Avtorji in knjige "In jih bo pokopal naš gromki smeh..." Dušan Jelinčič: Ljubezen v času samote; Založba Lipa, Koper 2000 Vse, kar se obeta, kadar se roman pričenja na podstrešju, se bo tudi zgodilo, brez skrbi. Če so v igri študentje, pa sploh. Nekaterim asociacijam (in spominom) se očitno ne da izogniti. Pod-strešnica jim pomeni "svobodo, popolno, nebrzdano in neomejeno." K nerealni evforiji prispeva svoje politična angažiranost študentov. Razočaranja, ki temu sledijo, pa tako ali tako spadajo zraven. Če bi se jim izpolnila vsa pričakovanja? Glede na to, da si želijo neipro-sen boj, barikade, kjer bi se žrtvovali za revolucijo, in zgodovino proletariata, ki bo sodila revizionistpm, je tako ali tako bolje, da se jim ne. Človek bi jim privoščil vsaj, da "se bomo zadnji smejali mi, saj jih bo, kot je rekel tovariš Mao, pokopal naš gromki smeh". Pa jim ni dano niti to. Se več, delavcem, za katere se tako strastno borijo, so le v nadlego, na živce jim gredo. Dokazovanja na političnem polju so, kot si lahko mislimo, zgolj maška-rada za neko drugo vrsto dokazovanja. Kot taka se prvič razkrinkajo skozi posmehovanje mladenke, ki je vedno vzbujala vtis, daje nekoliko neumna: "Oh, tudi ti bereš Che Guevaro ..., vsi berete Che Guevaro, ma kaj res nimate nobene fantazije? In kaj je to? V roke je vzela neko knjigo in šaljivo deklamirala: Joj, Sandro, kakšen prašiček si ... Seks in razredni boj, jo nato odvrgla in vzela drugo. In to, sramuj se, Lenin in spolna naslada, in še... Ja, koliko knjig pa bereš naenkrat, strašno, Mao Zedongov harem ... in tu, joj, joj, joj, tudi temu se posvečaš, Kari Mara: Seksanje - najvišja faza revolucije. A tak si mi ti, pa tako plah zgledaš ..." Tovrstnim idealom se je danes seveda lahko posmehovati, zato naj opozorim, da se zgodba odvija v poznih sedemdesetih, se pravi v času, ki še ni vzpostavil primerne distance do revolucionarnih pojavov, in v Trstu, ki je po drugi strani brez zgodovinske izkušnje socializma. Pomerjanje prevelikih ali premajhnih, vsekakor pa tujih oblek kmalu presede tudi najbolj zaverovanim: "Ko je opazil, da stranka, sindikati in fašisti ne zanimajo prav nobenega, se je kmalu posvetil hvali in opisovanju čarov posameznih lepih deklet in opravljanju grdih. Zanj so bile vse fašistke in frustrirane klerikalke žabe, levičarke in pripadnice Gibanja pa zale." Avtor, ki se zaveda smešnosti bombastične naive, pa nikoli ne zdrsne v parodiranje. Njegov pogled je vseskozi nostalgičen in blag. Se situacije, same po sebi nabite z ironijo, so obravnavane s toplino in naklonjenostjo. Kritične distance si ne privošči, namesto njega jo izreka obrobna figura gostilniškega modrijana: "Sedaj se igrate revolucijo, to je danes v modi. Pred desetimi leti so bili v modi twist in ročk and roll, dolgolasci in fičoti, čez deset let pa morda pederastija, počitnice v vesolju ali umor staršev ... No, prav, prav, kar igrajte se, samo ne zahtevajte, da vam verjamemo, da boste nekoč zmagali in da bo končno zavladal pravičen družbeni red. Ja, j a, čez deset ali dvajset let boste vi na vrhovih te družbe, ki bo prav tako gnila in krivična, kot je današnja. In vi ne boste nič boljši od vaših očetov, mislim, da celo še slabši..." Sodobnost 2000 I 1075 Avtorji in knjige Nič novega vse skupaj. Pa vendar... "bi hoteli obrniti svet, pa se nam po-smehujejo, in bi hoteli drugim povedati, kaj nosimo v sebi, pa ne znamo niti govoriti, a čutimo, da moramo nekaj narediti, pa naj bo kar koli, dovolj, daje nekaj, kar koli, da potešimo to našo, uhmh, željo po bruhanju energije, po ustvarjanju ..." Rešitve, ki se jim ponujajo v stanju neznosne nedefiniranosti, pa so seveda kar se da dvomljive. Pretirana transparentnost pisanja, ki si kar naprej daje opravka s čustvenimi reakcijami: "obšlo ga je žgoče ponižanje ... je za trenutek negotovo postal ... ga je napadel val nepričakovanega ljubosumja...", lahko učinkuje okorno, še posebej na pretanjene stiliste, ki bi si emocionalna nihanja v dialogih zeleh tolmačiti sami. Ker pa je knjiga v celoti posvečena okornosti, še več, nostalgiji po okornosti, bi lahko obveljala poanta o dosledni preprostosti. Po vsej verjetnosti obstajajo tudi psihične lege, ki so na eleganten način nedosegljive. In pikolovstvo postpubet-nih sindromov je gotovo ena od njih. Nenehna introspekcija je štorasta, ponavljajoča se in brezizhodna: "Bilje v čudnem stanju vznesenosti, ki bi lahko kaj hitro prešlo v stisko in potem v obup ... Z naglimi koraki seje približevala tesnoba ... Bil je nekoliko zbegan ... je globoko zavzdihnil ... Živčno je pobrskal po kupu razmetanih knjig ... Hotel seje lotiti branja, a ni vedel kaj... Ko je naposled pogledal na uro, je osupnil ... Naenkrat je bil zaspan... in takoj zapadel v spanec brez sanj." In ko se prebudi? "Nekaj sekund je zaprepadeno zrl v prazno ... Obšel gaje nemir ... Streznil ga je slab občutek ... Ob tem se je kmalu popolnoma zbudil, pa tudi morala se mu je dvignila." Pa to še ni vse. "Naposled se je zravnal." In-trovertiranemu študentu se pač dogajajo čuda. Ne da bi bil Woody Allen. Če že kaj, lahko v romanu občudujemo avtorjevo držo, ki prastarih muk ne obravnava pokroviteljsko in še manj omalovažujoče cinično. Stare rane se odpirajo brez komentarja, zato pa z vso spoštljivostjo do njihove vrednosti. Ki se je zavemo po navadi šele takrat, ko je prepozno. Ko se nam je, na žalost, že posrečilo obleči katero od prevelikih ali premajhnih oblek. Po možnosti za vse življenje. Samo zato, da bi bilo končno vse skupaj že preprosto. Ker na splošno zmanjkuje živcev za obetavnost neoprijemljivega? Kot si lahko mislimo, bo Sandro kot hipersenzibilna osebnost lažno gotovost revolucionarne retorike zamenjal za omamo meglenega estetizira-nja: "Vedno je razmišljal o čem drugem, ko pa se je ustavil in si hotel zapisati vtise, so ti čudežno izpuhteli, in beležka je ostala prazna." Kot bi nekoliko pred drugimi zaslutil dokončen obračun, ki se najavlja v daljavi in se še enkrat, to pot jasno in glasno, manifestira na političnem polju. Krvavo zatrtje študentskih nemirov po eni strani z gromom in bliskom potrdi njegove prvotne dvome v konkretno delovanje, po drugi strani pa odseva arhetipsko situacijo razsula iluzij. Ta pa je večno aktualna kjer koli, tudi tukaj in zdaj. Če se sprijaznimo, da nas avtor ne bo gnjavil z visokoletečimi globokoumnostmi, zna biti knjiga povsem spodobno branje. V poletnih večerih, ko se spominjamo ... česar koli. Lucija Stepančič Sodobnost 2000 I 1076