58 L epo vreme, lepemu vremenu, lepo vre- me, pri lepem vremenu, z lepim vreme- nom, saj res, manjka še rodilniška oblika – ni lepega vremena. In še manj babjega pole- tja – na oboje smo čakali vso prvo polovico meteorološke jeseni, ki je hkrati tudi vsa- koletni vrhunec planinske sezone. Saj ve- ste, dnevi so še dovolj dolgi oziroma ravno prav dolgo svetli, razgled se zbistri, vročina popusti in še vetrovi se prehodno nekoli- ko umirijo, ustavijo seveda ne. Seveda ni bilo letos nič od tega, saj smo preživeli dva sorazmerno (pre)hladna meseca in enega izjemno mokrega. Zato se ne čudimo, da je bilo septembra in oktobra le nekaj koncev tedna, ko je bilo vreme primerno za obisk visokogorja. Povrhu vsega pa smo imeli tam zgoraj že na začetku druge polovice oktobra od trideset do štirideset centimetrov sne- ga. Če kje, potem bi lahko prav v reviji, ki je pred vami, letošnjo jesen objavili mali oglas: Iščemo lepo vreme na južni strani Alp, po- nudbe pod ”nismo še obupali, a tako ne gre več naprej”! Več o jesenski vremenski stati- stiki, ko bo prišel čas obračuna oziroma po koncu jesenskega meteorološkega trime- sečja september–november. Na dlani je, da smo jo preživeli predvsem v iskanju lepega vremena in ob vodnem (pre)obilju. Poleg poplav, marsikje v vzpetem svetu smo lahko opazovali začasna jezerca, ali pa prav zaradi njih, je bila letos jesen v zname- nju gob. Ponekod smo morali pri hoji skozi gozd, in to ne le nižinski, temveč v vseh vi- šinskih pasovih vse do zgornje gozde meje, dobesedno paziti, kod hodimo, da ne bi stopili na katero od njih. ž e res, da večine ne poznamo, a je bilo vmes veliko užitnih, zato so se košare in cekarji šibili tudi na krajših sprehodih. Zato pa je bilo toliko lepše, ko se je po vsakokratnem padavinskem obdobju vreme izboljšalo in se nam je zdelo, da nas je Sonce prav posebej počastilo. Še posebej ko so v naravi vzplamtele jesenske barve, menda so vsaj te še vedno take, kot so bile nekoč. Tudi za letošnji vinski letnik pravijo, da bo bolj kot ne ”poplaven” , sicer pa ga lah- ko v teh dneh že preverjate v živo ter in situ. Hladen začetek jeseni pa še ne pomeni, da bi se lahko letos v večjem delu Alp izognili nadaljnjim posledicam podnebnih spre- memb, gre le za to, da se te vsako leto poka- žejo na nov način oziroma s posledicami, ki jih do sedaj nismo bili vajeni. Da se tukajšnji ledeniki v zadnjih desetletjih pospešeno talijo, je že vsesplošno znano in potrjeno, izjemi nista seveda niti domači ledeniški krpi pod Triglavom in Skuto (proti koncu letošnje talilne dobe sredi septembra 2010 sta ledenika merila 2,5 in 1,8 ha). Čeprav sta se v zadnjih snežnih sezonah obe precej popravili oziroma se je zaustavilo krčenje le- deniškega površja, pa gre tovrstno dogaja- nje predvsem na račun nadpovprečno sne- žnih zim. Kaj lahko pa se zgodi, da bo že po naslednji podpovprečni zimi in pretoplem poletju ves prirastek hipoma izginil. Veliki podkovnjak (Rhinolophus ferrumequinum), pogosta vrsta naših jam FOTO: DUŠAN KLENOVŠEK VARSTVO NARAVE Spimo, ne vstopaj! Prezimovanje netopirjev v jamah  Dušan Klenovšek* M ed živalskimi vrstami na območju Slovenije je tudi 28 opazovanih vrst netopirjev , kar nas uvršča med bogatejše netopirske države. Marsikomu neupravi- čeno vzbujajo strah, saj ne samo da nas v ničemer ne ogrožajo, celo koristni so nam. O preučevanju in popularizaciji si lahko največ informacij pridobimo na spletni strani Slovenskega društva za proučeva- nje in varstvo netopirjev (http://www.sd- pvn-drustvo.si/index.html) ali na kateri od njihovih prireditev (na primer med vsakoletno evropsko nočjo netopirjev). Da so netopirji, ti naši edini pravi leteči sesalci, ogroženi, se zavedamo že dolgo časa. Zato tudi ni presenetljivo, da so vse pri nas živeče vrste zavarovane. Ogroženi so tudi v evropskem in svetovnem merilu, zato so življenjska okolja nekaterih najbolj ogroženih vrst vključena tudi v omrežje območij Nature 2000. T okratni prispevek ni namenjen različnim predsodkom, tem- več potencialnemu ogrožanju v zimskem času. V toplejših obdobjih leta lahko preko dneva netopirje srečamo marsikje (jame, podstrešja stanovanjskih hiš ali cerkva, drevesna dupla …), a v zimskem času se večina vrst preseli v jame. Zanimivo pri tem je, da vrste, ki jih poleti najdemo v določeni jami, zimo prežive v drugi. Ka- mninska podlaga na slovenskem je prete- žno karbonatna, kar je eden poglavitnih vzrokov za veliko število jam (znanih je že preko 8000). Mnoge med njimi netopir- jem v poletnem ali zimskem času (mnoge pa celo leto) nudijo primerno zatočišče. Zaradi stabilnih razmer (temperatura, vlaga, gibanje zraka) se tradicionalno zadržujejo na istih, njim najbolj odgo- varjajočih jamskih mikrolokacijah. Med zimskim spanjem (otrplost) se jim upo- časnijo dihanje, hitrost srčnega utripa in presnova ter zniža telesna temperatura. Za razliko od polhov si pred zimskim spa- njem ne pripravijo velike zaloge telesnih maščob, zato je njihovo preživetje precej pogojeno s čim manjšo porabo energije v tem času. Naše vstopanje v jamo, kjer prezimujejo, lahko tudi ob krajšem za- drževanju povzroči, da se zbudijo. To pomeni, da pospešijo utrip srca, dihanje ter dvignejo telesno temperaturo. Ob dalj- šem zadrževanju ali celo fotografiranju lahko celo povzročimo, da odletijo v drug predel jame. T o pa pomeni veliko izgubo energije in verjetnost, da skromne telesne zaloge ne bodo zadoščale do pomladne- ga prebujenja. Mnogih jam, v katerih so znana prezimovališča netopirjev, zato v tem času ne smemo obiskovati. V nekatere nam vhod preprečujejo rešetke, vrata ali le obešenka z napisom ”Ne moti” , ki jo je postavilo že omenjeno društvo. Naj zaključim z mislijo, ki naj bo vsem osnovno vodilo (poleg skrbi za lastno varnost) ob vstopanju v jame – vstopam v enkraten svet, a le do tam, kjer moja prisotnost ne bo škodovala njegovim prebivalcem. Pogosto to pomeni le do vhoda!  m Vir: Uredba o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah, Ur. list RS (46/04, 109/04, 84/05, 115/07 in 96/08). * Zavod RS za varstvo narave. 59 Ledeniška znamenja podnebnih sprememb  Miha Pavšek A vrnimo se k taljenju, prevladujočemu pro- cesu na alpskih ledenikih, pa čeprav bo prav to lahko povzročilo, da bosta v naslednjem desetletju ali dveh izginila tudi oba sloven- ska, najverjetneje v tako imenovani mali ledeni dobi (od sredine 15. do konca 19. sto- letja) nastala ledenika. Torej lahko na lastne oči in kar pred domačim visokogorskim pragom, tako rekoč v živo (čudno, da se ni še nihče spomnil na spremljanje v realnem času oziroma online), spremljamo izginja- nje obeh. Vendar pa vsi tovrstni procesi niso ”neboleči” . Nerodno je, kadar nepredvidljiva narava poskrbi, da ledeniška voda ne more neovirano odtekati. Splet različnih naravnih procesov lahko namreč povzroči, da se v ledeniku ali pod njim ustvarijo nekakšni le- deniški vodni žepi, v katerih zastajajo ogro- mne količine vode. Namesto da bi ta sproti odtekala, se to zgodi šele takrat, ko se skriti vodni balon razpoči. Slednje se seveda ne zgodi neopazno, temveč seže tovrsten po- plavni val daleč navzdol vse do poseljenega dela dolin. In zakaj tak dolg uvod? Bo pridr- lo kaj nad Mojstrano iz Vrat ali po Ravenski Kočni nad Jezerjane? ž e možno, če bi segala tamkajšnja ledenika pod Steno oziroma žre - lo. Se pa bojijo tega blizu svetovno znanega chamonixa v Franciji. Podoben vodni žep je namreč nastal v letošnji talilni dobi pod ledenikom Tête Rousse blizu strehe Evrope, 4810 metrov visokega Mont Blanca. Po ocenah sode- lavcev francoskega Državnega centra za znanstveno raziskovanje (cNRS) naj bi bilo v ”žepnem” podledeniškem jezer(c)u kar okrog 65.000 kubičnih metrov vode, ki čaka na ”odhod” oziroma odprtje poti proti doli- ni. Zdaj poskušajo to uravnavati s pomočjo posebnih črpalk, s katerimi naj bi preprečili hipno sproščanje ledeniške vode in posle- dice tega. Podobna nesreča se je namreč že zgodila konec 19. stoletja, natančneje v noči z 11. na 12. julij 1892. Silne poplave, do ka- terih je prišlo ob sprostitvi ogromnih količin vode, so takrat poleg velike škode odnesle tudi 175 življenj v Saint Gervaisu in okolici. Na več kot 3100 metrih nadmorske višine počen vodni balon je pobral na svoji, več kot dva višinska kilometra dolgi poti druge ledeniške primesi, kot so kosi ledu, skale, kamenje, grušč, blato in drugo. Vse skupaj je nato pridrvelo prek ”velikega brata” – Bi- onnassayskega ledenika – naravnost v doli- no. Nastajanje vodnega žepa pod površjem ledenika so odkrili med letošnjimi rednimi meritvami na tamkajšnjih ledenikih. Zato so že konec poletja prepovedali gibanje na širšem območju ledenika in preventivno zaprli zadnjo postajo priljubljene montblan- ške gorske železnice Nid d’ Aigle, ki je med drugim tudi izhodišče za vzpon na kočo Gouter. Nepredvidljiva narava ledenikov je tako znova pokazala svojo, za človeka včasih tudi manj prijetno plat, ki pa je sestavni del naravnega ravnovesja. Sicer krhkega, a že stoletja in tisočletja vzpostavljenega vedno znova in znova. Čas je že, da se kaj od tega prime tudi dolinskega človeka, da se mu ne bo v prihodnje zgodil še kakšen podoben ”žep” . Medtem pa se lahko ljubitelji tamkaj- šnjih gora čudimo strojem in napravam na in ob ledeniku Tete Rousse, ki naj bi prepre- čili vnovično nesrečo. DODATEK: Ob zaključku redakcije smo iz- vedeli, da se je vse skupaj pred kratkim, po izčrpanih skoraj 50.000 litrih ledeniške vode, VREMENSKE STOPNJE IN OPRIMKI Poenostavljena skica dogajanja pod površjem ledenika Tete Rousse (vir: Futura-Sciences.com, priredil Miha Pavšek) Odklon povprečne dnevne temperature na Kredarici septembra 2010 od povprečja 1961–1990 (vir: ARSO) končalo s svojevrstnim francoskim ”happy endom” . Natančneje s 75-metrskim spustom v izpraznjen podledeniški prostor oziroma nek- danji vodni žep. Ob tem sta domača fotograf in TV- snemalec poskrbela za to (http://www. gore-ljudje.net/objava/60390/), da spust v globne ledenika ni ostal neopazen in nam od- krila še eno od skrivnostnih tančic izginjajoče- ga podledeniškega sveta v Alpah.  m Začasno visokogorsko črpališče na ledeniku Tete Rousse nad Saint Gervaisom so postavili na koncu poletja 2010. FOTO: KLEMEN GRIČAR