cenejšim industrijskim v praznični noši ljudi.
Ne glede na to, da je cenejše industrijsko blago že v Času med obema vojnama izpodrinilo uporabo domačega platna v vsakdanji noši, se njegova cena očitno vedno zviša v ekonomsko in socialno negotovih časih. Tako je bilo v času takoj po drugi svetovni vojni, ko je primanjkovalo blaga in živil, in tako se njegova cena dviga tudi danes, kar narekujeta predvsem modna industrija z oživljanjem etno-podobe in zahodna eko-histerija, ki priporoča nošnjo naravnih zračnih malerialov, Pri tem pa moramo upoštevati, da se, po besedah tkalke, samo izdelovanje domačega platna, se pravi surovine, ne izplača, ker ročno delo pri nas še nima prave veljave, samo tkanje pa je telesno naporno, saj od tkalca zahteva nekajurno delo v prisiljeni drži. Največje povpraševanje pa je prav po gotovih modnih oblačilih iz lanenega platna.
Med pogovori z domačini se je izkazalo, da so učenci svoj odnos do dediščine polpreteklega obdobja zgradili po vzoru svojih staršev, ki so odslužene predmete razstavili po podstrešjih, če jih že niso prodali stari na rjem iz Avstrije. Odsluženim starinam, ki so brez prave vrednosti jemale prostor, pač ni bilo težko postaviti cene,
S to projektno nalogo imajo učenci OŠ Črensovci priložnost prikazati staršem drugačno vrednotenje kulturne dediščine, kot je značilna za čas družbe no-gospodarske okoliščine, v katerih so živeli njihovi starši.
Ohranjenemu spominu in znanju navkljub pa se zdaj pred etnologa postavlja problem ustrezne predstavitve izročila tkalcev in predelovanja lanu v novi postavitvi zbirk Pokrajinskega muzeja v Murski Soboti, ki naj bi presegla statično "nepovcdnost" razstavljenih muzealij in končno opozorila na oblikovno in vsebinsko mnogoterost tekstilij, ki jih hrani etnološka zbirka
Polona Sketelj____
DVOJEZIČNO ŠOLSTVO NA JUŽNEM KOROŠKEM V AVSTRIJI
Že nekaj let raziskujem različna vprašanja življenja slovensko govorečih Avstrijcev na južnem Koroškem v Avstriji. Del raziskovalnega dela na tem območju sem namenila tudi kulturnemu udejstvovanju slovensko govorečih Avstrijcev, založništvu, '' sistemu izobraževanja, sodobnim govornim situacijam in drugim aktualnim vsebinam kulturnega, družbenega, gospodarskega in političnega dogajanja na dvojezičnem ozemlju. Oktobra 1993 sem pričela zbirati podatke za etnološko diplomsko nalogo o vasi G lo basni ca v Pod-juni. Rezultat mojega dela je diplomska naloga z naslovom Na stiku dveh kultur in s podnaslovom Med delovnim in prostim časom v Clobasnici.^ V njej sem prejšnja spoznanja o življenju na stiku dveh kultur združila z novimi, in sicer z namenom, da bi na konkretnem primeru ene od koroških vasi prikazala življenje na dvojezičnem ozemlju južne Koroške. V nadaljevanju na primeru Clobasnice navajam nekaj splošnih podatkov o dvojezičnem šolstvu na južnem Koroškem,
Vglobaški ljudski šoli se je redni pouk pričel že leta 1790.
Pivi učenci so prihajali iz Globasnice in sosednjih Male vesi Cepič, Stebna, Podjune, Slovenije. Podgore in Večne vasi . Do leta 1HÓ9 je imela nadzor nad šolo Cerkev, od tega leta naprej pa prosvetne oblasti. Te so počasi ukinile zametke slovenskega šolstva in začele uveljavljati
t) Slovenski knjižni />j> c Avstriji obravnavam v diplomski nalogi z nasto-vom Pomen slovenske literature in slovenskega založništva za kaliti/no in jezikovno ¡kkíoIxi južne Koroške in podnashvom Raziskava sloivitskega knjižnega 11y.11 na južnem Koroškem v Avstriji, ki sem jo zamúrjala novembra lansko letu na Oddelku za biblioiekUrstm na Filozofski,fakulteti v Ljubljani.
s) Naloga je hita zugovarjana 23. 2. 1995.
3) Vse naštete vaslpoleg Strpne vasi sadijo Vahčino Globasnica.
utrakvistično šolo. Slovensko govoreči otroci so se v tej šoli morali naučiti nemščine, saj naj bi slovenščino poučevali le v prvih razredih, dejansko pa so jo izrabljali za ponemčevanje. Sprva je bila globaška ljudska šola tri-razredna, leta 1901 je pridobila še en razred. Naslednja štiri leta so učenci nadaljevali šolanje v Pliberku, Celovcu ali Velikovcu. Po prvi svetovni vojni in plebiscitu so se razmere v šolstvu zaostrile na vsem ozemlju južne Koroške. Slovensko šolsko društvo je skušalo obnoviti slovensko šolstvo, vendar ni uspelo. Leta 1938 na Koroškem že ni bilo več ulrakvističnih šol. Samo v tem letu so slovensko govoreči Avstrijci izgubili 67 dvojezičnih Sol, izginil je slovenski abecednik, prepovedana je bila latinica, veliko slovenskih učiteljev pa je bilo premeščenih v druge kraje. Učenci se spominjajo, da so učitelji le preklinjali v slovenščini, redki pa so jo uporabljali tudi pri razlagi težje razumljive snovi. Med vojno so poučevali izključno k- v nemškem jeziku. Leta 1942 se je morala globaška šola preseliti iz svojih prostorov, nemestili so jo v župnišču in zasebnih hišah Šele ko so leta 1949 vojaki odšli iz Globasnice, se je šola ponovno preselila v svoje prostore. Tudi v drugih krajih južne Koroške med vojno niso bile razmere v šolstvu dosti boljše
Leta 1945 je bil storjen velik korak naprej za slovensko šolstvo na južnem Koroškem. Tretjega oktobra 1945 je začasna koroška deželna vlada izdala odredbo, ki je določala obvezne dvojezične ljudske šole na vsem ozemlju južne Koroške. Dvojezična šola se je razlikovala od prejšnje utrakvistične šole, saj so se v njej učenci učili obeh deželnih jezikov. Od tedaj je bila tudi globaška ljudska šola obvezna dvojezična ljudska šola. Leta 1951 je prišla pod vodstvo svetovalcev za dvojezično Šolstvo na južnem Koroškem. Po podpisu avstrijske državne pogodbe leta 1955 so se razmere na področju šolstva zopet zaostrile. Leta 1958 je tedanji deželni glavar z. odlokom ukinil splošno obvezno dvojezično šolstvo, Oktobra istega leta so obnovili utrakvistično šolo za otroke, ki so jih sicer starši odjavili od dvojezičnega pouka, vendar niso dovolj dobro razumeli nemško, da bi lahko v tem jeziku spremljali pouk. Dvojezični pouk se je tedaj dejansko omejil na fakultativno raven. Odloku je sledil pritisk organizacij, združenih v Karntner Heimatdiensru, ki so skušale doseči organizirano odjavljanje šoloobveznih otrok od dvojezičnega pouka. Podatkov, koliko otrok so starši tedaj odjavili od slovenskega pouka, za Globasnico nimamo, vendar lahko i/ ustnih virov sklepamo, da je bila prijava otrok k dvojezičnemu pouku zlasti za socialno odvisne starše velika ovira "Ko je oče delav pri grofu in takrat
50
GLASNIK SED 34/1 994, št. 4
¡¡salin
lllll
ko sem jaz v Šolo .šov, me je prijaviv k dvojezičnemu pouku. Grof mu je takrat šov in mu rekev, če hočeš, da boš pri nas še naprej delav, potem ga odjavi. On je takrat rekev, bom pč delo zgubi v, in je res delo zgubiv. Jaz sem mu danes hvaležen. Oče je šov takrat v ano fabriko delat in nas je vse otroke prijaviv k dvojezičnemu pouku."
Danes lahko učenci v globaški ljudski šoli obiskujejo dvojezični pouk ali pouk v nemškem jeziku. Dvojezični pouk poteka v prvih treh razredih, nato pa se nadaljuje v nemškem jeziku. Globaško ljudsko šolo obiskujejo učenci iz vse občine, od leta 1978 naprej hodijo v Globasnico v šolo tudi otroci iz Strpne vasi, ki so prej hodili v Šmihel. Leta 1977 so v vasi dogradili novo šolsko poslopje.
Na vsem ozemlju južne Koroške je štiriinosemdeset dvojezičnih ljudskih šol. Po končani tiriletni ljudski šoli lahko učenci nadaljujejo šolanje na štiriindvajsetih glavnih šolah, kjer pouk slovenščine obiskujejo kol glavni predmet (štiri ure na teden), kot izbirni predmet (namesto angleščine) ali pa fakultativno. Slovensko govoreči učenci se lahko izobražujejo na Dvojezični zvezni trgovski akademiji v Celovcu, Višji šoli za gospodarske poklice Zavoda šolskih sester v Šempetru, Strokovni kmetijsko-gospodinjski šoli v Št, Rupertu pri Velikovcu in od leta 1957 na Zvezni gimnaziji 2a Slovence v Celovcu, izobraževanje dvojezičnih učiteljev poteka na Pedagoški akademiji v Celovcu.
Med šolanjem se učenci seznanijo tudi Z nekaterimi vsebinami, ki sodijo v etnologijo. Zlasti pri pouku zgodovine, zemljepisa in delno tudi slovenščine oziroma nemščine spoznavajo zgodovino in šege svojega kraja. V ljudskih šolah organizirajo, skupaj Z učitelji miklavževanje,
bo žičnice, pustovanje in nekatere druge prireditve ob praznikih. V Globasnici vsako leto učenci dvojezične ljudske šole skupaj Z otroki, ki obiskujejo dvojezični vrtec, na dan svetega Mihaela (29. novembra) nosijo po vasi luči, ki jih izdelajo sami v vrtcu in ljudski šoli Naredijo jih iz barvastega papirja, ki ga oblikujejo v podobe živali ali preproste stožčaste lanterne. V notranjost tako izdelane podobe dajo sveče, lan temo obesijo na tanko vrvico ali elastiko in jo nosijo v procesiji po vasi. V procesiji hodijo le otroci, starši in vzgojitelji dvojezičnega otroškega vrtca. Med obhodom pojejo pesmi v slovenskem in nemškem jeziku. Luči, ki jih nosijo, verjetno simbolizirajo luč, ki jo je sveti Mihael spet prižgal čevljarjem, tkalcem, krojačem, šiviljam, ki so ta dan hoditi na štero. Čeprav otroci največkrat ne poznajo pomena tega praznika ga ohranjajo ob spodbudah učiteljev. Po štiriletni ljudski Soli spoznavajo življenje na dvojezičnem ozemlju južnem Koroškem (udi s krajšimi raziskovalnimi nalogami. I)ijaki Zvezne gimnazije za Slovence tako vsako leto obiščejo eno od vasi na dvojezičnem ozemlju južne Koroške. Zbornik, ki ga izdajo, je prikaz sodobnega življenja v preučevani vasi. Kljub vsem prizadevanjem pa je etnologija v dvojezičnih šolali na južnem Koroškem še vedno premalo prisotna. Etnološke vsebine v učnem programu bi morale prispevati k boljšemu poznavanju obeh kultur na dvojezičnemu ozemlju južne Koroške in življenja Slovencev na celotnem slovenskem kulturnem prostoru.
4) Slouterisktt gimnazija i® vsako leto pobrati z eno od i>asi na južnem KoroSkem, s katero med teh mi bitenztvnefe sodeljujt). Del tega sodekwanja je tudi omenjena raziskovalna nalogu
Rojko Muršič;	_____ _
teze za etnologijo v
šolah0
I Vsako obdobje prevrednotenja vrednot prinaša prevrednotenje temeljnih izobraževalnih vsebin, saj je šolski sistem socializacijska institucija, ki iz otrok dela ljudi, iz ljudi Pa državljane. Sola kot ideološki aparat države ne visi v ?-niku. Ob formiranju nove države - jasno - potrebujemo tudi nove vzgo j no- izobra ževalne poudarke, in ker smo dobili nacionalno državo, potrebujemo šolo z nacionalno pomembnimi in relevantnimi vsebinami.
2. jasno je, da je v strateškem interesu etnološke stroke, da bi se prebila v šolske programe. Gre za delovna mesta, afirmacijo etnološke stroke in nenazadnje tudi zaželen kvalitativni vzpon same etnološke dejavnosti na Slovenskem.
3- Ker vem, da bodo na "nacionalni" pomen poznavanja kompleksne kulturne dediščine tega okolja opozarjali ostali kolegi, ne bom posebej načenjal tega problema. Kljub Vsemu pa je smotrno razmišljati predvsem o načinu realizacije te "velike" ideje.
a Etnologija kot posebni predmet v ökvini osnovne šole Popolna iluzija. Ne samo zato, ker odgovorni za pripravo šolskih predmetnikov le zamisli ne bodo potrdili, ampak predvsem zato, ker so otroci v sedanji šoli strahotno preo-
'1 il'Zv so bile pruislavljene na posneiu Slovenskega etnološkega društva v 'opolSici 3. decembru ¡992
bremenjeni.Siriiev urne pride v poštev. zato vidim na nivoju osnovne šole le dve morebitni rešitvi:
a. 1. Podtaknili etnološke vsebine obstoječemu korpusu predmetov. Zal ne vem, kako je s tem v tem Irenutku v osnovnih Šolah, toda ob debatah o vključevanju verouka ali vsaj religioznih znanj ter širitvi ur zgodovine in še česa je stvar verjetno jasna; etnologi bi lahko bili edini, ki bi zmogli ponuditi sintetičen pogled na t i. duhovno kulturo Toda ciljam na več, a o tem kasneje.
a.2.	Še bolj spodbujati doslej dokaj uspešne metode izven- oziroma obšolskega krožkastega tlela z Otroci. Morebiti dodati se vodena predavanja, ki bi jih pripravljali posamezniki ali institucije. Izkušnje Mire Omerzel-Terlep so lahko kažipot.
h. Etnologijo je mogoče umestiti tudi v nekatere srednješolske programe.
b.l.	Kakršenkoli predmetnik na srednjih gostinskih, trgovskih šolah, morebitnih šolah za turizem, tudi na agronomskih srednjih šolah, in prav tako na morebitnih višjih šolah ali akademijah, posvečenih t.i. terciarnemu sektorju (turizmu, gostinstvu, trgovini..,), je brez etnologije preprosto nekonsistenten.
b.2. V gimnazijskem korpusu posebnega predmeta etnologije zopet ne kaže forsirati, zato pa toliko bolj potrebujemo nekatera znanja, ki jih lahko ponudi le etnologija: pri zgodovini naroda in svetovni zgodovini ter pri geografiji in tudi pri družboslovnih predmetih - sociologiji in filozofiji. Toda te vsebine - razen pri nacionalni zgodovini - ne morejo biti zgolj etnološke, ampak se razširijo v antropološke. In tu smo pri zaključni točki:
GLASNIK SCD 34/1994, št. 4
51