UDK 398 .21-
.316.75
Alenka Goljevšček
LJUDSKA PRIPOVEDNA PROZA V
SOOČANJU Z MITSKO STRUKTURO
Predmet članka so pravljice v ožjem pomenu besede . Avtorica opredeli problem ob pregledu
dveh glavnih pristopov k temi, struktura-lističnega in psihoanalitičnega
.
Vsebinska analiza pokaže, da je dosedanje razumevanje pravljic vprašljivo : ne gre za pola-
rizacijo in boj med dobrim in zlim, ampak za promiskuiteto norm. Prave vrednostne kon-
stanle so izročenost, nomadstvo, parazitizem in milenarizem . Sledi analiza vseh starih kon-
stant v odnosu do mita, rituala in želje .
Zaključki, pravljice so v svojem odnosu do sveta in človeka bistveno opredeljene od mita, oz .
od načina življenja in mišljenja arhaičnih družb . Ohranjajo predvsem sledove riluala inicia-
cije in obnovitvenega rituala . Z uporabo univerzalnih simbolov (arhetipov), ki jim omogočajo
neomejeno komunikacijo, se vzposlavljajo kol ena od tehnik civilizacije in delujejo v okviru
socialnih grup izrazito kohezivno .
The topit of this article are fairy tales in the tighter meaning of the word . The problem is de-
fined through the review of two main approaches at this theme: the slrucluralislic and the ps-
ychologistic one .
Content anlysis shows that the provious understanding is problematic : there is no polarizalion
or conflict between good and bad, but only the promiscuiliy of norms .
literatura, literarna teorija, mit, ritual, milenarizem, analiza vsebine
I. ZGODOVINA IN OPREDELITEV PROBLEMA
Ko je romantika po navdušenju za ljudsko pesništvo odkrila še ljudske pravljice
in povesti, se je kulturnemu spominu odprlo prav neomejeno polje ljudske proze .
Izkazalo se je, daje ta oblika oralne tradicije skupna vsem ljudstvom zemeljske oble,
da ni samo nekakšna mrtva okamenina iz davne preteklosti, ampak še zmeraj živa,
obnavljajoča se in nastajajoča ; daje neverjetno pestra in raznovrstna, privlačna tako
za laičnega, estetsko čutečega bralca kot za raziskovalno razpoloženega antropolo-
ga, preučevalca religij ali etnologa . Generacije požrtvovalnih ljubiteljev so zapiso-
vale in zbirale dragoceno narodno blago
; koliko seje ob tem ljudsko izročilo poprav-
ljalo in prirejalo okusu časa, je danes nemogoče ugotoviti . Za nekatere narode, kot
na primer za Slovence, je odkritje ljudskega izročila sovpadlo z dobo konstituiranja
njihove nacionalne zavesti, pa je preučevanje ljudske tradicije dobilo izrazito
ideološka obeležja, v katerih so se nacionalno obarvane želje raziskovalcev nekri-
tično in na silo spreminjale v gotova dejstva
.'
V tako imenovani ljudski folklori so se torej prepletale kaj različne silnice
; gra-
divo je naraščalo, odkrivale so se zmeraj nove in nove oblike
. Težave so se začele,
73
ko je znanstvena misel skušala vnesti v to pestro raznoličnost nek racionalni red .
Gradiva, ki so ga ponujale pravljice, je bilo preveč, da bi se ga dalo obdelati v enem
kosu, pojavila se je potreba po razdelitvi in klasifikaciji . Različne klasifikacije, ki
so kmalu nastale, so šele prav pokazale na težavnost problema : večina jih namreč
ni zmogla najti enotnega principa klasificiranja, s katerim bi bila lahko kos tako raz-
novrstnemu materialu 1 . Prizadevanja, značilna za to obdobje raziskovanja, so se
ogrevala za »atomistično« koncepcijo : iz nepregledne mase gradiva so skušala iz-
ločiti najmanjše gradbene elemente, nekakšne »monade«, iz katerih naj bi bil se-
stavljen svet pravljic, te »monade« pa so iskala bodisi v motivu, bodisi v sižeju .
Raziskovanje se je vrtelo v krogu, ki ga je G . Müller posrečeno označil s temile be-
sedami
: »Dilema pri opisu zvrsti je ta, da se ne moremo odločiti, kaj spada k neki
zvrsti, ne da bi že prej vedeli, kaj je zvrstno, in da vendar ne moremo vedeti, kaj je
zvrstno, ne da bi že to ali ono dojeli kot k zvrsti spadajoče .« I
Odločilen korak naprej je napravil ruski raziskovalec Vladimir Propp, ki se je
pravljic lotil s formalne plati in z veliko metodološko strogostjo ; vsa njegova raz-
mišljanja se omejujejo le na eno skupino pravljic, na pravljice v pravem ali ožjem
pomenu besede (Zaubermärchens, contes merveilleux)
. Po njegovem prepričanju
niti siže niti motiv ne določata specifične strukturalne enotnosti pravljic
; naj se po-
samezni motivi ali sižeji še tako pogosto pojavljajo, so kljub vsemu le variabilne ko-
ličine . Pač pa je povezava in razporeditev motivov znotraj nekega sižeja odvisna od
kompozicijske strukture, kije za pravljice tipična in konstantna . Ti konstantni ele-
menti pravljic so funkcije delujočih oseb
; njihovo število je omejeno in njihov vrstni
red zmeraj isti .4 Konstante torej dobimo, če se vprašamo,
kajneka pravljična oseba
dela, medtem ko odgovori na vprašanje, kdo in
kako dela, varirajo od primera do
primera. Tako so pravljice svojevrsten paradoks
: njihova raznovrstnost in bogastvo
fantazije nas ne zaprepaščata nič manj kot nas zaprepašča stroga enotnost njihove
strukturne kompozicije .
Temeljnih funkcij ni več kot 3 1, vse se z logično in umetniško konsekventnostjo
odvijajo druga iz druge, nobena prejšnja naslednje ne izključuje, vse pa pripadajo
isti zaprti liniji . Odnosi med njimi so lahko zelo raznovrstni, nekatere tvorijo pare,
druge cele komplekse, nekatere se asimilirajo med seboj, spet druge dobijo morfo-
loško dvopomenskost itn. Zato je treba vsako funkcijo gledati v zvezi s celoto . Ta
celota pa je živ organizem, ki po svoje reagira na vplive iz okolja
. Pravljice so v svo-
jem trajanju izpostavljene pritisku okolja, spreminjajočim se obrazcem življenja,
mišljenja in čustvovanja, vplivom literature, religije, ljudskega praznoverja . sosed-
njih kulturitn. Vendar so izjemno odporne, vse te vplive bodo sprejemale le, kolikor
jih bodo lahko prilagodile lastnim strukturnim zakonitostim
: iz okolja bodo jemale
gradivo za različne transformacije in substitucije starih vsebin
. Tako so pravljice
hkrati zakonite in svobodne, trdovratno zveste svojemu kanonu in obenem odprte
za variranje in ustvarjanje novih pravljičnih oblik .
Ko je Proppova Morfologija leta 1928 izšla, ni bila sovjetska literarna znanost
nad njo niti najmanj navdušena
; problemi oblikoslovja pač niso bili uporabni v
ideološke namene, pogosto so mu očitali formalizem . Vendar Propp ni čistokrven
formalist
. Zanj analiza form ni sama sebi cilj, pač pa skuša z analizo specifike prav-
ljic v ožjem pomenu besede najti historične osnove za razlago njihove strukturalne
enotnosti
.s Njegovo delo je ostalo takorekoč neznano do leta 1958, ko je izšlo v an-
gleškem prevodu. Strukturalizem, kije bil prav tedaj na svojem zmagoslavnem po-
hodu, je vzel Proppa za svojega in njegova Morfologija je imela močan odmev . Tri-
deset let star tekst je bil sprejet kot novum, kot neke vrste vzor za strukturalno ana-
lizo na področju folkloristike
; močno je vplival na raziskovanje drugih zvrsti ljudske
in umetne proze in na dela iz strukturalne semantike
.
V ustvarjalnem dialogu (tudi) s Proppom je Lévi-Strauss izoblikoval svojo teo-
rijo, vendar seje posvečal predvsem strukturalni analizi mita .b Pravljice so zanj le
74
»oslabljeni« mit . V nasprotju z drugimi fenomeni jezika pripada mit v isti meri tako
languekot parole,
kajti kot historična pripoved o preteklosti je diahroničen, kot in-
strument interpretacije sedanjosti oziroma prihodnosti pa sinhroničen . Njegovi
konstitutivni elementi so zgolj kopule, to je kombinacije relacij z dvema dimenzi-
jama, diahrono in sinhrono
. S to komplicirano dvoumnostjo je mit predvsem logi-
čen instrument za premagovanje protislovij, ki deluje tako, da protislovja neneho-
ma posreduje,
jih nadomešča z novimi in drugačnimi v nekakšnem spiralastem gi-
banju tako dolgo, da pride do novega stanja, ki premaga prejšnje izključevanje . Po
levi-Straussovem prepričanju so tudi pravljični junaki taki posredovalni faktorji in
nosijo zato v sebi isto dvojnost, kot je značilna za mitske figure . Historična razlika
med mitom in pravljico je za Levi-Straussa irelevantna, v bistvu ga ne zanima ne
eden ne druga; njegov pravi predmet je strukturalna analiza mitičnega mišljenja .
Od raziskovalcev, ki so se v obzorju strukturalizma posvečali analizi pravljic, je tre-
ba omeniti šeA . J.
Greimasa,' ki skuša združiti Proppa in levi-Straussa, sintetizirati
sintagmatiko in paradigmatiko tako, da Proppovo shemo predeluje s sredstvi mo-
derne logike in semantike
. Funkcije razporeja v opozicijske pare (npr . Pomočnik -
nasprotnik, Subjekt -
Objekt, Prinašalec -Sprejemalec itn
.) ter tako dobi dve seriji,
pozitivno in negativno
. Negativna prevladuje v začetku pravljice (koncentracija zla
-
izguba), pozitivna na koncu pravljice (izravnanje primanjkljaja
- apoteoza juna-
ka)
. Smisel in naloga pravljičnega dogajanja oziroma redosleda funkcij torej je, da
negativno serijo spremeni v pozitivno . Pravljica je izrazito posredovalna, v svojem
gibanju razrešuje protislovja med strukturo in delovanjem, med kontinuiteto in zgo-
dovino, med družbo in individuumom itn . Še posebej natančno se je Greimas uk-
varjal s problemom preskušnje in eksaktno pokazal, da je pozicija preskušnje v
pravljicah ključna za rešitev konflikta ; preskušnja je sredstvo, da se negativna situa-
cija transformira v pozitivno
.
Strukturalna analiza pravljic je brez dvoma odprla vrsto novih vprašanj, izpo-
stavila lepo število ključnih točk v pravljični zgradbi in dovolj precizno razčlenila
tudi to zgradbo samo
. Zasluga novejših raziskovanj te vrste je prav gotovo v tem,
da so pravljico razumela kot dinamičen
organizem. Če že niso odgovorila na vpra-
šanje, kaj je pravljica, pa so kar veliko povedala o tem, kako funkcionira
. Vsebinski
vidik je seveda iz te vrste okvira izključen
. Vsebina je postala odločilna za drugo
smer raziskovanja pravljic
. To sta predvsem psihoanaliza in globinska psihologija
.
Po mnenju Freuda $
in njegovih nadaljevalcev je civilizacija v osnovi represivna,
načelo realitete izvaja nasilje nad energetskim principom želje (libidom) v posamez-
niku, ga omejuje in potiska v podzavest
. Zaradi konflikta med principom užitka in
principom realitete nastajajo v posamezniku poškodbe (travme), ki lahko ogrožajo
posameznikov obstoj in razvoj. Te nevarne napetosti v duševnosti se sproščajo in
razrešujejo skozi različne mehanizme, med katerimi so najvažnejše sanje . Spanje je
odmik od sveta stvarnosti, od nasilnega principa realitete, obrat k notranjemu svetu
želja, s pomočjo katerega se človek vrne v stanje pred rojstvom
. Sanje branijo ne-
moteni potek spanja, brez katerega ne bi mogli ohraniti svoje osebne integritete .
Zato so sanje nenehen »povratek potisnjenega«, ki opredeljuje človeka kot generi-
čno bitje, torej predindividualno, pred nastankom njegove osebne zgodovine . Te
poteze sanj je Freud imenoval arhaične in jih imel za ostanke nekakšnega vsem lju-
dem skupnega prajezika, ki se pojavlja v sanjah vseh posameznikov kot veriga kon-
stantnih simbolov. lsti simboli se pojavljajo tudi v starih mitih, religijah in umet-
nosti, v vseh oblikah, ki imajo že notranjo zvezo z arhaičnim, torej tudi v pravljicah .
O njih posebej Freud ni govoril, njegovo pozornost so pritegovali predvsem miti in
religije .
Z nekoliko drugačnim poudarkom je o istem problemu razmišljal tudi C
. G .
Jung.9 V duševnosti zasledimo simbole (npr. mandala, mati-zemlja, bog-otrok, he-
roj itn.), ki jih iz individualnega izkustva ne moremo razložiti . Ti simboli so pode-
75
dovani, strukturalni elementi človeške duše, osnovnica človeškega duha, kakor je
anatomski model sesalca osnovnica strukture človeškega telesa . To so arhetipi, ko-
lektivno nezavestno, ki na oblikoven način izrekajo neznani svet prapsihe, nedife-
rencirano, podzavestno stanje in so zato pred sleherno tradicijo in zunaj nje. Ker
je arhetipski svet v človeku večen, se spontano izraža v razlinčnih oblikah - v sa-
njah, v umetniški in religiozni fantaziji, v mitih in tudi v pravljicah . Figura potu-
jočega mitskega ali pravljičnega junaka, ki išče in se bori za zaklad, je v resnici sim-
bol za potovanje duše, ki išče svojo notranjo integriteto kot tudi mesto v realiteti
in se bori za izpolnitev svojih možnosti . »Zaklad«, s katerim je junak na koncu svoje
poti nagrajen, je simbol za celovito osebo, ki v ustvarjalnem sožitju uravnotežuje
nezavedno in zavestno v sebi in je obenem zmožna tudi ustvarjalnega sožitja s so-
človekom in družbo .
Pri opredelitvi nezavednega E . Fromm'° odklanja Freudovo razumevanje ne-
zavednega kot sedeža iracionalnih libidinoznih moči, pa tudi Jungovo, za katerega
je nezavedno mitično religiozno kraljestvo arhetipov . Po Frommu sta spanje in bud-
nost dva enakovredna pola človeške eksistence . V budnosti nas preganja potreba,
da si zunanji svet priredimo po svojih ciljih, da ga obvladujemo, da preživimo ; v spa-
nju kraljestvo nujnosti preneha, nastane kraljestvo svobode, v katerem se ukvarja-
mo izključno s samim seboj, smo z ozirom na zunanji svet in stanje budnosti neak-
tivni. Nezavedno je le v soočenju z budnostjo »nezavedno«, s tem izrazom povemo
le to, da naše doživljanje v sanjah, izjemno aktivno in plastično, ne spada v duhovno
duševni prostor, v katerem smo, kadar smo budni. Zavedno in nezavedno sta dve
različni stanji duše, ki se nanašata na dve različni stanji naše eksistence . Zato po-
zitivna smer ni le gibanje iz nezavednega v zavest, iz slepe nature v kulturo . Kultura
ne vpliva na človeka samo pozitivno, ga tudi omejuje, pritiska nanj, ga poneumlja
s predpisanimi obrazci mišljenja in doživljanja itn . Zato smo lahko v sanjah bolj
kruti ali nemoralni itn., lahko pa tudi pametnejši, pronicljivejši itn . kot v stanju
budnosti. V sanjah se izražajo tako destruktivne in negativne kot tudi konstruktiv-
ne, pozitivne težnje .
Najbolj jasno pride razlika med Freudom in Frommom do izraza v tolmačenju
mitov, npr. mita o Ojdipu. Freud je imel svojo razlago tega mita za ključ razume-
vanja zgodovine in razvoja religije in morale . Zanj je mit predvsem kruta in mračna
zgodba o očetomoru in incestu, Ojdipov kompleks je odločilni mehanizem v raz-
voju otroka in, nerešen, glavni vzrok patološkega vedenja, »jedro nevroze« . Fromm
pa v Ojdipovem mitu vidi spor med matriarhalnim in patriarhalnim razumevanjem
sveta; prvo počiva na krvnih vezeh, na povezanosti z zemljo, na pasivnem spreje-
manju naturnih pogojev, drugi na spoštovanju človeških zakonov, na racionalnem
mišljenju, na težnji po spreminjanju in obvladovanju. Po prvem so vsi ljudje enaki,
cilj vsega je sreča človeka, ničesar ni, kar bi bilo več vredno od človeškega življenja
in bivanja . Po drugem je temeljna zveza med možem in ženo, gospodarjem in suž-
njem, princip reda, avtoritete, poslušnosti, hierarhije . Ojdip zastopa vrednote mat-
riarhalnega sveta, zato lahko reši Sfingino uganko. Uganka je postavljena tako, da
skriva latentni smisel vprašanja, smisel je v odgovoru : človek . Le tisti, ki ve, da je
odgovor na najvažnejše vprašanje, ki se lahko zastavi, edinole človek, je rešitelj . Pod-
obno se vede Antigona: krvno sorodstvo je nedotakljiva vez, ljudje so enaki, spoš-
tovati je treba življenje in smrt, treba je ljubiti . Antigona je poslušna starim zako-
nom humanitete, za katere »nihče ne ve, odkod prihajajo« . Osnovni zakon človeške
solidarnosti je pokop mrtveca, vrnitev trupla skupni materi, materi-zemlji . Tega
Kreon ne dopusti ; uničiti mora Antigono in z njo celo lastnega sina, da potrdi pat-
riarhalno avtoriteto. Z njim zmaga princip oblasti, gospostva človeka nad člove-
kom, očeta nad sinom, diktatorja nad ljudstvom .
Take koncepcije so vzbudile močno zanimanje za mite in pravljice in pripeljale
do cele vrste bolj ali manj posrečenih psihoanalitičnih razlag . Med mnogimi avtorji
76
naj omenim O . Grafa Wittgensteina." Ponjegovem mnenju preide človek v razvoju
do izpolnitve in zrelosti sedem faz, od katerih je vsaka po svoje okarakterizirana in
se izraža tudi v pravljicah. Otrok se iz oralne faze, v kateri prevladuje mistična par-
ticipacija, razvije v analno fazo, kjer je že zmožen identificirati lastno telo, prek te
v falično fazo, kjer doživi opozicijo do drugih in odkrije falos kot simbol moči . Na
koncu te faze preide otrok v puberteto, prišel je čas, da se odveže od staršev ; nasled-
nja stopnja je individuum, kjer otrok doživlja osamljenost, išče sebe v primerjavi z
drugimi in se izživlja v rangiranju. Iz osamljenosti individua sledi prodor v kolektiv,
kjer pride do utopitve v grupo in se pojavi spolnost, ki veže na drugega . V naslednji
fazi se človek spozna kot del človeškega in stremi po izpolnitvi v drugem kot par,
dokler se v zadnji fazi ne spozna kot trojstvo otroka, moškega in ženske, zavestno
razjasni in poveže vse tri prvine svojega bitja in se iz teme nezavednega (luna) dvigne
v luč zavesti (sonce) . Ta sedma dimenzija obsega v sebi vse prejšnje, človek je zdaj
samostojen, odgovoren in socializiran .
Razvoj človeka je seveda redkokdaj tako idealen, na vsaki stopnji so možna od-
stopanja in deformacije, prav te nevarnosti pa tematizirajo pravljice in dajejo po-
sameznim fazam simbolični izraz . Tako npr. pravljična podoba mizice-pogrni-se
izraža oralno fazo, osel, ki kaka cekine, analno, krepelce, ki samo skoči iz vreče in
pretepe pohlepne nasprotnike, pa falično . Pravljični junak tudi zmeraj odide od
doma in zmeraj je tu tudi kakšna princesa, za katere roko se junak bori in s katero
na koncu zaživi srečno življenje odraslega . Igra pravljic se plete iz analogičnega na-
čina mišljenja, kjer je vse eno, prek katalogičnega, kjer so učinki razumljeni iz vzro-
kov, v dialogičnega, ki združuje oba prejšnja in šele omogoča od-govor, to je odgo-
vornost človeka kot po bistvu dialoškega bitja . V tem smislu ima Wittgensteinov
koncept pedagoške poteze, cilj mu je uravnoteženost navznoter in čim bolj harmo-
nično vključevanje v družbo .
Še dlje v pedagoškem poudarku gre B. Bettelheim .12 Pravljice razume izključno
kot otroško literaturo, izjemno važno za otrokov normalni razvoj in za njegovo
vzgojo. Pravljice namreč otroku omogočajo, da intuitivno dojame notranje konflik-
te na različnih stopnjah svojega razvoja in jih s pomočjo fantazije izživi in reši . So
nekakšna duhovna raziskovalna potovanja, ki oblikujejo svet odznotraj, otroka to-
lažijo in mu kažejo pravo pot k zrelosti na ta način, da mu v njemu dostopnih oblikah
razčlenijo in pojasnijo njegov lastni notranji kaos
. S pomočjo pravljic otrok odkrije
lastno identiteto in življenjski smisel, izkusi, kaj je potrebno za razvijanje karakterja ;
pravljice mu posredujejo gotovost, da je srečno življenje možno le v povezavi z ljud-
mi, če se človek ne boji bojev z ovirami, ki stojijo na tej poti ; obljubljajo pogum-
nemu pomoč naklonjenih sil, svarijo pred strahopetnostjo in ozkosrčnostjo, zago-
tavljajo uspeh . Z eno besedo, pravljice so prvorazredno vzgojno sredstvo, ki otroku
pomaga, da pozitivno reagira pri najvažnejši življenjski dilemi : ali bomo sledili prin-
cipu užitka, ki nas sili k takojšnji izpolnitvi in k maščevanju za frustracije nad vsemi
tistimi, ki nam ga onemogočajo-ali pa bomo življenje organizirali po principu rea-
litete, ki od nas zahteva mnogo frustracije zato, da bomo dosegli trajno zadovoljitev
.
Da bi dosegle svoj moralični cilj, pravljice ostro polarizirajo dobro in zlo, krepost
na koncu zmeraj zmaga, zlo pa je ponižano in pregnano . Vendar pravljice svojega
cilja ne izpričujejo naravnost ; one le oblikujejo situacijo, odločitev pa prepustijo ot-
roku, celo odločitev, ali bo iz pravljice potegnil kakšen zaključek ali ne
. Veselje nad
pravljico pripravi otroka do tega, da sčasoma reagira na njen skriti smisel, če ustreza
njegovemu življenjskemu izkustvu in stopnji razvoja osebnosti .
Iz pedagoške funkcije pravljic skuša Bettelheim priti celo do opredelitve prav-
ljic kot zvrsti. Skupaj z miti in drugimi oblikami tvorijo pravljice izročilo predpi-
semskih družb, ki ima svoje posebnosti . So preproste, intimne, optimistične (mit,
nasprotno, je majestetičen, vzvišen, pesimističen), posredujejo zanesljivost, upanje
v prihodnost in zaupanje v srečen izhod ; zato pravljica brez srečnega konca ni prav-
77
ljica (npr
. mnoge Andersenove, ki so sicer zelo lepe, ampak obupno žalostne) . Ot-
roka s standardnim vstopnim stavkom odvede iz stvarnega sveta in ga na koncu pri-
pelje spet nazaj -
rdeča nit se ne pretrga, pravljični junak se vrne v sicer srečno živ-
ljenje, ki pa ni čudežno
. Pravljica nikdar ne sili otroka v dokončno izbiro, ne ob-
likuje situacije ali-ali (kot npr
. basen), ampak kaže, daje možen razvoj od manj do
bolj ustreznega ravnanja
; njeni odgovori na večna človeška vprašanja so sugestivni .
Zato pravljica služi formiranju celotne osebnosti, miti pa na ista vprašanja odgo-
varjajo definitivno, postavljajo vzore in modele, ki jim je nujno slediti, zato služijo
formiranju Nad jaza in povzročajo razkol med idealom in stvarnostjo . Na otroka
npr. mit o Ojdipu vpliva katastrofalno, ker kaže kot grozno resnico tisto, o čemer
otrok le potiho sanja; posledica je lahko samo še večji strah pred seboj in svetom .
Otrok potrebuje nasprotno simbolne podobe, ki mu zagotavljajo, da rešitev njego-
vega ojdipovskega problema obstaja, da je možen srečen izhod ; le tako bo zmogel
pogum, da se bo z njim spoprijel .
V celotnem psihoanalitičnem obzorju, naj poudarjajo avtorji bolj to ali ono us-
meritev, je pomen ustnega izročila nasploh in pravljic posebej izrazito zožen
. Prav-
ljice ne izražajo več sveta, njihova resnica je resnica duše, osebnostnega razvoja in-
dividuuma, njihova funkcija pa v glavnem pedagoška in terapevtska . Koliko in
kako je tako razumevanje pravljic upravičeno ali ne
- na to vprašanje bom skušala
odgovoriti pozneje. Za konec tega pregleda si še hitro poglejmo, kako je s preuče-
vanjem pravljic na Slovenskem .
Prvi zapisani sledovi naše ljudske prozne ustvarjalnosti izvirajo iz 9
. stoletja, so
pa redki in skromni . Več pričevanj o njej je ohranila upodabljajoča umetnost, pred-
vsem zidne freske po cerkvah . Trubarje -
seveda z negodovanjem - prvi poimeno-
val različne zvrsti ljudske proze, omenjal je perpuvide, istorije, zgodene, eksemple,
perglihe in basni
. Precej pripovednega blaga je zbral in zapisal J . V . Valvasor v svoji
nemško pisani Slavi vojvodine Kranjske, nekaj zgodb nam je ohranil v svojih pri-
digah Janez Svetokriški
. Šele romantika je sprožila večjo dejavnost na tem področju,
vendar je bilo zanimanje za ljudsko prozo vseskozi v senci navdušenja nad ljudskim
pesništvom
. Prozo so zbirali Vraz, Korytko in Ravnikar, vendar je večina gradiva
ostala neobjavljena . Spremembo so prinesli šele proti sredi 19
. stoletja mlajši zbi-
ralci (M
. Majer-Ziljski, M . Valjevec, J. Trdina)
. Zbiranje narodnega blaga seje moč-
no razmahnilo, čeprav neredno in brez trajnih načrtnih pobud, v objavljanju pa je
sodeloval takorekoč ves slovenski tisk, od Novic, Slovenije, Ljubljanskega časnika
in Slovenske bčele do Slovenskega glasnika, Zore, Kresa
. Ljubljanskega zvona,
Doma in sveta in Mladike
. Rezultat živahne dejavnosti požrtvovalnih ljubiteljev je
bilo nekaj splošnoslovensko zasnovanih zbirk ljudske proze. (Krek, Kelemina . Bol-
har) in lepo število pokrajinskih, ki so zajele skoro vse slovenske pokrajine ; še veliko
gradiva pa ostaja neuporabljenega v »Arhivu slovenskih ljudskih pripovedi«
pri ln-
štitutu za slovensko narodopisje v Ljubljani, ustanovljenem leta 195l
.
Domačih razprav o pravljicah takorekoč ni
. Ob lvanu Grafenauerju, ki se je
podrobneje posvetil nekaterim posameznim problemom naše ljudske proze," se s
tem predmetom, posebej še z rezijansko poezijo in prozo ukvarja še M
. Matičelov,
bolj s psihološkega stališča pa H
. Požarnik .
Pomanjkanje teoretsko naravnanega raziskovanja ima seveda precej neljube
posledice, predvsem to, da - kadar govorimo o pravljicah - pravzaprav ne vemo,
o čem govorimo . Tako npr. v Pregledu slovenskega slovstva avtor J. Kos deli pri-
povedno prozo ali ljudsko slovstvo na pravljice, legende, bajke, pripovedke, zago-
vore in pregovore, vendar nobene skupine ne določa podrobneje
. O bajkah pove le,
da so redke, ker je bilo slovensko bajeslovje slabo razvito, o pravljicah pa piše: »Prav
tako so prihajale v slovensko ljudsko slovstvo pravljice, ki so bile mednarodnega iz-
vora in pomena. Niti legende niti pravljice niso na Slovenskem dobile izrazito svo-
jevrstnega pečata, pač pa so ohranile svoj obči pomen
. Izvirnejše so pripovedke z
78
bajeslovno, legendarno, junaško ali razlagalno vsebino, saj se navezujejo na določen
kraj in čas, razmere in običaje . S tem so lahko postale značilnejše in
izvirnejše
.« 14
Ob taki opredelitvi seveda ni jasno, kako in po čem se npr . bajke ali legende, na za-
četku opredeljene kot samostojni skupini, razlikujejo od pripovedk z bajeslovno ali
legendarno vsebino . A . Slodnjak v svoji knjigi Obrazi in dela slovenskega slovstva 15
ni kaj prida določnejši
. Navaja štiri skupine ljudske proze : bajke, legende, pripoved-
ke in pravljice. V bajkah se izražajo mitološke, verske predstave, strah pred nera-
zumljivimi naturnimi silami itn
., vendar spadajo v to skupino očitno tudi aitiološke
(razlagalne)pripovedke . Pravljice so čudežne zgodbe, porojene iz neugnane domiš-
ljije in iz hrepenjenja po čisti pravičnosti, nekatere pa tudi iz nagajive prevzetnosti
-
vendar obstajajo poleg čisto domišljijskih ali čudežnih pravljic tudi novelistične,
to je realistične .
Poleg tega spadajo v to skupino tudi živalske zgodbe, razne smeš-
nice in burke -
mi pa spet zbegano mešamo pravljice s pripovedkami, pripovedke
z bajkami in ne vemo ne kod ne kam . Če pritegnemo še tretjo Zgodovino sloven-
skega slovstva avtorja J. Pogačnika, 16 se zadeva dokončno zaplete . Pogačnik se na-
mreč ogreva za delitev celotnega ljudskega slovstva, torej tako poezije kot proze, po
smereh in motivih in dobi na tej osnovi šest skupin: mitološko, legendarno, prav-
ljično, zgodovinsko, o medčloveških (družbenih) pojavnostih življenja in o odnosu
do narave, pokrajine ali predmetov . Pravljično skupino opredeljuje kot »igro svo-
bodne fantastike«, kot jezik podzavesti, vendar so tudi aitiološke zgodbe, ki spadajo
v zadnjo skupino, »fantastičneblodnje«, nastale iz razumskega neobvladanja narav-
nih pojavov, za primer teh fantastičnih blodenj pa služi tako Zlatorog kot Mojca
Pokrajculja. Položaj se niti za las ne izboljša, če bi se hoteli zanesti na sodbe o slogu
ali vrednosti. Če ima namreč Kos slog ljudskega slovstva za nedognan, nesorazme-
ren, oblikovno površen in fragmentaren, kompozicijo za nedodelano in nepopolno,
izgubljajočo se v nevažnih podrobnostih, pri važnih dogodkih površno itn ., se pa
nasprotno J. Pogačnik v svojem tovrstnem razglabljanju povzpne do zanosne trdit-
ve, da je večja ali manjša estetska dognanost ljudskih stvaritev v kar najbolj nepo-
sredni zvezi s starostjo le-teh . »Čim večja je estetska dognanost, večja je starost pes-
mi«, kajti v narodu se je zadržalo le tisto, kar je bilo vredno . Trditev je za ljudstvo,
ki mu vsi pripadamo, zelo laskava, vendar temelji na žal nedokazani podmeni o po-
polnem praizvirniku, skritem nekje v sivi preteklosti, ki še dandanes funkcionira
kot merilo vrednosti: kar mu je bližje, to je starejše, je tudi vrednejše .
Če se ob vprašanjih klasifikacije obrnemo za pomoč na ljudsko rabo samo, tudi
ne pridemo daleč naprej . Ljudstvo ne dela razločkov med zvrstmi, v navadi so raz-
lični izrazi : pravljica (pravica, pravca, prajca, prajerca) v zahodni Sloveniji, stórija
(storjica, lekstorija, vistorija . ..) v osrednjih in severozahodnih predelih, basen v Zilj-
ski dolini, pripovest v Prekmurju." Nekateri od teh izrazov opozarjajo na to, da je
pravljica del ustnega izročila, da je torej to, kar se govori, pravi, pripoveduje ; drugi
opozarjajo predvsem na energetsko stran pravljic, na pravljico kot dogajanje, kot
storitev . Obe potezi sta za pravljice res značilni, nista pa značilni samo zanje, in ju
torej ne moremo porabiti za orientacijo .
Po vseh teh in takšnih zapletih je torej na mestu previdnost . Ker pa je gradivo
zaradi njegove neznanske obsežnosti in raznovrstnosti vendarle treba nekako zame-
jiti, se bom držala delitve, ki sta jo v svoji zbirki postavila že brata Grimm, namreč
delitve ljudske proze na pravljice in pripovedke . Pripovedke (nemško Sagen, fran-
cosko legendes) so resnični ali mogoči dogodki (resnični in mogoči vsaj po ljudskem
prepričanju), katerim se včasih dodaja poučno jedro ; pravljice (v ožjem pomenu be-
sede-nemško Märohen, francosko contes) pa so s svojimi čudovitimi zapleti in raz-
pleti sad domišljije, namenjene predvsem razvedrilu. Temeljna razlika med obema
skupinama ustreza razliki med fikcijo in resnico, oziroma bolj točno, med nemož-
nim in možnim, pri čemer pa se moramo zavedati, da se ta meja zlahka tudi zabriše .
Glede na to, ali je dogajanje stimulirano na čudežen način, s čarovnimi pripomočki,
79
ali pa z vsaj v osnovi realnimi lastnostmi kot so iznajdljivost, zvijačnost, pogum, sta-
novitnost, prisebnost itn., govorimo o čudežnih in o realističnih ali novelističnih
pravljicah. V prvem primeru junaku pomagajo in ga rešujejo poosebljene naravne
sile (voda, veter, sonce, luna itn .) in nadnaravna, skrivnostna bitja (starci in starke,
živali s čudežnimi močmi), v drugem primeru si pomaga več ali manj sam . Tudi ta
meja je zelo labilna
. Na vprašanje odkod in zakaj v pravljičnem tkivu tako velika
razlika, kakršna je med čudežnim in realnim, bom skušala odgovoriti kasneje .
Predmet moje raziskave bodo torej pravljice v ožjem pomenu besede . Ker so
pravljice mednarodno blago in srečujemo podobne modele pri mnogih ljudstvih na
različnih celinah, narodnostnega vidika ne bom upoštevala ; jemala jih bom kot ena-
kovredne, ne glede na to, da so v knjižnih izdajah označene kot indijanske, korejske,
francoske, slovenske itn
. Gradivo, ki ga ponujajo pravljice, je že v našem jeziku og-
romno, zato se mi je zdelo smotrno, da se pri podrobni analizi in citiranju omejim
na določene vire . Ti so :
l
. Zlata skledica, Izbrala Kristina Brenkova . Mladinska knjiga, Ljubljana,
I980, 321 s. (V nadaljnem tekstu ZS .)
2
. Svetovne pravljice (v izboru Cvete Kotevske) I, II, III. Mladinska knjiga,
Ljubljana, Makedonska knjiga Skopje, Narodna knjiga Beograd, I978, 693 s . (V
nadaljnem tekstu SP I, II, 111 .)
3
. Slovenske narodne pripovedke . Izbral in uredil Alojzij Bolhar. Mladinska
knjiga, Ljubljana, 1981, 194 s
. (V nadaljnem tekstu SNP .)
Prva dva vira se mi zdita reprezentativna, saj so pri 16I pravljicah zastopane
takorekoč vse narodnosti in vse celine . 57 slovenskih pravljic mi predstavlja neke
vrste kontrolo, saj bo analiza pokazala, da se po potezah, ki me zanimajo, prav nič
ne razlikujejo od pravljic drugih narodov
.
V ospredju mojega zanimanja bodo predvsem vrednote, ki jih pravljice prina-
šajo in priporočajo
. Ker po vsej verjetnosti ne gre za nekakšen celovit vrednostni si-
stem, bom skušala iz pravljičnega tkiva izločiti najprej tiste vrednostne kontakte, ki
so žarišče pravljičnega dogajanja
. Na ta žarišča se bo pozneje morda dalo navezati
še druge, zunaj vrednostne konstante, ki odločilno opredeljujejo pravljični tok .
II
. PREDPOSTAVKE KOT IZZIV
1. Problem dobrega in zla
Sodba o vrednostnem sistemu, ki ga izražajo pravljice, je pri nas priznana in
utrjena do te mere, da že dobiva obliko splošno veljavne resnice, kar pomeni, da jo
jemljemo za samoumevno, jo ponavljamo, ne da bi se spraševali o njeni upraviče-
nosti
. Da bi ugotovili, kakšna je ta »resnica«, se posvetujemo z našimi skromnimi
viri .
J. Kos nam o tem ne pove nič
. Ko je ugotovil, da pravljice niso izvirne in na-
rodnostno značilne, da so ohranile svoj obči pomen, ga ta zvrst ne zanima več . V
tem pogleduje J. Pogačnik določnejši
; takole pravi: V pravljici je »izraženasublim-
na, čista in polna vizija idealnega življenja
. Etična kategorija, ki ji je podrejena prav-
ljična tematika, je krepost in čast
. Moralna tenkočutnost dosledno nagrajuje dobro-
to in kaznuje hudobijo
. Po tem prvotnem razločevalnem vzgibu je mogoče konstui-
rati temeljni etični kodeks in ugotoviti celotni svet življenskih vrednot«
."
Pravljice so torej izoblikovale kodeks
kreposti in časti in to v taki meri, da je
temu kodeksu pravljična tematika celo podrejena .
Krepost se dodatno pojasnjuje z
dobroto .
Še določnejši je M . Matičetov
: »Jedro pravljic je izrazito človeška in zato med-
narodna dobrina
. Menda ni motiva, ki bi ne bil razširjen daleč po svetu
. Če kje, po-
tem je to v prvi vrsti na področju pravljic, da si celo narodi dežel, ki so med sabo
sprte, podajajo roko in dvigajo svoj glas v obsodbo krivice in povzdigo pravice
. Iz-
80
dajstvo, ropanje, krvoločnost, pohlep, zavist in druge grdobije v pravljici dosledno
doleti ostra, neusmiljena kazen, medtem ko je za zvestobo, junaštvo, skromnost, da-
režljivost in druge dobre lastnosti redno pripravljena nagrada. Ko so junaki prav-
ljice v najhujši stiski, ko so sile zla že tik pred zmago, priskočijo dobrim, a slabotnim
na pomoč hvaležne živali, dobri rajniki, mesec, sonce, vetrovi, z drugimi besedami
živa in mrtva narava, ki ne more mirno prenašati, da bi se šopirila krivica .«"
Podobno prepričanje srečamo še marsikje
. Naprej in naprej se ponavljajo misli
o tem, da gre v mnogodimenzionalnem vesolju fantazije pravzaprav »le za večno
preproste razsežnosti dobrega in zla«, da so pravljice
»večno mlado vesolje boja med
dobrim in zlim,«, da ostaja pravljica »ves čas zvesto na postojankah večno
človeš-
kega« 2 0 Pravljice ostro polarizirajo dobro in zlo, skoraj v vsaki pravljici sta dobro
in zlo utelešena v določenih figurah in njihovih dejanjih . Na koncu zmeraj zmaga
krepost
. »Otrok se identificira z junakom ; z njim trpi vse muke in nesreče in z njim
triumfira, ko je krepost končno nagrajena .«"
Temu »moralnemu« navdušenju na primeren način odzvanja nostalgično pes-
niško
. Človek je doma v svetu pravljic, dokler se igra, dokler je otrok ; bolj ko od-
rašča, bolj se med njega in igro vrivajo opravki, dolžnosti, moreče skrbi
. »Prenehal
je s svojo igro. Pravzaprav je tako, da gaje igra zapustila, ker je odrasel .«" Pravljice
in ljudje, ki jih znajo, živijo »v svetlobi želje in slutnje in nekega pradavnega spo-
mina, ki vstaja v dnevno svetlobo nedolžno, kot da se vse od davnih časov pradedov
pa do danes ni nič zgodilo . (. . .) Pravljice so lepo naličje resničnosti .«
23
Takole bi lahko naštevala še precej časa . Očitno gre za idiličen odnos do prav-
ljic, kije postal, vsaj pri nas, že kar pravilo. Samoumevnost pa je zmeraj izziv, dovolj
velik, da vprašanje znova premislimo: gre v pravljicah res za črno-belo polarizacijo
dobrega in zla? Je pravljični junak res Dobro kot tako?
Če pravljice pazljivo preberemo, se svetloba pogleda nanje kaj hitro skali, v idilo
vdrejo nepričakovani in neprijetni toni .
Pravljični junaki so pogosto muhasti in trmoglavi . Ne poslušajo dobrih nasve-
tov svojih prijateljev in pomočnikov in lahkomiselno povzročajo težave in zaplete,
ki jih potem največkrat rešujejo z goljufijo (Zlata ptica, SNP, O carjeviču lvanu, žar
ptici in sivem volku, SP III) . Tudi leni so; eden od njih čepi za pečjo, da si zasluži
ime Podpečkar ; drugi je tako len, da samo polega in gleda v zrak ; tretjemu ne diši
ne delati ne stradati, tuhta, kako bi zlahka prišel do kruha in končno odide svet go-
ljufat, pri tem pa ga spremlja nezaslišana sreča (Podganek, SNP) . Spet drugemu ne
diši nobeno delo na svetu, vse pušča na ramenih svojih staršev (Štrk Siljan, SP II ) .
Tudi junakinja Huri je leno dekle, vse dni ne počenja drugega, kot zija skozi okno,
pa dobi bogatega moža in je do smrti varna pred delom (Zanikrnica Huri, ZS) . Je
res dober junak mladenič Vam'vea, ki mu po njegovi krivdi ugrabijo sestro, pa jo
gre iskat šele tedaj, ko vse svoje imetje zaje, ko jo pa najde, izsili od nje celo čredo
živine in osem žena? (Izgubljena sestra, ZS) Kaj naj rečemo o morali junaka, ki raz-
sodi spor med dvema bratoma tako, da jima ukrade dediščino, za katero sta se pre-
pirala (Deklica-golobica iz vasi Vuak-Vuak, SP I)? Pa o junaku, ki ga sedem sester
reši pred zasledovalci, v zahvalo pa ugrabi dve od njih, da mu morata postati ženi?
Če ne bosta poslušni, ju bo s palico spravil k pameti (Sedem sester Meamei, SP I) .
Tudi nasilnost pogosto krasi pravljične junake : Markec je pretepač, da se ga vsi boje,
Liongo Fumo vznemirja Ljudi in jim razbija glave . Godijo se strašne reči : tiger hoče
požreti svoja adoptivna otroka, ta dva pa ubijeta in skuhata mater-rednico in po-
strežeta očetu z ostudnim kosilom
; da bi se rešila pred maščevanjem, mu na koncu
iztakneta oči in ga uničita (Žaba, tiger, dvojčka in ogenj, SP I). V drugi pravljici ju-
nak prevara prijateljico in bodočo soprogo, potem pa ji za nameček ubije še očeta
(Štirje zlati prstani, SP II) . Dana beseda junaka dostikrat ne veže, na kosce razseka
sovražnika, ki mu je izdal skrivnost, čeprav mu je bil za to prej obljubil življenje (O
bikcu Markcu, SNP). In kaj naj rečemo o takem klavrnem in nepoštenem junaku,
81
kakršen je npr. junak pravljice O treh grahih (SNP)? Po sreči dobi graščakovo hčer
za ženo, iz smrtne stiske ga reši zmaj, junak pa ga v zahvalo umori in si prilasti nje-
govo imetje. Njegovo obnašanje je kaj malo junaško: dokler stvari tečejo njemu v
prid, se lahkomiselno veseli in uživa, ko pa se položaj zamoga, laže, joka, se žalosti
in vse delo prepusti drugim .
Takih in podobnih primerov bi lahko našteli še in še . Podoba pravljičnega ju-
naka torej nikakor ni niti idilična niti enoznačna
. Če pravljice res dostikrat kujejo
v nebo prijaznost, hvaležnost, darežljivost, zvestobo, pogum, vztrajnost, bistrino
itn. svojih junakov, jih pa po drugi strani mnogokrat prikazujejo kot krute, nasilne,
izdajalske, lene, nepoštene, sleparske itn . O polarizaciji med dobrim in zlim torej
ne moremo govoriti, še manj o nekakšnem enotnem etičnem kodeksu . Po svoji te-
meljni naravnanosti pravljice niso idilične, idiličnost smo jim iz različnih vzrokov
pripisali sami
. Ideološko obarvana nacionalna zavest ni hotela v ljudstvu in v nje-
govi ustvarjalnosti videti ničesar, kar se ne bi skladalo z idealizirano podobo tega
ljudstva, ki si jo je o njem kot svojem temelju ustvarila . Vendar lahko ugotovimo,
da se ta slepa pega počasi razkraja in da tudi pri nas prihaja do bolj realnega pogleda
na ljudsko tvornost. Dejanski vrednostni strukturi pravljic je takale sodba neprimer-
no bližja: »Življenje teče in smrt ga ne omejuje ; popotniki hodijo in dežele kakor
da so brez meja. V tem napol sanjskem svetu žene ljudi k velikim dejanjem časti-
željnost, težnja po obvladovanju sveta, avanturizem - pojmov pravice, greha, kazni
ne poznajo. In v teh stremljenjih so nesluteno brezobzirni, samovoljni, pogosto tudi
okrutni, za dosego svojih ciljev pa so pripravljeni žrtvovati tudi življenje ali ga brez
pomišljanja vzeti komu drugemu
.«24
Najmanj, kar po vsem tem lahko rečemo, je, da pravljični junaki v glavnem niso
preproste, enodimenzionalne figure; v njihovem delovanju se prepletajo najrazlič-
nejše, za naše razumevanje celo nasprotujoče si komponente, ki poleg tega večino-
ma nimajo prave utemeljitve, kakor smo je navajeni . Junak vsekakor ni simbol Do-
brega, iz česar lahko sklepamo, daje njegova temeljna struktura formirana pred na-
stankom razlike med Dobrim in Zlim v današnjem smislu, ali pa je formirana mimo
te razlike po nekih drugačnih in od drugod prihajajočih principih . Ze Bettelheim
mora - kljub svojemu že omenjenemu odnosu do pravljic - priznati, da obstajajo
tudi pravljice »brez morale«, v katerih dobro in zlo, lepota in grdota, pridnost in
lenoba itn
. ne igrajo nikakršne vloge, in pripisuje takim zgodbam v pedagoškem
smislu drugačen cilj . One pomagajo pri graditvi osebnosti na ta način, da vzbujajo
upanje na uspeh, na to, da lahko tudi najšibkejši, zadnji med zadnjimi v življenju
nekaj doseže. Otrok se identificira z junakom ne zato, ker bi bil dober, ampak v prvi
vrsti zato, ker je najbolj atraktiven, kajti tudi zlo ni brez privlačnosti, dostikrat je
celo fascinantno
.25
Dobro torej ne spada med konstante, ki bi bistveno opredeljevale pravljičnega
junaka: nekateri junaki so dobri, drugi pa vse prej kot to . Ista spremenljivost velja
na splošno tudi za vrednote, ki jih oblikujejo pravljice . Preudarno treznost cenijo
nič bolj kot brezglavi pogum, delavnost nič bolj kot zvito izogibanje delu in dobiček
na tuj račun, stanoviten molk nič bolj kot hiter, posrečen odgovor ali prepričljivo
zgovornost. Priporočajo usmiljenje, pa so pogosto tudi neznansko krute ; oznanjajo
poštenost, a se obenem zabavajo nad vsakršno zvijačo in goljufijo . Nekatere pripo-
ročajo budnost, za druge je spanje sredstvo preroških sanj . Ene postavljajo najvišje
spoštljiv odnos do vsega živega, druge se postavljajo z nasilnimi in samopašnimi ju-
naki. Itn. Take nasprotujoče si »ocene« srečujemo v pravljicah na vsakem koraku .
Očitno torej je, da v pravljicah ne gre za nikakršen enoten moralni sistem v današ-
njem smislu; veliko prej gre za široko odprt in na enoten način neopredeljen prostor,
v katerem se živahno pretakajo najrazličnejše norme . Moralna karakteristika deja-
nja v pravljicah ni določena od nekga enovitega splošno veljavnega, abstraktnega
principa (ideje Dobrega), ampak se vzpostavlja sproti, od primera do primera, zme-
82
raj v relaciji z nekimi konkretnimi okoliščinami ali osebami . Če npr . junak ne drži
dane besede, je nehvaležen, slepari svoje partnerje itn ., bo tak ponavadi v odnosu
do kakšnega lika, ki vzbuja antipatijo
: čarovnica, velikan, vrag, itn . Tu pravljice
operirajo z zelo spretno tehniko: uporabljajo simbole, ki imajo znotraj nekega kul-
turnega kroga bolj ali manj konstantno konotacijo in se zanašajo na prisotnost te
konotacije pri poslušalcih. Goljufati svoje bližnje je grdo, a ogoljufati vraga je prej
zaslužno kot nečastno dejanje . Isto je z velikani, čarovnicami, različnimi pošastmi,
čeprav tudi v teh primerih nimamo opraviti s pravimi konstantami . Vrag je pona-
vadi res konotiran negativno, nastopa pa marsikdaj tudi v vlogi dobrotnika
; na nje-
gov lik se pogosto veže rodovitnost in nezaslišano blagostanje . Značilen primer je
čilska pravljica Zakaj je morje slano (SP III), ki jo imajo v tej ali oni obliki skoraj
vsi narodi: revni mož dobi od vraga za darilo mlinček, ki v neomejenih količinah
namelje vsega, kar si človek poželi . Podobno je tudi z drugimi liki . Čarovnica, ki
živi daleč od ljudi v samotni kočici, je kajkrat zlobna ljudožerka in naklepa pogubo,
mnogokrat pa je tudi darovalka izobilja in različnih magičnih moči . O tem nam pri-
ča kavkaška pravljica Čudežne živali in čudežna palica (ZS), kije prav tako kot prej-
šnja v različnih oblikah razširjena po vsem svetu . Kmetič dobi od stare žene z enim
samim zobom v ustih, prave čarovnice, konja, ki mu narezgeta vsakršnih jedi in pi-
jač, kozo, ki mu nameketa cekinov in, ko oboje po neumnem zapravi, še palico, ki
vsakogar pretepe. Z njo dobi vse darove nazaj in živi kot vrabec v prosu do svoje
smrti .
V zvezi s tem je treba opozoriti še na nekaj . Simboli funkcionirajo kot točka ko-
munikacije le znotraj nekega simbolnega sistema, pri prehodu v drug simbolni si-
stem se njihova konotacija spremeni ali izgubi. Tako npr. kojot, ki velja znotraj na-
šega razumevanja za klavrno, strahopetno in nečedno žival, v pravljicah severno-
ameriških Indijancev igra vlogo demiurga, praočeta človeškega rodu, kulturonosca
in učitelja . V afriških basnih je pajek simbol vsakršne prebrisanosti, lik, kije zmožen
preigrati slehernega in ki mu nihče ni kos . Zmaj v kitajskih pravljicah igra vlogo mo-
gočnega nesmrtnega božanstva, za nas je ostudna pošast, ki jo je treba ubiti . ln tako
naprej
. Prav v teh simbolih pravljice nehujejo biti mednarodne in izražajo tipične
značilnosti ljudstva, ki jih je ustvarilo . Tudi s tega stališča omenjeni simboli ne mo-
rejo veljati za konstante .
Dobro, zlo in boj med njima torej ne bodo tisti raster, ki bi nam na zadovoljiv
način opredelil občutljivo tkivo pravljic . Namesto z jasno polarizacijo in trdnim
vrednostnim kodeksom imamo opraviti s promiskuiteto norm, s prelivi in z mno-
gopomenskostjo. V tem območju so pravljice poudarjeno neprozorne . Konstante
pravljičnega dogajanja bomo morali iskati drugje . Preden pa se lotimo tega posla,
si oglejmo še en problem, za naše razumevanje pravljic izredno važen . To je pro-
blem motivacije .
2. Problem motivacije
Motivacija, oziroma bolj točno rečeno, pomanjkanje motivacije nas v pravlji-
cah dostikrat preseneča . Cela vrsta pravljičnih dogajanj ostaja popolnoma nemo-
tivirana. Pravljice se nikdar ne potrudijo razložiti, zakaj mora npr . princeso, ki jo
domači čuvajo kot punčico v očesu (včasih jo celo zazidajo v stolp brez oken in vrat),
nemudoma odnesti zmaj ali kakšna druga pošast, brž ko nesrečnica stopi na prosto
.
Ker se ugrabitev praviloma zgodi na začetku pravljice in jo torej lahko imamo za
enega od ključnih vzvodov pravljičnega dogajanja, za odprtje pravljice same, deluje
nemotiviranost začetka, ki mu ponavadi sledi junakov odhod od doma in vrsta
avantur, na nas kot šifrirano sporočilo, za katero smo izgubili ključ . Podobno ne-
prozornih pravljičnih elementov je še več
. Zakaj je npr. tako pogosto junak ravno
najmlajši od treh bratov? Vzemimo, daje ta pravljična poteza ostanek starega prav-
nega sistema, ki je najmlajšega, torej najvitalnejšega določal za naslednika . Z veliko
83
verjetnostjo domnevamo, da je tak sistem nasledstva v resnici tudi obstajal ; vsaj za
matrifokalno organizirane skupnosti, ki so poseljevale predhelensko Evropo, ima-
mo dovolj opor za tak sklep. Vendar to vprašanja še zmeraj ne pojasni, kajti najmlaj-
ši je običajno tepček in lenoba, ki okolici po pravici ne vzbuja posebnega zaupanja .
Zakaj in odkod ta klavrni najmlajši brat na lepem, večinoma povsem brez razloga,
pokaže izjemne moči in spretnosti?
Precejšnjo vlogo verjetno tu igra magično število tri, katerega pomen še ni za-
dovoljivo pojasnjen. Nekateri raziskovalci ga spravljajo v zvezo s kultom meseca,
mesec pa je pri mnogih ljudstvih vladar nad deželo mrtvih, zavetnik skrivnosti, ča-
rovnije, preroškega navdiha in spolnosti, darovalec plodnosti in blagostanja . Mo-
gočno božanstvo torej, ki se ob vsaki svoji meni tri dni skriva, preden se znova ne
rodi. Njegova ciklična nebesna pot ponazarja menjavo življenja in smrti, nenehno
obnavljajočo se vitaliteto kozmosa, in je obenem garancija za večno spet začenjajoči
se ciklus bivanja. Druge razlage so psihološke : trije bratje naj bi bili trije aspekti iste
osebe. Dogodivščine starejših bratov so potemtakem izkustvo, ki se akumulira v
najmlajšem; na ta način bi število tri simbolično izražalo različne možnosti člove-
kove eksistence in tematiziralo proces učenja . To je tudi smisel figure, ki v pravlji-
cah pogosto nastopa: križpotje, od koder se cepijo tri poti, vsak od bratov odide po
svoji. Dve ne vodita nikamor ali celo v pogubo, tretja pa pripelje do uspeha, v ka-
terem se oseba spet integrira v celoto (najmlajši reši oba brata zakletve, ujetništva,
smrti itn.) Tudi psihoanalitična razlaga obstaja . V sanjah časovna posledica mani-
festne vsebine izraža rastočo intenziteto istega občutja ali doživetja . Isto tehniko
uporabljajo pravljice: če nastopi nek dogodek samo enkrat, ga dojamemo kot na-
ključnega in mu ne posvetimo dovolj pozornosti
. Če se ponovi trikrat (ali večkrat)
pa že prehaja v območje zakonitosti, ki jo je treba upoštevati .
Vrnimo se k problemu motivacije . V pravljicah se pogosto srečamo s pravimi
logičnimi napakami . V pravljici Dvorec med nebom in zemljo (ZS) imamo običajen
scenarij: najmlajši reši iz dvorca tri lepotice in jih po jermenu spusti na zemljo . Brata
iz zavisti prerežeta jermen, da se junak ne more vrniti, sama pa s plenom odideta
domov. Vendar med nebom in zemljo ujeti brat brez problemov trikrat pride na po-
roko in kaznuje izdajalce - nakar se lahko vprašamo, zakaj se ni vrnil že prej. Zna-
čilen primer je indijska pravljica Carična Pet cvetov (SP I) . Dogajanje v njej je eno
samo pretakanje brez logike in smisla, eno se zapušča zaradi drugega : kraljevič odi-
de od doma v svet, se oženi, gre od žene iskat carično, se poroči z njo in se vrne,
pod vplivom čarobnega prahu pozabi nanjo in gre med godce in glumače ter z njimi
znova po svetu. Ko se po raznovrstnih prigodah spet najdeta, gre junak iskat svojo
prvo ženo, potem si carična zaželi videti svoje starše, oba gresta spet na pot itn . Na
koncu je to nesmiselno pretakanje celo eksplicirano : »sleherno srečanje je začetek
slovesa, a sleherno slovo - obljuba prihodnjega
srečanja«
. Prav tako je nelogičen
zelo pogost motiv skrivanja identitete . Junak uspešno opravi tri preskušnje, si s tem,
ko ujame zlata jabolka, zasluži roko vseh treh kraljevih hčera (le kaj bo z njimi?),
vendar še naprej vztraja v vlogi neznatnega pastirja . (Varianta istega motiva je Pe-
pelka.) Zakaj? Zakaj se junak brez pomišljanja spusti v sleherno jamo, ki jo ugleda
na svoji poti, se povzpne na sleherno goro, odpre sleherna vrata? Dogajanje v prav-
ljicah je sploh skoro zmeraj opredeljeno po koncu, kot da teče iz neke globlje in širše
vednosti, npr. magični predmeti, ki jih junak najde po srečnem naključju ali dobi
v dar, so točno prirejeni njegovim kasnejšim nezgodam, da si lahko s temi predmeti
pomaga iz njih. Če imamo namesto talismanov hvaležne živali, so to spet prav tiste,
ki lahko namesto junaka dosežejo cilj : pes, da preplava morje, mačka, da spleza v
grad in ujame miš, ta pa pregrize skrinjo in pride do čudežnega prstana . Itn .
Problem motivacije v pravljicah torej nikakor ni lahek, še posebej zato, ker je
motivacija eden najmanj obstojnih pravljičnih elementov, to je najbolj podvržena
različnim vplivom in spremembam . Propp sodi, da je motivacija mlajšega izvora in
84
vnešena v staro pravljično tkivo zaradi novih potreb, da torej pravljice v svoji izvirni
obliki niso poznale nobene govorno izrečene motivacije . 2e Videli smo že, da osnov-
ne forme sploh nimajo motivacije. Zadevo komplicira še dejstvo, da so ista dejanja
lahko zelo različno motivirana . Npr. za odhod junaka od doma, ki je stalna prav-
ljična forma, je lahko mnogo vzrokov : junak je po nedolžnem pregnan (recimo od
hudobne mačehe), odide, da bi našel kak predmet ali osebo, odide, ker mu umre oče
ali starši, iz radovednosti in želje po avanturah, ali pa preprosto odide »srečo iskat« .
Vendar moramo poudariti, da vsa ta pestrost vzrokov na osnovne pravljične forme
nima nobenega vpliva. Dogajanje poteka zakonito in takorekoč uniformirano,
ne
glede na to, kakšni so občutki in nazori delujočih oseb . Logika pravljičnega doga-
janja torej obstaja, le daje to posebna logika, ne taka, kot smo jo običajno navajeni .
Če se nam bo posrečilo iz pravljic izločiti neke vrednostne konstante, lahko upamo,
da bomo zvedeli nekaj več tudi o logiki, po kateri se pravljice ravnajo .
III. VREDNOSTNE KONSTANTE
Namesto dobrega junaka in zlih nasprotnikov smo dobili mnogopomenske in
prelivajoče se figure, namesto trdnega sistema vrednot promiskuiteto norm
. Vendar
pa podrobnejši pogled v pravljicah le odkrije neke točke, ki so zares konstantne .
Skušala bom te točke izpostaviti .
1. Izročenost
Pravljični junak ni subjekt . Biti subjekt pomeni biti enkraten, od vsega ostalega
različen individuum, samostojna in avtonomna oseba, utemeljena predvsem na
sami sebi, ki sebe razume kot izvir in nosilca akcije
. Vse ostalo, kar je od njega raz-
lično, postane predmet njegove akcije, torej objekt
. Bistvo subjekta je prav njegova
subjektivnost, ne pa človekova oseba v celoti ; zato je subjekt tudi do dela samega
sebe razpoložen kot do objekta. Njegov temeljni odnos poteka v znamenju agresiv-
nosti protiobjektu
. Notranji in zunanji svet sta tu kot nekaj, s čimer seje treba boriti,
kar je treba disciplinirati in obvladati . Boj navznoter, razvijanje »višjih«, produk-
tivnih sposobnosti (npr
. uma) zoper nižje, receptivne (npr. čustvo, fantazija) se do-
vršuje v nikdar zadovoljeni težnji po obvladanju zunanjega sveta . Subjekt je torej
predvsem k določenemu cilju stremeča dejavna volja, avtonomna, iz same sebe
izvirajoča akcija .
Pravljičnemu junaku ta opredelitev v nobeni točki ne ustreza . Za nalogo in cilj
se ne odloča sam, iz svojega spoznanja in volje, ampak je na nepojasnjen način iz-
bran in za nalogo določen . Ne obvladuje sam sebe, nad njim vlada usodnost, ki jo
moder druid lahko vidi s svojim skrivnostnim darom
. Otrok joka že v materinem
trebuhu, kajti določen je, da bo obremenjen s čudežno lepoto in da bo prinašal ne-
srečo (Deirdre, SP II) . V drugi pravljici da riba, ki jo ribič ujame v svojo mrežo, temu
natančno navodila, ki se jih mora do pičice držati, sicer bo nesrečen . Po teh navo-
dilih se ribiču in njegovi ženi rodita sina dvojčka (Zgodba o dvojčkih, SP I) . Ko se
gre dvanajst bratov ženit, si vsi izberejo plemenite konje, najmlajši pa si vzame gar-
javca. Ta ima čudežne moči ; junaku ni treba drugega, kot da poslušno izpolnjuje
njegova navodila. Ko se čudežni konj bori s čarovniškim žrebcem, čepi njegov gos-
podar varno na drevesu, na koncu mu zvesta žival še odstrani tekmeca s poti, da
se lahko oženi z lepotico (Dvanajst bratov, SP II). Odločilna poteza junaka ni de-
javna volja, ampak nasprotno, popolna odsotnost volje, poslušno podrejanje . Če se
v junaku uveljavi volja - in včasih se, kot izbruh nekontrolirane energije - povzroči
to samo težave in zaplete.
Tako konstelacijo srečujemo v pravljicah kar naprej, ponavlja se do enoličnosti .
»Nekoč je živel kralj, kije imel tri sinove. Starejša sta na mlajšega gledala malo zviš-
ka, ker sta bila postavna in krepka, on pa suhljat in slaboten, toda zato je imel
več
pameti v mezincu kot onadva v svojih orjaških postavah .« V nadaljnem poteku pa
junak te pameti nikjer ne pokaže - saj mu je tudi treba ni
; dovolj je, da slepo posluša
85
nasvete bele mačice in na koncu mu padeta v naročje kraljevska krona in kot sanje
lepa princesa (Peterček in beIa mačica, SP Il)
. Sploh se junak pogosto vede prav ne-
junaško. Ko ostane sam, se mu na lepem stoži po ugrabljeni sestri in sklene, dajo
bo poiskal
. To iskanje pa zgleda takoIe
: »Ni mogel niti jesti niti piti, samo molčaI
je in hrepenel«, in hrepenel bi najbrž še naprej, če ga ne bi po lastni iniciativi obi-
skalo samo sonce in ga vzpodbudilo k akciji (Mladenič in vila, ZS)
. Junaka zmeraj
izberejo višje sile
: starci in starke, ki se na čudežen način pojavljajo in izginjajo, ži-
vali s čudežnimi lastnostmi, luna, sonce, veter
. Včasih si junak svojo izbranost res
zasluži s prijaznostjo, usmiljenjem, darežljivostjo, s spoštljivim in odprtim odnosom
do vsega živega
; najbolj pogost simboličen izraz te odprtosti je delitev hrane, kajti
pravljice so do neke mere ohranile stari sakraIni pomen hrane
. Hrana je deI tistega,
ki jo daje, sprejeti hrano pomeni sprejeti vase osebnost darovalca
. Tako je hrana
neke vrste obredna konstanta, ki funkcionira v smislu socializacije : bitja, ki si delijo
hrano med seboj, se prav s tem zavežejo, da ravnajo druga z drugimi po principih
solidarnosti in medsebojne pomoči
. Vendar je takih primerov sorazmerno maIo ; ve-
činoma ostane vprašanje, zakaj je za dosego nekega ciIja izbran prav ta junak, od-
prto in brez utemeljitve .
V običajni repertoar junaškega delovanja spadajo tudi različne naloge, ki so
razumljene kot preskušnje
. Včasih jih junak uspešno opravi zaradi lastnosti, ki ga
odIikujejo :
stanovitnosti, vztrajnosti, poguma, borbenosti . V večini primerov pa ni
tako; podobno mogočne sile, kot tiste, ki so ga izbraIe, opravijo naIogo namesto nje-
ga ali pa ga vsaj opremijo s čudežnimi pripomočki, da jim je kos . Junak dostikrat
niti s prstom ne migne
. Ko nalogo prejme, ne dela nikakršnih načrtov, prepusti se
usodi
. Junakinja ne vidi izhoda iz stiske, joka in se žalosti (Tri predice, ZS), junak,
medtem ko se preskušnja sama opravlja, igra na piščaIko ali kvarta (Sobe s slika-
rijami, SP 11); spet nekje hvaležni sivi voIk rešuje svojeglavega junaka iz težav in op-
ravi vse delo namesto njega (O carjeviču Ivanu, žar ptici in sivemu volku, SP IIl)
.
Car razglasi, da bo tistemu, ki bo prišel k njemu na gostijo z letečo ladjo, daI svojo
hčer za ženo . Brž ko Neumnež to sIiši, se že dvigne na pot, čeprav se mu še sanja
ne, kako se naredi leteča ladja
. Seveda sreča starca in ko ga ta vpraša, zakaj vendar
gre k carju, ko ne zna zgraditi leteče ladje, dobi tale značilni odgovor: »Kaj vem, za-
kaj grem. Če naj izgubim, nimam kaj izgubiti . Morda me tam čaka
sreča
.« In res :
medtem ko junak sladko spi, se na čudežen način zgradi zlata ladja (Leteča ladja,
SP I11). Ko junaka hudobec postavi na preskušnjo, se fant zaupa vragovi hčeri . De-
kle odgovori
: »Pojdi spat, bom že jaz uredila .« In uredi tako, da spravi nazadnje še
očeta s poti, preskrbi mladeniču zIati grad in mu postane žena (Zgodba o orlu, SP
II1) .
Drugega junaka, ki je preveč Ien, da bi mu bilo do uspeha, sreča sama zazna-
muje
; po znamenju ga kraljičini odposlanci spoznajo, ga odvlečejo v grad in ga kro-
najo za kralja (Stekleni most, SNP)
. Se ceIo takrat, ko nam pravljice podajajo ak-
tivne in borbene junake, je njihova akcija omejena samo na tisto, kar je v neposredni
zvezi z njihovo nalogo in preneha takoj, ko je naloga izpolnjena . Konec pravljice
zmeraj pomeni tudi konec dejavnosti, konec avanture
: »In živela sta srečno in za-
dovoljno
do konca svojih dni.«
Lahko celo rečemo, da se pravljični junaki vedejo kot neke vrste mesečniki
.
Med tisočerimi možnostmi izberejo-brez utemeljitve, kot po nekem usodnem dik-
tatu -
zmeraj le tisto, ki jo zahteva sama konstrukcija dogajanja . Ko junak npr . os-
tane sam v zmajevem dvorcu, od vseh stvari, ki bi jih lahko storil, stori samo eno
:
odpre predal zmajeve miznice
. Iz predala vzame brez razmišljanja en sam predmet
-
železni prstan, kije čudežen, z njegovo pomočjo se reši
. Kot daje pot do miznice
in izbor prstana trasirana že vnaprej, posebej zanj, junak pa pravi le v tem primeru,
če se pusti voditi od poti same
. Značilno je, da ta pot dostikrat ni premočrtna
; po-
teka v nekakšnih cikcakih in je včasih hudo, ceIo brez prave potrebe, zamotana
.
Pravljice
se ne ravnajo po principu funkcionalnosti
; zanje daljica kot najkrajša raz-
86
dalja med dvema točkama ni zanimiva, bolj so jim pri srcu ovinki, pentlje in raz-
potja
. Kljub temu (ali prav zato) je treba po poti brez obotavljanja, brez misli, brez
upora - treba se je prepustiti .
Iz tega aspekta nam bo jasno, zakaj pravljični junaki ne razodevajo nikakršnega
notranjega življenja . Vsi so usmerjeni navzven, v predpisano akcijo, o njihovih mis-
lih, občutjih, o njihovi duši ne zvemo ničesar . Informacije o tem so skrajno skope,
zelo splošne in malopovedne - kot da je junak iz enega samega kosa, res do kraja
povzet v delovanja in reči . Junak eksistira pravzaprav na nekakšen »nedolžni« na-
čin
: zmeraj je tam, kjer mora biti, zmeraj na pravem mestu . Ne pozna dvoma, oma-
hovanja in slepo se prepušča silam, ki so ga naselile in ga usmerjajo . Zato ni indi-
viduum, ni oseba, to je enkratna, z nikomer drugim zamenljiva celota, katere obrisi
bi bili jasno začrtani . V ogromni večini primerov niti lastnega imena nima . Kot tak
se seveda zlahka razteka v druga bitja, v živali, rastline in reči
. V pravljicah se kar
naprej dogaja, da se ljudje spreminjajo v živali, kot se to npr
. zgodi v pravljici Šest
volkov (SNP)
: zaradi materinih besed se vseh šest sinov spremeni v volkove in zbeži
v gozd. Prav tako pogosto se dogaja tudi obratno, sluzasta žaba, medved, kača itn .
se spremenijo v prelepe mladeniče in princese . Mati sinu zavda in sin postane jež,
pred poroko pa obišče pokopališče in je spet človek (Sin jež, SNP) . Očitno ima člo-
vek - po prepričanju pravljic - možnost, da preko (simbolične) smrti prehaja v raz-
lične oblike eksistence
. Podobna zamenljiva bližina vlada tudi med človekom in
rastlino
: pomaranče se spremenijo v lepotice, lepotice v šopek cvetic . Včasih so ve-
rige metamorfoz še bolj presenetljive
: princesa se spremeni v pomarančo, ta v sre-
brno ribo, ko ribo zažgejo, najdejo v pepelu kepico srebra . Hudobna kraljica ukaže
kepico zagrebsti v gnojišče, drugo jutro tam zrase prečudno lepa lipa s srebrno ble-
ščečimi listi . Lipo posekajo, njen les pa se spremeni v otročička, ki v trenutku zrase
v prelepo kraljično (Tri pomaranče, ZS) .
Taka razpršena, prelivajoča se »oseba« tudi odgovorna ne more biti : odgovor-
nost je možna le iz distance, pri človeku, ki je »svoboden«, to se pravi pri človeku,
ki svoje poti ne najde več že zgrajene, temveč jo mora izbrati med različnimi mož-
nimi, jo projektirati in prehoditi sam, z lastnimi močmi
. Tak človek je izvržen iz
identitete s svetom, njegova duša se je potegnila iz reči in biva zdaj v sebi, ločena
od njih. Prav s to ločitvijo se šele vzpostavi prostor »notranjosti« . Pravljični junak
pa je formiran pred
to ločitvijo, še zmeraj je vključen v povezanost vsega z vsem,
ždeč kot vozel v analogični mreži, ki ustvarja zmeraj enako raznoličnost stvarstva .
Kot smo imeli na področju »morale« promiskuiteto norm, imamo tu promiskuiteto
oblik eksistence. Zato pravljični junak ne more biti ne individuum in ne subjekt . Je
izročen . Njegova temeljna struktura je globoko arhaična, spomin na preteklost, na
tisti »nekočdavno, ko so ptice in zveri znale govoriti in so vrtnice v resnici bile za-
čarana dekleta« (Farhad in Širin, SP llI), »ko so živali govorile in kamni hodili«
(Zvestoba in nezvestoba, SP 111) .
2. Selstvo
Ena najosnovnejših pravljičnih kategorij je odhod junaka od doma, s tem se čas
in prostor pravljice šele zares odpreta . Pravljice se zmeraj začnejo z nekim stanjem
ravnotežja, ki se na ta ali oni način poruši
; odhod v svet je reakcija na to, navoj me-
hanizma, ki sproži dogodivščine, to je sam potek pravljice
. »Dom« je torej ravno-
težje, mirovanje, vsakdanjost. »Pot« je avantura, srečanje, dogajanje .
Videli smo že, da so vzroki za odhod kaj različni, da pa niti malo ne vplivajo
na samo formo. Junak ponavadi odhaja brez načrta, »kamor ga nesejo
oči«
. Pride
mu na misel, da »bi obhodil ves svet« (Dolgin, SP III), odpravi se na pot »ne da bi
vedel, kam« (O carjeviču Ivanu, žar ptici in sivemu volku, SP lIl) . Siljan sovraži
vsakdanje delo, rad bi videl svet (Štrk Siljan, SP II), drugega spet »notranji glas žene
v širni svet« (Zlata gora, SP 11), prepotuje »77 dežel« (Sobe s slikarijami, SP II), ker
87
ga morda na poti čaka sreča
. Tudi drugi junak ne strpi pri delu ; zasluži tri krajcarje
in gre po svetu sreče iskat (Železni prstan, SNP)
. Samo če potuješ, lahko najdeš iz-
gubljeno ali zaželeno. Zena podi moža od hiše, češ »doma se nič ne najde . Zmeraj,
ko si odšel od hiše, se je dobro končalo« (Vrač s prašičjo glavo, SP II) .
Vendar junaki ne potujejo samo pri odhodu, potovanje je dostikrat tudi neiz-
bežen del njihovih preskušenj
. Ko iščejo zaželeni predmet, prepotujejo strašanske
razdalje :
preletijo sedem morij, plezajo na visoke gore, se spuščajo v podzemlje, ro-
majo k soncu in vetru, k velikanu, ki pozna vse odgovore, k studencu na koncu sveta
itn. Z eno besedo - celotno pravljično dogajanje je na gosto prepleteno s simbolom
poti .
Za nas bo zanimivo, če pogledamo, kakšne so te poti in kam pravljični junaki
tako vztrajno potujejo .
Prostor v pravljicah ni, kakršnega smo danes navajeni . Za nas je enoličen kon-
tinuum, ki omogoča prehode v vse smeri in je prav zaradi enoličnosti merljiv ter s
tem obvladljiv
. Cela Zemlja je pokrita z geometrično mrežo, ki nam omogoča, da
natančno opredelimo sleherno točko na njeni površini in s kar najmanjšo izgubo
energije pridemo iz ene točke v drugo
. Pravljice pa prinašajo divjo topologijo, pro-
stor potepanja, ki nikakor ni enovit, ampak se kvalitativno lomi . Nevtralno preme-
ščanje kamorkoli ni mogoče, ker si smeri niso enakovredne ; levo je krivo, skrivnost-
no, tuje, desno je pravo, udomačeno, znano
; zgoraj je zvestoba, moč in red, spodaj
mrak, pošasti, čudovite pokrajine ; zahod je smer smrti, vzhod smer rojstva in vsta-
jenja, itn. Na križpotju, na širokem polju stoji steber z napisom
: »Tisti, ki bo šel na
desno stran, bo živ in zdrav, konja pa bo izgubil
; kdor pojde na levo stran, bo ubit,
konj pa bo ostal živ in zdrav« (O carjeviču Ivanu, žar ptici in sivemu volku, SP III) .
Prostor brazdajo razpoke, ki v prostorskem morju ustvarjajo nekakšne otoke ; poti
med temi otoki so mnogokrat katastrofične
. (Lepa ilustracija je Odisejevo potova-
nje. Prostor, po katerem se Odisej v neskončnih pentljah potika, ni nikakršna kon-
tinuiteta zmeraj možnih prevozov
. Na enem otoku prebiva čarovnica Kirka, na
drugem strašni Polifem, tuje dežela Lotofagov, treba je pluti med Scilo in Karibdo
itn. Kaos nespojenih različnosti .) Zato v pravljicah pogosto nastopa simbol meje .
Zlobna čarovnica iz gozda, vrag, velikan in druge pošasti, ki zasledujejo bežečega
junaka, imajo moč samo na določenem področju
. Ko stopi ubežnik čez to mejo, mu
zle
sile ne morejo več do živega
. Neštetokrat se v pravljicah zgodi, da se ta meja pre-
stopi: junak se znajde v domovanju velikana, strašnega zmaja, ljudožerskega vraga,
krvoločnih razbojnikov itn . Zmeraj sledi tudi panično svarilo
: »Brž pojdi od tod! Če
te velikan ugleda, te ubije.«
Prostor se torej na določenih točkah gruči, zbira, je otok v ravnodušnem raz-
tezanju, ki dobiva nekakšne dodatne pomene, dodatne (simbolične) razsežnosti .
Tak, v sebi zbran prostorje triangulacijska točka, točka orientacije . (Mit pozna sve-
te prostore; na njih se neposredno razodeva bližina božjega . Zato se mora človek
očistiti, preden se jim približa
: Mojzes si je sezul sandale, preden je stopil na goro
Sinaj.) Tak prostorje za pravljice edino zanimiv, do drugače strukturiranega so do-
cela ravnodušne. Junak prepotuje velikanske razdalje, npr
. sedem morij, devet kra-
ljestev, trideset dežel itn. kar nekako mimogrede. Čez morje ga na perutih odnese
ptica, ali pa jaše na konju, ki dirja kot blisk ; preden junak izreče, daje izgubil čepico,
je konj že preletel ogromne razdalje. Včasih premeri junak svojo pot v spanju ali
omedlevici, včasih ga prestavi z enega »otoka« na drugega veter ali sonce, včasih ča-
rovnija. Kadar je treba priti prek prepadov ali na visoke navpične skale, se junak
zašije v živalsko kožo in orel ga odnese svojim mladičem za hrano (Kovač, Jabolko,
ki se joče in jabolko, ki se smeje, SP III)
. In tako naprej - v izmišljanju načinov teh
premetov iz enega pomembnega prostora v drugega so pravljice neutrudne . Kar je
vmes, je zanemarljivo, je, kot da ne bi bilo . Pravljice za take premete izgubijo komaj
88
kakšno besedo. Prostor ima torej dvojno vrednost : po eni strani je nepogrešljiv (brez
junakovega odhoda od doma ni pravljice), po drugi strani zanemarljiv .
3o
Prostor, kamor junaki potujejo, je po pravilu neobičajen, skrivnosten, tuj . Naj-
večkrat je to temen gozd, ki mu ni videti ne konca ne kraja, v njem ni poti in kdor
se tam izgubi, se ne vrne. Včasih je nenaseljena pušča, lačna stepa, ki je ne preleti
nobena ptica, nobena žuželka. Je strma skalnata gora na drugi strani široke reke .
Je čudna dežela, ki se razprostira pred junakom, ko se spusti v brezno pod zemljo .
Je otok, ki se mu nič živega ne more približati, dežela, kjer ne govorijo človeškega
jezika, kamor še ni stopila človeška noga
. Včasih so pravljice docela eksplicitne : ju-
nak potuje na »konec sveta« (Bogataš in revežev sin, SP III), na »drugi svet« (Zlati
dvorci, SP III), onkraj: drugače povedano
: v
deželo smrti . Ta dežela je strašna in ču-
dežna. Stik s smrtjo junaka ogroža, saj je zašel v kraje, kamor ne spada . Mrtvi takoj
odkrijejo njegovo navzočnost, največkrat po vonju ; kakor mrtvec smrdi živemu,
tudi živi smrdi mrtvemu. Simbolični izraz tega prodora v svet, kamor živi ne sodijo,
je velikan, ki takoj, ko se vrne domov, zakriči s strašnim glasom : »Živega človeka
voham! Kje je, da ga
požrem?«
Iz te konstelacije lahko tudi razumemoprepoved spa-
nja, ki je v pravljicah tako pogosta; starejša brata preskušnje po pravilu ne zdržita
in zaspita, najmlajšemu pa prav budnost omogoča, da doseže cilj . Motiv budnosti
srečamo še marsikje : v Bibliji (»Čujte in molite!«), v Epu o Gilgamešu, v različnih
običajih, npr . mnogokrat se ne sme spati noč pred obrezovanjem, poroko, rojstvom
(bedenje na božično noč, torej noč pred rojstvom boga, poInočnica) bedeti je treba
tudi pri mrliču itn . Kot smrad je tudi spanje znak živih, oziroma za žive mrtvi spijo
večno spanje, za mrtve pa je spanje znak življenja, po katerem prepoznajo vsiljivca .
Zato je junak, če zaspi, v smrtni nevarnosti (brata, ki zaspita, se spremenita v vrana ;
čarovnica namerava v spanju odrezati glave dvanajsterim bratom ; deček, ki bi mo-
ral bedeti pri studencu, pa preskušnje ni zadržal, mora po svetu itn .) .
Po drugi strani pa je stik s smrtjo tudi blagodejen in odrešujoč . Že Proppova
morfološka analiza je pokazala, da je dežela smrti tisti kraj, kjer vstopi v pravljico
nova oseba, kar označuje novo etapo dogajanja . Ta oseba je darovalec. Res pride
junak v začaranem gozdu zmeraj do hišice, v kateri prebiva strašno bitje, ljudožerski
mrtvec (čarovnica, velikan, vrag, razbojniki itn .), kjer ga napojijo, nahranijo, obda-
rijo, mu pokažejo pravo pot itn. Hudobna čarovnica je večkrat tudi dobrotnica . V
različici istega junak nepričakovano sreča starko, starca ali kakšno žival, ki mu po-
maga z nasvetom, z magičnim darom itn . Stik s smrtjo povzroča blagostanje in plod-
nost: otrok se spočne, rodi in doraste v eni uri (Veliki Seken, SP III), vragov mlin
namelje, kar si srce poželi itn . Da gre res za smrt, pričajo tudi ostanki starih običajev,
vezanih na mrliški kult, npr. prepoved dotikanja z golimi rokami (Dolgin, SP III),
prepoved oziranja. Značilna je tudi oprema, ki si jo junak preskrbi, preden odide :
najbolj pogosto so to kruh, palica in škornji (včasih celo iz železa), to pa je oprema
mrtvih, o čemer pričajo številni grobni dodatki po mnogih deželah sveta . Brez sre-
čanja s smrtjo junak ne more izpolniti svoje naloge in priti do cilja .
Dejstvo, da pravljice iz stalnosti izvirajo in se vanjo na koncu spet vračajo, da
pa v samem njihovem poteku stalnost ni niti najmanj cenjena, nam odkriva vpogled
v še eno konstanto pravljičnega dogajanja : selstvo . Pravljični junak je simbolični iz-
raz človeka selca, kateremu je potovanje temeljni način eksistence in celo pogoj za-
njo. Selstvo je odhajanje, pretakanje, tkanje neskončne mreže, v kateri so vsi kraji
blizu in daleč : »Jahal je blizu in daleč, nizko, visoko, jahal je ves dan do večera, do
zahoda jasnega sonca.« (O jabokih, ki pomladijo, in o živi vodi, ZS .) Če so pravljice
po svojem izvoru tako stare, kakor danes mislimo, da so, spomin na selstvo v njih
ni presenetljiv. Človeštvo je na selski način, v nenehnem pohajkovanju za hrano in
vodo, živelo tisoče in tisoče let ; stalna naselitev opredeljuje le majhen del celotne
človeške zgodovine . Pravljice ohranjajo spomin na tega arhaičnega selca, ki živi še
danes v slehernem od nas, saj so se arhaične plasti nalagale predolgo, da bi lahko
89
v nekaj tisočletjih brez sledu izginile . Človek živi nenehoma razpet med »domom«
in »potjo«, varna sredica miru se lomi z izbruhi energije, ki sili v neznano, ozem-
ljitev se stika s potepanjem
. V tem, ko neutrudno tkejo svoje neskončne pentljaste
poti, so nam pravljice hkrati »blizu in daleč« .
3. Zajedalstvo
Da pravljice v resnici ohranjajo sledove prastare človekove skušnje, dokazuje
naslednja konstanta, ki jo lahko izločimo iz njihovega tkiva : odnos do dela .
Delo je ena temeljnih opredelitev človeka kot subjekta, saj na najbolj eksplici-
ten način izraža resnico, daje vse, kar je od subjekta različno, predmet njegove ak-
cije. Z delom človek-subjekt ustvarja in spreminja svet, naše predstave o tem svetu
so »simboli za točke agresije« (M . Scheller), svet je »provokacija«, »projekt« (J. P .
Sartre); ko projekt uresničujemo, trošimo energijo, zadevamo na »odpor«, se bori-
mo s »težavami« itn., z eno besedo
: delamo. Ker pa delo ne proizvaja le sredstev
za zadovoljitev potreb, ampak tudi potrebe same, saj se v delovnem procesu nene-
homa spreminjamo, postaja delo nekakšen nezaustavljiv mehanizem, ki se hrani in
regulira sam iz sebe in se ne more na nobeni točki odpočiti in ustaviti : vsako delo
povzroči še več dela
. Zato je ena najstrožje varovanih vrednot moderne družbe pro-
duktivnost, to je neskončno napredujoče nadomeščanje nekontroliranega naravne-
ga okolja s kontrolirano tehnično sredino . Z napredkom civilizacije množina dela
nezadržno raste, vse več energije (dela, produkcije) gre za ustvarjanje umetnega
(meta)sveta.
Pravljice izvirajo iz drugačne strukture . Videli smo, da človek v njih ni niti in-
dividuum, kaj šele subjekt
. Zato se v odnosu do sveta ne postavlja kot gospodar in
spreminjevalec. Pravljični človek se mora v svet
vključiti, ne pa ga obvladati in pri-
lagajati svojim nenasitnim potrebam. Videli smo že, kako človek v pravljicah zla-
hka prehaja v druga področja bivanja, eksistira lahko v živalski ali rastlinski podobi,
v podobi reči, v zemlji smrti ; povezan je z vsem po globokem notranjem sorodstvu,
je le ena od tisočerih oblik sveta, ki so si med seboj vse enakovredne in enakopravne .
Zenska iz človeškega plemena je lahko žena medvedu in mu rodi otroka, ki postane
junak pravljice. Človek participira na vsem in se promiskuitetno meša z vsem
. Od-
nos, ki ga -pravljice nenehoma forsirajo, je prepuščanje, ne pa k cilju stremeča volja
in dejavnost. Zato pravljice delo v osnovi ocenjujejo negativno .
V pravljičnem svetu je delo kot sredstvo preživljanja muka, človeka iznakazi,
vzame mu lepoto in svobodo, ga spreminja v bednega sužnja . Človeku ne kaže dru-
gega, kot da od takega dela čim prej pobegne . »Pred davnim časom, ko so bivali še
velikani na zemlji, sta živela dva brata, ki sta morala strašno trdo delati ; za plačilo
pa sta dobivala več udarcev kot jesti . Ko sta nekega dne cepila drva v gozdu pod
velikim hrastom, sta sklenila pobegniti .« (O dveh bratih in velikanih, SNP). Ubogi,
trpinčeni črnci se rešijo dela tako, da s pomočjo čarobne besede dobijo perutnice
in odletijo daleč, »čez rob sveta« (Črnci so imeli perutnice, SP IIl) . Delo ne proizvaja
nikakršne vrednosti. Za osemnajst let dela dobi mož tri zlatnike ; ko se vrača domov
k ženi in materi, zamenja zlatnike za tri modre besede stoletnega starca in te mu
prinesejo bogastvo in srečo (Za vsako besedo zlatnik, ZS) . Junaki pri takem delu tudi
nikdar dolgo ne zdržijo
. Za pravljične junake so potovanja v deželo smrli, srečanja
z zmaji, velikani in čarovnicami, smrtno nevarne pustolovščine in grozote vseh vrst
neprimerno bolj privlačne kot delo . Zato se zelo hitro napotijo v svet »srečo« iskat .
Pravljice do človeka delavca, kolikor se z njim sploh ukvarjajo, kažejo zgolj sočutje
in usmiljenje
. Še celo tistim, v katerih je pridnost opremljena z lepoto in dobroto
in si zasluži nagrado, v resnici ne gre za delavnost, ampak za druge vrednote ; pri-
jaznost, ustrežljivost, spoštljiv odnos do sveta in bitij v njem . Te lastnosti, ne delav-
nost, so nagrajene, kaznovane pa prevzetnost, grobost in sebičnost (glej npr . Dve
pastorki, ZS, in podobne) .
90
Docela brez milosti pa so pravljice, kadar gre za delo kot pridobitniško dejav-
nost
. Tako delo rojeva pohlep, pohlep pa je nenasiten
; pohlepneža samega spremi-
nja v zver, ki pustoši naravo in ubija soljudi. Kdor grabi in kopiči, ni samo hudoben
in ničvreden človek
. Njegov greh je kozmičen : on trga solidarnostne in egalitarne
vezi med živimi bitji, se izključuje iz vsesplošne participacije, s tem pa ogroža živ-
ljenje samo, vnaša v svet nemir in zlo
. Tak človek podira občutljivo ravnotežje koz-
mosa, zato ga ta sam izpljune iz svojih ust
. Ko hoče ubogi starček posekati lipo v
gozdu, si ta odkupi življenje s tem, da mu obljubi izpolnitev želja . Starček je skro-
men, njegove žene pa se polasti pohlep
; ni ji dovolj, da dobi novo hišo, konja in voz,
mnogo živine, ni ji dovolj, da se ju vsi ljudje bojijo . Na koncu zahteva od lipe, naj
vse ljudi napravi za njune dninarje. Prav s tem pa je mera kozmičnega potrpljenja
polna in prepolna
: zaradi neznanskega pohlepa starka izgubi vse, kar si je bil mož
s spoštljivim odnosom do nature pridobil (O lipi in o pohlepni starki, ZS) . Pohlep
je strašna sila, koti se kot pošast sam iz sebe, je prava obsedenost : »Vanj se je ug-
nezdil vrag in kolikor več je imel, toliko pohlepnejši je bil . Česar si ni mogel vzeti
z rokami, si je vzel z očmi
. Dela ni mogel skončati, a tudi nehati ni mogel . . . življenje
je bilo hujše kakor poprej, ko je še živel kakor ptica pod nebom
. In začel je pešati .
Sušil se je bolj, kakor če bi ga grizel črv .« (Bogatinovo maslo, ZS .) Posledice take
obsedenosti so nečloveške, bogatin reže živemu človeku jermene s hrbta, da nebo
zardi od sramu, sonce samo pa se skotali na zemljo in prekletnika sežge
. S tem je
ogroženo ravnotežje sveta spet vzpostavljeno .
V odnosu do dela in njegovih rezultatov so pravljice usmerjene izrazito egali-
tarno, zavzemajo se za enakomerno distribucijo dobrin . Neusmiljeno obsojajo tis-
tega, ki se vede kot individuum in subjekt, poudarja lastno moč, kopiči zase
. Pra-
vilen odnos do dobrin je opredeljen kot
dolg:
človek se mora zavedati, da mu je vse
podarjeno, zato mora ta dolg hvaležno vračati ; če mu je naklonjeno bogastvo, ga
mora deliti z drugimi, le tako se ga bo držala
»sreča« . Pravljice se torej poudarjeno
zavzemajo za enakost, za ekonomijo, ki dopušča minimum za vse, nikakor pa ne
akumulacije nekaterih in iz tega sledeče hierarhije
. Zato so želje pozitivnih prav-
ljičnih junakov po pravilu kaj skromne, omejujejo se na materialno zadovoljitev
:
»Nič drugega nista delala kot samo jedla in pila .« (O bikcu Markcu, SNP
.) V tipu
pravljice, ki jo v različnih variantah poznajo skoraj vsi narodi, je moč izpolnitve že-
lja, ki jo junak prejme v dar od kakšne dobrotne sile, celo potrošena lahkomiselno
in brez haska (Tri želje, ZS) .
»Sreča«, ta glavna kategorija, ki organizira pravljično dogajanje, je torej zmeraj
dar, nikdar rezultat dela. Delo ni nikakršna proizvodna sila, ono ne more nikdar
ustvarjati novih vrednosti. Nove vrednosti ustvarja magija : dekle, ki je vešča čarov-
nije, zamahne z roko in že so tu navidezna čudesa : kristalni most, zlasti grad, polje,
kjer v eni noči dozori pšenica in je sveže pečeni kruh že zjutraj na mizi itn-
. Vendar
magija po svoji naravi ni samostojna, ona črpa iz neznanih, skrivnostnih rezerv sve-
ta samega. Če človek pozna čarovno besedo, pravo ime ali pravilen postopek, se mu
odpre neizčrpni Sezam
. Človek je v pravljicah opredeljen kot zajedalec : sam ničesar
ne ustvarja, le zajeda tisto, kar je eksistiralo že pred njim, npr
. zaklade, ki mu jih
nakloni
»sreča«, je zbral nekdo drugi, splet okoliščin pa odstrani lastnika na Ljubo
pravljičnemu junaku
. V pravljicah se zajedalstvo neštetokrat spremeni celo v pravo
ropanje
; junak ob pomoči naklonjenih sil ubije prejšnjega lastnika in je pri tem do-
stikrat brutalen in neusmiljen ali pa zvit in nepošten
. Človeka kot zajedalca in ro-
parja eksplicitno tematizira marsikatera pravljica : ko mož reši tigra iz pasti in ga
hoče nehvaležni tiger požreti, vse živali to odobravajo, češ naj se človeku zgodi tisto,
kar počne z drugimi tudi sam . Pravljice z neizčrpno iznajdljivostjo in z velikim ve-
seljem prikazujejo zmeraj isto
: preigranje nasprotnika, prilastitev tistega, kar ni tvo-
je
. V tem smislu pravljice niso niti najmanj idilične, njihova prava vsebina je brez-
obziren boj in tekma za moč, v kateri so dovoljena vsakršna sredstva, v njih se vrstijo
91
bratomori, izdajstva in prevare kot po tekočem traku . Značilen primer - seveda ni-
kakor ne edini -
je afriška pravljica o Kancu in Kacincu (Zgodba o Kancu in Ka-
cincu, ZS): oba prijatelja neusmiljeno plahtata drug drugega, ko pa ugotovita, da sta
si kos, se pomirita in si bratovsko razdelita nakradeni plen
.
Odnos do dela, kakršnega smo našli v pravljicah, nam veliko pove o njihovem raz-
umevanju sveta v celoti
. Svet ne raste, se ne plodi, ne napreduje k večjemu bogastvu
in akumulaciji; je stabilen
. Seveda to ne pomeni, da miruje, nasprotno, v njem se
venomer marsikaj godi. Vendar poteka to dogajanje v krogu: kot premeščanje od
enega mesta k drugemu, kot živahna menjava, ki ne akumulira vrednosti in ki prav-
zaprav nikamor ne pelje. Vse poteka znotraj strukture, ki se v temelju ne spreminja .
Zato se tudi v pravljicah v bistvu nič ne zgodi, dogajanje naj bo še tako iznajdljivo
in barvito, se vrne nazaj v točko, iz katere je izšlo
. Količina bogastva ali »sreče« je
stalna, gre le za to, da bi šla čim hitreje skozi kar največje število rok
. Če so pravljice
egalitarne, so egalitarne ne iz občutka za pravičnost, ampak veliko prej iz zavisti
:
ni dopuščeno, da bi imel nekdo več od drugih, kajti potem so eni revni, drugi bogati,
v takem svetu pa vsesplošna participacija ni več mogoča . V tem smislu pravljice pri-
našajo bratovstvo, ki je - kot vsako bratovstvo - zmeraj tudi teror .
4. Milenarizem
V pravljicah je podobno kot prostor arhaično strukturiran tudi čas . Ni abstrak-
cija, homogen in enoličen niz, ki bi ga bilo mogoče poljubno deliti in preračunavati
s splošno veljavnimi enotami. Čas je zmeraj neposredno vezan na bitje (je»življenski
čas«) ali na določeno dogajanje . Vse dogajanje pa ni enakovredno; dogodkom, ki so
pomembni za usodo sveta in človeka, pripada močni (sveti) čas, kvalitativno raz-
ličen od potekanja vsakdanjosti
. Njegova moč ostaja neokrnjena, je tako prej kot po-
tem, večno živa oziroma vračajoča se . Čas torej - kot prostor - ni enoličen konti-
nuum, na določenih točkah se zbira
v bitje,
ki razpolaga s posebnimi magičnimi
močmi in ki ga je zmeraj mogoče s posebnimi postopki priklicati v trenutek seda-
njosti. Čas je reverzibilen, večno vračanje enakega, zato ni predmet spomina, vsaj
ne spomina v našem pomenu besede
: duhovna podoba o nečem, kar se je zgodilo
v preteklosti in se nikoli več ne bo, kar se lahko vrne le v abstraktnem prostoru pred-
stave. Za arhaično razumevanje je spomin živa prisotnost preteklega, obrat nazaj
po krožnici časa
. Zato je zmeraj mogoče, da se preteklost, tisto, kar je že bilo, pojavi
v katerem koli trenutku sedanjosti ali prihodnosti
. Kakor tudi na drugih področjih
imamo tudi tu nenehno promiskuiteto med različnimi dimenzijami časa, pretek-
lost, sedanjost in prihodnost se mešajo in razpršujejo druga v drugo .
Skoraj v vseh razvitih mitologijah stojijo na začetku miti stvarjenja, ki dobivajo
svojo podvojitev v mitih konca sveta
; začetek in konec sta zamenljivi točki na krož-
nici in v bistvu ista
. Doba začetka se iz trenutka sedanjosti kaže kot izgubljeni raj,
doba vsesplošne identitete in harmonije (prej-mitologem), ki bo na koncu (konec pa
je nov začetek) spet dosežena . Heziod toži, da je njegova doba »železna«,v njej pes-
tijo človeka najrazličnejše tegobe ; na začetku pa je bila »zlata« doba raj na zemlji :
ljudje niso poznali ne bolezni ne pomanjkanja, živeli so svobodno in srečno brez na-
pornega dela
. Tudi v Bibliji je na začetku Edenski vrt, popolna harmonija med bo-
gom in človekom ; izvirni greh je izguba te harmonije in vstop v čas
. Pri izgonu iz
raja se vzpostavi sovraštvo med človekom in živalmi (»sovraštvo bom naredil med
teboj/kačo/ in ženo, med tvojim in njenim zarodom«), med človekom in zemljo (»v
potu svojega obraza si boš služil kruh in trnje in osat ti bo rodila zemlja«), med moš-
kim in žensko
(»žena naj bo možu pokorna«), med žensko in njeno naturno funkcijo
(»v bolečinah boš rodila svoje otroke«) . Cilj človeštva je znova doseči izgubljeno
harmonijo, ki jo preroki pogosto predstavljajo v takih podobah : meči se bodo spre-
menili v pluge, vaju ne bo več, zemlja bo brezmejno rodovitna, lev bo mirno počival
92
zraven jagnjeta, ženske bodo rodile brez bolečin, vse človeštvo bo združeno v resnici
in ljubezni. Začetni raj, izgubljen pri vstopu v čas, se na koncu časov spet vrača .
Pravljice so v veliki meri ohranile to arhaično razumevanje časa, marsikdaj so
od njega direktno opredeljene. V nekaterih srečamo prave prej-mitologeme : »V tis-
tih davnih davnih časih ljudje niso imeli ne puščic ne kopij in zverine in ptice se
niso nikogar bale
. Pisani papagaji so se neskrbno igrali po zelenih gajih, v rekah so
se kopali črni labodi in dolgorepi kenguruji so brez strahu prihajali s svojimi mladiči
do človeških bivališč, do kolib, zgrajenih iz trstja . Nihče se ni bal grabežljivega volka
ali divjega psa dinga. Le zverine so se včasih sprle med seboj .« (Gospodar neba, ZS) .
Druga pravljica se začne z besedami : »V davnih časih ni bilo vojn in med ljudmi
je vladal mir« (Iznakaženi obraz, SP III) . Drugje se svet lepote in harmonije pokaže
v zrcalcu, ki bi ga bil junak moral pokopati z mrtvim očetom v grob
: »Farhad je po-
kukal in v njem zagledal cvetno livado, na kateri so se sprehajale lepotice . Med nji-
mi je ena bila lepa, prelepa vilinska deklica . Farhad ni in ni mogel odtrgati pogleda
z nje, da se je omotičen zgrudil na zemljo .« (Farhad in Širin, SP III) .
Izgubljeni raj se pravzaprav vrne na koncu vsake pravljice ; vzpostavi se stanje
harmonije in sreče
. »Živela sta dolgo in srečno in če nista umrla, živita še danes .«
Vendar pravljice ohranjajo zvezo z mitom, niso pa več mit . Mit je sveti govor, so-
delujoč v vzdrževanju in upravljanju kozmosa, pravljice pa so to svetotvorno funk-
cijo izgubile
. Zato se izgubljeni raj na koncu pravljice ne vrne kot kozmično stanje,
kot odrešitev sveta in človeka, ampak samo kot odrešitev pravljičnih junakov . Naj-
večkrat je ta odrešitev simbolizirana z izobiljem hrane
: svatba, na kateri se tako raz-
košno pije in je, da samo obranih kosti ostane za celo goro, je skoraj obvezen za-
ključek . Z bogastvom in izobiljem se neha tudi prisila dela
. Na koncu pravljice se
čas na nek način ustavi, oziroma izgine
. Sovražniki so odstranjeni, računi poravna-
ni, doseženo je stanje miru, popolne varnosti in izobilja, dogodivščin ni več - prav-
ljica je svoj potencial izčrpala do konca
. Edina možnost, ki preostane, je, da se ves
ciklus začne od začetka .
Vrnitev izgubljenega raja se torej v pravljicah ne izvrši kot kozmično stanje sve-
ta, ampak na povsem drugem terenu : izvrši se kot želja . Zato se na konec v prav-
ljicah veže zanimiva konstanta, ki smo jo imenovali milenarizem
. Pravljice po pra-
vilu svoje dogajanje oblikujejo tako, da zadnji postanejo prvi, prej podcenjevani
in
zapostavljani dosežejo na koncu najvišjo moč
. Zelo pogosto ta preskok ni niti malo
utemeljen; zgodi se, kot da to zahteva sama struktura pravljice
. Dostikrat junak na
začetku res ni nikakršen junak, ponavadi je na slabšem kot njegovi tekmeci
: otrok,
najmlajši sin, revni brat ali sestra, pastorka itn., včasih še posebej »obdarjen« z ne-
kim mankom. »Oče je imel tri sinove . Dva sta bila močna in pametna, tretji pa je
bil Podpečkar,« Pravljice same svoje junake pogosto imenujejo Butec, Nerodnež,
Zanikrnica, Lenuh itn., posmeh okolice na začetku se zdi v večini primerov povsem
upravičen . Na lepem pa ta manko izgine in junak se izkaže s posebnimi darovi, za-
senči vse svoje tekmece in odnese zmago . Primerov je brez konca in kraja . Tretji sin
je neumen, vsi ga zmerjajo, zbadajo in se krohotajo, ko slišijo, da hoče na tekmo za
prvenstvo (Leteča ladja, SP III) . Drugi je tumpast, neroden in len, vendar ga sreča
tako vztrajno išče, da se mu izpolnijo najdrznejše želje (Zlata ribica SNP) . Tretji je
počasen, za nobeno rabo, len, vendar se prav temu lenuhu posreči, da ostane buden,
zaloti in ukroti vilinske konje, ko hodijo v škodo, in se dokoplje do moči in spoš-
tovanja (Pepelko Petru, SP II). Precej smo o tej neutemeljenosti govorili že ob pro-
blemu motivacije in izbranosti junaka . Tudi tu v pravljicah ni kontinuitete ; v bistvu
gre zapremet iz enega stanja v drugo, ki ostaja v svoji strukturi nepojasnljiv . Ta pre-
met mnoge pravljice izrecno tematizirajo: svojeglavi in po bogastvu hlepeči kovač
postane po prestanih dogodivščinah povsem drug človek, dober in plemenit (Kovač,
SP IlI); silaški in neotesani butec se v trenutku poroke spremeni v lepega mladega
gospodiča, celo orjaško telesno moč izgubi, ker mu ni več potrebna, dobil je moč
93
druge vrste (Junaški kovač, SNP) . Po pravilu postane zmagoviti junak lep, da vsi
strmijo, in v njem sploh ne prepoznajo prejšnjega neuglednega tepca
. Tu se lahko
ponovno prepričamo, da pravljice res ne gledajo s stališča Dobrega, da uspeh ni na-
grada za dobroto. To, kar polepša junaka in ga obda s posebnim bliščem, je zmaga,
doseženje moči in ta moč je tudi zmeraj polno porabljena : sovražniki so kruto kaz-
novani, posmehljivci osramočeni in ponižani . V tem smislu se nam milenarizem v
pravljicah kaže kot svojevrstna redistribucija moči . Pred nastopom pravljičnega ju-
naka je moč že razparcelirana ; celotno dogajanje v pravljici ima namen, da v teme-
ljih razmaje ali celo poruši obstoječe stanje, da se ustvari prazen prostor, ki ga junak
lahko zasede
. Ko je moč na novo razdeljena tako, da tudi junak znotraj sistema dobi
svoj kos, da se vanj vključi, je pravljično dogajanje zaključeno in prej porušeno rav-
notežje se znova vzpostavi .
IV. PRAVLJICE KOT TROJSTVO
Analiza pravljice v ožjem pomenu besede je izpostavila štiri konstante v njihovi
strukturi
: izročenost, selstvo, zajedalstvo in milenarizem . Skušala bom te konstante
premisliti glede na njihov pomen, izvor in funkcioniranje .
1. Pravljice in mit
Ker človek v pravljicah ni razumljen kot subjekt, ampak kot izročen in poseljen
od višjih sil, ker pravljice poudarjajo njegovo selsko naravo in ne cenijo produktiv-
nosti, očitno ne izražajo sveta, v katerem še danes - čeprav na poseben način - ži-
vijo. Njihov izvor moramo iskati daleč v preteklosti
. So neke vrste okamenina, os-
tanki in spomin sveta, kije kot celota že davno razpadel - to pa je arhaični svet lov-
cev in nabiralcev, v katerem je doma mit kot osnova pravljic
.
Po svoji strukturi je mit vezan na obstoj rodovnih ali plemenskih družb, ki so
akefalne, oziroma egalitarne, nekakšna »urejena anarhija«
. To pomeni, da v njih ni
nikakršne centralne politične moči, ki bi si podrejala družbo, da ni nikakršne oblasti
in hierarhije
. Problemi se rešujejo kolektivno, na skupnih posvetovanjih vseh čla-
nov. Sestavljene so iz posameznih avtonomnih kolektivov, ki jih je Henry Morgan
prvi imenoval rod (gens)
. Rod je po pravilih eksogamen
: vsi člani rodu namreč iz-
virajo iz istega (živalskega) prednika, so si zato po krvi v sorodu in se ne smejo ženiti
med seboj, temveč si morajo poiskati partnerja pri drugih rodovih . S tem nastajajo
širše sorodstvene zveze, ki povezujejo več samostojnih rodov v večjo celoto, imeno-
vanopleme .Pleme pa je endogamno : člani se praviloma poročajo znotraj istega ple-
mena
. Take družbe imenujemo rodovne ali plemenske (gentilne, segmentarne)
družbe; po večini so stabilne in miroljubne, ne poznajo vojne, orožje, kolikor ga
sploh imajo, služi le za lov in obrambo pred večjimi živalmi
.
Osnovna ekonomska celica je družina
: mož, žena in njuni otroci, pogosto raz-
širjena še s starši ter s sestrami in brati, z njihovimi partnerji in otroki
. Obstaja le
ena delitev dela, delitev med spoloma
. Moški lovijo, ženske nabirajo rastlinsko hra-
no, skrbijo za otroke in pripravo skupne jedi
. Zaradi striktne delitve dela moški ne
more brez žene in ženska ne brez moža
. V prvobitni hordi ni nikakršne spolne pro-
miskuitete ali heterizma, kakor je trdil J . J. Bachofen in za njim Engels29 ; družina
je mnogo starejša, kot sta mislila oba, danes domnevajo, da je stara od 50
.000 do
500.000 let, pri čemer je višja številka verjetno točnejša
.30 Seveda je ta prvobitna
družina precej svobodna, zveza med možem in ženo je bolj individualno-ekonom-
ska kot družbena in brez težav razpade, če je treba
. Ker imajo zelo malo potreb, dela
v današnjem smislu te družbe ne poznajo
; delo ni niti obveznost niti vrednota, tudi
naporno in dolgotrajno ni
; še najbolj je podobno igri. (Nekatera plemena imajo isti
izraz za delo in igro.) V resnici so to edine družbe izobilja, kar jih poznamo v člo-
veški zgodovini
; nabiralci in lovci nenehno potujejo za hrano in pridejo do nje igraje
94
in brez napora. Z nekaj urami »dela« na dan so glede prostega časa odločno na bolj-
šem od modernih delavcev
.31 Ker nabiralci in lovci nenehoma potujejo, ne kopičijo
ničesar
; lastnina je zanje breme v dobesednem pomenu, zato imajo le toliko, kolikor
lahko nesejo
. Neznansko so darežljivi . So brez občutka za čas, za načrtovanje, ne
preganja jih skrb niti misel na prihodnost, saj je čas cikličen, večno vračanje ena-
kega
. Taka plemena morajo biti majhna in precej oddaljena drugo od drugega ; v njih
vlada zelo stroga spolna vzdržnost, ki omejuje število prebivalstva ; novorojenčke
pogosto izpostavljajo, starce, bolnike in vse, ki niso sposobni za hojo, pa na ta ali
oni način pobijejo .
Ze v tem skrajno skopem opisu rodovnih družb bomo zlahka prepoznali po-
teze, ki sojih pravljice ohranile do danes. Lov je v njih glavno sredstvo preživljanja ;
o egalitarnosti, za katero se tako vneto zavzemajo, smo že dovolj govorili
. Ekso-
gamijo pravljice kar naprej tematizirajo
: zakonski partner se išče daleč od doma, ker
v ogromni večini primerov junak zapusti svojo družino in se priženi v ženino, torej
pride do moči kot zet ženinega očeta, lahko sklepamo, da je bila večina teh družb
v davnini organizirana matrifokalno (moški se priženi v družino ženine matere)
. O
matriarhatu ne moremo govoriti
: beseda »matriarhat« pomeni oblast žensk oziro-
ma mater, vemo pa, da so te družbe brez oblasti, zato sta oba spola enakopravna,
specializirana vsak za svoje področje
. Razvoj ni povsod tekel po enakih shemah, je
v veliki meri pluralističen, poleg tega pa pravljice ohranjajo hkrati več različnih ča-
sovnih plasti
; zato srečujemo v njih raznovrstne variante
: od mnogih primerov, kjer
so ženske figure fokus dogajanja (kar bi kazalo na makrifokalno organizacijo druž-
be) prek matrilinearnosti in patrilinearnosti (sorodstvo po materini, po očetovi li-
niji), do oblik pravega patriarhata (vlada moških, oziroma očetov) . Prav gotovo pa
imamo v mnogih primerih te vrste opraviti z različnimi inverzijami in transforma-
cijami, ko je v stare forme vdrla nova vsebina in je prišlo do svojevrstne simbioze
med obema
. O takih primerih težko sklepamo nasploh, dokler gledamo pravljice
po njihovi strukturi kot internacionalne
. Pravi pomen teh okamenin se lahko od-
krije le v analizi konkretnih primerov, povezanih z določenim okoljem, običaji, na-
vadami itn
., to pa zadeva nacionalno ali celo lokalno plast v pravljicah in se ob tej
priložnosti s take vrste analizo ne morem ukvarjati .
Osrednja vloga družine je ohranjena v večini pravljic, saj se ponavadi začnejo
prav z orisom družine: staršev in otrok. Prav tako bomo zlahka prepoznali osnove
za selstvo, za egalitarnost, za odnos pravljic do dela in akumulacije
: rodovne družbe,
zaradi svojega načina življenja, blokirajo produkcijo, načrtno tratijo najučinkovitej-
še sile in se zadovoljujejo z zagotavljanjem življenjskega minimuma
. Vsaka težnja
po akumulaciji in razvoju podira njihovo občutljivo ravnovesje, zato nujno trči na
odpor pri drugih, ki jim bolj ustreza status quo . Ce že kje pride do viška, gre pritisk
bratovstva-terorja zmeraj v smer redistribucije, višek se pretoči od tistega, ki ima,
k tistemu, ki nima, rezultat pa je ponovna enakost vseh .32
Tudi sledove omejevanja
prebivalstva so pravljice v veliki meri ohranile : izpostavljanje otrok pogosto tema-
tizirajo, še bolj pogosto pa izpostavitev zaradi inverzije podajajo v obratni, simbo-
lični podobi, kot zaprtost v stolp, v grad brez oken in vrat itn . Marsikatera pravljica
tematizira tudi ritualno ubijanje starcev ali starih kraljev
.
Zavest družb, kot smo jih opisali, je mitotvorna, kar pomeni, da pravljice dol-
gujejo svoje konstante prav mitu . Realno življenje družb, ki smo jih opredelili kot
bratovstvo-teror, je v mitu oblikovano kot posebno stanje sveta, človeka in odnosov
med njima
. Za mitotvorno zavest je »svet« množica posameznih reči in dogajanj,
od katerih je vsako nepredvidljivo in enkratno v svoji posameznosti, skrivnostno v
svoji drugosti . Odnos med človekom in to drugostjo je srečanje, neposreden emo-
cionalen trk dveh bitij
. Reči in bitja človeku niso na voljo kot njegov predmet, z nji-
mi ne more razpolagati kot njihov gospodar. Imajo svoje, namene, svoje cilje, svoj
ritem, skrivajo v sebi naklonjenost ali sovraštvo, so občutljivi in samosvoji
. So dru-
95
gost, ki ji je treba prisluhniti, se z njo nekako pogovoriti, skleniti sporazum, če se
le da. »Svet«je poln žive, sporočajoče prisotnosti ; človek nenehoma dobiva namige,
dobra in zla znamenja, prav njemu osebno namenjena sporočila . Zato »svet« ni ost-
ro in jasno zamejen, različna področja bivanja se razpršujejo drugo v drugo, se me-
šajo med seboj
. Promiskuiteta, o kateri smo govorili, je le izraz tega prelivajočega
se, razpršenega in obračljivega energetskega toka, ki smo mu rekli »svet«
.
Isti model velja tudi za človeka
. Svet ni objekt, človek ni subjekt . Ni jaz, ni sam
svoj in sam zase. Sega v različne prostore in različne čase ; pripada svojemu rodu,
potomcem, sorodnikom, prijateljem, prednikom
. Je posameznik, ta in ta, obenem
pa je svoj lastni prednik, ki se je v njem znova rodil . Ni gospodar sebe in svojega
časa, zmeraj je na razpolago drugim, izročen svojemu rodu in svetu v dobrem in hu-
dem
. Bratstvo-teror mu predpisuje natanko določene obrazce obnašanja, čustvova-
nja, mišljenja; junaštva, ki jih stori, niso njegova osebna zasluga, z njimi se ponaša
celo pleme, prav tako tudi njegova sramota zadene celo skupino . »Oseba« je odprt
in razpršen prostor, ki mu ni mogoče določiti jasnih obrisov
; ker je del zmeraj tudi
celota, so »oseba« tudi odrezki las in nohtov, izpadli zobje, izločki, amuleti in nakit,
obleka, orožje in ostanki hrane, voda, v kateri si se umil, kri, ki ti kaplja iz rane,
sledovi nog v travi ali na ležišču itn . itn. Namesto zaključene in od vsega ostalega
razlikujoče se celote imamo promiskuitetno mešanje vsega z vsem . Prav tu je vir tis-
te izročenosti, ki smo jo opredelili kot konstanto pravljičnega junaka .
Tudi razumevanje prostora in časa, kot smo ga analizirali, pravljice dolgujejo
mitu. Povsod gre pravzaprav za isti model, za določeno strukturo zavesti . Mit
vzpostavlja vseobsežno metaforo, v polju katere je vse potencialno istovetno z vsem,
ne da bi se oziral na kanon verodostojne prilagoditve izkustva . V tem smislu je mit
zmeraj »prisega
resničnosti«
(M. Eliade), povezuje vse brez razlage in brez opravi-
čila . Že s tem, ko s pomočjo metafore radikalno izreka istovetnost (A = B), dela pa
to v hipotetični obliki (naj bo A B), obrača hrbet opisnemu pomenu in se odpira
v paradoksno strukturo: v njej sta dve strani poistoveteni, obenem pa vsaka obdrži
svojo specifično obliko
. Mit je torej proces, ki identificira nekaj z nečim in temu
dolguje svojo, včasih že kar utrudljivo, enovitost (uniformiranost) ; obenem je pro-
ces, ki identificira nekaj kot nekaj, temu pa dolguje svojo brezmejno raznolikost
.
Mit organizira vsebino sveta, ki se dogaja pred njegovimi očmi, toda oblike, v ka-
terih se svet organizira, izhajajo iz strukture mita samega, ne iz sveta . Mit ne po-
snema stvarnosti temveč daje stvarnosti modele in sicer s pomočjo arhetipov . Ar-
hetipi so skupina asociacij, kijih utrjuje določena konvencija, zato kajpak niso več-
ni
; so kompleksne spremenljivke, kajti asociacije se ne povezujejo med seboj na nu-
jen način, lahko so le zelo očitne (npr . tema-strah, skrivnost). Ker se mit poslužuje
kompleksnih asociacij (arhetipov), utrnjenih s konvencijo in zato pričakovanih, je
tudi skrajno komunikativen .
Mit je en pol čiste pripovedovalske (kasneje pa tudi književne) konstrukcije,
drugi pol je naturalizem, ki svoj vsemir oblikuje po formi posnemanja stvarnosti .
Med obema poloma je široko polje prehodov, polje
romance," ki tendira k temu,
da bi mit premestila človeški smeri, da bi pa vendarle -
v nasprotju z »realizmom«
-
konvencionalizirala vsebino v idealistični smeri
. Če mit ne potrebuje opravičila,
romanca zahteva večjo ali manjšo priredbo, vzporeditev : stvari se povezujejo po
analogiji, sugerirajo se implicitni mitski obrazci v svetu, ki je tesneje povezan z iz-
kustvom . Prav to področje bolj ali manj mimetične romance je polje, v katerem so
se naselile pravljice
.
Nepremeščeni mit se ukvarja z božanstvi in demoni in prevzema obliko dveh
nasprotnih svetov vsesplošnega metaforičnega poistovetenja
: apokaliptično (pozi-
tivno) in demonsko (negativno)
. V vsakem od teh svetov dobiva neko področje
stvarnosti človeške oblike, npr .: v apokaliptični projekciji je svet raj, božanstva
polna milosti in obljube odrešenja, rastlinski svet je vrt, park ali gaj, živali so udo-
96
mačene in ljubeznive, neorganski svet dobi obliko mesta in ceste, stolpa, stopnišča,
družbeni svet je vseobče telo, v katerem so združeni bog, ljudje in natura, erotika
je združujoča in odrešujoča, ogenj očiščujoč in božanski (goreči grm, zlato in dra-
gulji, žar ptica, sonce, zvezde), voda pripada obstoju onkraj človeškega življenja
(duša gre preko vode ali se potaplja vanjo, kadar umira
; obenem je voda garancija
ponovnega rojstva). Itn. Demonska projekcija pa je svet nočne more, svet jalovega
truda, človeka kot žrtve
. Božanstva so zlobna in kruta, zahtevajo pokornost, kaz-
nujejo; rastlinski svet je temen gozd, divjina, neplodna zemlja, prepovedano drevo,
vešala, sramotni stebri itn ; živalski svet so pošasti in roparske zveri : neorganski svet
ruševine in katakombe, mučilnice, spomeniki neumnosti, labirint . Človeški svet je
družba, ki posameznika zatira, na enem polu je tiran, neusmiljen, samovoljen, ne-
čimern, na drugem farmakos (grešni kozel), ki ga množica linča, da bi bila odrešena
zla; erotični odnos je uničujoča strast, želja po posredovanju, ki frustrira
. Ogenj so
varljive luči, ki človeka speljejo v pogubo, goreča mesta, grmade, samozažig, kazen
.
Voda je smrt, prelita kri . morje. slano in neizmerno, morske pošasti . Itn .
V romanci so analogične slike manj strogo metaforične, naravnane so tako, da
povzročajo ugodje
. Božanstva in duhovi so starševski, modri starci in starke z ma-
gičnimi očmi, prijateljski pomočniki
; rastlinski svet so zaprti, ograjeni vrtovi, liva-
de, čarobne paličice, ki vzcvetejo ; živalski svet pastoralne ovce, konji in psi, ribe in
ptice. Mesta izpodrinejo stolpi, koče in kolibe ; med ljudmi so poudarjeni otroci in
mlade deklice, erotika forsira čistost, devištvo, vzdržnost
. Ogenj je hladen in daljen,
očiščujoč, voda so slapovi, jezerca, plodni dež . Itn. Kolikor bolj se romanca odmika
od mita k mimesis, manj prostora imajo božanstva in duhovi in bolj važne postajajo
tipične človeške situacije . Oglaša se parodija na romantično idealizacijo življenja,
metafore so zdaj običajno slike izkustva, ki ne potrebujejo nobene razlage . Vse te
spremembe nakazujejo premeščanje mita v smeri
morale, v smeri soglasnosti želje-
nega in moralnega
. Vse razvite religije so se trgale od apokaliptičnih in demonskih
vizij mita in jih prilagajale moralno sprejemljivim . Homer in Heziod, ki sta uzako-
nila klasično obliko grške religije, sta marsikaj očistila in zbrisala, »odurni in gro-
teskni barbarizem« je bil premagan z rastočo etično prefinjenostjo . Še hujše delo te
vrste je opravila židovska religija, iz česar si lahko tudi razložimo njeno radikalno
ekskluzivnost in besno sovraštvo do »malikovalstva«
. Da o krščanstvu niti ne go-
vorimo. V staroegipčanskem mitu bog ustvarja svet z masturbacijo, v židovski
re-
ligiji z Besedo .
Bajke in pravljice v ožjem pomenu besede so mitu še zelo blizu, zato se v njih
pojavljata obe obliki metaforične organizacije
. Primeri apokaliptičnih metafor so
dobri starci in starke, ki junaku svetujejo in mu pomagajo, idilične slike izgublje-
nega raja, čudovite pokrajine in vrtovi v deželi smrti, bleščeči gradovi iz dragih kam-
nov, dragulji z magičnimi očmi, zlata jabolka, orehi, ki jih zdrobiš in v njih najdeš
razkošno kočijo, konja, kraljevsko obleko
; rajske ptice in žar-ptice s prekrasnim ža-
rečim perjem itn . itn . Prav tako pogoste so tudi demonične metafore
: zlobni škrati
in čarovnice, ljudožerski vrag, velikani, pošasti in zmaji
; divji gozd, pustinja, brez-
potje, strme skale spadajo v obvezen pravljični repertoar . Demonska metaforična
povezanost vsega z vsem se izraža npr. v ljudožerstvu, na katerega se vežejo mučenja
in pohabljanja, sparagmos, demonična uporaba krvi in mesa : pogodba s hudičem,
ki jo moraš podpisati s svojo krvjo, krmljenje orla, ki te nosi čez morje, z lastnim
mesom, rezanje jermenov s hrbta, iztikanje oči, ruvanje jezika itn . Bolj ko se
prav-
ljice odmikajo od mita k polu naturalizma, bolj so zaposlene s tem, da bi svoje spo-
ročilo prikazale kot človeško, znano, dosegljivo in moralno dopustno
. Ekstremne
oblike apokaliptičnosti in demonskosti izginjajo, metaforo izpodriva analogija,
mit
se premešča v bližino izkustva ; pravljično dogajanje se poskuša motivirati, razložiti
iz logično sprejemljivih vzrokov, se formira kot prikaz moralnega nauka itn
.; soraz-
merno temu se čudežnost izgublja in pravljica postaja realistična oziroma novelis-
97
tična
. Tisto, kar je v bližini mita še samoumevno, se v bližini drugega pola lahko
doživlja kot obsceno, neokusno, razvratno, svetoskrunsko, prostaško . Tu si prav-
ljice (in ne samo one) pomagajo z različnimi tehnikami premeščanja, najpogostejša
je »demonska modulacija« :34 zavestni obrat konvencionalnih moralnih povezanosti
arhetipov, npr. družba enakosti in svobode je prikazana v obliki marginalne grupe,
združbe gusarjev, ciganov ali roparjev, resnična ljubezen kot zmaga prešuštne lju-
bezni nad zakonsko itn. Demonsko modulacijo pravljice najbolj pogosto uporab-
ljajo takrat, kadar čutijo potrebo po preinterpretaciji junakove osebnosti ; s to teh-
niko dosežejo simpatijo za junaka tudi takrat, kadar je njegovo vedenje z moralnega
stališča vprašljivo .
lzredno obsežen razpon intonacije, ki povzroča težave pri nomenklaturi prav-
ljic, si torej lahko razložimo iz njihove tesnejše ali ohlapnejše povezave z mitom,
oziroma iz stopnje premeščanja mita
. Ta razpon se mnogokrat, še posebej pod vpli-
vom evolucijske teorije, doživlja kot pot, ki sojo pravljice prehodile iz divjaštva do
višjih stopenj kulture, iz sveta surovih in barbarskih običajev do prefinjene razno-
ličnosti kulturnega vedenja . Take sodbe niso ustrezne, predvsem zato ne, ker ra-
zumejo mit in pravljice kot »otroško« stopnjo zavesti, torej kot razvojno dokončno
premagano obliko. Niti mit niti pravljice niso preteklost ; ohranjajo jih umetnosti
in religije, lahko pa se, še posebej v kriznih situacijah, obnovi struktura družbe, ki
smo jo imenovali bratovstvo-teror, in z njo tudi miti in pravljice, npr . v obliki raz-
ličnih odrešenjskih ideologij .
Po vsej verjetnosti seje premeščanje mita v veliki meri dogajalo prav pri vstopu
pravljic v prostor literature; znano dejstvo je, da so prvi zapisovalci in zbiratelji ljud-
sko blago marsikdaj popravljali, dopolnjevali in prilagajali okusu svoje dobe . Sele
s skokovitim razvojem moderne antropologije in etnologije v našem stoletju se je
uveljavila zahteva, da se tekst zapiše natanko po pripovedovanju, brez slehernih po-
pravkov in dodatkov, da se spoštuje njegova nedotakljivost . Vendar je že prestop iz
ustnega izročila v literaturo pravljice v veliki meri poškodoval, saj so spremenile
prostor in način učinkovanja, predvsem pa občinstvo . Pisava, ki pravljice ohranja,
jih obenem tudi deformira .
2. Pravljice in ritual
Ker mit ni samo oblika zavesti, ampak sestavina življenjskega sloga, je neloč-
ljivo povezan z ritualom . Ritual je imitacija nature, njenih cikličnih procesov, ki
vsebuje močan element magije,
magija pa je svojevrstni napor volje, ki stremi za
tem, da bi se ponovno osvojila izgubljena povezanost z naturnim ciklusom . Arhai-
čni ritual razmejuje čas in prostor, ustvarja koledar, posnema gibanje nebesnih teles
in reakcije rastlinstva in živalstva na to gibanje ; torej je prav ritual tisti, ki lomi pro-
stor in čas v kvalitativno različne odseke, ju ločuje na močni, sveti in svetni ; zane-
marljivi. V določenih trenutkih svetega časa je ritual izraz volje, da se v teh točkah
sinhronizirata človeška in naturna energija, da se natura prisili v človeku koristno
delovanje. Izvor magije ni človekova nemoč ali nerazumevanje naturnih pojavov in
sil, prej nasprotno ; izraža takorekoč vsemogočno človeško družbo, ki v sebi zdru-
žuje vse naturne moči . Natura je vsebovana v družbi, ne obratno, razumljena je kot
slepa in ravnodušna, pa jo je zato treba prisiliti, da bo funkcionirala tako, kakor ust-
reza človeku .
Po svoji naravi je ritual dramatična akcija, ekstatični izstop iz sebe v resničnost
svete zgodbe, ki je v bistvu pred-logičen, pred-jezikoven . Lahko celo rečemo, da je
na poseben način pred-človeški, ker imajo svoje rituale tudi živali, npr . ptice v dobi
parjenja .35 Zato ritual sam na sebi ne zna pojasniti niti svojega obstoja niti smisla :
to funkcijo opravlja mit. Šele sveta zgodba opraviči obstoj rituala, naredi ga jasnega,
pomenljivega in priobčljivega . Eden ne more brez drugega, šele skupaj tvorita ce-
98
loto
; mit brez rituala je neučinkovit, je zgolj zgodba (fikcija), ritual brez mita je brez-
temeljen .
Kolikor se pravljice navezujejo na mit, nosijo v sebi tudi sledove rituala ; na to
kažejo že nekateri elementi v njihovi formi . Pogosta so ponavljanja, mnogokrat se
ponavljajo cele sekvence, kar gotovo ni samo pripomoček pri ustnem reproducira-
nju, prej učinkuje kot izklicevanje situacije, kot zarotitev, kot čarni rek ; prava vse-
bina pravljice ni posnemanje resničnosti ali prikazovanje sanj, temveč zahteva, naj
bo resničnost res taka, kakršno pravljica želi . Če gledamo pravljice kot celoto, so
pri vsej raznolikosti utrudljivo enolično ponavljanje te zahteve . Značilno je, da npr .
severnoameriški lndijanci pripovedujejo svoje pravljice o kojotu pred vsakim pod-
jetjem, ki naj bi uspelo; pravljice naj bi na magičen način izsilile uspeh . Poleg tega
pravljice v resnici niso take, kakršne beremo, saj niso bile ustvarjene kot pisani tekst,
ampak kot živi govor . Dober pravljičar bo v stiku s poslušalci znal še danes vdihniti
življenje mrtvemu modelu - z živahno mimiko, petjem, spreminjanjem glasu, z
oponašanjem živali in naturnih pojavov, z zgovornimi kretnjami, z živim dialogom
in s sočnim ljudskim jezikom . Na vse načine bo skušal pritegniti k sodelovanju tudi
poslušalce - npr. z različnimi vprašanji, na katera moralo odgovarjati, s tem, da jih
bo »uporabil« za ponazoritev tega, kar pripoveduje itn . Če je mojster svojega posla,
je pravo majhno gledališče . Po svoji energetski, storitveni strani so pravljice brez
dvoma bližje dramatiki kot prozi, dramatika pa, kot vemo, iz rituala izvira .
Pravljice (v ožjem pomenu besede) so v svojem občutljivem tkivu ohranile
marsikatero sled arhaičnih ritualov, ki kažejo na to, da vsebino pravljic tvorita v
glavnem dva večja sklopa : ritual iniciacije (posvetitve, prehoda) in ritual obnove .
Oba rituala se razlikujeta med seboj predvsem po pomenu in funkciji, sta pa tesno
povezana, saj temeljita na istem konceptu življenja in smrti, na isti zgodbi, to je, na
herojskem mitu
.
Herojski mit v neštetih različicah poznajo vsa ljudstva in povsod je v bistvenih
potezah enak. Heroj ima dvojne starše, božje in človeške, zato tudi dvojno naravo :
nesmrtno in zmagovito naravo božanstva in trpečo, umrljivo naravo človeka . Nje-
gova usoda je v glavnih potezah povsod enaka: vsi miti pripovedujejo o čudnem po-
reklu junaka, opisujejo prve dokaze njegove izjemne moči, vzpon k slavi, zmago-
slavni boj s pošastmi, nagnjenost k pretiranemu ponosu (hybris) in njegov padec,
ki se v večini primerov konča s smrtjo . Junak opravi z grozečimi htoničnimi silami,
očisti zemljo, dostikrat pa tudi utemelji novo institucijo, obred ali kakšno, za člo-
veško življenje bistveno dejavnost ; njegova smrt oplodi svet. Je torej kulturonosec
in utrjevalec višjega reda. Vendar je njegova narava, kot je v mitu običaj, v veliki
meri tudi demonska; nikakor ni simbol Dobrega, ki se zmagovito bori z Zlom, je
pred ločitvijo na dobro in zlo, je žarišče, iz katerega bruha energija, kije ustvarjajoča
in ubijajoča, urejajoča in rušeča hkrati .
Pravljice so seveda mit priredile po svoje, vendar je stičnih točk med mitom in
njimi veliko. Rojstvo pravljičnega junaka je dostikrat čudežno (npr . Veliki Seken,
SP 111), skoraj v vseh takih primerih gre zapartenogenezo : mož in žena pojesta ja-
bolka, ki so priplavala po reki (lvan Zora, SP 111), drugod drvar kihne in žena zanosi
(Grašek, SP 11), spet drugod žena poje kos čudežne ribe in rodi dvojčka (Zgodba o
dvojčkih, SP l), oče poje datelj (Adam Kan, in Durhana, SP l) itn . Sledi odhod od
doma in preskušnje, v katerih mora junak pokazati svojo magično moč ; gre pred-
vsem za silo, za moč, ne pa za krepost . Z razvojem socialne organizacije so se norme
obnašanja oblikovale v juridičnih in drugih relacijah, postale so posvečene in vred-
ne, postale so kreposti. Preskušnjo moči je nadomestila preskušnja kreposti, name-
sto silaškega dvoboja (npr . junak zabije sovražnika do kolen, do pasu, do vratu v tla)
nastopi tehtanje srca ali duše. Verifikacija magične moči in magični dar sta se
transponirala v verifikacijo kreposti in nagrado za njo .
99
Ritual iniciacije je eden najvažnejših v arhaičnih družbah in omogoča prehod
posameznika iz stanja otroštva v življenje odraslega človeka
. Ker je čas cikličen
(večno vračanje enakega) in ni nikakršnega razvoja, se ta prehod izvrši lahko le kot
predmet iz enega stanja v drugo, ena oblika mora (simbolično) umreti, da se lahko
rodi druga
. Neofit dobi posebno obleko in nakit, z zavezanimi očmi ga odpeljejo v
gozd, ženske se poslavljajo od njega in žalujejo za njim, kot da gre v smrt
. Pogosta
ritualna oblika je tudi ugrabitev otroka, realna in simulirana . lz gozda pride strašno
bitje z masko zveri ali ptiča, ki bo otroka raztrgalo in požrlo . Pri različnih plemenih
imajo svete hiše, kjer se ritual iniciacije izvrši, vhod oblikovan kot žrelo zveri . Prav-
ljice tematizirajo tako eno kot drugo, v njih se pogosto pojavlja vprašanje, kako
se
znebiti otroka. Odhod od doma je lahko omiljen (npr . otrok odide z blagoslovom
staršev) ali zaostren (starši otroka naženejo od hiše) . Ce gledamo historično, je smel
otroka odvesti od doma le oče, starejši brat ali stric, ker je bil ženskam kraj inciacije
strogo prepovedan . V pravljicah je ta vloga očeta ohranjena, vzrok za izgon pa je
postala ženska, najpogosteje mačeha ; ona je prevzela nase jezo, ki bi sicer bremenila
očeta .
Simbolično smrt predstavljajo hude preskušnje telesne in duhovne moči, neofiti
so izpostavljeni mučenju, bolečinam, lakoti, žeji, strahu itn ., kar jih spravi v stanje
začasne blaznosti ; v tem stanju doživijo telesno izkušnjo smrti in ponovnega rojstva
in si pridobijo nadnaravne moči, ki jim omogočijo, da npr . razumejo živalsko go-
vorico, da se sami spreminjajo v različne živali itn . V bistvu gre za magijo lova, kajti
le človek, ki ga veže z živalskim svetom globoka ritualna sorodnost, bo lahko us-
pešen lovec . Tudi ta tema je v pravljicah takorekoč stalna : oblike simbolične smrti
in raznih preskušenj so neizčrpne, prav tako tudi magične moči junaka . Srečno pre-
stane preskušnje ga privedejo do cilja, ki je v večini primerov simboliziran s poroko
-
to je z vstopom v življenje odraslega .
Ritual iniciacije pomeni magično odprtje besede (prej molk), pogleda (prej sle-
pota) in spola (prej vzdržnost), podeli posvečencu magično moč nad živalmi, v so-
cialnem pogledu pa predstavlja sprejem v družbo, prehod od nižje na višjo stopnjo
družbene lestvice
. Otrok je torej še naprej določen za določeno mesto, nekako »za-
aran«. Tudi ta motiv je v pravljicah pogost
: potujoči daleč od doma zaide v težave,
iz katerih se reši s prodajo »tistega, kar ne ve, da ima« (Zgodba o orlu, SP lII) . Kupec
je ponavadi gozdno ali vodno, to je htonično bitje in pripravljen počakati do otro-
kove spolne zrelosti ; pogosto je otrokov učitelj in vzgojitelj (podoba otroka-vajen-
ca)
. Proces iniciacije bolj ali manj vemo kažejo mnoge pravljice (O dvanajstih bratih
in sestrah, Sin jež, Junaški kovač - vse SNP; Zgodba o orlu, lznakaženi obraz,
Dolgin - SP IIl itn .) .
Znamenje prehoda v novo stanje je običajno neka oblika pohabljenosti : braz-
gotine, izbijanje prednjih zob, sekanje prsta itn . To zadnjo obliko pravljice pogosto
ohranjajo (Zdravilno jabolko, SNP
; Kengurujev ples, ZS). Včasih amputacijo zame-
nja razkosanje (sparagmos) . Poročila pripovedujejo, da neofitom v spanju odprejo
telo, zamenjajo organe in naselijo vanje kačo, ki je utelešenje magičnih moči . Kas-
neje so neofiti doživeli smrt v človeškem ali živalskem namestniku, ki so ga razko-
sali in pojedli
. Pri vseh plemenih v Sibiriji so forme razkosanja za šamane identične,
vezane na halucinatorno stanje
." Razkosanje se dovrši v re-kreaciji novega človeka .
V ritualu iniciacije se človek prek smrti prerodi v novo obliko (socialne) eksi-
stence, s te, je zagotovljena obnova kolektiva . V obnovitvenem obredu, ki je po
novitev herojskega mita, pa se prek smrti žrtve obnovi in prerodi svet v celoti . Žrtev
je sveti kralj, ki mora pasti od roke novega kralja
. Tudi ta motiv pravljice pogosto
tematizirajo; zelo značilen primer je mehiška pravljica Kako je pritlikavček postal
kralj (SP ll), kjer imamo združene takorekoč vse značilnosti pravljic : čudežno roj-
stvo junaka, partenogenezo (junak se rodi iz jajca), dokaze njegove posebne moči,
odhod od doma, poziv kralja na dvoboj, preskušnje, kijih pritlikavi junak »začuda«
100
igraje opravi, uboj starega kralja in prevzem njegovega mesta . Usodo junaka urav-
nava starka, ki izgine brez sledu, ko je cilj dosežen
. V večini pravljic je ritual tran-
sformiran v milejše oblike, ki so bolj v skladu z moralo in izkustvom : junaku pre-
pusti kraljestvo tast, oče ga izbere za naslednika, ker je izpolnil zahtevano nalogo,
ali pa srečno naključje brez udeležbe junaka odstrani nasprotnika
. Kadar mora ju-
nak uporabiti nasilje ali goljufijo, se stari kralj transformira v like z negativno ko-
notacijo (zmaj, pošasti, velikani itn .); tako so postopki junaka upravičeni in njegov
uspeh je, ne glede na uporabljena sredstva, sprejemljiv .
Zveza pravljic s kultom in rituali torej še zdaleč ni direktna : ohranjajo posamez-
ne sledove, vendar niso kronike. Odnos med obema področjema je kompliciran,
le
redko gre za totalno korespondenco . Največkrat imamo opraviti s
transpozicijami
(posamezni elementi, ki so postali nepotrebni ali neprozorni zaradi historičnih
sprememb, se premeščajo ali nadomeščajo z drugimi, bolj sprejemljivimi), pogoste
so tudi inverzije
(forma rituala je ohranjena v celoti, dan pa ji je nasproten pomen,
npr. ritual ubijanja starcev -
junak reši starega očeta ali ritual žrtvovanja dekleta
morju -junak ubije morsko pošast in reši devico)
. Pravljice niso direkten refleks his-
torične realitete, včasih so tudi njena negacija, v vsakem primeru pa je realiteta vi-
zirana skozi strukturo, ki jim je lastna. Lep dokaz za to so pravljice, ki ponekod
še
danes nastajajo
; v njih se nova vsebina (npr. telefon, avtomobil itn .) brez posebnih
pretresov vključuje v stare modele, elementi, ki prihajajo iz različnih časovnih kri-
vulj, živijo drug poleg drugega v mirnem sožitju .
Še bolj zapleten je odnos pravljic in mita, poleg stičnih točk je med obema ob-
likama tudi nekaj temeljnih razlik
. Če je mit usmerjen na potek in vzdrževanje koz-
mosa, pa so pravljice to ambicijo izgubile . Težko bi rekli, da se pravljice gibljejo
zgolj na terenu posameznega
; simboli, ki jih uporabljajo, so še zmeraj »konkretne
univerzalije«, usoda posameznega junaka dobiva širše razsežnosti, razumemo jo
lahko kot paradigmo človeške usode . Vendar ta usoda ni več udeležena v gibanju
kozmosa, ni več od-govorna zanj, omejena je sama nase, zaprta v univerzum lastne
konstrukcije. Točka, kjer pravljice prebijajo svojo mejo, je v njihovem kolektivnem
funkcioniranju, v sistemu komunikacije
. O tem pa bomo spregovorili nekoliko kas-
neje .
3. Pravljice in želja
Pravljice obstajajo med zgledom in navodilom, izrekajo to, kar naj bi bilo - to
pa pomeni, da je v njih močan element želje, tistega, o čemer človek sanja . Želja je
gonilna sila človeške imitacije nature, to je civilizacije, ta pa je proces, v katerem
nastaja človeška oblika nature
. Ne zadovoljuje se s predmeti, ni preprosta reakcija
na potrebe: je energija, ki človeško družbo sili k temu, da razvije lastno obliko
. Pri-
sotna je tako v mitu kot v ritualu
; apokaliptične in demonske mitske slike se gibljejo
na zgornji in spodnji meji človeške želje, tistega, kar se sploh da zamisliti ; razpon
formulirajo religije kot nebesa in pekel
. Kot smo že videli, se mitu pri konstruiranju
lastnega sveta ni treba ravnati po pravilih prilagajanja izkustvu, ustvarja hipotetični
univerzum, kije omejen le z močjo zamisljivosti želje
. Prav tako je želja inherentna
ritualu, saj hoče ritual spremeniti stvarnost v smeri zaželenega . Zvezo med vsemi
tremi elementi lahko opredelimo takole
: mit je spoj rituala in želje (sanj) v neki ob-
liki jezikovne komunikacije in v tem smislu opravičuje obstoj obeh . Kakor ritual
ne zna sam izreči svojega pomena, tudi sanje same na sebi za tistega, ki sanja, niso
ne smiselne ne uporabne. Mit daje ritualu pomen in sanjam zgodbo, je istovetnost
obojega, oziroma ritual je viziran kot sanje, kot želja v dramatičnem gibanju
.
V arhaičnih družbah je obstajala nerazdružna zveza med mitom, ritualom in
pripovedjo. V obredu iniciacije se je neofitu posredovalo vse bistveno znanje' tudi
s pripovedjo, ki je imela namen, da na novo rojeni človek odkrije identiteto sebe in
prednika, o katerem se pripoveduje
. Pripoved je bila integralni del kulta in zato sve-
101
ta, prepovedana. Funkcionirala je kot nekakšen verbalni amulet, ki človeku na ma-
gičen način daje moč in mu omogoča, da vpliva na stvarnost . Najvažnejše pripo-
vedi, mite, ki konstituirajo kozmos, so poznali le redki starci, molčljivi kakor sfinge,
ki so se po temeljitem preudarku odločali, kdaj bodo posredovali svoje znanje, da
ne bo nesreče in da bo blagodejni učinek največji
. Mit ni bil le del življenja, bil je
tudi del osebe
. Oseba, ki pripoveduje mit, se ločuje od dela svojega življenja
; pove-
dati vse, kar veš, pomeni umreti .31
Ko je arhaična družba začela razpadati, se je zrahljala tudi zveza med ritualom
in mitom
. V pripoved so vdrli novi elementi, stara vsebina je bila podvržena trans-
pozicijam in inverzijam, izgubila je svetost in ekskluzivnost, se profanirala, postala
estetska. Po vsej verjetnosti je bil prav to trenutek, v katerem so iz spoja mita in ri-
tuala nastale pravljice
. Svojo prejšnjo funkcijo so izgubile, pridobile pa svobodo
umetniške ustvarjalnosti, začele svojo resnično kariero
. Prejšnje dramatično doga-
janje pravljice zdaj izgovarjajo, v njih se dogajanje uresničuje kot pantomima in go-
vor, je premeščeno v igro . Od magične plesne dramatizacije so ohranile le še ele-
mente glasbe, ki v njih pogosto nastopa
. V svetu pravljic so glasbeni instrumenti sve-
ti, prepovedani za vsakdanjo rabo in imajo čudežne učinke
: glasba ukroti zlo, pastir
in godec postane kralj (Rdeči škrat, SP I)
. Podložni so ji ljudje in natura : »Plesali
so ljudje, plesali so konji, plesala so drevesa v goščavi, plesale so zvezde, oblaki na
nebu
.« (Čudežni godec, SP 111) -
V tem smislu so ena od tehnik civilizacije, ki učin-
kuje poudarjeno kolektivno, krepi kohezivne sile neke grupe . Precej dejstev kaže na
to, da so se v različnih skupinah pripovedovale določene zvrsti pravljic, da so imeli
mladi moški svoje, odrasli svoje, otroci spet svoje pravljice .38
Pravljice so bile torej žarišče neke skupnosti in simboli v njih so delovali kot
priobčljive enote, kot obrazci komunikacije
. Zato ima konvencija v pravljicah (in
sploh v ljudskem izročilu) tako veliko moč, da si podreja tudi novo vsebino
. Prav-
ljicam ni do tega, da bi ustvarjale nove modele, predvsem jim gre za to, da bi čim
bolj neovirano komunicirale, da bi bile čim bolj popularne . Popularne oblike so tis-
te, ki omogočajo nemoteno dojemanje arhetipov, zato v pravljicah prihaja do re-
dukcij in zgoščenj, ki odstranjujejo posameznosti
. Popularno zmeraj teži k nekemu
središču imaginativnega izkustva
; to središče tvori skupina univerzalnih simbolov,
ki so skupni vsem ljudem in imajo zato neomejeno moč priobčevanja . To so simboli
hrane in pijače, iskanja in potovanja, svetlobe in teme ter simboli seksualne zado-
voljitve, ki običajno navzemajo oblike zakona (poroke)
. Mit o Adonisu ali Edipu
ni univerzalen, ker ni nujno, da ga dojemajo vsi ljudje ; pač pa vsi ljudje dojemajo
simbol hrane, ta je univerzalen, to pomeni, da njegova razumljivost nima mej, da
je sposoben nemoteno komunicirati v času in prostoru, je splošno priobčljiva enota .
Ker pravljice operirajo predvsem z univerzalnimi simboli, so po tej strani družbeno
dejstvo, modus kolektivnega priobčevanja
.
Ce torej govorimo o želji in sanjah kot o nujni sestavini pravljic, ne gre za ni-
kakršno posameznost ali zasebnost, ampak za kolektivne sanje in želje, ki oprede-
ljujejo človeka kot človeka . Medtem ko smo analizirane konstante pravljic, ki smo
jih imenovali izročenosl, selstvo in zajedalstvo, lahko izvedli iz realne strukture ar-
haičnih družb, je četrta konstanta, milenarizem, najbolj, odločilno opredeljena prav
od želje
. Kolektivne sanje o tisočletnem kraljestvu, o dosegu harmonične identitete
in odrešitve, so last vseh ljudi in so se v tej ali oni obliki pojavljale skozi celo zgo-
dovino človeštva
. Zato ni čudno, da se prav v kontekstu milenarizma pojavljajo uni-
verzalni simboli, ki so razumljivi vsakomur
: hrana in poroka kot glavna reprezen-
tanta vsesplošne zadovoljitve potreb
. Obenem se v milenarizmu tudi najbolj določ-
no potrjuje zajedalska narava človeka . Če je človek zreduciran na golo eksistenco,
ni niti ustvarjalno niti produktivno bitje
. Njegov ideal je lagodno konzumiranje do-
brin, solidarnostno prej iz komoditete kot iz morale, delitev že ustvarjenega, zaje-
danje sveta, ki ga pravljice takole tematizirajo
: »Starec seje s konjem, kozo in palico
102
vrnil domov. Z ženo sta še dolgo srečno živela
. Kadar sta si le poželela jedi, sta za-
rezgetala in že je jed stala na mizi . Če sta potrebovala denarja, sta zameketala . Pa
nista bila skopa in sta tudi drugim dajala .« (Čudežne živali in čudežna palica, ZS .)
Ker pa je seveda tako življenje možno le v pravljicah, kot sanje in želja, se v realiteti
dobrodušni zajedalec nemudoma spremeni v zavistnega borca za svoje »pravice« .
Ker je želja kolektivna, imamo poleg pravljic, ki so danes izključno otroška li-
teratura, tudi pravljice za odrasle . Tudi odrasli imajo svoje mite, svoje rituale in ma-
gijo. Ali se in kako se struktura pravljic, ki so predmet našega razmišljanja, uveljav-
lja v pravljicah za odrasle -
to bi bilo pa zanimivo raziskati kot posebno vprašanje .
1
Tako imenovana mitološka šola. Nekateri od njih, npr
. Davorin Trstenjak, veljajo da-
nes kot nezanesljivi. Vendar je bil vpliv te šole in Trstenjaka posebej na pravi cilj njihovih
prizadevanj, to je na izgradnjo nacionalne zavesti in samozavesti, najbrž ogromen in do danes
sploh še ni bil realno in pravično ocenjen .
Eno prvih in na splošno najbolj uporabljanih klasifikacij je predlagal V . F
. Miller. Raz-
delil je pravljice v tri skupine: pravljice z nadnaravno vsebino, pravljice vsakdanjosti in ži-
valske pravljice. Že na prvi pogled se pokaže, da ta delitev ni zadostna, saj imamo npr . ži-
valske pravljice, ki vsebujejo mnogo nadnaravnih elementov, kakor imamo tudi pravljice z
nadnaravno vsebino, v katerih igrajo živali zelo važno vlogo, pa bi morali potem vse te prav-
ljice uvrstiti v dve skupini naenkrat, kar je seveda nesmisel . Pravljice brez težav isto dejavnost
pripisujejo različnim subjektom - ljudem, živalim ali celo predmetom
. Podobne težave od-
pira tudi Wundtova klasifikacija pravljic na sedem skupin -glej W . Wundt : Völkerspsvcho-
logie, Bd. 2, Leipzig 1960, s. 346 . - Se hujšo zmedo povzročajo klasifikacije po sižejih, saj
tako negotovo kategorijo lahko vsak avtor po svoje interpretira . Siže ni organsko zaključena
celota, ki bi jo lahko preučevali samo zase, iztrgano iz povezave z drugimi sižeji . Je komplek-
sen pojav, ki močno varira, poleg tega so sižeji v pravljicah zelo tesno povezani med seboj,
meje med njimi so drseče in težko določljive ; kar je za enega raziskovalca že nov siže, lahko
drugi gleda zgolj kot različico . Princip sižeja je uporabil finski raziskovalec Antti Aarne v svo-
jem katalogu, kjer je vsakega predstavil kot tip in ga oštevilčil (glej Antti Aarne : Verzeichnis
der Marchentypen. FFC 3, Helsinki 1911) . Njegovo delo ima veliko praktično vrednost za
raziskovalce, teoretično pa hude pomanjkljivosti, saj omogoča, da se ista pravljica uvrsti pod
različne tipe . - Primer klasifikacije iz različnih izhodišč je tudi klasifikacija R . M. Volkova .
Ta je pri domišljijskih pravljicah izločil petnajst sižejev, od katerih so nekateri določeni po
številu junakov (npr. trije bratje), drugi po njihovih lastnostih (npr . junak-tepček), tretji spet
po posameznih momentih dogajanja (npr. po nedolžnem pregnan) itn. Pri tem je seveda po-
polnoma mogoče, da je junak neke pravljice eden od treh bratov, tepček in po nedolžnem
pregnan hkrati .
3G. Müller: Bemerkungen zur Gattungspoetik. ln : Philosophischer Anzeiger, 3 . Jg .,
1928/29, s. 136 .
4
V . A. Propp: Morphologie des Märchens, Suhrkamp 131, s. 26, 27 .
s Tako razlago je Propp poskušal že v zadnjem poglavju Morfologije, ki pa je pri končni
redakciji izpadlo. Kasneje je te zasnove predelal v samostojno knjigo, kije izšla v Leningradu
1946, francoski prevod : Les racines historiques du contes merveileux. Gallimard, Paris 1983 .
Po uspehu v tujini se je za Proppa končno ogrela tudi domovina .
e
C . Levi-Strauss: Antropologie structurale. Paris 1958, predvsem s. 227 255 .
A. J. Greimas: La description de la signification et la mythologie comparee. Lhomme
3, 3, 1963 .
IS . Freud: Uvod u psihoanalizu. Beograd 1961 .
I C . G. Jung: Einführung in das Wesen der Mythologie . Zürich 1951 ; tudi: Človek in nje-
govi simboli, Ljubljana 1974 .
10 E. Fromm: Märchen, Mythen, Träume. Rowolth, Reinbek bei Hamburg 1981 .
" O. Graf Wittgenstein: Märchen, Träume, Schicksale. K indler Verlag, München 1973 .
12 B. Bettelheim : Kinder brauchen Märchen. Stuttgart 1977 .
13
l . Grafenauer: Slovenske pripovedke o Kralju Matjažu . 1951 : Prakulturne hajke pri
Slovencih. Etnolog XlV, Ljubljana 1942/XX .
14
J. Kos: Pregled slovenskega slovstva . Ljubljana 1975, s. 21 .
"A . Slodnjak: Obrazi in dela slovenskega slovstva . Ljubljana 1975, str. 27 .
103
16 J . Pogačnik
: Zgodovina slovenskega slovstva I. Maribor 1968, str. 25-27 .
11 M . Matičetov : Ljudska proza . V: Zgodovina slovenskega slovstva 1, Ljubljana 1956,
s. ll9 .
18 J. Pogačnik : Ib., str. 26 (glej 16) .
19
M . Matičetov : K drugi izdaji slovenskih pravljic : V: Slovenske narodne pravljice . Mla-
dinska knjiga, Ljubljana 1955, s . 202 .
20 J. Moder: Namesto uvoda, V: Danske pravljice
. Mladinska knjiga, Ljubljana I965, s .
200, 201 .
21 B. Bettelheim: lb., s. 14 (glej 12) .
22
D. Zajc: Kaj bi bilo, če bi bilo . V: Svetovne pravljice lI . Mladinska knjiga, Ljubljana,
s . 6 .
23
M . Pavlovič : Pravljica in sanje
. V: Svetovne pravljice I. Mladinska knjiga, Ljubljana,
s . 6 .
24
M . Kraigher-Žaucer: K waleškim pripovedim
. V: T. G. Jones: Harfa na vodi. Mladin-
ska knjiga, Ljubljana 1980, s . 229 .
25 B. Bettelheim: Ib., s. 14 (glej 12).
26
V . A. Propp: Morphologie des Marchens
. Suhrkamp 131, s. 76 .
21 Glej V. A. Propp: Les racines historiques du contes merveilleux . Gallimard, Paris
1983 . - Iz dvojne vrednosti prostora Propp sklepa, da so statični elementi v pravljicah starejši
od dinamičnih . Vendar je tak zaključek dvomljiv, saj je pravljica že sama na sebi niz dina-
mičnih elementov . Verjetnejša je razlaga, da ne gre za kontinuirano pot, ampak za premet
iz enega prostora v drugega; če se prostor kvalitativno lomi, je tak premet razumljiv
.
28
L. H. Morgan: Die Urgesellschaft. W
. Eichoff, K
. Kautsky, 1908
.
29
J. J. Bachofen: Das Mutterrecht. vom H.-J . Heinrich, 1978 . Engels, F .
: Izvor družine,
privatne lastnine in države. V: Marx-Engels: lzbrano delo V, 1975 .
30U. Wesel: Der Mythos vom Matriarhat. Suhrkamp 1981, s. 83 .
31 Glej bogato dokumentacijo v M. Sahlins: Age de pierre, age d'abondance
. Paris 1976 .
32
A. Goljevšček : Mit in slovenska ljudska pesem . Slovenska matica, Ljubljana 1982, s
.
13-31 .
33 N. Frye: Anatomija kritike. Zagreb 1979, s. 157 in dalje.
34 N. Frye: Ib., s. 179 (glej 33) .
35
Glej npr. Lorenz: O agresivnosti. Biblioteka Zodiak, Vuk Karadžič, Beograd, 1970
.
36
Propp: Les racines . .. s. 121 (glej 27) .
31 Propp: Ib., s. 474 .
38 Korejske ljudske pripovedi . O duhovnih, živalih in mačehah (spremna beseda)
. MK
Ljubljana 1979, s. 5-9 .
104