej Angliji. Grofija Devon, v kateri je čebelaril Kehrle, je za čebelarstvo dokaj ugodna. Ker jo tamkaj podnebje pod vplivom toplega zalivskega toka, so zime zmerne, poletja pa precej deževna. Glavna čebelja paša je v juniju in juliju na beli detelji, jesenska pa v avgustu na resju, s katerim je zaraščena obsežna, na pol osušena Dartska močvara- Letine so na splošno dobre, včasih izredno bogato. Predlanskim so na primer v Buckfastu iz 330 panjev ameriškega sestava natočili 21 in pol tone medu, to se pravi povprečno po 67 kg na panj. Nekatero družine so napolnile do 7 nastavkov, kar znese 150 kg medu. Kakor nikjer, kjer imajo uvedene panje ameriškega sestava, ne čebola-rijo v čebelnjakih, tako so tudi v Buckfastu postavljeni panji posamezno na prostem, navadno po štirje skupaj, od katerih je vsak z žrelom obrnjen v svojo smer. Družine so razdeljene na deset -stojišč» na vsakem stojišču pa je 30, kvečjemu 40 panjev. Glavno stojišče jo v samostanskem vrtu, ostala stojišča pa so od tam oddaljena 7 do 20 km. Čebelarski obrat v Buckfastu je, kakor pravi Kelirle sam, bolj intenziven kot ekstenziven. Glavni cilj je čim večji letni donos s čim manjšimi stroški. Vse priprave, vse metode so tako poenostavljene, da je potrošnja Samostansko poslopje in ort d Buckfastu časa in energije čim manjša. Točilo radialnega sistema na 44 satov je na primer popolnoma motorizirano. V 10 minutah lahko iztoči dva stota medu. Pokrovco posnemajo z medenih celic s posebnim strojem, katerega glavni sestavni del ;je vodoravno premikajoč se nož, ki ga ogreva para. Posneti pokrovci pa-dajo v čeher, kjer se stope, ker ga prav tako kot nož ogreva para, krožeča po bakrenih ceveh. Med se zbere spodaj in odteče po cevi v točilo, stopljeni vosek pa splava na vrh in odteče po drugi cevi v oblikovalne posode. Ker je med z resja tako trd. da ga s točilom sploh ni mogoče spraviti iz celic, ga iztiskajo s hidravlično stiskalnico. Nešteti poskusi, ki jih je bil napravil neki inženir, so pokazali, da jo potreben pritisk 200 kg na cm’, če hočemo med popolnoma izločiti iz voščin. Primerna toplota pa zniža pritisk tako, da zadostuje že 100 kg na cm2. Glede na ta izkustva so skonstruirali v Buckfastu stiskalnico, ki ne zavzame mnogo prostora, a more iztisniti v 7 minutah 24 polovičnih satov Dadant-Blattove mere, kakršne uporabljajo v nastavkih. Iztočeni in iztisnjeni med poganjajo motorne črpalke v tanke, od katerih vsak drži 2 in pol tone. Tanki so opremljeni z ogrevalnimi cevmi, s katerimi lahko tope skristaliziran med. Temperatura vode, ki kroži po ceveh, se vzdržuje avtomatično na primerni višini, tako da ne more priti do pregretja medu, ker bi lahko v njem uničilo zdravilne fermente- Z avtomatično in premakljivo točilno napravo lahko napolnijo v eni uri 800—1000 kilogramskih doz. Pri 320 čebeljih družinah, kolikor jih imajo sedaj v Buckfaistu, pa seveda ne gre brez sistematične vzreje matic. In res je sestavni del samostanskega čebelarstva v Buckfaistu tudi plemenilna postaja sredi Dart-skega vresišča. Prostor je kakih 17 km oddaljen od samostana in dobro zavarovan proti vetrovom. Leži na pobočja nizkega hriba, obdaja pa ga smrekov gozd. V polmeru desetih kilometrov ni nikakega čebelnjaka. Ker je ostali del Dartske planjave skoraj brez dreves in klima na odprtem terenu toliko ostra, da ne more uiti poginu čez zi' mo noben divji roj, je prašitev matic v zaželenem mislu skoraj stoodstotno zagotovljena. To je edina plemenilna postaja v vsej Angliji, tu vzreja Kehrle matice že 26 let. V tej dolgi dobi so je polagoma dokopal do posebne čebele, ki jo sam imenuje »buokfastska čebela«. Po vnanjosti, krot-kosti in rodovitnosti je obdržala čudovito energijo, dolgoživost in lastnost, da pokriva celice z dozorelim medom enakomerno in s popolnoma belimi pokrovci. Je tudi nerojiva in odporna proti pršiča’ vosti, zadelovine pa sploh ne uporablja- Plemenilna postaja ni urejena po švicarskem vzorcu, ker je hkrati prezimovališče za družinice z vzrejenimi in na njej sprašenimi maticami. Zato so tudi plemenilniki drugačni, kot so v rabi v Švici. Dejansko so to panji z dvema stalnima oddelkoma in osmimi Dadant-Blattovimi polokviri v vsakem oddelku. Z odstranljivo ločilno desko je mogoče vsak tak oddelek še posebej predeliti v dvoje manjših panjičkov, v katerih je prostora za štiri polokvire- Družnice naberejo v teh panjičkih, če je polletje normalno- Panji, kakršne uporabljajo o Buckfastu podobna italijanski čebeli. Od domačih čebel je dovolj hrane za zimsko preskrbo in so, kakor zatrjuje Kehrle, dovolj majhne, da ne nagibljejo k vzgoji trotov, a po drugi strani dovolj velike, da v njih matice dobro prezimijo. Letno se spraši na tej plemenilni postaji do 500 matic, prezimi pa jiih okrog 400. Vzrejno gradivo jemljejo, kar je razumljivo, od izbranih, v daljši dobi preizkušenih plemenjakov. Ko so matičniki zaprti, jih prenesejo v električen inkubator, v katerem se hkrati lahko vali 1000 matic. Valilne matičnice so preproste cevke, napravljene iz žičnate mreže ter spodaj in zgoraj zaprto z lesenimi čepki. V tem članku smo posvetili največ pozornosti Adamu Kehrleju kot svetovnemu potniku, ki se je pred kratkim mudil pri nas. Z nekaj besedami smo se spomnili tudi Franka Bentona, ki je bil v drugi polovici prejšnjega stoletja za daljšo dobo gost naših čebelarjev. To pa nista edina čebelarska potnika, ki ju je pritegnila kranjska čebela, da sta jo hotela videti v njeni ožji domovini. Leta 1932. se je na svoji turneji po Evropi oglasil v Ljubljani znameniti ameriški čebelarski znanstvenik dr. Phillips, nekaj let kasneje pa nemški strokovnjak za čebelje pasme dr. Goetze, ko je zbiral gradivo za svojo knjigo »Die beste Biene«. Finančna sredstva za taka potovanja je seveda mogoče najti samo v državah, v katerih ni čebelarstvo nič manj cenjeno kakor ostale kmetijske panoge. Pri nas še nismo tako daleč, upamo pa, da se bodo tudi »Kranjcem (in kranjski sivki) vremena zjasnila«. Hidravlična stiskalnica in stroj za odkrivanje satja 230 Adam Kehrle: Dodajanje matic AotoT članka d mlajših letih Dodajanje matic je brez dvoma eden izmed najvažnejših čebelarskih problemov. Ne glede na vreme, ki ni v naši oblasti, jo matica pravir uspevanja in zmogljivosti čebelje družine. Z dodajanjem mladih, krepkih matic lahko obnavljamo glavna gonilna peresa družinskega življenja, pomlajamo družino in jo vzdržujemo na višku njene zmogljivosti. Da, še več, s tem imamo v roki sredstvo, ki nam pomaga odpraviti večino mo" tenj in skrbi, s katerimi se moramo boriti. Na žalost je dodajanje matic, kakršno je sedaj v praksi, zvezano z mnogimi težavami in neuspehi. Dejansko pogine letno na tisoče dragocenih matic, še preden začno zaležati, ker nam niso znani činitelji, ki odločajo o sprejetju nove matice. Zaradi napačnih predstav so ostali ti činitelji, čeprav so preprosti in jasni, zaviti v tajnost in čebelarjem prikriti. Naši zaključki pri poizkusih in opazovanjih torej niso billi pravilni. Po cenitvah zanesljivih strokovnjakov propade 50 % vseh dodanih matic. To se bo zdelo marsikomu pretirano; toda po naših lastnih izkušnjah iz prejšnjih let ta cenitev .. v ni previsoka, če ne upoštevamo samo pri dodajanju ponesrečenih matic, temveč tudi one, ki so bile sieer sprejete, a kakorkoli poškodovane. Ta posredna izguba, povzročen« zaradi poškodb, je cesto večja kot izguba, ki nastane zaradi takojšnje mnoritve matice. Družina s poškodovano matico — ni treba da je napaka zunaj vidna je praktično brez vsake vrednosti; take matice so v resnici največkrat vzrok stalnih neuspehov. Družine jih prelezejo^ v nekaj tednih ali mescih, ne da bi čebelar to opazil, lahko pa jih tudi obdrže, a ker so poškodovane, ne dosežejo nikdar normalne moči in zmogljivosti. Tako je po našem mnenju pravilni način dodajanja, s katerim naj bi bila zavarovana matica pred vsemi motnjami ali kakršnimi koli poškodbami, ena izmed tistih stvari, na katere bo treba v čebelarstvu najbolj paziti. To je tečajna točka, okrog katere se vrti ves naš čebelarski obrat v Buckfastu. Upamo, da smo dvojni cilj, ki smo si ga postavili, dosegli: matica naj ne bo xgolj sprejeta, temveč naj se vsaka posveti svojemu poslu v novem domu z nezmanjšano silo in plodnostjo. Vsi dosedanji načini dodajanja slone na teoriji, da se mora tuja matica, preden jo sprejeta, kakorkoli navzeti vonja družine, kateri jo dodamo. Domnevali so, da ima vsaka družina svoj poseben vonj, zato je treba novo matico pustiti v novem domu nekaj časa zaprto v kletki, da se tako navzame tujega vonja — treba jo jo torej čebelam, da jo ljubeznivo sprejmejo, najprej nekako »predstaviti«. Pri tem pa se vsiljuje vprašanje, ali je kak dokaz za domnevo, da ima vsaka družina individualen vonj? Novejša raziskavanja pomembnih znanstvenikov potrjujejo naše nazi-ranje, da individualnega družinskega vonja sploh ni. Ne poznamo niti enega znanstvenega dokaza za domnevo, da ima vsaka družina značilen in od druge družine različen vonj, po katerem naj bi bilo čebelam mogoče razlikovati članice domače družine od tujih vsiljivk. Z izrazom »družinski vonj« je povezana predstava, da izločujejo čebele vonje, ki dajejo vsaki članici zajednice isti in karakteristični duh, menjajoč se od družine do družine. Vsekakor obstoji »duh panja« — nekaka zmes raznih vonjev, na primer vonja satja (posebno starega zalezenega satja), vonja zadelavine, obnožine, medli, zalege itd. Brez dvoma se moč in način tega panjevega duha izpre-minja glede na letno dobo, temperaturo, pašo itd. Toda po teh izpremembah od družine do družine se morejo čebele komaj razpoznati med sabo, zlasti če gre za družine istega čebelnjaka, za družine, ki žive v istih vnanjih okoliščinah, in ne morejo zato tudi znotraj panja kazati večjih razlik. Dokazati hočemo, da se čebele ne razpoznavajo ix> duhu panja- Prav gotovo ima matica svoj poseben vonj, po 'katerem jo čebelo spoznajo. Da ima vsaka matica drugačen vonj in da moro ta vonj čebelam vsiliti, se zdi v luči dosedanjih izkušenj neverjetno. Tudi vonj, ki ga izločajo čebele iz posebnih žlez na zadku, ne more biti, kakor se zdi, poseben razpoznavni znak za posamezne družine. Ta vonj ima namen zvabiti čebele kake družine ali roja na neko določeno mesto. Vendar se ta vonj, kakor vso kaže, ne razlikuje od družine, sicer bi ne nastajale take zmešnjave, kot jih često opazimo, če hkrati roji več družin in se roji potem zopet vračajo. Privlačna moč tega vonja mora biti precejšnja, kajti čebele lahko zapelje, kakor vemo, da se priključijo tujemu roju ali da se vrnejo v tuji panj, kjer po navadi večina pogine. Za nas sta torej »duh panja« in »družinski duh« različna- Naslednja opazovanja naj pokažejo, da je treba to dvoje med sabo ločiti. Naziranje, ki smo ga imeli že večkrat priliko slišati, da vsak močan vonj zaduši »družinski duh«, je očitna zabloda. Zimzelenovo olje (methylni salicylat) ima na primer zelo prodoren vonj, kljub temu ni bilo nikdar opaziti pri njegovi uporabi ropanja. Dejansko se zdi, da nima to sredstvo, če ga pametno uporabljamo, nik;i-kega vidnega vpliva na čebele. Nasprotno pa Fr o wo v o sredstvo izzove ropanje kakor inalokatera druga snov in v tem je njegova največja pomanjkljivost. Kreozot prav tako povzroča ropanje. Toda po našem mnenju ni vonj Frowove tekočine ali kreozota tisto, kar povzroča ropanje, temveč hlapi te snovi čebelo nekako omamijo, tako da zgubijo naravni nagon za obrambo svojih zalog. Zakaj neki imata izol in karbolna kislina nasproten vpliv? Medtem ko ti dve sredstvi ropanje preprečujeta, ga Frowova zmes in kreozot povzročata. Če bi vsak močan vonj že sam po sebi 11 dušil duh panja, bi morali vendar Frowova raztopina, kreozot, methylni salicylat, karbolna kislina in izol enako učinkovati. Ker pa ni tako, moramo pač domnevati, da ne pritiče vonju vodilna vloga in da ni potemtakem tudi duh panja znak, po katerem se čebele med saibo spoznavajo. Doslej nismo mogli najti nikakega dokaznega gradiva za obstoj individualnega d nižinskega vonja; vsa naša opazovanja in poizkusi — zlasti iz področja dodajanja matic — kažejo, da spada »družinski vonj« v kraljestvo bajk. Tu gre zgolj za lagodno in samo na videz jasno interpretacijo pojavov oziroma reakcij v čebelji družini, ki jih še ne znamo zadovoljivo raztolmačiti. Pravzaprav še vedno ne vemo, kako morejo čebele druga drugo prepoznati. Znano nam je večje število primerov ko so izbruhnili med čebelami v panju, ki je dobil novo matico, najhujši boji, čeprav je naš tedanji način dodajanja še temel jil na^ ideji, da se mora matica pred tem navzeli vonja novega panja. Taki boji so često trajali vse dotlej, dokler ni ostala v panju peščica čebei z matico. Temu pač ne more biti vzrok »družinski vonj«. Naša izkustva so nas pripeljala do sklepa, da nima »družinski vonj« (tudi če bi nekaj takega v resnici obstojalo) niti najmanjše vloge pri dodajanju matic- V vseh primerih — pa uporabljajmo ta ali oni način dodajanja — je iskati vzroke, kj odločajo o sprejetju ali zavrnitvi matice, v ponašanju, matice. To ponašanje pa je odvisno od stanja matice v času njene oprostitve. Prepričani smo, da odloča o smrtni obsodbi matice njeno lastno zadržanje. Pravkar sprašena ali deviška matica se zaradi odpiranja panja — četudi se je polegla v istem panju — prestraši, začne begati po satih, vznemiri čebele in jih pripravi do tega, da jo obkolijo in stisnejo ali uinore z želi. To pa se ne zgodi samo zaradi odpiranja panja, temveč oh vsaki motnji in razburjenju. Del izgub nesprašenih matic lahko pripišemo ptičem, ki jih ulove in požro med njihovimi svatbenimi poleti, ali pristanku v napačnm panju, uverjeni pa smo, da pretežni del izgub odpade na kakršnokoli razburjenje v panju samem, ki zavede čebelo v sovražno vedenje. Zlasti tu no moremo zvračati odgovornosti na pomanjkanje družinskega vonja, kajti deviška matica pripada isti družini; odločilno je njeno «tanje in ponašanje. Kaj razumemo pod »stanjem in ponašanjem«, bomo skušali pojasniti. Ako zapremo mlado matico, ki je že nekaj tednov zalegala, v matičnico in jo še istega dne spustimo v kako drugo družino, jo ho ta z gotovostjo sprejela. Ako isto matico spustimo šele čez dva dni, jo bodo čebele verjetno napadle in obkolile. Ta pojav si lahko razložimo tako, da ni bila matica čez dva dni več tako voljna zalegati kakor prvi dan. Cim dlje je kaka matica zaprta, tem manjša je verjetnost, dm jo bo tuja družina sprejela, z izjemo seveda, če jo čebele skozi mrežo matičnice pitajo, tako da lahko začne takoj po osvoboditvi normalno leči jajčeca- Če je ne pitajo, a jo čebelar kljub temu spusti iz matičnice, jo čebele umore ali obkolijo ali kako drugače poškodujejo, ker ni bila zmožna takojšnjega zaleganja, ker se še ni osvobodila ujetniških neprilik, ker se še ni opomogla. Zaradi tega je treba po pošti prejeto matico vedno najprej dodati preloženi družinici (nukleusu), ki jo sestavimo najmanj tri dni pred dospelostjo matice. V tem času se vrnejo vse stare čebele v svoj rodni panj, preostale mladice pa bodo začele tujo matico takoj pitati, jo s tem spodbudile k normalnemu zaleganju in jo zaradi tega z gotovostjo sprejele- Ko je nato nekaj časa zalegala, jo lahko dodamo panju, v katerem je potrebna. Daljši zapor, kot so ga nekateri doslej priporočali, navadno ne vodi do zaželenega uspeha. Če matico, ki je bila dalje časa zaprta v dodajni matičnici — prav vseeno je, kako je ta izgotovljena — kaka družina kljub temu sprejme, se ne zgodi zavoljo tega, ker se je navzela istega vonja, kot ga ima panj, temveč — kakor že rečeno — zato, ker se je matica oh osvoboditvi telesno dobro počutila in se pravilno obnašala. I11 to velja za vse tako imenovane neposredne načine dodajanja. Če potemtakem trdimo, da je obnašanje matice najvažnejši činitelj pri dodajanju — ne glede nato, kakšen način dodajanja uporabljamo — priznavamo poleg tega, da vpliva na sprejetje ali odklonitev tudi stanje in ponašanje družine, ki ji dodamo novo matico. Toda niti najspretnejši in najizkušenejši čebelarski mojster ne more nikdar z brezpogojno gotovostjo spoznati psihološko najugodneješega trenutka in naprej povedati, kdaj je kaka družina voljna sprejeti matico. Nikdar ne moremo dovolj natančno pregledati vseli okoliščin, vplivov pogojev in reakcij, ki pri tein odločajo. Tako je celo najprevidnejši in najtehtnejši čebelar prisiljen prepustiti marsikaj golemu naključju. In kako pogosto mora zabeležiti neuspeh! Vendar ima stanje družine in razpoloženje čebel samo tedaj svoj pomen, če dodajamo pravkar sprašene matice, preden so postale spolno popolnoma zrele. Z drugimi besedami povedano: Matica bo z gotovostjo in popolnoma neodvisno od muhavosti čebelje družine sprejeta, če je pred dodajanjem dosegla določeno starost, če je dosegla popolno zrelost. Kaj imenujemo »popolna zrelost«? Pravkar sprašena matica, ki je začela zalegati, je nervozna in se hitro prestraši. Najmanjša motnja, najprevidnejše odpiranje panja more ogrožati njeno življenje. Že čez nekaj tednov pa sc vede popolnoma drugače- Njene kretnje so umirjene, materinsko dostojanstvene, njeni odgovori na razne dražljaje ravnodušni, če odpremo panj in izvlečemo satje, opravlja mirno in sproščeno svoje normalne posle. Ko je zalegala kake štiri tedne, postane »popolnoma zrela«. Višek svoje zmogljivosti doseže sicer šele prihodnje leto, toda v njenem ponašanju ne nastopajo odtlej dalje nobene spremembe več, razen morda ta, da postajajo s starostjo njene kretnje počasnejše. Rok, v katerem naj bi dosegle matice popolno zrelost, rok štirih tednov, kot smo ga navedli — mora biti za nekatere matice malo krajši. Na drugi strani pa poznamo matice s prirojeno nervoznostjo — posebno baistardke, pa tudi matice angleškega ali francoskega porekla — za katere je treba ta rok nekoliko podaljšati. Vendar velja po naših izkušnjah celo za najskrajnejše primere čas dveh mescev. Še neko važno stvar moramo v tej zvezi omeniti, namreč hudo okvare, ki se pojavljajo pri pravkar sprašenih maticah, če jih prezgodaj, to je pred Tanki za shranjevanje medu dozorelostjo zapremo v matičnice. Trgovec z maticami skuša vse vzrejene in sprašene matice čim hitreje mogoče, to se pravi, že čez nekaj dni po začetku zaleganja, vnovčiti. Ne glede na velike izgube, ki morejo nastati pri dodajanju, so pred kratkim sprašene matice, če jih zapremo pred dozorelostjo v snatičnice, izredno občutljive Tako matice največkrat stalno šepajo v svoji zmogljivosti, to njih napako pa opazi navadno le resnično sposoben čebelar. Skoraj prepričani smo, da je treba iskati vzroke za nezadovoljivo zmogljivost mnogih dragocenih mladih matic ravno v tem dejstvu. Nasprotno udomačenemu naziranju smo uverjeni, da no doseže matica viška zmogljivosti v svojem rojstnem letu, temveč da ga doseže šele v nasled- njem letu. Tudi ne bo komaj sprašena matica, ki jo v zgodnjem poletju dodamo močni, po donosu odlikujoči so družini, v naslednjih letih nikdar pokazala tistega uspeha kakor matica, ki smo jo obdržali do jeseni ali do sledeče pomladi v rezervni družinici. Teorija, po kateri naj bi bila za dobro prezimljenje družine ali za popolno izkoriščanje jesenske paše potrebna mlada matica, jo nepravilna. Po naših izkušnjah so matice najboljše v drugem letu starosti. Te dajo največ pašnih čebel za zadnjo bero in pred zaziimljenjem največ mladic. Tedaj so na vrhuncu svoje moči. Zato je izmenjavanje matic Termostat za oaljenje matic v juliju ali avgustu popolnoma napačno — razen seveda v primerih, ko smo staro matico zaradi njeno oporečnosti prisiljeni odstraniti. Načelno nikdar ne dodajamo mladih matic takim družinam, ki sede na medu, razen v kakem letu, ko nam v pozni jeseni preostajajo in ne vemo kam z njimi. Tedaj jih dodajamo v prvem tednu oktobra, a če je le mogoče, jih pustimo v rezervnih družinicah in dodamo šele konec marca, to se pravi, kakor hitro to dopušča spomladansko vreine. Običajno prezimujemo kakih 400 rezervnih družinic, vendar nikdar ne porabimo vseh matic iz njih spomladi v plemenjakih. Nekaj jih ostane v rezervi, da so nam pri roki, če bi e kako matico v tem ali onem plemenjaku med sezono ne bili zadovoljni. Matice torej izmenjavamo pretežno spomladi, le ob izrednih prilikah tudi jeseni ali celo med letom, če se nam zdi to potrebno. Pri tem smo si tako svesti uspeha, da nam niti pogledati ni treba, «li je bila matica sprejeta ali ne- Sicer pa bi prej ali slej opazili, če bi bila katera zavrnjena, kajti vsaki epraseni matici pristrižemo pred dodajanjem krila. Zavedamo se, da bo marsikateri čebelar imel pomisleke proti načrtu, po katerem naj bi dodajali mlade matice šele jeseni ali šele naslednjo pomlad. Kljub temu smo prepričani, da ima naš način dodajanja matic toliko prednosti, da bo kaj kmalu izpodrinil vse druge metode. Kakršnikoli ugovori izgube takoj na svoji tehtnosti, ako pomislimo: 1. da se vrši izmenjava matic na koncu ali v začetku sezone, torej v takem času, ko čebelar nima drugih važnih opravkov; 2. da je v tem času izmenjava povezana z najmanjšimi motnjami za družino, kot so sploh mogoče; 3. da jo čas, ki je potreben za to opravilo, skrčen na minimum; 4. da ni pri tem nikakih izgub, tako da je treba vzrediti 25—50^ manj matic kot sicer; 5. da sprejmejo družine matice brez najmanjših okvar; 6. da je s tem zagotovljen absoluten uspeh izmenjavanja. Mi smo vse znane načine izmenjavanja drugega za drugim temeljito preizkusili in si domišljamo, da poznamo vse njih prednosti in nedostatke. Mi smo šolnino plačali. Zdi se nam, da so vso druge metode bolj ali manj negotove. Pri tolikanj važni stvari, kot je dodajanje matic, pa se bo vsak čebelar potrudil, da ne bo, če je le mogoče, ničesar prepustil golemu naključju. Kar se nas tiče, lahko trdimo, da se ne bomo nikdar več vrnili k temu ali onemu prejšnjemu načinu dodajanja, tako gotovo ne, kot ne bomo nikdar več čebelarili v slamnatih koših. Vemo pa prav dobro, da je čebelar včasih prisiljen dodati matico, ki se je komaj sprašila in še ni dosegla svoje popolne zrelosti. Tudi bodo morali čebelarji, ki matic ne vzrejajo sami, temveč jih dobivajo po pošti, izbrati drugačen način dodajanja in zmenjave, kot smo ga mi opisali. Zato si hočemo površno ogledati tudi take primere. Ako morate še nedozorelo matico dodati brezmatičnemu panju ali panju, ki ima sicer inatioo, a jo je treba iz kakršnega koli vzroka odstraniti, vam vsekakor priporočamo, da jo dodaste preko preložene družinice (nukle-usa). Mi smo pred letom 1937. tako dodajali leta in leta vsem našim družinam matice v juniju ali juliju. Postopek ni brez napak, toda procentni delež sprejetih matic je večji kot pri vsaki drugi doslej običajni dodajni metodi. Ker matic ni treba zapirati v matičnice. niso izpostavljene raznim nevarnostim, ki nastopijo ob vsakem pripiranju- Mi še sedaj tako delamo, kadar nam poide zaloga enoletnih matic. Mlado, še ne docela dozorelo matico dodamo torej, kakor smo že prej razložili, preložencu, ki smo ca bili napravili vsaj tri dni poprej. Tu mora najmanj tri tedne zalegati. Stalnemu panju jo dodamo takole: Preloženca, 'ki ima mlado matico, odpremo, njegove čebele pa izpostavimo svetlobi. Nato poiščemo v panju, ki mu nameravamo obnoviti gospodarico, staro matico in jo odstranimo. Družini odvzamemo tri zaležene sate, na njih mesto pa postavimo — po možnosti seveda s čim manjšimi motnjami — tri sate iz prelo-ženca z matico in čebelami vred. Panj naj bo še pet do deset minut odprt in izpostavljen svetlobi. Če se zdi komu potrebno, ga lahko že drugi dan pregleda. da se prepriča, ali je bila matica sprejeta, a je umestneje, da pregled k a nekuj dni odloži. Zaležene sate, ki smo jih vzeli plemenjaku, damo s čebelami vred preložencu; čez tri dni vcepimo vanje matičnik. 0e pa preloženca več ne potrebujemo, okrepimo s sati in čebelami kako šibko družno. Začetnik bo morda pričakoval, da se bodo čebele iz dveh družin z različnimi maticami, če jih združimo kar tako brez vsakih varnostnih odredb, ined sabo poklale. Je pa kakor pribito, da se čebele, ki so bilo kakih 5 minut izpostavljene svetlobi, hitro sprija.^nijo. Tudi tukaj nx to rt* j v igri družinski vonj, tudi tukaj je uspeh po našem mnenju odvisen od ponašanja — v tem primeru vsekakor od ponašanja čebel. Dnevna svetloba, kar je znano vsa' kemu dobremu opazovalcu, izredno pomirljivo vpliva na čebele. Mi se izogibamo vsakemu drugemu varnostnemu ukrepu, kadar dodajamo družini, ki ima matico v redu, tuje čebele. Pozoren bralec je prav gotovo opazil, da v nasprotju z vsemi priporočili 110 uvajamo periode brezmatičnosti, preden dodamo novo matico. Stairo matico odstranimo, mlado pa takoj nato dodamo (eventualno z vključitvijo preloženca). Naše dosedanje izkušnje so nas poučile: 1. du prav nič ne pridobimo, če napravimo družino, ki ji nameravamo izmenjati matico, brezmatično; 2. da brezmatiična družina, ki je nastavila matičnike, ne kaže prave volje za sprejem nove matice (kar velja seveda, kot smo dejali, samo za primer, ko dodajamo nedozorelo matico); 3. da tak inatičnik, ki bi ga morali podreti, prav lahko spregledamo, s čimer je usoda dodane matice tako rekoč zapečatena. Poponoma zrelo malico «prejme z gotovostjo tudi brezmatična družina — ne glede na to, ali je bila brezmatična en sam dan ali več tednov. Toda, kakor že rečeno, spregledati ne sinemo nobenega matičnika in tudi ne deviške matice, ki bi se mogla vtihotapiti v družino brez zalege. Splošno znano je, da se najhitreje prepričamo, ali ima družina matico ali ne, tako, da ji dodamo sat z mlado zalego- Če jo v panju nesprasena matica, čebele ne nategnejo niti enega matičnika. Posnetek Naš namen jo bil pokazati: 1. da nima vonj družine ali vsaj panja nobenega pomena pri dodajanju matic; 2. da daljše pripiranje matic ogroža njih sprejem; 3. da stanje družine in nastrojen j e čebel zelo vpliva na sprejetje nove matice, da pa, je praktično skoraj nemogoče> pogoditi psihološko najugodnejši trenutek, ko jo je družina pripravljena sprejeti, četudi še mi popolnoma zrela; 4. da pa je stanje iii_ nastrojenje čebel brez pomena, če se matica v vsakem pogledu tako ponaša, da se ne osovraži; 5. da je ponašanje matic tisti izključni čindtelj, ki odloča o njenem sprejetju ali zavrnitvi, in 6. da je odvisno ponašanje matice od njenega stanja in njene starosti. v Svojo trditev, da je ponašanje matice osnovni in edini činitelj, ki odloča o njenem sprejetju, opiramo na tale dejstva: v, 1' Popolnoma zrele matico, ki so že nekaj časa zalegale, lahko dodamo družinam brez upoštevanja vseli varnostnih ukrepov, o katerih so mislili doslej, da so neizbežni. J,anJ*“ s tako dodanimi maticami lahko že drugi dan odpremo brez najmanjše nevarnosti, da bi se maticam kaj zgodilo. 3. rI ako dodane matice ostanejo v družinah nepoškodovane. S ves ti smo si, da naše ugotovitve popolnoma nasprotujejo vsem teorijam in nasvetom v naših učbenikih. Toda opiramo se na izkustva in na dejstva, ki smo jih opazovali- Prav gotovo se nam ni treba opravičevati, da skušamo bitu tako tehtni pri lej nad vse važni zadevi dodajanja matic. Sigurna dodajna metoda, ki nam jamči ne samo to, da bo vsaka matica »prejeta, temveč tudi to, da bo sprejeta brez vsake poškodbe, jki ena izmed najvažnejših osnov v čebelarstvu. Vsi strokovnjaki so si edini,'da predstavlja visoki znesek mladih matic, ki vsako leto že ob začetku svojega koristnega življenjskega udejstvovanja bedno poirinejo. eno izmed naihuiših in največjega pomilovanja vrednih pomanjkljivosti modernega čebelarstva. Ne-pogrešna dodajna metoda kakor tudi zadostno število matic, tako da sploh ni več treba računati z naključji — to dvoje je ključ k uspešnemu čebe' larstvu. (Z avtorjevim dovoljenjem prevedel Vlado Rojec.) Josip Lampe: Spomini na Franka Bentona Mojega skrbnega očeta-čebelarja krije že tridaset let zemlja. Za njim je odšla tudi moja mati, ki ni čebelarila z nič manjšo ljubeznijo kot oče- Rad bi vam danes napisal, tov. urednik, na lepe čase, ki sem jih kot otrok prebil v očetovi hiši, majhno reminiscenco. Gotovo jo minilo že več kot pol stoletja od tedaj, ko smo nekega opoldne mati in otroci težko pričakovali sicer zelo točnega očeta s kosilom. Končno smp ga le pričakali. Toda ni prišel sam, z njim jo prišel velik, suh gospod v črni suknji in s trdim klobukom na glavi, ki pri nas ni bil običajen. Otroci smo se ga sprva bali. Polagoma pa si je pridobil našo zaupanje in slednjič smo ga imeli prav radi, posebno ker nam je vedno prinesel kaj sladkega za pod zob. Ko smo radovedni vprašali mater, kdo je to, nam je odgovorila: »To je stric iz Amerike.« Bil je Frank Bonton, znamenit čebelar iz USA. ki je poznal prednosti naše čebele in je prišel sem na Gorenjsko, da bi od tu pošiljal roje in matice v Ameriko. Kaj jo pričakoval oče od tega važnega obiska? Gotovo je imel ravno toliko želja, kot jih imamo še danes vsi čebelarji brez izjemo: dosti medu, močne čebelo in dovolj voska. Pa vse to, kot veste iz izkušnje, se ne da spraviti v sklad. Od takrat se je začelo v našem čebelnjaku novo življenje. Benton in oče sta nakupila v okolici nekaj kranjičev ter vzela v bližnji vasi star čebelnjak v najem. Gost je pripeljal s seboj mnogo nam takrat nepoznanega orodja. Nekaj ga imam še danes v rabi, mnogo se ga je pa porazgubilo. Največja posebnost je bilo točilo, ki je bilo takrat v naših krajih še nepoznano. Še danes dobro služi svojemu namenu, dasi je dolga leta romalo od čebelarja do čebelarja. Topilnik za vosek jo bil sestavljen iz dveh loncev, od katerih je imel gornji mrežasti vložek za voščine. Ker pa je ostajalo preveč voska v voščinali, je oče topilnik zavrgel. Mati ga jo potom uporabljala za kuhanje perila. Zadelano satovje sta odkrivala z ukrivljenim nožem- Materi je šlo to delo zelo dobro izpod rok, jaz pa se nožu nisem mogel privaditi in uporabljam rajo vilice. Matice sta odpošiljala v troprodalastih škatlicah, roje pa v kockastih zabojčkih z mrežastimi vložki. Panjovi so bili kaj različnih oblik in velikosti. Prašilčki, ki smo jih imenovali »čmrlji«, so imeli podolgovato obliko in tri male satnike- Izmed panjev jo užival največji ugled »Amerikanec«, obsežna kocka s toplo stavbo in s satniki zelo velike mere- Vedno se je dobro obnesel in dokazal, da »e na med izplača čebelariti le s panjovi velike mere. Enotnosti v meri satnikov Benton ni poznal. Vsi panjovi so imeli toplo stavbo, ter so bili tako narejeni, da si jih lahko posamezno razpostavil na prostem. Za čebelarjenje v čebelnjaku torej niso bili prikladni. Tako sta čebelarila oče in Benton skoro eno leto ter preizkušala razne metodo in novosti. Vso pažnjo sta posvečala vzreji matic in izvažanju. Pošiljala sta roje v Ameriko, še večkrat pa same matice- Kako so prestale dolgo vožnjo, mi ni znano. Od tedaj naprej so se gorenjski čebelarji skoraj z večjo vnemo oprijeli vzrejanja matic in čebelarjenja na roje, kot pa čebelarjenja na med. Nekateri so zaslužili pri tem lepe denarce, kar je predvsem Bentonova zasluga. Mnogo zanimivega o tern možu sem v dolgih in razburljivih letih, ki so od tedaj minili, pozabil, mnogo še uporabnega orodja mi jo tudi med okupacijo izginilo, vem pa, da je Benton marsikaj novega prinesel med naše čebelarje, kar so potem s pridom uporabljali pri čebelarskem poslu. Proti jeseni jo Benton izginil. Nam otrokom je bilo žal, da je odšel, očetu pa je napravil precejšnje skrbi. Pustil jo namreč ves inventar in oče ni vedel, kaj naj napravi z njim. Precej časa je poizvedoval za njim, čez nekaj mescev pa je dobil iz Ameriko obvestilo, s katerim mu je prepustil ves inventar in ga prosil, naj poravna račune, ki bi mu jih kdo predložil na njegovo ime. Obenem ga je tudi nagovarjal, naj sam nadaljuje začeto delo. Toda očeta so bridke izkušnje, ki jih je imel v družbi z njim pri pošiljanju rojev in matic v Ameriko, oplašile in so ni odzval povabilu. Uporabil pa je bogate izkušnje, ki si jih je bil pridobil z njegovim sodelovanjem, in začel pošiljati roje raje v bližnjo francosko Švico kakor pa čez »lužo«. Jožo Rihar: Prezimovanje in grižavost čebel (Nadaljevanje in konec.) Vlažnost — morda poglavitni vzrok griže. Prav zanimiva m> novejša raiziskavanja, ki povedo, da moramo pripisovati več važnosti vlagi. Nekateri pisci so celo mnenja, da je prevelika vlažnost važen, če ne morda najvažnejši povzročitelj griže pri čebelah. Znamenita so na-ziranja dr. E. C. Alphonsusa, profesorja vseučilišča v Wiskonsinu, ki jih je objavil leta 1936 v vodilnih ameriških entoinoloških in čebelarskih revijah. Pravi, da prvotnega vzroka griže ni iskati .nujno v neprimerni hrani ali šibkosti družine, temveč, da iščimo vzroke prej v prekomerni vlagi. Preobilna vlaga v notranjosti panja se nabira v obliki kapljic na panjskih stenah in na satju izven zimske gruče. Vlago proizvajajo čebele v zimski gruči z dihanjem, lahko pa prihaja od zunaj skozi žrelo. Prekomerna vlaga odhaja v zimski dobi le težko iz panja. Kadar je blato čebel redkejše kot običajno, je to v zvezi z grižo. Alphonsus zaključuje, da se nabere zaradi uživanja preveč vodene hrane v čebeljem blatu preveč tekočine, kar povzroča grižo. Omenili smo že, da postane čebelje blato preredko zato, ker uživajo čebele nezrel med. Prav tako vpliva preredka sladkorna raztopina, če jo pokladamo toliko kamo, da je čebele ne morejo več zagostiti in pokriti. Drugi pisci so mnenja, da lahko poruši ravnotežje vlažnosti v panju kristaliziran med, neprimerno zračenje, visoka zračna vlažnost in prekomerna razgibanost v čebelji gruči. A. W. Wodrow s Kmetijske poizkusne postaje v Laramie, ki je proučeval, kako učinkuje vlažnost na dolgost čebeljega življenja, je našel, da pri visoki vlažnosti čebele niso dolgo živele in da se je pri njih pojavila neka vrsta griže. Značilne so skušnje nekaterih naših čebelarjev, ki so hote ali iz pozabljivosti pustili družine čez zimo nezapažpne, a so jim navzlic temu zimo dobro pre- «tale. Napisati ne bi smel, da so jim navzlic temu zimo dobro prebile, temveč da so ravno zaradi tega dobro prezimile, ker je prevelika vlaga laže odhajala iz panja. S tem ne maram trditi, da je odevanje panjev čez zimo nekoristno, hočem pa poudariti, da je naš AŽ-panj v pogledu zračenja zlasti v zimski dobi pomanjkljiv. Menim, da teh ugotovitev ne smemo prezreti, če hočemo grižo zatreti odnosno preprečiti, da bi znova ne nastopila v katastrofalni obliki. Tu naj poudarim, kar sem že prej omenil, da je bila zima 1946-47 zelo meglena in izredno vlažna- Iz pretekle zime, ki jo imamo še predobro v spominu, naj omenim le to, da so n. pr. v decembru porabile čebele le 48 dkg hrane, 4 opazovalnice (Tržič, Tinjan, Dravsko polje, Lendava) pa zaradi prevelike vlažnosti vobče niso zaznamovale nobene porabe hrane. Nosemavost — vzrok nekaterih vrst griže. / Če obravnavamo prezimovanje in grižavosi. ne moremo mimo ugotovitev C. L. Farrerja, ki je proučeval spremembe v življenju čebelje družine glede na razne letne čase. Navedeni raziskovalec trdi, da so trije domnevni vzroki griža-vost.i: neprimerna hrana, vlažnost v hrani ali panju in nosemavost — ter da je v innofrih primerih najzanesljivejši vzrok ravno nosemavost- Mihajlov je našel v oktobru 1.1 odst., v novembru 6.7 odst., v decembru 7-4 odst-, v januarju 8-2 odst., v februarju 12.4 odst. in v marcu 18.5 odst nosemavih čebel. LotmaroVa je pa ugotovila, da podnebne razmere ne, vplivajo na potek in obliko noseme v istem letu, pač pa šele v prihodnjem letu. Deževnim, hladnim, nesončnim poletjem sledijo leta, ko nastopa nosemavost v hudi obliki. V «vežem spaminu nam je še lansko hladno deževno poletje in ne moremo se ubraniti vtisa, da je bilo lansko leto zelo veliko zazimljenih čebel že obolelih. Če je že v jesenski dobi nadpovprečno mnogo nosemavih čebel, postane griža očitna prav kmalu, saj nosemave čebele nemir v zimski gruči povečajo. Če je poleg tega med slab, ga použijejo čebele več in v njihovih prebavilih se nabere več neprebavljenih snovi. Pri obolelih čebelah je tudi poraba vode spremenjena in je verjetno, da pospešuje pojav griže i kopičenje neprebavnih snovi i obilje vlage. Vsekakor so nekatere oblike griže po mnenju Farrerja združene z nosema-vostjo. Dolga brezizletna doiba nosemavost še povečava. S temi ugotovitvami se sklada dejstvo, da je bilo spomladi 1952 pri nas ugotovljenih izredno mnogo primerov nosemavosti. Ko n. pr. Gartner F. iz Dražgoš poroča, da je letos spomladi padlo nekaterim čebelarjem tudi več kot tri četrtine družin zaradi griže, pristavlja, da so bile čebele nosemave predvsem pri tistih čebelarjih, ki so jeseni družine dokrmili s sladkorjem. Očitno je. da posledic lanskega hladnega Ideževnega poletja ni mogel spremeniti niti sladkor, zlasti pa še, ako so ga čebelarji pozno pokladali. Tudi v mnogih primerih, ki smo jih morda pripisovali griži, so družine odmrle ali zaostale v razvoju zaradi nosemavosti. četudi smatramo pojav grižavosti le kot prebavno motnjo ali v določenih primerih kot posledico nosemavosti, predstavlja vendarle za slovensko čebelarstvo zelo resen problem, ki terja, da mu posvetimo vso skrb. S tem v zvezi se vsiljujejo naslednji zaključki, ki bi bili morda osnova za naše nadaljnje delo na tem področju- 1. Oskrbi čebeljih družin je treba posvetiti več pažnje. Na kratko naj poudarim le sledeče: Dober med je za prezimovanje boljši kot sladkor- Cvetni prah v medu in obnožinski sati so zdravju in razvoju družine le v korist. Med mora biti v satju zrel in pokrit. Če mano nadomestimo s sladkorjem ali razredčenim boljšim medom, storimo to najkasneje konec septembra. Družine krmimo jeseni z gosto sladkorno raztopino, n. pr. v razmerju 2 : 1 t. j. na 2 kg sladkorja dodamo 1 liter vode. Prezimujmo le živalne plemenjake, ki imajo mlade matice. Vlaga v panju je strup za zdravje čebel. Zato skrbimo, da bodo pozimi panji dovolj suhi in prezimovanje čebel v skladu z njihovimi biološkimi potrebami. ‘2. Vprašanje izboljšave AŽ-panja kljub mnogim prizadevanjem še ni zadovoljivo rešeno. V mislih imam predvsem zračenje panjev v letni in zimski dobi, velikost in namestitev žrela, velikost satnika (ki je bil pri najnovejši spremembi znižan) in begalnico. Glede zračenja (in velikosti satov) sem mišljenja, da srno se celo oddaljili od zračenja, ki je bilo značilno za Janšev panj, nismo se pa istočasno približali izsledkom tuje čebelarske vede in prakse, ki priporoča smotrno zgornje zračenje.* 3. V slovenskih čebelarstvih zlasti v gozdnatih predelih in v letih slabe ajdove paše mora biti krmilni sladkor na razpolago že v septembru. Zajamčen mora biti iz pridelka preteklega, ne pa tekočega leta. V štirih zimskih mescih od oktobra do januarja porabijo v naših krajih družine 3,25 kg hrane. (Pri tej številki je upošteto 14 letno povprečje naših opazovalnih postaj.) Ako imajo čebele v gozdu neprimeren med, bi bilo treba toliko medu nadomestiti s sladkorjem. 4. Ker si navedbe v literaturi nasprodujejo in prevladuje v novejšem času mišljenju, da je med z mnogo obnožine za prezimovanje dober, bo treba s primerjalnimi poskusi ugotoviti vrednost kostanjevega medu kot zimske hrane.** Franc Farazin: Mesečna navodila V čebelnjak se je naselil mir, kakor bi vsi njegovi prebivalci izumrli. Kakor je še prod nekaj tedni bilo vse živo in veselo, je sedaj popolnoma tiho. Čebele so se že stisnilo v zimsko gručo, ki jo zapustijo le tedaj, če jih kaj vznemirja ali kadar ob toplem sončnem dnevu po malem izletavajo. V čebelnjak stopimo vsak teden po enkrat, a še tedaj prav potihoma. Pregledamo pasti, ki sino jih nastavili mišim, jih znova uredimo in natresemo strupa, fiko so prejšnjega že pojedle. Ob žrelih namestimo pločevinaste zaporice z zobci, da no morejo v panj miši in rovke. * Tov. Riharju so gotovo znane preureditve AŽ-panja v tej smeri in prizadevanja naše Zveze, da bi ta proiblem čim ugodneje rešili. Zato se čudimo tej njegovi izjavi. (Op. ur.) ** Dr Maurizio je ugotovila, da je v kostanjevem medu aesculin, ki pri-krajšuje življenjsko dobo^ čebel. Že zaradi tega je najbrž kot zimska hrana neprimeren. Sicer pa naši preprosti čebelarji vedo, da prezimujejo čebele na kostanjevem medu zelo siabo. Izboren pa je ta med za spomladansko spekulativno pitanje. (Op. ur.) Akt) nastopi hujši mraz, odenemo panje malo bolje. Primerna toplota je čebelam nujno potrebna, kajti pri nezadostni toploti porabijo več hrane, so vznemirjajo in zbolijo. Ako se matica prehladi, postane lahko deloma ali popolnoma nerodovitna. Ko čebele izletavajo, jih opazujemo in važnejša opazovanja zapišemo v dnevnik. Če je pri njih kaj narobe, pa jim lahko v skrajni sili tudi pomagamo. Nekateri čebelarji preveč radi stikajo po panjih, namesto da bi se naučili spoznavati življenje svojih čebel z opazovanjem na bradah. Pravilno zazimljenje, zadostna in primerna hrana ter popoln mir so glavni pogoji za dobro prezimovanje. Pri teh pogojih lahko vzdržijo čebele tudi do tri mesce brez izletavanja- Vsa opravila v čebelnjaku so torej sedaj končana- Le tu in tain še morda kdo krmi, kar pa nikakor ni na mestu. Če pa je le kako delo še potrebno, ga mora opraviti hitro in čini prej. Važno delo jo na primor čiščenje orodja in vsega, kar smo uporabljali med minulim čebelarskim letom. Orodje očistimo vsako rjo in ga namažemo z oljem ali mastjo. Posode operemo in lepo zložimo na primerno mesto. Omelca in gosje perutnice operemo v lugu, nato pa oplaknemo v čisti vodi, posušimo in, ako je potrebno, pristrižemo. Kdor si lahko nabavi nove gosje ali puranovo perutnice, naj jih zbira že sedaj, tako da bo imel prihodnje leto za vsak panj svojo, kar je najbolj higijenično. Take perutnico so trpežno in brezplačne. Posebno pažnjo moramo posvetiti točilu in vsemu, kar spada zraven. Obod in žičnati koš dobro operemo, gonilo po potrebi tudi namažemo z oljem ali mastjo. Postavimo ga na tako mesto, da ne bo izpostavljeno sunkom in vlagi, zlasti pa, da ga no bo treba večkrat premeščati. Sploh naj bo orodje, ki ga rabimo pri točenju, vedno v redu in snažno, da se nam med ne pokvari zaradi nesnage. Satje, ki smo ga odvzeli družinam, moramo sortirati. Dobrega spravimo v omare ali na kako drugo prikladno mesto, izločenega pa stisnemo v kepe, če ga takoj ne prekuhamo. Satje v omari moramo prod nastopom hujšega mraza vsakih 10—14 dni zažveplati. Čebelarji, ki prezimujejo čebelo v mediščih, puščajo satje čez zimo kar v plodiščih- V panjih ga čuvajo čebele, dokler je topleje, pozneje, ko postane mrzlo, pa se ga voščeni molj tako ne loti. Lahko pa satje tudi obesimo v suhem, svetlem in zračnem prostoru, tako da jo razmaknjeno 3—5 cm. Moramo ga seveda malo pokriti, da se od zgoraj ne napraši. Najbolje je, da obesimo na železno palico po 30 satov vodoravno pod tram na podstrešju. Jaz sem prej tako delal, sedaj pa puščam satje v plodiščih panjev. Vsak čebelar naj dela, kakor se mu zdi, da je prav, paziti mora le, da mu satja ne uniči voščeni molj ali da se mu drugače no pokvari in polomi. Lepo satje je ponos vsakega naprednega čebelarja. Ako smo vse v redu opravili tor čebele zazimili z zadostno in primerno hrano, lahko brea skrbi pričakujemo pomladi, ko nas bodo naše muhe zopet zdrave in v polnem številu pozdravile s svojim brenčanjem. Do takrat pa čebelarske knjige in časopise v roke! Saj je zimski čas najprimernejši za teoretično izpopolnjevanje. Pa tudi marsikaj drugega, kar bomo rabili poleti, lahko že sedaj izdelamo. Pojo naj kladivo in žaga, da se bodo naše čebelice čim bolje in udobneje počutile v našem »ujetništvu«. (Dalje prihodnjič.) Čebelarske opazovalnice v septembru Iz poslanih poročil je razvidno, da je bilo v začetku septembra nekaj lepih in toplih dni. Saj je znašala toplina 30° C. Čebele so po nekaterih krajih izkoristile ajdovo pašo. V Istri so nabirale medečino na materini dušici in na rožmarinu. Donos pa je bil neznaten. Nastopilo je deževno in hladno vreme. Po hribih je snežilo. Toplomer je pokazal najnižjo toplino 1° C. Deževnih dni je bilo povprečno 12, sonce je sijalo 139 ur ali na dan komaj 4,6 ure. Skoraj vsi opazovalci omenjajo, da čebele niso nabrale zimsko zaloge. Zato so družine združevali in manjkajočo zimsko zalogo dopolnili s sladkorjem. Opazovalnica Pristava poroča, da so tamkajšnji čebelarji kupili sladkor za krmljenje čebel v Varaždinu in ga plačali po 80 din. Pri nas pa jo 108 din kg. Kje jo vzrok tako znatnim razlikam v ceni? Ali so v drugih re-publikah oblasti bolj naklonjeno čebelarjem kakor v Sloveniji1? Preddvor: Ker je ajda odpovedala, manjka družinam 3—4 kg zimske zaloge. Novo mesto: Letos so imeli čebelarji s čebelami same stroške. Opazovalnice na Štajerskem: Stanje čebelarstva je obupno. Opazovalnice v septembru Donos ali poraba v Skupno pridobil ali porabil dkg Sred. mes. topli- na Dnevi Son- čni sii, v urah L II | III iz- letni de- žeTni mesečni tretjini/dkg Breg — Tržič + 70 — 100 — 60 — 90 13,2 21 14 129 Preddvor — 145 — 195 — 165 -505 11,8 18 13 62 Virmaše — 125» — 160 — 50 -335 18,— 23 13 146 Dražgoše — 140 — 110 —250 11,- 8 19 98 Tinjan — — — 16,— 28 12 194 Moščen. Draga + 135 — 15 — 5 + 115 19,2 30 9 189 Renče + 75 + 65 — 15 + 125 18,5 30 16 198 Brest — 10 — 90 — 110 —210 — 15 17 99 Kalce — — — — — — — Zerovnica — 35 90 — 65 — 190 11,7 19 12 111 Livold — 10 — 30 — 30 — 70 14,— 17 12 111 Črmošniice + 495 — 140 — 80 + 275 — 25 14 — Krka + 25 — 90 — 40 —105 — 22 11 115 Novo mesto + 375 — 170 — 85 + 120 14,4 25 10 148 Grm-Miklarij ..... — 40 — 160 — 60 —260 14,8 27 8 — Dragatuš — — — — — — — — Dobova + 10 — 5 — 10 — 25 15,— 20 11 82 Selnica ob Dravi . . . + 60 — 70 — — 10 13,2 25 9 146 Sv. Lovrenc na Poli. . . — 35 - 80 — 45 —160 27 13 150 Sv. Lovrenc na Dr. p. . + 125 — 70 — 80 — 25 12,5 27 8 172 Donačka gora — — — — 13,— 28 9 137 litičkovci + 90 — 80 — 60 — 50 13,8 26 9 220 Cezanjevci + 50 - 20 — 10 + 20 — 25 12 125 Pristava + 70 — 60 — 70 — 60 — 27 8 100 Prosenjakovci — + 50 — 60 — 10 13,4 26 10 180 Lendava — 40 — 40 22 11 141 Povprečki — — — - 99 14,- 23 12 139 NASA ORGANIZACIJA Čebelarski sestanek v Ljubljani V dneh 16. in 17. oktobra toga leta «o se mudili v Ljubijirni tovariši Simič, direktor Čebelarske centrale v Zagrebu, Vukelič, predsednik Čebelarske zadrugo v Zagrebu in Živanovič, načelnik! Čebel, zadruge v Beogradu. Ogledali so si naše poslovne prostore na Miklošičevi cesti, mizarsko delavnico na Vrhniki in druge zanimivosti Ljubljane. Člani predsedstva Zveze čebelarskih društev za Slovenijo so imeli z njimi razgovore o organizaciji Zveze čebelarskih društev in zadrug Jugoslavije, o organizaciji obveščevalnih postaj, izkoriščanju pa-sišč, čebeljih boleznih, o sladkorju za jesnsko krmljenje čebel, o prevažanju čebel in še o raznih drugih gospodarskih zadevah. Na tem sestanku smo spoznali, ka" ko potrebna je večkratna izmenjava misli s tovariši zastopniki čebelarskih organizacij iz drugih bratskih republik, žal, da nils o bili navzoči tudi tovariši iz Bosne in Hercegovine, nadalje iz Vojvodine, Makedonije in črne gore. Sicer pa upamo, da ta priložnostni obisk tovarišev čebelarjev iz Hrvatske in Srbije ni bil zadnji in da je šele začetek ožjega sodelovanja med jugoslovanskimi čebelarji. Ker so si tovariši želeli ogledati še posebej vzorno čebelarstvo tovariša Franca Kirarja, jih je spremil do • Maribora tovariš Kobal. Na tem sestanku je bila sprejeta tudi resolucija o najbolj perečih čebelarskih problemih, ki se glasi: 1. Danes ni v Juooslavijii čebelarsko organizacije, ki bi strokovno povezovala čebelarstvo vse dežele in skrbela za njegov napredek. 2. Resnično stanje čebelarstva v FLRJ ni znano in zato ni možnosti za širjenjo naprednega čebelarstva; 3. kolikor moremo približno oceniti, je današnje čebelarstvo v primeri s predvojnim za 30 odstotkov slabše; 4. zadnje suše, zlasti pa letošnja, so tako slabo vplivale na čebelar- stvo, da bo to zimo utrpelo veliko zgubo kljub pomoči Zvezne vlade z denaturiranim sladkorjem. 5. V vseh krajih naše države se naglo širijo kužno bolezni in žo danes preusiavijajo resno nevarnost, čez nekaj lot pa lahko povzroče katastrofo, če ne bomo pravočasno ukrenili vse, kar je potrebno. G. Prevozna tarifa in razni krajevni predpisi o »pašarini« in pod. onemogočajo prevažanje čebel na pašo in s tem zavirajo najbolj gospodarski in kolektivni način izkoriščanja nepreglednih pokrajin čebelje paše. Zato propadajo milijoni narodnega dohodka: velikanske količine voska kot stratcgiijske sirovine in medu kot najdragocenejše hrane. 7. Oskrbovanje čebelarstev s panji in čebelarskim orodjem ni urejeno tako, kot to zahteva ta pomembna gospodarska panoga. 8. S čebelarstvom se ukvarja še vedno povečini stari kader, ni se pa napravilo dovolj za dvig novega kadra- 9. V kmečkih obdelovalnih zadrugah in drugih zadrugah, na državnih posestvih, organizacijah in med delovnimi množicami ni dovolj popularizirano racionalno čebelarjenje, širša javnost pa je premalo poučena o koristi čebel pri opraševanju sadnega drevja in drugih kulturnih rastlin. 10. Nič se doslej ni storilo še za standardizacijo čebelarskega orodja in proizvodov. 11. Naše čebelarstvo kot celota že od začetka vojne nima nobene zvezo s podobnimi brganlizacij'ami v zamejstvu in se zato ne more okoriščati s skušnjami tujih naprednih čebelarjev, čebelarske znanosti in tehniko. 12. Čuti so zelo veliko pomanjkanje domače in tuje čebelarske literature. 13. V našem današnjem izvozu zavzemajo čebelarski proizvodi po- membno postavko, a od osvoboditve do danes ni bilo na. razpolago za uvoz čebelarskih potrebščin skoro nobenega dinarja. Zaradi vseh zgornjih ugotovitev smatrajo zastopniki jugoslovanskih čebelarskih organizacij, daje potrebno čimprej ustanoviti čebelarsko organizacijo višje stopnje, ki bi: a) strokovno povezovala čebelarstvo FLRJ in koordinirala delo za njegov napredek, b) dajala predloge in svoje mišljenje pristojnim organom o reševanju vseh vprašanj, pomembnih za čebelarstvo; c) pomagala pri znanstveno-pre-iskovalnem delu iz čebelarstva, zlasti glede na odnose do kmetijstva, č) vzpostavila in vzdrževala zvezo s čebelarskimi organizacijami v inozemstvu, da bi se tako lahko okoristili z izkušnjami drugih čebelarjev in dai bi se tudi pri nas dvignili znanost in čebelarska tehnika, d) pomagala pri izdajanju čebelarske literature in s tem širila racio-nalni način čebelarjenja-Za uresničitev tega je treba priporočati predstavnikom čebelarstva ljudskih republik, kjer še ni republiških čebelarskih organizacij, da jih čimprej ustanove, da bi tako lahko pristopile v Zvezo čebelarskih organizacij FLRJ-Da bo mogoče realizirati zaključke in da bi se pospešilo delo za organizacijo, se osnuje Iniciativni odbor, v katerem so tovariši: Rade 2i-vanoviič, Dragan Vukelič, Filip Simič. Stane Mahelič in Vlado Rojec. Posle tehničnega sekretarja Iniciativnega odbora bo vodil tov. Rade Živanovic, upravnik Beogradske pče-lanske zadruge, Beograd. S. f. s. n.! Podpisi: Rade Živanovic, s. r., Dragan Vukelič, s. r., Filip Simič, s. r.. Stane Mihelič, s. r., Vlado Rojec, s. r. Seja predsedstva Seja je bila 24. X. 1952. Razen tov. Leopolda Namarja, ki je na orožnih vajah, so bili na seji vsd člani predsedstva. Dnevni red: Branje in potrditev zapisnika zadnje seje; tekočo zadeve; oddaja prvih zakupov; čebelarska šola; spremembe v predsedstvu in razno. Zapisnik seje so navzoči soglasno potrdili. Tekoče zadeve: Predsedstvo Zveze je poslalo v Beograd skupno z zastopniki Čebelarskih društev drugih re-nublik tov. direktorja Namarja. Delegacija je pri Zvezni vladi dosegla spremembo uredbe o dennturiranem sladkorju za krmljenje čebel. Sladkor se bo denaturiral z 2 % mešanico žaganja. Denaturizacija je poverjena republiškim' čebelarskim organizacijam. Zaradi slabe letine bo Narodna banka dajala čebelarjem enoletni kredit za nakup sladkorja. Obresti bodo le 2 % . MLO Ljubljana je poslal Zvezi vprašalno polo glede investicij v letu 1953. Predsedstvo je odgovorilo, da v letu 1953 ne bo gradilo v Ljubljani. Nekateri člani, ki so nakupili A2-nanje pred pocenitvijo, se obračajo na Zvezo s prošnjami, da bi tudi njim znižali cene. Ker je tak postopek nemogoč, je predsedstvo odklonilo prošnje. Tov. Benedičič, član nadzornega odbora Zveze, je izjavil, da ne more opravljati ikisIov nadzorstva, ker je bil iz Ljubljane prestavljen na Jesenice. Predsedstvo je mnenja, da tov. Benedičič iz tega razloga ni upravičen odložiti svoje funkcije, saj je celo dobro. če so člHiiii nadzorstva tudi izven Ljubljane. Stroške, ki jih bo_ imel s prihajanjem na seje v Ljubljano i>o službeni potrebi, bo plačala Zveza. Zvezn je podarila 20 kg medu invalidski organizaciji. Predsedstvo je odklonilo predlog, da bi se izplačevale višjo dnevnice, kot jih predpisuje uredba. Le za izredno težko delo na terenu in za predavanja bodo dobivali uslužbenci in predavatelji dodatke. Delavcem mizarske delavnice na Vrhniki, ki so se udeležili proslavo slovenskih brigad v Dol. Toplicah, je predsedstvo odobrilo nagrado v višini enega plačanega dne. Zakupi: Doslej je bilo za sociali- stične zakupe vloženih 32 prošenj Ker pa Zveza ne bo dovoljevala zakupov, ki bi imeli manj kot 60 panjev čebel, so se morali prosilci, kj bi radi opravljali manj čebel, združiti v skupine. Predsedstvo jo o vsakem posameznem prosilcu podrobno razpravljalo in slednjič vse prošnje ugodno rešilo. Skupno je bilo potrjenih sedem zakupov, od teh šest po 60 panjev, in eden s 120 panji. Čebelarska šola: Poročilo o pripra-' vah je podal tov. Rojec Vlado, prav tako o stroških, ki jih bo morala nositi Zveza, dokler ne bo šola prišla v reden republiški proračun. Predsedstvo je soglasno sklenilo, da bomo s šolo pričeli letaš, ne glede na to da se je prijavilo le 14 učencev in da bo morala večina stroškov v tem šolskem letu nositi ZČDS. Spremembe: Ker je prevzel tov. Leopold Namar, dosedanji blagajnik ZČDS, posle direktorja, po mnenju predsedstva ne more istočasno oprav- ljati funkcije blagajnika, Zato je predsedstvo soglasno sperejelo predlog, da prevzame posle blagajnika tov. Ivo Majcen, upravni odbor pa bo naknadno razpravljal o tem sklepu. Tov. Mihelič Stane je prosil, da bi fr a razbremenili funkcije tajnika, ker je prezaposlen z drugim delom, zlasti pa s pripravami za izdajo čebelarskega učbenika. Predsedstvo se s predlogom ni strinjalo. Sprejet je bil sklop, da bo vse tajniške posle, ki niso direktno vezani na tajnika, prevzel tov. direktor Namar, tov. Stane Mihelič pa bo opravlal le delo organizacijskega tajnika Zveze. Razno: Ker še vedno nimamo primernih prostorov za satnišmico, ne moremo izdelovati satnic in kuhati voščin. Tovariš predsednik Maks Krmelj je obljubil, da so bo zavzel za to, da l'o Zveza dobila prostore v najkrajšem času. Seje predsedstva bodo odslej vsak drugi petek ob 18. uri v prostorih Zveze čebelarskih društev za Slove-nijo v Ljubljani. Dopisi REDEK JUBILEJ ČEBELARSKE DRUŽINE SELNICA OB DRAVI Pekrska Čebelarska družina je v nedeljo 27. julija obiskala našo Če-U*Iar 120.— Točilo 9000.— Mreža žična črna 1 m 500.- Koš za točilo 2300.— Matična rešetka 1 m 700.— Gonilo 1700,— Kvačice 1 kg 450.— Sito enojno 350.- Zabijač za kvačice 100 — Lončki 1/4 kg 14.— Satnikl-nezbltl 1 k. 12.- n 1/2 , 17.— Prečne zapore 18.— . 1 . 26.— Slamnlce-velike 80.- Tehtnica za opaz. panj 11.500,— , male 70,- Stojalo za zbijanje satnikov 150,— Kapa*brez blaga 190.— Znak-čebellca 30,- Kadilnik na meh 620.— Knjiga .Naša koSnica" 40.— Deščica za utiranje 35.- Razstojišča na 9 satov 22.— Kolesce navadno 70.— „ 10 , 24.— , Široko 60.— Zapahi za žrela x/i 20 — 1 vretence žice črne 38.— n • n % 22.— , , svetle 40.- „ . okenca 7.— Luknjač 620.— Nosilci za mat. rešetko 14.— Satnice 1 kg (brez voska) 1100,— 1 , samo delo 60.— Na prodaj so tudi nekateri letniki Slovenskega čebelarja. Gornje cene so neobvezne, ker se večkrat spreminjajo. Nečlani plačajo 10 % pribitka pri lesenih Izdelkih, izdelanih v naši mizarski delavnici, pri drugih Izdelkih, Izdelanih od tujih obrtnikov, pa 5 % pribitka na gornje cene.