»VIGRED*, ženski list z Modno in Krojno ter Vzorčno prilogo. — Izhaja vsak mesec. — Naročnina znaša Din 25.—, z mesečno prilogo Din 50.—. Ce se naroči 20 izvodov (brez priloge) pod enim naslovom, le Din 20.—. Za inozemstvo Din 32.—, & prilogo Din 64.—. Izdaja konzorcij »Vigredi« (Vida Mašič) v Ljubljani, Pražakova 8. Uredništvo (odgovorna urednica Zora Poženel) in upravništvo Pražakova 8. Vzajemna zavarovalnica. Telef. št. 4034. Tiska Misijonska tiskarna v Grobljah. — Za tiskarno odgovarja A. Trontelj C. M. Sklep uredništva 10. dan prejšnjega meseca. Rokopisov uredništvo ne vrača, nena- ročenih prispevkov ne honorira. Rokopisi in vsi dopisi, ki se tičejo vsebin lista, naj se naslove na uredništvo, vai dopisi glede priloge na upravo. Naročila, reklamacije in naročnino sprejema uprava »Vigredi«. Uredništvo in uprava: Pražakova, 8. VSEBINA 4. ŠTEVILKE: Mlado zdravje, dober dan! (J. Pucelj). — J«gned (J. Borštnar). — To bilo zgodnjo je pomlad (A. K. Tolstoj - J. Borštnar). — Povzdig (F. Zupančič). — Resolucije kongresa Kristusa Kralja. — Vam sestre, v dobro jutro (F. Zupančič). — O demokraciji v gospodarstvu (M. Valant). — Zgodovina svilo (A. Lebar). — Lepša kot zaklad bogati (E. Drolc). — Starček roma (F. Terpin). — Dve kroni. — Poslednja pesem (M. Žnidaršič). — Na podstenju (Fr. Kunstelj). — Še žive (A. Galetova). — Moj rojstni kraj (M. Markelj). — Izobraženo dekle (Gerely - Mastnak). — Narod desetih bratov in desetnic (Miklič Rado). — Deklic« na tuje gre ... — Iz domačih krogov. — V naših domovih. — Za pridne roke. Vigred ima v zalogiin priporoča: Mati vzgojiteljica Med pomladjo in poletjem Predavanja socialnega tečaja Materam Kuhaj varčno in dobro Praktični nasveti gospodinji Higiena žene Higiena hiše din 6 10 10 3 3 3 3 3 i« ii ii ii ii ii ii Plačljive tudi v pisemskih znamkah. Ako gre za zavarovanje pride v poštev le Vzajemna zavarovalnica LJUBLJANA • Miklošičeva 19 1. požar, vlom, nezgode, jamstvo, kasko, steklo, zvonovi; 2. doživetje, smrt; rente in dote v vseh možnostih; posmrtninsko zavarovanje »KARITAS«. Zavarujte sebe in svoje imetje vedno pri naši slovenski zavarovalnici. LETO XVIII. LJUBLJANA, 1. APRILA ŠTEV. 4. Janez Pucelj: MLADO ZDRAVJE, DOBER DAN! Odbežala zima plaha, skrila se je kdove kam; vitez sveti Jurij jaha na konjiču belem k nam. Sveti Jurij, doiber dan! Halja ga zelena krije, ves pokrit je v cvet dehteč, izpod cvetja meč mu sije, solnčni žarek je ta meč. Solnčni žarek, dober dan! Solnčni žarek, sveti Jurij, mlado zdravje, dober dan! Janez Borštnar: JAGNED Ah . . . Zdaj se bo zgodilo ... Že gore: nebo in rose, zarje kakor kri, zdaj, zdaj bo vstalo sonce iz noči . . . Joj! Že gredo! Blesteče in rosne nad jagnedom tri ptice, glej, lete — Sto drobnih vej vzdrhti za pticami, v njih tisočero listov zašumi, in jagned vriska, hoče iz zemlje . .. Že ptice v zarjo so se izgubile — sto bledih rok ubito zre v nebo, v njih tisočero src srebrnih plaka. vem: jagned spet zaželel z njimi bo -saj v hrepenenju sva si pač enaka. A. K. Tolstoj - J. Borštnar: TO BILO ZGODNJO JE POMLAD To bilo zgodnjo je pomlad; že trava je vstajala, vode hitele skozi hlad, z vej zelen je bleščala. * Piščal pastirska zjutraj še ni pela v polja speča, bila na gmajni v popkih še je praprot vsa drhteča . . . F. Zupančič: Povzdig Na Velikonoč, temeljni praznik krščanstva, se je pripravljala Cerkev v dolgem, globokem in premišljevalnem pričakovanju. »Bratje,« pravi sv. Pavel, — »to je volja božja, da se posvetite! — Kakor otroci luči hodite! — Nismo otroci sužnje.« Očistiti se in odrešiti se, trpeti in radovati! Resno pričakovanje je pripravljal post duhove na velikonočno zmago. Sence je bilo treba, da tembolj zažari luč. Zbranosti je bilo treba, da tem glasneje doni hozana. In solza je bilo treba, da se jasneje izraža radost. Obredi, prepolni poezije in lepote, so predvsem bogati globokega pomena: vidni poizkusi nevidnih skrivnosti. V svetem tednu se doživlja docela tragičen vihar, ki je predhodnik vstajenja. Obsega vse dogodke Kristusovega življenja od sijajnega pohoda v Jeruzalem, do temnosen-čnih oljk Getzemane, od dišav v alabastro-vih posodah v hiši Betanije, do v kisu namočene gobe na sramotilnem lesu. Toda iz temin je prodrla luč, izza smrti življenje, iz namišljenega uničenja zmagoslavno vstajenje. Ni zrelega klasa brez posejanega semena in ni prave radosti, ki se ne poraja iz trpljenja. Zato Cerkev poje najradostnejše speve, slaveč vstalega Zveličarja in njegovo neskončno milost. Tam zunaj, onkraj vrat svetišča brzi nemih kril oznanilo vstajenja po vsem svetu kot nedoločna melodija in se dopolnjuje končno obljubljena prisega. Istinito je velo v vsem ozračju čudežno pričakovanje: Viri, zaprti v ledu, so pričakovali, da zadone prosti in radostni svoje žuboreče speve. Temni oblaki so čakali, da se razblinijo v prozorne in prosojne tančice. In drevje je sanjalo nestrpno o svojih mehko šuštečih vrhovih. Pač so odpirale vijolice svetle očke in zrle sosestrice, plahe trobentice, toda pomlad si še ni upala na dan. Toda danes odmevajo v modrem vzduhu radostni zvonovi in znanijo nebu in zemlji življenje. Nebrzdljiv val tali vire, razred-čuje oblake in odeva drevje. Človeška bivališča so pevajoča gnezda, zemlja se prenavlja, novorojena kakor duše. Vse je mlado, sveže, čisto. Čudež se dogaja: Bron svedoči, da je vstala zemlja z vstalim Kristom. Dalen spomin se mi poraja v duhu v teh dneh velikonočnih zvonov in čudežne slave vstajenja: Bila sem v večnem Rimu prav veliki teden vse modro odičene velikenoči juga. Čista, jasna modrina neba edino večnega Rima, ki je kakor ožarjen najčistejših sončnih žarkov. Obiskala sem tudi jaz kakor drugi ogromne, obiskovalcev polne bazilike, prevzeta, kakor vsi, izrazov lepote, godbil, kadila, zastrte luči, v srcu mističen odmev skoro liričnega ganotja. Prestolnica še ni bila uprav današnja, preoblikovana v cestah in stavbah, vsa polna življenja in mladosti, prenapolnjena navdušenja, ki te skoro dviga v množici. In sonce, ki je bilo na jasnem nebu, je radostno obsevalo cestno železnico, v katere voz sem stopila. Cestna železnica stare izdaje, sladko se zibajoča, prenapolnjena. In kakor se je odpirala velika cesta, onkraj Sv. Marije angelske, so se redčile hiše in med zelenjem je cvetelo kako mandeljevo drevo in znanilo pomlad. V krasnih vrtovih so blestele bogate eksotične rastline in dehteli vonji orientalskih gajev. Doli pod ličnimi klanci Celija so nudile nove stavbe vetru bela pročelja in zgoraj se je ločila Navicella ljubko izza dre-vorednih nasidov nad Neronovim vodovodom. Še nižje so se komaj vidno zibali mladi vrhovi starih rastlin nad neskončnimi oboki amfiteatra. Izza Palatina, nad veliko stranjo Fora, pa je prihajal glas usmiljeno spo-koren . .. Zadaj doli Sveti Janez v Lateranu kakor rešilen pristan v mislih na Boga. Sladko in dobrotno sonce je odevalo večno mesto. Cestna železnica je uprav preprečila drevored Circonvallazione. Med še golimi divjimi kostanji gneča krog prodajalca »sreče« ... O, kaj poceni! ... Ženska, na pritličnem stolcu zavezanih oči je uganila in napovedala, zroč poteze mastne roke .. . Poškilila izza očesne obveze na cve-teč obraz služkinje, je v preroškem tonu javila napovedi ljubezni. In naposled smo se ustavili, izstopili. Ob velikih vratih bazilike se je gnetla množica vernikov. Nepregledna vrsta se je pomikala proti stavbi, preprosti kakor podeželna hiša: La Scala Santa. Znotraj je dvoje stopnišč obdajalo eno Pi-latovo teraso. One mase kamna so zrle in govorile odkrito o izdajstvu in mučenju. Tu Judež, ki poljubi Učenika, tam Kralj kraljev, krvaveč in zasmehovan, izpostavljen preteči množici. In množica je šla kleče navzgor ... v dvigu navzgor se je skoro izgubila vsaka ideja o človeški moči: od moža, ki se je z glavo skoro dotaknil kolen, do mlade žene, ki se je vzpenjala vsa potna, hropeča . . . Tudi jaz sem se dvigala in zdelo se mi je, da sem kot bilka v valovih viharnega morja. In zgoraj nas je sklonjene nenadoma pre- sunil Ecce Homo ter v soncu se blesteči re-likviarij. Za nami se je vzpenjala druga kopica vernikov. Zahotelo se mi je zraka, luči in vrnila sem se po stranskem stopnišču. Zopet sem se ozrla in prevzelo me je roj misli. —- »Da, malo in ozko sveto stopnišče« — sem si dejala — »kako naravno nam predstavljaš ono dolgo, obširno, brezmejno, po katerem se vzpenjamo s Sisifovim bremenom na ramah. In vrhu tvojih stopnic ne ostane drugega kot manjši ali večji pritisk na kolenih. Vrhu onega drugega stopnišča pa je utrujeno in izmučeno vse telo; srce stoka, možgani so kakor razkosani v mislih, ki se razpršujejo, v upih, ki beže, v čistih, porušenih poletih in izdani ljubezni. Ej, malo, kratko, sveto stopnišče, odvzeto, ugrabljeno stari stavbi Jeruzalema! Četudi bi te ne obdajale legende in četudi bi te bičana noga Kristusa ne bila blagoslovila z vtisom njegovega mučeništva, bi te moralo človeštvo vedno blagoslavljati. Ali nisi podobno včerajšnjemu, današnjemu in gotovo tudi jutrišnjemu življenju?« Resolucije kongresa Kristusa Kralja 5. Nedeljsko delo. Nedelja in praznik sta Gospodov dan, zato jih je treba posvečevati. Z nedeljo stoji in pade krščanstvo. Nedelja ni dan zabave, pač pa dan počitka. Po vojni se je razpaslo nepotrebno delo ob nedeljah v tovarnah, zidanje novih stavb, tovorne vožnje in kmečko delo. KKK proti temu oskrun-jenju Gospodovih dni odločno protestira in zahteva, da se to zlo odpravi. Zato: 1. katoliško ljudstvo resno pozivlje vse podjetnike, industrijce, rokodelce, obrtnike, kmete in delavce, naj se zdržujejo ob nedeljah in zapovedanih praznikih vsega nepotrebnega dela! Verno ljudstvo pa naj pokaže svojo upravičeno nevoljo vsem, ki nedeljo skrunijo; 2. oblasti naj strogo zabranijo vsako delo v tovarnah in drugod, kolikor ga prepoveduje postava; 3. omeje naj se prepogostne nedeljske telovadne, športne prireditve in igre, zabave, veselice, večkrat s plesi. KKK priporoča vodstvom katoliških društev, naj sporazumno omeje čezmerno število svojih prireditev. 6. Bogokletstvo. Po vojni se je razpasel med našim narodom sramoten madež, ostudno bogokletstvo v tujih jezikih, ki kliče jezo božjo na ves narod. Zato poziva KKK vse verne Slovence, da z vsemi silami napravijo konec tej naši veliki sramoti. a) Vsak dostojen človek naj opominja in posvari vsakega bogokletneža, kadar sliši kako bogokletstvo. b) Ker je bogokletstvo tudi po državni postavi kaznivo, naj se ta določba tudi dejansko izvršuje. c) Po zgledu Amerike in Italije naj se tudi pri nas osnujejo posebna združenja, ki naj začno skupno borbo proti bogoklet-stvu. Vsa slovenska javnost mora vedeti, da je bogokletstvo v tujih jezikih slovenska sramota in zločin pred Bogom, narodom in državo, ki ga je dolžan vsakdo zatirati. Francka Zupančič : Vam sestre v dobro jutro Nikakor si me ne predstavljajte boljše od vas! Takoj vam povem resnico, ker želim, da se sprijaznite z mojimi vrstami: najbrže sem slabša od vas. Kdor potuje daljšo vrsto let, se opraši; sreča mnogo kamenja in prekorači mnoge križpoti. In šele kasneje in največkrat prepozno spozna vrednost bližnjic. Pot je dolga in na večer se ti bo zdelo, da si sanjala življenje tako hitro bo minulo. Toda utrujenost in praske ran ti bodo svedočile, da si je živela. Vedi torej, preden čitaš dalje, da me peče več kot en korak. In ob spominu mnogih ur se sramujem sama sebe. Vedi torej to in ne smatraj me za boljšo! I. Bodi! Tvoja mladost te usposablja, da si si svesta vsake besede in vsake geste. Moderna omika ti je ponavljala že stokrat, da imaš vse pravice. Tako mi bo le težko govoriti; kajti izkustva mater niso ona hčera. Končno, če se lista koristcmosno v knjigah drugih je treba, da zna vsak citati osobito še v svoji. Iščeš torej lahko knjigo tvojemu nagonu, ali tvoji zabavi, tvojemu grehu ali tvoji muki: iskala sem jo pred teboj in nisem je našla. Nihče, tudi učenjak in modrijan te ne bo naučil česa drugega, kakor je to, kar pišeš z lastnim, svojim življenjem. Jutro in dan bosta minula. Na večer pa boš segla po teh vrstah, ki imajo Tvoj dih. In vsaka beseda, slednja kretnja, vsak dogodek, tudi oni, ki se ti zde sedaj nepomembni, se bodo pojavili pred teboj. Videla boš tedaj, da se ne da prikriti ta list tvoje knjige. Odprla se bo tam, kjer boš morala čitati sama zase . . . II. Toda pusti, da ti govorim! Dovoli mi vsled dolge poti, ki sem jo prešla, radi bolesti, ki sem jo poznala, radi mnogega mojega gorja in mojega sramu, radi srca, ki mi trepeče na ustnih! Ne misli, da so te vrstice izraz takozva-nega usmiljenja. Ne. Vtisi so iz mojega življenja mnogih dni, zabeleženi v temni kamrici moje samote. Nagli odsevi, porojeni tudi v urah bojev same s seboj. Morda ti bodo uprav radi tega lahko nudili malo miru. Podarim ti jih. Našla boš v njih marsikak drobec lju-bavi in bolesti. In morda boš odkrila kak migljaj zase, kajti ti si jaz, le nekaj za menoj na poteku let. To je ura, da iščeš vzorov, ki naj ti raz-svetijo pot. Toda bodi zagotovljena, da ga najdeš! Živi radostno tvojo mladost! Najlepši so spevi jutra. Toda tudi opoldne in proti večeru naj vedno spremlja tvoj korak popevka: vsak letni čas ima svojo cvetko. To, kar velja, je vedno le ritem pesmi v srcu. (Dalje prihodnjič). Valant Milan: O demokraciji v gospodarstvu V drugi polovici preteklega stoletja je nastalo po vsej Evropi živahno gibanje za demokracijo, za tak način vodstva državniških poslov, da bi prišla v njem čim bolj do veljave volja državljanov, ljudstva. Najbolj razgibane in vnete so bile za to gibanje delavske množice, ki so si obetale od zmage demokracije zboljšanje svojega gospodarskega in socialnega položaja. Med delavskimi množicami pa sta zopet tekmovali marksi- stična in krščansko-socialna smer. Slednja si je nadela v Belgiji ime »krščanska demokracija«. Dr. J. E. Krek piše v svojem »Socializmu«, da je papež Leon XIII. zaklical v spoznanju pomena demokratičnega gibanja vsem katoličanom: »Postavite krščanska ljudska društva proti socialističnim; od vas je odvisno, ali bo demokracija krščanska ali socialistična«. Isti papež je še podčrtal važnost krščanske demokracije v svoji okrožnici »Graves de communi«, v kateri pravi o njej, da »se poteguje za nižje ljudstvo, da ne po-menja stremljenja po novi vladni obliki in da zasluži pohvalo, ko želi zboljšati delavcem njihovo stanje, da bodo čutili, da niso živina, marveč ljudje« (dr. J. E. Krek. »Socializem«). Toda v splošnem je bila mišljena pod vsem tem gibanjem politična demokracija. Za to nosi krivdo marksistično gibanje, ki mu je bila demokracija samo prehoden pojav. končni cilj — vsaj revolucionarni smeri — pa vlada delavskega razreda. Jasno pa je, da ne more segati demokracija samo na politično področje, temveč da mora priti prej ali slej tudi do demokracije v gospodarstvu, torej do takega načina vodstva gospodarstva. da bodo imeli nanj vpliv oni, ki so na njem zainteresirani neposredno, končno pa tudi vsi, ki so od njega odvisni posredno. Med prve spadajo delavci in nameščenci, zaposleni v gospodarskih podjetjih, med druge pa kupci izdelkov in javna oblast sploh, ker je ona v prvi vrsti poklicana, da skrbi za blaginjo ljudstva. Gospodarska demokracija je tudi stvar pravičnosti in krščanske ljubezni. Saj vemo, da v liberalnem gospodarskem redu podjetnik dela. kar hoče, izkorišča delavstvo in si grabi čim večji dobiček, kolikor le more. Delavstvo kot tudi javna oblast nima nobenega vpogleda v gospodarstvo. Podjetniki pa lahko krijejo svoje sebične nagone s pravljicami o težkih časih itd. Če vemo, kako malo je v podjetniških krogih širom sveta pravih kristjanov in da je na vse zadnje težko poedincu držati se krščanskih načel radi tekmovanja ostalih, moramo reči, da je pravično, da v celotnem gospodarskem ustroju pride do preosnove. ki naj odpravi sedanje stanje in da pravice tudi delojemalcem. To je poudaril že Leon XIII., ko je zapisal v okrožnici »Rerum novarum«, da »ne more biti snov brez dela« in da» je nad vse resnično, da ne izhaja narodno bogastvo* od drugod kakor iz dela delavcev«. Pokojni papež Pij XI. pa je v »Quadragesimo anno« ponovno potrdil, da »je zmotno pripisati sami snovi ali samemu delu. kar je učinek vzajemne dejavnosti obeh«. Isti pravi ravno tam: »Vsakemu je treba dati svoj delež in poskrbeti, da se bo vse porazdeljevanje ustvarjenih dobrin uravnavalo in urejalo po pravcu obče blaginje in socialne pravičnosti.« Tega načela seveda ne more izvesti sam podjetniški sloj, ker je težko »dati vsakemu svoj delež« iz lastnega žepa. Zato je potrebno. da se gospodarsko vodstvo preosnu-je tako, da bodo delodajalci, delojemalci in končno zastopniki kupcev ter javne oblasti skupno določali vsakemu pripadajoči delež — v gospodarski demokraciji. Razumljivo je, da so se oprijeli prvi misli o demokraciji v gospodarstvu krščanski delavci. Saj oni največ trpe pod samovlado kapitala, s svojo usmeritvijo pa so tudi samo sledili socialnim smernicam vrhovne krščanske avtoritete. Po vojni se je njihovo delo v tem oziru še poglobilo z ustanovitvijo Mednarodne krščanske strokovne zveze s sedežem v Utrechtu. Ta mednarodna zveza je sprejela na svojem mednarodnem zborovanju v Inomostu 1. 1922. smernice in načrt za delo. V njem pravi poleg drugega: »Krščanski svetovni nazor zahteva, naj bo človek (torej ne snov) v središču socialnega in gospodarskega življenja . . . Družba mora biti tako urejena, da daje vsakomur možnost doseči čim višjo nravstveno izpopolnitev in. socialno blaginjo... Izvajanje krščanskih načel v narodnem gospodarstvu pospešuje z občestvenim duhom prepojeno skupno delo posameznikov, razredov in narodov . . ., da bo pripadel vsakemu človeku pravičen in primeren delež na zemeljskih dobrinah . . . Današnje stanje zahteva organizacijo proizvodnje in razdelitve na podlagi sodelovanja delodajalcev in delojemalcev v blagor družbe . . . Delo stoji mnogo višje kot gola uporaba kapitala . . . Gospodarstvo je treba tako preurediti, da bosta udeležena kapital in delo pri vodstvu proizvajalnega poteka in pri donosu proizvodnje primerno njunemu moralnemu in gospodarskemu pomenu ... V vsaki gospodarski stroki naj tvorijo delodajalske organizacije s strokovnimi organizacijami delavcev in nameščencev enakopravne delovne skupnosti . .. Vse delovne poklicne skupnosti naj bodo združene v narodni (državni) osrednji delovni Skupnosti.« V tem načrtu še nimamo omenjenih tudi odjemalcev oziroma zastopnikov oblasti kot udeležencev vodstva novega gospodarstva. O potrebi sodelovanja javne oblasti vsaj kot nadzornega organa v gospodarstvu pa govorita programa nemške in francoske krščan- ske strokovne zveze, ki sta bila izdelana v sedanjem desetletju. Tudi pri nas sta sprejeli tak »poklicno - stanovski« program krščanski strokovni zvezi iz Ljubljane (JSZ) in Zagreba (RSS) v letu 1934. in v njem izjavili, da »zahtevata enakopraven položaj delavcev in nameščencev v gospodarski in družbeni organizaciji z ostalimi činitelji in družbenimi sloji ter novo gospodarsko organizacijo na korporativni osnovi«. Vidimo torej, da so krščanski delojemalci .v tem desetletju podvojili svoje delo v krščanskih strokovnih zvezah za izvedbo gospodarske demokracije oziroma načel, navedenih v socialnih okrožnicah najvišjih glavarjev katoliške Cerkve. To njihovo stremljenje je postalo potrebno, ker se je socialno vprašanje poostrilo, na drugi strani pa se je izkazalo, da sama politična demokracija ni prinesla delojemalcem željene rešitve. Zato si krščanski delojemalci v svojih zvezah sami ustvarjajo programe in se trudijo za njih uresničenje, kar pa ni samo v njihovo korist, temveč v korist vsega človeštva. Kajti če se ne bo rešilo socialno vprašanje s sodelovanjem vseh pripadnikov ljudstva in po njegovi volji, jih bodo skušali rešiti nekateri po receptu — sovjetske države. Tega si pa najbrže večina ne želi. Zato je dolžnost vseh katoličanov, da se zanimamo za socialno vprašanje našega časa. Poznati moramo njegove težave in pota do rešitve. Ne smemo stati ob strani kot mlačni opazovalci, temveč se moramo uvrstiti med borce za nov krščanski in socialni red, za demokratično gospodarstvo, za sood-ločevanje delojemalcev v gospodarstvu. Novih, boljših časov ne bo prineslo samo poudarjanje, da smo katoličani in da hočemo to tudi ostati. Potrebno je, da smo dejavni kristjani, katoličani tudi v javnem življenju, da storimo za uresničenje pametnih zamisli vse, kar moremo. Discipliniran in papežu poslušen katoličan — dela! A. Lebar: Zgodovina svile Domovina svile je Kitajska. Že 4000 let pred Kristusom je tam zelo pospeševal pridelovanje svile takratni cesar Fouhi. Spoznal je velik pomen svile za gospodarsko stran svoje države. Ker so znali pravilno negovati tam sviloprejko, t. j. malega metulja, katerega gosenica ob zabubitvi stvori ko-kon t. j. bubo, ki je vsa zapredena v svilene niti, je bilo to delo zelo hvaležno in je vso deželo zagrnila svetla in dragocena tkanina. Iz hvaležnosti so postavili Kitajci tempelj boginji svile, Juenfi, ki so ga obdajali gaji murbovega drevja, katerega sveže listje služi gosenicam sviloprejke za hrano. Cesarica sama je vsako leto v zgodnji pomladi darovala boginji pomladne darove. Vsi vladarji Kitajske so smatrali za svojo dolžnost, da sviloprejstvo čim pravilneje negujejo. Od leta do leta so stopnjevali pridelke iz te panoge, tako, da svila tam ni bila luksuzno blago, ampak splošna last vsega prebivalstva. V zgodnjih zgodovinskih časih so Kitajci cenili svilo tako visoko, da so zamenjavali kokone za drugo blago in celo uporabljali kokone kot denar. Z vso strogostjo je čuvala vsakokratna vla- da nad skrivnostmi reje sviloprejke in predelave kokonov. Kdor je jajčeca, metulje ali gosenice in celo sadike murbovega drevja hotel spraviti čez kitajsko mejo, je veljal za izdajalca in je bil tudi kot tak kaznovan z najstrožjimi kaznimi. V drugih deželah so z zavistjo opazovali lepe uspehe Kitajske v pridelavi svile in so plačevali čudovite cene za nenavadno in tako iskano tkanino. Dolgo vrsto let je ostalo vse kitajska skrivnost in pridelava svile državni monopol. Okoli leta 555. se je posrečilo perzijskim menihom odnesti jajčeca sviloprejk v votlih ipopotnih palicah čez kitajsko mejo v svojo domovino in hiter ter nenavaden razmah v pridelovanju svile je bila posledica. Od tu dalje pa so različne države, ki so v svojem kulturnem razvoju prednjačile, tudi z velikimi uspehi pridelavale svilo v velikih množinah. Zato pa v zgodovini svile razlikujemo kakor v kulturnem razvoju tistega naroda različne stopnje svilske kulture in celo istočasno ob višku kulture višek svilske produkcije. V 7. stoletju je prišel glas o negi svilo- prejke in pridelovanju svile v bizantinsko prestolico in še dalje v Egipet. Kopti, ki so tam prebivali, so v svojem visokem estetskem razvoju prav mnogo pripomogli k najrazličnejšemu pridelovanju svile in zlasti k izdelavi svilenih blagov najrazličnejših vrst. Na Japonsko so zanesli nego sviloprejke v 2. stoletju po Kr. Podnebje in ugodnost tal sta zelo pospeševala sviloprejstvo, da se je dvignilo k pravemu ljudskemu gospodarstvu. Še hitreje pa se je udomačilo sviloprejstvo v Indiji, kjer so že poskušali s tamkaj divje živečimi drobnimi sviloprejkami, a se je šele z uvoženimi sviloprejkami pravilno dvignilo. Mavri so s svojih osvojevalnih pohodov v 8. stoletju prinesli svilo tudi v Španijo. Istočasno so jo spoznali tudi v Italiji; vendar tu ni našla posebnega zanimanja, v Španiji pa je v 10. stoletju že ponehavalo zanimanje zanjo. L. 1146 so jo nanovo prinesli v Sicilijo. Šele v 13. stoletju se je svilogojstvo v Italiji prav razmahnilo. Mesti Lucca in Amalfi, ki imata za to posebno ugodno podnebje, sta v tem prednjačili. V hitrem razvoju so pokazale zlasti Benetke, Genua, Florenca, Milan, Bologna, Piza in Siena posebno lep dvig svilogojstva. Ko so 1. 1453. Turki podjarmili Bizanc, je prenehala vsakršna trgovska zveza z vzhodom in je tako ostala Italija do 17. stoletja vodilna glede pridelovanja in izvoza svile. Da je renesanca imela velik vpliv na (predelavo svile zlasti kar se tiče ornamen-tike pri izdelovanju, je umevno. Notranji boji Italije v 14. stoletju, ki so izgnali celo papeža v Francijo, so bili vzrok, da se je tudi svilogojstvo zaneslo v Francijo. Italijanski sviloprejci in tkalci so ustanovili v Lyonu prvo tkalnico za svilene izdelke. V južni Franciji so zaradi ugodnega podnebja za svilogojstvo začeli z njim kar na veliko. Tako je vsa nadaljna stoletja Francija ostala vodilna v pridelavi svile do današnjih dni. Iz Francije izgnani Hugenoti so uvedli svilogojstvo v Angliji, Nizozemski in v Švici. Friderik Veliki je pozval sviloprejce in tkalce v Nemčijo. Najbolj cvetoče se je razvilo svilogojstvo v Nemčiji v Porenju, kjer je tudi vinogradništvo najbolj razvito. Severne države zaradi neugodnega pod- nebja niso prišle za svilogojstvo v poštev. Zelo dobro pa je izrabila Švica v južnih predelih vse ugodnosti za pridobivanje svile, ki jo tudi v lastni švicarski industriji predeluje in izvaža. Vidimo torej, da je Evropa v dobi stoletij kmalu nadkrilila prvotno domovino svile, Kitajsko. Tam še danes svilena tkanina služi preprostemu ljudstvu in tudi pridelovanje ni prišlo do tistega razmaha kakor v Evropi. Zato kineški izdelki niso posebno iskani, ker so za razvajeni evropski okus preveč primitivno izdelani. Pač pa Kitajska nudi Evropi velike množine svilenega vlakna, da si evropske tovarne po lastnem okusu izdelujejo tkanine. Zato tkanine, ki jih kupujemo kot »kineško svilo« niso v res-i.ici to, kar pravi ime, ampak iz kitajskih vlaken v Evropi stkano blago. Tako sta ostali Kitajska in Japonska najproduktivnejši izdelovalki svilene preje, dočim so vse evropske države, ki so se bavile s svilogoj-stvom, bolje z rejo sviloprejke, zaradi nepravilnega podnebja za gojitev murbe kot glavne hrane sviloprejke, ali zaradi ovir pri gojitvi sviloprejke same, morale to delo opustiti. Le Švica, Italija, Nemčija in v neki meri tudi naša država se še bavijo z pridelovanjem svile, ki pa ni tako plodonosna, kakor bi si predstavljal izvrsten gospodarstvenik. ★ E. Drolc: LEPŠA KOT ZAKLAD BOGATI! Po vsem širnem svetu, čudežna lepota seva. Včasih vsaj, Zemljanu vsakemu srce ogreva. Včasih vsaj, priklene sina nase, da v naročju njenem, živi, trpi in rase. Daleč tam od suhe zemlje — sredi tihega morja se kristalni, skoraj skriti biser lesketa. Po tem biseru pač mnoga roka seže; a krasote te nikoli ne doseže. Med živimi težkimi skalami — drag zaklad počiva ne oziraje se na srečo svojo, a samo o drugih sniva. Ne more pa bogastva vsega drugim dati, hoče še lepoto vase zakopati. Ah, to res je tiha, nepriznana pesem, jaz jo iz teh krajev — v srečni hram odnesem. Saj to je podoba Tvoja — mati mnogo lepša kot zaklad bogati. Fanči Ter piti: Starček roma Slonel je o